MAsl 42. V fietik Iiistopacla 484$. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje sc za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 3 gold. Nagovor, s kterim je g. Dr. Bleiveis, vodja slovenskiga družtva pričijoče v velkim zboru slovenskiga družtva dne 22. Listop. sprijel in pozdravil: Naše družtvo, dragi moji! je dete novib časov, ktere so nam naš Cesar z ustavo dali. „Bodi svitloba vsim narodam avstri-janskim"— so mili cesar Ferdinand 15. dan sušca tega leta rekli — in svitloba je bila! — sonce nove sreče, sonce svobode je zasijalo narodam vsim. Z dej, zdej so dobile besede rajnciga Vodnika še le svoj pravi pomen •— ne Napoljonu, našimu Ferdinandu veljajo besede: Ferdinand reče: Ilirija vstan! Vstaja — izdiha : Kdo kliče na dan? Ferdinand te kliče, Ferdinand, naš mili Cesar! Spomlad svobode je pognala mnogo mnogo cvetlic, in novo življenje je začelo kliti po celim Avstrijanskim. Ena teh spomladanskih cvetlic je tudi naše slovensko družtvo. Nježna cvetlica je bila ob rojstvu, kakor vsaka šibka, mlada stvarica, goreče sprejeta od mnogih, — hudo tudi sovra-žena od drugih. Pa zdrava korenina cvetlice se je branila nasprotnim viharjem, in je v mnogih težavah krepko življenje dognala do 6. rožnika pod perutami njene slovenske matere na Dunaji. 6. rožnika se je ustanovilo, kar je poprej le začasno (provizorno) bilo, in nova doba se je začela, veselejši rast mlade cvetlice, ker se je od dne do dne več vertnarjev prikazalo, ki so začeli za domačo cvetlico skerbeti. Mar-sikter vihar je pa vunder še čez njo planil, marsikter sovražnik jo je hotel še poteptati — pa zastonj je bilo vse! Pod varstvam ninozih domorodcov, po celi Slovenii razkropljenih, je poganjala zniirej krepkejši korenike — dokler je 10. in 15. dan Kozoperska očitni sad do-zorila, ki je bil vsim verliin domorodcam všcc, in nad kterim so še clo njeni sovražniki dopa-dajenje našli — ta sad sta bila razglasa Slovencam ob času poslednjih Dunajskih prekucij. Odsihmal je nastopilo slovensko družtvo tretjo dobo, v kteri je odbor na svojo roko razširil namen družtvinih postav po potrebi sedanjiga časa, nadjajoči se, de boste danes poterdili, kar je odbor v prid domovine začasno sam sklenil. — Vse važniši dozdanje opravila slovenskiga družtva Vam bojo danes zvesto na znanje dane. De se odbor ni ne truda, ne protinstva bal, in de je bila njegova volja živa in goreča•—zato Vam zastavim svojo vest. Če pavsiga vunder nismo storili, kar bi morebiti treba bilo, — in če je marsiktero delo tudi pomankljivo ostalo, nam ne boste za zlo vzeli, ker veste, de vsak začetek je težaven. Z veseljem bomo danes sprejeli Vaše opombe, Vaše svete v prid naše mile domovine. Odkritoserčno govorite, prosimo Vas, česar želite, — po domače, kakor zvesti prijatli se pomenimo, kaj bo še storiti, in kako nej se stori. Vse se giblje, vse živi po slovanskih zdej deželah, povsod slovanska reč veselo klije! Pa — veliko dela nas še čaka. Ktere opravila pa nej nam bodo zdej nar perve, nar imenitniši? Dovolite mi svoje misli o tem predmetu razodeti, in jih Vam v pre-vdark ponuditi. ■> Nar perva, nar silniši potreba je omika-nje našiga prostiga ljudstva, in vsih omikanih Slovencov nar svetejši skerb nej bo: prostimu, dolgo zanemarjenimu ljudstvu iz tmin nevednosti na luč omikanosti pomagati. „Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje, Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se! Žile odpri globočine rudar, ozri se po zlatu, Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak. Scer pa izročimo vse Velikimu Mojstru višave?" Ste slišali perviga slovenskiga pesnika besedo : „Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje! Naše ljudstvo, kterimu čast in hvala gre, de si je v teku časov čisto pobožnost ohranilo, je dobriga serca in pa bistriga uma. De je pa v vednosti zaostalo, ni toliko ljudstvo krivo, kakor žalostni poprejšini čas, ki mu je le malo pomočkov ponudil, de bi sc bilo v mnogih vednostih izurilo. V njegovim maternim jeziku se je le malo pisalo, nemškiga jezika pa revčiki niso razumeli. Ali je tedej moglo drugačbiti? Molitevne in pobožne bukve in pa pesmi: (o je bilo skorej vse slovstvo poprejšnih časov. Bog nas obvari, de bi molitvene bukve zame-lovali, ktere so ljudstvu potrebne, — pa tudi ne, de bi slavnih pesniških del po vrednosti ne čislali, ki so prava omika sleherniga jezika, — ali to je vse premalo za otes prostiga ljudstva! Kmetijska krajnska družba pod predsed-nišivam grofa Vuka Lichtenberga, s svojimi rodoljubnimi udi je bila perva, ki se je v letu 1843 usmilila uboziga kmeta, de mu je začela z izdajo mnogih koristnih bukev v maternim jeziku luč mnogih vednost prižigati. Pa v 5 letih se ne da popraviti, kar je bilo sto in sto let zamujeniga — in tako je stopilo naše prosto ljudstvo v sedanjo novo dobo, kakor okorno dete, ki pervikrat na noge stopi. Svobodnost mu je bila oznanjena — pa kako je veči del izmed ljudstva svobodnost razumel? „Zdej je vse preč, zdej je vse frej" seje slišalo krog in krog, in šuntarji in podpihovavci so imeli vernih poslušavcov dovelj! Hvala Bogu, de so naši kmetje prebrisane glave in de svojih ušes niso popolnama zaperli podukam svojih duhovnih pastirjev in svoje doliromisleče gosposke, in de so poslušali opomine časopisov, ki so jim odkritoserčno resnico razlagali. Tako jih je njih prirojeni razum in njih poštenje obvarovalo, de zapeljivcam niso vsiga verjeli in de so se lepo ime mirnih deželanov ohranili tudi ob času nevarnih prekucij. Njih volitve na Dunajski zbor pa so očitno pokazale, de jim potrebne višji razsodbe manjka, zakaj volili so — kakor je znano — veči del take poslance, ki clo nobeniga zapopadka od tega nimajo, od kogar se v ustavnim zboru govori. In vunder jim tako napčnih volitev ne smemo preveč za zlo vzeti — volili so po svojih mislih, brez pomislika, de še clo za odpravo tlake in desetine njih poslanci ne bojo vedili nič veljavniga govoriti, in de v vsili družili, za deželo imenitnih rečeh, clo nobeniga zapopadka nimajo. Kaj de je narodnost? se takim poslan-cam še ne sanja ne, in vunder so narodne pravice tako imenitne, in tudi nar manjšiga kmeta tako zadevajoče reči, kakor desetina in tlaka. Kmet je po ustavi, ki so nam jo Cesar dali, svoboden deržavljan postal, kakor mestnik v gosposki suknji — in vsrenjski napravi (Gemeindeverfassung) bo imel na svojim domu ravno toliko govoriti, kakor mestnik v mestu. Nespametna misel je tedej, če kdo misli: za kmeta je motika in kramp, ne pa branje in Novice. To je bilo nekdej tako in Bogu nej bo potoženo, de je bilo tako. Cesar pa so po ustavi tudi kmeta osvobodili — in če se hoče svobodni človek spodobno obnašati, mora omikan biti, Lejte, dragi moji! opravil na kupe! Svojim dragim bratam po kmetih moramo pomagati, de se bojo povzdignili k ti vednosti, ktero bojo dosihmal potrebovali, de se bojo obnašali kot svobodni, razumni deržavljani. Nar več jim bo že s tem pomagano, de njih materni jezik — jezik naše slovenske domovine — bo kraljeval po deželi; kakor se spodobi, — de ne bo več zaničevani pankert, ampak de bo pervak v šoli in v kanceli-jah, ktere imajo z ljudstvam opraviti. (Konec sledi.) Slovensko družtvo v Ljubljani je v seji 19. Listop. sklenilo, naslednjo prošnjo na pre-svitliga cesarja oddati: Vaše c.k. Veličanstvo! Slovenski narod je cesarstvu stoletno vernost in udanost ohranil. Desiravno po poprejšnih zatiravnih razmerah vladjanja v svojim narodnim občutu in v svoji narodni omiki zader-žan, je vedno za svitli Habsburško-Lotrinški prestol z nepremakljivo zvestobo stal. Vzdigoval je svoj nerazkrušljivi ščit zoper meč sovražnikov, zoper nevero in zoper pogubno iz jutrovih dežel vdirajočo kugo, v hrambo austrijanskiga cesarstva. Ta narod bo tudi zdaj v razdruživnim vrenji narodov močni jez postavil, odbiti Austrii nevarne naklepe nemškiga narodniga zbirališa v Frankobrodu. Zdej so Slovenci prijeli plačilo za svojo neganljivo zvestobo. Cesarska beseda je svobodo in narodno enakopravnost izrekla. Edino, veliko cesarstvo je tako še le občinstvo vsim v njim zedinjenim narodam postalo, in Slovenci z veseljem kri svojiga zvestiga serca za-nj zastavijo, prepričani, de se bodo tudi drugi enako opravičeni narodi obširne deržave te udanosti radi vdeležili. Frankobrodški narodni zbor se je z znanimi razdelki prihodne nemške ustave zavezo avstri-janskiga cesarstva ločiti prederznil. Modro vladarstvo Austrije se bo brez dvombe izpeljavi tacih sklepov z vso močjo zo-perstavilo. Ponižno podpisano slovensko družtvo se ne prederzne, veljavno mnjenje visokimu prestolu ponuditi, —kakor glas želja in občutov slovenskiga naroda pa vender za svojo dolžnost spozna, Vašimu Veličanstvu in v obličji svetli misli slovenskiga ljudstva razodeti. To ljudstvo je v nerazdeljivosti avstrijan-skiga cesarstva pervi in nedotakljivi pogoj svojiga narodniga življenja na podlagi zagotovljene enakopravnosti vsih narodov spoznalo. Iz tega vzroka je z nezaupanjem v nemško edinstvo, zoper svoje prepričanje in le iz spoštovanja cesarskiga vkaza, poslance za Frankobrod volilo, kakor leto volilni zapisniki spričujejo. Pri tem ravnanji se je slovenski narod deržal pravila, de, če prav se zgodovinska, na pragmatiški zakon in na pismo nemške zveze operta pravica pri ustavni vladi kterimu omajana biti zdi, saj prirojena deržavna in narodov pravica nepremagljiva bramba in jez biti mora zoper silo časov. Nemški narodni zbor v Frankobrodu na Majnu rani z svojimi sklepi ne le zgodovinsko temuč tudi prirojeno pravico avstrijanskih narodov, in vsi avstrijanski poslanci, če bi tudi vsi enakih misel bili, zavoljo manjšiga števila takih sklepov vstaviti ne morejo. Dolžnost lastne hrambe zaukaže tedej vsim avstrijanskim narodam se takiinii počenjanju ojstro zoperstaviti. Ponižno podpisano slovensko družtvo, ki po svojih udih iz vsili slovenskih krajev želje in misli slovenskiga naroda pozna, za svojo sveto dolžnost derži, namesti njega se tu oglasiti in pristopi k visokimu prestolu Ferdinanda dobrotljiviga z prošnjo: Vaše Veličanstvo naj blagovoli milostljivo narediti, de se slavjanski poslanci iz nemškiga narodniga zbirališa v Frankobrodu nazaj pokličejo. Slovensko družtvo v Ljubljani 19. listopada 1848. ^ Slovensko družtvo v Celovcu Slovencam na Koroškim. Hud j ar m podložtva je tlačil vse narode avstrijanskiga cesarstva. Nemci, Slavjani, Vo-gri in Talianci so zdiliovali pod to težko butaro; alj — hvala bodi Bogu! prišli so boljši časi. Deržavni zbor na Dunaju je sklenil, in naš milostljivi cesar s svojim ministerstvam je poterdil: „da imajo podložtvo, zaveza med gruntnimi gosposkami in podložnimi, in vse dolžnosti, dela in davki, ktere iz podložtva izvirajo, in podložno zemljo zadevajo, odsihmal na veke nehati; nektere brez vsiga, druge po primernim odškodovanju". To veselo postavo od 7. Kimovca t. 1. je svitli cesar po tim še večkrat ponovil in poterdil: rešenje od te butare je taj gotovo! —Alj nas Slavjane je žulil še drugi, še težji jarni, — jarm ptujiga, nemškiga jezika v kanclijah in v šolah. Nemščina v pisarnicah je uzrok ali uržah, da smo Slovenci velikokrat posmehovanje in porevanje, škodo in krivico terpeli, da nobeden Slavjan do boljšiga stanu, do časti in nar manjše deržavne službe brez nemščine priti ni mogel; — nemščina v učivnicah je uzrok, da Nemcov skoraj vsaki, Slovencov pa le clo malo brati in pisati zna, ker so se slovenskim otrokani nemške čerke, nemške nerazumljive besede v glavo zabijale; — nemščina le samo čislana je uzrok, da se marsikteri učenih in častitih gospodov mile matere Slovenije sramuje, njegovi sreči in povzdigi se zoperstavlja, njej — svoji lastni materi smertno jamo kople; — nemščina le sama s vsimi pripomočki obdarovana je uzrok, da smo mi Slavjani zastran omike in izobra-ženja zadostali, in da moramo sedaj po nedolžnim zasmehovanja in gerdih imen slišati. Serce nam od žalosti poka, ki spomenamo na vse to, in še več takiga: — nj ! to je bil hud, hud jarm! Pa glejte ljubi Slovenci! že je roka steg-njena, tud te jarm nemščine nam odvzeti. Milostljivi cesar in deržavni zbor sta žc izrekla jednakost in enakopravnost vsili narodov in jezikov po celini cesarstvu, v kanclije in šole se ima povsod materni jezik vpeljati. Brati! alj to niso zlale besede? pa vender so še koj le samo besede; da se tudi v djanju morejo pokazati, je treba: 1. Da se koroška dežela vdva kroga razdeli, namreč v slovenskiga in nemškiga. Po starim kopitu je koroška dežela brez vsiga prida in pomena razdeljena v zgor-no in spodnjo Koroško; ponovim se mora razdeliti po jeziku, kar se je s Štajersko že letaš zgodilo, in se bode s celo Austrijo mende zgodilo. Naša koroška dežela se prav lehko, brez vse zmotnjave po jeziku k neizmernimu jridu Slovencov razdeli, ker sto in osemnajst tavžent samih terdili Slovencov na južni strani koroške dežele prebiva. Kak lepa in mogočna bo slovenska dežela, alj te slovenski koroški del tud zanaprej, kakor do sedaj pod Ljub-lanskim poglavarstvam pri slovenskih brateh ostane! Kar nekteri kvasajo, da so nam naši slovenski brati v Kranju sovražni, da smo od njih veliko škode terpeli, tak je to nesramna laž, nemško maslo in skrita zvijača, nas Slovence še dalej razcepljene, med seboj razkačene, in tako slabe in ptujcam sužne obderžati. Saj je po celi vladiji le nemški duh gospodaril, saj smo za poglavarje že od nekdaj le samo terde Nemce imeli: od glave je riba smerdela. Pa za naprej, ako Bog hoče, ne bo več taka, mi bodcnio dobili domorodce, gospode slovenskiga roda. 2. Da se v tim slo venskim krogu (kre-sije) v vse očitne službe in kanclije visoke in nizke, duhovske in deželske, slovenski jezik začne vpeljevati. — Alj ni koristno in potrebno, da se pri svojih zborih od svojih reči v maternim jeziku pomenk-vate, da se s svojmi predpostavljenim v slovenskim jeziku prav po domače pogovarjate in posvetujete; da postave, ktere vas tak živo zadenejo, in po kterih bote sojeni in kaznovani ali štrafani prav dobro zastopite. Kaj bi Nemci rekli, ki bi se njim poslale oznanila v slovenskim jeziku? na mestu bi jih raztergali. 3. Da se v šolah slovenskiga kroga po postavah navk v slovenskim jeziku podeljuje. To je j a modro in naravno, ako se slovenski otrok narprej v slovenskim jeziku keršanski navk, brati, pisati, rajtati i. t. d. uči, in po tim še le tud nemški jezik: dobro je resj ako Slovenc tud nemški zna, .alj vender nemščina je bila, pa ne bo več samozveličavna. Dosihmal ste se koj malo, ja clo nič slovenski učili, za to tud nekterih besed in bukev nemal težko zastopite: pa le malo poterplenja in truda, ljubi Slovenci! in vam pojde vse gladko od rok. 4. Da slovenski krog v nemški deržavi ne zibne. — Znano je vam, da Nemei v Frankobrodu kujejo nemško zavezo, in hočejo k njej tudi nas Slovence perpeti v našo nar veči nesrečo. Tam bode prišlo sedem Nemcov na eniga Slovenca; v dunajskim zboru prideta le komaj dva Slovenca na eniga Nemca, in vender so se Nemci že bali in gerdo memrali; kaj bi se mi Frankobroda ne bali in po vsi sili branili? alj nas ne bojo Nemci tam vselej prekosili? alj ne bomo mi slovenske sirote po nemški pišali rajali? Zato mi Slovenci odkri-toserčno svojo voljo izrečemo in iz celiga serca zakličcnio: „Nič, še piškoviga oreha ne, za nemško zavezo, — vse, blago in kri, vse pa za ustavniga cesarja Ferdinanda Dobriga, vse za edino, mogočno in svobodno Austrijo!" Ljubi slovenski brati! Te štiri reči so vam tak potrebne ko ribi voda; za to smo jih pa tudi v svojim pervim nagovoru vam oznanili in razjasnili. Zavupajte nam! mi Slovenci iščemo srečo Slovencov! Bogu je znano, kar smo zavolj slovenščine že po-žerli in preterpeli; za vse to le samo to prosimo : Slovenci zavupajte nam rodoljubam! Varujte se vsakiga, ki vas drugači uči, vas šunta: on je vaš sovražnik, spodite ga! Te štiri reči priporočujte prav živo svojim poslan-cam, zarotite jih per živim Bogu, de se na Dunaju in Celovcu obnašajo kakor Slovenci, nikar pa, kakor dosihmal, ko terdiNemci! Alj zamorca nihčer ne vmije; za liga del je nar boljši in modrejši, da se kake prošnje napravijo, po vsih slovenskih farali podpisavajo, in se kakor vaša volja in tirjanje deržavnim zboru podajo. — Dragi Slovenci! poiščite nas v Celovcu, pristopite k našimu družtvu, da se sami prepričate, da mi Slovenci Slovence za res osrečiti želimo in de bo skoz vaš pristop naša beseda bolj močna in več velavna. Ino alj se vam naš zgoraj razodeti svet ali rat dopade, lak pridite nekteri moži k nam v Celovec; tam bomo se od tih štirih reči še dalej pogovorili in videli, kaj je storiti. Slovenci zavupajte nam, svojim slovenskim bratam! alj mi pri vas, kakor smo tudi vredni, zavupanja najdemo, tak hočemo tud za naprej vse vaše želje in prošnje s vso močjo podpirati, in vam po slovenskim časopisu „Slovenija", ktero vam serčno serčno za brati priporočimo, vse za vašo srečo ali nesrečo važno in imenitno oznaniti. Slovenci, brati! z Bogain! Slovensko družtvo v Celovcu. Dunajske ulice (VVienergasse Nro. 30.) v Berovi kavarnici. Austriansko Cesarstvo. Slovenske dežele. Daljni razglas pogovorov odbora si. družbe v Ljubljani. 26. Kim. 1848. Dover-šeni natis obeh zvezkov slov. pesmi („slov. ger-lica") se prevzame in v prodaj poda. — Za novo družbino staniše se orodje ponudi, in za ogled odbor posebni vstanovi. — Pogovor in sklep z tukajšnimu filharmoničkimu zboru se združiti. Dovoljenje pohvalniga pisma na vodja Ljubljanske mestne gosposke zavolj vpeljanja slovenskih napisov po ulicah. 3. Kozoperska. Sklep, ministru notraj-nili oprav zahvalno pismo poslati zavolj ukaza zastran spoznanja slov. barv. — Odgovor ministra uka na vlago zbora zastran vseučiliša v Ljubljani. (Njega potrebo ministerstvo spozna, tode vpeljanje mora čakati bolji dobe.) — V zadevi silno potrebniga vpeljanja doma-čiga jezika v deželne šole se udi opomnijo, po natisu primerno to reč podpirati. 18. Ko z op. Devet odbornikov se odloči za bero in v red devanje besedi, ki se znajdejo v pripravah za slov. besednik. — Udje slov. seminiške družbe se vpišejo v sedajno družbo prosti vpisnine, ker so ji svoj zberk knjig podali. — Spisek oklica na narod zavolj zadniga punta na Dunaju. — Dopis z Maribora zastran prestavljanja ministerjalnih ukazov v slov. jezik. — Sklep, za družbino staniše ne tam gori imenovano staro, timuč novo orodje po ceni napraviti. Prevdark tega potroška. — 15. Kozop. Načert druziga oklica zavolj dunajskiga punta, in sklep, oklic po vsih slovenskih deželah razpošiljati. — Začasna poprava perviga odstavka družbinih postav in sklep, njo po časopisih razglasiti. 24. Kozop. Nekteri filologi se po pismih naprosijo pregledovati perve dela v besedniku. Gosp. fajmošter Medved pošlje pripomočnih spiskov za besednik. Zahvala. — Sklep, zavolj ministerjalniga ukaza zastran dveh slov. učenikov pravništva v Ljubljani, tukajšne pravnike k pogovoru zato potrebnih reči poklicati. — Odprava poročnikov k nj. svitlosti, gospodu poglavarju dežele z prošnjo, de bi se od se-dajniga dunajskiga ministerstva, ali deržavniga zbora dohajoče povelja ne spoznavale in ne razglasovale. 31. Kozop. Prejemba prijazniga pisma z Ložke doline. — Ponudba gosp. Navratila, domači jezik v Ljubljanski šoli učiti. Se priporoči častivred. škofijskimi! konsistoriju. — Gospodu Mažgon in Dr. Ernst Lehman družba pri deželnimu poglavarstvu za učenike prav-doznanstva priporoči. — Sklep, veliki zbor slov. družbe kmalo poklicati. Z odbora slov. družbe v Ljubljani. V Ljubljani 20. List. Naš za slovenšino vneti g. Navratil, vrednik Vedeža, je že pričel našim učencam slovenšino razlagati in občut narodnosti v njih mladih sercih obudjati. Bog blagoslovi trud njegov! Iz Ljubljane. V sredo 22. t. m. je bila slov. družba v praznovanje svojiga veliciga zbora slovensko igro v gledišu oskerbela. „Tat v mlinu" je igra po češki: „Čeli a Nemec" za ta večer napravljena, zlo smešna, zvijača in začudljivih prigodkov polno, ki se nar več okolji zmot ovija izvirajočih z dvojniga jezika, slovenskiga in nemškiga, kterih vsakiga le nektere osebe igre znajo, druge pa ne. Tri ljubljanske cveteče gospodične in več ko dvajset rodoljubnih gospodov je speljalo to igro z mnogim petjem tako dobro in veselo, kakor smo v si o venski mu gledišu že viditi vajeni. Z toliko veči hvalo se mora to spoznati, ker je dosti nastopov v igri, ki se z malo paz-nostjo in vednostjo igrati ne dajo. Ljubljančani, zdaj pravih, zurjenih nemških igravcov vajeni, so vunder toljkšno hvalo našim pro-stovoljcam dajali, de veči ne more biti. Je prišlo v hišo štetih več ko 900 gledavcov in z vsih ust je „živijo" donelo. Prav domače, slovensko praznovanje je bilo, kar se kaže posebno z želje na zadnje od gledavcov glasno oznanjene, de bi se h koncu še iskrena pe-sim: „Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije" zapela. Prav žal nam je, de pevci niso mogli tega storiti. Tri igre smo imeli letaš v gledišu slovenske, vse tri smešne, modre še ni bilo. Tako bi nam pa kaj dopadlo tudi enkrat viditi. Znabiti, de bi se dala ilirska: „Turci pod Siskom" v našimu jeziku narediti, ki je polna duha narodne serčnosti, kteri v mladih igravcih j ako živi. Kmalo bomo neki še dve izvirni slovenski igri dobili od znanih verlih pisateljev, ki sta te dela, kakor se sliši precej že do konca dopeljala. Bog daj srečo! Kaj taciga nam je treba. fi O Iz Kraj na zvemo, de je slavni pesmenik g. Dr. Prešern zbolel. Bog nam ohrani mojstra v narodovim duhu zloženih pesem! * Imeniten je pogovor, kteriga je imel Vindišgrec z učenikam veroznanstva Fistram. Pust i v š i si ga predstaviti, mu je rekel po priliki tako le: Znano mi je, de ste zasmehoval cesarske razglase in moje oznanila, znano mi je tudi, de ste dražil študente in mene imenoval ustavniga bombardirja. Zdaj stojite pred mojo sodbo. Vender vam pokazati hočem, de bolj vem, kaj je ustava, kakor vi, in de se je bolj dcržim. Vi ste deržavni poslanec. Pojte z Bogam. (N. N.) Iz Cela. V nedelo 12. dan t. m. se je slišal pervi Slovenski glas v našemu gledišu (Theater). V med drugim so se tud zapele dve slovenske pesmi, namreč: „Zakonski prepir" in „Moje želje". — Kakor hitro se zaslišijo rahli glasi domačiga jezika, postane od samega veselja hrup in pokanje z rokami. Nekemu gospodu, ki je v predzadni klopi sedel, so se od samega veselja solze vlile. Čast tebi, verli domorodec! Komu pa zahvalimo mi Ce-lani ta srečen večer? — komu drugemu, kakor častitemu gospodu Janezu Kr. Jeretinu, natiskarju in založniku Celskih Novin; — njemu bo ostala ta čast, da je on pervi Sloven-šino v gledišu razglasil. Večkrat, ko se bo kaj slovenskega vmed nami slišalo, bolj bo slovenski rod svoj jezik častil. Zatorej slava gospodu Jeretinu! Enaka hvala in Slava gre pa tud častitemu gospodu Pavlu Kajndelstorfer, predstojniku našega vbožnega družtva; z neprenehli-vim trudam in tud s svojim premoženjam se on vedno prizadeva v resnici potrebnim vbož-cam revšino polajšati in njim solze zbrisati. V naših latinskih šolah vučijo učitelj verstva , gospod Janez Grašič v Slovenskemu in Nemškemu jeziku vero. Gospod Valentin Konšek, vrednik naših Novin, vučijo Slovenski jezik v latinskih šolah vsak teden skoz 4 ure, in imajo 92 učencov. Tud Laški in francozki jezik se vučita, 1'ervega učijo gosp. Fr. Šaffenhauer, drugega pa gosp. Jož. Šoler. Gosp. učitelj Lavre Hribar so nauk udo- urnosti (Gymnastik) prevzeli, pri ktermu njim bodo gosp. učitelj Šuler pomagali. — Tako se skerbi za omikanost učencov v naših latinskih šolah, ktere vižajo slavni predstojnik gosp. Hartuid Ilorfmann z svojoj že povsod zdavnaj spoznanoj umnostjoj in modrostjoj. V drugi, poprej samo Nemški šoli so vodja šol tud Slovensko berilo „Blaže in Nežica" vpeljali; ravno tako tud v dekliški šoli. Verstvo se pa tudi, kakor v latinskih šolah v Slovenskemu in Nemškemu jeziku vuči. To so vpeljali zdašni visokočasti-vredni apat, gosp. Matija Vodušek, že davnaj, kir so še vodja Celjskih šol bili. — Tako bo zdaj še šibko drevesce Slovenije z časama veči zraslo in z svojim rodovitnim vejami senco dalo, pod kte-roj bomo mnogi lepi dan od popotvanja utru-deni mirno in sladko počivali. Gospodam pa, kteri so drevesce zasadili, in ga v rastju polivajo in podpirajo, bo vedno ostala hvala vsih domorodcov. (Celj. si. n.) Hervaška ia slavonska dežela. Iz službiniga oznanila vzamemo: „Iz Ne-delišta 13. Lis t op. Danas pred poldnem je prišel fml. Dahlen s svojo vojško sem, in je osvojil Čakovec, kjer bo tudi ostal, kar bo velika dobrota za Hervaško mejo. Od zdaj ne bo več treba kordona pri Dravi zoper Med-jumurje (zvunaj pri Križovljanah) in Medju-murje je zopet naše. Sovražnik se je povsod vmaknil. * Poterdi se, de je baron Jovič, zapo-vednik terdnjave Oseka, ki jo je bil Madja-ram za 60,000 gold. prodal; pamet zgubil. Namesti njega komandira Kazimir Batjani. * Okoli Zagreba se kmetje puntajo zavoljo dajanja gornice (desetine); narodna Zagrebška straža je bila proti njim poslana.--- Kadar smo Medjumurje dobili, piše Slavenski Jug, smo še le zvedili, zakaj so bili Madjari se Štajercov lotili? Oni so bili začuli, de se jim bo celi regiment Wimpfen, ali saj en bataljon k njim pridružil, ako mu samo priložnost dajo, in zato so mu hotli priložnost podati, de so Štajerce napadli, kterim je bil malo pred Percel pisal, de štajerskih mej prestopil nikakor ne bo. Ravno ta Percel je vodil to tolovajsko trumo nad Štajerce; kakor hitro se mu je pa tisto delo skazilo, je pisal drugi dan Nužanu, de se je vse brez njegoviga znanja pripetilo bilo. Ogerska dežela. 20. listop. so jeli c. k. vojaki blizo The-ben most čez Moravo delati. Madjari so zastonj skušali to delo vbraniti. V Prešporku se pripravljajo Madjari na brambo in veliko ma-djarskih vojakov je mende tam zbranih. Kar pa dobrovoljce in kmete zadene, povsod bežijo pred cesarsko armado. Prihodni teden se bo boj od vsih strani zoper Madjare pričel. (Gratz. Z.) Nj. V. cesar je razposlati pustil več razglasov na narode ogerske krone, izmed kterih sta narvažniši eden dan narodam Ogerske, Hervaške Slavonske in erdeljske dežele in vojniške meje ali granice v Holomucu 6. list. brez ministerskiga podpisa, drug pa na kmete, ki stanujejo v deželah ogerske krone od 7. listopada. V pervim razglasu stoje po razloženih okolšinah na Ogerskim naslednje važniši verste: Naša volja je stanovitna z vsimi sredstvi, ktere nam naša kraljevska dolžnost in oblast podaja, oprostiti dežele ogerske krone tega žalostniga stanu. Mi upamo, de bomo z vsemogočo pomočjo božjo ustavno slobodo za zmirej vlerdili na stanovitni podlagi dobriga reda, in de bomo tisto poliliško vez, ki ogerske kraljestvo v monarhii veže, tisto vez vzajemne koristi, hrambe in vseh potreb, posvečeno z obstankam od 3 stoletij — včverstili z vsemi poroštvi, ktere tirjajo interesi narodov. In po opombi dani vsem zvestim domovine sinam, naj ga v tem početji podpirajo, sklene z sledečimi besedami: V ta namen in konec zapovemo vsem poglavarjem, naj se imenujejo kakorkoli, v Naših zgori imenovanih kraljestvih, de brez iz-nimke v vsem poslušajo ukaze in zapovedi, ktere jim bo naložil za povernenje miru in po-korenje punta Feldmaršal knez Vindišgrec, kteriga smo za to poslali in mu vsaktero po-oblastenje podelili; drugači naj vsak, kteri bi nasproti ravnal, pripiše samimu sebi neogib-ljive nasledke svoje nepokoršine. — Aiistrijanska dežela. Ruski car Nikolaj je podelil Vindišgrecu velki križ reda sv. Jurja in pa Jelačiču velki križ Vladimirjeviga reda z pohvalnim pisinam. — Novo ministerstvo je mende zloženo. Knez Feliks Švarcenberg za zvunajne, grof Stadion za notrajne oprave, general Kordon za voj-ništvo, Rach pravico, Rruck za kupčijo ali deržavne dela in Tinfeld za kmetijstvo. Ves-senberg, se misli, bo samo predsednik ministerstva. Za šole in očitno omiko še ni nobeden zaznamvan; ker ga češki poslanec Helfert prevzeti ni hotel. Štajerska dežela. Ker je general Nugent za dobro spoznal, nektere kraje v deželi in med temi tudi višavo na gradu v Gradcu z vojaki obdati in posesti, zagotovi deželno poglavarstvo, de se je to samo v brambo dežele proti Madjaram zgodilo. Po drugih deželah se je bila raznesla povest, de je tudi Gradec v stan obsede in pod vojaško postavo djan; eni so clo pravili, de je bil Gradec bombardiran. Ali Graške novine zagotovijo, de tam popolni mir vlada. Akademijsko kardelo je dragovoljno orožje izročilo; demokratiško in družtvo delavcov se je razšlo! Ptuje dežele. Nemška. Zopet se je nemški zbor v,Fran-kobrodu smešniga storil z odpravo dveh poslancov do Avstrijanske vlade z namenam, jo zavolj vstreljenja puntarja Rob. Bluma na Dunaju pretresovati, kteri je so-ud nemškiga zbora bil, izvoljen v Lipsku na Saksonskim. In zadnič je clo sklenil, de se morajo vsi, ki so Blumove sinerti krivi, kaznovati. Tudi v Berlinu je sklenil ta zbor se glasiti v razper-t i j ali med kraljem in pruskim zboram. Kaj de je na Dunaju ali v Berlinu opravil še ne vemo. Še v drugimu kotu Nemškiga se zlo čez Au-strijo in moč, z ktero je razsajavce na Dunaju vkrotila, repenčijo. V štutgartu je namreč modri zborčik Virtemberškiga kraljestva sklenil, de naš Cesar oblasti ni imel divjih (!) Horvatov čez Dunaj poslati. O ljubeznivi bratje Nemci! VBerolinu je ravno kot na Dunaju vojaška postava; vse orožje se pobira, narodni zbor se na pot proti Brandenburgu podaja. Saksonski zbor se tudi grozi nad Austrijo zavoljo obsodbe Bluma. Laška. Premaga čez dunajski punt, je Lahe, ki so ga z denarji močno podpirali, zlo vstrašila, ne le Benečanske, tudi druge Lahe na Avstrijanskim, in govori se, de so Benečani Cesarju podvreči se, ponudili. Verjetno je že zavolj tega, ki tam vse narobe gre, ni miru ne reda, vlada nobene moči več nima, in velika množica prebivavcov, posebno nizkiga stanu, Austrijansko vlado nazaj tirja. — VNeapoli je zopet punt vstal, in to poglavitno mesto od kralja v obsedni stan djano bilo. V Bimu je zdaj general Zucchi za ministra vojašinje, tisti ki je bil pred austrijanski oficir in zavolj pun-tanja dolgo v Palmanuovi zapert. Delavno in ojstro on rimsko armado za vojsko pripravlja. Britanska. V Londinn, Edinburgu in okolicah teh mesta kolera veliko ljudi mori. Nar-več v Edimburgu.—Britanci imajo hudo vojsko v izhodni Indii, kjer se je skor celaLahorska dežela čez-nje vzdignila. Multan so že mogli zapustiti. — V Egibtu stari baša Mehemed Ali še v norosti živi. Sin njegov Ibrahim baša, sedajni vladar je v smertni bolezni in se ne peča z vladarskim opravilam. — UT e II o 1 1 t f £ k ■ del. Hali in sin. Djali ho mi mati mila, Dc sc imam oženiti, Ker je starosti jih sila Jela zmirej bolj moriti. „De bi hišno reč vodila, 50 mi rekli, sim preslaba, Že za hišne opravila Več ne tekne moja raba," „Tud ne moreš sam živeti, Gospodarstvo sam voditi, Moraš pomočnika imeti, Pomagač ti mora biti." „Treba ti je pomočnice, Moje tak oko previdi, Torej iskat tovaršicc 51 v živlenje večno idi." Jez pak sim bil odgovoril: „„Mati moja, ljuba mati! Kar rečete, vse bom storil; Zmir vas hočem spoštovati."" „„Le povejte, kam čem iti, Snubit vredno drugarieo? Kam se imam oberniti? Zvesto kje dobim ženico?"" „„Dajtc svet mi, kam čem ili? Ali v Štajersko deželo, Si dekleta prisnubiti, Ktero za me bi gorelo ?"" „„Gradec ima lepe dive, Marburg, slišim, ravno take, Gradca like so ljubeznive, Marburčankc tim enake."" „Tje nc hodi, tje ne idi, Pusti Štajersko deželo, De ti serčica nc spridi Tam poncničano kardelo." „Pusti Nemke, pusti, pusti! Nemka m ženica za te, Vjeti, vedi, de v čeljusti Neotška nenika ljuto zna te." „Giadčanke so nemke tenle, Sinko! tih nikar nc snubi, Marburga nemškute gerde, Tih nc iši, tih ne ljubi." „„Alj čem snubit Ivorošicc Iti čez gore visoke? Snubit Krajnske čez gorice Tam Koroše beloroke?"" „Na Koroško mi ne bodi, Ne snubiti mi Koroše, Steza tjekej te ne vodi, Tam olujčene so noše." „„Kam pa vonder hočem iti? Ali grem naj do Ljubljane? Tamkej, slišim govoriti, Deklice so krasa znane."" „Lepe , berhke gospodične V beli bivajo Ljubljani, 50 cveteče, kroglolične, Sploh tak pravjo deželani." „Alj nezveste biti znajo, Niso prave te Slovanke, Nemšino le v čislu iinajo , Bolj neinškutarske so stranke." „Cuj, nemškuta pak je gerda, Hodi si še tako lepa, linij od te Gorcnka terda Ti je kruljeva in slepa." „„Pojte spat tedej Ljubljanke, Vas nc grem nobene ljubit! Torej grem nad Kamničanke, Kainničanko idem snubit."" „Ne ti tega, ne ti tega, Kamničanke niso prave! Tele so še le nadlega, Pusti Kamničanskc frave!" „„Alj čem iti do Tcržiča? Tjekej vender smel bom iti? Tam bogatiga deklica, 51 usnjarskiga dobiti?"" „Ovbe ovbe, tje ne idi, To popačeno jc mesto! De ti serčice ne spridi Se z nemškutarsko nevesto." „„Pa mi saj povejte, mati! Kje se sreča mi obeta, Hočem vašiga deržati Zmeram dobriga se sveta."" JČirau hodil bi na tuje? Cimu snubil bi mestnjanke? Čim« nek snubiti druje Ko domače pač selanke?" „„Prav imate, primaruha! Drag mi mati, vaš sovet je. Sej, ki praviga so duha, Tud domačih dost deklet je."" „„Prav imate, prav jc taka, Prav učite svoga sinka! Mar je meni tuja spaka , Za me le jc berhka Minka."" „„Minka prava je Gorcnka, Jez pa pravi sim Gorenec, Minka verna je Slovenka, Jez pa verin sim Slovenec."" Valjavec. Vesela Slavjanska prihodnost. ' 'L Kako sc je hočemo pametno poslužiti. Resnično je in celimu svetu znano, kako nespametno in krivično de so skorej vsi v nemškim ali madjarskim duhu pisani časopisi v svojih raznih sostavkih sploh vse Slavjane od nekdaj zasmehovali, jih srove in neotesane čertili in zasramovali in jih večidel s primikam bedak ali sužin ognjusvali; temu nasproti je pa tudi ravno tako resnično, de so Slavjani od nekdaj v svojim djanju in nehanju očitno skazali, de taciga krivičniga obrekovanja ne zaslužijo. Res je sicer in se tajiti clo ne da, dc so se protivniki Slavjanov posebno od mesca Sušca noter do sedajniga časa na vso moč trudili in si perzadevali, Slavjane pred celim švetam kakor divje nevedneže v slovstvu in v raznih drugih dušnih in materialnih rečeh širokoustno ogerdvati in v nič devati, jih sosebno prijatle stariga kopitnežtva in hude sovražnike slobode nesramno oskrunvati in jih ko narhujši tlačitelje taiste raznašati, posebno kar slavne Čehe in Horvate, svitliga Bana in druge iskrene rodoljube vtiče. Vender je pa tudi ravno tako gotovo in dognano, de je cclo to vrivično in hudobno prizadevanje v Franko-brodu, v Rudapeštu, v Beču in po drugih krajih dosihmal popolnama v nič djano bilo, in z nekim ponosam odkritoserčno rečemo, de se bo tudi zanaprej v nič devalo; zakaj sleherni pravični reči je zmaga gotova, naj že bodo zaderžki še tako veliki in protivniki še tako krivični in hudobni in kakoršnikoli. Naša je tedaj, dragi rodoljubi! prihodnost. V krat kini se bo Kalvarska gora, na kteri ste dosihmal terpcli, v goro Tabor veselo spreobernila. Dolga dolgo časa smo bili od naših protivni-coV zanlčvani in krivično tlačeni, vender jim ne bomo hudo s hudim ampak hudo z dobrim )o uku vere povračevali. Yr kratkim se bodo naši sovražniki do živiga prepričali, de slobodo ljubimo, de dobro vemo v čim de prava sloboda obstoji, namreč: v enakopravnosti vsih narodov in de pravo ljubezin do bliž-njiga ravno tako dobro poznamo. Ker se nam Slavjanam vesela in srečna prihdnost perbližuje, kaj jc neki naša perva n nar važniši sedajna dolžnost? Ali bomo v tem važnim času, na kterim je toliko ležeče, roke križoma nosili, brez vsiga truda in gibanja za domačo korist in domače narečja, bomo li velike in važne zgodbe sedajnih časov zaspano gledali in premišljevali in le samo po-terpežljivo prihodne boljši čase pričakovali, irez dc bi se le nekoliko za domovino saj v nar važniših rečeh potegnili in nje imeniten namen podpirali? Ali hočemo morebiti tudi zanaprej kakor dosihmal naj bo Rogu položeno, lo nemškutarsko in madjaronsko clo očitni in