Sped. in abbon. postale - I Gruppo Poštnina plačana v gotovini Katoliški Polletna naročnina..............L 800 Letna naročnina.................L 1.500 Letna inozemstvo................L 2.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Leto XIV. - Štev. 5 (676) Gorica - četrtek 1. februarja 1962 - Trst Posamezna številka L 30 Čemu katoliški tisk med nami ? Petnajst let S D Z v Gorici KAKO SMO USTANOVILI PRVI KATOLIŠKI TEDNIK Ko smo se meseca junija leta 1945 začeli baviti z mislijo o ustanovitvi katoliškega tednika v Gorici, smo imeli vsi zelo malo izkušnje, nekateri celo nobene. Toda videli smo neizmerno škodo, ki jo je ravno tisk povzročal med našim ljudstvom. šlo je za versko, moralno in narodno škodo, ki je postajala iz dneva v dan večja. Le pomislimo na čase in razmere, ki so bile na Primorskem med zadnjo vojno in ob njenem koncu: 20 let fašistične diktature in raznarodovanja je v slovenskih Primorcih pretrgalo vez s preteklostjo in zrastel je nov rod, ki je le za silo bral slovensko, prave narodne zavesti pa skoro ni imel več. Poleg tega smo med vojno doživeli nov pretres, ki je grozil, da uniči še tisto, kar je pustil fašizem. Brezbožni komunizem je pod krinko OF in pod pretvezo, da se bori za narodno osvobojenje, zajel naše ljudi in jih zmešal popolnoma. Grozila nam je tako nova nevarnost, da primorski človek izgubi vero svojih staršev, to je bilo tem bolj nevarno, ker na tako preizkušnjo nismo bili prav nič pripravljeni. Pomanjkanje političnih in demokratičnih svoboščin nam ni dovolilo, da bi bili naše ljudi pripravili na spopad z marksizmom. Normalno dušnopastirsko delovanje in narodno obrambno delo je povsem zaposlilo naše duhovnike, da so prezrli socialno vzgojo med verniki. Poleg tega je petletna vojna zrušila v mnogih ljudeh ideale človečnosti in moralnega odpora zoper zlo. Pred vsem tem smo takrat stali in zaskrbljeni iskali, kako najti pomoč temu zlu, ki je ogrožalo primorskega našega človeka. Tedaj je zrastla misel, da se moramo tudi ml posluževati tiska, zato da med ljudmi rešimo, kar se rešiti da. Bilo je težko začeti, saj nekateri do takrat tiskarne od znotraj še videli nismo, še manj da bi pa kaj pisali ali celo urejali. Toda sila kola lomi. Zato so tisti, ki so kaj več vedeli in znali iz časov pred fašizmom, učili nas, ki smo -bili še mladi. In, hvala Bogu, šlo je. »Viribus unitis«, z združenimi močmi. Ko je bila prva brazda zaorana, je laže teklo. Pristopili so razni sotrudnikl, posebno oba prva urednika, msgr. Bramat in č. g. Stanič, ki sta imela največ izkušenj s časopisi. ALI SE TO DELO IN TRUD IZPLAČA ALI NE? Delo pri katoliškem tisku se materialno ne izplača. Slovencev v zamejstvu nas je malo, zato je naklada naših listov nujno omejena. Čeprav si vsi skupaj na moč prizadevamo, da bi KG čimbolj razširili in zvišali naklado, nam preko določene meje ni mogoče. Zato se tiskanje in izdajanje slovenskih katoliških tednikov v zamejstvu materialno nikoli ne izplača. Kolikor vem, so do sedaj pri naših katoliških tednikih še vsi duhovniki delali in pisali za božji Ion, kadar niso še sami od svojega dokladali. Vem, da so tudi laiki delali in še delajo pri nas prav tako. Materialno se zato izdajanje KG ne izplača, kajti veseli smo, če ob koncu leta nimamo izgube in če moremo sotrudni-kom povrniti vsaj njih materialne stroške za pošto in papir. Toda drugo vprašanje je, če se izdajanje katoliškega tiska izplača z verskega, moralnega in narodnega stališča. V tem oziru pa moram reči, da je katoliški tednik poleg prižnice in oltarja naš najboljši pomočnik. Tega se zavedamo mi slovenski Primorci morda bolj kot drugi, ker smo pod fašizmom izkusili, kako ohromljeno je vse duhovnikovo delo, če nima tiska, če nima knjige, časopisa, revije, da utr- juje z njimi seme zasejano v cerkvi, da pojasni in pove s pisano besedo to, česar ne more z govorjeno, da tudi izven cerkve brani verske resnice, utrjuje moralno življenje vernikov in jih pravilno obvešča ter usmerja. Vsega tega enkrat nismo imeli, zato se danes bolj živo zavedamo, kako nam je tisk koristen in nenadomestljiv tudi v dušnem pastirstvu. In prav zato smo tudi hvaležni božji previdnosti, da nam je dala učakati čase, ko smemo slovensko besedo nemoteno pisati, brati in širiti. Svoboda tiska je velika pridobitev demokratičnih vladavin, ki je diktature ne poznajo. k. h. Heapeljski kongres za odprtje na levo Če bo vsedržavni kongres Krščanske demokracije odobril (in vse zgleda, da bo) tako imenovano usmeritev na levo, to je, da se pritegnejo Nennijevi socialisti k sodelovanju za izvajanje določenega socialnega in gospodarskega programa, kakor je nakazal tajnik KD poslanec Moro v svojem uvodnem poročilu na kongresu v Neaplju, bo to brez dvoma eden zgodovinskih korakov v politični zgodovini italijanske države. In to ne samo, kar se povojnega razdobja tiče, ampak na splošno v mnogoterih ozirih. Res je, da je zaenkrat, dokler se razmere ne razčistijo, predvidena le zunanja podpora Italijanske socialistične stranke koalicijski vladi krščanskih demokratov, socialnih demokratov in republikancev s točno določenim programom. Formalno torej bodo vlado sestavljale iste stranke kot doslej, toda bistveno novo dejstvo je v tem, da je KD, to je stranka, v kateri so organizirani italijanski katoličani in ki je danes obenem glavna in največja stranka v Italiji, nakazala smer, v kateri se bo razvijala in iskala zaveznikov za izvajanje prepotrebnih socialno - gospodarskih reform. — Potem ko sta Krščanska demokracija in Italijanska socialistična stranka stali petnajst let na popolnoma nasprotnih okopih, se po neapeljskem kongresu obeta poskusno zbližanje med njima na strogo programskem področju. Ideološke razlike med socialisti in krščanskimi demokrati so velike in nepremostljive in se odražajo tudi na praktičnem gospodarskem in socialnem področ- ju. Zaradi tega tudi njuni socialni programi gredo skupaj le do neke mere. Socialisti zagovarjajo na primer široko nacionalizacijo na vseh področjih narodnega gospodarstva, medtem ko so krščanski demokrati za podržavljenje le takrat, kadar je to nujno potrebno za zaščito javnih koristi. In podobnih slučajev je mnogo. — Življenjske izkušnje pa in stvarnost političnega položaja v Italiji, ki danes kot danes ne nudi drugih boljših izbir, sta pripeljala vladno stranko do tega, da se je odločila za ta nekoliko tvegan poskus pritegnitve (zaenkrat samo indirektne) socialistov k odgovornostim za praktično izvajanje tega, za kar zatrjujejo, da se borijo. ZNAČAJ IN VLOGA K D V ITALIJI V našem primeru gre za prvi resen, javen in odgovoren poskus za sodelovanje med italijanskimi demokratičnimi strankami in socialisti. Marsikdo se bo pri tem vprašal, kako to, da je do zbliža-nja prišlo šele sedaj, potem ko je vendar znano, da v vseh ostalih evropskih državah socialistične stranke in stranke krščanskih demokratov že dolga leta med seboj tesno sodelujejo, ne da bi se kdo zaradi tega zgražal. Predaleč nas bi zavedlo, če bi hoteli temeljito obravnavati ta problem. Ena temeljnih razlik med Ital. socialistično stranko v Italiji in onimi v drugih evropskih državah je v tem, da so ostale socialistične stranke v Evropi politično avtonomne in da so se odpovedale nasilnim metodam v političnem boju. Italijanski socialisti so do pred par leti sodelovali s komunisti tesno z ramo ob rami. Šele po madžarskih dogodkih in notranji krizi komunizma v Sovjetski zvezi po 20. boljševiškem kongresu, na katerem je Hruščev razkrinkal Stalinove zločine, so se začeli počasi odmikati od komunistov in voditi samostojno politiko. Sedaj so nekako obtičali na pol poti. V zunanji politiki so se nekoliko, čeprav ne bistveno (zagovarjajo nevtralizem) diferencirali od kom. partije, v notranji politiki imajo prav tako svoja mnenja o raznih problemih in ne potegnejo vedno s komunisti v parlamentu. Toda tri so področja, kjer imajo še vedno roke vezane s komunisti (sindikati, občinske uprave in zadruge). Če bi se v doglednem času osvobodili še te komunistične (Nadaljevanje na 5. strani) Prejeli smo in objavljamo: Petnajst let je poteklo, odkar smo demokratični Slovenci na Goriškem, pripadniki dveh tradicionalnih gibanj: katoliškega in naprednega, ustanovili neodvisno politično organizacijo. Ustanovni občni zbor se je namreč vršil v Gorici dne 17. januarja 1947 ob lepi udeležbi zastopnikov iz vseh krajev Goriške, ki so tedaj spadali pod zavezniško anglo-ameriško vojaško upravo. Bilo je prepotrebno, da se organiziramo. Nismo več mogli čakati, kajti hude razmere, ki so takrat bile na našem področju zaradi komunističnega nasilja, so nas silile, da se organiziramo. ZAKAJ JE BILA USTANOVLJENA SDZ Vsakomur je znano, kako so si takrat komunisti samozvano prisvajati monopol besede in odločanja v vseh javnih zadevah, ki so se tikale splošne slovenske stvari. Odločati je smela samo komunistična partija pod krinko »Osvobodilne, fronte«. Kdor se njeni volji, njeni zgrešeni politiki in njenim protinarodnim koristim ni kot navaden suženj podredil, je postal »izdajalec« ali pa celo čez noč izginil. Tako se je zgodilo na primer enemu od ustanoviteljev SDZ, Slavku Uršiču iz Kobarida, ki so ga ob koncu avgusta 1947 titovci zvabili v zasedo, ga ugrabili in ubiti. Komunisti so namreč uganjali samo svojo partijsko politiko in delali za svoje komunistične cilje, ki so bili daleč proč od narodnih koristi Slovencev. Slovenska demokratska zveza je torej nastala iz potrebe po svobodnem javnem izražanju in želja nekomunističnih Slovencev in po obrambi Slovencev pred komunističnim nasiljem. Tudi jih je morala zastopati v novem položaju, v katerem so se po podpisu mirovne pogodbe znašli. Skupno s tržaškimi somišljeniki je meseca aprila 1947 začela izdajati tednik »Demokracija« kot glasilo goriške in že zamišljene, a še ne ustanovljene, tržaške SDZ. Tržačani so svojo SDZ ustanovili proti koncu leta 1947. NARODNOOBRAMBNO DELO SDZ 21. maja 1947 je goriška SDZ naslovila na rimsko ustavodajno skupščino po-sebno spomenico, v kateri je zahtevala spoštovanje vseh pravic slovenske jezikovne skupnosti v Italiji; s posebnim poudarkom pa je zahtevala vrnitev tiste posebne avtonomije, ki so je bili naši kraji nekoč že deležni. Kakor znano je posebna deželna avtonomija v ustavi zagotovljena, ni pa še izvedena, in to po krivdi krajev>nh italijanskih ozkosrčnežev, ki so njeno izvedbo preprečili prav iz mržnje do nas Slovencev v Italiji. Dober del krivde imajo pri tem tudi komunisti sami, ki so prvotno uvedbi deželne avtonomije nasprotovali. Od svojega nastanka naprej se Slovenska demokratska zveza že polnih petnajst let nenehno in neutrudno bori za pravice našega ljudstva v Italiji, za njegovo zaščito po 6. členu ustave in na podlagi mednarodne listine o človečanskih pravicah. V šestem členu ustave stoji namreč zapisano, da je republika dolžna ščititi jezikovne skupine s posebnimi zakonskimi predpisi, a mednarodno listino o spoštovanju človečanskih pravic je podpisala tudi Italija in je torej italijamka vlada dolžna, da jo pravično in pošteno uveljavlja tudi nasproti Slovencem. V tem nenehnem in neutrudnem prizadevanju, da se Slovencem priznajo in zaščitijo vse ustavne pravice, je SDZ dosegla viden uspeh, ko je bil lani meseca oktobra izdan šolski zakon za Slovence na Tržaškem in Goriškem. Toda s tem naloga SDZ še ni dovršena, kajti nam Slovencem v Italiji prav po 6. členu ustave pri-tiče tudi splošni zaščitni zakon. Druge jezikovne skupnosti v Italiji, Nemci, Francozi in Ladinci, zaščitni zakon že imajo; zato je prav in pošteno, da ga dobimo tudi mi. Naša organizacija mora v tem oziru odločno vztrajati na zahtevi po zaščiti v prepričanju, da je zahteva upravičena, ker terjamo pravice, ki nam jih je dal Bog in so zapisane v ustavi ter v mednarodni listini o človečanskih pravicah. KAKO SE SDZ UVELJAVLJA NA UPRAVNEM POLJU Na upravnem polju je SDZ od leta 1948 dalje nastopila pri vsakih volitvah s svojimi kandidatnimi listami in s tradicionalnim slovenskim znakom lipove vejice. Števerjansko občino upravljajo od leta 1951 naprej naši demokratični in katoliški možje, ki so občino ohranili v svojih rokah kljub silnemu prizadevanju združenih nasprotnih sil, da bi to slovensko občino ukinili. V Doberdobu so naši ljudje zmagali na volitvah leta 1951 in so občino upravljali do leta 1956, ko je uprava prešla v roke združenih titovcev in italijanskih in slovenskih socialistov in komunistov. V Sovodnjah imajo občinsko upravo v rokah vedno združeni titovci in italijanski in slo\>enski socialisti in komunisti. V teh dveh občinah so po trije svetovalci Slovenske liste z lipovo vejico v opoziciji. V goriškem občinskem svetu ima SDZ tri s\’etovalce, v provincialnem pa vedno enega. Koliko koristnega naredijo za naše ljudstvo naši zastopniki v goriškem občinskem in provincialnem svetu, je dobro znano iz sprotnega poročanja v tisku. V splošnem se je SDZ na volitvah s svojimi listami vedno dobro izkazala in zlasti v Gorici po številu glasov vedno napredovala. Vodstvo SDZ je svoječasno, ko so titovci v Gorici razpustili svojo politično organizacijo in se začeli ponujati zdaj temu, zdaj onemu italijanskemu pokrovitelju, tako odločitev in početje odločno obsodila. Danes, ko so se slovenski levičarji z vso svojo prtljago vdali italijanski socialistični odnosno komunistični partiji in se s tem odrekli vsaki misli na samostojno slovensko levičarsko organizacijo ter se tako odpovedali edino pravilni ter učinkoviti obrambi Slovencev v Italiji, SDZ ponavlja svojo obsodbo in izraža mnenje, da bi morali slovenski levičarji v interesu skupne slovenske stvari obnoviti svojo samostojno politično organizacijo. DRAGI SLOVENCI, BRATJE IN SESTRE! Ko s tega mesta pozdravljamo vse udeležence sestanka, ki se je vršil 17. januarja 1947 v Gorici, na katerem smo si ustanovili samostojni politični forum, in se spominjamo soustanovitelja in voditelja SDZ, prijatelja Slavka Uršiča, ki je padel, ker je zagovarjal demokratične pravice slovenskega ljudstva, in umrlega soustanovitelja in voditelja SDZ Poldeta Kemperla ter vseh pokojnih prijateljev in somišljenikov, pozdravljamo tudi vas vse, ki ste prijatelji, somišljeniki in podporniki naše organizacije, ki je edini slovenski politični forum na tem področju, edina zagovornica pravic slovenskega ljudstva. S tem pa je združena velika odgovornost. SDZ jo zavestno nosi pred ljudstvom in pred zgodovino v obrambi vseh pravic Slovencev v Italiji. Da bo uspešno in častno opravljala veliko nalogo, ki je organizaciji zaupana, prosi, da ji še naprej pomagate, dragi bratje, drage sestre, ker bo vaša pomoč na volitvah in ob kateri koli drugi priliki v korist vam posameznikom in vsej slovenski skupnosti v Italiji. Gorica, dne 17. januarja 1962. VODSTVO S D Z V GORICI KRŠČANSKI NAUK Obredi pri krstu otrok v cerkvi A. Ob vhodu v cerkev 1) Prvo vprašanje: N. N. Kaj želiš od Cerkve božje — »Sv. vero.« — Kaj ti da sv. vera? — »Večno življenje.« 2) Zarotovanje. — Po grehu prvih staršev ima satan moč nad ljudmi. — Zato mašnik trikrat dahne otroku v obraz in ukaže satanu, naj se umakne iz krščenca in naj odstopi prostor Sv. Duhu. 3) Mašnik pokriža krščenca na čelu in na prsih. 4) Nato položi roko na krščenca. — Jezus ga vzame v svojo last. 5) Da mu blagoslovljeno sol v usta. — Sol pomeni modrost. Obenem je v tem tudi izražena misel: kakor sol varuje živila pred kvarjenjem, naj vera varuje krščenca pred grehom. 6) Ponovno zaroti hudobnega duha, naj se umakne. Pokriža še otroka na čelu in zapreti satanu, naj se ne predrzne tega sv. znamenja oskruniti. B. Vstop v cerkev 1) Mašnik položi štolo na otroka in ga povabi: »Vstopi v cerkev božjo, da boš s Kristusom deležen večnega življenja.« 2) Vsi navzoči zmolijo apostolsko vero in očenaš. 3) Krstitelj tretjič zaroti hudobnega duha, naj se umakne, ker bo krščenec postal takoj tempelj Sv. Duha, ki bo v njem prebival. 4) Mašnik se s prstom dotakne otrokovih ušes in nosnic z besedami: »Efeta« - »Odpri se!«, kar pomeni, da morajo biti njegovi udje pripravljeni služiti Bogu. 5) KRSTNA OBLJUBA. — Krščenec se trikrat zaporedoma odpove: hudobnemu duhu, njegovemu napuhu in njegovemu dejanju z besedo »se odpovem«. 6) Duhovnik pomazili s sv. oljem otroka na prsih in na zatil-niku, kar naj ga krepi v boju s satanom. C. Pri krstnem kamnu 1) Krščenec izpove skozi usta svojih botrov svojo vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha s trikratnim: »Verujem«. 2) Odgovori na duhovnikovo vprašanje, da hoče biti krščen. 3) Tedaj krstitelj trikrat oblije otrokovo glavo s krstno vodo v obliki križa in obenem govori: »N. N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« 4) Mazili krščenca na temenu s sv. krizni o. Novi kristjan ima delež Kristusovega kraljestva in duhovniškega dostojanstva. 5) Novega otroka božjega ogrnejo nato še z belo krstno obleko, ki pomeni življenje milosti, katero naj bi neomadeževano ohranil do smrti. 6) Nazadnje mu dajo še prižgano krstno svečo, ki tudi pomeni luč vere in milosti, ki naj ga spremlja do konca življenja. KRST V SILI Ako je nekrščen otrok v smrtni nevarnosti in ni časa, da bi poklicali duhovnika, sme krstiti kdor koli. Če ni pri rokah blagoslovljene vode, zadostuje tudi navadna. Zasilni krstitelj mora imeti namen, da hoče res krstiti, mora obliti otroka in obenem izgovarjati besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Krst v sili je treba takoj sporočiti domačemu župniku. Kako skrbi Cerkev za izseljence SVECNICA (2. februarja) Svečnica se po naše imenuje praznik Marijinega očiščevanja ali Gospodovega darovanja in se na splošno smatra kot Marijin praznik. Nova uredba cerkvenega koledarja, ki je stopila v veljavo 1. jan. 1961, pa izrecno poudarja, naj se praznik Marijinega očiščevanja smatra kot Gospodov praznik. Pomen tega praznika je pojasnjen v odlomku evangelija, ki se bere pri današnji maši. Iz njega je razvidno, zakaj je svečnica Gospodov praznik. Odlomek je vzet iz evangelija po svetem Luku, ki je takole zapisal: »Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v postavi Gospodovi: „Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu,” in da bi dali v daritev dve grlici ali dva golobčka — kakor je rečeno v postavi Gospodovi.« Zakaj svečnica? Ker se na ta praznik pred mašo blagoslavljajo sveče. Obred bla- goslavljanja sveč in procesija s svečami v svojem prvem početku ni imel nobene notranje zveze s tem praznikom. Rimski kristjani so se na primer 2. februarja zbrali v cerkvi svete Martine na Forumu in od tam šli z gorečimi svečami v Marijino cerkev Marije Velike (S. Maria Mag-giore). Te procesije ali sprevoda se je u-deležil tudi papež. Najbrž je na ta način hotela Cerkev dati krščanski značaj in pomen poganskemu obhodu po mestu, ki je bil pri Rimljanih v navadi ob istem času. Zdi se, da so v Rimu vpeljali procesijo s svečami v osmem stoletju. V začetku so pri procesiji rabili nebla-goslovljene sveče. Pozneje so jih pred procesijo blagoslovili. Tako so znane molitve za blagoslov sveč že iz desetega stoletja. Cerkev pri blagoslovu prosi, naj Bog posveti sveče v uporabo ter v dušno in telesno zdravje ljudem. Kakor sveče, pravi molitev, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo človeška srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je z lučjo Svetega Duha. življenja Od komunističnega voditelja do redovnika V benediktinskem samostanu sv. Sholastike v Italiji se nahaja sedaj med novinci 534etni Brazilec A-rman-do Rodriguez Contiinho, nekdanji voditelj brazilskih komunistov. V spominsko knjigo obiskovalcev samostana je sam zapisal: »V tej hiši božji sem našel mir in ljubezen. Po tolikih letih ateizma sem v samostanu sv. Sholastike prejel prvo sv. obhajilo. Bil je zame dan neizmerne sreče. Kristus mi je prišel nasproti z razprostrtimi rokami. To je moja -kratka zgodba: Doma sem iz Brazilije in moji starši so bili katoličani, vendar nisem hotel pristopiti k prvemu sv. obhajilu. Tako se je začela moja pot v ateizem. Leta 1934 so me prvič zaprli zaradi mojega protifašističnega duha. Z Razmere izseljencev in delavcev na tujem so tako posebne, da se tudi vodstvo Cerkve posebej zanima zanje in je ustanovilo v ta namen v Rimu Vrhovni izseljenski svet. V tem svetu so zastopniki držav, ki imajo veliko izseljencev, pa tudi zastopniki narodov, ki so razkropljeni po raznih državah. Slovence zastopa v -tam -svetu že od ustanovitve č. g. dr. Pavel Robič. Meseca oktobra se je ta svet spet sestal in razpravljal o življenju izseljencev po svetu. Razmotrivai je težke razmere, v katerih živi toliko ljudi, odtrganih od lastne domovine zaradi pomanjkanja svobode ali zaradi pomanjkanja kruha. Iskal je poti, -kako tem tisočem, da, milijonom pomagati zlasti v duhovnem pogledu po izseljenskih misijonarjih. Skupno s kardinalom Confalonierijem, ki vodi papeško konzis-torialno kongregacijo (ta je -namreč pristojna za Vrhovni izseljenski svet), so se člani v času zasedanja zbrali tudi pri sv. očetu, ki jih je z velikim zanimanjem sprejel in jim med drugim povedal v nagovoru tudi to: JANEZ XXIII. O IZSELJENCIH »Preseljevanje ljudstev je vedno večje. Za posamezne osebe kot za družine je ta pojav gotovo predvsem pomemben. Saj dobijo v novih razmerah neko izboljšanje svojega položaja in večje možnosti za svoj osebni in družinski razvoj, državam pa, ki jih širokogrudno sprejmejo, prinaša to tudi neko pomoč. Toda izseljenec, izkoreninjen iz svoje zemlje in presejan v tujo, je naenkrat vržen v ozračje velikih industrijskih mest in tako često iz katoliškega vzdušja pade v okolje, ki je prežeto z drugačnim verskim pojmovanjem, če že ni popolnoma brezbrižno do vere. Ta sprememba kaj rada oropa izseljenca človeškega in krščanskega dostojanstva, čeprav je na splošno dobro sprejet v novem kraju. Pritisk novega gospodarskega reda in sprememba življenja, ki zaradi teh novih razmer nastane, večkrat lahko na človeka tako vpliva, da mu zabriše celo spomin na svete vezi, ki ga vežejo z družino in daljno domovino. te v prvi svoji okrožnici — je dejal Janez XXIII. — sem izrazil to skrb: Razmere življenja so često take, da so mnogi v nevarnosti, da izgube vero in se polagoma oddaljijo od verskih načel in navad svojih prednikov. Vrh tega se še dogaja, da sta često zakonca daleč narazen, da so otroci ločeni od staršev, da so tako družinske vezi razrahljane v škodo povezanosti družinskega ognjišča. V tem tako nevarnem času prilagajanja novim razmeram pomaga sveta Cerkev kot skrbna mati svojim otrokom po misijonarjih, kot jim pravijo, ki poznajo jezik, miselnost in potrebe svojih sonarodnjakov in jih zato morejo kot očetje sprejemati, jim pomagati in jih voditi v prvih časih novega življenja in jim polagoma s pomočjo raznih socialnih, pomožnih in razvedrilnih ustanov pomagati, vživeti se brez večje škode v versko in. civilno življenje držav, ki jih sprejmejo.« POMEMBNO DELO IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV Papež je voditeljem izseljenskih duhovnikov poudaril, da se to blagodejno delo v pomoč izseljencem »začenja čisto naravno v sodelovanju med izseljenskim misijonarjem in krajevno duhovščino, pod nadzorstvom in očetovskim vodstvom krajevnega škofa, naj bo misija uradno vzpostavljena ali ne. Pri tem ni treba posebnih materialnih zgradb. Naj bi vsak škof dal misijonarju potrebno oblast za izvrševanje njegove službe med rojaki v določeni cerkvi in naj bi mu odredil njegovo ozemlje. Tak duhovnik bo na čelu neke vrste »leteče župnije«, primerne za potrebe teh preseljujočih se ljudi, čeprav se pri tem opira na neko stalno župnijo. To je nekak dušnopastirski poizkus, o katerem bo pokazala bodočnost, v koliko ga je pametno nadaljevati, izpopolnjevati, oziroma ga ukiniti. Tisti, ki skrbijo za izseljence in begunce, naj bi skrbeli predvsem za družino, ki je za človeka na tujem varno zavetje, v katerem se odpočije, se okrepi in dobi moči za nove napore. Družina je tudi po mnenju vseh najboljše sredstvo za vključitev v človeško skupnost. Zato želim, — je dejal papež — da bi verske in civilne ustanove pomagale družinskim celicam k povezavi tudi za ceno težkih žrtev in jim dajale na razpolago dostojna stanovanja kakor tudi sredstva, da bodo mogle oskrbeti svojim otrokom vzgojo, namreč z ustanavljanjem katoliških otroških vrtcev in šol. Dodajam še, da je treba zaradi naraščajoče zapletenosti vprašanja preseljevanja želeti iz vsega srca plodovito sodelovanje vseh ustanov, ki skrbijo za izseljence, naj bodo to apostolska gibanja ali pa dobrodelne ustanove.« Zatem je papež omenil, da bo kmalu preteklo deset let od znane papeške odredbe »Exul Familia«, ki je uredila dušno pastirstvo izseljencev. Po desetih letih bo Že lahko narediti obračun in pregledati, kaj se je izkazalo kot koristno in kaj bi se dalo izboljšati. Naj bi izseljenski duhovniki svoje delo ob tej priliki pregledali in ga izpopolnili. SMO V DOBI PRESEUEVANJ »V tej dobi, ki jo živimo in ki je v njej toliko trpljenja med raznimi ljudstvi in v kateri postavlja osamosvojitev tnladih narodov toliko novih problemov, so ustanove v pomoč izseljencem in beguncem nekako pričevanje vedno aktualnega pomena evangelija, vedno polnega ljubezni in vedno prisotnega delovanja Cerkve, ki je ,,Mati in Učiteljica”.« S temi besedami je papež zaključil svoj nagovor. Izrazil je še svoje veselje, da so ga člani Vrhovnega sveta za izseljence obiskali. Njim in vsem, katere predstavljajo, je potem podelil svoj blagoslov. Izseljenci bodo svetemu očetu gotovo hvaležni za te besede njegovega razumevanja in sočutja -do njih. 1. š. rora ilustriral Andrej Makek. Izšla je za Miklavža leta 1961 kot izredna knjiga in obenem 44. publikacija Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Mična -pove-stica o zlati ribici je pisana v verzih, in sicer v povsem svobodnih verzih. Aleksander Sergjejevdč Puškin (1799-1837) velja za največjega ruskega pesnika in za enega naj večj ih slovanskih in svetovnih pesnikov sploh. Njegove pravljice, pravi o njem Ivan Prijatelj, so pravi biseri ruske narodne fantazije, naivnosti in ljubkosti. Pravljica o zilaiti ribici obhaja 'letos že 150-letaieo, odkar je bila prvič zapisana v nemščini, in 126-detnico, odkar ji je Puškin dal ruskega duha in pesniško obliko. Obhaja pa tudi 108*letnico, odkar je bila prvič prevedena v -slovenščino. Tudi 'te Pravljice lahko naročite pri u-pravi Kat. glasa. Stanejo 500 lir. UTRINKI Dobra volja ima svoj izvor v duši, ki ljubi Boga in živi v njegovi milosti. * Cesta ima dva značaja, enega, ko odhajaš, drugega, ko se vračaš. A. S. PUŠKIN: PRAVLJICE Lepa otroška knjiga, ki smo jo dobili iz Argentine je prvi zvezek Pravljic A. S. Puškina, in -sicer Pravljica o -ribiču -in ribici. Iz ruščine jo je prevedel Tine Debeljak in po -motivih ruskega slikarja Dete- NADŠKOF Msgr. HIACINT AMBROSI — 75-LETNIK Dne 29. jan. 1887 se je v Trstu rodil goriški nadškof msgr. Hiacint Ambrosi. Istega dne je pred 10 leti zasedel stolico goriških nadškofov, na svečnico pred 24 leti je pa bil posvečen za škofa. Tako obhaja te dni trojni jubilej. G. nadškofu Ambrosiju se ob teh jubilejih klanjamo tudi vsi goriški slovenski verniki in mu iz srca kličemo: Na mnoga-ja leta! kakor mu je zapel zbor ob sklepu vzhodne liturgije v stolnici. dušo in telesom sem se vdal komunizmu in postal voditelj svojega naroda. Boril sem se za pravico ljudstva im bil za to desetkrat v ječi. Končno so me izgnali iz dežele, šel sam v Rim, kjer sem -slučajno prisostvoval kanonizaciji Pij a X. Tu me je kot nekoč Pavla na poti v Damask zadela božja milost. Začel sem moliti in sem se čutil srečnega. Bog mi je pokazal pot in v samostanu sv. Sholastike sem našel mir, katerega sem v svetu zaman iskal. Božja milost je zmagala v meni in sedaj samo čakam dneva, ko me bodo patri benediktinci sprejeli kot enega svojih najponižnejših redovnikov.« Po spreobrnitvi, preden je stopil kot novinec v benediktinski samostan, -se je Roči riguez vrnil v domovino in prehodil od vasi do vasi 18 tisoč km, da je ljudem, katerim je še pred kratkim oznanjal komunistični nauk, govoril o Kristusu in njegovi ljubezn-i. Izčrpan in bolan se je nato vrnil v Rim, da tam poskrbi končno še za svoje lastno -posvečenje. Čez šest let bo postal -duhovnik benediktincev. »Slomškovo leto« Slovenci v obeh Amerikah so se odločili, da bodo -letos obhajali Slomškovo leto. Letos 24. sept. poteče namreč 100 let, kar je v Mariboru um-ri škof Anton Martin Slomšek. S proslavo tega jubileja hočejo Slovenci počastiti velikega slovenskega škofa in vzgojitelja -ter obenem izprositi -pri Bogu, da bi -nam v Slomšku dal prvega -svetnika. Višek proslav bo jeseni v Buenos Airesu ob sodelovanju vseh slovenskih kulturnih organizacij. Od Marksa v samostan Duglas Hayde je bil izmed vodilnih komunistov v Angliji. Bil je urednik komunističnega lista Daily Worker. Pred -trinajstimi leti -se je spreobrnil. Postal je veren katoličan. Svoje spreobrnjenje je popisal v knjigi: Verujem. Sedaj se je pa zvedelo, da je njegova hči Rovvana Hayde prosila za vstop v samostan -misijonark. Ko so očeta vprašali, kaj pravi k temu, je rekel: »Ne bi mogel biti bolj zadovoljen, da je moja hči -tako varna in se žali žrtvovati.« LETOS GREMO V ASSISI! SKUPNO ROMANJE: 7., 8., 9. JULIJA Odločili smo se, da poromamo letos v Assisi in spotoma obiščemo republiko San Marino in Firenze. Assisi je mesto sv. Frančiška in svete Klare in zato kraj zbranosti -in molitve. Veličastni baziliki sv. Frančiška (v kripti je grob sv. Frančiška), cerkev sv. Klare z grobom svetnice, samostan San Damiano in cerkev Santa Maria -degli An-gel-i (Por-cijunkula) nudijo dovolj možnosti za lepo romanje. Mesta Assisi, Rimini, San Marino, Perugia, Firenze, Pisa in Siena pa morejo po -svojih zanimivostih in umetninah zadovoljiti še tako zahtevnega izletnika. PROGRAM ROMANJA: PETEK 6. julija: zvečer odhod iz Trsta z vlakom. SOBOTA 7. julija: prihod v Rimini, z avtobusi obisk republike San Marino, skupno kosilo v Riminiju, zvečer prihod v Assisi, kjer dvakrat prenočimo. NEDELJA 8. julija: v Assisiju skupna romarska pobožnost in ogled mesta. Popoldne -prost izlet v Perugio. PONEDELJEK 9. julija: odhod iz Assi-sija in prihod v Firenze. Ogled mesta. Po kosilu bo prilika za prost izlet z -avtobusom in vodičem v Piso ali Sieno. Večerja v Firencah. Pozno zvečer odhod iz Firenc. TOREK 10. julija: zjutraj prihod v Trst. STROŠKI: a) za vožnjo z vlakom, vožnjo z avtobusom v San Marino, kosilo v Riminiju, bivanje v Assisiju, kosilo in večerja v Firencah: L 15.000 in 16.000 (prenočišče in oskrba v Assisiju v dobrih redovniških zavodih). V zavodih za 15.000 lir sprejmejo samo ženske. — L 17.000 ali 19.000 (prenočišče in oskrba v Assisiju v hotelih III. ali II. kategorije); b) za izlete — Assisi - Perugia: vožnja z avtobusom L 700; Firenze - Pisa: vožnja z avtobusom in vodič L 1350; Firenze-Siena: vožnja z avtobusom in vodič L 1350 VPISOVANJE: pri dušnih pastirjih, kakor prejšnja leta. Nadaljnja navodila bomo objavili na posebnih lepakih, v Katoliškem glasu in v Našem vestniku. Za Duhovsko zvezo v Trstu: Dr. Lojze Škerl, preds. 1. febr. 1962 - Leto XIV. - štev. 5 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 Priznanje Mohorjevi družbi - Vloga slovenskega izobraženca v Trstu Prof. Martin Jevnikar je imel v Trstu predavanje za izobražence. Ker so njegova izvajanja tehtna in pomembna za vse naše izobražence, ponatiskujemo njegovo predavanje v celoti v tej številki KG, posvečeni dobremu tisku. Ko je lani prof. Maver v Rimu predstavljal mojo tezo izpraševalni komisiji in prišel do poglavja o Mohorjevi družbi, je rekel: »Predstavljajte sd mali slovenski narod, ki ima že nad 100 let Mohorjevo družbo. Vsako leto izdaja ta po pet knjig v 80 tisoč izvodih. Skoraj ni nihče, kamor bi ne prišle Mohorske knjige. In ljudje te knjige tudi berejo, to sem sam videl. In zato slovenski narod ne pozna analfabetov.« SAMO PO KNJIGI SMO POSTALI KULTUREN NAROD Te besede niso samo priznanje MD in slovenski izobrazbi, ampak kažejo tudi na pomen knjige v življenju posameznika in celega naroda. Slovenski narod v preteklosti ni imel ničesar, ne lastne države, ne svobode, ne bogastva, ne posvetnega izobražensLva, imel pa je nekaj podjetnih in zavednih duhovnikov, ki so pisali nabožne knjige in z njimi in s svojo živo besedo ohranjali svoj narod. V dobi razsvetljenstva so se jim pridružili tudi posvetni izobraženci, toda šele z ustanovitvijo MD prod 110 loti se je začel tisti čudoviti prerod, ki je v nekaj desetletjih Pripeljal slovenski narod na raven najbolj razsvetljenih evropskih narodov. Toda sredstvo tega kulturnega razcveta je bila samo knjiga. Kako so ljudje encev v inozemstvu -London. Klic Triglava - politični mesečnik. ZDA A ve Maria, mesečnik, izdajajo frančiškani v Lemontu, 54. leto! Ameriška Domovina - politični dnevnik. KANADA Slovenska Država - politični list. Božja beseda - mesečnik. Izdajajo slov. lazaristi v Torontu. CELOVEC Naš Tednik - Kronika, osrednje glasilo na Koroškem, 'tednik. — Knjižne izdaje celovške Mohorjeve Družbe. Vera in Dom, družinski mesečnik. Mladje, literarno glasilo mladih. Nedelja, verski -list. Družinska Pratika, letini druž. zbornik. Otrok božji, dvomesečnik za otroke. Naša Luč, mesečnik, tiskam v Celovcu, namenjen slovenskim izseljencem po Z® padni Evropi. PRIMORSKA Katoliški glas - osrednji katoliški tedni* za Goriško in Tržaško, tiska se v Gorici-Mladika, mesečna družinska, literarna revija za Goriško in Tržaško, diska se v Trstu. Pastirček, otroški list za Primorsko, tisi® se v Gorici. Knjižne izdaje Goriške Mohorjeve Družb*-Trinkov Koledar za izseljence iz Benešk1' Slovenije - Gorica. Redna zbirka »Knjižice« - Trst. Vijolica, glasilo Marijine družbe v Gorici' 18. letnik. Naš vestnik, izdajajo slovenski dušni -p® stirji v Trstu. Demokracija - politični petnajstdnevni* Slov. demokratske zveze za Gorico k' Trst, s prilogo Utripi. Marijina šola - Trst. Svetogorska Kraljica, marijanski list, let® Svetogorski Koledar. V tem bežnem pregledu smo izpustil1 mnogo ciklostilirainih listov. Morali bi S* spomniti na mnoge knjige, ki izhajaj11 pri rednih izdajah, in na posamezne knj1' ge, ki so izšle vsepovsod po svetu, -v T® stu, Gorici, Rimu, Celovcu, v ZDA, K3' nadi, Angliji, Argentini. Naj omenimo d'1'-’ najzanimivejši. Lani je izšla slovenski pesniška zbirka p. Kosa v Tokyu na J® ponskem, letos pa je izdal Slovenski K!>^ Melbourne prvo slovensko knjigo v A'r’ straliji, pesniško zbirko Humberta Pribah' M.-s Vtisi z lužnega Tirola Neapeljski kongres v naše domove domače umetnike ' O *#■ Aflnvtia mm lauA (Nadaljevanje s 4. strani) To, kar se tiče zunanjega lica Južnega Tirola ali Gornjega Poadižja, kakor ga uradno imenujejo Italijani. Kar se tiče Uradovanja in zastopstva Nemcev v javnih uradih, je stvar naslednja. Vsd uradi, ki imajo stike z javnostjo, imajo uradnike, ki govorijo oba jezika. Po virih, ki smo jih prejeli, je v provincialni bocenski Upravi ter v deželni palači prav tako v Bocnu 90% uradništva nemške narodnosti; in še ostalih 10% rajši vidi, da se človek do njih obme v nemščini kot v italijanščini. Nobenega dvoma torej ni, da 80 vsi ključni položaji v pokrajinski in deželni upravi v domačih rokah. Precej drugačno je razmerje v ostalih državnih službah, kot na poštnih uradih, na kvesturi in v varnostni službi sploh. Južni Tirolci zahtevajo tudi v teh pravičnejše zastopstvo, a vedo že vnaprej, da do občutnih sprememb ne bo moglo priti. nekatera mesta bi se še morda dalo dobiti nemške elemente, toda za nekatere službe (policija, karabinerji in ostala varnostna služba) je v sedanjih razmerah skoro izključeno, da bi se dali pritegniti domači elementi. Kljub temu da je med fmancarji, karabinerji in ostalo policijo Olailo ljudi, ki dobro obvladajo nemščino, ttima nobena stran interesa pritegniti nemških elementov. Domači Nemci se za to delo ne čutijo, italijanske oblasti pa jih drugi strani ne silijo. Sicer pa je dejstvo, da Nemci na splošno ne silijo v državne službe, ker imajo priliko najti zaposlitev v nemških podjetjih in trgovini, kjer se bolje počutijo in tudi bolje zaslugo. Zato je začela vlada vzpodbujati s P°sebnimi nagradami uradništvo, naj se Uči in spopolni v nemškem jeziku, da bo lahko kos dnevnim potrebam v upravi. GOSPODARSKA TRDNOST Ena temeljnih razlik med nami in Nem- 01 v Južnem Tirolu je njihova gospodarska trdnost. Vsa dežela in mestni centri 80 prepleteni z ljudskimi posojilnicami (Sparkasse), ki so popolnoma v nemških »'okah in v katerih dobi zaposlitev precejen del absolventov njihovih šol. Enako ]e s kmetijstvom (v glavnem tr torej a in Sa