HeJulO'	ad&MA ib
£0JHll«C»
POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL M AMR ANI ŠT. 3
Stednji vzhod
Št. 68
23. utaia 1943.
Nagrobni govor laškemu imperiju
Teden dni pred predajo italijansko-nemš-kih armad v Tunisu in Bizerti se je zopet oglasil Mussolini. Govoril je, kakor običajno, množici zbrani na trgu Venezia, ali neobičajno je bilo to, da italijanske radio-pos-taje niso oddajale njegovega govora. Vse kar smo o govoru izvedeli, so odlomki in komentarji inostranskih agencij.
Drugače je bilo v časih, ko je navdušena množica kričala in odobravala napoved vojne Abesiniji, Franciji in Ameriki. Takrat so prenašale vse italijanske radio-postaje govor in razgovor moža na balkonu s spodaj kričečo drhaljo, govor zabeljen z vzkliki Muce, duce” in “Giovinezze. ’ S takimi paradami je hotel Mussolini oplašiti cel svet, a Italijane prepričati, da so narod junakov in pravi nasledniki starih Rimljanov. “Cesarstva v dekadenci” in “demo-judo-pluto-kratski narodi” se sedaj vprašujejo, kje je onih “osem milijonov bajonetov,” ki so imeli ščititi imperij in “novi red ?
Dučejev nagrobni govor laškemu imperiju je bil omejen samo na poslušalce trga Vene-zia in kakor so navadno nagrobni govori, bil je brez muzike in petja.
Otožen govor, ki ni imel samo namena naznaniti konec afriške aventure, temveč tudi potolažiti vznemirjeni narod, kateri se
že tri leta bori za pruskega diktatorja in to za onega, ki nikoli ni prikrival zaničevanja za “degenerirano latinsko raso."
Potrte Lahe je Mussolini takole tolažil: “S tega balkona sem vas v prošlosti usmeril na afriška obrežja . . . Danes vam 'obljubljam, da se bomo še povrnili, da dovršimo nalogo, za katero smo poklicani.”
Povrnili se bomo. . . S temi besedami je osiveli duče naznanil poraz. Klaverna tolažba za narod, katerega velik del vojakov polni • ujetniška taborišča. Za narod, kateri je v tako kratkem času izgubil cesarstvo zgrajeno v petdesetih letih z ogromnimi žrtvami. Ekspedicija v Abesinijo proti Meneliku, borba za osvojitev obale Rdečega morja in Indijskega oceana, vojna s Turki za Libijo, vse to je sedaj zaman. Vse žrtve italijanskega naroda še pred fašistovsko dobo so izgubljene.
Prepričani smo, da se bo Italija še ozirala nazaj v preteklost, na Afriko. Ali sreča se pač nikoli ne provrne. Zavezniki ne bodo več dopustili, da Italija dvigne svojo zastavo v Addis-Abebi ali, da zavlada muslimanskemu življu v Libiji. Atlantska karta bo ščitila pravice vsakega naroda do samoodločbe.
Ne vemo če bo Hitler učakal dan ponižanja, ko bo moral naznaniti nemškim telebanom, da je vse izgubljeno in da je njih edina tolažba “revanche.” Mussolini ga je doživel in mislimo si, da ni bilo zanj večjega ponižanja, ko je s slavnega balkona povedal svojim klavernim poslušalcem, da so od celega imperija ostali le spomini.
Vojna v Afriki je končala na ruševinah Kartagene, na katerih so stari Rimljani zgradili svoje cesarstvo. Na istih ruševinah je propadlo duče je vo cesarstvo 1943. letaj*
Nobene solze ni izzval nagrobni govor premaganega dučeja.
IZ KAIRA V ALŽIR
Ob pol desetih zvečer 9.maja je prišel prijatelj major H. z novico, da potujeva drugo jutro ob 5.uri. Časa za pakovanje in ureditev tekočih poslov-presneto malo. Ali Slovenke napravijo tudi to, čeravno so ostale postelje ne-razmetane. Peri, šivaj, likaj, krpaj, spravljaj in pakiraj. Ura se je hitro premaknila na tretjo jutranjo. Prijatelj G. 'iz Ljubljane, ki je bil ta večer posebno dobre volje (vzrok, prosim je preveč diskreten, da bi ga mogel izročiti javnosti), se je poslavljal ravno pol ure.
Izpred Šepersa naju je kamijon potegnil precej daleč v puščavo in ob»7 uri sva zasedla dvomotorno letalo. Klopi, divanov in drugih takih razsipčnih udobnosti ni bilo niti za dva generala, ki sta se z ostalim ducatom moških in dvema ženskama uniformiranka-ma, prekladala z enega kovčeka na drugega.
Sam vzlet je bil brez vsakih ceremonij.. Še predno je vsak iztegnil svoje krake in poiskal primerno lego za anatomično skladnost zadnjih kosti, smo že bili na 1500 metrov. Mirno. ko po olju je plaval železni tič. Zlati puš- * čavski pesek se je igral s sončnimi žarki in prav po sibirsko so se modrila gola kolena in kurja polt je mrzela po odkritih rokah. Plašč, očiščen in zlikan pa je ležal kot razpo-čena nogometna žoga na dnu številnih kov-čekov in cul. ,
- Pogled na nižino pod nami v marogastih barvah pa je kmalu ogrel kosti. Čez samo svetovnoznano Kataro nas je vodila pot. Nad nekdanjim bojiščem smo. Tu pa tam se razločno vidijo strelski jarki. Celo po kak osamljen šotor plapola napol odprt v puščavskem vetru. Zraven njega razbito, prevrnjeno vozilo. Sam Bog ve katere izdelave. Tudi žične ovire so tu, minska polja pa se raztezajo v nedogled. Žive duše nikjer: pravo puščavsko pokopališče.
Kmalu smo nad Halfajo. Solumski zaliv na desni nam z vso točnostjo kaže kje so bili naši fantje pred letom dni. Grobišče tankov je še vedno tu. Niti varčni Nemci ga niso pospravili.Nehote, same po sebi uhajajo misli v one čeri, doline in goličave, koder je pred letom odmevala slovenska pesem. Ravno nad robom smo, kjer je stala naša opazovalnica. V strmem previsu se točno rišejo konture kamina, kjer je bil nameščen naš štab. Celo ozka^izdolbina poveljnikove ‘sobe je še tu. In tam v previsih pod strmini skalovjem naša “Kaplarska šola . Ej takrat so prodajali
wisky še po ducatih... Bog ve, ali ni v tem pesku nekje pogrnjena še kaka “Bazovica .
Kar čez Tmini in tesno ob vznožju čire-najskega gorovja drčimo proti Bengaziju. Zlatorumena barva se umika oljčnemu zelenilu. Človek bi mislil, da je tu vendarle malo bolje, ali obdelane zemlje je bore malo. Nekaj ograd kakor po našem Krasu v vseh mogočih geometrijskih oblikah, zraven štirioglate kolibe domačinov Libijcev. Male črede koz in kamel, to je vse.
Prejšnja popolna mirnost letala dobiva tu znatne sunke navzdol in navzgor. Potniki nekam zvedavo pogledujejo skozi vrata v pilotsko kabino, ali ta njihova radovednost prav nič ne zmanjša naraščajočega - ne posebno prijetnega kolebanja. Včeraj je moj želodec stavkal in termometer (kupljen v-Egiptu!) je pokazal 39.1 C temperature. Nič čudnega, da z mešanimi občutki pričakujem, kaj bo. Godi se mi kot mojima znankama, ki sta seveda ženskega spola... Ali volna, čeprav malo srbi, odlično funkcijonira.
Tam na desni leži Bengazi. Prav za prav štrlijo v zrak samo še zidovi. Spuščamo se skokoma. Letališče je obširno in sledov od vojnih dogodkov ni malo. Mislim, da so Nemci in Lahi imeli tu precej neprijetne noči. Rommelovih ostankov je dovolj. Organizacija je perfektna. V 15 minutah smo zopet v zraku, in tudi že nad morjem. Kar čez Sirtski zaliv jo ubrišemo. Vse povsod, kamor se ozre oko morje in morje. Nikjer niti ene ladje.
Med potniki in tudi obema potnicama, ki smo ju pustili v Bengaziju, sta moji znački “Jugoslavija’ vzbujali skoro preveč pozornosti. Eden izmed obeh generalov me je stalno kar obožaval. Povedal sem že, da je moj želodec stavkal in sem ga zato krotil z lakoto. Sedaj pa pride izredno vljudni general in mi nudi pristni sandvič angleške fabrikacije. Moral sem ga vzeti, dasi je bil razsežen kakor kranjski kmečki hlebec. Duh po kornbifu s trdo-kuhanimi jajci, kruh precej sirovo testo ; vse kot napravljeno za stav-kujoča očrevja. Ali, človek je vojak in general je mislil, da sem najmanj Dražin brat, seveda najmlajši vsaj po činu. In ugriznil sem, grizel in požiral. Levico sem trdo stiskal ob trebušno mreno misleč, da s tem še podvojim blagodati volnenega pasu. .Čez ves Sirtski zaliv (2 uri letenja) sem grizel generalski sandvič in spil čašo generalskega čaja. X* res-
:)

niči britansko-jugoslovansko zavezništvo se je ponovno potrdilo, želodec je postal podplat in kakor vemo cement podplatu ne škoduje.
V Mizurati smo pristali samo toliko, da smo oddali in sprejeli pošto. Pristanek je bil mnogo boljši od onega v Bengaziju. Tudi tu so sledovi udarcev 8.armade dobro vidni. Še malo in v daljavi so se kaj prijetno pokazali temno-zeleni nasadi, ki obdajajo letališče Castel Benito. Letališče je ogromno. Lahi so ga lepo uredili, ali sedaj kažejo hangarji ravno taka rebra kakor izstradani laški ujetniki.
Organizacija Britancev je tudi tu perfektna. Na hangarjih se svetijo napol razstreljeni napisi “Vinceremmo, date ali alTltalia, Duce pensa per noi” itd. Zasedla sva kam i j on in hajdi po dobro asfaltirani cesti v Tripoli. Do mesta je 24 km. Tudi midva sva srečavala napise, kakor jih je videl prvi angleški vojak, ki je pred 3 meseci prvič rinil v Tripoli. V “Šotorski knjižnici je v popisu “Taksi, taksi povedal vse, kar je videl, zato tu ne bom ponavljal. V resnici ima človek neko posebno zadoščenje ob pogledu na mesto, kjer je pred leti rimski diktator vihtel meč islama. Časi se res spreminjajo...
Tripoli, ki so ga mnogi naših občudovali v laških capah, je malo ali lepo mestece. Lahi so tudi tu hoteli pokazati vsemu svetu, da so nesmrtni fanfaroni. Na tisoče fašistovskih snopov na zidovih, spomenikih, obcestnih kamnih, javnih in zasebnih poslopjih in celo na javnih straniščih. Rimske volkulje so tu, kamor oko pogleda. Če pa človek vse te kričavosti odbije, dobi lepo evropsko mestece,
v katerem bi se prav dobro počutil, če bi ne bilo v Afriki in če bi bilo na razpolago vsaj štamprlček dobre kapljice.
Po mestu je povsod še mnogo nemških napisov. Samo mesto je hudo izdelano po zračnih napadih. Precej so razdejali tudi Nemci pred odhodom. Skoro vse javne naprave pa so že v polnem obratu. Luka funkcijonira kakor v mirnem času. Sovražno letalstvo nas pušča tudi ponoči na miru. 60% Lahov je zbežalo, ostali so krotki kot politi mucki. Včasih so celo naravnost hlapčevsko priliznjeni. Laški vratar v hotelu me je vprašal od kje sem iz Jugoslavije. Ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije, je hinavsko skremžil obraz in dejal: “Uboga dežela, koliko je pretrpela ! “Da , sem odgovoril, “ostala bo Lahom v globokem spominu, zasenčila bo Redipu-glie z desettisoči laških grobov!”
Naših fantov je nekaj desetin in kmalu bodo med nami. Mnoge stvari so preživeli in hudo so trpeli. Povedali bodo marsikaj. Ob Marethovi črti je precej slovenskih grobov.
Pijače ni nobene. Lepa, rožnata rdečica pojema iz cvetočih lic mojega spremljevalca in z rdečico pojema tudi njegova dobra volja. Danes je reveža kar glava bolela, ker se je sinoči napil preveč vode. Resno se boji, da se mu žabe zaredijo v trebuhu. Oblegala sva Nafi, ki je menda tudi suh, ali vrsta vseh činov in vrst orožja je bila predolga in popolnoma brez upa zmage. Vsa moja laška žlo-budravost ni mogla pričarati iz zaostalih laških krčmarjev niti ene same steklenice vina. Vsa sreča, da pojutršnjem odletiva dalje. Pravijo zanesljiva poročila, da so v Al žiru zaloge še polne. Vederemo!
mi gtouU{o. IoihUUA letal
Pogoji za gradnjo lovskih letal so isti za vse države in za vse graditelje. Težkoče obstojajo v nameščanju orožja, motorja, bencina in drugi opremi v čim manjšem prostoru. Paziti je treba tudi, da se letalo preveč ne obteži. kajti ohraniti mora čim boljša svojstva.
V zadnjih časih se pogosto primerjajo moderna lovska letala z deset let starimi tipi, ki so svoječasno dosegla rekorde hitrosti na mednarodnih tekmah. Kritiki pravijo, da današnja letala ne pokazujejo nobenega napredka glede hitrosti. Njih trditev ni povsem neutemeljena, ali vsi ti opazovalci pozabljajo, da za lovsko letalo ni dovoljna samo velika hitrost, temveč ima še mnogo važnejših zahtev. Tako n.pr. mora lovsko letalo biti ze-
lo okretljivo, imeti veliko moč vzpona, možnost delovanja na teh višinah, učinkovito o-rožje, čvrsto obrambo itd. itd.
Današnja lovska letala so si po obliki več ali manj slična, čeravno so zgrajena od različnih konstrukorjev. V glavnem so to nizko-krilniki s približno 12 metrov razpona (premera krila). Žene jih motor od 1000 do 2000, pa tudi več konjskih sil, z dve ali štirikrakim vijakom. Hitrost je že presegla 640 km/h, a višina vzpona je že daleč čez 12000 metrov. Skoraj vedno so grajena iz kovine, imajo navadno od 8 do 12 strojnih pušk, od 1 do 4 topove, ali pa kakšne druge slične kombinacije.'
Posebna varijanta so dvomotorna lovska letala, ki se največ uporabljajo za nočne polete, a podnevi za spremljanje bombnikov na večje oddaljenosti. Tipični primeri teh lovcev so Bofajter in Lajtning. Prvi je normalne oblike dvomotornih letal, a drugi je posebne zelo vitke konstrukcije s kombiniranim povezanim dvojnim trupom in s pilotsko kabino v sredini. Značilnost teh avijonov je posebno težko orožje, ki sestoji iz več topov, a ima kljub temu znatno hitrost in velik doseg.
Graditelj letal ima težkoče, da spravi v sklad razne potrebe modernega lovskega letala. Zadovoljiti mora gotove pogoje odpor-' nosti in aerodinamske popolnosti. Paziti mora na pravilno razmestitev orožja, oklopnih plošč, bencina, radijske postaje, aparata za kisik in vse druge potrebne opreme, a pri vsem teni ne sme prekoračiti dovoljene teže. Pravilna razdelitev opreme v krilih, ki so navadno zelo tenkega profila, povzroča največje težkoče.Izbrati se mora primerno mesto za strojne puške, topove in njih municijo. Večkrat tega ni mogoče napraviti, ne da bi se pri tem pokvarila lepa linija krila.
Graditelj mora postaviti pilotu posebne steklene plošče, da mu omogoči pregled, paziti pa mora pri tem, da ne pokvari aerodinamične oblike trupa. Nadalje mora vse tako urediti, da se letalo čim lažje sestavi in pregleda ter po potrebi pozneje tudi čim lažje popravijo bitni deli (radio-postaja, motor, orožje, upravljač itd.).
Od običajne oblike lovskega letala se edino dva ameriška tipa precej razlikujeta.
Prvi tip je Erokobra, ki ima motor postavljen za pilotsko kabino in je hlajen z glikolom. Os motorja gre skozi kabino na poseben prenos. To omogoča namestitev 37 m/m topa v prednji del a vi j ona in s tem večjo točnost streljanja. Pri vseh ostalih letalih so topovi
nameščeni v krilih. Ta način graditve omogoča tudi podvozje tipa tricikelj, ki je prvič postavljeno na lovskem tipu letala. Motor postavljen za pilotsko kabino ne zastira preglednosti pilotu, kot se to dogaja pri drugih lovskih letalih.
Drugi tip je Tanderbolt. Njegov motor ima 2000 konjskih sil. Hlajen je na zrak, kar je izjema za lovsko letalo. Hitrost prekaša 640 km/h.
Oba tipa sta se že uspešno izkazala v prvih zračnih bitkah s sovražnimi letali.
Zanimiv je zadnji model tovarne Hariken, odlično lovsko letalo Tajfun, opremljeno z motorjem čez 2000 konjskih sil. Tu gre za lovskega enoseda-nizkokrilnika, delo inž. Sydney-a. Tayfun-a poganja stroj Napier ‘'Sabre”, ki ima naslovno učinek 2000 konjskih sil, v resnici pa razvije lahko 2400 do 2600 konjskih sil. Ta stroj prekaša toliko cenjeni motor “Royal Scott’.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da bo razvoj lovskih letal šel v glavnem po sledeči poti : bolj in bolj močan motor s problemi, kako to moč prenesti uspešno na vijake. Ta napredek bo gotovo povečal število krakov vijaka, kakor to vidimo že na nekaterih sedanjih zadnjih modelih (4 krak-vijak in dvojno obrtni vijak).
Orožje postavljeno ria letalo bo čedalje težjega kalibra in temu razmerno se bodo morale pojačavati tudi oklopne plošče na a-vijonu. Posebne naprave bodo morale pomagati motorju, da se bo lahko letalo povzpelo na večje višine in tam razvijalo največjo hitrost.	i
Zamena motorja in njegovega vijaka s posebno pogonsko napravo, slično raketnemu sistemu, bo mogoče največja revolucija v letalski industriji. Ta sistem bo pa gotovo rodil zopet druge, nove probleme.
GOVEKAR : SVITANJ E
(Odlomek)
Na koncu mize, Zoisu na desni, je sedel glavar Hohenwart, na drugem koncu mize, Zoisu na levi, pa Valentin Vodnik. Prostora nasproti baronu sta bila prazna. Profesor Pelzel je že odšel v šolo,‘Stara baronova mama pa se je umeknila v svojo spalnico. Gosta sta pila baronovo izvrstno tržaško vino, o katerem je trdil profesor Pelzel po zgodovinarju, zvanem Dio Cassius, da je starokla-sično ,vinum Pucinum’ cesarice Livije, Zois pa je semtertja srknil požirek svoje zdravil-
ne kave.
“Bi! Bilje govoril glavar z jedko ironijo, a ■ hkratu z aristokratsko ljubeznivostjo. “Moj preljubi beneficijat, prosim: midva vendar ne moreva govoriti, kaj bi in kako bi bilo, če bi bilo, nego le kako je!”
“JDobro! Kako je in kako bo, preblagorod-no gospod glavar!” je odvrnil skoraj rezko Valentin Vodnik. “Od grškega Hema do Ledenega morja, od koroško-goriške Soče in češke Vltave tja do Urala je malone ves svet
slovanski! A tudi severna tretjina Azije priznava slovansko vlado ter dozoreva po slovanskih mestih za evropsko kulturo, in dasi štejejo Slovani danes jedva petino, da, jed-va desetino tega, kar bi lahko šteli ob ugodnejših moralnih pogojih, doseza njih število vendarle nad šestdeset milijonov duš. Da, gospod glavar, resnica je in ostane: slovanski svet je največji in Slovani so med vsemi narodi, ki so si ohranili isti jezik, danes najmočnejši !”
“Da, da, ogromna masa... velikanski kolos, a brez kulture in celo brez civilizacije! In njih jezik...!’ je ugovarjal Hohemvart.
“Naš jezik? Ali, gospod glavar! - Po svojem jeziku je Slovan vendar jafetid, torej bližnji sorodnik, če ne celo mlajši brat Grka, Rimljana in Nemca! Naš jezik! Kako morete govoriti tako, gospod glavar? Pomislite vendar, lepo prosim : le med Alpami, med Re-no in Odro se je še ohranila vaša nemščina, ki je po svojem individualnem praznačaju najbolj raskavi jezik vseh evropskih jezikov!”
“Oho! Jezik Goethejev! Prečastiti, dovolite - ! je vzkipel za spoznahje glavar in se namrdnil, češ, taka trditev, je preneumna, da bi jo človek resno pobijal. Toda nasprotnik ni odnehal.
“Prosim! Dovolite meni, da izgovorim, preblagorodje! je nadaljeval Vodnik. “Jezik Goethejev, pravite? - Ali veste, kako se je prav vaš Goethe izrazil o svoji raskavi materinščini?”
“Kako ? Gotovo najponosneje,
"Ein Dichter war’ ich gevvorden, hatte die Sprache sich nicht unubervvindlich gezeigt!-” je citiral Vodnik, a hitro dostavil. “In vzlic tej priznani raskavosti nemščine, nad katero je obupaval celo vaš veliki Goethe, - glejte, gospod glavar, na kako visoko stopnjo so jo vzdignili nemški pesniki v tako kratkem času ! - Česa se smemo torej nadejati šele od slovanskih jezikov! Voltaire bi proglasil slo-vanščino, če bi jo bil poznal, za najsrečnejši jezik že samo zato, ker nima spolnika!”
“Eh, kaj artikel! je zamahnil glavar zaničljivo.
Da, da, v slovanščini lahko uporabljamo antično mero s pravcato antično gracijo!” je pritrdil Zois. “In ta obilica zvonkih vokalov, to bogastvo krepkih končnic, ta bujna originalnost in to neprestano porajanje novih, vedno lepših besed! In še nekaj: Petje v slovanščini se čuje prav tako sladko kot italijanščina, in že danes, dasi takorekoč še hla-
pec med Evropci, je Slovan poleg Italijana najbolj muzikalen ne vsej zemlji!
‘'Bodisi! A nemške kulture ne dobite Slovani nikoli!” je ugovarjal Hohemvart. “Vedno so bili razkosani, vedno nesložni, - stoletja in stoletja podaniki tujih vladarjev:	za-
mudili so svoj pravi čas in danes so - dasi imajo neznatno, brez dvorna vrlo inteligenco - vendarle trmasto, sirovo ljudstvo, ki se ne dvigne nikdar iz teme brez nemške kulture.”
Vodnik je med tem počasi dvignil čašo k ustom in požirkoma pil. Oči so se mu bliskale, a ukrotil se je in odgovoril je brez osornosti :
“Čemu trmasti? - Morda zato, ker se vzlic stoletni nemški vladi, vzlic vsem strašnim ,kulturnim’ nasilstvom nismo dali in se ne damo ponemčiti, Madjarom ne pomadjariti, Turkom ne poturčiti in Mongolom ne. po-mongoliti? In čemu sirovi ? Oh, okrutni ste, gospod glavar! Nebesa naj obvarujejo Nemce grozne usode našega naroda! Toda odgovorim naj vam zopet z vašim klasikom, z Nemcem Herderjem! Veste, kako piše on o nas? - Čakajte, takoj vam poiščem tisto mesto !”
Vodnik je skočil k biblijoteki, brskal po njej in imel hipoma že pravo knjigo v rokah.
“Čujte, prosim!” je dejal zmagovito. “Her-der piše:	,Ali bi bil čudež, če bi se bil po
stoinstolethi (sužnosti in najgloblji ogorčenosti tega naroda njegov mehki značaj pogreznil v zavratno, kruto in hlapčevsko lenobo? In vendar si je ohranil ta narod povsod, zlasti pa kjer je užival vsaj malo več svobode, svojo staro, prvotno pobodo: veselost, muzikalnost, gostoljubnost, miroljubnost, krotkost, marljivost itd.’ - Gromko je zaprl Vodnik knjigo in jo nesel nazaj v knjižnico, potem pa je nadaljeval: “Ne, ne, preblagorodje ! Mi Slovani nismo rojeni za o-pice! Rousseau je grajal Petra I., ker je hotel svoje Ruse zaradi kulture in civilizacije poholanditi in ponemčiti; nas pa bi pohvalil prav zato, ker smo rajši ,trmasti in sirovi’ kakor brez značaja in ponosa! - Pa saj mi ne zamerite, gospod glavar, da branim svoj narod?”
“Nikakor ne, ljubi moj gospod Vodnik! se je zasmejal Hohemvart. “Prav všeč mi je vaša vnema za kultiviranje vašega maternega jezika. Zameril ? Vi trdite svoje, jaz svoje. Bot sva. In tudi stara znanca sva: koliko gora sva prelazila že skupaj in koliko ži-
vih debat sva že izbojevala! In brez zamere... Priznati mi morate, da nisem sovražen vašemu narodu in da se dam rad poučiti: iz naroda ste izšli, zanj delate. Čast vam!...’’
“Memento,' quia populus es et in populum revertere!” je dejal Zois. “To mu ponavljam tudi jaz vedno in vedno!”
“Toda tajiti vendarle ne morete, da imajo Slovani toliko različnih kultur in dialektov, da ni mogoče govoriti o enem narodu! je nadaljeval Hohemvart. “In baš zato je nemogoče, da bi mogli doseči sploh kdaj zadostno kulturo in civilizacijo ter ž njima zadostno svetovno moč in veljavo! Najvišje so Nemci in brez njih kulture ni spasa nobenemu narodu na svetu.”
“A stari Grki? je vzkliknil Vodnik. ‘iKje je bila večja moč in veljava, kje lepša literatura in umetnost ? In Grki so govorili in pisali v tolikerih različnih narečjih in vsak rod je imel svojo literaturo, svojo državo, a tudi
svojo slavo! - Ne, ne, le ne bojte se za nas,, gospod glavar! Slovani imamo vendarle eno dušo in en značaj; v različnih dialektih govorimo in pišemo, a razumemo se lepše in laže nego vsi tisti različni nemški in italijanski dialekti med seboj. Moškovitar razume Slovenca, Pol jec Moškovitarja, Pemec Polj-ca, Srb, Hrvat in Slovenec pa se prav tako izlahka pomenijo med sabo, kakor se pomenijo Štajerec, Korošec in Kranjec. Bratje smo! Ista kri! V si imamo jezik ene same matere! Tako je, gospod glavar! Za sedaj nam to spoznanje zadostuje. A kako bo? Kakor Bog hoče! Naša skrb bode poslej, da se začno sinovi iste matere in istega jezika tudi še ljubiti. Ko postanemo složni, nas nobena sila več ne premaga.
Zois se je raztreseno smehljal in vzkliknil : “Videbimus c ra s!” Bil je to njegov običajni vzklik, njegovo geslo - geslo filozofa stoika, ki ga zlepa ne spravlja nič iz duševnega ravnotežja.
SMRT RIHARDA JAKOPIČA
Po kratkem presledku je sledil Ivanu Vavpotiču njegov starejši prijatelj in tovariš izza mladostnih let, Rihard Jakopič.
Slovenska upodabljajoča umetnost je iz-* gubila svojega reprezentanta. Bil je osrednja osebnost našega umetniškega* življenja v zadnjih štiridesetih letih. Njegova roka je za vedno odložila čopič, ki je s tolikim uspehom poveličeval lepoto, sijaj in barvitost narave, veličastvo vsega stvarstva.
Tako se rušijo v večnost vrhovi naše kulturne preteklosti. Pod njimi pa že dolgo klije in raste novo, mlado življenje; cela vrsta umetniških generacij, ki so videle v Rihardu Jakopiču svojega očaka, tekmuje v stvarjal-nem delu in razmnožuje vrednote slovenskega umetnostnega zaklada. Poganjajo kvišku novi vrhovi, odpirajo se novi razgledi in pogledi, zmagovito življenje gre neugnano svojo pot. Rihard Jakopič je iz svoje samote, v kateri je preživljal zadnja leta, blagoslavljal to rast. saj je do zadnjega in tudi v času, ko na veliko gospoduje smrt, veroval v svetost in veličino življenja. Bil je vso svojo dolgo dobo pravi slikarski pesnik življenja, sonca, svetlobe, barv, prelivanja, rasti in sile; v njegovi umetnosti sta se izražali skozi neštete podobe slovenskih krajin, figur, interierov in drugih motivov naša skupna vera in ljubezen.
Rihard Jakopič je zelo znana in popularna osebnost. Vse do zadnjih let se je redno pojavljal na vseh manifestacijah našega kulturnega življenja, pozoren na vse strani, kakor pristoja možu žive inteligence. Bil je dojemljiv za vse kar je lepo in pomembno ; vserazumevajoč in lahko bi rekli vseodpuš-čajoč človek, dober po srcu, kakor domač kruh, mehak in sanjav po poli pesnik, po poli filozof, v vsem pa slikar, kakor smo jih imeli le malo: oboževalec barv, lepote, harmonije.
Rodil se je v Ljubljani. Doživel je 74 let. Bil je sin trnovske fare, iz dobre malomeščanske družine. Študiral je na ljubljanski realki, 1.1889. se je vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, 1.1890. pa na akademijo v Monakovem. Tri leta je delal pri Ažbetu, nekaj časa se je prav kakor njegov mlajši tovariš Vavpotič - uril pri mojstru Hunaisu v Pragi, v 1.1902 - 1906 je živel v Škofji Loki in s tovariši pridno slikal. Od 1.1906 je živel stalno v Ljubljani. L. 1907. je skupno s tovarišem Sternenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je vodil do 1. 1914. L 1908. je dal zgraditi paviljon, ki je dobil ime po njem in v katerem so bile odtihmal največje slovenske umetnostne razstave.
Jakopičevo ime je nerazdružljivo spojeno z nastopom, razvojem, slovesom in z vso

VELIKA ZMAGA ČETNIKOV. V Črni gori se je vršila že več dni krvava borba med četniki in Lahi. Končala se je z begom Lahov, kateri so pustili na bojnem polju 476 vojakov, 7 tankov, 20 kamijonov (od katerih je bilo 5 polnih municije), 4 težke topove in 70 strojnih pušk. Nadalje so četniki zajeli tudi 730 Lahov.
VSESLOVANSKI KONGRES V MOSKVI
je poslal predsedniku Rooseveltu sledečo brzojavko : “Zastopniki vseh slovanskih narodov, zbrani v Moskvi o priliki tretjega kongresa, pošiljamo Vam gospod predsednik in celemu ameriškemu narodu svoj iskren in prisrčen pozdrav. V tem trenotku, ko se bijemo proti skupnemu sovražniku - Hitlerjevi Nemčiji - vsi slovanski narodi z velikim zadoščenjem sledimo vojnim dogodkom, ki se razvijajo bolj in bolj v prid zavezniškim državam. Občudujemo junaške borbe ameriške vojske v Severni Afriki in perfektno organizirane operacije ameriškega letalstva. Čestitamo Vam za Vašo veliko zmago pri Tunisu in Bizerti. Živela zmaga svobodoljubnih narodov nad nemško-fašistovskim barbarstvom ! Živela anglo-rusko-ameriška zveza! ‘NEODVISNA HRVATSKA JE NALETELA NA OGROMNE TEŽKOČE. Od dneva, ko je bila ustanovljena, poroča “Bas-ler Nachrichten krvavi neodvisna Hrvatska v stalnih spopadih med ustaši in takozvani-
problematiko slovenskega impresionizma, ki je postal najizrazitejši izraz slovenskega čustva in umetnostnega čuta v slikarstvu; ta struja je bila na področju upodabljajoče u-metnosti najvernejša oblika slovenske Moderne. Jakopič je bil in ostane v naši umetnostni zgodovini veliki mojster in ideolog impresionizma. Ustvaril je veliko število slik v olju, razstavljal je povsod - doma in v inozemstvu - kjer se je uveljavljala slovenska umetnost. Njegova dela so na reprezentativnih mestih doma in v nekaterih krajih izven Slovenije.
Rihard Jakopič je delal in snoval do zadnjega časa. V prejšnjih letih se. je oglašal tudi s peresom. Njegovi sestavki v “Jakopičevem zborniku” in v starejših letnikih raznih revij, njegova refleksivna proza, razodevajoča filozofsko potrebo umetnikovega duha, sodi med najpomembnejše, kar so ustvarili s peresom slovenski umetniki.
mi Imožni iz šume". Ti spopadi z vsakim dnem naraščajo in predstavljajo sedaj že pravo organizirano vojno z vsem modernim o-rožjem. “Domobranci in ustaši so primorani posluževati se odgovarjajočega se orožja, topov, tankov in avijonov, da zamorijo vstajo. “Možje iz šume ali “zelenokadrovci so neizprosni napram nacističnim in ustaškim ujetnikom, medtem ko so mnogo bolj popustljivi napram ostalim hrvatskim ujetnikom. Skušajo jih prepričati, da se jim pridružijo. - V dokaz velikega sovraštva, ki ga gojijo napram ustašem, so zelenokadrovci popolnoma uničili Bradino, rojstni kraj po-glavnika. - Krvavi boji so se tudi vršili v o-kolici. Ivan-Planine, med Mostarjem in Sarajevom, kjer so se zelenokadrovci branili 6 mesecev, nato pa po dolgi borbi zapustili Nemcem in ustašem samo razvaline.
TUDI MUSSOLINI JE HOTEL ‘ DAN ŽALOSTI” ZA TUNIS. Kot svoječasno Hitler za Staljingrad, tako je tudi Mussolini i-mel namen proglasiti “dan'žalovanja za Tunis. Hitler se je temu uprl, češ Italijani bi bili preveč demoralizirani.
BADOGLIO SPET NA POVRŠJU. Laški kralj Viktor Emanuel je imenoval maršala Badoglia za vrhovnega komandanta. Privlekli so ga zopet iz podstrešja da v kritični dobi, ki jo sedaj preživlja Italija, reši situacijo. Znano je, da se je isto dogajalo v Eritreji, ko so se Lahi borili proti Abesincem in pozneje v Albaniji, kjer so Grki pošteno obdelovali Laihe.
IZ ITALIJE poročajo, da je letnik 1924 pozvan pod orožje.
ČRNOSRAJČNIKI NE BODO VEČ NOSILI ČRNIH SRAJC. “Corriere della Sera poroča, da je sekretarijat fašistovske stranke izdal ukaz, kjer pravi, da se črna srajca sme nositi samo na praznik 23.marca in 28.oktob-ra. Izgleda, da je situacija res črna, ko se laški strahopetneži že bojijo bavbavov. PROMOCIJA. Iz Ljubljane poročajo, da je na univerzi v Padovi bil proglašen za doktorja zdravilstva naš primorski rojak, doma iz Dobravelj, dr. Stanko Vrčon.
ZAPLEMBE V LJUBLJANSKI POKRAJINI. Oblasti so zaplenile imovino štirim u-pornikom : Grumu Jožefu iz Dol. Brezovice, Petriču Antonu iz Kamnika, Rodelju Josipu iz Preserja in zdravniku dr. Jenku Andreju iz Dev. Marije v Polju-Vevčah.
ssEs&h&gsgiSgg
Izpred vojnega sodišča
Vojaško vojno sodišče vrhovnega poveljstva Oboroženih Sil Slovenlja-Dalma-zla, odsek v Ljubljani, je izreklo naslednjo sodbo v stvari proti:
1.	Melika Milana, sinu Franca in Marije Skofar, roj. v Ljubljani 20. IV. 1923, bivajočemu v črni vasi št 135;
2.	Jevc Frančiški, pok. Franca ln Jevc Marije, rojeni v Ljubljani 21. I. 1923, bivajoči v Cmi vasi;
3.	Glasiču Josipa, pok. Martina in pok. Jere Kocjan, rojenemu v Iški vasi 15. JII. 1895. bivajočemu v Črni vasi 105, delavcu;
|	4. Boltežarju Antonu, sinu Ivana in Ma-
| rije Jeran, rojenemu v Cmi vasi 18. XII. 1915 in tam bivajočemu na št. 70;
5.	Vajdi Matiji, pok. Matije in Julijane Roje, rojenemu v Cmi vasi 9. X. 1904. tam bivajočemu, delavcu;
6.	Žitniku Francu, pok. Ivana in Vidmar Pavle, rojenemu v Cmi vasi 1* IL 1916, tam bivajočemu;
7.	Javorniku Ferdinandu, stilu Feminan-da in Marije Mehle, rojenemu 21 XII. 1921 v Ljubljani, tam bivajočemu;
8.	Javorniku Gvidonu, bratu prejšnjega, rojenemu 3? yi. 1923 ln hidl « Ljuhliani bivajočemu;
9.	Ferjan Ani, hčeri Mihaela ln Hribar Frančiške, rojeni v Ljubljani 18. IV. 1921 in tam bivajoči na Vodovodni cesti 35, in
10.	Masletu Andreju, sinu Andreia in Ivane Oven, rojenemu 19. VII. 1904 v Waukeganu Illinois), bivajočemu v Ljubljani — vseh 10 obtožencev je v zaporu.
Sodišče ' je na temelju členov zakona spoznalo Melika Milana, Jevc Frančiško, Glasiča Josipa, Boltežarja Antona. Vajdo Matijo, Žitnika Franca,.Javornika Ferdinanda, Javornika Gvidona, Ferjan Ano in Masleta Andreja za krive zločina prevratne združbe ter oboroženega krdela in jih obsodilo na dosmrtno ječo. Vsi so obsojeni na solidarno plačilo razpravnih stroškov in na druge posledice, na objavo pričujoče sodbe v izvlečku v. »Jutru« v Ljubljani
Sodišče je oprostilo Masleta Andreja paradi nedostatka dokazov. Takisto so oproščeni vsi obtoženci zločina pod točko d) zaradi nedostatka dokazov, drugih obdol-žitev pa iz razloga, ker niso izvršili čina.
Ljubljana, 9. aprila 19443-XXI.
Vojaško vojno sodišče Vrhovnega po* veljmštva Oboroženih sil Sloven.ja-Dal-mazia. odsek v Ljubljani, je izreklo na* slednjo sodbo v zadevi proti;
T<>mcu Valentinu, s.nu Franca in Frančiške Gregorič, rojenemu v PodJožu 7. II. 1916., tam bivajočemu, nahajajočemu se v zaporu. Obtožen je bil:
zločina po čl. 4. Ducejeve naredbe z dne 3. X. 1941. ter dodatkov, ker je od junija 1942* bil član prevratne družbe Osvobodilne fronte in je pripadal vojaški organizaciji te združbe;
zločina po čl. 2. Ducejeve naredbe z dne 24. X. 1941., ker je v omenjenih oket* lišdinah posedoval in nosil orožje brez dovoljenja.
Iz teh razlogov je sodišče .Tomca Valentina spoznalo za krivega pripisanih mu zlocnov in ga obsodilo na skupno kazen dosmrtne ječe z vsemi zakonit mi posledicami, na plačlo razpravnih stroškov in pristojbne za sodbo. Odredilo je, da se sodba objavi v izvlečku v »Jutru«.
Turško občudovanje
italijanske mornarice
Carigrad, 4. aprila, s. List »Beioghi« oagu* varja na članek o pomorski vojn: ki je izšel v listu »Džumhuriet«. in poudarja da so Angleži še zelo daleč od tega, da bi zavzemali od-ličen položaj-v Sredozemlju, kar so v ostalem sami ponovno priznali in v najnovejšem času je to potrdil tudi Churchill v spodnji zbornici Pisec navaja nato v potrdilo svoje -eze podvge italijanskega brodovja v tej vojni in opozarja na junaštvo posebnih napadalnih sredstev »tali-, janske mornarice kakor mdi na zmagovite bitke površinskega brodovja. Vsa ta velika pod* jetja italijanske mornarice pa so se Izvršila v največji rezerviranosti in italijanska mornarica zasluži zato naslov »molčeče monartce*.
Zagrebško policijsko ravnateljstvo je objavilo: Posamezni člani družin, ki santi ati z oboroženimi skupinami rušijo Javni red ln varnost ali ogrožajo mir in spokojstvo hrvatskega naroda, ali store kako nasilno kaznivo dejanje proti državi posameznikom ali Imovmi, kakor tudi člani diružtn z doma pobeglih oseb se Lahko oddajo v koncentracijska taborišča na prisilno bivanje. Ta. taborišča je pooblaščeno ustanoviti mini?. Btrstvo za notranje zadeve'. Za člane družin navedenih oseb se smatrajo vsi oni, ki a takimi ceebarm žive v hišni zadrugi v smislu zakona o zadrugah, odnosno žene, roditelji, otroci tei bratje in sestre navedenih oseb, v kolikor žive z njimi v skupnem gospodinjstvu.
Streljanje talcev. Glavno ravnateljstvo za javni red in varnost je zaridi napada na vlak med Rumo in Vrbnlkom, ko sta bila ubita ustaša G juro Margoš in Franjo 1«*»-halič ter zaradi smrti strojevodje olilop-nega vlaka VI; d a Kliera odredilo ustreli- * tev' 20 talcev, če napadalci v aakonitem roku ne bodo Izsledeni.	j
Iz Srbije
Stallngrajski bojevniki v Skopijo. Pred dnevi se je pripeljalo na okrevanje v Skoplje okoli 200 stalingrajskih bojevnikov. Mnogi Izmed njih so že bili v mestu ob Vardarju 1. 1941., za časa vojne na Balkanu.
Razstava slikarskih del vojnih ujetnikov se je vršila v prvi polovici marca v občinskem umetniškem paviljonu v Beogradu. Zastopana je bila cela vrsta akad. slikar-, jev, karikaturistov, amaterjev itd. s svojimi deli, ki ao jih izvršili v vojnem ujetništvu.
Novi sreski načelniki so postavljeni: Do-brosav Pentelič za srez posavski, Zivan Milovančevič za srez oplenačkl, Stevan Večerinac za srez mačvanski.
Sprememba krajevnih imen v Banatu, Minister za notranje zadeve je na predlog okrožnega načelnika banatskega okrožja odločil, da se spremene imena sledečih krajev v Bematu. Kraljevičevo v Franzfeld, Hajdučica v Haideschutz, Sečanj v Petem-heim, Kurčanin v Rudolfsgral, Supljaja v Stefansfeld.
Obnovljen ladijski promet po Donavi.
Srbski Usti poročajo, da je bil dne 3. marca obnovljen ladijski promet na progi Beograd—Smederevo.
Zaplemba imovine upornika Pristavca Jakoba
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino glede na svoji naredbi z dne 8. novembra 1942-XXI št 201 in z dne 7, januarja 1943-XXI št. 2 o zaplembi imovine upornikov. odloča:
Zaplenja se vsa premična in nepremična imovina. brez izjeme, lastnina uponvka Pristavca Jakoba živ Franca in Mariie Suhadolnik roj. 14 marca 1905 v Podpeči. biv tamkaj na št. 44. v prid Zavoda za upravljanje likvidacijo in dodeljeva-' nje imovine zaplenjene upornikom v Ljubljanski pokrajini
Zaplemba Imovine upornika Alojza Encerja
Visoki komisar za Ljubljansko pokraj’no' glede na svcjl naredbi z dne 6. novembra 1942-xXI št. 201 in z dne 7. januarja 1943-XXI St 2 o zaplembi imovine upornikov, odloča:	,
Zaplenja se vsa premična in nepremična Imovina, brez izjeme, lastnina upornika Encerja Alojza živ. Franca ln pok. Ivane Mohor roj. 18. julija 1905 v Kamniku, biv. tamkaj na St. 59, delavca, v prid zavoda za upravljanje, -likvidacijo in dodeljevanje Imovine, zaplenjene upornikom v Ljubljanski pokrajine.
Ljubljana dne 5 aprila 1943-XXI v j
Visoki komisar za. Ljubljansko pokrajine Emilio Grazioli
Prepoved Izdelovanja
in prodaje slaščic
Smatrajoč za umestno, prilagoditi pri izdelovanju slaščičnib izdelkov predpise o uporabi raciomranib in kontingentiranih predmetov predpisom, ki so veljavni v drugih pokrajinah Kraljevine je Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino izda! naredbo o prepovedi izdelovanja in prodaje slaščic in • slaščičnih izdelkov »obče, ki je objavljena v »Službenem bstu« z dnt 10. marca t. I.
Od 15. marca 1943-XX1 naprej se prepoveduje izdelovanje slaščic in slaščičnih izdelkov vobče za prodajo
Kršitelji določb te naredbe se kaznujejo po postopku iz naredbe z dne 26 januarja 1942-XX. št. 8. v denarju do 5000 lir v hujših pri« merih pa z zaporom do .dveh mesecev in z začasnim ali trajnim odvzemom obrtne pravice.
Od oddaji jajc je bilo uradno objivljeno: Ugodno vreme olejšuje izpoinitev obvezne oddaje jajc. Rejci kokoši morajo do konca aprila od lati polovico predpisone količine Od zadostne in točne oddaje zavlsi pravična oskrba milijonov tistih, lu niso preskrbljeni.
Delitev mesa
Pokrajinski prehranjevalrii zavod sporoča, da bodo dne 3. aprila t. 1. potrošniki lahko kupili pri svojih običajnih mesarjih 90 gramov svežega mesa na osebo proti odvzemu odrezka C.
, * Popravila v usnju samo za delavce, V Rimu je izšel 24. marca ministrski dekret, Id določa, da se smejo popravljati čevlji iz usnja samo delavcem.