OBISK NA DOMU Drobec iz revolucionarnega življenja Antona Šušteršiča -Tineta Železnika Kopriva ne pozebe »NAJLEPŠE MI JE BILO LETA 1945, TAKRAT SEM NAMREC DOZlVEL SVOBODO, ZELJO TISOCIH...« Sušteršič Anton, rojen 5. maja 1903 ... Spomladi 1932 ustanovi v takratni Signalni delavnici prvo partijsko celico v Siški. 46 let je minilo in podatek je suh, kratek. V zgodovini delavskega gibanja ima svojo te-žo in je nekajkrat zabeležen. Vendar za dogodki stoje živi, otipljivi ljudje s svoji-mi hotenji, s svojo neugnanostjo ali pre-verjeno zrelostjo, določenimi cilji in pogle-di. Ti ljudje imajo svojo lahko ali težko življenje, v srcih nosijo strah ali veselje, želje... • Obiskali smo Antona Šušteršiča. V triurnem pogovoru nam je odkrival Partijo in sebe, spoznali smo Tineta Železnika in njegovo nezlomljivo prepričanje v stvar delavskega razreda: • »Ime Tine mi je dal Miha Marinko na nekem sestanku, ki smo ga imeli tam, kjer danes stoji Litostroj. Dejal je: ,Če si Tone bodi pa Tine!' Leta 1943 na nekem sestan-ku v Beli Krajini na Blatnem Klancu pa mi je Aleš Bebler dodal še ime 2eleznik. Bil sem namreč železničar ... Veste, včasih je bila konspiracija izred-no važna. Clovek se je tega tako navadil, da sem tovariša, s katerim sva imela se-stanke v Tivoliju, spoznal že po hoji...« • Sedi v starinskem, a udobnem naslo-njaču. Majhen je, žlahtno sivolas, gladko počesan nazaj. Naočniki z dvojnimi stekli sedijo trdno, pod nosom urejene brčice. Pedantno urejen, s pisano kravato in snežno belo srajco govori o preteklosti, ki jo do potankosti pozna. V obeh kotičkih usten po dve globoki zarezi... Zdi se po naravi resen, a ga pogosto premaga hudomušnost, rad se posmehne, pa četudi samemu sebi: • »Malokdo se zaveda, da je kljub rev-ščini preživel mlada leta dobro ... Glejte, bil sem zdrav in sem na primer z lahkoto zaplesal... Danes pa jamram, ker me vse-povsod kaj boli. Delo, ki sem ga nekoč opravil v eni uri, mi zdaj pogosto še v šti-rih ne uspe ...« • Revolucionarna preteklost Tineta 2e-leznika je tako obsežna, da se v tem zapisu skoraj ne moremo lotevati kaj več kakor nekaterih značilnih dogodkov. 15. aprila 1921 sodeluje v stavki železničarjev na Za-loški cesti. Še istega dne leži skupno s to-variši na tirih pred počasi vozečo lokomo-tivo in kordonom bližajočih se vojakov. Nasajeni, ostri bajoneti so zlovešče pobli-skavali... • Nekaj kasneje je na stari šišenski postaji s kamni divje obmetaval lokomoti- vo in kurjačevega spremljevalca — izda-jalca. Bil je odpuščen... V lažnih mesnih konzervah in lepo zapečeni, okrasni kita-sto pleteni štruci kraha je nesel partijsko literaturo v Bilečo. Spomladi 1932 ustanovi v Signalni, današnjem PAP, partijsko celi-co. Zatem prenaša partijsko literaturo v Belo Krajino. v NOB je ilegalec, spreten demonter različnih neeksplodiranih avion-skih bomb in številnih min, politični ko-misar Gorjanskega odreda, vodja partizan-skih puškarn v Starih 2agah, dolgoletni član Centralnega komiteja KPS. • »V Partijo smo sprejemali ljudi, ki so bili pametni, dostojni, ugledni med delavci, človeški in vredni zaupanja. V signalnih delavrricah smo bili trije, Zalar, Zargi ia jaz, a vam povem, da smo tisto podjetje popolnoma obvladovali in še več. Sestajali smo se v garderobi in delavci so prav ča-kali kaj bomo rekli ali ukrenili...« • Nenadoma vstane, pogleda po stano-vanjskem hodniku, sede, spet tenko prislu-hne, zamahne z roko ... Nemiren je. • »Kdaj mi je bilo najtežje? To pa med vojno ... Februarja 1942 je v Beli Krajini padlo 17 mojih tovarišev, prijateljev ... 7. februarja istega leta so mi Italijani v Gramozni jami ustrelili posinovljenca Mi-lana Šušteršiča ... • Počutil sem se tako, da bi najraje legel poleg in umrl...« • Anton Šušteršič je neizprosen borec za delavsko stvar. Nekaj fanatično želez-nega sije iz sivih oči: • »Vsak problem, ki ga gledate iz raz-rednega stališča, vidite prav. Ce ga gledate drugače, je to oportunizem, kakor hitro pa si to prikrivate, že lažete samemu sebi. Glejte, meni je bilo najlepše 1945. Doživel sem svobodo ... Tisto, za kar smo se dosetletja borili in tolkli tudi v vojni. Bil sem srečen človek. Dočakal sem uresničitev sanj tisočev in ti-sočev. Mnogi tega žal niso dočakali...« Bogomir Šefic