A. Funtek: Pesem o pesmi. 5i5 Pesem teha duši zaželena, Poslanka mila iz nebd, V svečanem hipu porojena, Oj, pesem, bodi počeščena, Pozdravljena iz dnu sred! Odkar človeku je na sveti /iveti dano in trpeti, Odkar mu glas veselja dan, Ti spremljaš ga od vekov let, In ko nekoč ostavi svet Poslednji človek in zemljan, Poraz i tebe stare ljuti, A v občem konci ti peruti Razviješ v dom prvotni spet! . Pozdravljam te iz dnu srca, Glasnica čustev in želja.! Sedaj bridko, sedaj veselo Zveni tvoj glas v človeško delo, Mehdk sedaj kot glas zvond, Ki potnika k počitku zove, Grmeč sedaj kot spev voda., Ki dviga jih vihar v valove! . . . Prizorov sto pred mano plove, Zamaknjeno duh sanja moj; In čuj, ko zrem jih pred seboj, Iz dalje na uho mi bije Kot spev nebeške harmonije — To, pesem božja, glas je tvoj! . . . Postoj, moj duh, ondot postoj V prijaznem domu, kjer v zibeli Presrčno dete mi leži ; Oj, dnevi lepi in veseli, Ki mati mlada jih živi! Kakd se ji ljubo nasmiha To nežno dete, ko mehko Zveni mu pesem tiha, tiha, In zdaj, kak<5 že spi mirno! . . . Kdo v6, morda tedaj neb6 Odprto v rahlih sanjah gleda, In v nebu angeljci poj 6! Daj Bog, da nikdar žitja beda Ne zagreni mu zemskih let, In ko nekoč ga k sebi spet Pokličeš, Bog, tedaj naj leže o pesmi. K počitku mirno, ne trpin, Ki od življenja bojev, teže, Od vseh pozemskih bolečin Upehan, zbegan in potrt Resnico je poživljal smrt! . . . A ko zbobni mu v jamo krsta, Prijateljev še zvestih vrsta Zakliče v zadnji mu spomin Iskren pozdrav, in tožno splava Nagrobne pesmi glas v nebo, Da mnogo se rosi oko . . . Naj mirno, naj v Gospodu spava, Saj bil je človek plemenit, Ki živel bratom je, ne zase; Gospod, naš Bog, vse večne čase Uživati mu daj svoj svit! — — — Ti naš brezkončni si Vladar, In Tebi klanja se na svetu Ljubeč in v strahu in trepetu Na vekov veke vsaka stvar . . . Glej, v cerkev polje solnčni žar, In morje luči se razliva Na zlati venčani oltar . . . Pri službi božji verno biva, Pobožno moli narod zbran, Da poslavi Gospodov dan! Kadila se dišeč oblak Po cerkvi dviga v svetli zrak — Tako kipe" molitve glasne Iz src v višine večnojasue; Otroci cvetni, starčki veli, Možje", dekleta in žene', Mladeniči Boga časte" Kako navdušeno-veseli Glasovi pesmi jim kipe", Kako zveni ta pesem peta, Znanec njih srčna čustva sveta — Da, takšen govor je sred, In veličasten spev je ta! . . . Kako li bi človeški rod Proslavljal lepše Te, Gospod, Kot kadar veličastvo Tvoje Slavi pobožne pesmi glas, Ki Tebi jo navdušen poje? — — — 5*6 A. Funtek: Pesem o pesmi. Ti up, zaščit, Ti naš si spas, Ti k sebi dvigaš s tal človeka, Ko k Tebi se v pomoč zateka; Ti Oče si, nas vse ljubeč, A strašen tudi, če grozeč Pošiljaš nam v pokoro kazni, Tedaj drhtimo od bojazni ! Glej, dvignil se je krut vihar Po mirnih dolih in ravninah ; Pastir trepeče na planinah, V palači svoji bogatin Drhti, videč ponočni žar Požganih sel, vasij in mest, Ki dviga se iz razvalin ! Sovražnik bliža se zločest, Vse ruši, lomi njega sila, Bojnikov žene brez števila — Gorje", kdor pride njemu v pest! . . . Naproti vojska se pomika, Da preko dragih rodnih mej Požene tujega krvnika; Kako gore" jim lica, glej, Kako se jim oko leskeče — Strašljivca ni v vsi vojski tej! »Na boj, na boj !« — hrup, krik in šum, Izdrte vidim bridke meče . . . Se jeden hip — »Bog vojnih trum, Ti vodi nas v krvavo zmago Za našega orožja čast, Za domovino našo drago . . ,« Kot morje, ko vihar strašan Razpenjene valove dviga, Grmi njih spev čez bojno plati In nov pogum in novo strast V junaških prsih jim zažiga — To, pesem, to je tvoja moč! — — Pobit sovražnik, boj končan, Domov se vojska slavno vrača, Iz sirih domov, tesnih koč Zveni pozdrav ji vriskajoč, V zastavah koča in palača Slavi junake, mesto, vas Pretresa pesmi zdušne glas, Saj zrušena je moč usodna, Slobodna spet je zemlja rodna ! , . . Oj, dom ti naš, ti krasni svet, Bog čuvaj te na veke let! Kako iz prsij bi ne vrela Ognjena pesem, ko povsod Pradedov svojih davna dela Po domu svojem gleda rod? In ko te" sinje zre planine, Zelene, plodne te" doline, Te" zlate griče, gaje te, Gorice, bistre te" vode" . . . Od sreče mu okd je rosno, Od slasti hrepeni sred, In pesem dvigne se ponosno V proslavo krasne te" zemlje" . . . Pastir jo poje na pogorji, Ko zre pod sabo dol in plan, Brodar prepeva jo na morji, Ko misli na svoj dom daljan; Rudar pod zemljo, potnik v logu Pošilja pesem vročo k Bogu, Srčnd za sveti dom proseč — — — In slušaj spev v nebd kipeč: Na trati nežna te mladina Opeva, mati domovina! . . . Gorje", kdor doma ne pozna ! Gorje", kdor te" ljubezni sili, Kdor pesmi tej, poslanki mili, Človeštvu došli iz neba, Sred zaklene in duha! Zanj nima svet nobenih dik, Nikjer prekrasnih dnih slik, Okrog katerih se ovija Odsev nebeški — poezija! Poglej, povsod se svet mladi, Vse klije, cvete, zelem'! Planin srebrnočisti toki, Studenci živi v senčni loki, Po zraku pesem drobnih ptic, Dišava sto in sto cvetlic, Prirode vse skrivnostni klic — Vse, vse zveni v sred čuteče, Budi mu pesmi rahlo speče! . . . Kako li krasna si, priroda, Od vzhoda daleč do zahoda! Naj cvetje živo te krasi, Naj cvetje snežno te odeva, Naj luč jutranja te zlati, Naj žar večerni te obseva, Naj mirno sanjaš, naj vihar Iz sanj te plaši — jaz vsekddr Na tebe gledam z dušo verno, Miroljub: Na kmetih. 517 Slaveč krasoto neizmerno In večnega vsemirja čar! In vsa ta bajna harmonija V navdušeno se pesem zlija, V božanstva silen slavospev; Iz nje pa kot lehak odmev Zveni človeštva poezija! — — — Pozdravljena iz dnu sred, Glasnica čustev in želja ! Ljubezen, srd iu kes iu gnjev, Veselje, žalost ti naznanjaš; Sedaj o sreči zlati sanjaš, Sedaj gorja te stiska moč — — — Ti ljubljenka palač in koč, V veselji radostna spremmea, V bridkosti žalna tolažnfca, Kak 6 bi govor te slavil, Da ni se govor v pesem zlil? Dokler človeški rod na zemlji Veselo, tožno bode žil, Ti pesem, dušo mu objemlji In nosi ga do Njega gor, Ki v večnojasnem domu žije, Ki vzorov vzor je sam izvor Glasnice vzorov - poezije! — A. Funtek. Na kmetih. ~V orehovi senci polegam, Nad mano poletno nebo : Pust6 je na kmetih — modrujem — Pusto je in vender — lepo. Cuj, tukaj zvene" mi na liho Srpov i z dozorjenih njiv, Tam petje oglaša srebrno In smeh in pogovor se živ. Ob meni dehteča otava, V nji murnu prilaga škržat, Iz dalje mlatičev udarci Prvencev oznanjajo mlat. Bučele šume" po cveticah, Metulj si po zraku igrd, In pred golobnjakom na hiši Z družico golob kramoljd. V dolini vrte".se otroci, Veselja na licih dokaz, S kozolca mi urni ropotec Prevzetno reži se v obraz. Tam doli za hišo pa skrbno Ded sivi zaklenil je hram: Najboljše je kaplje natočil, Ki mož jo pridelal je sam . . Oj, kaplje za skrb in nezgode, Kar solnčni so žarki za led - Le gori, le gori s posodo, Pod oreh, prijazni moj ded ! Da skupaj napolniva časi In trčiva ž njima glasnd, Da družno zapojeva svetu. Kak6 je na kmetih — lepd! Miroljub.