MOSDJOIMA IMG

Kakor nalašč za misijonsko nedeljo nam
Je prišla v roke gornja krasna slika: Sveti
oče Pij XII. s Kitajci. Kakor oče med otroci.

Papež je duhovni oče vseh ljudi, vseh na¬
rodov, kakor nas Slovencev, tako Kitajcev
111  drugih. In če je papež naš skupni oče, po¬
leni smo si mi vsi med seboj bratje.

In bratje se ljubijo med seboj . . .

Kako lepa in požrtvovalna je bratska lju¬
bezen ! Kaj vse storiš in žrtvuješ za brate in
sestre v domovini, da jim olajšaš pomanj¬
kanje! Vse to bi jim rad privoščil, česar si
deležen ti sam. Kar hudo ti je, kadar se imaš
ti dobro in lepo, na ne moreš iste sreče dati
dvojim dragim.

©HILDA 1H„ ©ICT„

Tako nam mora biti hudo tudi ob misli na
naše brate in sestre v Kristusu, ki pa so še
brez Kristusa in njegove Cerkve, brez Poti.
Resnice in življenja. Sli se kopljemo v obilju
duhovnih dobrot, oni pa tavajo v “temi in
smrtni senci”: pogani, mohamedanci, Judje,
brezbožci in tudi vsi nekatoličani. . .

Vsak dan bi morali misliti nanje. Kadar
prosimo in molimo, bi morali moliti tudi za¬
nje: kar prejmemo, nismo prejeli samo zase,
ampak tudi zanje; odgovor dajemo in bomo
dajali Bogu ne le zase, ampak tudi in še po¬
sebno zanje. . .

Oni so naši “najmanjši bratje”! Ko bo
prišel tisti “veliki, grozepolni dan" — blagor

— 601  —

nam, če nas bo Kristus povabil: “Pridite, bla¬
goslovljeni. . . Zakaj, karkoli ste storili ka¬
teremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni
storili. . . Gorje pa nam, če nas bo tedaj,
Kristus preklel: “Pojdite izpred mene, pro-
kleti, v večni ogenj — česar niste storili mo¬
jim najmanjšim bratom, tega niste meni
storili. . . ”!

Na to našo bratsko dolžnost do vseh tistih
bratov, ki tavajo daleč od Kristusa in Cerkve,
nas hoče vsaj enkrat na leto prav gotovo vse
spomniti sveta Cerkev — na svetovni misi¬
jonski dan: misijonsko nedeljo, predzadnjo
v oktobru. Ta. dan naj bi se vsi katoličani
zgrnili okrog papeža kot en mož — k topli
misli, k obilni molitvi in žrtvi in k velikopo¬
teznemu delu za misijone, za širjenje Cerkve.

Letošnja misijonska nedelja je vsa v zna¬
menju luči Svetega leta in pa v znamenju
misijonskih težav, pa kljub njim polna upa¬
nja. Sveto leto kliče vse človeštvo k velikemu
obratu k Bogu, v dobi, ko sile pekla grozeče
kot nikoli ogrožajo božje kraljestvo na zem¬
lji, zlasti njega širjenje in rast v nekaterih
velikih misijonskih deželah. A mi verujemo,
da bo z našim krepkim sodelovanjem končno
Božje in Marijino Srce zmagalo in da bo na¬
stopila v dogledni bodočnosti zlata doba šir¬
jenja Kristusovega kraljestva na zemlji, mi¬
sijonov.

Prav te misli izraža okrožnica predsednika
Družbe za širjenje vere, nadškofa Constanti-
nija, ki jo je za letošnjo misijonsko nedeljo
poslal katoličanom vsega sveta in jo zato,
prevedeno na slovensko, tudi našim rojakom
podajamo.

Ta glas Cerkve za misijonsko nedeljo, naj
ne bo “glas vpijočega v puščavi”, vsaj med
nami Slovenci ne. Saj mi vemo, kaj se pravi,
živeti pod pritiskom, v suženjstvu brezbožnih
sil, in kaj, dihati sončno svetlobo božjih otrok.
Saj smo na lastni koži doživeli, kako usoda
enega naroda zavisi od položaja drugih na¬
rodov. Saj razumemo, kako pol robno je, zdru¬
žiti vse, kar je še dobrega v človeštvu, pod
eno idejo in eno zastavo: v sladki jarem
evangeljskega krščanstva in v “božjo državo
na zemlji” — Cerkev Kristusovo. Saj smo
prepričani, da za človeštvo obstoji samo ena
izbira: ali zapasti brezboštvu ali osvojiti ves
svet za Kristusa.

“Pokoncu glave, vaše odrešenje se približu¬
je”, tako je naš narodni klicar nekoč klical
vstajajočemu slovenskemu narodu. “Pokoncu
glave, vaše odrešenje se približuje”, more in
mora danes naš narod klicati domovini in
vsemu človeštvu. . .

— 602

MISIJONSKI POZIV IZ VATIKANA

Sveto leto 1950 nam pomeni zmagoslavje
(luha, premirje v žalostni borbi krvavečega
človeštva in polet vseh src k neskončno do¬
bremu Očetu, ki želi v svoj usmiljeni objem
zajeti vse človeštvo.

Tudi iz najoddaljenejših misijonskih kra¬
jev prihajajo v Rim misijonski škofje, misi¬
jonarji, misijonarke in verniki, da se poklo¬
nijo papežu, ki je, poln vseodpuščajoče lju¬
bezni, bolj kot kdaj “dobri Kristus na zemlji”.

Ob namestniku Kristusovem triumfirata edi.
''ost in vcsoljost, pred njim se rasne, barvne,
kulturne in narodnostne razlike razblinjajo
v nič.

Vsi so njegovi otroci: belo, črno in ra-
menopoiti, naj govore kateri koli jezik.

Ta prizor je tako veličasten in sijajen, da
celo pogani in ločeni bratje, občudujoč vzvi¬
šeno lepoto in svetost Cerkve, hite v Rim,
žejni luči in tolafžbe.

V’ svetem letu je bilo proglašenih za svet¬
nike med drugim tudi nekaj svetih misijo¬
narjev. V veličastnih obredih kanonizacij ni
gledati toliko kako suho ugotavljanje goto¬
vih zgodovinskih dejstev o življenju in čude¬
žih kandidata, ampak veliko bolj živo res¬
ničnost njih misijonskega delovanja, ki se
še sedaj nadaljuje, v postoterjeni meri.

Treba je povdariti, da je to Sveto leto
prevažno tudi za misijone, kajti milosti odre¬
šenja se razlivajo v posebno veliki meri ne

na katoliški svet, ampak tudi preko naj¬
oddaljenejših misijonskih pokrajin.

Ponekod doživljamo kar masovna spreobr¬
njenja. Tam pa, kjer so za misijonstvo na¬
stopili težki časi, se misijonarji, tuji in do¬
mači, krepko drže.

Takole piše neki misijonski škof: “Se bom
pisal o pomanjkanju in težavah, ki jih mo-
! amo prenašati, tudi o največji ne: da smo
oropani svobode. Zidali smo se v vse. Svoje

Ua, resnično — odrešenje se približuje; a
treba ga bo vase sprejeti in ga vsem neodre-
šenim posredovati — odrešenje v pokristja¬
njenju sebe in razkristjanjenega sveta in v
pokristjanjenju še nekatoliških dežela!

Kristus je nosilec tega odrešenja — Od¬
rešenik, mi na bodimo njegovi sodelavci: Re¬
šujmo — rešeniki!

Misijonska nedelja je dan za to.

L. L. C. M.

misijonarje moram neprestano občudovati.
iSisem šo čul pritožbe iz njihovih ust. in to
me najoolj krepi.”

nadnje leto je prišlo ’v Rim več misijonar¬
jev in misijonark, ki so bili dalje časa jio za-
j.oi tii in so veliko pretrpeli. Pa niso bili nič
pobiti. Neki domači duuovnik je opisovanje
svojin muk zaključil: "Telesno sem trpel, a
duhovno sem se radoval, kajti čuta sem,
da je z menoj Kristus.” Ta dobri duhovnik
je s tem nehote ponovil misel svetega Pavia:
“Silno se veselim v vseh mojih stiskah” (3
Kor. 7, 4).

IVeki škof iz Raljnjega Vzhoda piše tole:
“Od vseh strani mojega misijonskega pod¬
ročja mi poročajo o živahnem verskem pre¬
bujanju med verniki in o velikem zanimanju
za Cerkev pri poganih. Ne rečem preveč, če
izjavim, da Cerkev v teh časih morda prvič
v zgodovini tukajšnjih misijonov vzbuja sa¬
mo od sebe se porajajočo in iskreno naklo¬
njenost ljudskih mas.”

"Kljub sovražni propagandi in — kar ne¬
smiselno se mi zdi — prav radi nje narašča
število krstaželjnili iz dneva v dan; verniki,
ki jih že leta ni bilo blizu, prihajajo na dan
in k zakramentom ; kar jih je bilo pa že doslej
dobrih in vnetih, jih prevzema nova apostol¬
ska gorečnost.”

“Splošno mnenje je, da sedanje prilike,
kakor so tudi težke, vendarle veliko pripo¬
morejo k poglobljenju našega dela. Vsi so
tudi mnenja, da je treba na vsak način ohra¬
niti kar se da ivse misijonske ustanove pri
življenju, kajti čas obilne žetve ni daleč.’’

Ra jim pomagajmo ohraniti njih ustanove
in jili še pomnožiti, zlasti na široko razpresti
mrežo semenišč za vzgojo domačih duhovni¬
kov, to je enotna prošnja misijonarjev.

Ljubljeni bratje! V tem svetem letu po¬
množite svojo misijonsko dejavno ljubezen:
molite več, darujte več in vzgojite še več po¬
klicev za misijone . . .

“žetev je namreč velika, a  delavcev je ma¬
lo” (Mt 9, 87). Potrebujemo misijonarjev,
vsak dan »več, in potrebujemo sredstev za
skoro neprestano obnavljanje naših misijon¬
skih ustanov, ki se rušijo zdaj tu zdaj tam.

Uverjen sem, da moja prošnja, ki jo kli¬
čem v svet v imenu naših občudovanja vred¬
nih poslancev evangelija, ne bo zadela v praz¬
no.

Sveta Kongregacija za širjenje vere
■j- Celso Constantini, nadškof

— 603  —

PROSTRANO POLJE

Kristus je svojim tv svoji oporoki naročil:
“Pojdite no vsem svetu in učite vse narode
in krščujte jili v imenu Očeta in Sina in Sve¬
tega Duha!” (Mt 28, 29) Zato gredo kato¬
liški misijonarji no vsem svetu, uče vse na¬
rode, da jih spravijo polagoma v ovčjak Kri¬
stusov. Toda VZHODNI DEL KRISTUSOVE
CERKVE SE JE LOČIL OD ZAHODNEGA
.DELA. Nastal je RAZKOL, KI ŠE DANES
NI ZACELJEN. Drugo največjo rano je zadal
PROTESTANTIZEM v 16. stoletju, na kateri
tudi krvavi sveta Cerkev še danes. Razen te¬
ga je pa Še dandanes večina človeštva pogan¬
ska, ki pravega Boga ne pozna. Poleg tega
imamo še 306 milijonov mohamedancev, ki
enega Boga priznavajo, in do 17 milijonov
Judov, ki tudi časte Boga, ne priznavajo pa
Kristusa in Njegove Cerkve.

MISIJONSKO POLJE, KI JE OBENEM
TUDI UNIONISTIČNO, JE SILNO VELIKO.
Za pokristjanjenje poganskih narodov skrbe
KATOLIŠKI MISIJONI, ki spadajo pod kon¬
gregacijo “De propaganda fide.’’ Ta kon¬
gregacija je preje skrbela tudi za ločene
kristjane, toda 1. 1917 se je ustanovila kon¬
gregacija za vzhodno Cerkev, ki ima v oskrbi
vse katoličane, ki so se iz pravoslavja in dru¬
gih »vzhodnih cerkva zedinili s katoliško Cer¬
kvijo in ki se trudi za zedinjenje še ločenih.

I)A BI BILI KATOLIČANI ENOTNI

Cirilmetodtjska ideja obsega najprvo
KATOLIČANE, da hi bili ti edini v veri in
cerkveni skupnosti, da bi ne bilo med njimi
razdorov, prepirov, ampak da bi vladala med
njimi ljubezen in edinost.

DA BI SE LOČENI BRATJE POVRNILI

Dalje obsega cirilmetodijska ideja DELO
ZA ZEDINJENJE VZHODNE CERKVE Z ZA-
PADNO CERKVIJO, ki se edina imenuje ka¬
toliška t. j. vesoljna cerkev. Ima pa katoli¬
ška Cerkov pet VZHODNIH OHREDOV IN
KIMOKATOLIŠKI OBRED, kateri so vsi
enakovredni in enakoveljavni. Vzhodna Cer¬
kev obsega predvsem slovanske narode, ki so
po večini pravoslavni ali z drugo besedo
“pravoverni”. Grki so jih potegnili v razkol
in sedaj je okrog 150 milijonov Slovanov, ki
so ločeni od katoliške Cerkve in imajo grško-
bizantiski obred. Okrog 5 milijonov se jili je
zedinilo s katoliško Cerkvijo.

Razkol se je pričel v ietu 859 v Carigradu.
Njega oče je carigrajski patriarh Fotij. Ta je
v svojem prvem pismu do papeža Nikolaja
zatrjeval svoje popolno soglasje z vero rim¬
ske Cerkve. “Najboljša skupnost,” pravi Fo¬
tij, “je verska skupnost.’’ Dve leti pozneje je
istemu papežu pisal, da različnost navad in
obredov ni v nasprotju z »versko edinostjo.
Ko pa je bil od papeža obsojen, je za svoj
razkol iskal verskih pretvez. V okrožnici
vzhodnim patriarhom je strastno napadel ka¬
toliško Cerkev in ji očital pet zmot. Cari¬
grajski patriarh Keralarij, ki je končno iz¬
vršil razkol (1054), je Latincem očital že
22 zmot.

Križarske vojske so — ne brez krivde kr i¬
žarjev — poglobile prepad med vzhodno in
zahodno Cerkvijo, četrta križarska vojska in
ustanovitev carigrajskega latinskega cesar¬
stva (1204 do 1261) je vzbudila strastno
mržnjo Grkov proti Latincem. V zvezi s to
mržnjo se je med Grki ukoreninilo prepri¬
čanje, da so Latinci najhujši krivoverci ali
celo pogani.

Ali je vzhodna Cerkev pravoslavna, t. j.
'pravoverna? Grki pravijo, da je vzhodna Cer¬
kev Cerkev prvih sedmih »vesoljnih zborov. A
značilno je, da v “Cerkvi vesoljnih zborov”
od sedmega cerkvenega zbora dalje ni bilo po.
tem nobenega “vesoljnega” cerkvenega zbo¬
ra več. Mnogi »vzhodni bogoznanci (zlasti pro¬
fesor A. I’. Lebedev, Svetlov in Filarev, me¬
tropoliti moskovski) celo priznavajo, da JE
VESOLJNI CERKVENI ZBOR SPLOH NE¬
MOGOČ, DOKLER SE NE DOSEŽE ZEDINJE¬
NJE S KATOLIŠKO CERKVIJO.

Nauk prvih sedmih cerkvenih zborov je po¬
polnoma pravoveren, ker so se ti zbori vršili
POD PREDSEDSTVOM PAPEŽEVEGA DE¬
LEGATA IN JIH JE KATOLIŠKA CERKEV
VEDNO PRIZNAVALA. Lepo pravi metropo¬
lit šepticki, da se nauk vzhodne Cerkve raz¬
likuje od nauka katoliške Cerkve samo to¬
liko, kolikor se razlikuje nauk sedanje kato¬
liške Cerkve od nauka iste Cerkve v 9. sto¬
letju, ko je CERKEV VSAJ V JEDRU (im-
piicite) ŽE VEROVALA VSE SEDANJE VER¬
SKE RESNICE KATOLIŠKE CERKVE.

Glavna ovira zedinjenja vzhodnih kristja¬
nov s katoliško Cerkvijo je nauk o PAPEš-
TVU. Kdor prizna prvenstvo in nezmotljivost

— 604  —

rimskega papeža, ta bo rad priznal vse, kar
nči katoliška Cerkev.

DA BI KRIVOVERCI SPOZNALI ZMOTE

Pri unionističnem delu gre tudi za to, da
se zedinijo s katoliško Cerkvijo RAZNE PRO-
PROTESTANTSKE SEKTE. To zedinjenje je
pa mogoče samo na ta način, da se protestantje
odpovedo svojim verskim zmotam in sprej¬
mejo v celoti katoliško vero. Tudi med pro¬
testanti so težnje in želje po zedinjenju. Tudi
oni se shajajo na razne sestanke in se menijo,
kako bi dosegli edinost. Toda katoliška Cer¬
kev, ki uči čisti nauk Jezusov, ne more spre¬
jo ti v svojo čredo protestantov, ker resnica in
zmota se ne moreta nikdar združiti. Preje se
morajo protestanti okleniti resnice, ki je le
ena in je edino ie v katoliški Cerkvi. Pač pa
katoliška Cerkev moli za spreobrnjenje vseh
krivovercev, da fci spoznali svojo zmoto, se ji
odpovedali in sprejeli nauk, kakor ga ona
uči. I

DA BI JUDJE PRIZNALI KRISTUSA

Z JUDI imamo skupno stari zakon. Bili so
nekdaj izvoljeno ljudstvo, iz katerega je bil
izšei Odrešenik sveta, Jezus Kristus. Toda
•Judje ga niso priznali, oni še vedno priča¬
kujejo Odrešenika. Katoličani molimo tudi
za spreobrnjenje Judov. Le malo se jih spre¬
obrne h katoliški veri. Znano je čudežno spre¬
obrnjenje Juda Alfonza Marija Ratisbonnea.
Rojen je bil v Strassburgu 1. maja 1812. Po
stanu je bil odvetnik. Dne 20. januarja 1842
je imel čudežno prikazen v cerkvi sv. Andreja
delle Fratte v Rimu. Prikazala se mu je Brez¬
madežna s čudodelne svetinje. Njegov brat
Marija Todor, rojen 20. decembra 1802 isto-
tako v Strassburgu, je tudi bil odvetnik. Tudi

je postal katoličan. Oba sta umrla leta
1884 in sicer Teodor v Parizu, dne 10. janu-
;  r»a, Alfonz pa v Jeruzalemu dne 6. maja.
Teodor je ustanovil kongregacijo, ki se ime¬
nuje “Duhovniki naše ljube Gospe Sionske”.
NJIH NAMEN JE MOLITI ZA SPREOBR¬
NJENJE JUDOV. Generalna hiše, se nahaja v
Parizu.

Teodor je ustanovil tudi “SESTRE NAŠE
LJUBE GOSPE SIONSKE”. Tudi njih namen
•!> MOLITI ZA SPREOBBNENJE JUDOV.
Le sestre imajo v Turčiji tri zavode, v Pale¬
stini dva; v Jeruzalemu in v Ain Karemu (sv.
Janez v gorovju).

{,A  BI SE SPREOBRNILI MOHAMEDANCI

Zelo važno vprašanje je MOHAMEDAN-
SFVO. Mohamedancev je nad 300 milijonov
lr i se še vedno širijo po Afriki in tudi v Aziji.

Sveta stolica je uvaževala važnost vprašanj
iz mohamedanstva in je za proučevanje tega
ustanovila pri Vzhodnem institutu v Rimu
posebno stolico za mohamedansko vprašanje
in postavila za profesorja konvertita iz mo¬
hamedanstva.

Mohamedanska vera je mešanica krščan¬
stva, judovstva in poganstva. Z velikim fana¬
tizmom so mohamedanski Arabci širili svojo
vero in jo še širijo. Nekdaj katoliške dežele
v Mali Aziji, Siriji, Palestini, v severni Afriki
in po : azilih drugih deželah Azije in Evrope
so si z ognjem in mečem podvrgli in jih mo-
han;edanlzirali. Krščanski, ločeni Grki so v
svoji mržnji do Latincev in Zapada klicali v
15. stoletju: "Rajši pod turški turban kot
pod papežko tiaro”. To se je zgodilo. Nekdaj
mogočni patriarh v Carigradu je postal su¬
ženj sultanov.

DA BI RAZSVETLILA LUČ NJE, KI ŽIVE
ŠE V TEMI

Večina človeštva pa je še dandanes PO¬
GANSKA. Za poganske dežele ima skrb cer¬
kvena kongregacija "De propaganda fide,”
ki razpošilja misijonarje po vseh poganskih
deželah. Društvo za širjenje svete vere (DŠV),
ki ima v Rimu svojo centralo, pa zbira do¬
neske, ki se porabijo za misijone, in organizi¬
ra molitve vseh vernikov za vse nevernike.
Primanjkuje pa zelo misijonarjev, ker misi¬
jonsko polje je obširno, a ženjcev je malo.

MOLIMO, VSAJ MOLIMO — ZA VSE!

Sveta katoliška Cerkev moli za vse. V po-
svetilni molitvi na čast presvetemu Srcu Je¬
zusovemu molimo najprvo za katoličane, dalje
za grešnike, potem da bi Gospod bil kralj ne
samo vernih, ki niso nikdar odpadli od njega,
temveč tudi odpadlih sinov, ki so ga zapu-
stili, da se skoraj povrnejo v Očetovo hišo,
da ne poginejo od uboštva in lakote. Naj bo
Gospod kralj tistih, ki jih loči verska zmota
ali razkol, naj jih pokliče nazaj v zavetje res¬
nice in k edinosti vere, da ho kmalu ena
čreda, en pastir. Kralj naj bo tudi vseh tistih,
ki žive še v zmotah poganstva ali islama, naj
jih reši iz teme in privede k luči in v božje
kraljestvo. Naposled molimo v tej lepi mo¬
litvi tudi za spreobrnjenje Judov.

Na veliki petek moli sveta Cerkev v litur¬
giji za vse ljudi in vabi v svoj ovčjak vse kri¬
stjane in nekristjane.

Molimo za to združenja človeštva v Kristu¬
sovo kraljestvo na zemlji. Cerkev moli zlasti
n: Misijonsko nedeljo in praznik Kristusa
Kralja — koncem oktobra.

ANTON MERKUN, USA

— 605

misijonsko sodelovanje

Ni dvoma, da je sodelovanje katoličanov
pri misijonski akciji Cerkve potrebno in dolž¬
nost. Zanimivo je vprašanje,

KAJ MORAM IN KAJ MOREM

storiti za misijone, zlasti okrog misijonske
nedelje.

že če si čisto skromen katoličan, brez ka¬
kega stremljenjja po popolnosti katoliškega
življenja in dejstvovanja, imaš ob misijonski
nedelji po volji Cerkve marsikako dolžnost.
Kajne, da ne boš hud. če te na to malo opo¬
zorim: saj veš, da je ne le Timoteju, ampak
tudi meni naročil Apostol narodov: “Ozna¬
njuj besedo, nastopaj, bodi prilično ali nepri-
lično, prepričuj, svari in opominjaj z vsem
potrpljenjem in učenjem.” (2 Tim 4. 2, 3)

KAJ MORAŠ?

Misijonska nedelja je najprej čas SPOZNA,
NJA MISIJONOV. Kajti ne zahteva Bog od
tebe, da žrtvuješ kaj za nekaj, česar ne po¬
znaš. Zato je treba misijonstvo, problem rasti
Cerkve, najprej malo bolj spoznati, začutiti,
doživeti! Iz spoznanja potem brž in lahko
preideš v dejanje. Kajti ko misijonski pro¬
blem spoznaš, se zavzameš zanj:, vzljubiš so¬
delovanje pri njem — in samo po sebi umev¬
no in naravnost v zadoščenje, utešenje ti je
sodelovanje, žrtvovanje. Zato je dolžnost ka¬
toličanov, na misijonsko nedeljo ali okrog
nje poglobiti, obogatiti svoje poznanje te pre-
važne strani življenja Cerkve.

če kdaj, te dni vzemi v roke kako misijon¬
sko knjigo ali “Katoliške misijone” ali “Ozna¬
nilo”, ki bo tudi pisalo o misijonih; pa ne pre¬
biraj samo tistih zanimivih misijonskih
zgodb, ampak se loti branja tudi kakega
članka. V cerkvi poslušaj božjo besedo, ki je
ta dan o misijonih. Udeleži se kake misijon¬
ske prireditve kot n. pr. v Buenos Airesu zbo¬
rovanja Družbe za širjenjle vere na. misijon¬
sko nedeljo popoldne v dvorani na Belgrano
in pa akademije, ki bo povezala misijonsko
misel in praznik Kristusa Kralja na zadnjo
nedeljo v oktobru v Collegio de la Salle, Rio-
bamba, tudi v Buenos Airesu.

Drugo, kar je tvoja dolžnost okrog misi¬
jonske nedelje, je MOLITEV ZA MISIJONE,
ki jo cerkev tako priporoča in misijonarji ta¬
ko prosijo zanjo. Kajti “ni nič, kateri sadi,
ni nič, kateri zaliva, ampak kateri daje rast,
Bog” (1 Kor 3. 8). Misijonarji se trudijo, da,
mi jih lahko še tako z raznimi pripomočki
podpiramo —■, ne bo misijonskih sadov, ako
ne bo Bog vsega blagoslovil. Blagoslov pa na
vsa dela človeštva prihaja z molitvijo in no¬
tranjim žrtvovanjem. Zato misijonski pred¬
stojniki gledajo, da dobe na svoja misijon¬
ska polja ne le delavcev, ampak tudi motil¬

cev: kartuzijjane, karmeličanke in druge, ki
ne delajo z vnanjim apostolatom, ampak le
z molitvijo in žrtvijo, če kdaj, so danes zlasti
najbolj! prostrane misijonske dežele kot n. pr.
Kitajska in sploh vsa ogromna Azija potreb¬
ne zlasti naše molitve, kajti druga pomoč tre¬
nutno marsikam niti ne dospe.

Zato bodo Slovenci, po svetu razkropljeni,
vsak na svoj način okrog misijlonske nedelje,
obnovili svoje včlanjenje v DŠV (Družba za
širjenje vere) oziroma se včlanili nanovo, pa
seveda predvsem zato, da se obvežejo vsak
dan zmoliti: Oče naš, Zdravo Marijo in Sveti
Frančišek Ksaverij, prosi za nas —• za mi¬
sijone in da to obveznost tudi redno izpolnju¬
jejo. Tu povdarjamo, da je lahko član DšV
vsak nad 12 let star katoličan, tudi če radi
revščine, kdaj ne more plačati članskega pri¬
spevka, samo da moli.

In tako smo pri tretjem, kar mora vsak
pravi katoličan storiti vsaj ob misijonski ne¬
delji: Kaj DAROVATI ZA MISIJONE. “O,
boš dejal, “že spet denar, vedno daj in daj...”
Da, denar! Treba je za misijone tudi denarja
in še veliko denarja. Nekaterim to kar ne gre
v glavo. Mislijo, da naj služi ta “mamona ini-
quitatis” samo svetnim potrebam in grehu.
Nasprotno, denar kakor vse stvarstvo mora
služiti večji časti božji in večni sreči člove¬
kovi. Kaj je denar drugega kot le sredstvo
za izmenjavanje tvarnih dobrin. In za kaj je
Bog ustvaril tvarne dobrine, ččmu naj s’u-
žijo? “Benedicite omnia opera Domini Domi¬
no, laudate et superexaltate eum in saecula!
— Slavite vse stvari Gospodove Gospoda, hva¬
lite in poveličujte ga vekomaj!” pravi psalm.
Vse tvarne dobrine bi morale končno služiti
temu velikemu cilju: večji časti božji in zve¬
ličanju človeštva, ki naj to čast večno Bogu
daje. Temu mora služiti tudi denar. Je pa na
svetu baš nasprotno dandanes: Denar služi
povečini satanu, grehu, zlu, služi v veliko večji
meri žaljenju kot pa čaščenju Boga, pogub-
Ijanju kot pa reševanju človeka, podiranju kot
pa gradnji Cerkve. Katoličani se moramo vse
bolj zavedati velikega poslanstva denarja v
kraljestvu božjem; moramo zbirati gore de¬
narja in z njim razvijati vse drugače obsežno
misijonsko akcijo, Denarja za misijone bi mo¬
ralo bito vedno na pretek, nikdar ga pa ne
bi smelo manjkati. Dovolj je drugih ovir in
zaprek in težav: na strani satana in njegovih
pomagačev, na strani človeške slabosti v du¬
šah in v Cerkvi, na strani narave, ki tudi
misijonarjem trnje in osat rodi... vsaj te
ovire — denarne, naj bi ne bilo. Pa je veli¬
kokrat to bistvena, najhujša ovira pri rasti
Cerkve, da denarja ni...!

Zato sveta Cerkev poziva vse katoličane,
naj se združijo v Družbi za širjenje vere ozi¬
roma Družbi Svetega Detinstva Jezusovega in
naj mesečno prispevajo “božji državi” svoj
davek, svoj vsaj minimalni gmotni prispevek.

— 606  —

Malo — v primeri z ogromnimi potrebami
svetovnega misijona — zahteva Cerkev (v
Argentini sedaj 50 centavov mesečno), a če
bi vsaj to vsi katoličani prispevali, kako vse
drugače bi bili opremljeni misijonarji in miši.
Jonske ustanove, kako velika ovira bi od¬
padla, kako bolj razraščeno bi že bilo danes
drevo Cerkve po svetu. . . ! — To "se je tako
preprosto jasno, da mora prepričati vsakega
katoličana, ki količkaj še katoliško čuti. Zato
ti, ki te vrstice sedajle bereš, pomni, da si
v sebi ubil že dobršen del katoličana, ako imaš
še pomisleke proti temu minimalnemu gmot¬
nemu prispevku misijonom na oltar. Premisli
vse s katoliškim srcem, pa boš priznal, kako
upravičena je ta zahteva Cerkve nate, in boš
rad doprinesel svoj “obolus”, ko te bodo
Prišli prosit zanj.

To je torej v kratkih besedah povedano in
utemeljeno vse, kar moraš storiti za misi¬
jone, zlasti ob misijonski nedelji, ki je pred
durmi. Stori to — in boš imel mirno vest, pa
blagoslov božji nad seboj!

kaj moreš?

Ni pa nobena skrivnost, da jel takih kato¬
ličanov, ki bi sodelovali pri misijonskem de¬
lu v vsaj tej minimalni meri, na žalost le ve¬
lika manjšina. Večina ne stori za misijone
uiti tega. Na teh je vsekakor velik del krivde,
da se Cerkev tako počasi širi in da zamudi to¬
liko dragocenih toliko odločilnih ur v zgodo¬
vini osvajanja sveta za Kristusa.

Tistim katoličanom, ki svojo vsaj mini-
nialno misijonsko dolžnost izpolnjujejo, je
to nesodelovanja večine v veliko skušnjavo:
“Zakaj bi samo nekateri sodelovali...? če
drugi ne, pa še jaz ne bom!” Toda ne le, da
tej skušnjavi ne podležejo, ampak celo njej
Povsem nasprotno ravnajo. Ne rečejo: “če
drugi ne, pa še jaz ne bom. . ampak: “če
drugi ne, bom pa jaz toliko več”, namreč so¬
deloval.

Da Cerkev kljub večini nedelavnih katoli¬
čanov vendarle v misijonih vsaj kaj malega
doseže, je zasluga prav teh katoličanov, ki ne
store le to, kar morajo, ampak store za misi¬
jone vse, kar moreJo, Ali ne bi bil tak idea
len katoličan tudi ti rad. . . ?! Zato naj te na
kratko opozorim še na to, kaj moreš storiti v
današnjih razmerah za misijone.

BODI MISIJONSKI PROPAGANDIST! To
se pravi, n e skrbi samo za svoje lastno misi¬
jonsko mišljenje in sodelovanje, ampak naj ti
bo pri srcu tudi skrb za širjenje misijonske
tuisli med drugimi, sodelovanje pri misijonih
tudi od strani drugih, tvojih domačih, znan-
c ev, članov iste organizacije, itd. To tvoje
sodelovanje je lehko ali organizirano ali pa
ue, to se pravi, lahko kar sam zase širiš misi¬
jonsko misel in navajaš k molitvi in delu za
ta ali oni misijonski namen, lahko pa vklju¬
čen bolj ali manj tesno v kako misijonsko
skupnost, organizicijo. Jasno je, da Cerkev
Posebno priporoča organizirano sodelovanje,
ka jti z združ.enimi silami se dosdžejio veliko

večji uspehi kot pa z nepovezano akcijo po¬
sameznikov.

Med nami lahko neorganizirano dosegaš
misijonske cilje n. pr. če širiš med znanci
“Katoliške misijone” in drugi misijonski tisk,
če zbereš recimo na poročnem slavlju kako
vsoto v podporo temu ali onemu slovenskemu
misijonarju, če pridobivaš nove ude za Misi¬
jonsko mašno družbo. . . Organizirano pa že
sodeluješ, če n. pr. sodeluješ pri kaki misijon¬
ski prireditvi, če si sotrudnik Slovenskega
dnšnopastirskega misijonskega odseka v Bue¬
nos Airesu, ki te kot takega od časa do časa
naprosi za sodelovanje pri tej ali oni misijon¬
ski akciji, še posebno pa, če si celo član tega
odseka, to je, da se udeležuješ sestankov, sej
in se s tem usposabljaš za vodstveno misijon¬
sko akcijo.

DARUJ KAJ VEČ ZA MISIJONE! — čla¬
narina DšV je le najmanj, kar naj bi kot svoj
letni misijonski davek vsak katoličan prispe¬
val za širjenje Cerkve. Cerkev pa vabi tiste,
ki zmorejo še kaj več, da prispevajo več, vsak
po svojih močeh, recimo v papeško misijon¬
sko Družbo sv. Petra apostola za vzgojo do¬
mače duhovščine. Zlasti pa se zelo priporoča,
da vsak narod finančno podpira misijonarje
svoje narodnosti, ki se bore kot njega zastop¬
niki na osvajalni fronti Cerkve, v misijonih.
Na ta način so, izdatno več kot dolžnost, so¬
delovali številni naši rojaki pri Dr. Janeževem
rentgenskem skladu, bodisi z vplačili bodisi z
dobitki bodisi z nakupom srečk. Tako sode¬
luješ, če vpišeš svoje drage, žive in mrtve, v
MMD. Tako sodeluješ, če zbiraš in oddajaš
rabljene znamke za misijone. Tako bodo sto¬
rili več kot dolžnost oni, ki bodo zbrali sku¬
paj za brevir salezijanskemu novomašuiku
Pavlinu v Hongkongu. Tako bo spet množica
rojakov sodelovala pri gradnji Poderžajeve
cerkve v Bengalskem misijonu v Indiji.

Pri tem naj nikogar ne moti resnično dej¬
stvo, da bi se taki denarni prispevki dali ko¬
ristno uporabiti za tudi tako pereče naše do¬
mače slovenske potrebe, recimo našega izse¬
ljenstva. Da, tudi to je potrebno prav tako. A
ne opustiti ene potrebne akcije radi druge,
ampak treba je zadostiti obema. Geslo: Eno
je treba storiti in drugega ne opustiti — zle¬
pa ni kje tako na mestu kot v tem primeru.

MOLI VEČ ZA MISIJONE! — Kot član
DgV imaš dolžnost vsak dan zmoliti člansko
molitev. To je že veliko, ako zmoliš res vsak
dan. Toda nekatere duše, ki imajo posebno
široko srce za zadeve božjega kraljestva na
zemlji, hi rade vsaj z molitvijo še malo boli
pomagale. Tu je možnosti po mili volji. Spet
pa je skupna a’i organizirana molitev še po¬
sebno dragocena. Zakaj? Prvič, ker je Bogu
še bol ji všeč: Kjer sta dva ali trije zbrani v
mojem imenu, sem jaz med njimi. . . je dejal
Kristus. Drugič pa, ker se iz psiholoških raz-

607

logov s pomočjo organizirane akcije in skup¬
nih molitev doseže več molitve in boljša mo¬
litev.

Še posebno slovenski misijonarji potrebu¬
jejo in pričakujejo naših molitev, ker so po
sili razmer povsem odrezani od zaledja —
domovine in so v dvakrat težkem položaju.
Zato bomo pa na našo misijonsko nedeljo po¬
poldne v Buenos Airesu na Belgrano imeli
misijonsko molitveno uro, ki jo bomo posve¬
tili pred vsem slovenskim misijonarjem. Zato
bo od meseca decembra naprej vsako prvo ne¬
deljo v mesecu ob 16 na Belgrano misijonska
molitvena ura, ki se je bodo udeleževali pač
vsi tisti, ki bi radi kaj več molki za misijone.

-— Zlasti pa je priporočati, da se čim več ro¬
jakov oklene “živega rožnega venca za sloven¬
ske misijonarje”, ki ga organizira Slovenski
dušnopastirski misijonski odsek v Buenos Ai¬
resu. Vsak, ki pri tem živem rožnem vencu
sodeluje, mora dnevno zmoliti gotovo desetko
rožnega venca, a vsak mesec za_drugo sku¬
pino slovenskih misijonarjev. V ta namen dobi
mesečno posebno podobico, na kateri je natis¬
njeno, za katere misijonarje mora moliti tisti
mesec. Kdor bi se hotel vplesti v ta živi rožni
venec, ki obsega sedaj že okrog 90 molilcev
v Argentini, naj se javi Slovenskemu dušno-
pastirskemu misijonskemu odseku.

Pri molitvi omenimo tudi ŽRTVE ZA MI¬
SIJONE, to je voljno sprejemanje kakršnega
koli telesnega ali dušnega trpljenja ter odpo¬
vedi s prošnjo k Bogu, da jih sprejme in sa¬
dove njih zasluženja nakloni misijonom. Cer¬
kev je postavila poseben Misijonski dan bol¬
nikov — Binkošti, na katerega vabi vse te¬
lesno trpeče, naj tisti dan, pa tudi sicer, da¬
rujejo svoje trpljenje za misijone. Ce kdo
moj nami veliko trpi, in ni jih malo takih,
naj se sredi največjih telesnih ali dušnih bo¬
lečin spomni Kristusa, ki je na križu še vse
huje trpel za rešenje človeštva, in naj tudi
on, kot drugi Kristus, velikodušno daruje vsaj
nekaj| svojega trpljenji poganskim dušam v
rešenje in Cerkvi v rast. Njegovo trpljenje
bo plodonosno zanj in za bližnjega in v božjo
čast; tako trpljenje pa je vse bolj znosno,
je lahko resnično “sladki jarem in lahko
breme”, . .

POSTANI MISIJONAR, MISIJONARKA!
— To je pač največ, ka r  more kdo žrtvovati
za širjenje Cerkve po svetu, da se žrtvuje
sebe popolnoma vsega za Misijone — v misi¬
jonskem poklicu, “žetev je velika, delavcev
pa malo” — ponavlja za Kristusom tajnik
Svete Kongregacije za širjenje vere nadškof
Constantini v svoji okrožnici za misijonsko
nedeljo. Mnogi mislijo, da danes ni čas za
misijonske poklice, češ saj ne kaže hoditi na
Kitajsko — pod komuniste, saj bodo še te
misijonarje, ki so že tam, prej ali slej pre¬
gnali. . . Toda Cerkev svojih otrok nikdar nc
zapusti. . . Zato mora kljub težkim razmeram
na Kitajskem z misijonskim de!om nadalje¬
vati in mora pripravljati nove misijonarje, da
bodo prodirali na Kitajsko celo v primeru
preganjanja, še celo pa, da v času, ko spet
zasije polna svoboda širjenju Cerkve v tej

veliki deželi, naravnost preplavi Kitajsko z
misijonarji in misijonarkami. — Treba pa je
tudi imeti pred očmi, da predstavlja Kitajska
le eno četrtino in manj celotnega misijon¬
skega ozemlja, na katerega mora Cerkev po¬
šiljati misijonarje. Ostale tri četrtine pa so
skoro na stežaj odprte osvajalcem Kristuso¬
vim. In za te dežele je današnji čas tista ura,
ko bi jih bilo treba preplaviti z misijonskimi
delavci. Japonska, Indija, Siam in druge zad-
njeindijske dežele, črna Afrika in v bližnji
bodočnosti zlasti Koreja — to vse kliče po
delavcih, ki jih pa ni in ni v zadostni meri,
in tako se tudi za te dežele zapravlja drago¬
cena prilika njih vključenja v Cerkev. . . Ka¬
ko so bili veseli slovenski jezuiti v Indiji, ko
jim je po dolgih letih prišel na pomoč novi
slovenski sobrat p. Jože Cukale. . . Kako
prav bi prišel v čaotunski misijonski bolniš¬
nici poleg zdravnika dr. Janeža ne le rent¬
gen, ampak tudi slovenski bolniški kurat, ki
sta zanj mons. Kerec in dr. Janež tudi pra¬
šila, ko je bil še čas za odhod, a zaman. . .
Kake nade stavijo številni slovenski lazaristi
na Kitajskem, gg. Jereb, Pokorn, Kopač,
Prebil, Volbank in drugi na močno skupino
slovenskih izseljencev v Argentini, pričaku¬
joč, da bo iz njih vrst zrasla nova četa sode¬
lavcev za slovenski Baragov kitajski misi¬
jon . . Slovenski fantje in dekleta, bogo¬
slovci in duhovniki! Ne mislite, da je Bog v
teh časih nehal izbirati in klicati v vaših
vrstah. . . ! Kliče, kliče še vedno in morda
danes še posebno. . . samo: Src svojih ne za
krknite, ko božji klic zaslišite. . .

Tako. Dovolj je povedanega o tem, kaj
moraš in kaj moreš storiti za širjenjle Cerkve,
te edine uspešne sile proti brezbožnim silam,
ki groze osvojiti svet. Dovolj, morda še pre¬
več. . . A je napisano le malo in le površno.
Toda premisli, prosim, pozorno vsaj to in
stori pogumno vsaj to. . . pa boš ljub svoje¬
mu Kralju Kristusu, kar ti mora biti najvišja
želja.

“Kdor more razumeti, naj razume...”!
Kdor pa ne razume, naj mi oprosti, da sem
ga morda mučil s temi vrsticami. . .

D. L. C. M.

sr AKSll

Misijonska družba sv. Vincencija
Pavelskega (lazaristi) sprejema slo¬
venske fante v svojo Apost olsko šo¬
lo v Escobarju (45 km od Buenos
Airesa), kjer jim je stalno na razpo¬
lago kot podravnatelj in profesor
slovenski duhovnik-lazarist. — Vsa
pojasnila daje ustno ali pismeno
Lenček Ladislav C. M., Victor Mar-
tinez 50, Buenos Aires.

608

KAKO JE V ČAOTUNGU?

“Se hace le que se puede”, bi na gornje
vprašanje odgovoril Argentinec. Marsikako
podrobnost pa izvemo iz zadnjjega pisma mi¬
sijonskega zdravnika dr. Janeža, ki ga tu
objavljamo:

čaotung, 10. avgusta 1950

Po nekaj mesecih molka naj se Vam zopet
javim. Morda si mislite, da imam že zavezan
jezik ali da sem od strahu skoprnel ali pa
celo, da že več j|ezika nimam. . . a je še vse
pri starem.Molk je včasih na mestu, zlasti
dandanes, ko dneva ne smeš hvaliti pred ve¬
čerom in jutra ne pred nočjo. Nekaj odmora
je pa tudi prav, da ne bodo v Vašem listu
vedno pisma samo nekaterih. . . Morda tudi
nismo zanimivi, odkar smo “za bambusom”
(treba je akomodirati tudi frazo “za železno
zaveso”-, si je mislil gospod doktor, ko se je
takole izrazil, op. ur.!). No, pa zanimiv je
svet okrog nas vsekakor še in najbrže v mi¬
slih ali na zemljevidu marsikateri od Vas še
kdaj pohiti na naš konec, kjer je res toplo
in bo morda celo vroče postalo, prej! ali slej.
O tem ne bom pisaril, saj bo čas sam pokazal,
kar pirnese s segoj, časopisi in radijo bodo pa
tudi Vam brž na nos nesli, še več kot bo
Pa res.

Torej kako .je pri nas? Na eni strani zelo
živahno, na drugi mrtvo in dolgočasno. Mla¬
dina je živahna in novi svet njej pripada.
Narod pa je star in 'loma čepi. Trgovina tudi
Počiva. Roparji so ostali pri svojem poklicu,
in ker je revščina večja, je njihova aktivnost
temu primerno porasla, že 8 mesecev smo v
novih okoliščinah, a če bi delal bilanco, še ne
bi mogel narediti kakih pravih zaključkov.

Hvala Bogu, v naši hiši se v bistvu ni mno¬
go spremnilo in smo zaenkrat še sami svoji
gospodarji. Silno smo se bali uničujočih dav¬
kov. Predložiti smo morali naše. račune; od
dohodkov so nam naložili nekaj manj kot
2%, kar smo jim nemudoma plačali, za kar
smo bili na zidu in v časopisju pohvaljeni,
(, eš da razumemo dolžnost. Menda jih je nia-
'o, ki jo razumejo. . . . Birokracije ne manj¬
ka, vedni akti in popisi, vedno v istem slogu,
da znamo že vse napamet. Novodošli radi k
nam zahajajo, zlasti na rentgen; pridejo na
Preglede (zdravljenja so deležni le višji),
Prosijo to in ono, ker menda razen jezika
ničesar nimajo — pardon, oblast tudi! Smo
kar v dobrih odnošajih in nam nihče še ni
krivice storil. Včasih tudi kdo kaj plača. Me¬
ni je njihov zdravnik prinesel zavitek ci¬
garet v zahvalo za pomoč, prihodnji dan so
imeli pa oni praznik in sem moral poslati tja
tri zavitke cigaret kot dar bolnišnice. . . Se¬
stra prednica in moj kitajski kolega sta do¬
bila slaščice, a jima jih ni bilo treba v trojni
meri vrniti kot meni cigarete. Za tisti praznik
smo kajpada tudi nalepili na stene polno raz¬

nih vzklikov, ki smo jih lepo iz časopisa pre¬
pisali, da nam ni bilo treba misliti. Preveč
misliti je za možgane škodljivo, ker možgani
se v današnjih časih kmalu postarajo in se
lahko zmotijo. . . Zato je treba kopirati, na-
popati in stvar deževju pyepustiti.

Petja, plesanja, sestankov in podobnega
ne manjka; tudi jaz grem zraven, a le kot
opazovalec, tako od daleč. Nad raznimi teori¬
jami se ne razburjam, saj! sem tudi drugod po
svetu, na primer v Južni Afriki, ko sem se
sprehajal po muzejih, videi iste teorije. Pov¬
sod so slikali človekovo razvojno drevo, čigar
veja menda začne pri Notharcus Osborni, na¬
kar se odcepljajo veje preko Pithecanthropov
do goril, širapancov, orangutanov, črnih, ru¬
menih do najvišj|e veje — belih. . . Vršička
drevo še . ni imelo, a hudobni jeziki sopotni¬
kov so menili, da bodo po tretji svetovni
vojni še vršiček dodali, ki bo označen z
“Uebermensch”. . Torej opičje teorije tu,

opičje teorije tam, opice povsod. Kdo bi se
razburjal, čeprav si v biologiji študiral, da
je o postanku človeka več teorij ter da je ena
od njih celo religiozna. A sodobna “znanost”
se. zadovolji le z eno samo teorijo, kajti pre¬
več teorij možganom škodi. . .

Bi se naj razburjal nad neprijaznimi obrazi
ali besedami, Ki padejo na račun katoliške
vere? Tudi tega namreč pri nas ne manjka.
Ko sem se po Braziliji sprehajal z angleškim
protestantskim inženirjem, je ta neprestano
godrnjal nad katoliškimi božjimi poti, roma¬
nji, štanti s svetinjicami in podobnim. Ko sva
po Južni Afriki hodila, sem pa jaz godrnjal
nad številnimi protestantskimi, a hermetično
zaprtimi in s travo poraščenimi cerkvami
tamkaj, v njih bližini pa polno vabil na ma-
sonske plese. Pozneje sva oba molčala in tako
sem se navadil poslušati in molčati. . .

Pred kratkim smo v neposredni bližini do¬
živeli “Šentjernejsko nedeljsko jutro”, ki ga
je moralo na svoji koži občutiti nekaj sto
zdravih mladeničev, ki so po sosednjih ulicah
in njivah obnemogli. . . Med njimi ni manj¬
kalo naših bivših bolnikov. Zvečer so jih na
drogovih nosili mimo mojega okna v končni
mir. . . Odprl sem mrežo na ,oknu hrošču, ki
je zašel v sobo, in ga spustil v svobodo: naj.
hrošč živi, če ljudje ne smejo. . . Ali bo temu
sledila šentj'ernejska noč? Včasih se kar pre¬
več šušlja.

In sice*? Tisti kozarčki z zdravili sedaj za-
nuščeni počivajo, ker jih nihče ne naliva znova.
Mladi pater s križem preko prsi in dolgo bra¬
do je šel po zobe in provijant za svoje go¬
bavce v naselbihi. Nazaj! grede je na poti,
kjer smo mi vozili njega dni naš rentgen,
srečal neljube goste, ki so mu provijant ter
zobe odnesli... Kdo bi še hodil iskat zdra¬
vila . . Sestre so kot mravlje pridne, vedno
na delu. Monsignor bi po 3(1 letih dela in
življenja v Kini lahko pokleknil in tudi zav-

bogdan Hudnik

© © o

zdihnil: “crucis ponus et poemium — križa
teža in plačilo...”

Naš pogled v bodočnost je umirjen. Dobre
bolnišnice so tu redkost in jih je dosedaj
vsakdo cenil. Dokler bo še količkaj pamet
govorila, se ne bo uničevalo, kar j e  korist¬
nega. V stavbi, kjer naj bi oni odprli bolniš¬
nico, ki jo-je že prejšnja oblast pripravljala,
so naselili vse polno uradov. Kdo naj tudi da
v teh časih Vso potrebno opremo za bolniš¬
nico. Na sestankih se priporoča naj se izvede
sodelovanje med pravimi zdravniki in doma-
čini-mazači in naj skupno skušamo poiskati
kaj domačih zdravil. Seveda bo moralo biti
tako, ker zdravil nam ne bo nihče pošiljal.
Za zdravnike je sila trda: nekateri še igle
ne znajo rabiti, o kakih specialistih pa ni niti
govora. Kamilijansk^mu doktorju je potekla
pogodba ter te dni odhaja iz Kitajske, že dva
meseca iščejo ubogi patri novega doktorja,
a ga ne dobe. tako da je njihova, več dni
hoda od nas oddaljena bolnišnica sedaj brez
zdravnika. Mnogo se govori, tudi glede
zdravja naroda, a malo stori. Vse naj bi se
cepilo proti kužnim boleznim, a kdo naj vak¬
cine da? Te dni so nam poslali v bolnišnico
na koleri obolelega. Gorje, če nastopi epide¬
mija! Nikjer vakcin! Samo sestanek še ni
dovo!j. Od vaših severnih sosedov ničesar
nočejo, češ da imajo pri vsaki taki stvari
slabe namene in je. zato vse proti njim.

Le redko v teh razmerah pride do nas kako
pismo in zelo zakasnelo, če pride. Pridejo
nam pa skoraj vse številke ‘‘Duhovnega živ¬
ljenja" in ‘‘Katoliških misijonov". Te dni
sem prejel aprilsko številko tega lista, do-
čim nekaj prejšnjih številk še ni prišlo. Lepa
hvala za pošiljanje. Kako veselo je gledati,
kako je vse pridno na delu in vse miga. Me¬
sec avgust je in končana bo akcija za naš
rentgen. Naj se ob zaključku akcije >v imenu
nas vseh prav lepo zahvalim vsem daroval¬
cem, ki so se nesebično odzvali. Naš rentgen
je v nekaj mesecih pregledal že nad 1000
bolnikov in številnim pomagal k zdravju,
nam pa zelo olajšal delo. Pod rentgenom smo
imeli že več operacij — med drugim smo
odstranili kroglo iz jeter —, naravnali smo
mnogo prelomov kosti, kar vse bi bilo brez
rentgena nemogoče. Vedno imam na mizi se¬
znam dobrotnikov in kadar pritiskam na
rentgenski gumb, s? jih spomnim. Moralna
opora, ki ste nam jo s to akcijo dali, je še
vrč vredna kot denar, ki ste ga žrtvovali.
Moralna opora bo ostala nam in zanamcem,
ko bo rentgen že davno plačan In denar po¬
trošen. Hvala darova'cem v Argentini, Ka¬
nadi. USA in drugod. Ne bomo več prosili,
dovolj ste nam dali! Naj bo ta rentgen v
čast naši emigraciji po vsem svetu, dokaz,
da smo v katoliškem gledanju merili še ne¬
koliko dalje kot samo iz ljubljanskega gradu
in da smo v tem gledanju zrli prerod sveta,
ki naj čimprej pride. Jaz pritiskam na gumb,
gledam rentgenove žarke in sem vesel in mi¬
slim na žarke Resnice, ki naj se razlije po
vsem svetu. Veseli bodite tudi vi vsi, ki ste
pomagali opremiti z modernim rentgenom

bolnišnico v oddaljenih, zapuščenih, obubo¬
žanih kitajskih hribih, kamor dandanes le
še solze najdejo pot. . .

NOVI MISIJONAR

S kratko notico smo nekoč že obvestili na¬
še bralce, da. je odšel v Indijo mladi sloven¬
ski pesnik, duhovnik in sedaj jezuit p. Jože
Cukale, iz Vrhnike, doma, ki je študiral v
ljubljanskem bogoslovju, potem nekaj časa
živahno deloval med našim ljudstvom kot
dušni pastir, nakar je nastopil tudi on našo
skupno begunsko pot, na kateri smo ga pu¬
stili v Monigu pri Trevisu, ker je nekaj obo¬
lel, pa se je moral iti zdravit. Ko je okrepil
svoje telesne sile,, je tudi v duhovnem po¬
gledu napravil velik korak naprej — vstopil
je k jezuitom, napravil noviciat in končno iz
Bagnolija odšel v najplodovitejše izseljen¬
stvo — v misijone v Indijo. Od tam jte ured¬
niku Dž in KM pisal sledeče toplo pisemce,
ki lepo diha njegovo razpoloženje v novem
poklicu, in ga zato . kar se da v celoti objav¬
ljamo:

Kurseong, 2 4. avg. lit50

Dragi Lado!

Zadnjič sem bil v Darjeeiingu in pri bratih
Janezku in Frančku (jezuitska brata Udovč
in Drobnič, op. ur.) staknil “Katoliške misi¬
jone”, ki sl jim Ti, dragi prijatelj, krstnik in
boter. Kar srce se mi je topilo, ko sem pre¬
biral revijo, tako bogato in zanimivo, kakor
jo zna oživljati samo goreče apostolsko slo¬
vensko s’-ce. želim in voščim Ti iz vsega
srca, da krepko držiš to svetlo bakljo v ro¬
kah in prižigaš neprestano v velikodušnih
srcih Gospodov plamen, ki Ti je izročen od
Očeta Luči! Castitam!

Vem, da se Ti srce krči, ko gledaš razde¬
janje, ki ga povzroča rdeči zmaj na Kitaj¬
skem, deželi katoliškega pa tudi slovenskega
ponosa”. Hudič je splezal v resnici na najvišjo
streho sveta, ko že sega po Tibetu.” kakor mi
piše moj prijatelj Janez iz Avstrije; po člo¬
veško gledano, se utegne razlezti po vsem
krvnem obtoku sveta — kakor strup... I’a
ne bojmo se! Božji Misijonar in Zdravnik ter
njegova božja asistentka Marija, ki jo bomo
poslej še bolj zaupno prosili, ko jo bo, kar
so naša srca že dolgo žele^, sveta Cerkev tu¬
di uradno razglasila kot Vnebovzeto in Kro¬
nano. . . ta dva bosta že znala ozdraviti tesa
velikega bolnika in ranjenca, ki mu je ime
“človeški rod”.

Res. da se Skrivnostno Telo Kristusovo
— Cerkev razvija normalno le v miru bo¬
žjem. Toda v božji ekonomiji stoji tudi ta
postavka, da mora Cerkev od časa do časa
skozi krst krvi — po zgledu svojega Uče¬
nika. Pred dnevi sem bral čudovito lepe be¬
sede kardinala Newmana, ki bodo srotovo no-
živile tudi Tebe kakor so mene: “Za Cerkev
ni nič novega, če se njeni otroci radujcio.
čeprav ji od vseli strani grozilo udarci
sovražniki že tulijo pred njenimi vrati. •

612

Nič ni novega za Cerkev, če njeni otroci ho¬
dijo ponosno na delo v njenem vinogradu,
tudi v časih preganjanj, z veseljem na ustnih,
kakor bi jim sijali najbolj solnčni dnevi zma¬
goslavja in uspehov.” (Prospect of Catholic
Missioner, Newman).

Morda boš mislil, dragi Lado, da se čutim
osamljenega, ko sem jo na svoji begunski
Poti udaril v čisto svojo smer. Veruj mi, še
Pikoli nisem tako živo občutil resnice, da
sem ud čudovitega Skrivnostnega Telesa Kri¬
stusovega. Čutim se tesno povezanega z vezmi
trpečega Gospoda z brati in sestrami po ječah
in taboriščih in na prisilnem delu v naši S!o-
ve niji Jugoslaviji, Nemčiji, Sibiriji, Kitajski.
°utm se povezanega z Vami, izseljenci po
svetu, kjerkoli ste. . . še posebno se počutim
združenega z vsemi slovenskimi misijonarji!
Poročaj mi kaj!, kaj je z dr. Janežem, s pri¬
jateljem misijonarjem Kopačem, ožjim ro¬
jakom Prebilom, z Wolbankom, mojim so¬
šolcem in sobratom? Ali so prevzvišeni msgr.
Kerec in drugi tam ostali na svojih mestih?
Skupno leho orjemo in zato so mi neprestano
v spominu, zlasti pri sveti daritvi. Vem, da
jim veliko lahko pomagam, ne sam iz sebe,
ntarveč ker se vsako jutro daruje Jezus —
cisto Jagnje po mojih grešnih rokah zanje
Očetu v nebesih. Pod križem padli Gospod
150  spet vstal v vsej svoji slavi in čeprav z
Pajvišjimi žrtvami nas samih.. Fiat, Deo
gratias et Aleluja!

Verjetno Ti je že prišlo na uho, da sem jo
Pbral proti Indiji iz Čampa, kjer sem nekaj
časa kaplanoval, tam nekje pri Napoliju.' Go¬
spa IRO mi je plačala vožnjo — ne sicer prav
rada — in tako sem srečno prirajžal v Bom-
ba y 6. maja to sveto leto. Pustil sem na ladji
* v °je cunje, da so si šle ogledat Ceylon,
Madras, itd., jaz sam pa sem si kupil vozni
listek do Kalkute, ker mi je ostalo v žepu
Pekaj dolarjev. Tam me je ljubeznivo spre¬
jel brat Lukan iz Rovt, p. Lojzek Demšar pa
dJe je vodil po obširnem misijonu 2 4. Par-
ganasa v Bengaliji. Bilo je tako, čudovito
‘ toplo”. da sem potem moral za dva dni
v  Posteljo, ker me je indijsko sonce malo
Pregloboko pogledalo v oči. . . Zdaj sem pa že
skoraj 3 mesece tukaj pod indijskim Tri¬
glavom in se pripravljam ter Boga zahva¬
ljeni za to veliko milost misijonskega po¬
klica. Nikar se ne pozabi zahvaliti tudi Ti.
'Iragi Lado, zame.

V naslednjem gospod pater misijonar za¬
ključuje s pozdravi, ki jlih tudi objavljamo,
ker bodo tako hitreje prišli do naslovljencev:

Kako se počuti dr. Nace? Pozdravi mi ga
lepo. veš. sva bila vedno velika prijatelja!
Rad bi pisal spet prijatelju g. Tonetu Grč-
manu, če bi vedel, kje je. In če vidiš g. Hlad¬
nika, prelen pozdrav! Ali se njegova sestr^
Minka, moja faranka, dobro počuti v argen-
tinskih Zibršah? Imaš tudi moje logaške fa¬
rane v giižini — Tomazinove in Trohove, ali
ce lo iz moje Vrhnike katere? Vsem tem in
111  drugim znancem, zlasti dudovnikom, prev
1 & P pozdrav!

PISMO MISIJONARKE

Slovenska frančiškanska Marijina misijo¬
narka je pred kratkim pisala v USA pismo,
ki ga tukaj ponatiskujemo iz angleško-slo-
venskega tretjeredniškega glasila, ki ga v
Lemontu izdajajo slovenski frančiškani.

“Tu smo sedaj v času trpljenja in tihega
mučeništva; neprestano molimo in se žrtvu¬
jemo, da bi bili kdaj| vredni bratje mučeni¬
kov. Bog nam z a  sedaj še usmiljeno priza¬
naša, samo revščina je vedno hujša in zaradi
tega je med pogani vedno več samoumorov
Niso nam še, vzeli bolnišnice in šole za vzgojo
bolniških strežnic, vendar je delo jako težko,
ker od zunaj dekleta ščuvajo proti nam. Sku¬
šamo delovati, kolikor se še da, nikoli
ne smemo obupati, ker vsak dan bolj doživ¬
ljamo: čim hujše so Bogu nasprotne sile, tem
večja in bogatejša je milost v dušah. Vztra¬
jali bomo v tem peklu in čakali, dokler nam
to dopušča božja volja.

Treba je ostati tukaj in pomagati tem u-
bogun dušam, ker sicer bi omagale. Leto je
že preteklo, odkar smo že pod “rdečim ma¬
kom”, toda čutim, da je bilo to leto ena sa¬
ma velika milost Kako zvesto Bog vodi vsak
trenutek življenja, ki mu je vse posvečeno!
Naša katoliška (jekleta so se že dobro utr¬
dila in samozavestno kažejo svojo katoliško
vero, ter se zanjo bore z rdečimi poganskimi
tovarišicami; pa tudi poganke, čeprav rdeče,
so se začele bolj za vero zanimati in jo ra¬
zumevati. V nedeljo 7. maja smo praznovali
praznik Marijin — praznik Kraljice Kitajske.
Ves dan so dekleta, bolniško osobje in me
redovnice molile neprenehan rožni venec;
znova smo vse posvetili Kraljici Kitajske, da
bi ona utrdila vero v dušah. Vse katoliške
šole so v velikem neredu ali ustavljene in je
malo upanja, da bi jih mogli spet v jeseni
odpreti.

Na deželi je stanje še veliko bolj Ostro
naperjeno proti katoličanom, vendar so ostali
stanovitni v svoji veri. Blizu našega me:;ta
je velika Marijina božjepotna cerkev. Od da¬
leč prihajajo kitajski katoličani tudi v gl si¬
pinah; samo včeraj 7. maja jih je bilo 10
tisoč zbranih pri svoji Kraljici. Komaj se zju¬
traj malo zdani, že pričenjajo gruče verni¬
kov ob vznožju hriba prepevati križev pot in
ga na kolenih prepojejo do vrha hriba. »Ves
dan se ponavljajo križevi poti ljudstva in ti
peti križevi poti se slišijo kot. velikonočne
Jeremijeve žalostinke. V svetišču na gori se
vrste sv. maše ena zadrugo in ljudstvo zbra¬
no in pobožno ure dolgo na kolenih oprav¬
lja svoje pobožnosti na - čast Kitajski Kra¬
ljici. božji Materi. Molitve in petje zunaj in
v cerkvi ne preneha ves dan. Prejšnji tedmi
,fe poromal v to svetišče naš' kitajski zdrav¬
nik z družino in mi je pozneje rekel: “Ma¬
teri božji sem izročil obljubo, da hočem ~i-
veti in ostati ud in otrok katoliške Cerkve, in
čeprav bi me to stalo življenje; hočem ga
žrtvovati za svojo vero.’’ Poznam ga dobro
in vem da misli resno.

— 613

BARAGO NA OLTAR!

Razmišljanje ob obletnici

Slovenske jeseni bogato rode. Tudi tisto
jesen preti 127 leti na god sv. Mateja je du¬
hovno cvetje dozorelo v najžlahtnejši sad.
Na ta dan je takratni ljubljanski gkol' Gruber
posvetil Barago za duhovnika. Neopazno bi
vse utonilo v pozabo, če ne bi božja Previd¬
nost drugače preokrenila. Veliki vzori ne mo¬
rejo v pozabo, dokler se še kje najde iskrena
duša, ki ima smisel in čutenje do visokega in
lepega. Naš Baraga je prevelik, da bi ga
mogli izbisati iz slovenske narodne in ver¬
ske zgodovine. Zato se spominjamo mejnikov
njegovega življenja in ustvarjanja. Praznu¬
jemo obletnice, da nam spomini prineso no¬
vih spoznanj in novega navdušenja. Spomini
na mejnike Baragovega življenja niso me¬
glena romantika čustev, ampak so nova do¬
živetja resničnosti, ki je bila nekoč doživeta
in jo moremo zaživeti tudi mi. Poslanstvo ve-
likanov-vzomikov je v tem, da se moč nji¬
hove osebne veličine preliva iz roda v rod. Na¬
rod more ob teh vzorih živeti stoletja. Po¬
slanstvo svetnikov je v tem in Baraga je naš
svetniški vzor. V njegovi duhovni veličini se
more naš narod očiščevati in poglabljati.

More se, če se hoče. Baragovo svetniško
življenje nudi dovolj možnosti posnemanja
bodisi v verskem bodisi v narodnem smislu.
Toda dejansko vplivanje Barage-vzornika na
naše vsakdanje življenje je zaenkrat šc pre¬
cej dvomljivo. Pač zato, ker to zavisi od nas
samih. Dvoje je namreč prvenstvenega zna¬
čaja v sodelovanju z milostjo, ki naj jo nam
posreduje svetnik. Najprej, da izbranca bož¬
jega “pritiramo” do čim večjega posredova¬
nja nri Bogu za nas vse. V Baragovem pri¬
meru bi sc to reklo: izprositi mu čast ol¬
tarja. Zakaj šele od Cerkve razglašenega
svetnika moremo javno prositi pomoči in tudi
le tak nam more biti v resnici spoznan in če-
ščen od vseh. Drugič pa je treba svetniškega
vzornika sprejeti v srce. Treba je sprejeti
Barago za svojega. Njegove čednosti posne¬
mati. Iskati pomoči pri njeni. Z razumeva¬
njem spremljati delo za dovršitev Baragove¬
ga poslanstva med slovenskim narodom.
Skratka, imeti je treba srce za Baraga.

človeka se včasih loti otožno razpoloženje,
ko premišljuje o Baragovi zadevi. Toliko no¬

vih svetnikov in blaženih sv. Cerkev progla¬
ša. Sveto leto je posebno značilno v tem po-
gledu.Kaj je, da ravno mi Slovenci ne pride¬
mo z Barago nikamor naprej? Seveda se
božja dobrota ne da izsiliti, a izprositi se da.
Baraga je s svetniškim življenjem storil svo¬
je. Cerkev bo tudi ugodila, čim bodo pogoji
izpolnjeni. Manjka samo uspešnost tretjega
elementa, in to smo mi. V dveh stvareh pa je
naša dolžnost. Omenili smo jih pravkar. Ena
je naše sodelovanje pri delu za Baragovo bea¬
tifikacijo. .Drugo pa je, da svoj dan napolni¬
mo z Baragovo duhovnostjo. Prva dolžnost
izvira odtod, ker so svetniki poslani med na¬
rode, zato da svetijo z božjo lučjo pravega
krščanskega življenja. Druga pa iz tega, ker
je poslanstvo svetnikov, da rode nove svet¬
nike in utro med ljudmi pot božjemu blago¬
slovu in božjim načrtom.

Narekuje pa sodelovanje in delo pri Ba¬
ragovi zadevi tudi hvaležnost. Na Baragovo
priprošnjo smo iz številk, razvrščenih po ne-
številnih taboriščih, postali ljudje. Begunsko
vprašanje je bilo Baragi zaupano v rešitev,
če je uspel pri Bogu v tako veliki stvari, ali
mar ne bo še z veliko večjo gotovostjo v
manjših? Zadnje čase postaja pereče drugo
poglavje slovenske drame: Ohranitev vere in
zdrave slovenske miselnosti med nami. Mo¬
goče bi bilo spet najboljše izprositi od našega
svetniškega Barage rešitev teh težav, ki mar¬
sikomu izmed poštenih Slovencev povzročajo
resne skrbi. Baraga naj po skupnem priza¬
devanju vseh, postane steber — svetilnik
slovenske zavednosti in vernosti. Ljudje išče¬
jo svetlobe in luči. Zakaj ne bi iskali živega
p'amena vere ob Baragi? V bojih za ohranitev
vere glejmo na Barago, ki je živel iz vere-
Tudi rešitve iz krempljev zahrbtnega mate¬
rializma iščimo v Baragi. Svoje načelo glede
svetnih dobrin je povedal na dan svoje nove
maše, ko se je odpovedal graščini in vsem
rentam, rekoč: “Poslej nimam na svetu no¬
bene dediščine. Ko bo prišel On, kateremu
jo ime Ljubezen, pozvat svojega služabnika-
mu bom odgovoril: Tukaj sem, o Gospod, daj
mi, kar je moje: daj mi krono, ki si jo dal
svojemu apostolu Pavlu.”

TONE OGRIN

— 514  —

, 4! 4. NOČ V VELIKI REKI

Spet se je prismejala pomlad in razlila žarno
svetlobo po svobodnih planjavah Velikih jezei.
Prignala je od juga z razgrajajočimi racami in
napihnjenimi oblaki dobre Indijanec s psi m
loki in bogatini plenom. Pokukala je skozi okno
v misijonarjevo kočo in odtajala špranje na
strehi, da bo dež nagajivo kapljal v stanovanje.
Zaslišal jo Friderik njen glas, v krvi je začutil,
srce je jelo biti sunkoviteje ob misli na nova
pota, na duše ob jezerih med tajnostmi pra¬
gozdov.

Pomlad so je pod blagodejno sončno lučjo
razbohotila v poletje, dozorela v jesenske plo¬
dove in zmrznila v zimo. Še enkrat se je zavrtelo
nebeško kolo z vsemi svojimi čari. Ves ta čas
je bil prenapolnjen kot košara jesenskih sado\ :
B og je dal sonce in dež, Baraga pa je garal in
duše so rodile.

Kot kmet v večeru stoji Baraga ob mizi in
lista po krstni knjigi, oziraje se na delo v teh
dveh letih. Sleherna stran je pisana po l il,a
Pisanega življenja, vsega obsijanega z nebeško
lučjo. Friderik boža te strani, zahvaljujoč iz
dna srca Boga za bogate milosti, s katerimi je
°Plajal njegov trud. Dovolj je bilo dela, dovolj
s krbi, pa dosti blagoslova v tem času.

Njegovi ljubljenci v Krivem drevesu. Prikle¬
nili so se h grudi, zarili se vanjo, ne mamijo jih
več čarobne lovske noči. Peščena zemlja malo
vrže, a navrtani javor toči sladki sok, da bo
denarja za obleko in za tobak. Navezani so na
cerkev in kot očeta poslušajo Friderika. Kako
•le vse dišalo ob telovski procesiji! Pripravili
60  praznik v vsej svoji veličini.

Mali otoki katoličanov so raztreseni že po
vsej okolici: na Bobrovem otoku, v Manistiku
na oni plati jezera, v Maškigongu na jugu.
vuiin tam že stoji skromen božji hram v čast
edinemu pravemu Bogu. Bog je res dober. Omo-
gočil j e  tiskanje otavskega molitvenika, ki ga
sedaj pridno bero rdeči sinovi. Iz Ljubljane je
sestra Amalija poslala dragocen zaboj z osem-
na jstimi oljnatimi Langusovimi podobami, de-
Pnrjem in cerkvenimi predmeti. Najbolj pa se je
®A)a pomoč pokazala oni dan na potu z malega
0  oka. Baragu in spremljevalcu je na čolnu
zmanjkalo rib in krompirja, zadnje hrane, ki
s ° j° imeli s seboj. Kje dobiti hrane sredi je-
Zeia? S skale, mimo katere so. se vozili, se je
’  vjgnila jata galebov. Takoj je prišlo Bara¬
govim spremljevalcem na misel, kaj če tu ga-

J1  _ gnezdijo. Ustavili so se, preiskali čeri in

našli

na njih 130 okusnih jajc, božjo pošiljko

Za  na pot do doma.

to

®°gu je bilo vse delo všeč. Frideriku je bilo
.lasno iz trpljenja, najzanesljivejšega pečata,

kate

rim zaznamuje Bog delo, ki mu je všeč.

Trpljenje, kdo bi govoril o njem! A bilo ga
je za silo: hujskanje belih trgovcev z rumom,
rovarjenje protestantov, zimska pota na krpljah,
ko cepaš kot hlod v sneg in na koncu poti no
čutiš več nog, vožnja z lahkim čolnom, ki bi
ga črni valovi ob neki vožnji kmalu požrli.
Tudi nada, da bi odšel k rodovom ob Gornje:
jezero, kamor je Friderika tako zelo gnalo, mu
je po škofovi odločitvi splavala po vodi. Kako
se vse ponavlja v življenju apostolov. Friderik
bere pri sv. Pavlu: “Mnogokrat sem bil v ne¬
varnostih na rekah, v nevarnostih na potih, v
nevarnostih pred neverniki, v trudu in naporu,
v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih
postih, v mrazu in nagoti.’’ To je pač aposto¬
lova usoda.

Tako. Drugi pastirji bodo pisali v to knjigo
dneve svoje največje sreče, dneve novili krstov.
On pa se odpravlja na jug, naprej za dušami.
Hudo je Indijancem v Krivem drevesu, pa saj
tudi njemu srce stiska. A Bog kliče.

Sredi čudovite okolice prav na robu svobod¬
nega indijanskega ozemlja se stiska v objemu
široke reke naselbina Velika Reka. Kup indi¬
janskih koč se izgublja v jesenskem dimu.

Tu je že pred meseci Bog dal Baragi devet¬
deset krščencev v nekaj dneh, medtem ko jih
jo baptistovski pastor v devetih letih bivanja
tukaj pridobil za svojo vero le deset. Baraga
je sedaj ob svojem drugem prihodu, ko name¬
rava ostati dalj časa pri njih, začel od kraja.
Treba je postaviti kočo, ki naj služi za cerkev,
šolo in stanovanje, poiskati vernike in učence.

Delo postaja težje iz dneva v dan. Nad po-

0(y /SazčLjl

V vijolični svetlobi cerkve prazne
motrim Tvoj v marmor izklesan obraz:
poteze trde, vali žimnih las,

oči uzrte v dalje neizrazne.

Kdo Ti je včrtal gube v trudno lice,
zgrbančil ustnici, postaral čelo?

So tudi Tebe vrgli na razpelo,
da čakaš klica zadnje prepelice?

Kdo vdihnil Ti je barvo grde ruše,
ponudil trpko čutaro s pelinom?

V odgovor ustnici nad hermelinom

kot težek težek vzdih: Ah, duše, duše.

Janko

— 615 -

krajino leži duh satanske zlobe. Sovraštvo po¬
ganov dobiva po spletkah belih trgovcev vedno
novega olja. Trgovci z rumom mgonabljajo in¬
dijanski rod. Indijanci po cele dneve kolovratijo
po naselju pijani, že grše je videti, kako se
opotekajo pijano Indijanke. Misijonar prosi in
roti Boga, naj mu vendar pomaga, a zdi se,
kot da bi se še nebo pregrnilo z nepredirno
črno plastjo in bi odbijalo goreče klice.

Frideriku je popolnoma jasno: ali pustijo
Indijanci ognjeno vodo, ali pa so zapisani po
ginu. Zlu se je treba postaviti po robu, pa naj
stavi na kocko tudi življenje. Zato nastopa
proti žganju ob vsaki priliki. Posamezniki spo¬
znavajo, kako ima misijonar prav, a drugi za¬
krknejo srca. Baraga jim je odveč tu, le kaj
so ga potrebovali.

Bepega dne stopi Friderik do belih trgov¬
cev. Prosi jih, naj vendar nehajo z zločinskim
trgovanjem. A naletel je na gluha ušesa in
srca, vse pregloboko pogreznjena v strast po
denarju, že več. Iz maščevanja so pritovorili še
večje količine žganja. Pijane Indijance so šču¬
vali proti misijonarju kot največjemu njihovemu
sovražniku; ga blatili in obrekovali.

Na kolena se zgrudi_Baraga, kot da ga je
pretežko breme pritisnilo ob tla. “O, Bog,
pomagaj vendar!” Dolge ure prekleči, a odpor
postaja hujši in. hujši. Odnehati ne sme. Pa
kar čuti, kako sovraštvo raste. Ta in oni ga
jezno oplazi z očmi in stiska zobe, ko ga sreča.
Položaj je vedno mučnejši. Baraga vsak večer
dobro zapre okna in vrata. Kdo ve, kaj se
utegne zgoditi.

V sredo zvečer, mrak se je že pritipal skozi
okno, je misijonarja spravil iz cerkve Indijanec,
dober katoličan. “Oče, hitro, Strašna novica.”

Baraga poklekne in odhiti pred cerkev.

“Pijanci iz vasi vas nameravajo ubiti no¬
coj. Protestanti so se zvezali s trgovci, ti pa so
nahujskali Indijance, naj vas usmrte. ”

Baragi vztrepetajo črte na obrazu, a poskusa
ostati miren. “Hvala, sin moj. Bom že pazil.”

Indijanec je zaskrbljen odšel. Kaj storiti?
Da. bi kam zbežal ponoči? Ne. tega ne sme.
V cerkvi je Najsvetejše, pa tudi straže imaio
morda razpostavljene okoli naselja. Počakati iih
bo treba v koči. Stopi preko praga in dobro
zapahne vrata. Potem zapre okna. Nemir in
negotovost se ga lotevata. Morda se bodo pre¬
mislili? Sicer pa, do tega je moralo priti. O
tem je bil prepričan, ko je prvič nastopil proti
žganju.

Pred velik lesen križ se spusti na kolena.
Tu bo dobil moči. Misli mu krožijo po getse-

inanskem vrtu, kjer v mirni noči repi Kristus.
Kako blizu sta si sedajle, kako čudovito podob¬
na. Kaj ni dejal Gospod, da pšenično zrno no
rodi sadu, če ne pade v zemljo in ne umrje?

Daleč nekje se začuje vpitje kot zamolklo
grmenje.

Vidi jih Baraga v mislih. Bog ve, kdo med nji¬
mi je Judež? Morda kdo, ki mu je največ dobrega
storil do sedaj. Grozno tuljenje se bliža in na¬
rašča, Friderik vstane in še enkrat poskusi, če
so vsa okna dobro zaprta.

Potem spet poklekne: “Tebi, Mati nebeška,
se izročim. Kakor je božja volja.” Kričanje
je prav blizu. Kot žareča lava se bliža pijana
tolpa v divjih kletvah. Mogoče je že ločiti po¬
samezne glasove.

“Bum, bum, bum,” zaropota votlo, po durih,
kot da bi jih hotela močna pest sesuti v prvem
mahu. “Odpri, hudič črni!” Potem po oknu m
po stenah. Zbijanje in udrihanje hočejo pre¬
vpili pijani moški glasovi. “Bum, bum.” Hvala
Bogu, vrata se ne vdajo, pa tudi okna drže.
Ropot, ne preneha. S telesi se zaganjajo v vrata
in s koli nabijajo, po stenah. Radi bi človeške
krvi kot sestradana zver. Kako so dolgi trenutki
med divjim vpitjem, ko se lahko vsak čas pi¬
jana drhal vsuje skozi razbita vrata v kočo.

Morda se bodo naveličali, ko jim ne uspe
vdreti. Ne. Sovraštvo kriči iz njih, po koči od¬
mevajo divji udarci. Ko. bi bili Indijanci trezni,
bi zlahka prišli v prostor, tako jim pa pijanost
ne da. A kaj če naenkrat obliže leseno streho
rdeč plamen. Potem je vsak up na rešitev iz¬
gubljen.

Baraga je utrujen. Ves bled kot stena čaka
na usodni trenutek. Sredi temne sobe kleči na
močnem podu in moli. Moli tako goreče, tako
iz srca, brez prestanka.

“O, Bog, ne štej jim v zlo, zapeljani so. Daj,
da bi spdznali vso nesreča, ki jim jo prinaša
žganje.'Slovesno ti obljubljam, da do smrti ne
pokusim več opojne pijače, pa naj umiram od
mraza ali opešam od izbiranja. Naj bo zanje,
da bi spoznali, kje je rešitev zanje. ’ ’

Drhal od časa do časa kakor onemogla pre¬
neha. potem pa začne znova, močneje in kruteje.
Tolče in zbija eno uro, dve, tri, štiri. Potem
se oddalji. Ni ji uspelo vdreti. Baraga prekleči
do jutra, zahvaljujoč Boga za življenje.

Grozna noč je misijonarju včrtala v obraz
nove poteze. Obenem je njegovo trpljenje oplo¬
dilo zemljo za novo rast. Temni oblaki na !
Veliko Reko so se jeli razmikati. Sončna luč
je dosegla duše in jih vzbudila iz temnih strasti
k nebu, k Bogu. Pšenično seme je vzkalilo.

JANKO

Lep misijonski sod

V času svojega bivanja v Španiji sem imel
priliko spoznati enega izmed sinov dr. Wuja,
bivšega kitajskega poslanika pri S<veti stolici.
\Vujcva družina šteje 15 članov: oče in mati
in 18 otrok. I>o zloma Čankajškove vlade so
vsi bivali v Rimu; lani in že pred lanskim pa
so se razkropili po širnem svetu. Oče in mati

živita danes z mlajšim delom družine na Ha¬
vajskih otokih, kjer oče kot univerzitetni pro¬
fesor predava na tamkajšnji univerzi pravno
modroslovje. Starejši sinovi in hčere nekateri
dokončavajo svoje študije v Grčiji, Belgiji in
Združenih severnoameriških državah. Najsta¬
rejši sin Edvard je doktor mednarodnega

— 616  —

prava; dokončal je študije v Kirnu in napi¬
sal za dosego doktorskega naslova tezo: Ki¬
tajsko naravno pravo. Fred dobrini pol letom
je prišel z družino v Madrid in dela kot izve¬
denca- mednarodnega prava pri "Consejo Su-
perior de Investigaeiones Cientificas”; hkrati
se pripravlja za diplomatsko službo.

Z Edvardom sva se spoznala na pragu
cerkve Milagrosa v Madridu. Predstavil se
mi je vljudno in prijazno ter me povabil, naj
ga naslednjega dne obiščem na stanovanju.

Edvardovo stanovanje, urejeno po evrop¬
skem okusu, je preprosto in skromno kot je
preprost in skromen on. V govorilnici me je
čakala čedna kitajska družba: Dr. Edvard
Wu z ženo in triletno hčerko čičao in še ne¬
kaj njegovih prijateljev Kitajcev. Zelo so se
zanimali za našo domovino, kmalu pa smo
prešli na Kitajsko in govorili o položaju Cer¬
kve, o misijonih, o slovenskih misijonarjih
na Kitajskem in o naši slovenski misijonski
akciji na splošno. Mala čičao je razigravo
skakljala po sobi, mi kazala igrače in od
časa do časa pokleknila pred Marijin kip.

\Vujeva družina je ena izmed uglednih in
odličnih kitajskih družin. Oče je sloveč prav¬
nik in državnik; dovršil je pravne študije v
Šanghaju in se nato spopolnil na univerzah
v Parizu in Berlinu. Iz konfucionizma. je z
družino kmalu prestopil v neko protestant¬
sko sekto. Ko je predaval svojo stroko na
univerzah iv Združenih državah, se je oklenil
eksistencialistične filozofije in se kmalu pri¬
bližal nazoru, ki pravi, da Boga sploh ni
možno spoznat i; zabredel je v agnosticizem.
Pot v katoliško Cerkev mu je pokazala sv.
Terezija Deteta Jezusa; njegovo spreobrnje¬
nje moramo pripisovati poslanstvu, ki ga vrši
v svetu duš ta izredna svetnica. Sam oče je
takole zapisal: “če je katoliška Cerkov zmož¬
na vzgajati take like kot je sv. Mala Terezija,
ne vidim razloga, da ne bi postal katoličan
tudi jaz.” In drugod: “Ona me je naučila
ljubiti Jezusa in našo Mater.” Sv. Mala Tere¬
zija je s čudežno ozdravitvijo enega izmed
Wujevih otrok pritegnila v sveto Cerkev tudi
njegovo ženo. Tako so vsi proti koncu prejš¬
njega desetletja vstopili v katoliško Cerkev.
Edvard je bil krščen 1. 1939 v Pekingu. Dru¬
žina goji izredno pobožnost do Male Cvetke;
tudi Edvardova je ohranila to prelepo dedi¬
ščino: v njegovi delovni sobi sem opazil na
steni krasno podobo svetnice.

Iz razgovora sem spoznal, kako sijajno sta
Sospod in gospa podkovana v verskih resni-
cah; gospod dobro pozna sv. Tomaža Akvin-
sEega, saj mi ga je navajal celo doslovno. V

razpravah in osnutkih člankov iz njegove
stroke, ki jih objavlja v angleščini, sem opa¬
zil njegovo izredno nadarjenost in odločno
kato.išKo usmerjenost; sam mi je poudaril,
ua bo cerkvena načela vedno m povsod širil
in branil. Ponosno in navdušeno mi je pravil,
kano jin je oče v Kirnu poučeval v krščan¬
skem nauku. \ sak večer je morala cela dru¬
žina, potem ko so odvečerjaii, prisostvovati
razlagi verskih resnic; gospa je dodala, da
so one te lekcije včasih tako dolge in napor¬
ne, na so pošteno mrnjeni legali k počitku.
<>ce je šc -i  na globoao in neumorno sejal Kri¬
stusovo blagi vest v srca svojih dragih. Kes
občudovanja vredni oče Wu! S svetim ognjem
in z železno disciplino je hotel doseči, da se
njegovim otrokom prav v srcu krščanstva
vtisnejo božje resnice tako globoko v dušo,
da ne bodo svetih resnic nikdar izgubili, pa
naj se raztresejo kamorkoli po 'svetu. O, ko
bi vsi krščanski očetje tako vestno izpolnje¬
vali to svojo družinsko dolžnost! V tem Ki¬
tajcu imamo svetal zgled.

Dr. Wu je silno pobožna in, ne rečem pre¬
več, svetniška duša. Vsak dan pristopa k ob¬
hajilni mizi. K pogostemu svetemu obhajilu
je navajal tudi svoje otroke. Videl sem ženo
mojega prijatelja, kako je nekega dne pri
opoldanski maši prejela sveto obhajilo.

Zato se pa sv. Oče papež Pij Ali. ni mnogo
pomišljal, ko se je dal slikati z vzorno dru¬
žino. Izjavil je: “Nimam navade, da bi se
fotografiral s posamezniki, a slikanja s to
družino se ne branim.” Eno od teh fotogra¬
fij mi je Edvard poklonil v spomin. (Objav¬
ljamo jo na naslovni strani KM. — Op. ur.)
Na papeževi levici in desnici sta oče in mati;
najstarejši sin Edvard je tretji z naše leve,
poleg njega je žena. Duhovnik na skrajni le¬
vici je nek njihov prijatelj, Kitajec, s pape¬
ških uradov. Vsi ostali so sinovi in hčere nek¬
danjega kitajskega poslanika v Vatikanu.

Poldrugo uro sem bil deležen kitajskega
gostoljubja v Edvardovi družini; vabil me je,
naj še pridem, a čakale so me priprave na od¬
hod v Ameriko. Kako prijetno sem bil prese¬
nečen, ko sta me gospod in gospa ob slovesu
prosila za blagoslov. Obiskal sem v Španiji
•več dobrih katoliških družin, a nobena me ni
prosila, naj .jih blagoslovim; to je storila dru¬
žina enega izmed sinov kitajskega naroda, ki
je šele pred kratkim sprejela sveto vero; zato
sem bil, pravim, toliko bolj presenečen. Tisti,
ki znajo ljubiti sveto vero nad vse, znajo ce¬
niti tudi njene dobrine. Podelil sem jim bla¬
goslov iz vsega srca.

TONE ZRNEC CM

TEKMA S PROTESTANTI

Kristus je nekoč povedal priliko o sejalcu,
ki je sejal dobro seme - (Ivit 13, 24—30).
Ko pa so ljudje spali, je prišel njegov sov¬
ražnik in prisejal ljuljke med pšenico, Ljulj-
ka pa se je pokazala šele, ko je bilje zraslo
in šio v klasje. . .

i\a Koreji do leta 1882 ni bilo še nobene¬
ga protestantskega pastorja. Po tem letu pa
so, zaščiteni po že omenjenih trgovskih po¬
godbah, pričeli prihajati predvsem iz Sever¬
ne Amerike v večjem številu. Po poročilu
seulskega vikarijata za leto 1921 skoraj ni
bilo kraja, kjer protestanti ne bi imeli svojih
agitatorjev. V komaj 40 letih 'delovanja so
a v a, skoro trikrat prekosili katoličane, tako
po številu vernikov kot misijonarjev.

Leta 1921 so imeli protestanti na Koreji
2420 tujih in domačih pridigarjev. Vodili so
s.uZI ljudskih, srednjih, tehničnih iu drugih
šol ter mnogo raznih ustanov. Protestantov-
skih vernikov je bilo 214.089, in nekaj let
kasneje, leta. 1924, že skoro 300.000. V 6
protestantskih bogoslovjih se je vzgajalo
okrog 800 bogoslovcev. Krona njinovega moč¬
nega šolstva je postala lepa univerza v Seulu,
ki jo je finančno vzdrževala družina Under-
wood. V 19 moderno opremljenih bolnišnicah
je bilo prostora za 700 postelj. Začeli so tudi
z zdravniško bolničarsko šolo s 62 študenti.
Izdajali so lepo opremljene knjige in časo¬
pise, ki so jih tiskali v lastnih misijonskih
tiskarnah.

Kako so mogli protestantje doseči tako le¬
pe in velike uspehe v tako kratkem času?
Ker so razpolagali s številnim, izobraženim,
z vsem oskrbljenim ter dobro plačanim osob-
jem in z izdatnimi denarnimi viri, ki so vsa¬
ko leto dosegali in presegali vsoto 4,000.000
dolarjev. (DSV zbere med katoličani za pod¬
poro vsem katoliškim misijonom sveta komaj
tolikšno vsoto letno.) Skušali so pritegniti
zlasti višje in srednje sloje, da bi tako do¬
bili vodilne ljudi, ki bi jim potem sledila
masa. A pri tem nižjih slojev niso zanemar¬
jali. Njihovo delo ni bilo le versko, ampak
morda še bolj vzgojno-človekoljubno. Mimo¬
grede so mu pridruževali branje svetega pis¬
ma in protestantskega verouka. Se pred pri¬
hodom Japoncev so oni že vnašali na Korejo
zapadne navade in ideje, ki so jih, tako kot
japonski, korejski študentje sprejemali z obe¬
ma rokama. Zlasti demokratska načela in na¬
čelo Wilsona o samoodločbi narodov so se-
veroameriški protestanti zelo širili, pri čemer
jim je prišel prav korejski prebujajoči se
nacionalizem. S tem so se med narodom in
zlasti med izobraženci zelo priljubili, kar je
povzročilo veliko spreobrnjenj. Navdani s
tem nacionalizmom so se Korejci leta 1919
dvignili v upor proti Japoncem, ki so ga pa
le-ti krvavo zadušili.

Seveda pa protestantizem na sploh in tako
tudi korejski še daleč ne predstavlja tiste
enotne in močne sile kot katolicizem, kajti
manjka mu edinosti, ne prodre tako globoko
v življenje posameznika in manjka mu cer¬

kvene discipline. A kljub temu ostane dej¬
stvo, da je na Koreji veliko več duš spoznalo
Kristusa v napačni luči kot pa v pravi in da
je veliko več Korejcev zasovražilo Cerkev
kot pa vstopilo vanjo — pač ker je bilo ve¬
liko več protestantskih misijonarjev kot ka¬
toliških in so imeli veliko več možnosti za
širjenje svojih zmot in krivoverstva kakor pa
katoliški za širjenje edine resnice. “Ko so
ljudje spali, je prišel sovražnik in zasejal
ljuljke med pšenico...” Ko so katoličani
spali in komaj kaj delali za pridobitev Ko¬
reje Kristusu in njegovi Cerkvi, so prote¬
stanti hiteli, da so se okoristili s tem žalost¬
nim dejstvom katoliške nedejavnosti. . .

V TEŽAVAH Z JAPONSKIM NACIONA¬
LIZMOM;

Rekli smo, da je s prihodom Japoncev Cer¬
kev dobila svobodo in ni bila več preganjana.
Toda svoboda ni bila popolna. Le kri ni več
tekla, a japonski totalitarni režim je na raz¬
lične načine dal vedeti, da mu kristjani niso
priljubljeni. To pa ne morda toliko iz ver¬
skih kot iz nacionalističnih razlogov. Policija,
ki je dejansko bila nad vsakim zakonom, ni
pazila le na vsako dejanja, ampak tudi na
vsako besedo in idejo, ki se je zdela v pre¬
preki z duhom režima. Tujci in misijonarji
so bili pod stalnim policijskim nadzorstvom.
Vsak misijonarjev gib in vsako obliko misi¬
jonske delavnosti so presojali in pretehtavali.

Zlasti po letu 1931 v času spora s Kitajsko
radi Mandžurije, se j!e pričela velika propa¬
ganda in politična gonja za dvig japonskega
duha.

Razumljivo, da je tako vzdušje škodovalo
misijonskemu delu, ki se je zdelo, gledano z
japonskega stališča, da je izven “plana”, ker
odvrača pozornost od stvari, ki bi morale
biti najbolj svete vsem državljanom japon¬
skega imperija. Vrhu tega pa, tudi ko bi
katoličani sodelovali, bi bili le napol pri stva¬
ri, ker ne priznavajo cesarjevega božanstva.
Zato se je zdelo “višjim” najbolj prav, da
naj bi misijonarji v tej odločilni in kritični
uri prenehali s krščansko “propagando”, ker
ne služi japonskim idealom. Se ena težava je
motila japonske vladne ljudi: Tudi ko bi

katoličani kot katoličani mogli pomagati pri
uresničenju velikih zamisli, kako bi mogli
resnično z vso dušo sodelovati pri stvari, ko
pa japonsko Cerkev vodijo tuji škofje. . .

Kmalu je japonska vlada izrecno “prosila”
sv. Stolico, naj zamenja tuje škofe z doma¬
čini. še pred japonskim napadom na Pearl
Harbor se je to zgodilo na Japonskem,
na Koreji pa le v Seulu, kjier je zasedel ško¬
fijsko stolico domačin, msgr. Ro.

V VOJNI

Položaj tujcev je z drugo svetovno vojno
postajal vednh slabši. Nekajl mesecev pred
napadom na Pearl Harbor ni smel noben tu¬
jec stopiti na vlak ali autobus brez poseb¬
nega dovoljenja in policijskega spremstva.
Isti predpisi so veljali tudi za vse misijo¬
narje na Koreji. Še isti večer po napadu na

Pearl Harbor so aretirali ameriške, avstralske
in novozelandske misijonarje ter jih zastra-
žili v njihovih stanovanjih. Niso pa ravnali z
njimi grdo, razen v nekaj primerih. Dejali
so jim, da so jih zastražili zaradi njih
osebne varnosti. Prav tako so aretirali mno¬
go vodilnih katoličanov, katehistov in učite¬
ljev ter jih dolgo in podrobno zasliševali, a
končno izpustili, življenja ni izgubil noben
misijonar; le trije misijonarji sv. Kolom-
bana na stratežko važnem otoku Chei-Chu v
Kitajskem morju so bili obsojeni na dva do
štiri leta precej trdega zapora zaradi “vo¬
hunstva in ideoloških žalitev”. Kmalu nato
so morali vsi ameriški in britanski misijo¬
narji zapustiti deželo oziroma so jih poslali
v koncentracijsko taborišče severno od Seula.
Odhod tolikih misijonarjev je težko zadel mi¬
sijone.

Vojna je preprečila ne le prihod novih mi¬
sijonarjev, ampak tudi pretrgala vsako de¬
narno pomoč od zunaj. Na domačine je padla
vsa teža dolžnosti vzdrževanja svoje Cerkve.
Res pa so se izkazali vredne mučeniških
prednikov in zbrali vsaj za vzdrževanje du¬
hovnikov in semenišč in najnujnejših misi¬
jonskih podjetij. To ni bila majhna stvar, če
pomislimo, da je bilo med njimi le malo pre¬
možnih ljudi in da je draginja precej na-
rastla, čeprav je bilo Koreji v glavnem pri¬
zaneseno z vojnim razdejanjem. Pokazalo se
je, da je Cerkev na Koreji že toliko močna,
da z božjo pomočjo sama vzdrži. Pomoč od
drugod, bodisi v misijonarjih bodisi v de¬
narju, bo pa še vedno nujno potrebna za na¬
daljnje osvojitve.

POVOJNE BRIDKOSTI

Z japonskim porazom se je zrušil njihov
gospodarski in upravni ustroj, a tudi dru¬
gače je povzročil mnogo sprememb. Koreja je
znova postala svobodna. Boriti pa se mora ne
le s političnimi težavami, ki jih sedaj rešuje
z orožjem, ampak tudi z gospodarskimi. Ko¬
reja je tvorila z Japonsko gospodarsko enoto.
Zato je ločitev kar čez noč postavila korej¬
sko gospodarstvo v popolnoma nove razmere.
Vrhutega so morali Japonci izročiti visoka
in važna mesta v upravi in industriji Korej¬
cem, ki nimajo dovolj zmožnih ljudi in ne
morejo pridobiti potrebnih zmožnosti in iz¬
kušeni v enem dnevu. Težave te vrste so po¬
magali premostiti ameriški oziroma ruski
strokovnjaki. Prav tako teži deželo prevelika
naseljenost. Koreja ne more vsem nuditi
zaslužka in življenjskih notrebščin. Treba bi
se bilo izseljevati — a kam?

POD KOMUNISTI

V povojnem času je dvignil glavo zlasti ko¬
munizem, ki je s svojim napačnim, lažnjivim,
odrešilnim obrazom pridobil precej privržen¬
cev. Beda proletarcev in duševna razklanost
izobražencev sta mu pripravila pot. Japon¬
ski nacionalizem in policijsko nadzorstvo pred
in med vojno sta zavirala njegov razmah. Se¬
veda ni bilo mogoče popolnoma zatreti pod¬
talnega rovarjenja. Brž ko pa se je japonski
imnerij zamajal, so skušali prevzeti na Ko¬
reji vso oblast. V metodah se niso mnogo ozi¬
roma prav nič ločili od naših “tovarišev". Z
veliko propagando, z grmadami slepivih ob¬
ljub, z brenkanjem na narodno struno itd.

Gornja slika nam kaže slavolok, postavljen
v pozdrav novemu škofu na Koreji. Vidimo,
da je zelo moderno in okusno pripravljen. Pod
njim Korejci v svojih značilnih belih oblači¬
lih. — Spodnja slika pa kaže msgr. liyrneja,
ki je papežev delegat za Korejo.

— 619  —

so skušali pridobiti ljudstvo zase. In ko zlepa
ni šlo, sta “izdajalec in hlapec ameriškega
imperializma” morala plačati s svojo krvjo.

V Rusih je “ljudska volja” dobila svoje
vredne zaveznike. Pomagali so korejskim
komunistom, da so se dovolj dobro ukoreni¬
nili severno od 38‘-’ vzporednika. Zato so po
odhodu ruske armade od tam brez najmanj^
ših težav obdržali popolno oblast, že prej so
namreč temeljito “očistili” deželo “protiljud-
skih elementov”. Ko bi mogli preiskati tabo¬
rišča prisilnih delavcev v Sibiriji, bi najbrž
med nesrečneži našli tudi Korejce. Mnogi de¬
lajo na prisilnem delu v rdeči Koreji, mnogo
so jih pobili, precej: pa jih j e  tudi ušlo na
jug. v amei'iško cono. Toda tudi na jugu de¬
žele so komunisti poskušali obračunati z na¬
sprotniki. Amerikanci so se držali v večjih
krajih. Tovariši pa so osvobajali z umori, ro-
pi in požigi v nekoliko oddaljenih vaseh. Zdi
se, da Amerikanci tudi niso imeli mnogo in¬
teresov poiskati tovariše v njihovih roparskih
gnezdih. Položaj na jugu (1. 1948) je bil po¬
doben onemu v naših krajih za časa nemško-
italijanske okupacije pred nastopom Vaških
straž in Slovenskih domobrancev. Koliko je
bilo žrtev, je težko reči. Zdi se pa, da precej,
če so povsod tako divjali kot na otoku Chei-
Chu. ki leži v ameriški coni. Na omenjenem
otoku, ki je poseljen s 300.000 prebivalci, so
pobili komunisti do leta 1948 15.000 ljudi,
90.000 pa jih je ostalo brez strehe. Ko so
Amerikanci poslali na otok vojaštvo, so se
rdeči umaknili proti središču otoka, od koder
so nadaljevali z roparskimi pohodi, uboji in
požigi.

Razumljivo, da take prilike niso ravno
najboljše za misijone, zlasti še ker je za ko¬
munizem katoliška Cerkev eden prvih in naj¬
večjih sovražnikov. Vendar so Rusi, če izvza¬

memo razne sitnosti in nagajanja, pustili Cer¬
kvi “še precej svobode”. Tako so n. pr. mgr.
Hongu celo dovolili zidati stolnico. Seveda
tega niso delali iz usluge Cerkvi, ampak iz
političnih razlogov. Istočasno pa so razširili
ogromno komunistično in brezbožno propa¬
gando, zlasti med mladino. V vse šole so
uved.i marksizem kot edino zveličavno vero.
Razmere za Cerkev so se še poslabšale, ko
so dobili vajeti v roke domači komunisti. Ka¬
toliško šolstvo je moralo popolnoma prene¬
hati, vrstile so se zaplembe cerkvenega pre¬
moženja, začeli so z umori in zapiranjem ver¬
nikov in misijonarjev.

V JUŽNI KOREJI

V južnem delu Koreje pa je bilo mogoče
popolnoma svobodno razviti misijonsko de¬
lavnost. Iz japonskih taborišč, zaporov in tu¬
jine so se vrnili zaprti in izgnani misijonarji.
Ker niso mogli iti v rusko cono, so ostali vsi
v južnem delu Koreje. Na posebni konfe¬
renci v Seulu so se domenili, kako bi najus¬
pešnejše misijonarili. Zlasti moramo omeniti
pomoč tisočim beguncev s severa, ki niso mog¬
li odnesti iz “svobode" drugega kot obleke
na sebi. Mnogi so prav po delih krščanske
ljubezni vzljubili in spoznali krščanstvo. Dra¬
ginja in rdeči teror sta precej zavirala misi¬
jonsko delo. Toda prav rdeča nevarnost je
mnoge Korejce približala krščanstvu. Morda
so začutili, da je le v krščanstvu tista sila,
ki bo premagala komunizem. Zato so bila mi¬
sijonska ppročilo iz južnega konca dežele pred
sedanjo vojno precej optimistočna. Govorila
so o številnih krstih (n. pr. v Seulu za božič:
500 novokrščencev) in o krščanstvu prijaz¬
nem razpoloženju med protikomunističnim
prebivalstvom.

Omeniti moramo tudi, da je leta 1948 Ko¬
reja dobila svojega apostolskega delegata
mgr. Byrneja (glej sliko). Prej je bila Ko¬
reja odvisna od Kitajske oziroma Japonske
apostolske delegature. Sedanji apostolski de¬
legat je bil prvi Maryknoll-misijonar na Ko¬
reji. Japonci so ga pregnali, sedaj pa se je
vrnil kot zastopnik sv. Očeta za vso Korejo.

Ob prihodu apostolskega delegata je bilo
na Koreji 178.000 katoličanov, 161 domačih
duhovnikov in 105 bogoslovcev. Prav tako so
v ženskih redovnih družbah domačinke dobile
znatno večino.

ZAKLJUČEK

če gledamo na številke, 180.000 katoličanov
med 22 milijoni prebivalcev Koreje ne pred¬
stavlja niti en Odstotek. Vendar je vpliv ka¬
toličanov precej večji kot bi sklepali iz šte¬
vila. A še večji je vpliv protestantizma in
sedaj komunizma. Ni dvoma, da bodo korej¬
ski katoličani, kar jih je, po večini junaško
vzdržali preizkušnje današnjih dni.

Posebno upanje pa nam vzbuja dejstvo, da
je zapadni krščanski svet rešil Korejo pred
komunistično nevarnostjo, ko je z nemajhnimi
žrtvami uspel pregnati komunistične čete na¬
zaj onstran 38o vzporednika, odkoder so vdr¬
le, hoteč osvojiti celo Korejo. Ob proslavi te
zmage v Seulu je general Mac Arthur pozval
vse navzoče, da se z molitvijo zahvalijo Vse¬
mogočnemu, in je sam glasno začel moliti:
Oče naš, kateri si v nebesih. . . ARH C. M.

— 620


Pivnica predmestne gostilne je bila že na¬
pol prazna zaradi pozne ure in zadušljiv zrak,
poln tobakovega dima, je napolnjeval sobo in
težko legal na prsi in silil h kašlju. Ura na
steni je že kazala čez polnoč. V stranskem
predelu pivnice je družba domačinov z glas¬
nim hrupom igrala biljard, v srednjem delu
pa je sedela družba fantov in že z napol hri¬
pavimi glasovi hrupno prepevala in si po vsa¬
ki kitici navdušeno napijala. Napev in bese¬
dilo njihovih popevčic jih je izdajalo za si¬
nove slovenskega rodu, kateremu pa s svojim
surovim ponašanjem nikakor niso delali po¬
sebne časti. Natakar jih je večkrat miril in
opozarjal, naj ne pojo preglasno, pa so ga
vselej odpravili s kakim novim naročilom in
z bolj ali manj grobimi opazkami, ki pa jih
na njihovo srečo natakar ni razumel. Njegovi
pogledi pa so vendarle, razodevali, da mu nji¬
hovo ponašanje ni posebno po volji. Nepre¬
stano se je plaho oziral k vratom, očitno v
bojazni, da se ne bi pojavila kaka resna po¬
stava varuha reda in miru.

Pri svoji mizi v' kotu pa je sam zase sedel
Janez pri prazni steklenici. Nekaj se je bil
sprl s svojo družbo in sedel zase. Bil je toliko
trmast, da na vse prigovarjanje ni maral več
med družbo in ta ga je končno pustila v miru.
S pestmi si je podpiral glavo, kakor da je
zatopljen v temne misli. Dvakrat je vzel iz
žepa neko pismo in ga pazljivo čital, potem
pa ga spet spravil.

Seveda ga družba, kateri je vino že krepko
stopilo v glavo, ni mogla dolgo pustiti v miru.

“Kaj pa premišljuješ, Janez?” je dregnil
vanj Boris, "še vedno rivec 1  kuhaš? Daj, daj,
spij z nami čašo vina, pa pozabi na tiste be¬
sede! Besede so besede — vino te spet ogreje
in bodi z nami prijatelj, kot si bil!”

“Pustite me!” je nevoljno zarenčal Janez.
“Jaz ne motim vas, vi pa ne motite mene in
amen!”

“Premalo si še pil,” je znova silil vanj Bo¬
ris. “Hola mozo, prinesite mu še buteljko
vina! Na moj r ačun!”

“Ne bom pil! Dovolj imam za nocoj!” je
odločno odklonil Janez na njegovo ljubezni¬
vost. "Samo prosim vas, pustite me v miru!”

“Pustite ga, saj vidiš, da je zaljubljen!”
je zakričal Peter in glasen krohot vse družbe
je napolnil pivnico. Padale so vse mogoče
dražljive opazke na njegov račun.

“V nedeljo je v Retiro metal oči za Micko,
pa mu je pokazala roge! Najbrž mu je s pis¬
mom poslala košarico! E, Janez, zakaj pa
hodiš za farškimi? V tistih babah je hudič!

— Za črno se ozri, Janez, boš imel več sreče!

— Mogoče pa je začel zahajati k postnim
in začel delati pokoro! — Boste videli, kmalu
bo imel oguljena kolena!”

Preglušljiv krohot se je razlegel po gostilni.
Nekdo od družbe je vstal z dvema polnima
kozarcema in opotekajoč se stopil do Janeza.
Vino se mu je v curkih razlivalo iz prepolnih
čaš. 'i

“Kaj se boš držal ko kisla jera. Na, pij,
pa si preženi svoje črne misli iz glave!”

“Rekel sem že, da me pustite!” ga je resno
zavrnil Janez. “[Dovolj imam te vražje pi¬
jače. Bolan sem!”

V pivnico je stopila nova družba z nekaj
dekleti. Pivska družba jih je sprejela z bur¬
nimi vzkliki.

“Zdaj se boš pa vendarle razživel, Janez,”
je znova silil vanj Boris. “Pusti Micko, glej,
tale te bo znala bolje zabavati!”

Namignil je dekletom, ki so takoj razumela
svojo vlogo in ga brž obstopila. Z najljubezni¬
vejšimi izrazi so ga začele božati po licih in
laseh in ena je celo prisedla k njemu in se
ga tesno oklenila.

"Preklete babe, pustite me v miru!” je
glasno zagodrnjal in se odločno rešil njiho¬
vega objema. Sunkoma je vstal in skoraj jezno
pogledal po družbi.

“Grem domov. Kdo gre z menoj?”

"Kaj si znorel? Zdaj, ko se. pričenja naj-
lepše, pa hočeš iti. Ne bedi čuden, Janez, saj
gremo potem vsi skupaj!”

"Ob štirih zjutraj, seveda,” se je razjezil
Janez. “Imam dosti tega večnega ponočeva¬
nja. če gre kdo z menoj, greva skupaj, če ne,
grem pa sam.”

“Saj je vendar nedelja jutri in boš spal do
kosila. Kam pa se ti mudi?”

“E, morda gre pa k maši jutri? So ga že
dobili farji v roke.! Saj sem rekel, da je začel
zahajati k postnim pridigam in da je začel
delati pokoro!” se je norčeval Peter in vsa
družba je bušila v bučen krohot.

Nekdo je hitel te pripombe pojasnjevati de¬
kletom v njihovem jeziku in ta so se zvijala v
neutolažljivem smehu.

“Don Juan va a ser muy religioso?!”, so se
hotela zdaj norčevati tudi dekleta, ki so za¬
čela sklepati roke in pobožno zavijati oči, nad
čemer se je vsa družba hrupno zabavala.

“Dominus vobiseum,” je porogljivo zapela
ena izmed deklet in vsa družba ji je še. po-
rogljive-je odgovarjala. Natakar je znova pri¬
hitel opozarjat preglasno družbo, naj bo ven¬
dar mirnejša.

Toda Janez je bil že zapustil pivnico in
kmalu je utihnil razbrzdani hrup za njim.
Globoko je vdihnil sveži zrak in zdelo se mu
je, kot bi se mu bila neznanska teža zvalila z
ramen. Srce- mu je nemirno plalo, grabil ga
je srd, pa vendar je čutil toliko moči, da se je
odtrgal od zoprne družbe, ki mu čedalje bolj
preseda. Da, naravnost zagabila se mu je, za¬
gabilo to večno popivanje in zapravljanje z
ženskami, ki ni imelo nobenega smisla in ni
moglo voditi nikamor k dobremu koncu. Toda
bil je kakor privezan na družbo in njegova uso¬
da v njej kakor ukleta. Naj je napravil še to¬
liko dobrih sklepov, vselej ga je znova zvabila
— bila mu je kakor nepopustljiv diktator, ki
se mu ni mogoče upreti. Vino, to prekleto
vino, ki mu jo vedno znova zmešalo glavo in
srce, da se je vdajal razbrzdanemu življenju,

— 621  —

ki je spočetka vedno sladko, potem pa zapusti
tako bridko grenek okus! Pa kaj vino — te¬
mu bi se končno še uprl! Družba; družba je
tista, na katero je priklenjen kot pes na ve¬
rigo in se ji ne more odtegniti.

Ne more? He, kje pa je končno njegova
volja, njegov možati ponos? Ali je že vsega
izgubil in zapravil v tej vražji družbi? Ali res
ni mogoče začeti živeti s svojo voljo in se re¬
šiti teh zlodjevih vezi? Začeti novo, resno živ¬
ljenje? Enkrat je treba poskusiti, če ne, ga
bo sedanja pot vodila k čudnemu koncu, ki
mu ni videti rešitve!. . .

Take in podobne misli so mu rojile po' glavi,
ki se mu ja zazdela ta hip kot čebelni panj,
v katerega krepko suneš in bučno zašumi v
njem. žila v sencih mu je tolkla, da je kar ču¬
til njene utripe — nekaj od izpitega vina in
tobaka, še bolj pa od dogodka, ki ga je bil
pravkar doživel.

Hitel je po dolgi raztegnjeni ulici, da sam
ni vedel, kam ga prav za prav zanašajo urni
koraki. Končno se je spomnil, da bo moral
stopiti na kako vozilo, sicer pred drugo uro
ne bo prišel domov.

K sreči je prav ta hip privozil mimo omni¬
bus. Ustavil ga je in smukni) vanj. ,

“Dober večer — ali pa že dobro jutro,
Janez!’’

Pre-senečen sp je ozrl in zagledal na sedežu
poleg sebe znan obraz, ki se mu je ljubeznivo
nasmehnil.

"O, Jože, odkod pa ti v tej pozni uri?”
se  je razveselil Janez, ko je- zagledal svojega
znanca in sodelavca v tovarni.

“Bil sem na obisku pri svojih znancih v
San Martinu, pa sem se precej zamudil,” mu
je pojasnjeval Jože. “In ti? Pa kar sam? Kje
pa. si pustil svoje štiri prijatelje?”

“Pustil sem jih tam...  Preseda mi že to
večno popivanje in zapravljanje. . . Saj to ni¬
kamor ne kaže.”

Jože se je ne malo začudil. Janez, da je kon¬
čno sam spoznal svojo napake ’ čemu pa naj
to pripiše? Sicer ga je često svaril in oporni
njal, a so bile njegove besede vednr kakor
bob ob steno. Zato je izgubil vsako upanje
na kak uspeh in je svoje prizadevanje, da b:
ga pripravil k resnejšemu življenju, opustil.

Kaj ga ,je neki nagnilo k nocojšnjemu raz¬
položenju? Ni se mu mogel dovolj načuditi.
Toda takoj mu je vstal dvom v duši, če ni
morda to le hipno razpoloženje, ki se bo ob
prvi priliki spet razblinilo, kot že večkrat.

“V resnici se ti čudim, pa ne zameri, Janez.

Priznati' moiam, da me tvoj sklep veseli _

a ne morem se ubraniti bojazni, da bo veljal
le za nocoj — saj veš, zakaj.”

“Kaj sem res tak cagovec, tak slabič, da ne
morem vzdržati nobenega sklepa? če pa ti
rečem' zdaj pa za pr m oj — da je konec
tega! Konec, za vselej!”

Jože se je vzradostil. Mogočo pa bo vendar¬
le zdaj mož-beseda? Ni ga hotel vpraševati po
vzrokih in povodih, le bodril ga je in mu
slikal bodočnost v vse lepši luči, če se v res¬
nici zresni in začne z novim življenjem. Do¬
ma ga čaka posestvo in če se bo pametno
zadržal, bo lahko dobil tudi vredno življenjsko

r

družico. Mar mu ni zadosti jasno, da ga prav
zaradi sedanjega njegovega življ.nja noben-,
ne pogleda? In kako vesela bo njegovk mati,
ki ga tako hrepeneče pričakuje in ji bo lahko
odkrito pogleda] v oči, ko se bo vrnil, ne da
bi mu bilo treba svoje povesiti pred njimi!

Janez ga je verno poslušal. Kakor balzam
so mu Jožetove besede božale srca in čedalje-
odločneje mu rasel sklep, da v resnici zapusti
sedanjo izkvarjeno družbo in začne- resnejše
življenja. Bil je vendar dober delavec in
v tovarni so mu že sami od sebe povišali
plačo. Lahko bi si bil že nekaj prihranil, pa
je vse zapravil v sobotnih večerih v svoji
lahkoživi in nebrzdani družbi. Saj je bil svoj
čas dober fant in lepo vzgojen. Toda prišla
je nesrečna vojna in zgledi, ki jih je gledal
okrog sebe v nemški vojski, niso ravno pre¬
dobro vplivali naj. Zlati nauki njegove do¬
bre matere so polagoma obledeli v njegovi
duši in so mu bili le še kakor napev lepe pesmi,
ki človeku podzavestno zveni v duši, pa se- je
ne more več domisliti. . .

Ah da, uboga mati, ko bi vedela! . . .

Toda tu je Jože, ki je doživljal enako usodo
kot on, pa je kljub temu ostal dober, nepo¬
kvarjen fant. Kako je bilo vendar to mogoče?
Že večkrat je to sam pri sebi razmišljal in več¬
krat ga je imelo, da bi ga zaupno vprašal
—— pa ni imel poguma. Tudi nocoj še ni pri¬
merna “prilika za to. Pozneje kdaj morda. . .
Po pravici povedano, si z njim niti nista bila
preveč zaupna, ker ga je Janez doslej nekako
preziral kot nekakšnega “pobožnjaka”, če¬
ravno ga je po tihem spoštoval. Nocoj pa se
mu je zazdel povsem drugačen, človek, ki bi
mu mogel v resnici biti .pravi prijatelj.

Z Jožetom nista stanovala daleč narazen.
Zato sta hkrati izstopila. Jože- ga je celo po¬
spremil do njegovega stanovanja in mu ob
slovesu krepko stisnil roko.

“Torej boš držal svoj sklep?” ga je še en¬
krat vprašal.

“Bom. Boš videl, da bom!” je odločno po¬
udaril Janez.

“Potem ti že v naprej častitam! L:- pogum,
■Janez! Lahko noč!”

Janez se je še nekoliko obotavljal.

“Poslušaj. . . še nekaj, Jože. . .”

“Kar na dan z besedo! če bo le mogoče,
ti rad napravim kakršnokoli uslugo. Samo
reci!”

“Ali veš za kako stanovanje?”

“Bi" se rad rešil svoje stare družbe?”

“Da. prav zares.”

“Ravno danes se je izselil iz moje sobe moj
sostanovalec Janko, ker se je preselil k svojim
sorodnikom. Lahko takoj jutri prideš.”

“Zares?!”

Janez je skoraj zavrisnil.

“Pridem! Takoj jutri!”

“Z veseljem te sprejmem!”

Janez je krepko stisnil Jožetovo roko.

“Hvala, tisočkrat hvala, Jože! — Pa še
nekaj. . . Ne zameri mi. . . Greš jutri morda
k maši? ...”

“Gotovo. Saj jo nedelja!”

“Tole bi te rad poprosil... Nikar se ne
čudi. . . Ne vem, kje je zdaj slovenska maša.

622  -—

šel bi s teboj, če bi bil tako prijazen...”

“Se razume, Janez!” ga je veselo prekinil
Jože. “Pridem pote. Ob devetih bodi priprav¬
ljen!”

“Hvaležen ti bom!”

še enkrat sta si krepko stisnila desnici in
se poslovila

Janezu se je zdelo, da so mu postali koraki
lahki kot še nikoli, in urno je stopil v svojo
sobo. Najrajši bi zavriskal, še nikogar od nje¬
govih sostanovalcev ni bilo doma. Prišli bodo
po svoji navadi enkrat proti jutru ali pa jih
sploh ne bo do kosila. Prvič, odkar stanuje
tu, je tako zgodaj na sobotni večer. Kar ne¬
kam čudno mu je pri srcu. Tako votlo od¬
mevajo njegovi koraki po sobi, da ga je
skoraj strah. Plaho se ozre po stenah, s ka¬
terih se mu reže čudne spake golih žensk.
Nikoli mu še ni prišlo na um, da slike na
steni tudi razodevajo značaj stanovalcev. Za¬
gabilo se mu je to. Kar s skokom se je za¬
gnal proti steni nad svojo posteljo, kjer so se
bohotile prav take pošastne podobe, in z enim
zamahom je strgal te .spake raz steno in jih
krepko zmečkal v roki ter jih zagnal v kot.
Prave zlodjeve podobe! Tedaj pa mu je ob¬
stal pogled na mali sliki, ki je še visela nad
njegovim zglavjem, čudna jeza ga je obšla in
skoraj kri mu je zastala po žilah. Malokdaj
se je ozrl v to sliko in še takrat je vedno v
sramu povesil oči, zakaj bila mu je kakor
težek očitek in v duši ga je bridko zabkelelo.

Bila je to mala slika Marije Pomagaj, ki
mu jo je bila ob slovesu stisnila mati v roke,
z željo, naj ga varuje na vseh njegovih nevar¬
nih potih.

“Molila bom zate in tudi ti ne pozabi na
Boga in na Mater božjo. To ti bo najboljše
varstvo v vseh nevarnostih...”

Kot dragocen spomin na ljubo mater in
kot dragoceno svetinjo jo je nosil vedno pri
sebi in jo obesil tudi tu nad svojo posteljo.

Skoraj očitajoče in vendar tako materinsko
ljubeznivo ga gleda Marija s te podobe. Do¬
godki otroških let mu zažive v spominu in
kakor na filmskem platnu bežijo mimo nje¬
govih oči. Spominja se tistega lepega dne, ko
sta z materjo poromala na Brezje, in živo vidi
svojo mater, kako kleče prebira jagode rož¬
nega venca pred prelepo podobo Marije Pa-
magaj, v očeh pa ji bleste svetle solze in ji
teko po licih. Nato rahlo položi svojo roko na
njegovo glavo in sliši glasno njen šepet: “O
Mati božja, varuj mi sina, da se ne izgubi v
nevarnostih življenja. Tebi ga posvetim, Ti
mu bodi Mati in Vodnica!...”

Prav danes je prejel spet njeno pismo, ki
razodeva takšno toplino materinske ljubezni
in tolikšno zaupanje vanj. še vedno vidi v
njem tistega dobrega, nepokvarjenega otroka,
kot je bil nekoč!

Ah, in kam je zabredel ta njen sin — zdaj
izgubljeni sin?!. . .

Ne, proč mora s te grešne poti, vrniti se
nazaj, na pravo pot, s katere je zabredel v
svoii slenoti. In naj se tudi potem vsa družba
norčuje iz njega — saj ne vedo, kaj delajo!
Bolje bi bilo zanje, da bi se tudi oni spame¬

tovali in šli za njim s pogubne poti, dokler
še ni prepozno.

“Marija, odpusti mi moje zablode! Glej,
grešil sem, žalil Boga, ki ga držiš v naročju,
in žalil Tebe! Vem, da sem nevreden, da me
poslušaš — toda vrednega se Ti hočem iz¬
kazati v bodoče. In ker vem, da v svoji neiz¬
merni materinski ljubezni hočeš reševati tudi
nevredne, Te prosim, odpusti mi in pomagaj
mi! Izprosi mi usmiljenje pri svojem ljubem
Sinu, da mi odpusti, še ta postni čas hočem
opraviti spoved za vsa leta nazaj, potem pa
se spomni prošnjih molitev moje ljube matere
ir. me spet sprejmi za svojega otroka! ...”

Janez ni vedel, odkod jemlje te lepe in is¬
krene besede. Moliti je bil že zdavnaj pozabil,
toda ali si je mogoče misliti lepše molitve,
kot mu jc zdaj vrela iz skesanega srca! Vsaj
Janezu se je zdelo, da še nikoli v življenju ni
tako goreče in iskreno molil. Padel je na ko¬
lena in se razjokal kakor otrok v materinem
naročju. . .

Hvaležno čustvo, kot ga od srečnih otroških
let še ni občutil, mu je objelo srce in ga vsega
prevzelo. Zazdelo so mu je, da je okrog usten
Marije Pomagaj zaigral tako neskončno lju¬
bezniv smehljaj, kot je mogoč samo pri ne¬
beški Materi, in da mu Ona sladko šepeče:
“Da, sin moj, sprejela sem tvojo prošnjo in
pomagala ti bom, da te pripeljem spet k svo¬
jemu Sinu. Le potolaži se in pojdi v miru!”

Snel je podobo raz steno in jo poljubil, kot
poljublja otrok svojo mater po dolgi ločitvi,
in njegove vroče solze so jo vso orosile.

Ko ga je zjutraj prišel Jože klicat k sveti
maši, ga je našel tako klečečega in slonečega
na postelji in še v spanju mu je igral blažen
smehljaj okrog usten. Njegovih sostanovalcev
še ni bilo domov. . .

Ljubeznivo ga je zdramil in ko so je Janez
osvežil z mrzlo vodo, je z radostjo na licih
šel z Jožetom k sv. maši. Z lahkimi koraki je
stopal ob dobrem prijatelju in šla sta veselo v
sončno nedeljsko jutro, in Janez v novo živ¬
ljenje!_ JOŽE SVETLIN

MOLITEV ZA DOMOVINO

V triglavske bele stene
bruhnil je vulkan:
tržaške morske pene
razbičal je orkan.

Smrt vpije čez Gorjance,
ovija mrak Ljubljano
in čez notranjske klance
obup divja pijano.

Pod Pohorjem je beda,
ob Muri kliče jok;
nemir v očeh otrok,
in kletev je beseda.

Razpada kamen knežji,
umira Korotan
in jarem je vse težji.

-Kdaj spet bo prost tlačan? ,

Igor


— 623  —

- ČUDOVITA ZDRAVILA  -

ZAKAJ JE IT JEK MOŽ NEHAL PITI...
(Resnična zgodba, ki se je dogodila pred. 35 leti)

Bil jo cestar, ki je popravljal okrajno cesto,
vdovec, star okrog 50 let, brez otrok. Pa je
šel in se poročil drugič s kakik 32 let staro
kmečko punco Marijo, ki je bila do tedaj dekla,
pa precej nazadnjaška, kajti reva je vedno
samo težko garala, zdaj pri enem zdaj pri dru¬
gem kmetu, kot kaka sužnja, in ni bila torej
navajena nobenega drugega dela. Možu še
skuhati ni znala, kaj šele hišo prijetno na¬
praviti in v redu držati. Seveda možu to ni
bilo po volji, vendar ni imel korajže, da bi
ji kaj očital in se pritoževal, češ včeraj si
hrano zasmodila, danes preveč soli dala, ali,
srajca in perilo sploh je slabo oprano, skoraj
nič zlikano, in drugo.

A pri vsem tem je'možu postalo doma pusto
in je komaj čakal, da je prišla nedelja, ko je
mogel iti v gostilno k vinskim bratcem, kjer
se je tešil z žganjem, ki si ga je počasi vedno
več privoščil, tako da je začel v nedeljah zvečer
prihajati domov prav pošteno nasekan.

Pijača ga je naredila junaka. Prišedši do¬
mov, je začel ženi očitati vse to, kar je cel teden
tiho požiral in se je nabiralo v njem. Nesrečna
žena mu kajpada ni bila tiho, kar je pa moža
še bolj vžgalo, tako da jo je začel pretepati.
In ti nedeljski pretepi so si sledili skozi dve
leti že. t

Neko nedeljsko popoldne, ko je žena vse to
premišljevala in že v duhu videla moža, kako
pride domov in jo začne mikastiti, se je tako
zbala, da ni zdržala doma, ampak se je zatekla
k sosedi Johani in ji vse potožila, proseč jo.
naj ji vendar kako pomaga, ona, ki ima tako
dobrega moža, ki je sicer tudi strog, a da bi
njo, Johano, kdaj udaril, tega še ni. nikdar
slišala, še otrok ni tepel.

Johana je došlo žensko kajpada dobro po¬
znala in je vedela, da ima zelo strupen jezik
in pa da no zna gospodinjiti. Pa ji da tale
nasvet:

“Veš kaj, Marija, povem ti neko zdravilo,
ki bo gotovo zaleglo: Kadar pride tvoj mož
domov pijan in jezen, brž skoči k omari, vzemi
steklenico žganja in si ga vzemi v usta krepak
požirek, a ga na noben način ne smeš požreti
po grlu in tudi ne izpljuniti vse dotlej, dokler
se mož krega in robanti. Če ni ravno žganja
pri roki, je dobra tudi voda, magari zevniea.
Torej, vsaktfkrat tako ravnaj, kadar pride mož
pijan domov. ’'

“Oh, ljuba Johana, kako rada te bom ubo¬
gala, da bi le tako lepo v miru živela s svojim
možem kakor živiš ti. Zbogom, Johana, in sto
in sto botov bohlonej!”

Naslednji dan, v ponedeljek, ko je šel mož
na delo, še ni bil oddaljen od hiše 200 korakov,
pa steče Marija k Johani in ji vsa vesela s sol¬
zami v očeh pripoveduje:

“Oh, ljuba moja Johana, tvojo zdravilo mi
je pomagalo! Vse sem spolnila kot si mi rekla;
mož je sicer začel kričati kot navadno, a zmeraj
manj, in nič me ni tolkel... Tvoje zdravilo
mi je pomagalo. Od danes naprej ti bom rekla
“botra”! ”

Ko je tako Johana Mariji naj lep način skraj¬
šala jezik, jo je začela še gospodinjstva učiti,
mož se je. doma vedno bolje počutil, je nehal piti
in sta živela v miru.

ŠE ENA ZGODBICA, KI PA NE BO VSEM
UGAJALA

Bil je mož, star kakih 38 let, žena njegova
pa okrog 32; to je bilo, ko je vladala največja
kriza leta 1937.

Tale razgovor se je med njima razvil:

žena: “Veš, kaj, možiček, kupila si bom
šmink in se včasih napudrala.”

Mož: “Ne, tega ti no dovolim!”

Žena nečimerno odogovori: “Hm, druge »e
lahko šminkajo, samo jaz ne...”

Mož: “Ne in ne! Zame si dovolj lepa, ne
zahtevam več lepote in je nočem!”

žena: “Pa si bom in in si bom kupila
šminke! ’ ’

Mož: “Dobro, naj bo po tvojem, še več, jaz
ti jih bom kupil; ker vidim, da bi se rada
nastavljala drugim moškim, pa se mazaj, kakor
hočeš.”

Žena je po teh besedah utihnila. Ostalo je
pri starem, brez šminkanja, pa ona ima še
vedno lepa in gladka lica... Za tisti denar,
ki bi ga potrosila za šminke, puder in vse po¬
dobno, je lahko otrokom kupila več kruha in
sadja in jih je vzgojila v močne in zdrave
in pridne...

V RUSKEM TABORIŠČU LETA 1914

Poveljnik ujetniškega taborišča je nekega
dne poklical vse ujetnike. Zaukazal je, naj se
postavijo v vrsto. Nato je dejal:

“Kdor še ni vajen 'delati s krampom in
lopato ter ne zna voziti “šajterge”, naj izstopi
za tri korake ven iz vrste!”

Ko so culi ta ukaz, so se lenuhi sila raz¬
veselili in brž skočili iz vrste, misleč, da jim
ne bo treba delati...

Pa bilo je prav narobe. Poveljnik je dejal:

“Torej vi vsi, ki ste izstopili, še niste ko¬
pali in vozili s šajtergo. Aha! Postavite se v
dvostop! Vsi ostali pa pojdite nazaj v taborišče
in nuj so kuhar danes požuri s kosilom, kajti vse
popoldne imate prosto in pojdite, kamor vam je
drago. Vi pa, ki še niste delali, pojdite z me¬
noj, da vas naučimo tudi kopati in šajtergo
voziti...”

Preprost obrtnik (staronaseljenec)

— 624  —

SVETI OČE O VLOGI DRŽAVE

V Rimu so zborovali zastopniki upravnih
znanosti. Dne 5. avgusta jih je sprejel sv. oče
in jim govoril o državi in njenem razmerju do
poedinca in do družine. Obžaloval je zlorabe
oblasti, ki so jih države zagrešile. Pravilno je,
če se področje dejavnosti države razvija in če
se njegova moč ojači, a le če se to zgodi z
jasnim poznanjem in pravično oceno pomena
in nalog države. Posameznik in družina morajo
ohraniti svobodo, da le ni v škodo obči bla¬
ginji. ge več, so pravice in svoboščine posa¬
meznika in družine, ki jih mora država vedno
ščititi in jih nikoli ne sme kršiti zaradi umi¬
šljenega splošnega blagra. Sem spadajo n. pr.
pravica do časti, do dobrega imena, pravica in
svoboda za češčenje pravega Boga, pravica
staršev do vzgoje otrok. Dejstvo, da so neka¬
tere ustave sprejele te misli, je dobro zname¬
nje, ki napoveduje obnovitev spoštovanja res¬
ničnih pravic človeka, kakor jih je želel in
postavil Bog. Naša 'doba je prepolna “planov”
in enotenja. Kdo ne vadi nevarnosti, če imajo
odločilno besedo v tem delu strokovnjaki za
organizacijo? Ne, zadnja beseda pripada ti¬
stim, ki vidijo v državi živo združbo in na¬
raven proizvod človeške narave, tistim, ki %
imenu države upravljajo ne neposredno člo¬
veka, temveč zadeve pokrajine in družbe, tako
•da posamezniki niso ne v zasebnem ne v jav¬
nem življenju potlačeni pod težo državne upra¬
ve. Zadnja beseda pripada tistim, ki prizna¬
vajo, da je naravno pravo duša pozitivne za¬
konodaje in ji torej mora dati obliko, smisel
fn življenje.

A VE MARIJA

Na praznik vseh svetnikov bo papež pro¬
glasil za versko resnico Marijino Vnebovzetje.
Ta verska novica je prišla sredi avgusta iz
Rima. Tako bodo kronane neprestane molitve
vernikov ID stoletij ,— prav v času, ki kot
noben drug potrebuje posredovanja Brez¬
madežne, da ga reši zasluženih najstrašnejših
kazni, gestindevetdeset let po proglasitvi dogmo
o brezmadežnem spočetju in potem ko je Marija
večkrat po ustih nedožnih otrok velevala kesanje
in pokoro, bo sveto leto za vedno potrdilo ne¬
pretrgano vero v Njeno vnebovzetje kot versko
resnico. Tako se bomo s še bolj živini zaupa¬
njem zatekali k naši Soodrešenici, da naj vsi
Njeni otroci nastopijo veliki povratek k Njej in
k Očetu.

ZA RESNICO IN ČISTOST NAUKA

Okrožnica “Humani generis’’ (človeškega
rodu , je odločna beseda Kristusovega namest¬
nika v obrambo in rešitev katoliške vere in
kažipot v pokristjanjenje kulture. Zmote so v
zadnjih stoletjih poganjale v tako bujno rast,
da so ne le popolnoma zajele “ovce, ki niso
iz Jezusovega hleva”, temveč se tudi vtihota-
pile v nazore katoliških učenjakov, da celo teo¬
logov. Mogli bi reči, da jim je skupna korenina
filozofski in teološki relativizem: nobena stvar
ni absolutna in nespremenljiva. S to zmoto
je okužen evolucionizem (razvojna teorija),
ki ne ostaja v prirodni znanosti, kjer tudi še
ni dokazan, ampak se postavlja kot filozofska
razlaga vsega: vse je v nenehnem razvoju. Ista
relativistična zmota je skotila tudi moderno
lažno filozofijo eksistencializma, ki noče nič
vedeti o nespremenljivem bistvu stvari in se
ukvarja le z njih “eksistenco” — menljivimi
pojavi bivanja. Relativistična miselnost more
tudi razložiti prezir v novost zaglednih učenja¬
kov do ustaljene “večne” filozofije, ki se mora
po Cerkveni odredbi poučevati po vseh semi¬
narjih in katoliških univerzah v skladu z nauki,
načeli in metodo sv. Tomaža Akvinskega. Tisti,
ki so že zapadli raznim zmotam, se ne trudijo,
da bi tradicionalno filozofijo prilagodili novim
časom — kar bi bilo pohvalno — , temveč drzno
mešajo prava načela z napačnimi, povzetimi iz
katoliškemu nasprotnih filozofskih sistemov. V
bogoslovni znanosti se relativizem izraža v svo¬
jevoljni razlagi svetega pisma in svetih očetov.
Njegovi pristaši se ne zmenijo več za smernice
sv. Cerkve in zavračajo dobesedni pomen sv.
pisma. Povzpenjajo se celo do trditev, da je
učeniško poslanstvo Cerkve ovira za prenovitev
teologije in da se katoliška dogma ne da izpo¬
vedati z natančnimi izrazi, temveč le s približ¬
nimi; spreminjajo torej, kot pravi sv. oče, dog¬
mo v trs, ki ga veter maje. V zaključnem od¬
stavku te velike in važne okrožnice se bere:
“Nalagamo škofom in redovnim predstojnikom,
■naj z vsem prizadevanjem poskrbe, da se ne
bodo niti pri pouku, niti pri zborovaniih, niti
v spisih kakršnekoli vrste razlagala taka
(zmotna)mnenja ,— ne klerikom ne krščanskim
vernikom.” Učitelji po cerkvenih ustanovah ne
smejo poučevati, če tankovestno ne vpoštevajo
smernic, ki iih je dal papež. Truditi so morajo,
da bodo učenci izkazovali učitelistvu Cerkve
isto spoštovanje in poslušnost. “Nova vpraša¬
nja, ki sta jih pobudila moderna kultura in
napredek časa, naj z vso marljivostjo preuču¬
jejo, a s primerno modrostjo in previdnostjo:
končno naj ne mislijo v napačnem “irenizmu”

— 625  —

(spravljivosti), da je mogoče razkolnike in v
zmotah živeče z uspehom pridobiti, če vsi
iskreno, brez okvare ali zmanjševanja ne uče
polne resnice, živeče v Cerkvi.”

V Kirnu je, kardinal Pizzardo začenjal .1.
mednarodni toinistični kongres z besedami: ‘‘Po
uravnavi božje Previdnosti je tik pred našim
zborovanjem sv. oče izdal okrožnico ‘‘Humani
generis”, ki oznanja resnico in obsoja zmote in
ki se dotika prav naših problemov.” Vse
udeležence je pozval, naj izkoristijo “to jasno
luč”. Zborovanju so bila predložena med drugim
tudi tale dela: O. Garrigon Lag^ange: O doka¬
zu božjega bivanja”, Etienne Cfilson: Dokaz
bistva; De Raymaker: Načelo vzročnosti v

svetlobi najnovejših sporov.”

ZA rešenje sveta

5. septembra se je v Kirnu začel mednarodni
misijonski kongres. Razpravljanj so se udeležili
mnogi škofje, duhovniki in laiki; trajala so štiri
dni. Sveti oče je poslal kardinalu Petru Fuma-
soni Biondi pismo, v katerem proglaša za namen
kongresa “pojasniti vsem kristjanom važnost
misijonstva in jih spodbosti k vedno večjemu
zanimanju zanj”. Predvsem morajo duhovniki
goreče moliti za misijone, nanje misliti in zanje
delati. Razumeti je treba, “da je širjenje evan¬
gelija nujno potrebno za pravo blaginjo člove¬
štva”. Cerkev noče vladati nad narodi, nje edi¬
na želja je, “da prinese luč vere vsem ljud¬
stvom, da pospešuje razvoj človeške kulture in
civilizacije in bratsko složnost med narodi”.
Študirajočo mladino, ki se rada pusti zaslepiti
pogubnim ideologijam, je treba navdušiti za bolj
plemenita podjetja z občudovanja vredno silo m
zgledom misijonarjev. Ti morajo temeljito pre¬
učevati socialna vprašanja in jim iskati rešitve.
Kajti “v tem času krize in boja ne zadošča
več tako imenovani romanticizem apostolata, ki
je včasih toliko koristil delu misijonarjev”.
Danes se razvija misiološka znanost. Ob njej
ima odlično vlogo tisk. Ta ne sme molčati o
veličastni delavnosti misijonarjev, temveč mora
pripomoči k pripravljenosti na veliki spopad za
resnico in pravico, za slogo in mir . med vsemi
narodi.

Na zborovanju se je dalo zvedeti, da je po
misijonskih deželah 11.000 duhovnikov-domači-
hov; da je misijonov 600; od teh jih 80 oskrbu¬
jejo domači duhovniki; da je v francoski Afriki
3 milijone katoličanov, v angleški prav toliko
v belgijski 4 milijone; da obiskuje katoliške
univerzitetne ustanove 49.072 študentov; v In¬
diji je 32 takih ustanov, v Afriki 2 in bližnjem
Vzhodu ena.

ZA SREČO DELAVSTVA

25 letnica JOC (Jeunesse Ouvričre Chretienne
•— Krščanska delavska mladina). 2. septembra
so se začeli v Bruslju slavnostni jubilejni dnevi.
Ustanovil je to delavsko apostolsko organiza¬
cijo kanonik Cardijn v Lackenu, bruseljskem
predmestju, potem ko je sklenil, da se ves po¬
sveti delavcem. Gibanje se je kmalu razširilo
v Francijo, nato v vse dele sveta. Prejšnji
papež ga je nekoč imenoval vzorno obliko ka¬

toliške akcije. — Zborovanj so se udeležili za¬
stopniki JOC-a iz 50 držav, pojeg njih pa še
mnogi odlični duhovniki in verniki.

Že prve dni se je zbralo okoli 100.000 ljudi.
Med njimi js bilo videti kardinale A. Lienarta
in lisbonskega Manuela Gongaleza, pariškega
nadškofa Feltina in še 40 cerkvenih visokih
dostojanstvenikov. Civilne oblasti sta zastopala
predsednika belgijskega senata in zbornice gg.
Struys in Van Cauwelert in 12 članov kabineta.
Prišla je tudi večina diplomatskih zastopnikov
z msgr. Cento, apostolskim nuncijem na čelu.

Sam sv. oče je kongresu napisal poslanico. V
njej pravi: “V tem odločilnem trenutku zgodo¬
vine je delavski sloj poklican k odgovornostim,
kot jih v preteklosti nikoli ni poznal. Vendar
so v njem številni člani, ki jih je prevaril na¬
pačni ideal človeške osvoboditve in hočejo najti
v zmotnem nauku materializma brez Boga edino
rešitev morečim težavam, ki nastajajo v delav¬
skem svetu.” Na srečo je “misel, ki je dala
življenje vašemu gibanju, že prodrla v tokove
idej, celo tudi izven katoliškega območja; ma-
materialiste same, ki so prej povzdigovali boj
med razredi, je danes prevzela želja dati de¬
lavcu kulturno vrednost ’  ’. Potem svari pred
zmoto, ki bi hotela deliti delavski razred v
kategorije. Papež zaupa v JOC, ki od početka
gleda na delavski razred kot na živo in nede¬
ljivo skupnost.” Ne tisti, ki se nikoli ne nave¬
ličajo kina, športa in plehko glasbe, temveč
pravi kristjani, ki žive v zavesti, da so v božjih
rokah, obvladujejo življenje.” •

Glavna zasedanja so bila v mestu Malinas
pod pokroviteljstvom belgijskega primasa.

ŠTUDENTKE TEOLOGIJE

Med 3.900 študenti teologije v Zapadni
Nemčiji po seminarjih, kolegijih in univerzah
je tudi 141 žensk. Posvetiti se hočejo pouče¬
vanju katekizma in misijonom, da tako poma¬
gajo v težkem položaju, v katerem je Nemčija
zaradi pomanjkanja duhovnikov.

TEM LEPIM POGLAVJEM DODAJMO DVE
KRATKI — “RDEČI”:

Vdor v praško nadškofijsko palačo. Prve dni
septembra se češki rdeči oblastniki niso mogli
več zdržati; vdrli so v nadškofijsko palačo in
jo temeljito prebrskali, že prej so odpustili vso
osobje in nastavili novo. Nadškof mons. Beran
ostane za zdaj še vedno zaprt v svojo palačo
pod varstvom štirih policajev. — V istem času
kot to. hrabro dejanje so napravili še drugega:
vse praške redovnike sv. Karla Boromeia in vse
klarisinje ter karmeličanke so pregnali iz sa¬
mostanov in neznano kam odvedli.

Druga: Za zmoto in duhovno sužncst. — Le-
ningradski radio je objavil važen sklep “Sov¬
jetske družbe za politično in znanstveno
raziskovanje”, ki se je prej lepo odkrito ime¬
novala Brezbožnik. Visoka družba je sklenila,
da razpošlje po vseh sovjetskih republikah šte¬
vilne propagandiste s protiverskimi filmi in
listi. Sam predsednik je dejal: “Boj proti
evangeliju in krščanski legendi se mora izbo¬
jevati brez usmiljenja in z vsemi sredstvi, s
katerimi komunizem razpolaga. ’ ’

— 626  —

Nova maša v Bohinjski Bistrici je bila 2. ju¬
lija. Daroval jo je č. g. Maks Ravnik. T’o poro¬
čilih se je zbralo toliko ljudi,'da je bila cerkev
nabito polna, prišli so Gorenjci in Primorci.
Postavili so pred cerkveni vhod pri pokopališču
mlaje z napisom “Blagoslovljen, ki prihajaš v
imenu Gospodovem” ter tik ob vhodu drugega z
napisom “Novomašnik, bod’ pozdravljen”.
Pred vhodom v cerkev so mu po stari sip ven¬
ski navadi dali lep, ozaljšan križ. Orglal je
prof. Ravnik, pelo je pa okrog 100 pevcev. Gan¬
ljivo je bilo videti novomašnikovega očeta, ki
je zadet od kapi, pa ne more sam hoditi; pri¬
peljali so ga med zakristijska vrata. Do solz
je bil ganjen, ko mu je sin, tudi ves prevzet,
prinesel prvikrat sveto obhajilo. Dne 2.'!. julija
je pa imel isti novomašnik ponovitev nove maše
na Koroški Beli, kjer se je zbralo prav tako
silno veliko ljudi.

Škofovsko posvečenje v Pazinu. Dne 2.1. ju
lija je dobil škofovsko posvečenje apostolski ad¬
ministrator hrvatske Istre msgr. dr. Dragutin
Nežic. Posvečenje se je izvršilo v župnijski cer¬
kvi v Pazinu, kjer je sedež apostolske admini¬
strature. Novega škofa je posvetil istrski do¬
mačin msgr. dr. Jožef Ujčič, nadškof beograjski.
Kot soposvečevalca sta bila senjski škof msgi.
dr. Burič in apostolski administrator mariborski,
škof msgr. dr. Držečnik. Posvečenju je priso-.
stvoval msgr. Odi, namestnik apostolskega nun¬
cija iz Beograda. — Novi škof se je rodil na
Reki pri Jastrebarskem leta 1908, za mašnika
je bil posvečen v Zagrebu leta 1930. Višje bo¬
goslovne študije je dokončal v Rimu. V domo¬
vini je bil nazadnje profesor na teološki fakul
teti v Zagrebu, ko ga je leta 1947 doletelo ime¬
novanje za apostolskega administratorja, kjer
opravlja vso Istro in hrvatski del tržaške
škofije. ;

Nova cerkvena imenovanja na Hrvatskein.
Za administratorja križevačke škofije katoliča¬
nov vzhodnega obreda v Jugoslaviji je bil ime¬
novan msgr. dr. Gabrijel Bukatko, dosedaj ka¬
nonik iste škofije. Bogoslovne študije je dokon¬
čal v Rimu. V Zadru je bil gen, vikar msgr.
Mate Markovič imenovan za apostolskega pro-
tonotarja s pravico deliti zakrament sv. birme.

-— Prav tako je bil imenovan za apostolskega
protonotarja župnik v Oseku msgr. Josip šeper.

Nove maše v Ljubljani. Vsa Slovenija je ime¬
la letos samo 7 novomašnikov, in sicer 1 iz Ljub¬
ljane, 3 Primorci in 3 salezijanci. Posvečeni so
bili v ljubljanski stolnici 29. junija. Novomašne
slovesnosti so bile zelo lepe, posebno v cerkvi.
Nove maše so bile: 2. julija v Idriji, 9. ju¬
lija je č. g. Stanko Ipavec opravil novo sv.

mašo v De s klah, 23. julija je bila ponovitev no¬
ve maše istega v Ročinju. Dne Ki. julija je
bila nova maša v Libušnjem pri Kobaridu.

Dno 8. septembra so odšli tržaški Slovenci,
265 po številu, na svetoletno romanje v Rim.
Vrnili so se 12. septembra.

Vernikom goriške nadškofije, ki odidejo na
svetoletno romanje v Rim, je nadškof msgr.
Margotti izdal posebno pismo, kjer jih opominja,
naj romanje opravijo kot spokorno romanje.
Prijavilo se je 1500 ljudi.

Spremenjeno razmerje oblasti v domovini do
Cerkve in duhovnikov. Poročajo, da zunanjega
pritiska ni tako ostrega, pač pa hočejo poka¬
zati Cerkev in duhovnike v slabi luči.

Duhovnike v domovini ločijo v tri vrste.

One, ki so čisto “po starem”, cirilmetodijanske
(člane cirilmetodove družbe) in ofarske.

Odločno pridigo je imel pomožni škof msgr.
Vovk na pogrebu msgr. Jamnika, ko je klical:
“Bojte se volkov!”

Duhovniki v domovini živijo v velikem po
manjkanju.

Novi slovenski pravopis, ki je izšel n c 933
straneh, piše besedo “bog” z malo, a pristavi,
da je poosebljeno pisati z veliko Bog.

Devetdesetletnico rojstva je praznovala v
Ljubljani Marija čelhar, por Bole. Bila je vedno
krščanska mati, ki je lepo vzgajala 7 otrok. Od
teh so tri licere in en sin v Jugoslaviji, sta¬
rejši sin v Sev. Ameriki, najmlajši sin in ena
hčerka pa v Argentini. Kako veselje bi naredili,
če bi mogli osebno eastitati otroci svoji devet¬
desetletni materi, pa se ji morejo pridružiti samo
v duhu.

Preselil se je v Stično g. Gole, elcspozit na
Grosupljem, ki je dosedaj vodil dušno pastirstvo
v Dobrniču. S posebnim dovoljenjem oblasti
oskrbuje dušno pastirstvo v žalni g. Petrič Ga¬
brijel, ki so ga čez noč izgnali iz župnije Goreje.
župnik Žnidaršič pa leži bolan na Sladkorni
bolezni.

Še dve zlati maši sta bili, in sicer pri Novi
Štifti maša frančiškana p. Ambroža, kjer se
jo zbralo večje število duhovnikov in tudi mous.
Vovk je bil tam. Prav tako je bila zelo slovesna
zlata maša župnika Petra Majdiča v Sodražici,
kjer se je zbralo 23 duhovnikov.

Generalni kapitelj imajo cistercijani v Rimu.
Udeležil se ga bo kot opat iz štamsa bivši prior

— 627

Pred tabo klečim, o Marija,

Te prosim za narod prodani,
ki biča ga rdeča morija.

Glej, narod tava v megli,
naprosi Sina kot v Kani,
da čudež spet nov naredi.

Ni treba nam vina iz vode,
a vrni nas v naše domove.
Razkleni rdeče okove >
prižgi nam baklo svobode.

Marija, k Tebi Slovenija vpije,
o, sliši krik domačije!

Igor

iz Stične g. Evgen Fiderer in kot delegat sti-
škega samostana p. Štefan.

Zlate maše so praznovali v domovini prav
prisrčno. Dr. Josip Sever n. pr. v št. Vidu nad
Ljubljano, narani so cerkev zelo lepo okrasili
in napolnili do zadnjega kotička. S spoštova¬
njem so sprejeli zlatomašnika, ki je prišel v
cerkev oprt na palico in opravil med njimi ju¬
bilejno daritev. — Doma v Strugah je bolj
skromno opravil svojo zlato mašo g. župnik
Kralj, ki tam pastiruje. r— Nad vse slovesna je
bila zlata maša žuženberškega dekana Gnidovca,
katere se je udeležil tudi gen. vikar msgr. Vovk,
pomožni škof, z njim pa še 30 drugih duhovni¬
kov. Tudi tukaj so verniki z vsem spoštovanjem
pozdravljali zlatomašnika, ki že toliko let deluje
med njimi.

Pisatelj Finžgar je prost in zdrav, tako po¬
snemamo iz poročil ljubljanskih časopisov, med
katerimi je Slovenski poročevalec objavil nje¬
govo fotografijo. Sam je napisal nekaj člankov

za glasilo “Nova pot” cirilmetodijskih du¬
hovnikov.

Jugoslovanske oblasti so izpustile na svo¬
bodo bivšega vizitatorja lazaristov in usmi¬
ljenih sester g. Leopolda Šmida, ki je bil pred
tremi leti obsojen na 14 let ječe, a je v njej
72 letni starček zelo oslabel, da se je bilo
bati najihujšega. Za stanovanje so mu odka-
zali sobo v misijonski hiši pri sv. Jožefu nad
Celjem, kjer je bil preje superior, ki je pa
sedaj spremenjena v stanovanjsko hišo. Do¬
kler se soba zanj| ne uredi, jd šel gostovat k
Marijinim sestram v Maribor.

Publikacije Mohorjeve družbe za Koroško.
1. Vera in dom (prej Družina in dom) — Pro¬
svetni mesečnik, ki prinaša načelne, poljudno
znanstvene in leposlovne prispevke. , — 2. Novi
tednik, ki skrbi za jasno narodno, politično in
kulturno usmerjenost. — 3. Nedelja, verski ted¬
nik, ki je zelo razširjen in priljubljen. — 4.
Otrok božji, tednik za ljudsko-šolsko mladino,
ki izhaja med šolskim letom.

Vlada je imenovala za profesorje na teološki
fakulteti Mikuža in Lampreta.

Zbirke v cerkvi niso redno dovoljene. Ko so
ljudje polagali denar na stranski oltar, so neka¬
tere župnike zaprli.

Procesij sv. Rešnjega Telesa po nekaterih
krajih niso pustili niti po poljskih potih, niti
okrog pokopališč, češ da je to zbiranje ljudi, za
kar je treba imeti dovoljenje oblasti.

Dva zlatomašnika ima Primorska, to sta gg.
Valentin Batič, župnik na Slapu pri Vipavi, in
Jožef Milanič, dekan v Medani v Brdih.

Nova maša v Rimu. Dne 2. julija je imel pri
šolskih sestrah na Via dei Colli novo mašo šta¬
jerski frančiškan p. Alfonz Ferenc. Zbralo se
je za to priliko veliko Slovencev, ki so mu
pripravili prisrčno slovesnost.

Ne smejo več poučevati krščanskega nauka
ne v cerkvi ne v šoli v Št. Vidu pri Vipavi.

V Stični je umrl bivši dolgoletni ekonom g.
p. Gerard Korpar v 68. letu starosti.

Zaprli so na štajerskem ribniškega dekana
Demšarja in njegovega nekdanjega kaplana
Sitarja.

t

P. EVSTAHIJTT V SPOMIN!

Na Brezjah so 27. julija pokopali p. Evsta-
hija Berleca. Le nekaj mesecev je nosil naslov
guardijana frančiškanskega samostana na
Brezjah.

Kdor je poznal p. Evstahija, ga je moral
vzljubiti. Bil je do skrajnosti ponižen, dober,
ljubezniv, poln Frančiškovega duha, a tudi
vednfi vesel, dobre volje in zelo družaben. Bil
je velik duhovni dorotnik svoje rojstne fare,
Sel pri Kamniku. Kadar so bili njeni dušni
pastirji zadržani, jih je hodil nadomestovat.
Vse vesele in žalostne dogodke je delil z njo.
Pisal je tudi verske pesmi. Nekaj smo jih brali
v naših verskih listih. Kadar so ga na raznih
verskih slovesnostih in prireditvah povabili, je
pozdravil udeležence z duhovito pesmijo, ki jo
je sproti sestavil.

Največja njegova odlika pa je bila izredna
gorečnost za zveličanje duš. Med vojsko, ko so
Nemci zasedli Gorenjsko, je bil dušni pastir
vse Kamniške okolice. Povsod se je upal. “Bil
je pravi angel varuh za bolnike in novorojen¬
čke”, piše o njem neka oseba. Nekoč je nesel
med zadnjo svetovno vojško sveto popotnico
bolniku v hribe pod štajersko mejo. Ves pre¬
močen je v dežju in snegu omagal. Zatekel se
je s sv. Rešnjim Telesom v neko dobro hišo, vso
noč je ob Njem premolil, drugi dan pa šel naprej
do cilja. Že med prejšnjo svetovno vojsko je
hudo zbolel na želodcu. Ta bolezen mu je pov¬
zročala velika težav, toda nikoli ni tožil nad
pjimi. Večkrat se je celo iz njih šalil in jih
veselo prenašal. Z vsem svojim življenjem nam
je, pridigal: “Ljubite Jezusa, kakor ga ljubim
jaz!” Zdaj nam, tako trdno upam, že pridiga iz
nebes o božji Ljubezni. Ma p. Evstahija veljajo
besede sv. pisma: Blagor mrtvim, kateri umrjejo
v Gospodu.. Zakaj njih dela gredo za njimi”
(Raz 14, 13). Naj počiva v miru!

Gregor Mali

— 628  —

MED ROJAK

Slovenske redovnice v

Paragvaju

Ko sein prišel na svojem majskem potovanju
letošnjega leta v Asuncičn, to starodavno glav¬
no mesto republike Paragvaj, ki še sedaj ohra¬
nja svoj kolonijalni znašaj, si nisem mislil, da
bom v tem kraju našel kar sedem slovenskih
redovnic. Saj je Paragvaj v osrčju južnoame¬
riške celine in do njega le malokdo pride.

Prihod slovenskih šolskih sester v Paragvaj.
— Kako so prišle naše redovnice v to deželo?

Paragvajski zdravnik dr. Andres Barbero,
ravnatelj bolnišnice paragvajskega Bdečega kri¬
ža, katero je postavil v glavnem s svojimi oseb¬
nimi sredstvi, je že dalje časa iskal bolniških
sester za to svojo bolnišnico, a bi najraje imel
redovnice kake tuje narodnosti. Ob priliki mu
je frančiškanski pater Luis Lavorel, vodja Ra¬
dija Caritas, predlagal slovenske šolske sestre,
katere je spoznal, ko so še hodile zdravit v
Asuncion iz bližnje Formose v severni Argen-
rini, kjer so delovale že več let kot ' ‘ Hermanas
Kducacionistas Franciscanas”, kakor so tukaj
uradno nazivajo. Od druge strani pa je bila
sestram skoro istočasno ponudena hiša v ulici
Paraguary 349, kier imajo sedaj zavod svete
Neže za revne otroke.

Tedaj pa so bile te naše sestre že leto-dni
tod leta 1937) kot misijonarke sredi paragvaj¬
skega chaea v San Jose de Esteros, kjer so po¬
magale nemškim misijonarjem Oblatom i:u nji¬
hovim sestram pri težkem misijonskem delu med
Indiianci v posebnih “rezervacijah”.

Ker so se že prav za prav nahajale v deželi,
čeprav med Indijanci, so rade sprejele ponudbo,
da začno tudi med špansko govorečim prebi¬
valstvom Paragvaja svoj apostolat.

Naselitev v Asuncionu. — Ob koncu marca
leta 1938 so prišle v to glavno mesto in se na¬
selile v ulici Paraguarv. Dva tedna kasneje, 13.
aprila 1938 jim je paragvajski nadškof že bla¬
goslovil hišno kapelo in od tedaj imajo sestre
Najsvetejše v hiši. Pridno so so lotile dela.

že 23. aprila 1938 sta odšli dve sestri. Odilija
in Anita Ketiš, ki je sedai že med pokojnimi,
v bolnišnico Rd“fega križa. V Zavodu svete
Neže (Tnstituto Santa Ines) so pa začele s šolo.
Prvo b'to so imele 20 učenk, a število deklet se
,ie vsako leto večalo, tako da sedaj dosega
200 do 250. Poleg no+raniih učenk osnovne šole,
ki jih ie okrog 35 in ki plačujejo lo malenkostno
vzdrževalnino ali nič, je še več zunanjih, zlasti
ker ima zavod tudi otroški vrtec in šolo za
šivan ie in ročna dela. ki ie zelo cen iena. V na¬
črtu imajo zgraditev zavoda za dekleta, ki štu¬
diralo na učiteljišču in trgovski šoli. saj imajo
že sedaj iz teh dveh šol nad 20 gojenk.

Prvi poklic. . . — Začetek je bil težak kov
povsod, zlasti ker je dežela zelo siromašna v
vsakem pogledu. Pa še sester je primanjkovalo,

ker je delo vedno bolj naraščalo.

Treba je bilo poiskati kako učiteljico. Našle
so jo, Lidijo Silva, domačinko, ki je bila pri¬
pravljena poučevati brezplačno. Vzljubila je to
delo naših sester in se jim pridružila ter nosi
danes ime s. Salvadora. Njenemu zgledu je sle¬
dilo še več paragvajskih deklet, kar dvajset.

Kakor doma. ,— Zavod svete Neže je doslej
edina ustanova naših sester, ki je povsem nji¬
hova last, V času mojega bivanja v Paragvaju
sem se rad pri njih oglasil in sestre so me pod
vodstvom prednice s. Avrelije Plankar vedno
prijazno sprejele. V sprejemnici visi velika slika
mariborske centralne hiše, in človeku se kar
zazdi, da si se znašel v kakem zavodu v Slo¬
veniji. ..

Slovenski duhovnik v Paragvaju. — Prav
tako prijetno domače pa se človek počuti tudi
po drugih ustanovah, kjer delujejo slovenske
ses|tre v Paragvaju. Pri njih me je uvedel laza¬
rist g. Ivan Jan, ki je že drugo leto profesor
na medškofijskem semenišču v Asuncičnu, ki
ga že dolga leta vodijo lazaristi argentinske
province. Ljubeznivemu gospodu se kar na tem
mestu zahvalim za vse prijazne usluge, ki mi
jih je naklonil in še posebno za dragoceni čas,
ki mi ga je žrtvoval, da me je spremljal na¬
okrog.

V bolnišnici Edečega križa. — Najprej sva
obiskala sestri ki sta v bolnišnici Edečega križa.
Sprejela naiu je sestra Ana Prijatelj, Ribm-
čanka po rodu, ki mi je pred odhodom iz Parag¬
vaja zabičavala, da na noben način ne smem
pozabiti pozdraviti vse Ribničane, kar jih bom
srečal v Argentini. Prednice s. Odilije Založnik
ni bilo doma, ker je spremljala do brazilske

Gr Jan C. M. in čč sestri Gubane in Tavčar

— 629  —

meje novo provincijalko. A kasneje sem imel še
večkrat priliko govoriti tudi z njo. Je prav
tako Štajerka kot jaz in celo isto gimnazijo je
obiskovala in isti profesorji so jo “mučili” kot
mene, tako da sva imela veliko povoda za ob¬
navljanje lepih spominov iz nekdanjih dni.

Ob tej priliki naj omenim, da sem ime s. Odi-
lije čul že na vlaku, ko sem se iz Encarnaciona
na argentinski meji vozil v Paragvaj. Potoval
sem skupaj z g. S., Hrvatom po rodu, in nje¬
govim sinom, ki sta oba hvalila naše sestre v
tej bolnišnici, kako so dobrega srca in kako rade
pomagajo, kjer le morejo. Isto so mi kasneje
ponavljali še drugi Hrvatje, ki jih je nekaj v
Paragvaju in sem jih imel priliko spoznati.

Sedaj je v bolnišnici skupno sedem šolskih
sester, a v začetku, kot rečeno, sta bili le dve,
obe Slovenki. Tedaj v bolnišnici še niso imele
svojega stanovanja in so morale hoditi preno¬
čevat v Zavod svete Neže. Tudi je štela bol¬
nišnica šele 25 bolniških postelj. Danes pa šteje
nad 100 ležišč. Ima dva oddelka: kirurškega in
porodniškega in šolo za babice. S to šolo hoče
ustanovitelj bolnišnice preprečevati “belo ku¬
go”, no brez uspehov, kot so mi pravili. V
zadnjem času so prizidali bolnišnici še Zavod
za raka, ki jc najmodernejše opremljen. Vsa
uprava bolnišnice in administracija sploh je v
rokah šolskih sester.

V BaTrio Obrero. — Letos so pa naše sestre
prevzele šc tretjo postojanko v tem mestu, in
sicer v Barrio Obrero, kjer so severoamerikanski
redemptoristi sezidali lepo cerkev s samostanom
in župnijsko šolo. Naše redovnice so naprosili,
da jim priskočijo na pomoč pri vzgoji otrok.
Za ravnateljico šole je bila imenovana sestr:i
Božena Gubane, poleg nje pa deluje kot učite¬
ljica s. Angelika Tavčar. Obe pa sta preobloženi
z delom, dasi nista sami za ves pouk, ampak
imajo najetih več svetnih učiteljic, kajpada.
A kljub velikemu naporu sva jih z g. Janom
našla vesele in zadovoljne, ter so nama z vso
prijaznostjo razkazale zavod.

Pri slovenskih usmiljenkah. — Nekega Do¬
poldneva pa me je g. Jan Ivan popeljal
splošno bolnišnico-kliniko. kjer delujeta dve
slovenski usmiljeni sestri sv. Vincencija Pave.l-
skega, poleg še 16 drugih sester domačink.
Prednica pa je naša rojakinja s. Julijana Le¬
denici, lfi ji dela 'domačo druščino s. Marta
Klančar. Ne bom popisoval njihovega dela, saj
vsi vemo ceniti navzočnost usmiljenko v bol¬
nišnici in na oddelku, kamor nas morda položi
bolezen. S. Julijana je v Paragvaju od 1. 11)41,
preje pa je bila okrog 14 let (  v Buenos Airesu,
kamor je prišla skupaj z drugimi številnimi slo¬
venskimi usmiljenkami na pomoč iz Jugoslavije.

Usmiljenke so tu zelo priljubljene. ,S. Ju¬
lijana ima ponudbe od najmanj štirih strani, da
bi sestre prevzele razne ustanove v oskrbo. A
mogle so v zadnjem času prevzeti eno samo: Go-
bavsko naselbino Svete Elizabete v Sapucav,
blizu Asunciona. Dne 17. marca letošnjega leta;
je bila v tej koloniji izredna slovesnost spie-
jema prvih treh usmiljenk, ki se ga je udeležil
sam predsednik republike. Gobavcev je v tej
deželi izredno veliko. Lažje oboleli se lahk >
prosto kretajo po mestu in deželi, že bolj

nevarno bolne pa pošljejo v to kolonijo, kjer
jih je stalno kakih 500 obojega spola. Imajo
na razpolago male hišice, se lahko med seboj
poročajo in sploh žive zase svoje posebno skupno
življenje. Na žalost radi pomanjkanja sester
danes šele 3 usmiljenke tamkaj delujejo, pa
hi si jih želeli še toliko!

V bolnišnici v Concepcičnu. — Vse dosedaj
omenjene sestre delujejo v glavnem mstu Pa¬
ragvaja — Asuncion. Dve noči in en dan vožnje
po reki Paragvaj navzgor se pa dospe do dru¬
gega največjega mesta v tej republiki, Con-
cepcidna. Ko sem si ogledoval to mesto, se mi
je zdelo veliko bolj podobno kaki banaški vasi
kot pa mestu ali trgu. V ta kraj so torej tudi
prišle naše sestre 4. marca 1943, kjer vodijo
pokrajinsko bolnišnico. Povabil jih je prvi con
cepcionski škof, s katerega bratom sem slu¬
čajno na parniku pri isti mizi obedoval ves
čas vožnje. Na istem parniku sta prav tedaj
potovali tjakaj tudi s. Odilija in s. provinci-
jalka Teresita Vidan, k je šla na uradni obisk
hiše v Concepcionu. Bolnišnica leži bolj na robu
mesta. Nje prednica je s. Evelina Vrhovec,
doma iz Vrhnike, poleg nje je, poleg drugih, pa¬
ragvajskih sester iste družbe, še druga Sloven¬
ka s. Celina Marinič, iz Istre doma.

Takoj so nas peljali malo po bolnišnici. Vsi
smo zmajevali z glavo, videč revno in za pušče
no stanje, v kateri se nahaja. Sestre se na vso
moč trudijo, a čudežev ne morejo delati. Bol¬
nišnica je državna, a od države ne dobe niti
najpotrebnejšega. Manjkal vsega, a najbolj
zravil, ki so pač nepogrešljiva v vsaki bolniš¬
nici. Ponovno so mi izjavili domačini-bolniki,
s katerimi sem navezal razgovor: Las hermanas
son buenas y trabajadoras, pero no hay los ms-
dicamentos. .. (Sestre so dobre in zelo delavne,
a ni zdravil.. .) Pa je ta bolnišnica edina daleč
naokrog, kar je še bolj žalostno. V okviru bol¬
nišnice je tudi dom za onemogle in starčke, za
katere pa tudi ni zadostno poskrbljeno od strani
oblasti in si morajo zato sami pomagati, kakor
morejo in znajo.

Pa kakor imajo tu sestre težko delo, zlasti
jih boli to pomanjkanje najnujnejših sredstev,
so vendarle srečne in sila zadovoljne v svojem
poklicu in jim ni prav nič žal, da so prišle sem¬
kaj. Garajo do skrajnosti, in kadar so že povsem
izčrpane, se za kake minute Hmaknejo na vrt.
ki je edini v Concepcionu, kakor nam je z
upravičenim ponosom hitela pripomniti s. pred¬
nica. šli smo pogledat to redkost in smo bili
prietno presenečeni, kajti našli smo ga vsega v
cvetju. Tudi zelenjave mnogo pridelajo na njem,
ki ie drugje komaj kaj vidiš in še težje dobiš-

Po domačem kosilu, s katerim so mi dobre
sestre postregle, sem moral vzeti slovo, kajti
pot me je vodila še naprej.

Na brazilski meji. — Kak dan vožnje z avto¬
busom proti severovzhodu, pa si na brazilski
meii v kraju Bella Vista. kjer deluje Štaierka
s. Venceslava Meglič kot prednica v zavodu,
ki ga vzdržujejo severoameriški redemptoristi.
Poleg osnovne šole, s katero so začele leta 1941.
so letos ustanovile še drugo, ki bi odgovarjala
naši meščanski šoli.

Še dalje proč od Concepeiona, bolj proti

630

vzhodu, tudi blizu brazilske meje pa je naselje
Pedro Juan Caballero, kamor so prišle slovenske
šolske sestre s svojimi paragvajskimi sodelav¬
kami leta 1946 in kjer spet pomagajo redem-
ptoristom pri vzgoji mladine. Prednica je tu s.
Neža Kovaeec, doma iz Št. Jurija ob Ščavnici, ki
skrbi za župnijsko šolo, cerkveno petje in za¬
kristijo.

A teh dveh krajev na brazilski meji jaz

nisem mogel osebno obiskati, ker me je pot
vodila na zahod Paragvaja, v Gran Chaco, kjer
je še uradno misijonsko področje med še prvot¬
nimi in po večini še poganskimi Indijanci, kjer
se žrtvujejo v kaj nehvaležnem delu, po člo¬
veško gledano, naše slovenske šolske sestre.
A o tem bom poročal prihodnjič v “Katoliških
misijonih ”,

Dr. Stanko M.

K petdesetletnici S K A S

Prevzvišeni knezoškof dr. Gregorij Rožman
je poslal Slovenskemu kat. akad. starešinstvu
ob priliki proslave petdesetletnice obstoja
naslednje pismo:

Cleveland, 20. septembra 11)50.

Slovenskemu kat. akad. starešinstvu!

Za Vaše pozdrave od Vaše petdesetletnice
se Vam iskreuo zahvaljujem. Petdesetletnica
SKAS-a je brez dvoma dogodek, ki bi zaslu
žil večjo pozornost in širšo proslavo kot pa
jo zmorejo Slovenci v begunstvu, če pa bo
ta skromna proslava še bolj isoživila onega
duha, ki je bil razlog za ustanovitev Starc
šinstva, bo to navzlic zunanji skromnosti va¬
žen in velik dogodek.

Danes pač Je skoraj vsi nekomunistični vo¬
ditelji politike in kulture spoznavajo, da je
le globoko zasidrano krščansko mišljenje in
prepričanje zmožno zaustaviti poRret brez-

EVHARISTIČNI DNEVI V LAN USU

Ob priliki narodnega euharističnega kon¬
gresa v Rosariju se bo vršil tudi medžupni
euharistični dan v Cuatro de Junio (8 žup¬
nij). Tudi Slovence zadene dolžnost, da ob
tej priliki damo javno čast Jezusu v Hostiji.

Skupne slovesnosti bodo: 14. oktobra pol¬
nočna maša za moške. 15. oktobri telovska
procesija ob 16. uri. Obe slovesnosti imata
središčno točko na trgu pred postajo v La-
nusu. ’

Slovenci imami zbirališče v kapeli sv. Jo¬
žefa v Pompeju (kjer je redna slovenska
služba božja). 14. oktobra od 79. ure nadalje
prilika za sv. spoved. Ob 23. uri se bo vršila
molitvena ura, nato pa skupen odhod z bak-
ljami na prostor polnočnice. Daleč je 20
kvader.

15. oktobra (nedelja) se spet zberemo pri
sv. Jožefu in gremo nato skupno z zastavo
na kraj procesije. Zbo r  ob 15. jiri.

Povabljeni so k tem slovesnostim vsi ro¬
jaki, ki žive v območju Lanusa, Avellanede in
Lomasa.

Novicijat so končale in stopile na pot sve¬
tega poklica usmiljenih sester sv. Vincencija
Pavelskega tista slovenska dekleta, ki so
kmalu po prihodu v Argentino vstopile v to

boštva in suženjstva. Tu imamo katoličani
nalogo biti na čelu in nič popuščati — kot
doslej nismo — čeprav bi nekateri še dvo¬
mili. če nam je to žo davno jasno, potem je
dosledno le, d a  uresničimo popolno krščan¬
stvo v sebi, v svojem zasebnem življenju in
ga prenesemo tudi na okolje svojega poklica,
svoje službe in družbe, v kateri živimo. Mi¬
šljenje, govorjenje, pisanje in vedenje, obče¬
vanje, delovanje; vse mora biti vodeno od
krščanskih verskih in moralnih resnic, vse
mora žareti v tej luči m jo izžarevati. — Ve¬
liko in silno lepo vlogo je izročil Bog prav v
današnjih nevarnostih katoliški inteligenci
— tudi slovenski. Božji blagoslov naj sprem¬
lja vse naše skromno tveganje!

Pozdrav In blagoslov!

t Gregorij Rožman.

družbo, da bi se vzgojile za uje jugoslovan¬
sko provinco. Znanke in prijateljice bo zani¬
malo, kje so te nove usmiljenke nastavljene:

č. s. Prebil je v centralni hiši na Cocha-
bamba 14 32 v Buenos Airesu, kjer bo po¬
magala pri vzgoji novink; č. s. Štete je bol¬
nišnici Ramos Mejia, tudi v Buenos Airesu;
č. s. Božnar je v bolnišnici Rawson, blizu
Plaza Constitucičn; č. s. Krajnik je v ko¬
legiju v Bujanu, ima na skrbi vse bolnike v
fari, v pomoč č. g. Demšarju; č. s. Jakoš je v
zavetišču Victoria pri Ezeizi; č. s. Kozjek in
č, s. Ogriz pa sta določeni za bolnišnico v
Montevideo (Uruguay), kamor odpotujeta
kakor hitro dobita potno dovoljenje. — No¬
vim slovenskim usmiljenkam iz vsega srca
želimo obilo božjega blagoslova pri njih iju-
bezenskem poslanstvu in jim toplo priporo¬
čamo naše bolnike, da se zavzamejo zanje,
kadar pridejo v njih bolnišnice!

Tujina nam grozeče uničuje življenja naših
mož. Tako srno se zdrznili, ko smo 25. avgusta
zvedeli, da je umrl g. Matija Šmalc. Večina
niti ni vedela, da je bolan, pa smo ga že po¬
kopali. — Doma iz Brega pri Ribnici je bil za¬
veden slovenski kmetjpo vojni od 1914 je prišel
v rusko ujetništvo. Po vrnitvi se je poročil in
z  vso pridnostjo uredil domače gospodarstvo,

631

ki ga je moral prevzeti za svojim očetom, pa
je takoj tudi stopil v javno življenje zlasti pri
gospodarskih ustanovah, kjer je s svojimi ta¬
lenti mnogo koristil. Pa je prišla druga svetovna
vojna z vsem, kar je leglo na našo Slovenijo.
Šmalc, od vse mladosti dober katoličan, je takoj
vedel, kaj mu je storiti, zato pa so ga takoj
komunisti obsodili na smrt, a namesto njega
zajeli in umorili njegovega najstarejšega sina.
Zbežati je moral najprej v Ljubljano, nato pa
leta 1945 z ženo, hčerko in najmlajšim sinom
Ludvikom oditi v begunstvo, živel je v begun¬
skih taboriščih v Italiji (Servigliano, Seniga-
llia), dokler pred dvemi leti ni prišel v Argen¬
tino. Priden kot vedno je tudi tukaj takoj za¬
čel z delom; najprej je odšel v San Luis, nato
pa v Mar del Sur, blizu Mar del Plata, kjer je
z vztrajnostjo pripravil vse, da si postavi svojo
hišo. Pa mu je bolezen prekrižala načrte. Strt
od novice, da so mu vrnili drugega sina iz
Vetrinja, utrujen od dela, je začutil, da z njim
nekaj ni v redu. Odšel je k zdravnikom, ki so
takoj zmajali nad njegovim zdravjem, ki ga
mu res več niso mogli vrniti. Iz radiološkega
zavoda sta ga spremila na pokopališče žena in
sin in najožji prijatelji do Chacarite, kjer ga je
čakalo veliko število rojakov in sotrpinov iz
taborišč. Štirje slovenski duhovniki so ga sprchi-
ljali na zadnji poti. Hčerko usmiljenko s. Ma¬
rijo, ki je v Parizu, kamor ji je dva dni pred
smrtjo pisal še zadnje pismo, je zastopala usmi¬
ljenka s. Libija Krek. Kaj je pokojni žrtvoval
za Boga in Cerkev, ve Gospod sam, naj mu na
drugem svetu povrne, kar je na tem dobrega
storil, žalujoči ženi, hčerki in sinu naše sožalje!

Službo bož.io za slovenske skupine v župnijah
Florida in San Justo smo imeli, in sicer prvo
27. avgusta, ko je bilo floridsko žegnanje. Pri¬
digal in maševal je tamošnji slovenski kaplan
g. Avguštin, pel pa pevski zbor iz San Martina.
Zbralo se je veliko Slovencev in Hrvatov. —
V San Justo pa smo imeli sv. mašo 10. septem¬
bra. Pridigal in maševal je slovenski dušni pa¬
stir g. Orehar, med mašo pa pel pevski zbor
iz B-amos Mejia. Tudi tukaj se je zbralo veliko
Slovencev, pa tudi Hrvatov in Poljakov. Veliko
je bilo spovedovanja. Prav tukaj tako željno
čakajo slovenskega kaplana, ker jih je že pre¬
cejšnje število, pa v Bamos Mejia redno ne
morejo.

“Vir največje sile’’, slovito knjigo mehi¬
škega jezuita p. Heredia, smo dobili v založbi
Dž. Dosedaj je bilo razprodanih okrog 450
izvodov. 1  I

V nedeljo 17. septembra smo Slovenci, ki se
zbiramo na Belgrano, po sv. maši častitali rav¬
natelju zavoda č. g. Amadeo Moise za god.
Bevski zbor “Gallus’’ mu je zapel nekaj pesmi,
sodnik Pink pa mu je voščil v imenu Slovencev,
ki se zbiramo v njegovem zavodu k službi božji
in prireditvam, ter se mu zahvalil za vso na¬
klonjenost. Ginjen je slavljenec odgovoril in
rekel, da se mora zahvaliti on v svojem imenu
in imenu drugih duhovnikov in gojencev za lep
zgled, ki ga daieio Slovenci. Veseli smo bili
njegove izjave: “Naša hiša je vaša hiša, kar
boste rabili in bomo zmogli, vam bomo radi
dali.” Poklonili smo mu. lepo vezan letnik

lanskega DŽ s slikami pobožnosti v zavodski
cerkvi in dar za cerkev.

Mesec “Duhovnega življenja” in “Ozna¬
nila” pripravljamo, ko bodo naši poverjeniki
obiskali naročnike obeh listov in sploh Slovence,
da jim olajšajo ureditev naročnine in da na¬
berejo kaj za tiskovni sklad obeh teh listov.
Zavedajmo se, kako velike važnosti je tisk,
zlasti Dž, ki je edina verska vez med vsemi Slo¬
venci, raztresenimi po svetu.

Mendoza

Slovenci v M"endozi so postali še bolj znani
zlasti po svojem pevskem zboru, ki ga vabijo
na različne, verske slovesnosti tudi domačini. Ta¬
ko so za praznik zavetnice Južne Amerike sv.
Bože peli v župni cerkvi sv. Bože, kjer župni
kuje Slovenec g. Tomažič, doma iz Sv. Petra v
Ljubljani. Veliko je bilo ljudi ta dan v Santa
.Rosa, prišel je škof iz Mendose msgr. Butteler
in guverner z 'več ministri, pri katerih vseh je
pevski zbor vzbudil veliko pozornost.

Mendoški škof msgr. Butteler je obljubil g.
Malenšku, da bo 3. decembra maševal pri fran¬
čiškanih, kjer imajo Slovenci redno službo bož¬
jo, in sicer bo opravil sv. mašo za blagor slo¬
venskega naroda, popoldne, če bo le utegnil,
pa bo spremljal slovenske romarje v Challao,
kamor bodo Slovenci nesli podobo Marije Po¬
magaj ter obnovili posvečenje Marijinemu Brez¬
madežnemu Srcu. Veseli so Slovenci v Mendozi
razumevanja in naklonjenosti cerkvenih krogov.

Ob prvih petkih zjutraj imajo v Mendozi mo¬
litveno uro kot zadostilno pobožnost presv. Srcu
Jezusovemu in se tako pridružijo drugim ro¬
jakom v Buenos Airesu in okolici, ki opravljajo
sveto uro prejšnji večer. . . .

ZDRUŽENE DRŽAVE

Škof Rožman prosi za semenišče. Katoliški
dan v Clevelandu je bil 18. junija. Priredila
ga je Zveza Društev Najsvetejšega imena. Za¬
čelo se je opoldne s prijetnimi uricami raz¬
vedrila v prijaznem razgovoru. Program je bil
bolj določen za 3. in 4. uro popoldne. Zboro¬
vanje je začel častni predsednik g. Anton Gr¬
dina, nato pa nadaljeval Rev. Baznik. Glavni
govor v slovenščini je imel ljubljanski škof <lr.
Gregorij Rožman, ki je označil zborovanje kot
kampanji ljubezni, ki kot del svetovne kam¬
panje kliče in vzbuja ljubezen, da uniči sov¬
raštvo. Nato je misel obrnil na slovenske male
razmere: ‘  ‘V slovenski domovini brezbožno

sovraštvo ovira in skoraj popolnoma onemo¬
goča vzgojo novih duhovnikov. Stari umirajo
in bodo v nekaj letih izumrli, mlaGih ne bo
več, ker sovraštvo do vsega božjega ne do¬
pušča, da bi taki, ki imajo iz ljudske šole ne¬
kaj verske vzgoje, mogli priti v višje šole in
se pripraviti za bogoslovno semenišče. Še ne¬
kaj let in novi rod bo dorastel brez Boga, brez
vere, brez Kristusa, rod Marksov in Leninov.
Ne smejo se uresničiti načrti božjega sovraž¬
nika! Omogočimo pot k oltarju vsakemu, ki
ga Bog kliče. Ker v domovino ne moremo po¬
segati, kjer bo vsako leto manj takih dečkov,
vzgojimo v tujini služabnike božjih oltarjev iz
družin novonaseljencev, da bodo pripravljeni

— 632

vrniti se v domovino, kadar jim zasije sonce
prave človeške svobode. Moja škofovska dolž¬
nost je, da za ljubljansko škofijo skušam tu¬
kaj v svobodnem svetu vzgojiti nove duhov¬
nike. V Argentini, kjer je največja skupina
slovenskih novonaseljencev, je del ljubljanske
bogoslovne fakultete in semenišča. Mlada ško¬
fija San Luis jih je sprejela. Nad dve leti je
vzdrževala naše bogoslovce, zdaj tega ne zmo¬
re več. Kaj zdaj? Ali naj se razidejo, ali pa
naj ljubljanski škof prevzame vzdrževanje se¬
menišča. Poslopje in opremo bi sanluiška ško¬
fija še dala. Letos je 30 bogoslovcev in pet
profesorjev. Za vzdrževanje teli je po doseda¬
njih cenah treba vsak dan 15 dolarjev. —
Povrh tega je treba skrbeti še za pripravljalno
semenišče, v katerem bi se mlajši dečki, ki
kažejo duhovniški poklic, šolali. Letos prvo
leto imamo 6 dečkov pri slovenskih šolskih
sestrah v Buenos Airesu. To je položaj. Ni mi
bilo lahko odločiti se. Težka in skrbi polna
je naloga, zbrati vsako leto potrebno vsoto.
Ko sem sam brez sredstev, se moram s prisrčno
prošnjo obračati na dobre ljudi. Odločil sem
se za to, ker se zanesem v vašo ljubezen. Pre¬
pričan sem, da je vaša ljubezen močnejša ka¬
kor pa sovraštvo brezbožnikov v domovini. V
tem prepričanju upam v gotovo zmago lju¬
bezni tudi v zadevi našega bogoslovja.

Romanja Slovencev iz TJSA v Lemont so se
kar vrstila. Kot prvi so prišli k Mariji Pomagaj
društveniki KSKJ in sv. Mohorja iz Chicago
za 21. Kor je bil praznik Marije Pomočnice, je
bila sv. maša v cerkvi. Na poti v cerkev so
romarje pozdravljali zvonovi, na katere so bo¬
goslovci vneto potrkavali. Vse ljudstvo je pelo
in sicer že iz nove lemontske pesmarice. Peto
mašo je opravil p. Mirko Silvester. Ljudsko
petje je vodil p. Odilo, ki je tudi pridigal. Po
kosilu v romarskem domu je bila popoldne še
majniška pobožnost, pri kateri ni bilo petja
konca in kraja. Pred odhodom so zapeli ro¬
marji "Vse prepeva, se raduje, duša moja
le žaluje, . . . ker slovesna ura bije, da od
Matere Marije moram se ločiti zdaj”. — Iz
JoBeta so prišle 23. maja žene in matere prav
pred praznikom Marije Pomagaj. Sveto mašo
jim je peu frančiškanski zlatomašnik p. John,
čebelar, ki se mu ni nič poznalo, da nosi du¬
hovniški križ že 50 let. Romariee so bile zares
zadovoljne. — Romariee iz Clevelanda so pa
prišle na binkoštno soboto kar malo več kot
na romanje, imele so namreč tri dni duhovno
obnovo, za katero sta poskrbela p. gvardijan
Alojzij in p. vikar Andrej. Vsi so občudovali
njihovo resnost in posebno bili prevzeti na
Binkoštno nedeljo, ko so dekleta v votlini o-
pravile pobožnost Marijinega kronanja. — Za
romanje ženske zveze 16. julija je pa opravil
sv. mašo drugi frančiškanski novomašnik, Slo¬
venec p. Inocencij Ferjan. Že na predvečer so
imeli procesijo z lučkami.

Frančiškanski komisar p. Aleksander Vran-
kar — srebrnomašnik. Praznoval je svoj ju¬
bilej 25. jun. v cerkvi sv. Juria v Chicago, že¬
leli so tako njegovi bivši farani. Rojen je bil
po amerikansko v “stari domovini” pred 48
leti. Družina, iz katere je izšel, je dobra in

ŽELJA

Mordi

— Bog ve ,—
pa že zori drevo,
žive možje:
stesali bodo križ

— za me.

Drhti

srce

v hrepenenju.

Saj dal mi boš moči,

Križani?

Rdeča kri
žari.

Sladko

zvoni

iz večnosti.

PRED TABERNAKLJEM

Skrivnost

belih steza:

preko skalnih gora

zasneženih

vodijo

do Jezusa.

Skrivnost
sončnih poti:
lučka drhti,
ves svet v njej žari

— slavospev
Ljubezni.

PRI MATERI

V zarje sijaju
drhtijo gore,
mislim na tvoje roke:
hrepene

po raju
vsevdilj,

še meni kažejo cilj.

V  sinjini
sonce žari,

mislim na tvoje srce:

tako

sladkd

v tujini

ljubezen zvoni.

V temini
noči

zvezde drhte,
mislim na tvoje oči:
bde

nad menoj vse ure, vse dni,
večnost iz njih dehti.

Stanko Janežič, Trst

— 633  —

ČRIČEK POJE V TUJINI

V sredi Buenos Airesa
čriček v noč prepeva,
moja duša žalostna
skupaj z njim sameva.

Pesem črička mi v spomin
do‘movino kliče,
kraje mojih bolečin
in dolenjske griče.

Včasih tamkaj peli so
črički nam domači,'
danes pa le tožijo
žalostno z berači.

“Marija sedem žalosti,
reši domovino! —
s črički narod ves kriči,
pahnjen v bolečino.

Gregor Mali

številna. Vstopil je k frančiškanom in potegnil
za seboj dva brata, od katerih je eden p. Kon¬
stantin danes župnik v Dobovi. L. 1925 ga je
škof dr. Jeglič posvetil v duhovnika v Ljub¬
ljani. Novo mašo je praznoval v mariborski
baziliki Matere milosti. Po novi maši pa je
takoj odšel s p. Kazimirom v Ameriko, kjer
je posvetil svoja duhovniška leta slovenskim
izseljencem. Njegovo prvo mesto je bilo pri
sv. Štefanu v New Yorku, kjer je bil kaplan,
nato župnik in nekaj časa tudi župnik Sloven¬
cem v New Yorku. Tri leta je bil gvardijan v
Lemontu, kjer je veliko pripomogel k zidanju
novega samostana. Veliko je misijonaril po
Ameriki in zlasti tudi rad pisal v Ave Marija.
Med tem je obiskal enkrat domovino. Nato je
prišel k sv. Juriju v Chicago, kjer je pridno
delal, ko ga je letos doseglo imenovanje iz
Rima, ki ga je dvignilo za komisarja sloven¬
skih frančiškanov v USA. Tudi Dž mu častita
in želi sreče kot komisariatskemu graditelju,
kakor ga sobratje imenujejo.

Japonski misijonar slovenski salezijanec r«v.
Avguštin Antolin je obiskal v maju Slovence
v USA. Pred sedemnajstimi leti je šel kot bogo¬
slovec na Japonsko, bil 1. 1936 posvečen v
mašnika, nato je pa deloval kot samostojen
misijonar na postaji Takanabe.. Med vojno so
ga Japonci internirali, ko so ga 1. 1945 v
avgustu rešili Amerikanci. Bil je, nekaj časa
vojni kurat, kasneje pa je ustanovil misijon v
industrijski naselbini Miyazaki. V februarju je
prišel na obisk v USA in določil odhod nazaj
na Japonsko za julij.

Sprememba pri duhovnikih v Clevelandski
škofiji. Rev. Sodja Maks je prestavljen od sv.
Lovrenca v Akron, Ohio. -— Rev. Simon J.
Nekič iz hrvatske župnije ^v. Pavla na 40
St. v Parma, Ohio. — Rev. Robert Taknip*p
iz Akrona k sv. Kristini v Euclid, Ohio. —
Rev. Nikolaj P. Novosel je nastavljen kot

pomožni župnik sv. Pavla na 40 St. — Novo-
mašnik Rev. Anton E. Pevec na župnijo Ma¬
rije Vnebovzete v Elyrija, Ohio.

Pouk za otroke slovenskih novonaselJencev
so uredili v Clevelandu, in sicer so prihajali
najprej skupaj otroci v Slovenski pisarni, kas¬
neje pa je nad vse, prijazni msgr. Ponikvar
od sv. Vida odstopil eno šolskih sob na razpo¬
lago, da morejo trikrat na teden priti otroci
prtd šolsko tablo.

Našo revijo “Duhovno življenje’’ z velikim
navdušenjem priporoča g. L. [D. v “Ameriški
domovini” 21. julija.

Ko pokaže važnost katoliškega tiska, nada¬
ljuje: “čitajmo radi dobre katoliške knjige in
časopise, zlasti še mesečnik “ Duhovno življe¬
nje”, kateri je po vsebini letošnje leto za nas
Slovence zelo podučljiv in kot. tak nepre¬
cenljive vrednosti. Tega lepega in prekorist-
nega lista pride pa k nam vse premalo, kar
pa ni nič kaj lepo za nas. Glejmo, da popra¬
vimo to nečast s tem, da si ga naroči vsak,
kdor količkaj more. Nikar ne išči praznih iz¬
govorov, da nimaš časa brati, pa da je denarja
škoda, če količkaj premisliš, spoznaš, da je to
sama brezbrižnost. Tiste dolarje si lahko pri
obleki pritrgaš, če ni drugače. Vedi, če bereš
pridno “Duhovno življenje” in se po njem
tudi ravnaš, na ta način tem lažje poskrbiš
lepo obleko svoji duši ki je vendar imenit-
nejša kakor tvoje telo.”

ŽELEZNA MAŠA

Dne 25. avgusta 1950 je imel železno sveto
mašo Rev. Roman Homar OSB, Most Holy Ke-
deemer Church, Ogena, Minnesota. V St. Jamesu
v Južni Minnesoti je imelo od 21. do 25. av¬
gusta 75 ameriških duhovnikov duhovne vaje.
Med temi je bilo 20 slovenskih duhovnikov, ki
delujejo v Severni Ameriki. Na koncu duhov¬
nih vaj je 25. avgusta ob pol osmih zjutraj opra¬
vil svojo železno mašo slavljenec. Kakor po¬
ročajo, se je slovesnosti njegove železne maše
udeležil tudi slovenski pevski zbor iz Gilberta.

Rev. Roman Homar je star 84 let. Rojen jc
bil v vasi Podhruška, župnija Sela pri Kam¬
niku. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, v
Ljubljani pa gimnazijo, toda le nekaj razredov.
Pred 67. leti je, prišel v Severno Ameriko. Bo¬
goslovje je končal v St. Paulu (Minnesota). Tam
je bil 16. avgusta pred 60. leti posvečen v du¬
hovnika, potem pa nastavljen za 4 leta na
indijansko šolo za učitelja. Tu je Indijancem
sestavil katekizem v njihovem jeziku. V ljudski
šoli in gimnaziji ga je vzdrževal njegov stric
Urankar, duhovnik v Severni Ameriki.

Potem je bil ves čas misijonar med Indijanci
v Severni Ameriki. Rev. Roman Homar je eden
izmed tistih duhovnikov, ki so nadaljevali delo
našega velikega misijonarja, škofa Friderika
Baraga. Pred petdesetimi leti je Rev. Homar
pridigal v marketski stolnici, ki je bila tedaj še
majhna cerkvica iz lesa.

Zdaj živi naš železnomašnik že 17 let v Oge-
mi, kjer neredkokrat spoveduje v petih, pri¬
diga v štirih jezikih. Četudi je že 84 let star,
namerava prihodnje poletje obiskati Duluth in
svoje nekdanje indijanske misijone.

— 634  —

Misijonar Rev. Homar mora biti mož bogatili
življenjskih skušenj in velik v žrtvah in delu za
Cerkev, že pred petdesetimi leti je oznanjeval
božjo besedo po raznih krajih Severno Ame¬
rike. Mnogo je tudi potoval po USA in Kanadi.
Zato bi bilo vsem vernim Slovencem v veliko
korist, če bi o življenju in delu železnomašniku
Homarja mogli kaj več zvedeti.

Železnoinašnika Rev. Romana Homarja naj
Bog ohrani in varuje do skrajnih piej človeškega
življenja! To mu iz srce žele in voščijo vsi
verni slovenski izseljenci v Argentini ob nje¬
govi šestdesetletnici mašništva.

ANGLIJA

Slovenci se uživljaJo. Preteklost je za nami
in tone v pozabo. Misel na dom je še pogosta,
a ni več tako moreča kot je bila prve mesece.
Naše oči so vedno bolj uprte v bodočnost z
vprašanjem, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan,
ki bo poln skrbi. Kot povsod drugod nam je
tudi tu postalo marsikaj domače, kar je bilo
včeraj tuje. Privadili smo se tujemu načinu
življenja, tujim navadam in šegam. V vsaki
stvari najdemo nekaj lepega, ki nas privlači.
Za naše versko življenje je bilo morda še naj¬
lažje, čeprav se nam je mOida kaj zd*lo v
cerkvi tuje. Bila pa je cerkev nam najbolj
blizu. Morda je koga začudilo, da ni bilo ob
nedeljah petja pri maši in marsikdaj še pri¬
dige ne. 'Danes dobro ve, da je dežela tu misi¬
jonska dežela in je minilo komaj nekaj deset¬
letij, kar uživa katoliška Cerkev tu svobodo in
da v kratki dobi ni mogoče napraviti tradicije,
kot jo ima Cerkev pri nas iz preteklih sto¬
letij. Drugemu se je spet zdelo gdveč, da je
toliko denarnih zbirk. Sedaj pa ve, da morajo
katoličani sami tu vzdrževati poleg cerkve,
duhovnika, tudi šolo, če hočejo, da bodo otro¬
ci prejeli versko vzgojo. In navadno dobri ka¬
toliki niso bogve kako bogati. Po penijih je
treba zbrati ogromne vsote. Spet je marsikoga
zabolelo, da ni mogel praznovati praznikov
tako kot pri nas doma. Pomala vsi cerkveni
prazniki med tednom so odpravljeni ter je
treba na delo. Pa dobro vemo, da je podobno
Povsod, kjer so drugoverci v večini. — In
versko življenje katoličanov na Angleškem?
Vsak dan jih srečujemo. Radi jim priznamo,
da so kljub veliki številčni manjšini duhovno
kako 30 kilometrov oddaljena od Alcobace.
‘n versko najbolj pomembni. Vsak dan sliši¬
mo o njihovih trdih bojih in vidimo jih v nji¬
hovem cerkvenem življenju, ki je trdo in tež¬
ko. Zato moramo imeti najprej razumevanje
d° njih. Imajo mnogo pozitivnih strani, ima¬
jo marsikaj, česar pri nas ni bilo. Zato ne bi
Prav ravnali, ako bi kazali na svoje prilike,
hi so bile boljše, tudi ne hvalimo pred njimi
sv ojih navad, svojega načina verskega življe-
n j&, morda nas niti ne bi razumeli. Glede ver¬
nega življenja bomo našli pravi ponos. Nič
ne  skrivajo, da so katoličani, nič jih ni sram
Pokazati se v cerkvi, Ta ponos jim daje moč.

to napuh, kar bi bila velika napaka, tem-
ve « prav tista zavest prave poti. Kar je tu
''črnega, zares drži. Doživel sem to: Prišel

sem v obmorski kraj ter na kolodvoru naročil'
vozniku, naj me zapelje do katoliške cerkve.
Pa mi je po nekaj vljudnostnih besedah rekel:
“Že po tem, da ste naročili, naj vas peljem k
cerkvi, bi vas lahko spoznal, da ste katolik.
Sam nisem. Povejte mi, ali ni to čudno, koliko
ljudi, ki jih vsak dan vozim s postaje, me naj¬
prej vpraša, kje je katoliška cerkev. Saj Je
tudi nekaj drugih cerkva tu, pa nihče po njih
ne vpraša. Ali učite kako novo vero, ali kaj

imate, da ste katoliki tako zavedni?” _ V

svet srno šii z odprtimi očmi. Zato si osvojimo,
kar je dobrega, in bežimo pred tem, kar je
slabo. Naše življenje naj bo živa slika naše
vernosti. Vključimo se v življenje vesoljne
cerkve tudi “v duhu in resnici”. (G. Kunstelj)
Marijina podoba v procesiji. V petek po Bin-
koštih imajo v mnogih krajih v Lanchastru
in drugod posebne procesije, ki bi se jim po
slovensko reklo “izpoved vere”. Verniki se
zbero po posameznih krajih, župnijah, neso
bandera, kipe, posebne okraske in marsikje
pridružijo še simbolične skupine. Na velikem
trgu se snidejo procesije iz posameznih žup¬
nij. Skupno odpojo pesem “Vera naših oče¬
tov” ter potem spet odidejo do svojih cerkva.

V Manchestru je bilo letos nad 20.000 ljudi v
taki procesiji. Tudi katoličani tujih narodno¬
sti se radi pridružijo takim manifestacijam.

V Rochdale je bila tega dne v procesiji naša
podoba Marije Pomagaj z Brezij. Nosila so jo
4 slovenska dekleta v narodnih nošah. Ra¬
zumljivo je, da so i podoba i narodne noše
zbudile veliko zanimanje. Ali ne bi bilo prav,
da sedaj, ko so si mnogi že opomogli lz prvih
težav, mislimo tudi na take stvari kot so
narodne noše?

NAMEN MOJE PESMI

Moja duša poje pesmi,
domovini posvečene,
sad iskrene so ljubezni,
z bolečino ožarjene.

Rad bi z njimi srca ganil
vseh izseljencev v tujini,
rad bi zveste vse ohranil
Bogu, Cerkvi, domovini.

Toda nekatere brate
že tujina je ranila,
v prazne zemeljske zaklade
srca, duše potopila.

Vse Slovence razkropljene
s pesmijo zdaj obiskujem,
naše ovce izgubljene
domovini z njo rešujem.

Daj, Gospod, da pesem moja
vse Slovence bo ganila,
in ljubezen, milost tvoja,
domovini jih vrnila.

Gregor Mali

— 635

MLADIM UGANKARJEM

C.  ŠTEVILNiCE IN RAČUNSKE UGANKE

V teh vrstah ugank pomenijo številke gotove
črke; nimajo torej z računstvom nobenega o-
pravka. Rešujejo se. na mnoge načine, ker so
načini, kako so sestavljene, mnogoteri. 1. A r ča-
sih številke pomenijo črke iz abecede, tako da
jemlješ črke od začetka: n. pr. 1 = a, 2 = b,
itd. Za ta primer glej številnico v 3. številki
Dž in rešitev v 4. številki (1950). 2. Včasih
pa bo treba črke iz abecede “po številkah”
jemati “nazaj grede”. Primer: (10 —)— 21) —

— (12-f.l6-|-7 + 13 +16) — (11 + 161

— (21 + 25 + 3 + 14 + 25) = Od misli
ni davka. 3. še poseben nač ; n številnic in ra¬
čunskih ugank je, pri katerih mora biti podan
ključ k rešitvi. Pri tej vrsti vstrviš namesto
številk v uganki čr-ke, ki iih dobiš pri “ključu”,
ki je uganki spodaj pripisan Primer: (7 4-
+ 9 + 2 +' 4) — (3 + 8) — (9 -U 7 +

+ 5 + 3+8)  — (9 + 6 —-8-1-1 + 8) —

— (4 + 5 +7 + 2+1)  = ? — Ključ:
14-2  + 3 = pijača; 4 + 5 + 6 = del
cerkve; 7 + 8 + 9 = cel (ali. . . V ta namen
poišči: č + a + j = pijača; k 4- o + r =
del cerkve; v 4- e + s = cel. Namesto gor¬
njih številk vpiši črke po kliuču (spodaj) in
dobiš: Vsak je svoje sreče kovač.

D. POSETNICE

Pri teh ugankah je le treba iz posameznih
črk sestaviti, “najti” tisto, kar uganka naro¬
ča. Navadno je vedno v kaki bes di podano
več črk zapored (t. j. po 2, 3, ali še več), ki
pridejo tudi v rešitvi skupaj in zapored. (Pri¬
merjaj “posetnico” v 1. številki in nje rešitev
v 3. številki DŽ. (1950).

E. REBUSI ALI PODOBNICE

Te vrste uganke so sestavljene: 1. iz skoraj
samih majhnih slikic različnih predmetov; ali
2. iz velikih ali majhnih črk (in računskih
znamenj “+” a li “'X”),  ki so različno razpo¬
stavljene: ali so nekatere (po ena ali več) nad
ali pod druge vnešene; ali pa so posamezne
ali skupine po 2 ali več črk pred- ali za-postav-
Ijene. 3. ali pa so mešane: to je sestavljene iz
obeh načinov, kakor je opisano pod 1. in 2.

Pri prvi vrsti 1. je treba najprej “zadeti”
prave pomene majhnih slikic, ki predstavljajo
različne predmete. Opozarjam, da je treba vpo-
števati: a) če je katera slikica narobe postav¬
ljena”, moraš v reši*vi d+ični pomen slikice
“postaviti” (zapisati) “nazai grede”! b) če
je pred slikico ena (ali več) vejic, se v besedi,
ki jo pomeni, spredaj toliko črk izpusti, -ko¬
likor je vene spredaj; če so pa vejice zadaj,
p? v besedi odzadaj izou a ti r avno toliko črk.
Isto vpoštevaj, če je sličica “narobe”! c) če je
v uganki v eni skupini narisanih več istih
predmetov, je treba vzeti pomen (besedo) v
množini, d) če je kateri predmet narisan ta¬
ko, da je v njem prečrtana ena (dve ali več)
črka in je namesto nje vpisana druga črka
(dve ali več) je treba vzeti to, na njeno (nji¬

hovo) mesto. Za vse te prilike, ki sem jih sedaj
opisal pod "Pri prvi vrsti”, imate lep primer
v rebusu številka 3 Dž (1950>). e) Večkrat
pride tudi slučaj, da je pred ali za slikico
vzeta iz pomena prva( če je spredaj) ali zad¬
nja (če je zadaj) črka in je tisto treba nado¬
mestiti z drugo, kar je v uganki označeno.
N. pr. če je bil naslikan “sod” in bi bilo spre¬
daj označeno: s=p, je potrebno črko “s” na¬
domestiti s črko “p”, potem se to glasi “pod”.
Isti postopek je, če bi bilo treba premeniti
zadnjo črko (ali vmesno črko!) Včasih je ta
sprememba v uganki označena nad predme¬
tom. f) Pri kakem predmetu (ali tudi pri sku¬
pini je treba včasih kako č'ko (eno ali več)
vmes “uriniti” ali izpustiti:to se more opaziti
na uganki sami. g) Včasih je treba črke na¬
risanega predmeta drugače razvrstiti, kar je
pri slikici zaznamovano s številkami (Glej
nn veKinu številka 3 Dž. pr' slikici “roka”!)
h) Primeri se lahko, da je skoraj ves predmet
prečrtan in ostane neprečrtan "en del”. V
tem slučaju je treba v rešitev vpoštevati samo
tisti del, ki ni prečrtan. N. pr. imamo naslikan
‘‘vrč” ali "kangljo”, pri kateri je vse prečr¬
tano, ostane neprečrtan samo “roč”. V tem
slučaiu je treba vpoštevati samo “roč” (če so
tu kake snremembe potrebne, pa tudi te kar
se takoj vid'!). AH n. pr.: če je naslikana
“noga”, pa j-> prečrtana sk"ro vsa, ostane pa
neprečrtana "peta”, vpoštevaj samo “peta”!
itd.

Pri drugi vrsti 2. je tr+a vpoštevati vse
predloge (čeprav nPo zapihani!). Tako n. pr :
a) če ie v kaki črki “vr ! ni°nih” ah voDanih
ena. dve ali več črk. je Ueba te vpoštevati s
predlogom “v” spredaj ali vmes. kamor "v”
sovlaša za pravilno reš'tev. b) Včasih so črke.
ali slikice, računski znaki, eni nad ali eni
na druvih. al :  eni pod drugimi, bo treba z«
rešitev vpoštevati predlog: “na” ali “n«d”

pl' “nod” — kako* bo prav prišlo za pravilno
rešitev 7 ,a ta Pr"vil a  naidote lep prime’' v
1. številki DŽ (1950) P”i tem pr ; m°r" nai-
d--te pokai zgledov, ki smo i ! h že prej onikali.
Semka.i sondam še droga vrste rebusi, k ;  ima¬
jo s : cer drpgačne naslove Ck»kor: “skrita pre¬
rokba.” v 3 številki pž f1°50i, k* so sp-stov-
l.ieni iz sa.m ! h črk. pri katerih ie tret>a “v
ra x nn vzeti” vse “m+iače”. Prim°ri se la^ko -
a) ds. so črk- ab' znaki f računski) no ena al'
več pomenljivo (kar se “nogvnnta” na tiski''
postavljene ena r>r»d ali za dr”ve: h) pl'
da ie več zapored enako tiskanih črk
ali znakov ali skunin. in + troha, pri rp-n.-fiTi p'
yunXtovp p-iili o T7r ' TC +«m TA”‘A vi 1  ru v ' c "

ogleite uganko: Skrita prerokba v 3 številki
in nje rešitev v naslednji številki Dž (1950)1

Pri trer.ii v>*sti 3. rebusov, ali podobnic —•
to je pri mešanih rebusih ali podobnicah iz
obojnih do sedaj opisanih načinov, bo treba
vpoštevati, kar smo pri obojnih vrstah ome¬
nili. >1. Radoš (Se nadaljuje)

— 636  —

SLOVENSKI VISOKOŠOLCI V ŠPANIII

Gospod Petek! Prihajate iz Španije, iz Ma¬
drida. Tam ste bili duhovni vodja slovenskih
visokošolcev. Zelo nas zanimajo, saj gledamo
v njih bodočnost našega naroda. Ali bi nam
in našim bralcem hoteli povedati to in ono iz
njihovega življenja? Koliko jih je, kako so
Prigli tjakaj, kaj študirajo in ali so samo v
Madridu ali še kje drugje?

Mrd slovenskimi begunci v Italiji je bilo tud :
lepo število visokošoicev, ki niso izgubili volje
do nadaljnega študija. Ker je položaj za begunce
postajal v Italiji vedno težji in večina od njin
v Italiji ni mogla študirati, so začeli iskati
Možnost za študiranje v drugih deželah.

Po posredovanju Pax Komane, največ pa
po lastnem prizadevanju in iskanju priporočil,
so prišli prvi slovenski visokošolci v Španijo,
v Barcelono in Madrid. Ti so pripravili pot še
drugim, ki so potem prihajali za njimi, dokler
se spomladi 1918, s prihodom šestih visokcšolk
v Zaragozo, to doseljevanje slovenskiu visoko¬
šolcev v Španijo ni zaključilo. Vseh visoko¬
šolcev je prišlo v Španijo, ako se ne motim,
38, in sicer 22 v Madrid, 6 v Zaragozo, ostali pa
v  Barcelono.

Vpisani so na razne fakultete. Med njimi
so juristi, medicinci, ekonomi, inženirji, vete¬
rinarji, filozofi in eden, ki je letos napravil dok¬
torat iz političnih ved. Nekateri od teh so
študij že dokončali, par pa jih je odšlo dokon¬
čat ga v druge države.

Kako hvalevredno in upapolno to stremljenje
naših fantov po študiju! Koliko je njih tova¬
rišev drugod po svetu, ki bi tudi radi nadalje-
v ali študije, pa jim ni dano... Kdo je tem v
Španiji omogočil nadaljnje šolanje?

Katoliški španski narod je šel skozi krvavo
komunistično revolucijo, zato je bolj kot drugi
narodi razumel položaj protikomunističnih be¬
guncev. Kakor že večkrat preje v zgodovini,
Se  je tudi sedaj lepo in v dejanju pokazala
španska gostoljubnost in velikodušnost. Na po¬
budo katoliških laikov in s podporo cerkvene
oblasti je nastala v Španiji O. C. A. II. —
Katoliška univerzitetna podporna ustanova, ki
5i  je med drugim postavila tudi nalogo, ustano
v iti za visokošolce-begunce univerzitetni dom,
kjer bi ti lahko v miru nadaljevali svoje študije.
Tako je nastal v Madridu v bližini univerzi¬
tetnega dela mesta zavod, ki nosi ime po apo¬
stolu in zavetniku španskega naroda, po apo¬
stolu sv. Jakobu. V tem zavodu je okrog 170
v isokošolcev-beguncev, kjer dobe najnujnejšo
oskrbo. Ako upoštevamo, da je Španija razme¬
toma revna dežela in da preživlja sedaj zlasti
v  gospodarskem oziru težke čase, postane po-
nie n te dobrodelne ustanove še toliko večji.
(Slike iz tega zavoda smo objavili v zadnji šte-
v ilki Dž. — Op. uredništva.)

Bazen dveh, so ostali slovenski visokošolci
v  Madridu vsi v tem zavodu. Ona dva se morata

preživljati sama in sta odvisna od podpor od
drugje.

Težji je položaj slovenskih visokošolcev v
Barceloni. Ti ne spadajo pod O. C. A. TJ. in so
odvisni od podpore, ki jim jo dajejo dobrotniki
v Španiji in pa slovenski dobrotniki v USA in
Argentini. V veliko pomoč jim je bil od vsega
početka tudi č. g. Breznik, ki se je z očetovsko
požrtovalnostjo zavzel zanje in jim pomagal.

V razmeroma najboljših okoliščinah žive vi-
sokošolke v Zaragozi. Stanujejo po raznih za¬
vodih. Seveda so pa tudi one, kakor vsi ostali,
glede knjig in drugih potrebščin precej od¬
visne od denarnih podpor od drugje.

Pravite, da je v O. C. A. U. narodno zelo
pisana družba. Kako kaj shajajo med seboj?
Ali jih ne ločijo preveč razne politične zamisli,
če so že versko-idejno istih pogledov?

V Col. M. Santiago je okrog 170 visokošolcev-
beguncev trinajstih narodnosti. Kako vsa ta
pisana družba živi in v kakšnih odnosih so
posamezne narodne skupine med seboj, je ne¬
komu, ki ne živi me njimi, težko podati več
ali manj popolno sliko, ker nima neposrednega
stika z njimi. Mogel bi zato v tem oziru ome¬
niti samo nekatere vtise, ki jih človek dobi po
pripovedovanju, in v kolikor skupnost in raz¬
like v mišljenju tudi na zunaj pridejo do izraza.

Res je, da so versko-idejno vsi ti v glavnem
istih pogledov, a v podrobnem bi globlje po¬
znanje življenja posameznih narodnih skupin
morda pokazalo precejšnjo razliko. Treha je
namreč upoštevati dejstvo, da so to člani raz¬
ličnih narodov in da so prinesli s sehoj različno,
bolj ali manj zdravo in trdno versko-ideino
zgrajenost. Večina iz njih tudi ni izšla iz ka¬
toliških verskih in kulturnih organizacij, kakor
je to v primeru naših visokošolcev v Španiji.

Vodstvo zavoda skuša hiti nadstrankarsko,
nadpolitično in nadnarodno, vendar se pa raz¬
like v političnem mišljenju in usmerjenosti po¬
sameznih grup ne da povsem zabrisati in od
časa do časa ob raznih prilikah tudi pride do

— 637

izraza, če upoštevamo, da so med njimi Čehi
in Slovaki, Hrvati in Srhi, potem je razumljivo,
da vsaj v političnem mišljenju ne vlada ravno
naj večja edinost.

Vendar pa različno politično gledanje v
glavnem ne ovira mirnega in prijateljskega so¬
žitja v zavodu. Povezanost se skuša doseči z
medsebojnim spoznavanjem in sodelovanjem.
Tako so slovenski visokošolci, včlanjeni v sta¬
novskem društvu Danici, večkrat povabili na
svoje sestanke člane drugih narodnosti, da so
predavali o katoliškem gibanju med njihovim
narodom.

Gospod Petek! Omenili ste neko organizacijo
slovenskih akademikov? Katera organizacija je
to? Kdaj in kako je nastala, kakšne cilje ima?
Ali zajema vse slovenske visokošolce v ino¬
zemstvu?

Slovenski visokošolci v Španiji se pripravlja¬
jo na svoj poklic tudi z zelo živahnim društve¬
nim in organizacijskim življenjem. Del madrid¬
skih visokošolcev ima svoj akademski klub
“Stražo”, vsi ostali so pa organizirani v sta¬
novskih društvih: v Madridu v “Danici”, v
Barceloni “Plamenu”, visokošolke v Zaragozi
pa v “čebelici”.

Stanovska misel je zlasti zadnja leta pred
drugo svetovno vojno našla med slovenskim izo-
braženstvom veliko razumevanje in v pok. prof.
Tomcu velikega pobudnika in zagovornika

To idejo so slovenski visokošolci ponesli s
seboj v begunstvo in so v Italiji ustanovili Zve¬
zo slovenskih katoliških visokošolcev, v kateri

so včlanjena akademska stanovska društva, to
so društva, ki so organizirana na stanovski za
misli. ZSKV ima svoje člane v Španiji, Argen¬
tini, Belgiji, v USA in v Kanadi.

Nekaj o cilju in namenu stanovskih društev.
— Namen katoliških stanovskih društev je vzgo¬
jiti katoliške inteligente, ki bodo v svojem za¬
sebnem življenju katoliško živeli, a bodo tudi
v svojem poklicu in okolju vedno uveljavljali
katoliški svetovni nazor. Ideološka vzgoja v teh
društvih pomeni aplikacijo katoliških načel na
svetovno kulturo.

Za prerod današnje kulture ne zadoščajo več
katoliška društva s splošno katoliško idejno
vzgojo, ampak je potrebno, da se člani istih sta¬
nov — tukaj istih fakultet — družijo v svoja
stanovska društva, ker je na ta način delo ve¬
liko bolj uspešno in sadovi večji. Ker so slo¬
venski visokošolci danes raztreseni po vseh de
lih sveta, da le malo slušateljev iste fakultete
živi skupaj, so le malo kje možna stanovska
društva v polnem pomenu besede, v katerih bi
bili samo člani istih strok. Treba se je zaenkrat
zadovoljiti z društvi, ki zbirajo v sebi sluša¬
telje raznih fakultet, katera pa veže med seboj
stanovska misel. Da pa društva dosegajo svoj
namen in cilj, se ustanavljajo v njih stanovski
študijski krožki, v katerih slušatelji istih fa¬
kultet obravnavajo svetovno-nazorska vprašanja
vsak iz svojega študijskega področja. Delo v
stanovskih krožkih ima za cilj doseči jasnost
v vprašanjih, ki se stavijo katoliškemu izobra¬
žencu in na katera naleti visokošolec pri štu¬
diju na fakulteti. Zato je delo teh krožkov bolj
specializirano in dopolnjuje fakultetni študij.

Tu in tam smo v DŽ poročali o nekih tečajih,
ki jih slovenski akademiki letno v Madridu
ali kje drugje prirejajo. O čem razpravljajo na
njih, kaj hočejo doseči z njimi? Kakšne sadove
obrode?

ZSKV je doslej organizirala tri ideološko-
studijske tečaje v Madridu, katerih so se ude¬
ležili člani društev iz Madrida, Zaragoze, Bar¬
celone, Belgije in nekaj drugih v Španiji biva¬
jočih Slovencev.

Prvi tečaj je poleg praktično versko-kulturnih
vprašanj, ki morajo zanimati sodobnega katoli¬
škega inteligenta, obravnaval naslednjo temo:
Slovenskemu narodu je treba dati katoliškega
jurista, katoliškega inženirja, katoliškega
zdravnika...

Drugi tečaj je bil posvečen v prvi vrsti idej¬
ni utemeljitvi in utrditvi stanovska.

Tretji pa je bil praktnično stanovski. Pre¬
davanja na njem so bila sad študija in dela v
stanovskih krožkih posameznih društev. Posa¬
mezni predavatelji so skušali na ta način tudi
sami praktično nekaj doprinesti k reševanju
problemov iz svoje stroke.

Kakšne sadove obrode ti tečaji? Jasno je,
da je težko govoriti o vidnih zunanjih sadovih
teh tečajev. Saj to zaenkrat tudi ni njih namen.
Da pa sadovi so, o tem ni dvoma! če ti tečaji
ne dosežejo drugega, kakor da poživljajo v
članih zavest, da bo prerod sedanje kulture in
nje pokristjanjenje možno doseči le, ako bo

— 638  —

vsak katoliški izobraženec v svojem poklicu na
svojem mestu in v vseh ozirih usposobljen, in
da svoje člane tudi praktično na to pripravlja,
potem dosegajo svoj namen in rode bogate sa¬
dove.

Kako pa kaj gledajo slovenski visokošolci
v Španiji na slovenske novonaseljence v čez¬
morskih deželah, zlasti v Argentini, kjer jih
je največ skupaj? Kolikor vemo, se zelo trudijo,
da bi ohranjevali žive in kar najtoplejše stike z
nami? Kaj pričakujejo od teh stikov?

Tudi oni so begunci, zato je razumljivo, da
jih z ostalo slovensko emigracijo po svetu vežejo
najtesnejše vezi, da z njo čutijo in se zanjo
zanimajo. Ker imajo mnogi med njimi v Argen¬
tini svoje starše, brate, sestre in znance, jim
je ta dežela vsak dan bližja. Nekateri bodo po
končanih študijah tudi verjetno skušali priti
sem.

Ker so časopisi in zlasti “Duhovno življe¬
nje’’ poleg pismenih stikov najmočnejša vez,
ki druži slovenske begunce po svetu, obojno s
pravim veseljem prebirajo. Občudujejo delav¬
nost in življenjsko silo slovenskih beguncev v
Argentini, ki so se po tako kratkem času živ¬
ljenja v novi deželi tako lepo versko in kul¬
turno razgibali. Neki Hrvat mi je v Španiji
dejal: “Vi, Slovenci, ste lahko srečni in po¬
nosni, ker imate tako lepo organizirano svojo
emigracijo, v verskem in kulturnem oziru tako
lepo oskrbljeno.”

Gospod Petek, prav lepa Vam hvala za tako
zanimiva in izdatna poročila. Po njih bodo naši
bralci širom sveta prišli v duhovni stik 'z na¬
šimi katoliškimi visokošolci, kar bo le v korist
naši slovenski emigraciji. Združiti nam je nam¬
reč vse naše raztreseno sile in jih pripraviti na
bodoče skupno delo odrešenja domovine, pri
katerem bodo prav slovenski katoliški visoko¬
šolci moiali igrati vodilno vlogo, ki ji bodo pa
kos le v tesni povezanosti z narodom.

Ob zaključku lista smo prejeli iz Španije
poročilo o letošnjem tečaju slovenskih visoko-
šolcev, ki ga tu objavljamo, s’ sliko udeležencev.

Naši visokošolci in visokošolke člani Zveze
slovenskih katoliških visokošolcev v Španiji
so se prve dni v avgustu zbrali v Madridu na
ideološko-študijskem tečaju, že tretjič, odkar
študirajo na univerzah v Zaragozi, Barceloni in
Madridu, so v svojih šolskih počitnicah orga¬
nizirali tak teden študija, posvečenega našim
narodnim, ideološkim in svojim organizacijskim
v Prašanjem.

Versko stran tečaja je vodil duhovni vodja
visokošolcev iz Barcelone, ker v Madridu ni no¬
benega slovenskega duhovnika več. Vsakdanje
sv. maše v kolegiju Santiago Apostol so se ude¬
leževali vsi tečajniki, predavanja pa so se skozi
°sem dni začenjala, s kratko duhovno mislijo in
Premišljevanjem. Z duhovno mislijo je preč. g.
duhovni vodja dal letošnjemu tečaju vodilo le¬
tošnjega Svetega leta. Klic sv. očeta k veli¬
kemu povratku bomo razumeli in ga prav uso-
vršili v svojemi življenju le, če bomo živeli v
Kristusu in Ga vedno izžarevali.

Še bolj pa sta pokazala skrb, ki jo ima Zveza
ze versko vzgojo svojega članstva, predavanji:
Intelektualno poglabljanje v verske skrivnosti
in Poklic in odgovornost katoliškega izobra¬
ženca v izvrševanju poklica.

Tečajniki so obravnavali v svojih predava¬
njih poleg teh še kulturna, narodna in svoja
stanovska vprašanja. S posebnim predavanjem
je tečaj počastil spomin Mahniča ob priliki sto¬
letnice njegovega rojstva.

To priliko, ko se je zbralo iz Španije več Slo¬
vencev in Slovenk, so izrabili, da so v par dneh
sestavili majhen pevski zbor in organizirali za
španske prijatelje skromen koncert slovenske
pesmi. Obenem pa so s skioptičnimi slikami
Slovenije in z v španščini recitirano sloven¬
sko prozo in poezijo gostom predstavili še iz¬
razitejše našega človeka in lepoto slovenske
zemlje.

Slovenski visokošolci in visokošolke v Špa¬
niji so s tem pokazali, da se kljub krajevni
oddaljenosti od ostale slovenske emigracije za¬
vedajo svojih dolžnosti do sebe, Boga in naroda.
Kljub mnogoteremu nerazumevanju njihova do¬
bra volja ni klonila. Vedo, da je ob skupnem
naporu slovenskega rodu v emigraciji za pri¬
pravo lepše bodočnosti tudi njihovo mesto. In
ne najmanjše, niti najlažje.

K slikam: Str. 637 — Tečajniki leta 1948;
638 — Govorniški oder ob tečaju; ob slovesu od
duhovnega vodje g. Petka CM; 639 — č.  g.
Vinko Žakelj, iz Belgije, predava; s tečaja 1950,.
na sliki tudi č. g. Breznik.

— 639  —

MAMA, ZAKAJ PA ROŽNI VENEC?

Prvi večer po posvetitvi Marijinemu brez¬
madežnemu Srcu so pri Tončkovih večerjali
in se pogovarjali, kako je bilo pri posvetitvi
lepo.

“Da, lepo je bilo," je potrdila mama. “Da
nas bo Marija vesela, moramo zdaj izpolnje¬
vati vse obljube, ki smo jih nje j dali na dan
posvetitve. Ali veste, otroci, kaj smo Mariji
obljubili?”

"Da bomo vsak večer rožni venec molili,”
se hitro odreže Tonček. Jankota je postalo
kar strah, ko je slišal, da bo moral moliti
rožni venec. Joj, to bo hudo! Moral bo dolgo
klečati, tako da ga bodo kar kolena bolela.
Zalo j« uprl <v mamo svoje žalostne oči in
vprašal: “Ah, mama, zakaj pa rožni venec?”

“Zato, ker Marija sama to želi in naroča,”
odgovarja mama. “Leta lb.lb se je v Lurdu
prikazala Bernardki Marija. Učila jo je mo¬
liti rožni venec. Naročila ji je tudi, naj dela
pokoro in moli za grešnike. Že tedaj je Ma¬
rija pokazala, kako ima rada to molitev.
Kdor rad moli rožni venec, dela Mariji ve¬
liko veselje in v nebesa bo prišel.’’

"Slama, tudi jaz bom molila rožni venec,
da me bo Marija (vesela in da bom v nebesa
prišla," je počasi zlogovala Metka. “Kadar
me bodo bolela kolena, bom vse potrpela in
darovala Mariji za grešnike.”

“Da, Metka, tako delaj, pa te bo Marija
zelo vesela,” je odgovorila mama.

Tedaj so je oglasil ata: "Mama, še o i'a-
timskih pastircih jim kaj povej, da bodo ve¬
deli, da Marija želi, da tudi otroci delajo po¬
koro in molijo rožni venec.”

Mama je začela pripovedovati: "V Fatimi
na Portugalskem se je leta 1917 prikazala
Marija trem otrokom na paši: Luciji, Fran¬
čku in Jacinti. Bila je nepopisno lepa, a zelo

žalostna.Ko jo je Lucija vprašala, kdo je,
je odgovorila: “Kraljica presvetega rožnega
venca sem.” Lucija jo je potem vprašala, kaj
želi od njih. Marija je odgovorila: "Molite
rožni venec za grešnike.’’ Da bi vse otroke še
bolj pridobila, da bi molili rožni venec, jim
je pokazala pekel. Otroci so tedaj videli, kaj
morajo duše v peklu trpeti. To jih je tako
pretreslo, da niso mogli tega nič več poza¬
biti. Na paši so pustili odslej vse igre in mo¬
lili rožni venec. Vsak dan so jih molili več.
Marija jih je naučila, naj po vsakem "čast
bodi” dodajo: “O Jezus, odpusti nam naše
grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in pri¬
vedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so
najboj potrebne tvojega usmiljenja.” Lucija
je redovnica in še na zemlji moli rožni ve¬
nec, Franček in Jaeinta pa z njim slavita
Marijo v nebesih.”

Mama je končala. Jankota je postalo sram,
da se je bal moliti rožni venec. Fatimski pa¬
stirci so pa toliko rožnih vencev zmolili. Za¬
to se je oklenil mame in ji rekel: "Mama,
(tuli jaz bom vsak dan molil rožni (venec.”

“V avgustu in septembru bomo vsi molili
rožni venec za spreobrnjenje grešnikov in za
rešitev naše domovine,’’ je pripomnil ata.
"Marija je tudi Kraljica misijonov in vseh
misijonarjev. Tretja nedelja v oktobru bo
misijonska nedelja. Da nas bo tudi Marija,
Kraljica misijonov vesela, bomo v oktobru
molili rožni venec. Posebno se bomo spomi¬
njali slovenskih misijonarjev.”

Ata je končal in začel naprej moliti rožni
venec. Mama in vsi otroci so lepo odgovar¬
jali. Zdaj pri Tončkovih vsak večer mo¬
lijo rožni venec. Otroci se posebno vesele
petka, ko med rožnim vencem tudi pojo:
“Duša, le pojdi z mano. . .” MALI

640  —

MARIJA JOKA

“Kako 'vendar, saj se mi je zdelo, da jih
je deset? Na, pa jih je sedaj samo devet!”,
piešteva mama mandarine, ki jih je kupila
na trgu. Skrivaj pogleduje Janezka: menda
je ni on vzel?

Ne, Janezek pravi, da je ni. Pove pa to
tako boječe, da ga mama znova vpraša: “ltes
sebe: “Ne, mama.” “No, ti že veš. Samo:
če si, suj <veš... Če otroci lažejo, Marija
joka!”

Janezek preklada v rokah lesene kocke, s
katerimi Se igra. l*a mu ni nič za igro. Pre¬
mišljuje: Marija joka, če se otrok zlaže? Na
to ni pomislil. Ne prejo, ko je mandarino po¬
jedel, pa tildi ne pozneje, ko se jo zlagal
mami.

“Marna, pa res Marija joka, če se zlažem?”

“Seveda joka!”

“Tista Marija, ki jo imamo v sobi?”

“O (i Jurček, ti! Ne, tisto je samo podoba.
Joka pa Marija v nebesih.” Mami se zdi, da
nekaj ni prav. Janezku pa je hudo in vest
ga peče.

“Mama!”

“Kaj je, Janezek?”

“Tista Marija, ki jo imamo v sobi? Ali
sliši, če ji kaj povem?”

“Ne, tisto pa ne. A če govoriš podolji, je
ravno tako, kakor bi govoril Mariji v ne¬
besih.”

Janezku od leže. Počasi odlaga kocke, 'vsta¬
ne in se tiho zmuzne iz kuhinje. Naravnost v
sobo gre in privleče stol k podobi brezjanske
Marije, ki visi na steni. Spleza na stol, z
eno roko prime za okvir slike, z drugo pa
boža sliko božje Matere in govori:

“Ne jokaj, Marija! Ne bom več, res ne
bom več!”

SVETI OČE vsak
dan moli za čim večji
uspeh SVETEGA LETA,
katerega namen je: VR¬
NITEV SVETA K BO
GU. Ali moliš vsak dan tudi ti... ?

“Vidiš, Janezek, tako je prav,” pravi mama,
ki je prišla tiho za njim.

Janezek bi gotovo padel s stola, da ga ni
mama prestregla, tako se je prestrašil. A
mama je 'vesela, ker se je skesal. Marija ne
joka več. Joka pa Janezek, ki ga je sram,
oh, tako sram!

No, nič zato! Lagal pa Janezek ne bo več.
Da bi Marija jokala radi njega? Nak, tisto
pa ne! INK

ZVEZDICE

Očka dela v tovarni. Ta teden ima “drugi
šilit”: dela od dveh popoldne do desetih zve¬
čer. Metka, Tonček in Marica so si izprosili
od mame, da ga smejo nocoj počakati. Slone
pri oknu in gledajo v nebo, kjer se prižigajo
zvezdice druga za drugo.

Pa se oglasi Marica, najmlajša, ki niti v
šolo ne hodi: “Kaj so zvezdice? Najbrž« sre¬
brni žeblji, ki jih je ljubi Bog pribil na nebo.
da lepše izgleila!”

“Kje pa!” se oglasi Tonček. “Zvezdice so
lučke, ki jih prižigajo angelčki vsak večer, da
vsaj nekaj vidimo, kadar ni meseca.”

‘‘Nič ne vesta!” pravi Metka, ki bedi že v
šolo. “Zvezdice so majhna okenca, skozi katera
nas gleda zvečer ljubi Bog. Gleda nas, če smo
pridni in ubogljivi in če molimo, predno gremo
k počitku.”

Se ti ne zdi, moj mali, da je še najlepše
odgovorila Metka?

K41

SVETNIKI

Bilo je proti koncu oktobra. Tončkov
ata in mama sta se pogovarjala o praz¬
niku Vseh svetnikov in Vernih duš. Ko je
ata odšel na delo, je Tonček poprosil:
"Mama, povej nam kaj o svetnikih.” "Pa
o nebesih,” pravi Metka.

"Vesela sem, da ste me vprašali o tem.
Bliža se praznik Vseh svetnikov, zato je
prav, da vam kaj povem o svetnikih.

I 11  Naša pesem pravi o nebesih:

O srečni dom nad zvezdami,
kjer bivajo vsi blaženi
^ presrečni bratje in sestre,

|i ki so ločili se z zemlje."

"Mama, zakaj pa je v nebesih tako

t

POVEJ, ... ČE VEŠ . . .

I. čemu smo na tem svetu?
ii. Zakaj smo dolžni moliti?

■1. Kaj pomeni ime Jezus?

4. Kateri so deli rožnega venca?

5. čemu je Jezus delal čudeže?

Pri teh (vprašanjih ni odgovorov. Te na¬
pišite sami in jih pošljite v uredništvo I). ž.
Trije od tistih, ki bodo prav odgovorili, do¬
bijo po eno lepo mladinsko knjigo.

lepo?” vpraša Tonček. "Zato, ker je v ne*
besih Bog, ki je tako lep, dober in svet,
da vam tega ne morem povedati. V ne¬
besih je tudi Marija, ki je brezmadežna,
za Bogom najlepša in najsvetejša. Tam.
gori je tudi velika množica angelov, ki so
zelo sveti in izmed vseh stvari Bogu naj
bolj podobni. Potem je v nebesih zelo ve¬
liko svetnikov. Na zemlji so mnogo molili,
se skrbno varovali greha, zelo ljubili Je¬
zusa, radi ubogali duhovnike in Cerkev,
pa so postali sveti. Med njimi so posebno
srečni tisti, ki so umrli v krstni nedolž¬
nosti. Ti prepevajo v nebesih Jezusu
posebno lepo pesem. Kdor ni nedolžen, te
pesmi ne more peti. V krstni nedolžnosti
so šli v nebesa vsi otroci, ki so umrli,
preder. so prišli k pameti, pa tudi tisti
odrasli ljudje, ki so tako lepo živeli na
zemlji, da po svetem krstu niso storili no¬
benega smrtnega greha.”

"Mama, jaz bi tudi rada pela Jezusu to
pesem,” se oglasi Metka. "Zelo rada moli
in vsak dan Jezusa prosi, da bi vedno
chranila krstno nedolžnost, pa jo boš pe¬
la,” odgovori Metki mama, potem pa na¬
daljuje:

"Med svetniki v nebesih je nekaj svet¬
nikov, ki so umrli stari komaj deset,
enajst, dvanajst, trinajst let. Slišali ste že
o svetem Tarciziju. Nesel je kristjanom v
ječo Jezusa. Poganski dečki so ga na¬
padli, pobili na tla in tako ranili, da je
potem umrl. Bil je star komaj deset let. —
V dvanajstem letu je umrla sveta Marija
Goretti, italijanska deklica, ki so jo sveti
oče letos proglasili za svetnico. Zloben
sosedov iant jo je hotel zapeljati v nečisti
greh. Deklica se mu je uprla in ni hotela
grešiti. Zapeljivec se je razjezil in jo tako
z nožem ranil, da je potem umrla. Pred
smrtjo je svojemu morilcu odpustila in
obljubila, da bo v nebesih zanj prosila.
— Tudi sveta Neža, trinajstletna deklica,
je prelila svojo kri za Jezusa in ohranila
nedolžno, Jezusu zvesto srce. Otroci! To
so naši svetniki. Častite in posnemajte
jih!” (Otroci, poglejte sliko sv. Marije
Goretti Op. ur.)

Tako je končala mama svoje pripove¬
dovanje o svetnikih. Potem je naučila
otroke peti pesem: "O srečni dom nad
zvezdami." Nato je mama hitro odšla de¬
lat in pospravljat, otroci so se pa pogo¬
varjali o tem, kar jim je mama povedala.

G42

M At A SKRIVNOST

Skozi barvana steklena okna zavodske ka¬
pelo lijejo žarki zahajajočega sonca. Medlo
razsvetljujejo malo Verico, ki kleči pred ol¬
tarjem Marije Pomočnice.

Verica — otrok skoraj Dvanajst, morda
trinajst let šteje. Zaupno zre v Marijin
obraz. Skoraj krčevito stiska roke k molitvi.
-Njene ustnice šepečejo rahlo, neslišno: “Ma¬
rija, pomagaj! Ti veš, kaj bi rada. Veš pa
tudi, da mi ata tega zlepa ne bo dovolil. A
jaz bi rada, tako rada postala MISIJONAR¬
KA! Marija, pomagaj mi!"

Mala glavica se skloni pred kipom Marije
Pomočnice. Dolgo kleči Verica tako. 1'stuiee
se ne pregibljejo več. De srce govori in prosi.

Dolgo že hodi Verica tako v kapelo in vsak
dan odhaja bolj potolažena. Saj ve: če je
božja volja, bo Marija praiv gotovo uslišala
njeno prošnjo.

Pa jo ustand nekoč na hodniku sestra pred¬
nica : “Verica, letos boš skončala “sexto gra-
do". Kaj boš potem? Treba se bo za nekaj
odločiti!"

“Ne vem še,” pravi Verica. Bom še raz¬
mislila.”

To se pravi: ve že, pa to je zaenkrat še
njena, “mala skrivnost". Kaila bi postala mi¬
sijonarka. Saj njena mlada di.t>n čestokrat
roma po misijonskih deželah: med zamorčki,
Kitajčki in Bog ve kod še. A dokler ne dobi
atovega dovoljenja, ni nič!

Pa pride ata na obisk in Verica poskusi,
“če bo šlo”: “Ata, jaz bom pa misijonarka!”
Ata gleda — hm, res no ve, ali gre za šalo
ali za res. Pa — Verine oči gledajo tako
resno, da mora tudi on rosno odgovoriti:
“Verica, premlada si še za tako odločitev.
1'očakaj! Saj — če te Bog kliče, ti ta poklic
ne uide!”

Verica je žalostna. Saj — končno ima
niorila ata prav, a vendar! No, pa drugič.

Pa tudi drugič ni bilo nič bolje. In ne
tretjič in ne četrtič. Verica bi skoraj obu¬
pala. še bolj pogosto hodi v kapelo in moli
in prosi . . .

Prišel je atetov rojstni dan. Verica piše
ate tu voščilo kot se spodobi, potem pa dolgo,
dolg,, pismo. I 11  v vsem pismu samo ena
Prošnja: “Ata, misijonarka bi rada postala!
Ilovolite mi! Prosim Vas v imenu Jezusa!
Kako hi mogli reči “ne”, če bi Vas prišel
sani Jezus prositi? Da, prav zares ne razu¬
mem Vašega “ne”!”

Tisti večer je bil ata raztresen ined mo*

Ali bo tudi katera tehleh slovenskih deklet
postala misijonarka . . . ?

litvijo kot zlepa ne kdaj. Ves čas so nm
hodile v misel Verine besede: “Če bi Vas
prišel Jezus sam prosit...”

Oh koncu rožnega venca pa je tiho, satu
zase vzdihnil: “Sprejmi, Gospod, ta dar. . .”

čez nekaj dni vpraša znova sestra pred¬
nica Verico: “No, Verica, kaj boš? Si se že
odločila?”

Verici zažare oči. Najraje bi zavriskala od
veselja, pa se premaga. Skloni glavico, kakor
da sama sebe daruje Bogu, in izpregovori s
tihim, a veselim in jasnim glasom:: “MISI¬
JONARKA BOM!” Ine

REŠITEV UGANKE V ZADNJI ŠTEVILKI:
“Majhna iskra cesto zaneti velik požar."

PRAVILNO SO REŠILI: Tomazin Franc,
Tomazin Jožica, oba Haedo; VIDA in
Alenka AVGUSTINČIČ, Argerich; SUHA¬
DOLNIK IVANA; Rezka in JANEZ ŠTIRN
(Mendoza). Žreb je določil nje, ki so de¬
belo tiskani. V trgovini “Santa Julia" si
na račun “Duh. življenja" lahko izberejo
in vzamejo VSAK PO 10 PODOBIC.

— C4

VSEBINA OKTOBERSKE ŠTEVILKE

VSEBINA: Stran:

Naslovna slika: Sv. Janez ob Boh. jezeru 577

Veličastni prazniki Cerkve (Kaj) . 578

Sveti rožni venec v družini (Pij XII.) ....  581

V Patimo sem poromal (Petek C. M.) . . 585

Katoličani in apostolsko delo (Odar) ....  587

Usoda trdovratnega ljudstva (škof Gre¬
gorij Rožman) . 591

Udeležba delavcev v vodstvu podjetij

(Ahčin) .      596

Misijonska nedelja (L. L. C. M.) ......  601

Poziv iz Vatikana (Nadškof Constantini) 603

Prostrano polje (Merkun) . 604

Slovenski misijonarji (L L. C. M.) ....  606

Kristusovim sestram in bratom sveta

(Budnik) .   610

Naše misijonsko sodelovanje (L. L. C. M.) 612

Nadvse uspela akcija (DMO) . 614

Noč v Veliki reki (Janko) . 615

Lep misijonski sad (Zrnec C M.). 616

Katoliška Cerkev na Koreji (Arh C. M.) 618

VSEBINA: Stran:

Na novo pot (Svetlin) . 621

Molitev za domovino (Igor) . 623

čudovita zdravila (Staronaseljenec) ....  624

Po katoliškem svetu .. 625

Iz zasužnjene domovine.   627

Slovenske redovnice v Paragvaju (Dr.

Stanko M.)   629

Med rojaki v svobodi . .....  631

Pesmi: želja, Pred tabernakljem, Pri ma¬
teri (Janežič) . 633

čriček poje v tujini (Mali) . 634

Namen moje pesmi (Mali) . .   635

Mladim ugankarjem (Radoš) . 636

Slovenski visokošolci v Španiji (Petek

C. M.) . 637

Za naše male:

Mama, zakaj pa rožni venec? (Mali) . . 640

Marija joka (Ine) .    641

Zvezdice (N.)   641

Svetniki (Mali) .     642

Verina “mala skrivnost” (Ine) 643

“La Vida Espiritual” __ “Duhovno življenje” je slovenski
duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij. — Uredništvo in
uprava: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Za
izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. —
Naročnina: Za Argentino polletna 2 0 pesov; za inozemstvo
letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA
dolarjev; čile 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Francija
1000 frankov; Avstrija 50 šilingov.

O

2 °

S5 £
a «
a  o

S«

<1

TARIFA

REDUCIDA

Concesičn
No. 2560

Talleres GiAficos “POLIGLOTA”, Corrientea 3114