KAREL DOBERŠEK: Pogled nazaj in naprej. ii. V opisane razmere pa posega tudi zadnji boj, ne morem reči narodni, ampak smelo trdim boj za privzgojeno hlapčevstvo. Tudi ta boj se izkuša zanesti v naše šole, kjer je imel že dedno oravico. Za te razmere, ki so nastale, ima pač v prvi vrsti naša bivša utrakvistična šola glavno zaslugo. Nihče ne more tajiti, da bi ne bila dala ta šola podlage za sedanje narodne in tudi vzgojne razinere. Saj je vehdar že bivši dež. šol. nadzornik Oobanz svojim prijateljem rekel: »Ne bojte sc prav nič za ponemčenje koroških Slovoncev, zakaj vse to bo storila utiakvistična šola!« Da seje, ne vem po katerem svetovnem učenjaku, smatralo ponemčevanje že samo na sebi kulturno delo, dobro vzgojno delo, se vidi tudi iz dejstva, da je bila edina slov. knjiga v naših šolah katekizem in da so se učiteljske konference vsako leto bavile po večini oamo s ponemčevanjem. Tako je bilo mogoče, da se je videlo samo v ponemčevanju edinj smoter šol sploh, da je postal slovenski pouk kakor rdeča ruta naših oblasti in deloma nas samih. Kje bi naj torej vzeli značaje za sedanjo težko dobo, ko vendar ni bilo dovoljeno v materinskem jeziku blažiti srca otrok, dajati jim trdne moralne podlage, zbujati čustva — dušo vz:?ajati sploh. To delo je celo v materinskem jeziku težko, v nemškem nerazumljivem pa je popolnoma nemogoč. Lovec se poslužuje posnemanja ptičjih, oziroma žival skih glasov, da jih privabi k sebi, a kroni stvarstva, gospodarju sveta — človeku, koroškemu Slovencu — je bila ta uajprimitivnejša pravica odrečena. Koroški Slovenec zato danes ne zna primerno ceniti aobre, oziroma slabe šole, zakaj skoro vsak je bil vzgojen v slabi šoli. Otroci so oui tudi preobloženi z delom (6 ur na dan), zato pa omagata spomin in veselje do ?ela in zato, posebno ko izstopijo otroci z sole, opustijo navadno do vojaških let "> tudi čez vsako nadaljnjo izobrazbo; ne ereJ° več ničesar tudi zato ne, ker ne znajo slovenski in ne dovolj nemSki. Veljave šola kot pri drugih narodih ni imela, in če so se učitelji sami pritoževali, da ie prebivalstvo — schulfeindlich — no, potem bi se morali vprašati: »Zakaj?* Kratkomalo so tukaj vrgli krivdo na duhovščino, na klerikalce. Smatrali so vsak stik z njo kot nečasten za učiteljstvo, kar moram kot sramoto na račun nizke izobrazbe, površnosti in oholosti zapisati. Znabiti mi kdo pride z res utemeljenimi dokazi, da so bile te osebnosti med 4 ali 6 očmi, ne pa za vse razmerje med dvema stanovoma. Ta koroška špecialiteta je šla celo tako'daleč, da je sovražil tak šovinist svoje kolege in tudi druge osebe, čeprav so samo slučajno prišle v družbo znanega ali neznanega župnika ali kaplana. Sovraštvo brez povoda je bilo tako globoko, da mi nehote sili v misel znano krvno sovraštyo divjakov, ki so se klali med seboj, dokler ni skoro nihče več ostal na tem ljubem svetu. To naše stališče moramo temeljito revidirati, zakaj tako stališče ni samo skrajno malenkostno, ampak celo smešno. Mi ostanemo ravno tako napredni, četudi govornno z izobraženim župnikom, vsaj kdor ima trdna načela, tega ne izpreobrne nihče. Kako daleč naj vsak v tem oziru gre, je prepuščeno njegovemu lastnemu prepričanju. Bodimo nekoliko širši v tiašem družabnem občevanju, nikakor pa r.e ozkosrčni, nedemokraški; boditno soiidni v družabnem oziru. Pri težavnem delu, ki ga z ustanovitvijo naše države prevzemamo posebno na Korošem, nam bo stik z vsemi stanovi samo koristen. Vojna nas je potisnila na to pot, in hodimo torej po njej, odstranimo predsodke, in videli boste, da se tudi tako da živeti dobro, samostojno življenje! Lažje bomo kos velikemu delu, ki nas še čaka, ako ne bomo stali pasivni ludi v družbi sploh. Odstranimo vse malenkostne priveske svojih naprednih načel, stopimo med državljane brez ozira na njih politiško mišljenje, delajmo pozitivno in kmalu bomo eden — če ne sploh — najkulturnejših Ln najodločilnejših faktorjev v našem narodnem življenju, kar bi lahko bili že danes, pa nismo! Ko na tak način revidiramo svoje stališče v družbi s pozitivnim sodelovanjem, nas ne bodo več skrbele naše razmere v učiteljskih organizacijah. Deloma smo že dosegli, deloma pa še bomo, da se bo učiteljstvo cenilo navzdol in navzgor, in bomo, kadar bo potreba, vedeli uvcljaviti svojo materialno stališče povsod ria vsakem polju svojih potreb. Naše učiteljske organizacije morajo postati središča, ki iz ^jih pridejo direktive za vse moderno delo po deželi, delo, ki mora obsegati vse panoge gospodarskega in kulturnega značaja za procvit našega naroda! Naše materialno stališče je zaenkrat v naše zadovoljstvo zgotovljeno, in brez materialnih skrbi bomo tem lažje opravljali svoj velevažni kulturni posel. Tu noben delaven učitelj ne bo hotel zaostajati, ko pride do zavesti, da nismo več narod tretjega reda, ampak smo enakovreden, enakopraven član velike svetovne človeške drnžbe Delali bomo na to, da si zagotovimo vse ugodnosti, ki jih še nadalje potrebiijemOj da nam bo mogoče široko, plodovito delo. Medsebojni učiteljski stiki niorajo bili jekleni, bratski. Nihče se ne sme zapostavljati, kdor dela po našem programu: nihče se ne sme čutiti kot manj vrednega zapostavljenca. Tesne uniforme polinškega prepričanja v naši stanovski organizaciji ne smejo veljati, zakaj zavedati se moramo, da ravno politiško sovraštvo uClteljstvu najbolj škoduje, naše moči cepi, našo silo slabi, provzroča slabe uspehe. Stanovska organizacija se mora izključno baviti samo z našim položajem in y siršera smislu z gospodarskim in kulturnim položajem našega naroda. Izključena mora biti vsaka debata politiško-strankarske vsebine. Mi imamo dovolj dela za narod, da, več kot vsak drugi stan, kaj bi cepili moči z neplodnim politikovanjem! Učimo se iz preteklosti! Dam stotak, da je vsak liberalec in klerikalec pred vojno bii trdno prepričan o največji popolnosti svoje organizacije, da ostane le ta trajna do konca koncev, in vendar je vzela te rožice zima, mraz, a narod je ostal, in čimbolj so mu puščali kri politikarji, tem slabši je njegov sedanji položaj. Zavedati se moramo, da smo drugi najkulturnejši slovanski narod, da je naša meja ob Jadranu ob morju, da je naša bodočnost ena najsijajnejših v gospodarskem oziru, in napeti moramo vse moči, da se bo gospodarsko stališče naroda dvignilo na višino, kot mu jo zagotavlja ugodna leža države. Vse naše misli se morajo osredotočiti na morje, na najugodnejšo gospodarsko podlago naroda našega. Vi veste vsi, da ni u^odno materielno stališče nobenega stanu odvisno bolj od dobrega gospodarskega stališča naroda kot materialno stališče uciteljskega stanu.