Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Bfoje načelo: Kar lepega vidiš, hvaJevrednega Blišiš, korietnega skusis, zapiši! — Po tej poti otmeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prisloviei latinski: MLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka ostane". Od gerške cerkve napotil sem se proti cerkvi Marije Snežnice, katero imenujejo nekateri tudi talijansko narodsko cerkev (Italienische Nazionalkirche), berž ko ne zato. ker se o nedeljah in praznikih tu talijansko pridiguje. Zunajnost tega svetišča ti ne kaže veliko; rujavo-začernele zidine pa svedočijo, da dviguje se zelo stara stavba pred našimi očmi. In temu je tudi tako. Sozidati jo je bil dal 1. 1276. hrabri kralj Otokar, katerega mertvo truplo je bilo po bitvi za-nj tako osodepolni na moravskem polji (Marchfelde), v kateri bitvi je bil tudi ubit, ravno v tej cerkvi skoz 12 dni razpostavljeno. Znotranje cerkveno lice je dovolj prijazno, in tudi ne brez znamenitost. Med mnogimi drugimi imenujem dobro posneto sliko zadnje večerje po Leonardu da Vinci; spominek pesnika Metastasio (f 1782); mozaik-sliko Rafael-ovo, katero so poklonili tej cerkvi JNjih veličanstvo cesar Ferdinand I. itd. Zapustivši ravno opisano cerkev šel sem proti cesarski dvorai kapeli, katero sem zarad sprelepega petja skoraj vsako nedeljo obiskal. Danes je gsp. dvorni pridigar tako občutljivo ščipal dunajske liberalce, da sem se sam pri sebi prav inočno čudil, da si na tem mestu kaj tacega upa. K sklepu ouienil je tudi, da ravno na današnji daa, 12. septembra 1683 (spadala je tisto leto današnja nedelja tudi na 12. sept), je bil močno stiskani Dunaj prav po očividni pomoči Marije rešen oblege in nasilstva Turčinov, katere je napeljeval čč. gg. bravcem že po mojih spisih znani Kara Mustafa (čegar mertvaška glava shranjuje se v dunajski mestni orožnici). Zadnje besede govora bile so prošnja do Marije, da »kakor je ona rešila takrat Dunaj zunanjih nasilnikov, naj bi ga danes otela notranjih, domačih sovražnikov". Za popoldan sem bil sklenil obhoditi znotranje dunajsko mesto okoli in okoli. Ker sem pa želel pred še zveršiti neko opravilo v okraju sMaria Hilf", sem se koj okoli 2. ure vzdignil iz doma. Prišedši do lepe dvastolpne farne cerkve Marije pomočnice, po kateri nosi celi okraj svoje ime, zvonilo je ravno k večernicam, toraj sem stopil za ene trenutke va-njo, česar se pa tudi nisem kesal. Ravno pričel se je bil sv. obred, in ker mi je inštrumentalna godba, katera je pospremljevala orgeljne glasove, posebno dopadla, ostal sem dolgo čez namen v cerkvi, in taisto tedaj tudi lahko bolj natanjčno ogledal. Pozidana je v romanskem zlogu, ima po vsaki strani po troje bolj plitvih kapel; glavni dve ste vendar malo globokejši od ostalih. Stene cerkve pobarvane so zelenkasto, oblok pak je ozaljšan ves s prekrasnimi slikarijami. Posebno se odlikuje presvetišče, ki je zelo lepo in visoko, res vredni prostor za prekrasni veliki altar, pred katerega Dunajčani baje v obilem številu pogostoma dohajajo pomoči prosit. Danes se je mogla obhajati tu posebna slovesnost, ki se je skončevala tudi z zahvalno pesmijo, katero so obilno zbrane trume ljudstva po vsej cerkvi navdušeno z orglami prepevale. Medigrine pesmi so bile posebno veličastne, z veršečimi trombami in pavkami spremljevane, kar je slovcsnost močno povekševalo. Tudi milodari so se pobirali med sv. obredom z velikimi plehnatimi pušicami, tedaj gotovo za kaki posebni namen. — Naprej grede prišel sem tudi do cerkve sv. Lojenca nam Schottenfelde". Ker so mi tudi iz nje doneli nasproti orgelni glasovi, stopil sem mimogrede tudi vanjo. Opravljala se je tudi tu ravno večernica. Oblok cerkve vidil sem ves poodran, ker ga ravno malajo,- v ostalem je cerkev bolj priprosta, vendar pa prijazna in zelo svitla. Ponaša se tudi ona s tem, kar po mojih mislih dobro pristuje vsaki cerkvi; z velikimi zvonovi in z dobrimi orglami. Ljudstvo je tudi tu pri blagoslovu po vsej cerkvi prepevalo, kar mi je zopet zelo dopadlo. Ker sem bil svoj posel hitro opravil, napotil sem se po najbližji poti naravnost proti Jožefovo-mestnemu glazis-u, odkjer sem se hčtel podati potem naprej okrog znotranjega Dunaja. Ker je svet letod povsod nekoliko navzdolen, sera bil le grede na vojaškem nparadcplatz-u", in med pervimi poslopji, ki so me zbodla tu v oči, bilo je tudi ono, ki nosi na čelu sprednje zale strani napis: Ferdinand I. MDCCCXLI k. k. Militarisches Geografisches Institut. Ta vojaški zavod ima tiskarno, litografno in bakrorezno naredbo in tudi astronomični observatorij. Zarad visocega praznika in pervih popoldanskih ur vendar ni bilo tu noter priti moč, toraj sem se napotil hitro naprej in sicer proti severju. Velikansko kipel mi je iz osredka mesta Štefanski stolp od desne sem nasproti; unkraj nparadeplatz-a" raztezale so se orjaške zidine cesarskega dvora; kmalu sem bil tudi naimo nVotiv-cerkve" in deržavne zbornice, kar mi je bilo že vse od poprej znano. Pervo, nad čimur sem hotel napasti radovednost svojo, bila je cesarevič Rudolfova vojašnica. To poslopje je pač res velikansko, pa tudi krasno zidano, kar nekako svedoči, da se avstrijsko vojaštvo oveseljuje v sedanjih časih boljše skerbljivosti, kot njega dni, ko je vladala še glasovita ,,leskovica". Zdaj je, kakor sploh pravijo, res vojak mimo nekdaj: gospod. Ker sem botel velikost Rudolfove vojašnice bol natanj- čno ogledati, podal sera se skozi glavni vhod v znotranje prostore, in prehodil zaporedoraa tri velike dvore, ki so vsi po vsih štirih straneh obdani z 2 (ali celo 3) nadstropja visocimi zgradami. Srednji oddelek velikanske te vojašnice vravnan je za konjike. Cela kardela vojakov bi lahko stanovala v teh obširnih prostorijih, vender pa sem slišal, da ni posebno zdravo, dolgo časa noter bivati. Berž ko ne nižina kraja in neposredna bližava donavskega kanala, ki prav blizo zadaj teče, ozračje kazi in okužuje. Malo zdolaj za Rudolfovo vojašnico pelje čez donavski kanal leseni most, katerega sera zdajci prekoračil. Imel bi se bil zdaj zaoberniti proti jugu; al zidarije nove, še ne popolnoma dodelane dvastolpne cerkve v Brigittenau-i proti zapadu gori, vabile so me tako mikavno k sebi, da sem se vdal željami, ogledati si tudi to novo stavbo. Pot peljala me je prek premnogih skladovnic derva, ki so čakale menda kupcev; dalje mimo cesarsko-vojaškega oskerbništva (Verptiegsamt), ki se ravno ali močno razširja, ali pa čisto na novo stavlja. Od tod naprej bil sem kmalu pri novi cerkvi, katera je na precej visok nasip postavljena; kajti Donava na tem kraji o povodnjih nek posebno rada gospodari. Ker cerkev še ni dodelana, in je z leseno ograjo okoli in okoli obdana, tudi nisem mogel v njeno znotranje priti. Akoravno so bila zidovja in stolpa zelo poodrana, sem vender videl, da je zlog cerkve neka zmes bizantinsko-gotiška, in da se sploh stavbarji naših dni zelo bližajo delom starih časov. *) Ker se je bil jel že bližati večer, sem se kmalu odpravil naprej, in napotil se naravnost proti jugu. Pot pripeljala me je po nekolikem času do visocega, terdnjavskem okopom enacega nasipa, in ko pridem verh taistega, odpre se mi neizmerni c. k. wAugarten", t. j. velikanski vert z raznoterimi, na vse strani prekrižanimi drevoredi in cvetličnimi tratami. To jako obširno sprehajališče, — nekaki dvojčkini brat nPrater-ja" — nasaditi in vravnati je dal cesar Jožef II., in sicer, kakor je napisati zaukazal sara nad vhodnimi vratmi: nAllen Menschen gewidmeter Belustigungsort von ibrem Schatzer". Nasip okoli ^Augarten-a" ima nalogo, zabranjevati pogostnim povodnjim Donave vtok v obširna sprehajališča; — da pa malopridni ljudje ne počenjajo kake škode ali nerodnosti, zato skerbi straža dosluženih vojakov (Invaliden). Precej dolgo sem hodil, preden sem premeril, — in to le v ravni čerti, obširne prostore ,,Augarten-a", in skoraj bila je tema, ko sem prekoračil na drugi strani zopet visoki nasip. Nahajal sem se zdaj že v Leopoldovem mestu, zaober- •) Ta cerkev bi imela dodelana biti že I. 1870; al kakor sem nedavno bral v nekem danajskem časnikn, so jo zgotovili še le letošnje leto in je bila pred malo časom posvečena. Delo je vladal stavbeni mojster at. Štefanske metropolitanske cerkve, Miroslav Schmidt. Zvonika sta visoka po 34 sežnjev, cerkev pa je dolga 26 sežnjev. ima 3 ladije, in vtegne po popisu prav lepa biti. Pis. nil se kmalo proti zapadu, prehodil dolgo ulico nTaborstrasse", čez Ferdinandovi most prišedši, okrenil se proti sloveči ,,Ringstrasse", ter prek cesar Fianc-Jožefove vojašnice grede, bližal se vedno bolj videnskemu krogu. Popolnoma utrujen dolge hoje prišel sem že dovolj pozno domu, vender zadovoljen, ker sem zvedel po lastnem prepričanji, da kdor hoče edino le notranje dunajsko mesto obhoditi, sme si že zaarati pri usnarju par kratkih podplatov. (Dalje prih.)