31
VREMENSKE STOPNJE IN OPRIMKI
Z nastopom jesenskega hladu pa se 
spremenijo tudi nebesni in oblačni 
barvni odtenki. Mrč je vse nižje, poleg 
tega pa pri daljnih razgledih tudi manj 
moteč. Vidljivost je vse boljša in boljša, 
kar traja do takrat, ko se začne poja-
vljati za naše kraje predvsem po megli 
prepoznavni dolinsko kotlinski tempe-
raturni obrat. A vrnimo se k barvnim 
zadevam in se vprašajmo, od kod prav 
v gorah tako izraziti barvni odtenki 
neba. Sončeva svetloba se na poti skozi 
atmosfero siplje na molekulah plinov 
in na majhnih trdnih ali tekočih delcih. 
Prevladuje Rayleighovo sipanje (velja 
za optično nehomogena sredstva, ka-
kršno je tudi ozračje), ki je mnogo iz-
razitejše za kratkovalovni del vidnega 
spektra. Modrina neba sicer vsebuje 
vse barve spektra, vendar prevladuje 
delež vijolične in modre svetlobe. Do 
opazovalčevega očesa pride sipana sve-
tloba po zelo zveriženih poteh prav iz 
vseh smeri neba. V gorah je nebo nav-
pično nad nami bolj modro (temno) 
kot pri enakem pogledu iz doline. V 
nižjih plasteh ozračja vsebuje zrak tudi 
večje delce, na katerih pride do izraza 
Miejevo sipanje (pomembno za medije 
z večjimi delci). Pri slednjem se bolj 
Karnijske špice nad Sappado FOTO: ANDREJ STRITAR
Svetlobna igra gorskih grebenov 
 
  Miha Pavšek
Z
a nami je meteorološko poletje, doslej eno najtoplejših nad izven­
tropskim delom severne poloble. Tega na srečo pri nas nismo občutili, 
tudi v gorah ne, sploh pa ne v taki meri kot drugod. Nadpovprečna snežna 
sezona 2009/10 in snežni ter hladni maj sta nam pustila vsaj nekaj snežišč, 
ki so vztrajala vse do najlepšega, lahko bi mu rekli tudi najbolj planinskega 
meseca – septembra. Z nekaj sreče in s še pravočasnim obiskom babjega 
poletja se lahko lepi vikendi podaljšajo vse do sredine oktobra. Če vam je 
ostal kakšen dan dopusta, naj vam ga v tem delu leta nikar ne bo škoda 
zapraviti za osvajanje ciljev na "visokem nivoju". Marsikdo si prav za ta čas 
prihrani najdražje planinske sladkorčke. Saj veste, to so tiste ture, ki jih 
imamo že nekaj časa na papirju in še več let v glavi in nikakor ne pridejo 
na vrsto.  Izgovorov in razlogov za to, da izvedba še ni bila realizirana, 
torej septembra res ni več! Sneg v najvišjih delih domačih gorah kimavca 
še skopni, kasneje pa vse teže oziroma traja dlje, da so poti spet normalno 
"prevozne".

32 S E P T E M B E R 2010
sipljejo tudi dolgovalovne sestavine 
svetlobe, ki ostrino modrine neko-
liko zbledijo. Običajno je nebo nad 
nami bolj modro kot nebo proti 
obzorju. Nekaj podobnega lahko 
opazujemo tudi po dežju ali nevih-
ti, ko pravimo, da je "zrak opran". 
Bistvenega pomena za odtenek 
nebesne modrine je predvsem smer 
opazovanja. Svetloba, ki pride do 
opazovalca iz smeri obzorja, na-
pravi daljšo pot od svetlobe nad 
nami (zenit). Zamislimo si dolg, 
vodoravno položen zračni valj, 
na katerega nekje od zgoraj vpada 
bela Sončeva svetloba. Če gleda-
mo skozi ta "predor" proti obzor-
ju, prihaja do našega očesa sipana 
svetloba vseh valovnih dolžin, 
pri čemer se razprši več modre 
kot rdeče. Toda modra svetloba, 
ki prihaja do očesa z nasprotnega 
konca valja, se na svoji poti še do-
datno siplje, zaradi česar tudi slabi, 
rdeča pa precej manj. Daljši kot je 
predor, bolj se učinka izničita in 
zato vidimo obzorje belkasto. Po-
dobno lahko razložimo pojav, ko v 
gorah opazujemo sončni zahod za 
gorskimi grebeni in slemeni, nani-
zanimi drug za drugim. Dlje kot je 
greben, več sipane svetlobe se na 
poti pridruži žarkom, ki potujejo 
neposredno od grebena proti na-
šemu očesu. Zato zelo oddaljene 
vrhove vidimo bolj blede in sive 
ter z manj podrobnostmi, medtem 
ko so bližnji razločnejši, a z rahlo 
modrikastimi odtenki. Kako eno-
stavno, kajneda, samo gor je treba 
iti ter pogledati v dalj in šir …  m
Stabilno vreme je omogočalo zanimive ture.  FOTO: MIHA PAVŠEK