STANO KOSOVEL: IDILICA.                                 389
Nadaljevanje se razume skoro samo po sebi. Kakor pradavni nečak enakega imena po svetopisemski, pleza naš Jakob po svoji lestvi više in više: od kompanijskega do nekakega bataljonskega in celo polkovnega dobavljača; potem dobi še obskrbo ene, kmalu druge in čez mesec dni še tretje bolnišnice. In ko končuje vojna, izračuni, da bo živel s samimi obrestmi ob približno sto kilogramih teže natančno stointriintrideset let, pa naj se vse še za 2000 % podraži!
Nekoliko ga je imelo, ko so začeli krone premenjavati v drugo-rodni papir. In tudi neke govorice, še bolj divje so se širile. A kmalu je spoznal, da take stvari trosijo in tudi nanje verjamejo samo boljševiki, ki niso pri čisti pameti ljudje.
In čeprav ni dosegel stotriintridesetih let, dosegel je svoj sto-triintrideseti kilogram.
Pa ga že hoče pretehtati sveti Mihael, ko se veriga na tehtnici naenkrat utrga, in naš Jakob zleti v---------------
Toda — ne! Zakaj rekli smo, da se ta povestica konča že na
tem  SVetU.                                                                           (Dalje prihodnjič.)
STANO KOSOVEL:
IDILICA.
Solnce se smeje
skozi razmrežene veje;
z drobno piščalko na paši vesel pastir
piska v večer.
x                                                                     3KGŠIL
• ¦¦
Solnce se niža,
tiho se s čredico bliža
domu pastir; in na čelu ovac zvonklja
košček srebra.
Solnce zapade,
v srcu zbudijo se nade...
Mesec zasveti — kam krene pastir tačas?
k ljubici v vas.