OB NOVEM VINU. ADELA. Nedeljsko popoludne je. Po zraku vejejo prvi dihi jeseni — topli in veseli. Človeku nenadoma zavalovi v prsih koprnenje po prostrani, neomejeni svobodi — ob teh prvih dihih jeseni . . . Po cestah, ki vodijo iz Trsta v oko- lico, gre vse polno ljudi, ponajveč v gru- čah, z moškimi, ženskami in otroci. Ob cestah pa prodajajo razcapani otroci kuhan kostanj. *) Iz „Ruskc antülügije". Glej književno vest. Mej izletniki je posebno mnogo pro- letarijata. Danes je namreč nedelja in lepo jesensko popoludne in, kar je gla\-no — v okolici se toči prvo novo vino.... Ta proletarjat!.. Moški gredo večinoma nekoliko naprej, vodeč starejšega izmed otrok, za njimi pa stopajo nekalco negotovo njihove žene z manjšimi in najmanjšimi otroci. Videti je, da so tem proletarskim družinam taki skupni nedeljski izleti nekaj nenavadnega, posebnega... .Sosebno obleka žen — časih precej bahata — je videti preležana... Te žene so pač že dolgo časa sem mislile na to nedeljo, ko se bo točilo prvo novo vino, ter so večkrat tudi svoje može spominjale na to, češ: »Na novo vino pa pojdemo, vsi skupaj, da veš..,.« In danes hite proletarske družine v okolico, posedajo okrog gostilniških miz ter pijo novo vino.... . Vendar pa bi se motil, kdor bi mislil, da je te proletarske družine zvabilo na na skupen izlet baš n.ovo vino samo po sebi. Ne, izvabil jih je tisti čudni svobodni dih jeseni... Nastal je hladen večer. Po hitro se go- stečem mraku krožijo pogovori in klici.... Proletarske družine se vračajo v svoje za- duhle mestne okraje. Možje, žene in otroci, vsi se zopet vračajo, od koder so prišli, več ali manj prevzeti od alkohola in je- senske sape.... In človeku se usmili ta proletarijat, sosebno žene... Dolgo so teško čakale te nedelje in sedaj je za njimi... Vračajo se na galero, — v svoje domove, kjer jih zopet oklenejo teške verige vsakdanjih bolesti in vsakdanjega dela, ki se jim vra- čajo vsak dan in vsako noč, teden za tednom in leto za letom.... Mučile se bodo zopet in kuhale za svoje može in otroke, prale, pospravljale, rodile... Robovale bodo zopet v vednih dolžnostih, brez pravic in brez plačila... .Stroji, živali i... Saj so njih duše zavite v temo, ki jim jemlje vid ini sluh ter vse življenje... To je tista tema, katere nas je strah, da le od daleč z bo- jazljivim, t'^pim usmiljenjem gledamo te uboge proletarske žene, ali pa jih sploh nočemo videti... Ali pride dan, ko tudi v to temo po- sveti žarek nove luči !... 279