foto dd
GLAS
LETO XXIII. ŠT. 3 (1065) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 25. JANUARJA 2018
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
  Rossana Paliaga
Cerkveni zbor je vas, so korenine, 
je simbol skupnosti
POGOVOR 
  zgodovini Zveze cerkvenih
pevskih zborov iz Trsta, ki
je stopila v 55. leto obstoja
in delovanja, se je začelo novo
poglavje. Predsedniško vlogo je
prevzela Rossana Paliaga,
muzikologinja in publicistka, tudi
naša cenjena sodelavka, sploh pa
vsestranska in široko razgledana
kulturna delavka na Tržaškem.
Znana si po tem, da si svojega
življenja ne predstavljaš brez kul-
ture. Nam lahko kaj poveš o sebi,
o svojih številnih zanimanjih in
interesih, pa tudi o mnogih za-
dolžitvah na različnih področjih?
Srečo imam, da se lahko ukvarjam
izključno z dejavnostmi, ki me nav-
dušujejo. Zato ne razlikujem med delom in pro-
stim časom, saj bi v prostem času (ki ga nimam,
saj sem svoje dneve natrpala z vsemi možnimi
zadolžitvami) najraje delala ravno to, kar
počnem v službi. Ko delaš z ljubeznijo, se
vložena energija vrača, da lahko lažje sprejemaš
tudi nemogoče delovne urnike.
Delam res veliko stvari, vse pa se vrti okrog pi-
sanja o glasbi ali gledališču. Slovensko stalno
gledališče, Primorski dnevnik, Glasbena matica,
slovenski oddelek italijanske radiotelevizije RAI
so glavna poglavja moje poklicne zgodbe, na tej
osnovi pa se je razvila veliko bolj razvejena de-
V javnost, ki se je od za-mejskega širila še naslovensko, italijansko
in mednarodno okol-
je, saj aktivno sodelu-
jem pri mnogih
časnikih in revijah na
evropskem nivoju,
kar pomeni tudi, da
veliko potujem. Poto-
vanja so del moje po-
klicne identitete, saj
so bistvena formativ-
na izkušnja zaradi no-
vih izkušenj, stikov,
spoznanj. Težko razu-
meš sebe in določiš
pomen svojih malih
in velikih dosežkov,
če ne poznaš drugih.
Klavir in solopetje sem študirala z namenom, da
bi lahko postala čim boljša muzikologinja in kri-
tičarka. Ta je bila od nekdaj moja želja, zato ni-
sem nikoli imela dvomov niti o svoji študijski
poti, ki sem jo po univerzi nadaljevala še na šoli
državnega arhiva, saj sem takrat sprejela naročilo
ZCPZ za zelo zahtevno nalogo katalogiziranja
vseh notnih arhivov na korih tržaške škofije, kjer
pojejo slovenski zbori. Kot novinarka in preda-
vateljica pa se najraje ukvarjam z operno glasbo,
ki je postala tudi moje specifično področje.
/ str. 3
www.noviglas.eu
Prepletanja umetnosti in dobrodelnosti
/ na strani 5
  soboto, 20. januarja, so mestni
upravitelji v goriški občinski palači
sprejeli veterane in pripadnike
proslulega fašističnega odreda X Mas. Ti so
med drugim poudarili, da so branili
italijanskost Gorice, in so - prvič! - odpeli tudi
svojo himno (skupno s tremi znanimi
desničarskimi politiki - občinskimi svetniki!).
Na trgu pred občino je bilo seveda živahno,
saj je VZPI-ANPI s podporo Demokratske
stranke, Slovenske skupnosti, sindikatov in
drugih organizacij priredila sočasno
manifestacijo demokratov in antifašistov.
Samo navzočnost sil javnega reda je
preprečila, da bi prišlo do izgredov, saj so
“obisk” veteranske organizacije podprli s
praporji in fašističnimi simboli vročeglavi
člani desničarskega gibanja CasaPound.
To, kar se je zgodilo na občini, jasno govori o
tem, kdo vodi goriško gibanje Forza Italia, ki
je vedno bolj izraz najbolj skrajne desnice.
Pomeni grobo žalitev protifašistične ustave in
hkrati podporo ekstremizmu, ki lahko ogroža
demokratične vrednote naše evropske družbe.
Ko na Goriškem stalno poudarjamo, kako
pomembno je odpiranje drugemu,
sodelovanje, sožitje in plodno sodelovanje s
Slovenijo, vidimo, da je dejansko stanje duha
goriške desnice daleč od tega.
Sramota!
V
Sramota!
foto Walter B.
Svet okrog nas25. januarja 20182
Povejmo na glas
Naj svetloba ne ugasne
SKGZ in SSO sta pristopila k  pobudi Minority safepack zveze FUEN
Poziv članom in drugim, 
naj oddajo svoj podpis
  rganizaciji SKGZ in
SSO sta se vključili v
državljansko pobudo
Minority safepack, zato vse
svoje člane pozivata, da oddajo
svoj podpis.
FUEN – Federativna zveza
evropskih narodnosti deluje
od leta 1949, vanjo je zdaj
včlanjenih 90 organizacij in
predstavlja okoli 400 narodnih
in jezikovnih skupnosti. FUEN
z državljansko pobudo Minori-
ty safepack želi spodbuditi
Evropsko unijo k sprejemanju
boljših ukrepov za varstvo na-
rodnih in jezikovnih manjšin
ter k okrepitvi jezikovne in kul-
turne raznolikosti EU. Za dose-
O go tega cilja potrebuje 1 mili-jon podpisov evropskihdržavljanov.
K pobudi sta pristopili obe
krovni organizaciji Slovencev
v Italiji, saj je tudi naša narod-
na skupnost sestavni del velike
evropske družine manjšin, ki
šteje približno 50 milijonov
ljudi. Skupaj lahko dosežemo
pomembne rezultate, ki bodo
konkretno pripomogli k razvo-
ju vseh jezikovnih skupnosti.
Rok za oddajo podpisov zapa-
de 3. aprila 2018, zato krovni
organizaciji vabita vse včlanje-
ne organizacije, da pristopijo k
državljanski iniciativi in aktiv-
no pripomorejo k zbiranju
podpisov.
SSO in SKGZ pozivata tudi me-
dije, da o pobudi redno ob-
veščajo javnost. Podpis lahko
oddamo na spletni povezavi
https: //ec. europa. eu/citizens-
initiative/32/public/#/ ali s kli-
kom na polje “podpiši/sign”
ob spodnjem logotipu. Pripo-
ročamo, da izberete slovenski
jezik. Obvezno morate izbrati
tudi državo, v kateri imate stal-
no bivališče. Svoj podpis lahko
oddaste na sedežih primarnih
organizacij ter v Tržaškem
knjižnem središču v Trstu in v
Katoliški knjigarni v Gorici.
Ostajamo na voljo za morebit-
na dodatna pojasnila.
Zgodovina se ponavlja 
Strah pred drugačnim
  ivljenje nam nudi
možnost, da smo lahko
priče vsakdanjih
dogajanj. Današnji čas nas
vabi, naj se spet soočimo z
eksistencialnimi problemi.
Skoraj vsak dan izvemo o
barkah, čolnih, prepolnih
ljudi, ki plujejo po morju
proti italijanski obali na
Lampeduso, v upanju, da
bodo našli boljše življenjske
pogoje tu pri nas v Evropi.
To so ljudje, ki bežijo pred
vojnami, pred verskim
preganjanjem, pred
ekonomskimi problemi in se
odpravljajo v svet, tvegajo
življenje, da bi lahko nekega
dne zagotovili boljše
življenje sebi in družinam.
Vsa zgodovina beleži
množične migracije ljudstev.
Pogostoma se je to dogajalo
Ž pod prisilo in je povzročalonemir in vojne, ko so semigranti ustavljali na
območjih, kjer so živela že
druga ljudstva. Eden izmed
prvih pričevanj tovrstnega
preganjanja je Periklejev
zakon iz petega stoletja pred
Kr.; ta je določal, da lahko
postane atenski državljan
samo tisti otrok, čigar oče in
mati sta oba Atenčana.
Zakon je nastal iz strahu, da
bi se število državljanov v
Atenah tako povečalo, da bi
sam tvegal izgubiti nadzor
nad mestom. Periklej je
zakon zagovarjal, češ da so
tujke lahko zelo nevarne, in
s tem si je zagotovil
odobritev zakona. To je
povzročilo, da so vojaki
ženske, ki so jih prinašali v
mesto kot vojni plen in z
njimi imeli otroke, prepustili
smrti. Znašle so se na cesti,
same. Evripid je v tragediji
Medeja zelo natančno
prikazal posledice takega
ravnanja, ki sloni na bojazni
grške družbe pred
drugačnim, saj tudi Kreon
prosi Medejo, naj odide iz
mesta, ker se je boji.
Če se povrnemo v sedanjost,
lahko jasno opazimo, kako
je tudi naša družba
prestrašena. Bojimo se,
popolnoma upravičeno, ker
ne vemo, kaj nas čaka v
prihodnosti, ker ne vemo,
do česa nas bo
privedla ta velika
migracija ljudstev,
kako bo vplivala
na našo družbo.
Mediji posredujejo
pogostoma delno
resnične novice,
včasih celo
izmišljene, da bi
nas ustrahovali.
Problem migracije
je žal na dnevnem
redu, interesi
držav so
raznovrstni, prav
tako tudi načrti za
rešitev tega
problema.
Migranti še vedno
zapuščajo afriško
obalo, da bi prišli v Evropo,
tu pa so prisiljeni živeti po
cestah, ob rekah ali v
prenasičenih sprejemnih
centrih. Nepravilen pristop k
rešitvi tega problema je
glavni vzrok za širjenje
strahu med ljudmi, toda
vedeti moramo, da beseda
“drugačno” ni vedno
sinonim za “negativno”.
Tadej Pahor
  redsednika krovnih organi-
zacij, Walter Bandelj za SSO
in Rudi Pavšič za SKGZ, sta
pisala vodji Zavoda za varstvo zgo-
dovinske, umetniške in etno-antro-
pološke dediščine Furlanije Julijske
krajine, Corradu Azzolliniju, in ga
zaprosila za srečanje v zvezi z bazo-
viškim spomenikom. Rada bi razu-
mela, zakaj ustanova ni doslej rea-
girala na dopis, ki ga je leta 2012 pi-
sala takratna ravnateljica tržaških
muzejev Maria Massau Dan. To je
eden od sklepov, ki sta jih predsed-
nika krovnih organizacij sprejela na
srečanju s slovenskima svetnikoma
Občine Trst, Valentino Repini in
Igorjem Švabom.
V pismu iz leta 2012 je ravnateljica
Massau Dan zaprosila ustanovo, naj
bazoviškemu spomeniku, ki je bil
zgrajen leta 1945 po načrtu arhitek-
ta Franja Kosovela, nameni status
spomenika kulturnega interesa v
skladu s 13. členom zakona o var-
stvu kulturne in krajinske dediščine
P in 20. členom samega zaščitnegazakona.Ker Zavod doslej ni odgovoril
Občini Trst in njeni takratni ravna-
teljici, so se na srečanju, ki je pote-
kalo na sedežu SKGZ v Trstu, dogo-
vorili, da pobudo prevzameta pred-
sednika krovnih organizacij in za-
prosita za srečanje z odgovornimi
na tržaškem Zavodu.
Predsednika SKGZ in SSO bosta za-
prosila župana Občine Trst Roberta
Dipiazzo za srečanje (skupaj z obe-
ma slovenskima svetnikoma), da bi
se skupaj pogovorili o nekaterih
vprašanjih, ki zadevajo predvsem
šolsko področje. Način takega
soočanja in reševanja nerešenih
problematik je bil sprejet pred me-
seci, ko se je tržaški župan v Narod-
nem domu sestal z vodstvoma
krovnih organizacij.
Kar nekaj je takih vprašanj, ki ni-
majo odgovora že precej časa in bi
jih bilo treba rešiti. V prvi vrsti gre
za slovenske jasli na Krasu. Občin-
ska uprava doslej ni
pokazala velikega
zanimanja, čeprav
je bilo obljubljeno,
da bi jasli lahko na-
stale v Križu v stav-
bi civilne zaščite, ki
pa bi se morala iz-
seliti na drug sedež. Slovenski pred-
stavniki so izrazili potrebo, da bi ja-
sli odprli na Opčinah, kar bi bilo z
vseh vidikov bolj funkcionalno.
Občina Trst ni rešila niti vprašanja
slovenskih suplentov v slovenskih
otroških vrtcih.
Repinijeva in Švab sta predsednika
krovnih organizacij seznanila tudi
z delovanjem desnosredinske
občinske uprave, ki kaže skrb vzbu-
jajoče zdrse v nekatere skrajne izbi-
re in interpretacije, ki so v nasprotju
s časom in omikanim bivanjem v
tem obmejnem in večkulturnem
prostoru.
Na srečanju so si bili edini tudi v
ugotovitvi, da bi morala deželna
prestolnica postati kažipot pri ure-
sničevanju zaščitnih norm, v resni-
ci pa ni tako in je do teh problema-
tik precej zadržana. Vidna dvoje-
zičnost je premalo uveljavljena in
sama uporaba slovenskega jezika v
delovanju občinskega sveta nima
domovinske pravice.
  es, naj ne ugasne svetloba, tista v člove-
ku. Naj ne oslabi v njem njen plamen,
ki je edino trdno upanje za prihodnost.
Naj nemočno ne zatrepeta ta plamen dobrega
in plemenitega in sočutnega, plamen, ki pri-
naša in vzdržuje mir v duši in širi ta mir v svo-
jo okolico, med svoje bližnje in med vse ljudi.
Plamen, ki je človeka povzdignil nad vse,
povzdignil v smislu, da gradi dobro, da je gra-
ditelj vsega tistega, kar pomaga in osrečuje: da
bi bilo naše skupno bivanje kar najbolj prijet-
no, da smo vsi z vsem preskrbljeni in so do-
brine vsem na razpolago, da smo varni pred
mrazom in vročino, da nismo lačni in imamo
hrane v izobilju, da so naša bivališča lepa in
udobna, da lahko vse bolj premagujemo vseh
vrst bolezni, da se premikamo v hitrih vozilih
in letimo na vse strani sveta, da smo in naj bi
bili varuhi narave, ki je naš nenadomestljivi
dom, in da nam je na dosegu roke sporazum
in prijateljstvo z vsakomer, če to le zares in iz
srca želimo in smo v tej želji vztrajni in nikoli
ne popustimo. Res, naj ne ugasne ta svetloba
v človeku, naj nikoli ne ugasne in ne pojenja
prav v nikomer od nas, naj se še bolj širi na
vse strani, od človeka do človeka, iz človeka v
človeka, vse do zadnjega in poslednjega, da bo
živela in žarela povsod in nobena stvar ne bo
mogla zaustaviti njenega naraščanja, njene to-
pline in delovanja. Kajti obzorja so tudi temna
in se temnijo, svetlobi sploh ni pot z rožicami
postlana, saj ne mislijo vsi, kot misli ona, niso
vsi, ki jo imajo radi. Niso vsi, ki hočejo vanjo
verjeti, ker ta svet ni varna in brezskrbna sreča,
v tem svetu je mržnja do svetlobe še vedno ve-
lika, kaj velika, velikanska, in se hoče, ta
mržnja, človeka polastiti, da bi se svetlobi
odrekel, jo zatajil in zavrgel. In zato se je treba
o svetlobi v človeku še in še pogovarjati, kajti
vse bolj temne so teme, ki se dvigajo. Kaj bi
drugega lahko rekli o besedah predsednika
najmočnejše države našega razvitega sveta in
njegovem nepopisno zaničevalnem poimeno-
vanju držav, iz katerih se k nam rešujejo ljudje
v stiski? In kam bi bilo mogoče umestiti izjave
nekaterih italijanskih politikov in kandidatov
za najvišja vodilna mesta: pribežniki, da nas
bodo zbrisali z zemlje, moramo se odločiti, ali
bo naša bela rasa še obstajala ali pa je več ne
bo. In dalje: smo pod udarom, pod vprašajem
so naša kultura, naša družba, tradicija, naš
način življenja, nevarnost islamizacije je gro-
zeča. In kaj naj si mislimo o nekaterih po-
membnih državah vzhodne Evrope, ki niso
pripravljene sprejeti niti enega begunca, niti
enega? Ob vsem tem se zdi, da se tema, ki je
odsotnost vsakršnega sočutja in nas želi poti-
sniti v vse globlje območje izpraznjene člo-
večnosti, tiho širi kot oljni madež in odjeda
prostor svetlobi. In ta svetloba je vendar člo-
večnost in obe sta ista beseda, obe sta isti po-
men in obupano kličeta po vsakem našem gla-
su, po vsaki naši potrditvi. Res, svetloba in člo-
večnost, edina sreča naše preteklosti, naše se-
danjosti, edina sreča naše prihodnosti.
Janez Povše
R
Tischlerjeva nagrada 
Letošnja dobitnica je pesnica in
skladateljica Lenčka Kupper
  vtorica otroških
pesmi, lutkovnih iger,
pravljic in pripovedk
Lenčka Kupper je prejela
Tischlerjevo nagrado,
najvišje priznanje med
Slovenci na avstrijskem
Koroškem, ki jo podeljujeta
Krščanska kulturna zveza in
Narodni svet
koroških
Slovencev.
Nagrado je prejela
ob svoji 80-letnici,
ki jo bo
praznovala 4.
aprila.
Slovesnost s
podelitvijo 39.
Tischlerjeve
nagrade je bila v
Tischlerjevi
dvorani
Mohorjeve
založbe v Celovcu.
Nagrado sta
Lenčki Kupper
izročila
predsednik Krščanske
kulturne zveze Janko Krištof
in predsednik Narodnega
sveta koroških Slovencev
Zdravko Inzko. Podelitve se
je udeležil tudi minister za
Slovence v zamejstvu in po
svetu Gorazd Žmavc.
Nagrado, poimenovano po
ustanovitelju Narodnega
sveta koroških Slovencev in
A prvem ravnatelju Slovenskegimnazije Jošku Tischlerju,podeljujeta Krščanska
kulturna zveza in Narodni
svet koroških Slovencev kot
najvišje priznanje obeh
organizacij. Nagrado
prejmejo kulturniki in drugi
posamezniki za vrhunske
prispevke na področju
umetnosti, znanosti, kulture
in politike, ki pomembno
prispevajo v zakladnico
slovenske narodne
skupnosti na Koroškem.
Lenčka Kupper se je rodila
leta 1938 na Bistrici pri
Pliberku v znani Bognarjevi
družini. Obiskovala je
gospodinjsko šolo v
Šentrupertu pri Velikovcu,
pozneje pa se je izučila za
šiviljo. Pela je v različnih
zborih. Napisala je okoli
200 otroških pesmic, ki so
izšle v mnogih zbirkah in
na kasetah, več njenih
pesmi pa so priredili tudi za
odrasle zbore.
Leta 1983 ji je
Krščanska
kulturna zveza
podelila
priznanje in
zahvalo za
vztrajno delo
na področju
slovenske
glasbe. Javni
sklad RS za
kulturne
dejavnosti ji je
dal Gallusovo
priznanje
(1986), pred
desetimi leti pa
tudi srebrno
plaketo za
dolgoletno in uspešno delo
na področju glasbenih
dejavnosti in otroške
glasbene vzgoje.
Lani je Tischlerjevo nagrado
prejel Jože Wakounig za
vsestransko, prostovoljno in
nesebično življenjsko delo
na narodno-političnem
področju, tako na občinski
kot tudi na deželni ravni.
Pismo predsednika SSO in SKGZ Corradu Azzoliniju
Želita odgovore na
marsikatero nerešeno zadevo
Aktualno 25. januarja 2018 3
  Pogovor / Rossana Paliaga
Cerkveni zbor je vas, so korenine, 
je simbol skupnosti
S 1. STRANI 
  borovstvo je zame poseb-
no in zelo pomembno po-
glavje, s katerim se ukvar-
jam zelo aktivno, z različnimi
funkcijami. Lani sem na primer
postala glavna urednica italijan-
ske državne revije zborovske gla-
sbe in sem sploh zelo angažirana
pri dejavnostih deželnega zbo-
rovskega združenja in državne
zborovske federacije. Zaradi
večjezičnosti in predvsem zaradi
neposrednega poznanja italijan-
skega in slovenskega zborovske-
ga okolja sem pogosto posredni-
ca za sodelovanja, izmenjave,
skupne projekte in zborovske fe-
stivale. Redno sodelujem z zbo-
rovsko revijo Naši zbori Javnega
sklada RS za kulturne dejavnosti,
sodelovala sem tudi s francosko
zborovsko revijo in z evropsko
revijo ECA (European Choral As-
sociation), kjer sem bila v ured-
niškem odboru. Mislim, da lah-
ko verjamem v združeno Evropo
predvsem po zaslugi zborov, saj
ni lažjega načina za navezovanje
stikov onkraj nekdanjih meja kot
deliti skupno ljubezen do zelo
“družabne” umetnosti, ki v hipu
izniči vsako razdaljo.
S kakšnimi občutki si sprejela
vodenje ZCPZ Trst?
Dobro sem premislila, preden
sem sprejela to odgovornost, za-
radi odnosa, ki ga imam do zgo-
dovine, dediščine in delovanja
Zveze cerkvenih pevskih zborov,
pri kateri sem odbornica skoraj
dvajset let. Prepričali so me in
nagovorili hvaležnost, spošto-
vanje in zaupanje. Ko sem še zelo
mlada vstopila v izvršni odbor,
so me člani in takratni predsed-
nik, prof. Zorko Harej, sprejeli
kot enakovredno sodelavko, ne
glede na mojo skromno iz-
kušnjo. Morda bo to zvenelo
smešno, pri tisti starosti pa si ni-
sem še predstavljala, da se lahko
Z pogovorim s profesorjem in vse-kakor z bolj izkušeno, odrasloosebo, na tako sproščen način.
Občutek hvaležnosti do posluha
in zelo resnega, spoštljivega
upoštevanja besed in predlogov,
ki sem jih prinašala, me spremlja
še danes. Prof. Harej je bil kulti-
viran, plemenit človek z visoko
etično držo, njegovi sodelavci pa
osebe z različnimi kulturnimi
profili, ki jih je družil zelo stva-
ren pristop do dela. Na sejah ni-
smo nikoli zapravljali časa s praz-
nimi besedami. Vsi so obvladali
zborovsko (in tudi literarno)
snov, pri organizaciji in vodenju
velikih glasbenih dogodkov so
bili vedno zelo učinkoviti. Zato
sem zlahka vzljubila to delovno
skupino in se s ponosom
vključila vanjo in sem kljub ved-
no številnejšim delovnim obvez-
nostim skušala ostati aktivna čla-
nica ZCPZ tudi kasneje, ko je va-
jeti prevzel Marko Tavčar. On je
bil na tej poti moj “mentor” že
veliko prej, saj je poskrbel, da
sem sploh pristopila k tej orga-
nizaciji. Ob hvaležnosti čutim
tudi globoko spoštovanje do de-
lovanja zborov, saj sem v tem lju-
biteljskem glasbenem okolju od
otroštva in se zelo trudim, da bi
bila zborom s pridobljeno iz-
kušnjo v oporo. Moj tretji temelj
je zaupanje v sodelovanje in
podporo uigrane ekipe ZCPZ, ki
odlično obvlada svoj posel.
Kaj ti pomeni ZCPZ Trst in ka-
ko gledaš na njeno dosedanjo
pot?
Zveza je organizacija, ki se od
ustanovitve specifično ukvarja z
zborovskim petjem, zato tudi
lažje razume zahteve in potrebe
zborov. Ni naključje, da so bile
njene prireditve velikokrat pio-
nirskega pomena, so odprle nove
poti, ustvarile dragoceno de-
diščino, so postale temelj dolgo-
letnih tradicij. Mislim na primer
na božični koncert, na
množično revijo otroških in
mladinskih zborov, na kompozi-
cijske natečaje, notne publikaci-
je, glasbene projekte s priznani-
mi umetniki, najrazličnejše
tečaje za pevce, organiste, tudi
pritrkovalce. Danes so tovrstni
dogodki del našega zborovskega
vsakdana, ko jih je Zveza prvič
priredila, pa so v večini primerov
predstavljali absolutno novost.
Dobro razumem pomen in vlo-
go tovrstnih dosežkov, zato mi
Zveza veliko pomeni zaradi jasne
usmeritve premišljenega sno-
vanja. Hkrati delim vrednote, ki
sem jih spoznala in v vseh teh le-
tih vedno prepoznala v članih
odbora. Te vrednote prelivamo v
odnos do pevcev in do njihovega
hvalevrednega poslanstva.
Koliko zborov sploh združuje
ta zveza?
Trenutno jih je 38.
Katero je poslanstvo zveze in
katere so njene glavne nalo-
ge?
Zveza mora skrbeti za vrednoten-
je cerkvenega petja, zato ponuja
pevcem in organistom možnosti
izpopolnjevanja in nastopanja.
Sakralna glasba je naš predmet
na 360 stopinj, od širitve litera-
ture do organizacije koncertov.
Nam lahko kaj poveš o revi-
jah, seminarjih, tečajih in
drugih oblikah delovanja?
Naši glavni zborovski reviji sta
Pesem mladih in Pesem jeseni:
prva je posvečena mladim, dru-
ga odraslim pevcem. Zrelim gla-
sovom namenjamo tudi dve de-
kanijski reviji. Novejše pa je čez-
mejno srečanje mladinskih sku-
pin. Spadamo tudi med soorga-
nizatorje revije Primorska poje.
Prijetna in koristna tradicija je
naš poletni seminar za pevce,
zborovodje in organiste, med le-
tom pa prirejamo tudi druge
tečaje. Dejavni smo tudi na za-
ložniškem področju. V kratkem
bo na primer izšla dopolnjena iz-
daja Vrabčevih priredb Ljudskih
nabožnih, ki jih je ZCPZ pod Ha-
rejevim vodstvom v ciklostilirani
obliki izdala na začetku sedem-
desetih let prejšnjega stoletja. Pu-
blikacijo je pregledal in uredil
naš dolgoletni sodelavec in zbo-
rovodja Janko Ban.
V nedeljo, 14. januarja, ste
imeli božični koncert v tržaški
stolnici sv. Justa. V pozdrav-
nem nagovoru si zelo lepo
zaželela cerkvenim zborom,
da bi “vedno našli pravo mo-
tivacijo in ljubezen za delo-
vanje”. Zakaj so cerkveni zbori
tako pomembni za našo skup-
nost?
Cerkveni zbori so zelo specifično
področje zborovskega sveta, saj
imajo jasno določeno nalogo,
kar zahteva od pevcev ne samo
ljubezen do petja, ampak tudi
versko prepričanje. Zato so to
zbori, ki so ljudem blizu ne samo
na koncertih, ampak tudi v veli-
ko bolj intimnih in sploh ne sa-
mo glasbeno zaznamovanih,
srečnih in žalostnih trenutkih
življenja. Petje cerkvenih pevcev
ne ločuje med umetniškim in
verskim sporočilom: je glasba in
hkrati molitev. Izven cerkve pa
se življenje zbora razvija in na-
daljuje po tirnicah, ki jih vsi
ostali zbori poznajo. Pomen cer-
kvenih zborov za našo skupnost
me je naučila sama izkušnja, saj
imam srečo, da veliko let sode-
lujem pri zelo dobro organizira-
nem cerkvenem zboru z ugled-
no zgodovino. V tem zboru
nihče ni številka ali preprosto so-
pevec: vsak je na primer sin ali
vnuk nekoga, ki ga vsi ostali poz-
najo, je pevec, čigar “osebna iz-
kaznica” je del tistega kraja. Cer-
kveni zbor je vas, so korenine, je
simbol skupnosti, ki jo danes
vedno težje občutimo.
Na omenjenem koncertu si
tudi povedala, da pri ZCPZ
imate veliko tradicij, ki jih na-
meravate nadaljevati, pa tudi
veliko idej. Snujete kaj nove-
ga?
Prejšnji odbor nam je med mno-
gimi pomembnimi projekti zau-
pal skrb za razvoj mladinskega
zborovstva in na poseben način
delovanje devinsko-nabrežinske
fantovske skupine, ki predstavlja
unikat v našem prostoru. Nekaj
podobnega bi radi uresničili tudi
na vzhodnem Krasu ali mestu.
Imamo kar nekaj novih načrtov,
o katerih trenutno lahko povem
le, da bodo skušali podeliti Zvezi
širšo vlogo v našem zborovskem
okolju in večjo vidljivost. Znan-
je, izkušnjo in vsebine želimo
deliti s čim širšim krogom ljudi.
Ima vaša zveza stične točke z
goriškim Združenjem cerkve-
nih pevskih zborov?
Z Združenjem smo velikokrat so-
delovali na področju tečajev, pre-
davanj in publikacij. Veliko ima-
mo skupnega, zato se mi zdi
čisto naravno, da bomo v pri-
hodnje dodatno nadgradili naša
dosedanja sodelovanja z novimi,
upam tudi koncertnimi projekti.
O vsem tem pa se moramo še po-
govoriti.
Da bi ZCPZ naredila korak na-
prej na poti večje prepoznav-
nosti na širši ravni, je na tvojo
pobudo nedavno postala čla-
nica deželnega zborovskega
združenja USCI...
Zamisel je bila v zraku že dolgo.
Zdi se mi idealno, da sva naredi-
la ta korak skupaj z goriškim
Združenjem cerkvenih pevskih
zborov, kar odpira seveda nova
obzorja. Naši zbori se bodo lah-
ko udeležili vseh tečajev in do-
godkov Usci, na primer deželnih
revij Nativitas ali Paschalia, h ka-
terima bodo zaradi sakralnega
repertoarja lahko veliko prispe-
vali. Mislim pa tudi na izjemno
kakovostne poletne tečaje grego-
rijanskega petja Verbum Reso-
nans, ki jih sama obiskujem že
nekaj let in jih na poseben način
priporočam. Zveza in Združenje
bosta prisotna v izvršnem in
umetniškem odboru deželnega
združenja. To bo seveda prineslo
nove priložnosti in sveže zamisli,
zato upam, da bo predstavljalo
spodbudo za naše pevce.
Danijel Devetak
  etra Debelis obiskuje drugi
letnik na Akademiji za li-
kovno umetnost in obliko-
vanje v Ljubljani na oddelku
oblikovanje vizualnih komuni-
kacij, specifično na smeri gra-
fično oblikovanje. Pogovarjali
smo se o njeni univerzitetni izbi-
ri in poti, ki jo je pripeljala do nje.
Kdaj si se začela ukvarjati z
umetnostjo?
Že ko sem bila zelo majhna, sem,
kot vsi otroci, zelo rada risala. Ko
sem obiskovala srednjo šolo, pa
sem se zavedela, da me to res za-
nima in da bi se rada s tem resno
ukvarjala.
Glede na študij, ki si ga izbrala,
kateri poklic bi rada opravlja-
la?
Rada bi bila grafična oblikovalka
(smeh op. a.). Študiram grafično
oblikovanje, vendar ne bi rada
delala samo v grafiki, čeprav je
svet grafike zelo razburljiv, ker je
zelo širok in raznolik. Rada bi se
ukvarjala z grafiko tudi v širšem
smislu, npr. z oblikovanjem re-
klame ali kaj podobnega. V bi-
stvu bi rada delala vse tisto, s
čimer se ukvarja umetnost, ven-
dar še vedno v povezavi z grafiko,
ne npr. s slikarstvom.
Se v današnjem svetu da
P preživeti z umetnostjo?Se da, odvisno je, na kakšnem ni-voju deluješ. Npr. Marina Abra-
mović lahko živi od umetnosti.
Da bi samo ustvarjal za umet-
nost, moraš biti kot stroj. Z gra-
fičnim oblikovanjem, ki je del
umetnosti, se da preživeti, ven-
dar moraš delati zelo veliko.
Verjetno imaš na akademiji ve-
liko več prakse kot na kakšni
drugi fakulteti. S katerimi
predmeti se največ ukvarjate?
Z grafiko, kakšno naključje
(smeh op. a.). Največ se ukvarja-
mo s tem, da se naučimo, kako
lahko na čim boljši način posre-
dujemo določene informacije, da
za vsako stvar, ki jo naredimo,
damo nekaj iz sebe, da skušamo
na čim boljši način nekaj spo-
ročiti. Pri študiju vizualne komu-
nikacije je cilj ta, da z vizualnimi
podobami ugotavljamo, kako
prikazati določene informacije,
občutke, principe...
Imate veliko samostojnega de-
la?
Tako je. Pri učnih urah nam dajo
profesorji nekatere informacije
in skupaj z njimi potem naredi-
mo svoje delo, popravljamo, pro-
fesorji nam dajo svoje mnenje.
Ne samo popravljajo, povejo
nam tudi, ali smo kaj naredili do-
bro. S profesorji gradimo: ti ne
rečejo samo, če si kaj zgrešil. Sku-
paj se pogovarjamo, da pridemo
do najboljše možnosti, in to mi
je zelo všeč.
Kaj ti je najbolj všeč?
Vsak predmet ima lepe in grde
plati. Npr. pri slikarstvu moraš
zelo paziti na komplementarne
barve, na tople in hladne barve
itd., hkrati moraš paziti na kom-
pozicijo. Tudi tipografija je zelo
zanimiva, kjer na primer izdelu-
jemo knjige in moramo paziti na
prelom, na font črk, ki ga izbere-
mo. Vsi predmeti so po svoje za-
nimivi in se ne bi rada specializi-
rala samo v enem, drugače bi bi-
lo dolgočasno.
Se zgleduješ po kakem umet-
niku?
Mislim, da se nihče ne zgleduje
po samo enem umetniku. Vsak
umetnik ima svojo močno točko
in ti se zgleduješ po tem.
Kako je potekal vstopni izpit
za vpis na akademijo?
Za izpit se je lahko prijavil kdor-
koli. Moral si poslati mapo z
dvajsetimi skicami neke osebe in
še druge skice ali dela, ki si jih ti
naredil. Od vseh kandidatov so
nas izbrali petdeset, ki smo opra-
vljali vstopni izpit.
Prvi dan smo imeli
izpit glede smeri, ki
smo jo izbrali: nari-
sali smo skici roke
in ptiča. Potem smo
naslikali živo nara-
vo z akrilnimi bar-
vami, nato pa so nam dali
besedilo, ki smo ga morali
obnoviti s skico. Drugi dan
smo morali narisati model,
imeli smo šest ur časa za to.
Tretji dan pa smo imeli še
razgovor.
Obiskovala si umetniško
šolo Nordio. Misliš, da si
s tem dobila boljšo pri-
pravo za akademijo kot
na slovenski šoli?
Mislim, da ja. Ta šola ti da
študijski pristop k umetno-
sti, ni amatersko, kot npr.:
“Ok, zdaj bom nekaj nasli-
kal, da vidimo, kaj znam”.
Imaš prav študijski pristop,
v smislu, da študiraš barve,
oblike, ravnotežje, različne
tehnike risanja itd. Ne leb-
diš nekje v umetnosti. Ko
sem si izbrala grafično obli-
kovanje, mi je to zelo pomagalo.
Pri grafičnem oblikovanju moraš
imeti dosti znanja s področja
umetnosti, komunikacije, psiho-
logije, kako barve učinkujejo na
nas, kakšne oblike, kakšne veli-
kosti črk, kaj nas privlači, kaj nas
ne privlači, kaj nam je najbolj
všeč v določenih situacijah. Gra-
fično oblikovanje je tudi študij
družbe, kajti vedeti moraš, kaj je
takrat najbolj popularno, kaj bo
kdo najbolj opazil in česa ne. S
tem, da sem maturirala na šoli
Nordio, sem že tam začela študi-
rati barve in sem imela boljšo ba-
zo za akademijo, kot če bi na pri-
mer študirala na klasičnem lice-
ju.
Kako to, da si se naposled
odločila, da boš študij nadalje-
vala v Sloveniji?
Študij grafičnega oblikovanja je
danes precej globaliziran, tako da
je v bistvo precej vseeno in ena-
kovredno, kje opraviš prvosto-
penjski študij. Razlika je v imenu
akademije in verjetno so profe-
sorji na kakšnih akademijah
boljše pripravljeni kot drugje.
Odločila sem se za Ljubljano, ker
je blizu doma in ker je v centru
Slovenije in zaradi tega imamo
najboljše profesorje, ker so vsi v
centru Ljubljane. Tudi v Sloveniji
imamo bienale grafičnega obli-
kovanja in ogromno drugih raz-
stav o grafiki, zato sem se
odločila, da bom prišla
sem. Vedela sem, da so ze-
lo dobri ljudje. Tudi glede
na to, da je zelo malo
mest na akademiji, imaš
večjo možnost, da se pro-
fesorji pogovarjajo s tabo
in da skupaj z njimi gradiš
svoje znanje...
Na višji šoli si študirala v
italijanščini, zdaj v slo-
venščini. Je bilo težko
“preklopiti” na drugi je-
zik?
Glede jezika sem mislila,
da bo slabše. Doživela
sem že podobno situacijo,
ker sem se iz slovenske
srednje šole vpisala na ita-
lijansko višjo Nordio. To
je bil res velik korak zame,
ker sem bila sama in ni-
sem poznala nikogar, z
novim jezikom, novim načinom
študija, ker z jezikom menjaš
način, kako se učiš. Zato mi je bil
ta prehod z italijanske višje šole
na slovensko akademijo veliko
manj hud, ker se mi je že zgodilo
in sem zato vedela, kako bo. Na
srečo sem tudi na takšni fakulte-
ti, kjer jih ne zanima preveč, ka-
ko govoriš, ampak bolj, kaj delaš.
Urška Petaros
Naši študentje v Ljubljani / Petra Debelis
“Z grafičnim oblikovanjem se da preživeti,
vendar moraš delati zelo veliko”
Kristjani in družba25. januarja 20184
Peta številka otroške revije Pastirček   
Spet prišlo je novo leto,
lepih z njim želja nešteto
  ako vzklikajo začetni stihi
pesmice Spet prišlo je no-
vo leto, ki jih je z radostjo
v srcu napisala štandreška pesni-
ca Ivanka Zavadlav in ob koncu
želela, “da Pastirček – kot doslej -
/ žel uspeh bi še naprej”. To srčno
upamo tudi vsi mali in veliki
bralci te revije za otroke, ki vsakič
prinaša na svojih straneh veliko
lepega za dušo in vsesplošno rast
naših otrok. Pastirčkov
urednik Marijan Markežič
namenja bralcem voščilo,
da bi bilo leto 2018 “zdra-
vo in veselo, polno lepih,
bogatih doživetij”. Kmalu
po novem letu se s prazni-
kom Sv. treh kraljev ali Go-
spodovega razglašenja
končujejo radostni božični
dnevi. O treh modrih z
Vzhoda, ki so se prišli po-
klonit novorojenemu De-
tetu, do katerega jih je vo-
dila zvezda, piše Walter
Grudina v rubriki Zgodbe
iz Sv. pisma. Kot vedno je
prisrčno, v toplih barvah prizor
upodobila Paola Bertolini Grudi-
na. Tudi zvesta sodelavka Pa-
stirčka Mariza Perat se je v svojem
zapisu z naslovom Prišli so, prišli
kralji trije... , povzetim po koled-
niški pesmici, pomudila pri sv.
treh kraljih in obrazložila, kdo so
bili. Pri tem omenja tudi koledo-
vanje, obhod vasi “sv. treh kral-
jev”, Gašperja, Mihe in Boltežar-
ja. V vsaki hiši zapojejo pesem,
pokadijo in molijo, v zameno pa
prejmejo dar, ki ga navadno dajo
v dobre namene. To staro navado
zelo skrbno ohranjajo v Števerja-
nu, kjer koledujeta kar dve skupi-
ni, oblečeni v bogate kostume
(dragoceno, natančno delo
T Snežice Černic!) in na Vrhu Sv.Mihaela. Peratova si želi, da bi tošego obudili še v kakšnem dru-
gem našem kraju. Na koledniške
strune je ubrana tudi pesem Ko-
ledniki, ki jo je na besedilo Berte
Golob uglasbil Patrick Quaggia-
to. Sv. tri kralje in novorojenega
Jezuščka z Marijo je v svojo rubri-
ko Čas za igro z nežnimi risbami,
ki jih bodo bralci sami pobarvali,
vključila Paola Bertolini Grudina.
Z možem Walterjem Grudino je
tudi oblikovalka posrečenega
vzgojnega stripa, ki je zelo dobro
zamišljen prav zato, ker želi, da
bralci sami razmislijo, kakšen je
najboljši odgovor. Tokrat se fan-
tiček sprašuje, komu naj zaupa.
Mami, seveda, ki želi sinčku le
dobro!
Zima in na zasneženi pokrajini
razigrano razpoloženje otrok ve-
jeta iz rubrike Kar lepo po vrsti,
ki vabi bralce, naj jo izpolnijo.
Poučna dopolnjevanka je tudi na
19. strani januarske številke; V
knjigi življenja je žalostna zgodba
o umoru nedolžnih otrok v Be-
tlehemu. Najmlajši Pastirčkovi
prijatelji bodo na dveh vabljivih
straneh (8. in 9.), ki jih je pripra-
vila Danila Komjanc, našli “krog”
z letnimi časi in miško, ki ji bodo
pomagali rešiti zimsko uganko.
Ista ilustratorka je ljubko naslika-
la spečega medveda, ki nastopa v
pesmici Vojana T. Arharja
Počitek. Berta Golob v jezikoslov-
nem kotičku razlaga, kako se ri-
majo besede. To bo še kako upo-
rabno pri pouku slovenskega je-
zika! Likovna umetnica
Vesna Benedetič s teht-
nimi besedami predsta-
vlja umetnika Vasilija
Vasiljeviča Kandinske-
ga (1866-1944) in razla-
ga, kaj je abstraktizem.
V Evini januarski sadni
košari je sadež, ki “od-
ganja zdravnika”, kot
zagotavljata Katerina in
Graziella Zavadlav. Pa-
cek si v svoji spake-
dranščini modro posta-
vlja vprašanje, ali smo
še ljudje ali pa znamo
še samo pritiskati na gumbe, saj
si tudi voščila pošiljamo po tele-
fončkih... Zdi se, da za osebni stik
nimamo več časa.
Tatjana Ban vabi spretne roke, naj
same izdelajo družabno igrico
Otrok, ne jezi se! V Matema-
tičnem kotičku Veronike Sre-
brnič v snežinkah poplesavajo
številke. Pastirčkova pošta je kar
se da pisana: polna krasnih risbic
in dopisov različnih vsebin. Dru-
gošolci OŠ L. Zorzut, Bračan, so
poslali fotografijo jaslic, ki so jih
pripravili iz Lego kock, petošolci
OŠ P. B. Domen iz Sovodenj pa so
se nastavili fotografu ob svojih ja-
slicah in dreveščku. Čestitke
vsem!
IK
V januarju se začenja nov cikel programa 
Delavnice molitve in življenja
  eč sto tisoč udeležencev
programa DMŽ po vsem
svetu priča o miru, ki se
jim je povrnil, potem ko so obi-
skovali ta program. Nova spoz-
nanja in izkušnja molitve so jih
zelo obogatili ter jih napolnilie
z upanjem in ljubeznijo. Usta-
novitelj DMŽ br. Ignacio Larra-
naga je močno izkusil za-
stonjsko Božjo ljubezen, zato
je razvil program, da bi po-
sredoval izkušnjo ljubezni
drugim. V januarju se je mo-
goče vključiti v program po
različnih krajih, kjer ga orga-
nizirajo: v Divači, Postojni,
Ajdovščini in Rodiku ter dru-
god po Sloveniji. Podrob-
nejše informacije je mogoče
dobiti na spletni strani:
www. dmz. si.
DMŽ so duhovni program, pri
katerem postane udeleženec
bolj domač s Svetim pismom
in se nauči moliti na več ra-
zličnih načinov. Ob poslušanju
V razmišljanj br. Ignacia Larrana-ge udeleženec spoznava, kdo jebil Jezus Kristus, in ponovno
odkrije lepoto krščanske vere.
K obiskovanju delavnic so po-
vabljeni vsi: tisti, ki so Cerkvi
blizu ali pa oddaljeni od nje,
kristjani različnih usmeritev.
Vsakemu velja povabilo: vze-
mite si čas za pot k samemu se-
bi, k bližnjemu in k Bogu, to
vam omogočajo Delavnice
molitve in življenja. Br. Ignacio
Larranaga pa vabi: “Za hip pu-
sti svoje običajne skrbi, za tre-
nutek pojdi vase, za hip se od-
počij v Bogu”.
Delavnice vodijo usposobljeni
voditelji, ki so obiskovali Šolo
oblikovanja. Potekajo enkrat
tedensko v skupni dolžini 3,5
mesecev. Predhodne prijave ni-
so potrebne, za več informacij
lahko kontaktirate kontaktne
osebe na spletni strani. Ko člo-
vek odkrije evangelij, njegove-
ga iskanja nič več ne ustavi.
Jba
Branje Svetega pisma v luči Jezusa Kristusa
Za branje Svetega pisma je nepogrešljiva
zgodovinska kritična presoja tekstov, ki pa
ima svoje meje in je nezadostna. Predvsem
ne pride do tistega, kar je bistvo Svetega pi-
sma, da je od Boga navdihnjena knjiga.
Znanstveniki preučujejo spise v njihovem
zgodovinskem trenutku in jih delijo po nji-
hovih virih, premalo pa upoštevajo celoten
pomen Svetega pisma. Papež Benedikt XVI.
je v uvodu v knjigo Jezus iz Nazareta pou-
daril, da v človeški
besedi Svetega pisma
zveni nekaj večjega,
Božji navdih. Koncil-
ski očetje so zapisali,
da je treba brati Sve-
to pismo v tistem du-
hu, v katerem je bilo
napisano.  (BR 12)
Sveto pismo je nasta-
lo tako, da so v skup-
nostih vedno znova
pripovedovali in pre-
birali zapise svetih pisateljev. Dogajal se je
živi proces izročanja iz generacije v genera-
cijo. Sprejemali in prebirali so ga v luči no-
vih izkušenj. Pot ni bila premočrtna, vendar
je šla naprej. Luč na njej je bil Jezus Kristus,
v katerem so se združile starozavezne napo-
vedi in je zablestela njegova novost v spisih
Nove zaveze. Za sprejemanje tega oznanila
sta potrebna odločitev vere vanj in pogled
razuma, ki odkriva notranjo enoto svetih
knjig in njihovo razumevanje. V Ameriki so
razvili tako imenovano kanonično razlago
Svetega pisma, ki se zavzema za branje po-
sameznih svetopisemskih besedil v njihovi
celotnosti. Zato odkriva namen, ki ga je ime-
la skupnost verujočih, ki je sprejela določeni
spis kot pravilo vere. Tega pomena se pisatelj
ni morda niti zavedal, vendar je Božji nav-
dih deloval po njem ter po skupnosti, ki je
to oznanilo premišljevala in živela.
Za poglabljanje v Jezusovo osebo to pomeni,
da zaupamo evangelijem in obenem upošte-
vamo dejstvo zgodovinske kritike. Papež Be-
nedikt XVI. je zapisal, da želi predstaviti Je-
zusa evangelijev kot resničnega, zgodovin-
skega Jezusa, ki ga je mogoče razumeti iz ve-
re, da je bil kot človek Bog. Že dvajset let po
njegovi smrti najdemo v veliki hvalnici v Pi-
smu Filipljanom povsem izdelan pogled na
Jezusovo skrivnost, da je
bil enak Bogu, ampak se
je izničil, postal človek,
trpel na križu, Bog ga je
po smrti obudil in pove-
ličal na njegovo desnico.
Jezusu namenja apostol
vesoljno češčenje, ki ga je
pred mnogimi stoletji na-
povedal prerok Izaija. Če
beremo evangeljska bese-
dila s prepričanjem vere,
se v njih vedno bolj odpi-
ra Jezusova oseba, ki je zgodovinsko utemel-
jena in obenem presežna.
Duhovni pomen Svetega pisma se ne sme
mešati z razlagami, ki jih narekujeta do-
mišljija in razumska domiselnost. Izvirati
mora iz odnosa med besedilom in veliko-
nočnim dogodkom, ki predstavlja vrh Božje-
ga posega v zgodovino Izraela in v korist
vsega človeštva. Sodobna duhovna razlaga
presega razlago cerkvenih očetov, ki so se
trudili najti duhovni pomen v najmanjših
podrobnostih svetopisemskih besedil. Po-
membno je brati starozavezne knjige pod
vodstvom Svetega Duha v okolju Kristusove
velikonočne skrivnosti in novega življenja,
ki izhaja iz nje. Tako je Adam podoba Kri-
stusa, novega Adama in potop je podoba
krsta.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (12) PRIMOŽ KREČIČ
Izdelal jih je akad. kipar Herko Saksida
“Jaslice brez meja” v Mošu
  župnijski cerkvi v Mošu
pri Gorici so imeli letos
posebno lepe in
pomenljive jaslice. Kipce iz
gline je izdelal akademski kipar
Herko Saksida, kustos v Gradu
Dobrovo in odličen poznavalec
krajevne zgodovine. Sporočilo
njegovih jaslic je preprosto in
hkrati močno: Gospod ne
pozna meja, temveč gleda na
človeka. V Kristusu se ljudje
srečujejo in zbirajo v občestvo,
ki pomeni bogastvo in
odrešenje.
Zamisel za “jaslice brez meja” je
sad prijateljstva z župnikom
Mauriziom Qualizzo, je dejal g.
Saksida. Sploh pa sta mu Moš in
svetišče na Prevalu zelo
domača. “Najprej sem moral
samo postaviti neke jaslice iz
svojega ateljeja, kjer jih imam
mnogo, v neko cerkev, tokrat v
Moš”. Besede iz Pavlovega
pisma Efežanom (“Kajti on je
naš mir, on, ki je iz obeh
napravil eno, s tem da je podrl
steno pregrade, to je sovraštvo”)
in “Gospod, ki ne pozna meja”,
so ga navdihnili: “Tako so
nastale jaslice brez meja”, je
umetnik zaupal župniku v
Mošu.
Tokrat je prvič postavil jaslice v
Italiji. Vsako leto jih izdela in
razstavlja na Sveti Gori, v
Vipavski dolini, v Italiji pa jih je
prvič in tega je posebno vesel.
Od kod ljubezen do te
umetnosti? “Ko sem obiskoval
akademijo v Firencah, sem imel
profesorja, ki je bil umetniško
'realist' in je hotel, da bi vsi
njegovi gojenci sledili temu
stilu. Osebno sem hvaležen
prof. Bertiju (poučeval me je v
70. letih prejšnjega stoletja);
sem to, kar sem, tudi zaradi
njega”. Z glino se je g. Saksida
prvič srečal pri osmih letih; radi
so jo oblikovali že starši, pa
tudi, kasneje, žena Marija.
“Osebno gledam na to obliko
umetnosti kot na konkretizacijo
razsežnosti Duha”. Figurice
nastajajo v adventu, “na domu
in v srcu moram čutiti
harmonijo in mir”. Med vsemi
kipci so umetniku najdražji
člani Svete Družine: “Ko
oblikujem njihova obličja, sem
pozoren, da obrazi 'prenašajo'
duha, Marijino, Jožefovo in
V Jezusovo vero...Mnogi kipcispominjajo na
različne
sovaščane, na
osebe, ki so
doživele božično
sporočilo, bistvo
Božjega
učlovečenja sredi
nas. V mojih
jaslicah so ovčke
vedno blizu
pastirja, v čredi,
saj niso
bukolična
podoba, temveč
podoba dobrega
pastirja, ki ima ob
sebi Cerkev-
čredo. Med
mojimi kipci so
tako tudi trije
slovenski pastirji,
pomembni v
zgodovini naše
Cerkve: škof
Anton Martin
Slomšek,
mučeniški
ljubljanski
nadškof Anton
Vovk, slovenski
škof med
ameriškimi
Indijanci Friderik
Baraga. Rad pa bi
uprizoril tudi
goriške pastirje, osebe, ki so
žrtvovale svoje življenje kot
pričevanja vere”.
Kako se lahko preseže meja, ki
je mnogo let delila edinstveno
območje Collio-Brda?
“Zemljepisne meje ni več že
veliko let, še vedno pa ostaja v
glavah, v Sloveniji in Italiji.
Izbrisal jo bo lahko samo Božji
jezik, jezik srca, jezik Duha. Mi
to že izkušamo s skupino
Prenove v Duhu v naših briških
skupnostih, pa tudi v italijanski
skupnosti na Prevalu”.
Herko Saksida “iz duhovnih
razlogov” rad obiskuje Vipavsko
dolino, zahaja v Medjugorje, na
Sveto Goro, ki mu je posebno
draga kot kraj enega izmed
prvih Marijinih prikazanj v
Evropi. “Iz umetniških
razlogov” je nedavno šel na
Dunaj, na razstavo Raffaellovih
in Rubensovih del. “Iz
prijateljskih razlogov” pa rad
prihaja na različna srečanja v
Moš in na Jazbine, “kjer
Slovenci in Italijani skupaj
preživljamo lepe trenutke”.
Kaj gospodu Saksidi pomeni
Preval? “Prevalu sem se
približal, ker je poseben kraj.
Od prvega trenutka sem v
njegovi majhnosti občutil neko
veličino, tisto, ki ti omogoča, da
dihaš poseben zrak, zelo
dragoceno, ker v svoji
majhnosti ti daje čutiti veličino
Marije in Gospoda ter svetega
papeža Janeza Pavla II., ki ju je
ljubil in o njiju pričal. Tam smo
ljudje z obeh strani 'meje'
skupaj preživeli trenutke
razumevanja in občestva.
Povedali so nam, da je ta
Marijin dom - dom vseh, da je
naš dom”.
Izjemoma bodo “jaslice brez
meja” v župnijski cerkvi v Mošu
na ogled do svečnice, 2. fe-
bruarja 2018.
Kristjani in družba 25. januarja 2018 5
Razmišljanje  
Človeka čas spočne in
ga spremlja do groba
  bčasno pricurljajo
izza vatikanskih zidov
tudi kakšne novice, ki
nas pozabavajo. Kongregacija
za doktrino vere, ki smo jo
svojčas imenovali Sveti oficij,
pa tudi “Sveta inkvizicija”,
skrbi, da se verska resnica ne
bi potvarjala ali celo napačno
razlagala. Tako pošiljajo
dopise tistim teologom kot
tudi piscem, ki pišejo o veri in
verskih resnicah in jih
opozarjajo na nekatera
nestrinjanja s cerkvenim
naukom.
Med drugim tudi kroži
novica, da je prefekt ali vodja
Kongregacije za verski nauk
pripravil obsežen zapis, v
katerem naj bi bil pripravljen
O poboljševalni ukrep za nekegastarega nemškega teologa. Koje prefekt izročil papežu to
obširno dokumentacijo, ga je
papež vprašal: “Ne bi bilo
bolje, če bi ga povabili na
pivo, se pogovorili z njim kot
bratje in rešili vprašanje”? Ta
papeževa pripomba se je
razvedela in med odmorom
ob kavi se je med uslužbenci
komentiralo, kako je papež
Frančišek kot nekdo, ki ne ve,
kako se vlada Cerkev! V
resnici pa je papež Frančišek,
ko je to izjavil, javno razglasil
svojo vero v bratsko,
razumevajočo, sočustvujočo
religijo in tako poudaril
smisel našega medsebojnega
pogovora.
  Sinjevrška umetnost na ogled v KC Lojze Bratuž
Na široko odprta
ustvarjalna obzorja
GORICA 
  galerijskih prostorih Kulturnega centra
Lojze Bratuž bo do 5. februarja 2018 na
ogled skoraj sto likovnih del, sad simpozija
Slovenija odprta za umetnost in kolonije
Umetniki za karitas. Dobrodelna razstava Sinji
vrh 2017 je doživela praznično odprtje v četrtek,
18. januarja, ki ga je uvedlo in sklenilo petje
Mladinskega pevskega zbora Emil Komel pod
vodstvom Damijane Čevdek Jug.
Kristjan Vidmar (sin prerano umrlega Hieronima)
iz turistične domačije na Sinjem vrhu nad
Ajdovščino, ki je že 25 let znana kot zbirališče
umetnikov, je kot gostitelj dveh kolonij po
uvodnem pozdravu predsednice kulturnega
centra Franke Žgavec povedal, da z umetniki
preživljajo 24 ur na dan. Ob pogledu na različne
slike, ki krasijo tudi njihovo domačijo in lokal, se
jim utrne ogromno spominov iz zadnjega četrt
stoletja. “To je nekaj neprecenljivega”. V tem času
so vzpostavili veliko poznanstev in vezi, “nekateri
umetniki so postali družinski prijatelji”, to je
zanje velik privilegij. Vse navzoče je toplo povabil
na Sinji vrh, kjer sobivajo lepa narava, domača
kulinarika in umetnost.
Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki
spremlja obe umetniški pobudi, je lepo povedala,
da likovna dela lepo odpirajo pogled s Sinjega
vrha v svet umetnosti, ki prihaja iz kar desetih
držav in jo ustvarja 29 likovnih ustvarjalcev.
Toliko je bilo udeležencev lanskoletnega
simpozija Slovenija odprta za umetnost in
kolonije Umetniki za karitas. Poleg del lahko
obiskovalci na razstavi občudujejo tudi dela
darovalcev, saj na kolonijo od vsepovsod
prihajajo ustvarjalci, ki čutijo željo in klic, da bi
podprli projekt s svojo likovno ustvarjalnostjo.
V goriškem kulturnem centru se sinjevrška
umetnost že drugič povezuje v skupno razstavo.
Lani so ob kulturnem prazniku pripravili razstavo
v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Kar osupnili so
ob spoznanju, kaj vse je nastalo v tistem poletju
na dveh srečanjih ustvarjalcev, je povedala
likovna kritičarka. “Ko tako pogledaš dela na
enem samem mestu, se resnično odpre pogled na
svetovno likovno sceno”. Predstavitev je bila
vredna občudovanja, zato so letos posebno veseli,
da so bili v istem slogu povabljeni v galerijo KC
Bratuž.
Na simpoziju Slovenija odprta za umetnost si
prizadevajo, da bi umetniki z vseh celin imeli
možnost se predstaviti tudi v našem prostoru in
nas oplemeniti s svojo poetiko; umetnost naj bi
se nato brezmejno pretakala, da bi novi stiki
omogočali umetnikom, da bi se predstavljali še
naprej po svetu in si odpirali nova vrata, je dodala
strokovna sodelavka dveh umetniških srečanj.
Dve leti mlajša kolonija Umetniki za karitas pa na
široko odpira srca in uresničuje svoj dobrodelni
namen. Vse skupaj se na Sinjem vrhu resnično
povezuje z umetnostjo narave: “Umetnost
človeka se povezuje z umetnostjo narave in tudi z
umetnostjo, ki pridiši iz kuhinje”. Ko razstave s
Sinjega vrha potujejo v mednarodnem prostoru,
prinašajo s sabo govorico lepega in dobrega,
prinašajo spoznanje, da po eni strani stremimo
po globalizaciji; po drugi strani lahko ob pogledu
na dela 29
udeležencev dveh
delovnih
srečanjih
spoznamo, da
vendarle vsako
likovno delo živi
v svoji
specifičnosti in
posebnem
ustvarjalnem
značaju, da nosi
enkraten in
neponovljiv pečat
ustvarjalca.
Različni motivi,
različni načini
pristopa, tehnike,
toda nad vsem
tem je
posameznik, ki je
pripravljen skozi
svojo likovno
stvaritev razkriti
sebe, svoje
poglede, misli,
čutenja in sanje.
Na simpoziju in
koloniji ni nikakršnih predpisanih tem, “je le
neskončna ustvarjalna svoboda, v kateri vsak
posameznik najprej najde sebe”: tako sledi
svojemu najbolj intimnemu klicu, ustvari
umetnino, ki je resnično del njega. Zato je ta
razstava tako raznolika, zato se v nizu del
posameznik ne izgubi, ampak gledalca nagovarja
kot on, tisti, ki je prišel na Sinji vrh, da bi s
plemenitim in pristnim namenon sledil tistemu,
kar je v njem samem in kar ga tudi nagovarja iz
čudovitega okolja, v katerem najde ustvarjalni
mir. Zato je tudi med razstavljenimi deli
velikokrat prisotno krajinsko izhodišče, večna
tema, ki vselej ohranja svojo svežino. Ustvarjalna
obzorja, ki se odpirajo s Sinjega vrha, ostajajo na
široko odprta.
Jožica Ličen, gonilna sila pri projektu Umetniki za
karitas in nova ravnateljica Škofijske karitas
(iskreno čestitamo!), se je prirediteljem dogodka
in navzočim na odprtju zahvalila v lastnem
imenu in v imenu več kot tisoč sodelavcev in
prostovoljcev Karitas v koprski škofiji. “Jaz sem
tukaj, vendar za mano, z mano in z nami je veliko
število oseb, ki skrbijo za ljudi v stiski”. Med
njimi so tudi umetniki. Kolonija Umetniki za
karitas je nastala prav s tem namenom, in sicer
dve leti po nastanku simpozija Slovenija odprta za
umetnost. Pri Karitas so “nekako čutili, da človek
ne živi samo od kruha. Človek potrebuje tudi
umetnost, potrebuje likovno in glasbeno kulturo.
To je za naše duše marsikdaj tako kot kruh ali celo
več”. Od takrat naprej prirejajo kolonijo na
Sinjem vrhu, potem pa z deli potujejo iz kraja v
kraj, prinašajo sporočilo lepega in dobrega: na eni
strani lepote, ki jo ustvarjajo umetniki, na drugi
dobrote, zaradi katere so ta likovna dela nastala.
Kot “človek številk” je ga. Jožica svoje besede
podkrepila s podatki: v katalogih je zapisanih
1680 imen avtorjev, nastalo je več kot 2800
likovnih del, več kot 2000 jih že visi v kakem
poslovnem prostoru ali po domovih, “kamor
prinaša lepoto in dobroto”. Bili so že na 280
razstavah po Sloveniji, Gorici, Trstu, Sarajevu,
dvakrat v Bruslju, dvakrat v Rimu itd. Svetemu
očetu so podarili kataloge z vseh 22 srečanj,
zraven tudi slovensko potico, “brez tega ne gre”!
Po dveh mesecih so prejeli pismo, s katerim je sv.
oče pobudo pozdravil, se zahvalil in blagoslovil.
“Ne blagoslavlja samo nas, ki to delamo.
Blagoslavlja umetnike in vse vas, ki ljubite
umetnost in dobrodelnost”. Naslov kolonije 2017
je bil “Ljubezen je”. S tem sporočilom želijo še
naprej potovati od kraja do kraja: sili jih ljubezen
do bližnjega.
Stiske so različne, njihovi obrazi se spreminjajo:
samo v koprski škofiji prejema materialno pomoč
več kot 2000 družin, več kot 1000 posameznikov
živi v težkih razmerah, poleg teh so brezdomci,
zasvojeni, matere v težavah... Tudi prodaja
likovnih del in uporaba darov, ki so jih ljudje dali
zanje, je del pomoči Škofijske karitas ljudem v
stiski. Zato je ga. Jožica navzoče spodbudila, naj si
privoščijo sliko. “V vašem prostoru bo pričala, da
ste človek, ki imate radi lepo, še bolj kot to pa
človek, ki ima rad dobro”.
DD
V
  Srečanje pod lipami
O prepletanju umetnosti 
in dobrodelnosti
GORICA 
  o odprtju dobrodelne
razstave v četrtek, 18.
januarja 2018, sta
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek Anton Gregorčič v
komorni dvorani goriškega
Kulturnega centra posvetila
tudi Srečanje pod lipami temi
prepletanja umetnosti in
dobrodelnosti. Na večeru so se
pogovarjali strokovna
sodelavka pri projektu
Slovenija odprta za umetnost
Anamarija Stibilj Šajn, Jožica
Ličen iz Škofijske karitas Koper,
predsednica Centra Bratuž
Franka Žgavec in kulturni
urednik na Radiu Ognjišče Jože
Bartolj, ki je vodil srečanje.
Pred petindvajsetimi leti se je
na Sinjem vrhu začel projekt
mednarodne likovne delavnice
Slovenija odprta za umetnost.
Ustanovitelj tega projekta je bil
akademski slikar Klavdij Tutta.
Že od začetka je bila Anamarija
Stibilj Šajn vabljena k
sodelovanju kot strokovna
sodelavka. V vseh teh letih se
je letno na delavnici zvrstilo
okrog 25 ustvarjalcev iz
mednarodnega prostora. Po
petnajsth letih se je Klavdij
Tutta umaknil in takrat je
umetniško vodenje kolonije
prevzela Anamarija Stibilj Šajn.
Delavnici je novo vodstvo
P dodalo še simpozijski –študijski del, na katerempredavajo različni strokovnjaki,
tako da pristopajo k umetnosti
tudi s teoretičnega zornega
kota. Likovno produkcijo, ki
nastaja na Sinjem vrhu, selijo
potem na razna razstavišča, je
dejala strokovna sodelavka.
Jožica Ličen iz Škofijske karitas
Koper je prisotnim opisala
dejavnost skupine Umetniki za
karitas. Povedala je, da likovna
dela ne prodajajo na dražbi,
ker si želijo, da sliko dobi tisti,
ki ljubi umetnost in ki želi
darovati za ljudi v stiski.
“Ljudem skušamo ponuditi
sodobno likovno umetnost in
moje vodilo je, da sodobnemu
človeku, ki je preveč naravnan
potrošniško, Umetniki za
karitas ponudijo tudi nekaj za
dušo, in mislim, da nam je to
uspelo”. Na začetku so z isto
razstavo potovali iz kraja v kraj,
zdaj pa veliko ljudi jo želi imeti
v gosteh. Trenutno je letošnja v
KC Lojze Bratuž in bo nato v
centru Ljubljane, razstava iz
leta 2016 je na Ministrstvu za
obrambo v Ljubljani in jo
bodo potem preselili v
Jožefovo galerijo v Logatec.
Stalne razstave pa so v
kapucinskem samostanu v
Križu, na občini v Ajdovščini
in na sedežu Karitas. Razstav bi
bilo še več, če bi bilo tudi več
sodelavcev, po drugi strani pa
se zavedajo, da bi preveč
razstav znižalo kakovost. Treba
je dobiti pravo mero. Jožica
Ličen je tudi povedala, da je
del zasluška namenjen za
določen sklad in del pa
domovom, v katerih so osebe v
stiski, kot na primer
materinskemu domu, domu za
zasvojence ipd.
Predsednica KC Lojze Bratuž
Franka Žgavec je opisala
delovanje KCLB, njegove
galerije ter sodelovanje z
Umetniki za karitas. Jožico
Ličen in projekt Umetniki za
karitas je pred leti spoznala,
ker jo je tem seznanil glavni
urednik Novega glasa Jurij
Paljk in od takrat se je začela
zgodba, ki se vsako leto
ponavlja v galeriji ARS na
Travniku. Tu gostijo dela
umetnikov in na ta način
skušajo tudi naša društva
senzibilizirati ljudi na naši
strani meje. Poudarila je tudi,
kako že od vsega začetka
občuduje delo, ki ga opravlja
slovenska Karitas na vseh
področjih, in kako je v naših
krajih ta vsestranska pomoč
preveč skromna.
MČ
Ste se kdaj vprašali, zakaj se
velikokrat počutimo tako
neprijetno? To je zato, ker
preveč brskamo po preteklosti
ali pa smo zaskrbljeni zaradi
prihodnosti.
Z medsebojnim pogovorom
pa se tudi otresemo ujetosti v
včerajšnjost, češ, kaj vse je
bilo? Kako bo jutri, ko je tako
bilo včeraj. Usmerjati
moramo življenje v sedanjost.
Vse, kar počenjamo zdaj, je že
naše sporočilo za večnost. To,
kar pravkar delamo, naj bi
delali s svojim jazom. Človeka
čas spočne in ga spremlja do
groba.
Naš medsebojni pogovor pa
nam prinese tudi notranji
mir, če je ta pogovor iskren,
četudi nas pestijo težave.
Znan je tisti Hesserjev rek:
“Vidiš, prijatelj, ti vidiš mir, v
meni je očitno neki mir, ne
poznaš pa mojih notranjih
bojev, v tajnosti mojega
bistva... ”
Ambrož Kodelja
Jožica Ličen, Anamarija Stibilj Šajn, Franka Žgavec in Jože Bartolj (foto dd)
Anamarija Stibilj Šajn, Jožica Ličen in Kristjan Vidmar (foto dd)
Goriška25. januarja 20186
Lutke so zaživele v rokah
prvošolčkov
Otroci iz zadnjega letnika vrtcev Čira čara iz
Sovodenj in Živžav z Vrha Sv. Mihaela so 12.
januarja obiskali sovodenjsko osnovno šolo.
Prvošolci so se pod vodstvom učiteljice Egle
Frandolič pripravili na obisk in malčkom
predstavili šolsko delo. S pomočjo zvezkov, knjig
in šolskih pripomočkov so jim razlagali, kaj in
kako se učijo v prvem razredu. Pripravili so jim
tudi presenečenje: lutkovno igrico kot rezultat
projektnega dela.
Prvošolci so po metodi Poganjki projektov
oblikovali zgodbo: izmislili so si vsebino in vsak
si je izbral lutko. Vse lutke so sodelovale v zgodbi.
Določili so tudi naslov igrice,
Živalsko kosilo, in pripravili
potrebne rekvizite. Učiteljica je
po nareku otrok zapisala
dialoge, pripravila zaslon in
glasbo. Režijsko je vodila
prizorček. Projektno delo, ki se
še nadaljuje, otroci sproti
beležijo na plakatih: nanje
zalepijo ideje za projekt,
časovnico projekta, dejavnosti
in porazdelitev nalog, semafor
pa jim dan za dnem kaže, kaj
je še treba narediti za dosego
skupnih ciljev.
V lutkovni predstavi Živalsko
kosilo miška pripravi okusno
kosilo za prijatelje. Sova ji pomaga pripraviti mizo
in izročiti vabilo, ki nato roma iz tace v taco. Ko je
vseh enajst prijateljev obveščenih, se vsi zberejo
na miškinem domu. Okoli bogato pogrnjene mize
kosijo in razigrano pojejo. Po kosilu prosijo miško,
naj jim prebere pravljico, vendar miška ne najde
svojih očal, zato ne more brati. Po dolgem iskanju
jih zmaj končno najde na miškini glavi. Živali si
zaželijo, da bi skupaj prebrale pravljico, zato
sežejo po knjigi in jo skupaj preberejo do konca.
Mali lutkarji so se zelo lepo izkazali in zaželeli so,
da bi predstavo ponovili še za starše in ostale
sošolce. Starši so si jo ogledali v sredo, 17.
januarja, za sošolce pa bo ponovitev ob
praznovanju kulturnega praznika v februarju.
Sovodnje / OŠ P. Butkovič Domen
Mala dvorana Kulturnega doma / Gost Bojan Brezigar o Kataloniji
Miroljubni Katalonci so se
odločili za nenasilen protest
  mali dvorani Kulturne-
ga doma v Gorici je v
sredo, 17. januarja 2018,
potekalo zanimivo predavanje
o kočljivi temi Katolonije da-
nes, ki se pravzaprav neposred-
no tiče vseh manjšinskih na-
rodnih skupnosti
v Evropi. Po krat-
kem uvodu in
pozdravu pred-
sednika Kulturne-
ga doma Igorja
Komela je avtorja,
novinarja in poli-
tologa Bojana Bre-
zigarja predstavil
odgovorni ured-
nik Novega glasa
Jurij Paljk. Bojan
Brezigar je v prvi
osebi preživel tre-
nutke napetosti,
ki so se pripetili leta 2017 na
referendumu za samostojnost
V Katalonije, in je to potem opi-sal v knjigi Šest dni v Katolo-niji. Novinar je pravi izvede-
nec o tej temi, saj se že štiride-
set let ukvarja z vprašanji
manjšin v Evropi in je za mar-
sikateri manjšinski narod, kot
na primer za Katalonce, refe-
renčna osebnost. Knjiga, Ame-
ričani bi ji rekli “instant bo-
ok”, je zelo hitro, a tudi
odlično napisana in se bere
kot imenitna zgodba, ki ima
vpogled v zgodovino Katoloni-
je in opisuje tiste dni nasilja ob
referendumu, je povedal Paljk.
Besedo je potem prevzel gost
večera, ki je povedal, da se je
povod za katalonsko gibanje za
neodvisnost pojavil leta 2006,
ko je Mariano Rajoy začel zbi-
rati podpise proti katalonske-
mu statutu, ki ga je z nekateri-
mi kompromisi sprejel kato-
lonski in madridski parla-
ment. Zbral je kar 4 milijone
podpisov in jih vložil na ustav-
no sodišče, ki je leta 2010 raz-
veljavilo 42 členov statuta,
med katerimi tudi člen, ki pra-
vi “Katalonija je nacija”. Takrat
se je zbralo en milijon Kata-
loncev na ulicah in se je prav-
zaprav vse začelo. Govor je na-
to prešel na miroljubnost Ka-
taloncev, ki so se odločili za
nenasilno pot in se tega držijo
dosledno. “Oni so enostavno
sedeli na stopniščih in tako
skušali preprečiti policiji, da bi
prišla na volišča, policaji pa so
jih pretepali, vlekli in streljali”,
je dejal Brezigar. V nadaljevan-
ju je bil tudi zelo kritičen do
Evrope in do njenega vodstva,
kajti zastopniki držav so “par-
kirani” tam, ker jih doma
nočejo. Vodilne države v Evro-
pi pa ne najdejo oz. sploh ne
iščejo skupnega jezika. V tre-
nutku, ko ni nekega močnega
vodstva, se vsaka manjša
država obnaša po svoje. Na
In memoriam / Marica Rožič vd. Vogrič  
Spomin na veliko osebo
med malimi ljudmi
  ovica me je resnično pri-
zadela in solze so zalile
globino mojega srca. Za
vedno se je namreč od nas po-
slovila gospa Marica Rožič z Ušja
v Števerjanu, s katero nisem bil
v sorodstvu, a imel sem jo kot za
svojo pravo babico, saj sem bil
nanjo zelo navezan. Nanjo so
me vezala veliko prijateljstvo,
spoštovanje in občudovanje. Tre-
nutki, ko se poslavljamo od dra-
ge osebe, so vedno hudi, toliko
bolj, če smo jo resnično imeli ra-
di.
Gospa Marica se je rodila v
kmečki družini 19. januarja 1914
na Valerišču. Oče se je imenoval
Jožef, rojen v hiši Pepeja Štengi
na Valerišču, mati pa je bila
Jožefa Hlede, doma iz Gornjega
N Cerovega. V zakonu se jima je ro-dilo 12 otrok, od katerih jih jekar pet umrlo takoj po rojstvu ali
takoj zatem: pri življenju so osta-
li Filička, Suzana, Avgusta, Franc,
Anica, Pepe in Marica.
Dosegla je zavidljivo starost,
zdrava in v toplem objemu svo-
jih najdražjih. Le malo je ljudi,
ki jim je dano dočakati stoti roj-
stni dan. Še manj pa je takšnih,
ki so pri stotih čili in bistrih mi-
sli, tako kot je bila gospa Marica.
V sebi je nosila pravo zakladnico
spominov, veliko čustvenosti do
sočloveka in neizmerno ljube-
zen do življenja. Sploh se ni iz-
mikala delu, vsakdanjim opravi-
lom, stalno je iskala kako zapo-
slitev in opravljala manjša go-
spodinjska opravila. Pogrešala je
sicer delo na vrtu in rejo tako lju-
bljenih kokoši.
Vsako srečanje z njo je bilo pri-
jetnejše, zmeraj prisrčno in pol-
no zanimivih informacij,
življenjsko in humorno obarva-
no. Imela je prav poseben smisel
za humor in na njen račun sva
se večkrat od srca, do solz na-
smejala. Večkrat mi je pripove-
dala, kako je kaj prosila dobrega
Boga; v njenih molitvah smo bili
prav vsi prisotni. Molila je za
rajne in živeče, priporočila se
je našemu Očetu, ki bedi nad
nami, za duše v vicah, za
zdravje, za srečno nosečnost,
za ljubezen, za svoje otroke, za
mir med ljudmi... Vsakogar je
sprejela takšnega, kakršen je z
vsemi pozitivnimi in negativ-
nimi lastnostmi. Bila je never-
jetno srčna in kulturna gospa
s smislom za soljudi, večni op-
timist, čeprav je bilo še tako
hudo. Kolikokrat mi je dejala,
da je v otroštvu in mladosti
preživela velike težave in ime-
la polno skrbi, a sploh se ni
vdala usodi, vztrajala je in se ni
predala.
“Kar daš, to dobiš”, “kar seješ, to
žanješ”, pravi stara ljudska mo-
drost, a v te besede je gospa Ma-
rica trdno verjela in bila o tem
tudi prepričana. Mlade je stalno
nagovarjala, naj ljubijo vse ljudi,
tudi različnega prepričanja, pol-
ti, kulture, vere, predvsem pa
otroke. Njenemu otroštvu je bila
namreč vzeta materina ljubezen,
bila je prikrajšana za toplino
družinskih čustev, že od malega
je okusila surovost in krutost
vsakdana in prav zaradi tega je
stalno nagovarjala mladino:
“Ljubite, da boste ljubljeni”!
Bog mi je resnično dal srečo, pra-
vi božji dar, da sem lahko
preživel veliko lepih trenutkov v
družbi gospe Marice. Še bolj sem
se prepričal, da živijo med nami
preprosti, skromni ljudje, ki so
pa izjemno veliki in bogati. Naj
bo živ spomin nanjo le skromna
zahvala, da taki ljudje sploh ob-
stajajo! Iz srca se ji zahvaljujem
za vsak nasmeh, ki mi ga je da-
rovala, za vsako dobro besedo, ki
jo je namenila prav vsakomur, ki
jo je obiskal.
Gospa Marica je neizmerno lju-
bila svojih pet otrok: Lucijana
(zvest zemlji in odličen vinar),
Florjana (iznajdljiv pri pletenju
košev in ne samo), Romana (iz-
jemen gostilničar), Štefana (moj-
ster v obdelovanju lesa) in Dra-
gico (izvrstna kuharica). Ob vsa-
kem obisku mi je dejala: “Srečna
sem, ker me moji otroci in nji-
hove družine ljubijo, in to mi je
resnično vse. Srečna sem, ker me
imajo vsi radi. Moji otroci, vzgo-
jeni v uboštvu, me cenijo.
Družinska ljubezen je vredna
več kot ves denar na tem svetu.
Lepa beseda ne stane prav nič!
Živim od zadoščenja svojih dra-
gocenih sadov. Danes mi je s po-
tomci že petega rodu povrnjena
vsa tista toplina, ki je nekdaj ni-
sem imela”. Vso to pozornost in
ljubezen najdražjih si je v celoti
zaslužila. Nanje je bila zelo po-
nosna. Zapustila nas je turobne-
ga zimskega dne, 19. januarja
2018, na dan svojega 104. roj-
stnega dne. Vsem njenim naj-
dražjim izražam globoko sožalje
ob izgubi matere, babice in pra-
babice.
Gospa Marica, počivajte v miru
na števerjanski božji njivi! Na
vas bom ohranil trajen in izjem-
no lep spomin, zelo vas bom po-
grešal v vsakdanjem življen-
jskem mozaiku.
Marjan Drufovka
  etrto srečanje s komedijo
so abonenti Abonmaja
ljubiteljskih gledaliških
skupin Štandrež 2017, ki ga že se-
demnajst let z zanosom prireja
Prosvetno društvo Štandrež – pri
tem so še najbolj dejavni člani
dramskega odseka – je v nedeljo,
10. decembra 2017, postreglo s
predstavo v vodvilskem slogu
Ključ za dva. Štiriročno sta jo na-
pisala angleška avtorja John
Chapman in Dave Freeman in
zanjo bila nominirana za nagra-
do Laurenca Oliverja za najboljšo
komedijo po odprtju Voudeville
Theatra. Po njej rada posegajo
razna evropska gledališča, saj je
spretno stkana in vzbuja neprisil-
jen smeh. Človeške slabosti, od-
nosi med moškim in žensko, sko-
ki čez plot... so pač izredno plo-
dovit humus za komediografe,
od antike do danes. V slovenski
jezik je komedijo s pridihom far-
se prestavila Rozana Mužica, za
Gledališko skupino KD Domovi-
na Osp pa jo je priredila in režira-
la Edita Frančeškin. Igralci Darija
Č Krkoč, Matjaž Skončnik, MitjaCunja, Nadja Mršnik, NatašaKocjančič, Jana Tavčar in Dario
Degrassi so v hitrem tempu, kot
ga pač zahteva tovrstni žanr, pri-
kazali, kako se protagonistka,
žena zapornika, kratkočasi s kar
dvema ljubimcema hkrati. Onad-
va sta seveda “ljubeča” moža, ki
iščeta razvedrilo pri svoji Suzi. Ta
ima beležko, v katero si zapisuje
zmenke z enim in drugim. Ko se
ta utečena uravnoteženost zama-
je in se oba ljubimca hkrati znaj-
deta v Suzinem stanovanju, na-
stanejo težave in zapleti. Laži se
kar kopičijo druga na drugo... A
protagonistka, ki živi kar lepo ob
znatni podpori ljubimcev, se kot
zvita, izkušena ženska v tovrstnih
zadevah prav dobro znajde in
zmaže, tudi ko se mora soočiti z
ženama svojih moških. Darija
Krkoč kot Suzi je spretno vodila
komedijske niti, tako da je vsebi-
na stekla kot namazana. Dodaten
ščepec barvitosti je komediji pri-
spevala še oglašajoča se narečna
govorica, ki se je gledališka sku-
pina iz Ospa zme-
raj poslužuje, da
odrsko delo prido-
bi domači zven. Si-
cer pa vsak gleda-
lec lahko najde trohico sebe tudi
v takih vodvilskih zmešnjavah,
ko predvsem vrata, postelje in še
kaj postanejo zelo primerna skri-
vališča za ljubimce pred ne-
zaželenimi pogledi. Gledalci so
kljub vremenu, ki je navrglo prvi
sneg na Goriškem, kot vselej na-
polnili župnijsko dvorano Anton
Gregorčič in se zelo zabavali ob
dobri igri nastopajočih. Tem so
namenili prisrčno ploskanje.
Pred predstavo je občinstvo na-
govoril Božidar Tabaj in povedal
nekaj besed o skupini iz Ospa, ki
je že dolgoletna štandreška go-
stja. Potem pa sta z Vanjo Bastia-
ni, kot je že ustaljena navada pred
božičnimi prazniki, z žrebom
osrečila kar nekaj gledalcev, ki so
prejeli sladko božično darilo.
Zadnja predstava v tem edinstve-
nem ljubiteljskem abonmajskem
programu pri nas bo v nedeljo,
28. januarja 2018, ko bo domači
dramski odsek imel prvo pono-
vitev komedije Čaj za dve Toneta
Partljiča.
IK
Evropsko unijo se enostavno
ne da računati. Kar je najbolj
presenetilo, v negativnem
smislu seveda, je bilo spo-
ročilo, ki ga je Evropska komi-
sija poslala dan po katalon-
skem referendumu, in sicer, da
popolnoma podpira špansko
vlado s predsednikom Rajoy-
jem na čelu. To se je verjetno
zgodilo, ker Evropska ljudska
in socialistična stranka nadzi-
rata evropske institucije in ne
delujeta več za interes ljudstva,
ampak velikih korporacij. To
seveda ne gre, in če se ta Evro-
pa ne bo spremenila, bo verjet-
no tudi razpadla, je sklenil Bre-
zigar.
MČ
PD Štandrež / Abonma ljubiteljskih skupin
Vrtoglava komedija zmešnjav
Goriška 25. januarja 2018 7
PD Štandrež / Dramski odsek   
“Čaj za dve” je že
skoraj “skuhan”
  o lanski uspešnici Dohod-
nina (Contribution direc-
te) , ki jo je s humornim
peresom napisal francoski avtor
Jean Jacques Bricaire (1921 –
2012) v slogu vodvilske komedi-
je, prihaja letos na oder Prosvet-
nega društva Štandrež Čaj za
dve, izpod peresa slovenskega
dramatika Toneta Partljiča. Ta
“nostalgična komedija”, ki se ne
pojavlja pogosto na naših odrih,
bo zaživela s svojo brezčasno
sporočilnostjo, da za drobno
srečo, nove prijateljske stike,
pa tudi ljubezen ni nikoli pre-
pozno, v izvedbi izredno de-
lavnega in zagnanega dram-
skega odseka, ki nepretrgano
goji in razdaja navdušenje za
gledališče že 53 let. To pa so
izjemne številke za ljubitel-
jsko ustvarjalno delo! Od l.
2004 je njegov zvesti umet-
niški usmerjavalec igralec
Jože Hrovat, član ansambla
SNG Nova Gorica. Tudi v le-
tošnji sezoni je smelo prijel v
roke režijske vajeti, da bi Par-
tljičevo dramsko delo čim
bolje zaživelo. Kot nam je po-
vedal, je pri Odru‘90 režiral
Partljičevo delo Gospa po-
slančeva, komedije Čaj za dve pa
do zdaj ni poznal. Partljiča pa je
osebno spoznal že pred 40 leti,
ko so kot študentje tretjega let-
nika AGRFT gostovali v SNG Ma-
ribor, v katerem je bil on takrat
dramaturg. Od tedaj se večkrat
srečujeta. Hrovat o delu Čaj za
dve meni, da je pravi biser, ker
je res čustven, “prava poezija”.
Komedija, v kateri se humorni
P drobci prepletajo s kančkom pe-lina, se dogaja v domu za osta-rele. Protagonistka je osamljena
upokojena igralka, ki preživlja
starost v domu za ostarele.
Plačuje več kot ostali samo zato,
da je v sobi sama in da ji po-
strežejo s čajem. Ponoči ne more
spati in preigrava vloge, ki jih si-
cer v gledališču ni igrala, ker so
jih dodeljevali neki drugi igral-
ki, ki je znala omrežiti režiserje.
Njeno samoto pretrže kmetica,
ki jo po sili razmer – v domu ni
prostora – začasno namestijo v
njeni sobi. Tako se, ujeta v štiri
stene, znajdeta dva popolnoma
si nasprotna svetova, ki ju Par-
tljič prikazuje na realistično-sa-
tirični način. Ta pa označuje nje-
govo pisanje.
Hrovat v tekst, ki je brezčasen,
ni posegel, spremenil je le
kakšno malenkost. Dogajanje so
npr. iz Štajerske prenesli na Pri-
morsko, saj se zdi tekst kot na-
lašč napisan za te kraje. Glede
mizanscene je to najlažji tekst,
ki ga je do zdaj obdelal, je pre-
pričan Hrovat, a je zelo zahte-
ven, ker vse sloni na odnosih, ki
so večplastni. To pa je zelo težko
razlagati ljubiteljskim igralcem.
Še poklicnim ni lahko. Našel je
sicer idealno zasedbo, čeprav sta
igralki še malce premladi za vlo-
gi. Vaje so začeli že septembra in
porabili veliko časa za študij od-
nosov. Zdaj, kot vedno, zman-
jkuje časa za obdelavo detajlov.
Štandreške igralce smo zmotili
na vajah prejšnji teden, ko jim
je režiser na odru konkretno ka-
zal, kaj želi od njih. Oni se tru-
dijo, da bi kar najbolj zgledno
ustregli njegovim željam in pre-
pričljivo opisali like, posebno pa
njihova občutja. Božidar Tabaj,
ki je že pet desetletij duša štan-
dreškega dramskega odseka in je
ta teden prejel srebrno plaketo
JSKD, je dejal, da se je spomnil
na to Partljičevo delo, ker niso
imeli primerne zasedbe za kla-
sično komedijo. Sam avtor mu
je na nekem Linhartovem
srečanju svetoval, naj kdaj odi-
grajo to njegovo delo, nad kate-
rim se je Hrovat takoj navdušil.
Ta komedija je vedno aktualna,
ker pač opisuje odnose med
ljudmi. Z zasedbo ni bilo težav.
K skupini je privabil še Natašo
Paulin, ki je igrala že v krajših
skečih, in Gabrijelo Vidmar, ki
si je nekaj igralskih izkušenj na-
brala v gledališki skupini “Face”
iz Solkana. Zelo je vesela, da so-
deluje s štandreškimi igralci,
navdušena je tudi nad režiser-
jem Hrovatom. Med drugim
opravlja še nalogo šepetalke.
Glavno protagonistko, v svoj
svet odmaknjeno igralko, igra
Mojca Dolinšek, ki kar nekaj let
že uspešno sodeluje s štan-
dreškim dramskim odsekom, ki
vedno bolj pridobiva čezmejni
značaj. Dolinškova je pojasnila,
da je njena vloga večplastna,
polna čustev in nihajočih razpo-
loženj. Igralka se celo zaljubi in
gre končno ven iz sobe, v kateri
je ždela. V bistvu se ji ta lik smili,
ker se ne more sprijazniti s tem,
da ne igra več, da nobeden ji ne
prisluhne. Vloga ni enostavna,
tudi, ker zahteva miselne preho-
de, ko igralka npr. odigrava svoje
priljubljene vloge. “Tekst je
čudovit, tako življenjski, da mu
verjameš. Nismo pa profesional-
ci, zato imamo marsikatere
težave, tudi pri kretnjah, gibih”.
Vloga kmetice je pripadla Po-
lonci Cijan, ki je že nekajkrat
igrala s štandreškimi igralci. Ra-
da igra z njimi, postali so prija-
telji. Kot vzgojiteljica z otroki
stalno nekaj ustvarja - svojo žili-
co je gotovo prenesla na sina,
igralca Nejca Cijana Garlattija,
ki je svojo gledališko pot začel v
ljubiteljskih krogih, tudi na
štandreškem odru, pod mentor-
stvom pokojnega Emila
Aberška. Cijanova je za obliko-
vanje dodeljenega lika tekst pre-
stavila v narečje, tako da se nje-
na kmetica prikaže v še bolj
sočni, realistični luči, z velikim
srcem in zdravo kmečko pamet-
jo. Tudi njen mož Egon Cijan je
že dolgoleten sopotnik štan-
dreških igralcev. Prvič s Štan-
drežci sodeluje Dominika Prija-
telj, ki je sicer službeno zelo te-
sno povezana z gledališčem. Je
namreč zadolžena za odnose z
javnostjo v SNG Nova Gorica. Ta
je njena prva igralska izkušnja,
čeprav se je “okužila” z gleda-
liščem že v najstniških letih.
Štandreški skupini se je pri-
družila, ker verjame, “da se na
gledališkem odru dogaja čarov-
nija, ki spodbuja ljudi, da o neki
temi razmišljajo, sočustvujejo,
se ob tem tudi zabavajo … In en-
krat sem želela biti del te ustvar-
jalne čarovnije. Enkrat sem žele-
la izkusiti samo majhen delček
tega, kar živijo naši odlični igral-
ci iz dneva v dan. Če bo ostalo
le pri enkrat, bomo pa še videli”,
pravi vedno prijazna Dominika.
Na štandreški oder se po lanski
prvi izkušnji vrača mladi Jakob
Šfiligoj. Med drobnimi vlogami
varovancev doma pa najdemo
“stare” znance: Marjana
Breščaka, Lucijana Kerpana in
Viktorja Selvo.
Iz tega, kar smo videli med vaja-
mi, lahko sklepamo, da se v
družbi štandreškega dramskega
odseka spet obeta veliko umet-
niškega užitka.
Premiera komedije Čaj za dve bo
v soboto, 27. januarja 2018, ob
20. uri, njena prva ponovitev pa
v nedeljo, 28. januarja 2018, ob
17. uri. To bo tudi zadnja pred-
stava v letošnjem Abonmaju lju-
biteljskih gledaliških skupin
Štandrež 2017, ki je kot vedno
zabeležil izreden uspeh.
Iva Koršič
Obvestila
Skupnost družin Sončnica vljudno vabi na volilni
občni zbor, ki bo v nedeljo, 28. januarja 2018,
ob 9.30 v prvem sklicanju in ob 11. uri
v drugem sklicanju v Močnikovem
domu v ul. S. Giovanni št. 9 v Gorici
(ob cerkvi sv. Ivana).
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja v sredo, 31. januarja, ob 18.
uriv Tumovi dvorani v KB Centru v
Gorici na Korzu Verdi 51 potopisno
predavanje ANTARKTIKA - ledena
pravljica. Predavala bo ga. Katjuša
Rabzelj. Toplo vabljeni.
V galeriji Kulturnega centra Lojze
Bratuž je na ogled, do 5. februarja,
dobrodelna prodajna razstava Umetniki za karitas.
Urnik razstave: ponedeljek - petek
med 17. in 19. uro ter ob prireditvah
ali po dogovoru.
Občina Sovodnje ob Soči obvešča prebivalce,
da je možno koristiti sredstva za
delno kritje stroškov del na stavbah
za preprečevanje potresne
nevarnosti. Prošnje lahko predložite
v občinsko vložišče ob uradnih urah.
Rok za vlogo prošenj poteče 12.
februarja 2018. Več informacij je na
razpolago na spletni strani www.
comune. savogna. go. it.
PD Rupa - Peč vabi na vsakoletni izlet v
Maroko od 23. do 30. avgusta 2018.
Informacije po tel. št. 0481 882285
(Ivo Kovic).
Svet slovenskih organizacij, Kulturni center Lojze Bratuž,
Zveza slovenske katoliške prosvete, Združenje cerkvenih
pevskih zborov in SCGV Emil Komel sporočajo, da
lahko v njihovih pisarnah v Gorici, na
drevoredu 20. septembra brezplačno
lahko dobite dvojezično publikacijo
Con Mirko nel cuore - Z Mirkom v srcu,
v kateri so življenjepisni zapisi ter
zbirka poezij in skladb, ki jih je uredila
dr. Manuela Quaranta Špacapan v
spomin na pokojnega moža, dr. Mirka
Špacapana. Kdor želi, lahko odda
prostovoljni prispevek v podporo
neprofitni ustanovi Onlus Cure
palliative Mirko Špacapan - Amore
per sempre, ki nudi paliativno oskrbo
za onkološke bolnike.
Prosvetno društvo Štandrež organizira
petdnevni izlet v Normandijo od 21. do 25.
aprila 2018. Izletniki si bodo ogledali
Givery, Rouen, Arromanches in
Omaha Beach, Bayeux, Mt. Saint
Michel, St. Malo, Chartres, Dijon,
Annency, Aosta in Pont Saint Martin.
Cena potovanja bo odvisna od števila
udeležencev (nihala bo od 595 evrov
do 632 evrov + cena letalske
vozovnice – od 75 do 160 evrov).
Potrebna je veljavna osebna
izkaznica ali potni list. Podrobne
informacije dobite ob vpisu, lahko pa
pokličete tudi na tel. št. 3479748704
(Vanja), 0481 20678 (Božo), 0481
21608 (Mario, po 18. uri).
“Male oglase” najdete na našem portalu
www. noviglas. eu.
Zahvala
Ob smrti drage mame in none Marice
Klanjšček vd. Humar se prisrčno
zahvaljujemo števerjanskemu
župniku Marijanu Markežiču za
pogrebno mašo, pevcem, ki so peli
pri obredu, in vsem, ki so nam stali
ob strani ob tem žalostnem trenutku.
Družina.
Sožalje
Ob smrti Marice Rožič Vogrič izrekata
odgovornemu uredniku Ivanu
Vogriču in ostalim sorodnikom
občuteno sožalje uredništvo
Števerjanskega vestnika in odbor
društva F. B. Sedej.
Darovi
Mirella Merku''iz Nemčije daruje 50
evrov za Novi glas.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 26. 1. 2018 do 1. 2. 2018)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na
ultrakratkem valu s frekvencami za
Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko
dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan od
20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 26. januarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba iz
studia 2.
Sobota, 27. januarja (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja
v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 28. januarja: ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 29. januarja (v studiu Ilaria
Bergnach in Carlotta Nanut): Prazne
buče močno donijo.
Torek, 30. januarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 31. januarja (v studiu Danilo
Čotar): Upor na beneški galeji leta
1605 1. del - Izbor melodij.
Četrtek, 1. februarja (v studiu Andrej
Bavcon): Četrtkov večer z glasbo -
Zanimivosti, obvestila in humor.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Torek, 30. januarja 2018, ob 20. uri
Natečaj Mladi oder – nagrajevanje
Mladinski dramski odsek PD Štandrež
Stefano Job 
OGLEDALO POVEJ ...
PRIREDBA IN REŽIJA: DANIELA PUJA
- Nedelja, 4. februarja 2018, ob 17. uri
Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež
Tone Partljič 
ČAJ ZA DVE
REŽIJA: JOŽE HROVAT
Predstave bodo v veliki dvorani 
KULTURNEGA CENTRA LOJZE 
BRATUŽ v Gorici
Za rezervacije in informacije:
Kulturni center Lojze Bratuž
tel. 0481 531445 
e-mail: info@centerbratuz.org
Zveza slovenske katoliške prosvete
tel. 0481 538128 
e-mail: zskp_gorica@yahoo.it 
PD ŠTANDREŽ
Abonma 
ljubiteljskih 
gledaliških skupin
PD Štandrež - Dramski odsek
Premiera
- Sobota, 27. 1. 2018, 
ob 20. uri
V SOORGANIZACIJI ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Za rezervacije vstopnic lahko pokličete na tel. 0481 20678 (Božo)
Abonmajska predstava
- Nedelja, 28. 1. 2018, 
ob 17. uri
Župnijska dvorana Anton Gregorčič 
v Štandrežu
Tone Partljič
ČAJ ZA DVE
nostalgična komedija
Režija: Jože Hrovat
Je naš Božo častitljivo srebrno nagrado dobil!!!
Ker si za gledališče in slovenstvo nemalo naredil,
žrtvoval si dneve sončne in neprespane noči
in še vedno ti ni zmanjkalo navdiha in moči.
S srcem predan ljubezni do previhrane zemlje,
da je nikoli več nihče ne jemlje,
si cilj zastavil, da mora ta ostati zanamcem dota,
za kar je v protest na občinski mizi - pred črnuhi - pristala vržota.
Koval si jeklene vezi spoštovanja do matične domovine
in se je oklepal kot nerojeno dete popkovine;
in ob otvoritvi vipavske avtoceste je bilo treba simbolno štamprl popit
in takoj za predsednikom -s prijatelji - do Razdrtega avto obrnit.
Dokaz; da se nisi nikoli nosil kot zlomljena ivnata veja
in ti je za vsako kočljivo stvar šinila hudomušna ideja;
je tvoja zvesta, dolgoletna igralska skupina
ki si jo z uspehi omrežil kot pajčevina.
Reka igranja, nešteta gostovanja in burleske s sekret papirjem;
ki je mogočnejši od vse znanosti z vsemerjem;
in ko se je po dvoranah usipal ploskanja plaz,
to je bil tvojega - do solz nasmejanih ljudi - garanja izkaz.
S srčno kulturo si materinščino gojil,
tudi po šolah si gledališča mladež učil
in vsi te v mislih najboljših imamo,
saj te za “goriškega kralja veseloiger” poznamo!
Kar si v življenju naredil za vse - tisočkrat hvala!
Kar je pa za tako velike ljudi - le beseda mala!
Gergoletovi iz Doberdoba
januar 2018
SREBRNEMU  BOŽIDARJU
Mojca Dolinšek in Božidar Tabaj (foto IK)
Kultura25. januarja 20188
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (2) Dimitri Tabaj
Strassoldo, Strassolt v furlanščini, je
krasno furlansko srednjeveško me-
stece. Tukaj je potekala stara cestna
povezava med Oglejem in Koroško.
Mestno jedro je zelo dobro ohranje-
no. Gre za deloma utrjen prostor z
dvema gradovoma in s kar tremi cer-
kvicami; med temi je tudi prelepa
cerkev sv. Nikolaja, v kateri se je leta
1798 feldmaršal Jožef Venceslav grof
Radetzky poročil z grofico Frančiško
Romano Strassoldo, ki je izhajala iz
tukajšnje plemiške družine, čeprav
je bila rojena v Tržiču na Gorenjskem
(bila je po mamini strani članica rod-
bine Turjaških grofov, ki so prav tako
imeli na Slovenskem velik politični,
vojaški in kulturni vpliv). Dva njena
brata, Mihael in Julij Cezar Strassol-
do, oba rojena v Gorici, sta bila ge-
nerala in sta poveljevala mnogim
slovenskim vojakom v vojnah proti
zahodnemu sovražniku. Mihael je
postal podkralj Štajerske in Lombar-
dsko-beneškega kraljestva. Slovenci
še danes hranimo feldmaršala Ra-
detzkega v najlepšem spominu, saj
je naše ozemlje branil pred grabežlji-
vim italijanskim iredentizmom. On
je ljubezen našemu narodu vračal tu-
di tako, da je naročil slovenski pre-
vod pesmi, ki opeva njegove vojaške
uspehe. S tem je hotel počastiti svoje
zveste slovenske junake. Pesem je
prevedel duhovnik, narodni budi-
telj, pesnik in skladatelj Blaž Po-
točnik. Kot rečeno, je bil grof Radetz-
ky povezan z Gorenjsko, a tudi z Lju-
bljano, kjer je prav tako živel nekaj
časa, saj mu je cesar Franc Jožef I. le-
ta 1853 podaril grad Tivoli. Radetzky
je obnovil okolico gradu in prelepi
park odprl za javnost; tudi s
tem si je zaslužil častno občan-
stvo Ljubljane. Sin Radetzkega
Teodor, tudi on vojak (general-
major), je živel in umrl v Gori-
ci.
Začetnik rodbine Strassoldo je
bil neki Voldarik Strassu, ver-
jetno češki plemič (drugi zanj
navajajo pomeranski ali fran-
kovski izvor), ki je leta 1035 na
tem mestu zgradil prvi grad.
Strassoldo so bili grofje Svetega
rimskega cesarstva (kot svo-
bodni gospodje in ne kot mi-
nisteriali, kar priča o starožit-
nosti njihove družine) in so
imeli veliko posestev tudi na
Slovenskem, v Gorici, seveda,
a tudi v Renčah, Brdih, Krškem
in na Koroškem. Sedeli so v
parlamentu Furlanskega patriarhata,
hkrati pa so bili tudi zastopniki go-
riških deželnih stanov. V tej rodbini
so se rodili za naše kraje zelo po-
membni in zaslužni možje: vojsko-
vodje v vojnah proti “Lahom”, a že
prej proti Turkom (na primer v zna-
meniti bitki pri Lepantu) in Be-
nečanom v gradiščanski (ali
“uskoški”) vojni, visoki cerkveni do-
stojanstveniki in dvorni upravitelji,
najdemo celo enega križarja ce-
sarja Friderika Rdečebradca.
Rodbina še obstaja; na vaškem
pokopališču so njihovi stari gro-
bovi, a tudi še svež grob Marzia
Strassolda-Grafenberg, nekdan-
jega rektorja videmske univerze
ter predsednika videmske pokra-
jine, ki je umrl lani; ohranjamo
ga v dobrem spominu kot
odličnega prijatelja slovenskega
naroda. Kot avtonomist je
večkrat izjavil, da moramo
biti “Furlanom za zgled
prav Slovenci” (cit. Jurij
Paljk, Družina 14. 5. 2006).
Kraj Strassoldo je bil zgodo-
vinsko vezan na habsburško
monarhijo in na goriško
pokneženo grofijo. Tukaj je
do leta 1918 potekala meja
med cesarstvom in italijan-
sko kraljevino; mejni ka-
men še obstaja, z njim pa tudi
spomin na slavno in bogato
preteklost, ki povezuje Goriško in
Furlanijo, Slovence in Furlane.
Mejnik iz leta 1911. V Strassoldu je potekala meja
med našim cesarstvom in italijansko kraljevino.
Na pokopališču v Strassoldu je veliko starih grobov
domače plemiške rodbine.
Cerkev sv. Nikolaja v Strassoldu. Tukaj se je leta 1798 feldmaršal grof Radetzky poročil z grofico
Frančiško Strassoldo.
Doma z Žrnjovca
Silvo Radin, 1955, kraj bivanja: Koper,
poklic: voznik mehanik, ribič, dejav-
nost: ribič - tako nekako razberemo na
eni od strani portala Slovenske demo-
kratske stranke, ki odkriva, da je Silvo
Radin vodja Primorske regijske koor-
dinacije. Sama sem Silva Radina
srečala na skupščini LAS Istra to pom-
lad, potem ko sem
po nejevolji po
vnovičnem odkri-
vanju, da razvoja
istrskega prostora
ne vodimo mi, do-
mačini, ampak pri-
seljenci prve in dru-
ge generacije in ti-
sti, ki v tem prosto-
ru lovijo projekte.
Zbrala sem pogum,
vstala in rekla: “Vse
prav, vendar jaz tu,
na tem mestu, ki
odloča o razvoju
podeželja, ne vidim
Istranov”. Malo je
završalo, po urad-
nem delu pa do
mene stopi možak,
mi stisne roko, po-
gleda v oči in reče:
“Da ni Istrjanov?
Smo, smo. Jaz sem Istrjan, sem Silvo
Radin, doma z Žrnjovca. Sem predstav-
nik ribičev pri Lokacijski akcijski sku-
pini Istra”. LAS Istra je danes del siste-
ma razvoja podeželja, v Istri so združili
močan ribiški sektor s kmetijstvom in
razvojem podeželja. In to je danes dru-
ga zgodba, najino znanstvo pa se je na-
daljevalo z besedami: “Jaz vas poznam,
pravzaprav poznam vašo mamo, sva
delala skupaj na Iplasu, preden sem šel
kot ribič na svoje”.
Tako nekako je šlo najino prvo srečan-
je. Vprašam mamo, kako se spomni
Radina, in potrdi mi. Bil je njen delo-
vodja v proizvodnji magnetofonskih
kaset in po začetnem nezaupanju se je
z njo in v skupini razvilo pristno
vzdušje sodelovanja. Mama mi potrdi,
da je šel Silvo med ribiče in da ima svo-
jo ribarnico in sploh je bilo iz njenih
besed čutiti neko priznanje. Morda je
to šlo na račun tega, da ga je videla po
televiziji. “Ja, ja, je ribič, sem ga videla
nekajkrat po televiziji, ko je govoril o
morju in o tem, kje lahko lovijo ribiči
ribe”.
Na tej točki je ta Radin postal še bolj
zanimiv. Istrjani, domačini, smo nam-
reč zelo vase povlečeni ljudje. Zelo
težko se izpostavimo, zelo težko nam
je nastopati pred javnostjo. Danes
je to malo drugače, marsikoga vidi-
mo voditi sestanke in dajati izjave
za televizijo, tisti, ki smo rastli in bili
vzgajani na naših hribih, pa smo to
težko prebili. Še danes se možakar-
jem, tudi 'ta pravim' vaškim kore-
nikam, ki so glasni in močni in
prešerni v krogu prijateljev, pri javnem
nastopu ošibi glas, polnokrvni glasovi
domačega govora se zožijo v slovnično
priznane inačice samoglasnikov ali pa
se izbor besed preusmeri na besedišče
krajev, ki so bliže mestu. Zato me ta
Radin zanima, hočem vedeti, kdo je in
kaj ga žene.
To radovednost še ojača dejstvo, da je
Radin dejaven pri Sloven-
ski demokratski stranki.
To zvem slučajno, iz ust
domačinke, ki je aktivna
pri strankinih aktivnostih
v Istri in od katere želim
zvedeti več o delovanju v
Kopru. “Opozicija je v
Istri šibka”, pravim, “še
dalje vlada stara struktu-
ra, še posebej na podežel-
ju, in biti moraš kar smel,
da stopiš v opozicijo”. V
90. letih, po osamosvojit-
vi, je bilo v času tako ime-
novane istrske prebuje
nekaj let dvignjene ener-
gije, ko se je zdelo vse mo-
goče, po desetih letih je
padlo vse na stare tire.
Stare strukture, ki so v
tem času tehtale, v kako
smer pihajo vetrovi, so
imele po desetletju vajeti
ponovno trdno v rokah. Danes si sicer
pogačo delijo, del moči in prostora so
morale pod novim županom odstopiti
novim gospodarjem in kulturam, a
med temi nismo Istrani domačini.
Ona pa pravi: “Ja, ja, ampak ni čisto ta-
ko. Je več naših ljudi v naši stranki …
in naš mestni odbor vodi Silvo Radin,
ribič”.
/ dalje
L. Dobrinja
Zanimiv “Istrjan”, domačin
Silvo Radin, ribič in istrski
vodja opozicije (1)   nedeljo, 14. januar-ja 2018, je po daljši
bolezni umrla zna-
na slovenska organistka in
glasbena pedagoginja An-
gela Tomanič, ki se je po
čudnih življenjskih oko-
liščinah rodila 29. aprila
1937 v malem kraju Ni-
vičino v Makedoniji, kjer
je bil njen oče
orožnik. Ko je bila
stara nekaj let, se
je z družino vrnila
v Slovenijo, saj je
bil oče premeščen
v Horjul. Kmalu
po vojni pa se je
družina preselila v
Brezovico pri Lju-
bljani, kjer je tudi
začela svojo pot
organistke in zbo-
rovodkinje. Pokoj-
na Tomaničeva je
sicer diplomirala iz roma-
nistike, na ljubljanski Aka-
demiji za glasbo pa je
končala tudi podiplomski
glasbeni študij. Na Univer-
zi za glasbo v Gradcu je
opravila triletni študij or-
gelske interpretacije in se
izpopolnjevala pri mnogih
mojstrih. Leta 1971 se je
odzvala povabilu prof.
Jožeta Trošta in je začela
učiti na Orglarski šoli v
Ljubljani. Bila je zborovod-
kinja Škrjančkov in ko-
mornega zbora Gallus ter
Kancijanovih otrok v Kran-
ju, kjer je desetletja zvesto
orglala in vodila petje.
Na Tržaškem smo jo poz-
nali, ker je v nekaterih cer-
kvah nekajkrat koncertira-
la, aktivno pa je začela so-
delovati z Zvezo cerkvenih
pevskih zborov poleti
1997, ko je sprejela pova-
bilo odbornika Edija Race-
ta, da bi med poletnim se-
minarjem v Šmarjeških
Toplicah vodila tečaj za or-
ganiste, ki ga je v prejšnjih
letih vodil prof. Bergant.
Po tistem enotedenskem
tečaju je svoje mentorsko
delo nadaljevala tudi med
letom, tako da je enkrat ali
po potrebi dvakrat me-
sečno prihajala z vlakom
na Opčine in se tu srečeva-
la z učenci, z njimi prede-
lala skladbe in začrtala de-
lo za naprej. Ob koncu šol-
skega leta pa je poskrbela
tudi za akademijo, med ka-
tero so predstavili opra-
vljeno delo. V desetih le-
tih, vse do poletnega semi-
narja v Zrečah leta 2007, je
vzgojila lepo število
mlajših organistov, med
katerimi je kar nekaj takih,
ki so aktivni še danes. Za-
radi bolezni je nato opusti-
la vodenje tečaja, še vedno
pa je več let prihajala na
poletni seminar in poma-
gala s korepetiranjem.
Znala je sistematično vodi-
ti svoje učence in jih uva-
jati v skrivnosti orgelske
igre tudi s svojo Šolo za or-
gle v treh zvezkih, za vse
ljubitelje Bacha pa je dra-
gocena publikacija o Ba-
chovih orgelskih sklad-
bah, ki jih je podrobneje
predstavila. V samozaložbi
je izdala tudi več kaset in
zgoščenk ter seveda veliko
koncertirala ta-
ko v Sloveniji
kot drugod po
Jugoslaviji,
Evropi in tudi
po svetu.
Zadnje slovo je
bilo v soboto,
20. januarja, na
Brezovici. Po-
grebno mašo je
vodil upokojeni
ljubljanski
nadškof Alojzij
Uran ob so-
maševanju velikega števila
duhovnikov z raznih kon-
cev Slovenije in pogrebcev,
ki so prišli od vsepovsod,
tudi iz našega zamejstva,
da bi se poslovili od žene,
ki so ji orgle pomenile zelo
veliko, a še veliko več ji je
pomenila zavest, da orga-
nist opravlja nepogrešljivo
liturgično službo. V drago-
cen premislek nam je lah-
ko njena trditev, ki jo je
svojčas poudarila na ne-
kem seminarju ZCPZ, da
“župnija, ki hoče imeti or-
ganista, ga navadno ima”.
Bila je dragocena sodelav-
ka in ohranili jo bomo v
najlepšem spominu. Naj
počiva v miru.
MT
V
In memoriam
Angela Tomanič
Kultura 25. januarja 2018 9
Ministrstvo za kulturo 
Jezikovni portal Fran
brez podpore!
  Inštituta za slovenski jezik
Frana Ramovša ZRC SAZU
so sporočili, da njihov pro-
jekt promocije jezikovnega portala
Fran ni uspel na razpisu mini-
strstva za kulturo za (so) financi-
ranje projektov, namenjenih pro-
mociji in uveljavljanju slovenskega
jezika na področju jezikovnih vi-
rov, tehnologij in digitalizacije v le-
tih 2018 in 2019.
Kot piše v sporočilu za javnost, so
jezikoslovci z Inštituta Frana Ra-
movša v projektni dokumentaciji
podrobno razložili, kako in s
kakšnimi akcijami bi dosegli, da bi
portal Fran res postal stalnica na
namizju vseh računalnikov v Slo-
veniji, poleg tega pa so se zavezali,
da bodo portal v roku dveh let
obogatili z dvema jezikovni-
ma priročnikoma - Sino-
nimnim slovarjem sloven-
skega jezika v digitalni obli-
ki in vezljivostnim slovar-
jem.
Ministrstvo za kulturo pa je
po njihovih navedbah v za-
vrnitvi projekta promocije
portala Fran med drugim
zapisalo, da gre za “kakovo-
stno vlogo z nekoliko pre-
malo poudarjenim
načinom sprejemanja po-
vratnih informacij s strani
uporabnikov”.
Idejni oče portala Fran, ki deluje
od leta 2014, je Kozma Ahačič, ki
ga je časopis Delo v začetku januar-
ja razglasil za Delovo osebnost leta
2017. Na njem je mogoče kadarko-
li brezplačno preveriti, kako se kaj
piše, reče, sklanja in kaj pomeni v
sodobni slovenščini, pa tudi v na-
rečjih, zgodovini in z etimološkega
vidika. Portal je do sredine januar-
ja 2018 zabeležil že več kot 27 mi-
lijonov poizvedb, na dan pa se na
njem pomudi okoli 40.000 upo-
rabnikov.
Snovalci portala so 3. decembra la-
ni napovedali, da bo odtlej na ta
veseli dan kulture vsako leto na
voljo nova, posodobljena in obo-
gatena različica portala. “A če mi-
nistrstvo za kulturo ne bo pokaza-
lo vsaj malo razumevanja in bo za-
vračalo še razpise na projektno (so)
financiranje, se resno zastavlja
vprašanje, kako. Ne da se znebiti
vtisa, da gre tu še za enega tistih
absurdov, kjer država tišči glavo v
pesek, namesto da bi z denarnimi
Z sredstvi priskočila na pomoč privzdrževanju, promoviranju in po-sodabljanju portala, ki je bil že ta-
ko in tako postavljen brez njene
neposredne pomoči”, še piše v
sporočilu za javnost.
Na Inštitutu se zavedajo, da bodo
po odločitvi ministrstva prisiljeni
iskati drug vir financiranja, obe-
nem pa opozarjajo, “da se potem
ne gre čuditi, da se Inštitut kljub
odličnemu delu spopada s stalni-
mi finančnimi težavami”.
Na ministrstvu za kulturo so v od-
zivu med drugim razgrnili sred-
stva, namenjena za delovanje
Inštituta, zaradi katerih ocenjujejo,
da bo Fran lahko živel in se razvijal
dalje.
“Inštitut za svoje delo in za sloven-
ski jezik dragocene izdelke, kot je
razbrati iz poročil, prejema sred-
stva različnih nosilcev jezikovne
politike, zlasti ministrstva za izo-
braževanje, znanost in šport (Javna
agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije - ARRS) in svo-
je ustanoviteljice SAZU. V zadnjih
nekaj letih je bil Inštitut zelo
uspešen tudi na razpisih mini-
strstva za kulturo”, so zapisali na
ministrstvu.
Od leta 2015 Inštitut prejema 2000
evrov letno za štiriletni projekt Do-
polnitev, pregled in objava Korpu-
sa besedil slovenskih protestan-
tskih piscev 16. stoletja. Pridobili
so 19.000 evrov za raziskavo Jezi-
kovna politika Republike Slovenije
in potrebe uporabnikov - dodatnih
20.000 je prispevala ARRS. ZRC SA-
ZU je lani pridobil 880.000 evrov
kohezijskih sredstev za nekajletni
projekt Spletni portal Franček, Je-
zikovna svetovalnica za učitelje
slovenščine in Šolski slovar sloven-
skega jezika, so navedli na mini-
strstvu.
“Fran je portal, ki ga je posvojilo
in ga redno uporablja veliko upo-
rabnic in uporabnikov, že vrsto let
namreč zelo dobro opravlja svoje
poslanstvo in ga bo tudi v prihod-
nje. Obžalujemo, da zaradi omeje-
nih sredstev vseh projektov, ki so
se uvrstili nad prag kakovosti, ne
bomo mogli podpreti, toda pre-
pričani smo, da neuvrstitev na sez-
nam podprtih projektov konkret-
nega razpisa ne bo odločilno vpli-
vala na dostopnost in kakovost Fra-
na”, so zapisali na ministrstvu.
In še: “Vlada v celoti, ne le mini-
strstvo za kulturo, delo sodelavk in
sodelavcev Inštituta za slovenski
jezik Frana Ramovša zelo ceni in
tudi konkretno podpira. To je do-
kazala maja 2017, ko je SAZU, usta-
noviteljici ZRC SAZU, kjer
deluje Inštitut za sloven-
ski jezik Frana Ramovša,
poleg rednih sredstev na-
menila dodatnih 500.000
evrov, in sicer ravno za
program Naravna in kul-
turna dediščina sloven-
skega naroda, v okviru ka-
terega Inštitut izdeluje in
promovira temeljne jezi-
kovne vire za slovenski je-
zik”.
Na Inštitutu za slovenski
jezik Frana Ramovša pa so
v odgovoru na odziv ministrstva
zapisali: “Odgovor ministrstva za
kulturo si je mogoče razlagati sa-
mo takole: Če delaš več stvari, ki
so pomembne in odmevne, si po
takem načinu razmišljanja manj
zaslužiš uspeh na projektnem raz-
pisu. Način financiranja je žal tak,
da se bo naš Inštitut naslednje leto
spet bojeval s finančnimi težava-
mi. Naša dela so dolgoročna, fi-
nanciranje pa je vsako leto podob-
no loteriji”.
“Sredstva, ki jih omenja mini-
strstvo, so bila namenjena celotne-
mu ZRC SAZU, del jih je dobil naš
Inštitut za tekoče delo priprave ne-
katerih slovarjev, ne pa za prenovo
in promocijo portala Fran. Še zlasti
pa je skrb vzbujajoče, da mini-
strstvo očitno ne ve, kaj je bilo na
področju slovenskega jezika že na-
rejenega, recimo Sinonimni slovar
slovenskega jezika, za katerega so
letos vnovič namenili denar. In da
pri tem največ izgubijo uporabnice
in uporabniki slovenskega jezika -
v katerih službi smo”, so dodali.
JEZIKOVNICA
Vladka Tucovič
Vejica pred veznikom in
Marsikdo bi si želel, da nam vejic sploh ne
bi bilo treba pisati ali pa da bi jih pisali, kot
bi se nam zljubilo, kajne? Nekateri to že
počnejo. Spomnite se na kakšne spletne fo-
rume ali zasebno sporazumevanje v SMS-
sporočilih ali po elektronski pošti. Ne poza-
bimo, da je našteto zasebna raba jezika, ki
ni podrejena normi.
Nekaj drugega pa je,
ko pišemo v
knjižnem jeziku, ta-
krat se je treba držati
pravopisnih pravil za
stavo vejice, ki v slo-
venščini izhajajo iz
skladnje. Prav zato je
treba pozabiti na po-
stavljanje vejice »po
posluhu«. Kjer je v
govoru premor, še ni
nujno, da bo tam sta-
la tudi vejica. Veliko škode tako naredijo ti-
sti, ki učečim se, pa naj bodo to učenci ali
dijaki, svetujejo, naj vejico postavijo tam,
kjer bi v govoru naredili premor.
Prav tako krivo vero širijo tisti, ki trdijo, da
se vejica pred veznikom in nikoli ne piše.
Drži, da vejice pred veznikom in ne bo pi-
sal otrok, ki se komaj spoznava s pisanjem
in piše enostavčne povedi, v katerih pre-
prosto našteva: Pri nas doma imamo psička
Pikija, mucka Murija in hrčka Kikija. Če pa
gre za večstavčno poved z odvisniki, se bo
vejica znašla tudi pred veznikom in: Pri
nas doma imamo psička Pikija, ki včasih la-
ja, mucka Murija, ki mijavka, če je lačen, in
hrčka Kikija. Ste videli, da se je tudi pred
veznikom in znašla vejica? Le zakaj? Odgo-
vor ni zapleten: ker vejica pred in za-
ključuje t. i. vrinjeni stavek, ki se je začel z
veznikom če. Ta vejica je obvezna, saj odvi-
sni stavek, ki je vrinjen med dva dela glav-
nega stavka, mora imeti mejo na obeh stra-
neh, ki jo označimo z vejico.
Neredko je narobe tudi, da je v besedilu ve-
jic preveč. Pogosto je napačna vejica zapisa-
na pred okrajšavo itd. Najprej moramo ve-
deti, da itd. pomeni
in tako dalje. Prav je
torej, če zapišemo:
Piki Laja, Muri mi-
javka, Kiki cvili itd.
Narobe pa, če vejico
postavimo pred itd.
(Piki Laja, Muri mi-
javka, Kiki cvili, itd.)
, ker je to tako, kot
bi jo postavili pred
veznik in, česar pri
nezapletenem našte-
vanju ne počnemo
(Imamo Pikija, Murija in Kikija.) Vejica
pred itd. pa je v določenem primeru vsee-
no pravilna, in sicer spet takrat, ko je pred
itd. vrinjeni stavek: Piki Laja, ko je vzne-
mirjen, Muri mijavka, če je lačen, Kiki cvi-
li, ko je jezen, itd.
Vidite, kako zelo je pri stavi vejice pomem-
bna skladnja? Pa lep pozdrav do naslednje
vejice!
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slo-
venistiko Fakultete za humanistične študije
Univerze na Primorskem (Koper) izvaja
pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna
vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikov-
nici, ji lahko pošljete na e-naslov: 
vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo
Novega glasu.
32
  e se za trenutek ozremo v
preteklo leto, lahko med
bogatimi decembrskimi
ponudbami omenimo tudi kon-
cert, ki ga je goriški Kulturni
dom priredil v nedeljo, 10. de-
cembra 2017, ko je slovesno za-
beležil 36-letnico delovanja z go-
stovanjem vrhunskega ženskega
pevskega sestava Carmen manet.
Umetniške smernice zboru daje
zborovodja Primož Kerštanj, ki
vodi zbor od ustanovitve l. 2011.
Zbor sestavlja okrog trideset nek-
danjih dijakinj Gimnazije Kranj
in se redno udeležuje domačih
in tujih tekmovanj in za svoje iz-
vedbe prejema najvišje nagrade.
Ženski pevski zbor je zaslovel
predvsem kot zmagovalec tek-
movanja za zborovske pevce
Evrovizijski zbor leta v Rigi, ki je
namenjeno ljubiteljskim pev-
skim zborom iz držav članic EU.
Č Pevski zbor Carmen manet je zazastopanje Slovenije na prvemtekmovanju Evrovizijski zbor leta
izbralo Uredništvo glasbenih in
baletnih oddaj Televizije Slove-
nija s finančno podporo Javnega
sklada Republike Slovenije za
kulturne dejavnosti..
Da imajo pevke čudovite glasove,
s katerimi znajo celo enkratno
pričarati prebujajoče se pomlad-
no jutro z vsemi očarljivimi zvo-
ki, ki nam jih poklanja priroda,
so lahko ugotovili gledalci, ki so
napolnili veliko dvorano Kultur-
nega doma in neizmerno uživali
ob bogatem, več kot enournem
programu in pevkam hvaležno
namenili dolgotrajno ploskanje.
Poleg tega da so izvrstne pevke,
se dekleta pri izvajanju pesmi po-
služujejo tudi mimike in giba,
tleskanja z rokami, udarjanja z
nogami ob pod, da tako še bolje
poustvarjajo
vzdušje, ki ga
zahtevajo iz-
brane pesmi. V
goriški pro-
gram so vključile tudi venček re-
zijanskih pesmi, s katerimi so
osvojile komisijo na omenjenem
tekmovanju. Koncert je spadal
tudi v program letošnje sezone
Slovenskega stalnega gledališča
Trst kot glasbeno darilo goriške-
ga Kulturnega doma.
Pred zborovsko poslastico je po-
slušalce in ugledne goste pozdra-
vil predsednik Kulturnega doma
Igor Komel. Naglasil je poslan-
stvo, ki ga ima ta slovenski kul-
turni hram v Gorici, in izrazil žel-
jo, da bi se Slovenija bolj zavzela
za Slovence v zamejstvu. Slavno-
stni govornik je bil nekdanji
predsednik Republike Slovenije
Milan Kučan. Izrekel je pohvalne
besede na račun delovanja te kul-
turne ustanove, katere skrb je tu-
di povezovanje tu živečih narod-
nih skupnosti.
IK
Kulturni dom Gorica / Decembrske prireditve
Izjemen zborovski koncert
  Pragi je v češkem jeziku
izšla monografija o arhi-
tektu Plečniku. Delo je
napisal Tomáš Valena, v Mün-
chnu živeči, sicer po vsem svetu
delujoči arhitekt in univerzitetni
profesor. Leta 1950
se je rodil v Pragi,
materi slovenskega
in očetu češkega
rodu.
Gre za češko modi-
fikacijo slovenske
izdaje, ki jo je leta
2013 izdala Celjska
Mohorjeva družba
z naslovom O
Plečniku - prispev-
ki k preučevanju,
interpretaciji in po-
pularizaciji njego-
vega dela. Češka
monografija ima
naslov O Plečniko-
vi: Príspevky ke studiu, interpre-
taci a popularizaci jeho díla.
Tudi češka izdaja ima deset po-
glavij ter kar 450 fotografij in po-
snetkov arhivskega gradiva.
Tomáš Valena je razliko med slo-
vensko in češko izdajo takole oz-
načil: “Obe izdaji sta enaki po vi-
dezu in vsebini”, ter bolj v šali
kot zares dodal, “le da sem v
češki knjigi popravil nekatere
napake”.
Knjiga je izšla pri založbi Pravy
uhel/Right angle v sozaložništvu
in s finančno podporo Zavoda za
spomeniško varstvo Češke repu-
blike, njihovega Ministrstva za
kulturo ter Magistrata glavnega
mesta Praga.
Kot lahko v obsežni zahvali so-
delavcem in ustanovam v obeh
izdajah preberemo, je knjiga de-
loma tudi strokovni družinski
projekt, saj sta med številnimi
imeni navedena avtorjeva sino-
V va Jan (za številne fotografije) inAndrej (za obdelavo načrtov). Naprvem mestu pa je omenjen
Damjan Prelovšek, ki je prispe-
val, kot beremo, “kritične pri-
pombe, dal na voljo arhivsko
gradivo in številne odlične foto-
grafije”.
Slovesna predstavitev je 15. ja-
nuarja letos potekala na sloven-
skem veleposlaništvu v Pragi in
je nekako zaokrožala številne
slovesnosti, razstave in okrogle
mize, ki so ob lanskem Plečniko-
vem letu potekale tudi na
Češkem. Največ prireditev v tej
državi se je zgodilo na pobudo
slovenskega veleposlanika mag.
Leona Marca, ki trenutno deluje
v Pragi, sicer pa izvira iz Aj-
dovščine, ter njegovih sodelav-
cev.
Profesor Valena, v Nemčiji in
ZDA šolani strokovnjak, je v knji-
gi zbrane eseje o Plečniku napi-
sal v nemščini in češčini, enako
domača pa mu je tudi slo-
venščina. Zato je za svojo študijo
lahko proučeval gradivo na Du-
naju, v Ljubljani, po padcu
češkoslovaškega prosovjetskega
režima leta
1989 pa še v
Pragi.
“K Plečniku
me je prite-
gnilo tudi
dejstvo, da je
s svetom rav-
no tako ko-
municiral v
teh treh jezikih”, omeni Valena.
Knjiga je posvečena predvsem
Plečnikovemu praškemu opusu,
ki je nastal med obema vojna-
ma, torej njegovim posegom v
obnovo praškega gradu in graj-
skih vrtov, posa-
mezna analitična
poglavja pa seve-
da ne zaobidejo
niti drugih
Plečnikovih del
in zamisli, prav
tako pa se dotika
širšega konteksta
in ustvarjanja
Plečnikovih so-
dobnikov.
V knjigi je prvič
objavljena doku-
mentacija izjem-
ne arhitekturne
razstave Josip
Plečnik – Arhitek-
tura za novo demokracijo, Praški
grad 1996. Tomáš Valena in so-
delavci so z njo vrnili Plečnika
Čehom, podobno kot je leta
1986 pariška razstava opozorila
na Plečnikovo izjemnost ne le
tujino, ampak tudi Slovenijo. V
obeh državah namreč Plečniko-
vo delo po drugi svetovni vojni
ni doživljalo ustreznega priznan-
ja. Čeprav je Plečnik na Češkem
zapustil izjemen opus – po Pre-
lovškovem mnenju je to celo
vrhunec Plečnikovega ustvarjan-
ja. Praške Hradčane, grajske vrto-
ve in predsedniško rezidenco Lá-
ny so od leta 1948 do leta 1989 s
pridom uporabljali in marsikaj
tudi pokvarili komunistični
češkoslovaški politiki, vendar je
omenjena razstava šele v času
predsednika Havla postavila
Plečnika na pravo mesto in v sre-
dišče vedno novih raziskovanj.
Peter Kuhar
Predstavitev na slovenskem veleposlaništvu v Pragi 
Češka monografija 
o Plečniku
Tržaška25. januarja 201810
  izik Stefano Fantoni,
predsednik tržaške med-
narodne fundacije za
razvoj in svobodo znanosti,
je poslušalcem rednega po-
nedeljkovega večera Društva
slovenskih izobražencev v
pogovoru z Martinom Bre-
cljem predstavil najpomem-
bnejši znanstveni dogodek v
Evropi Euro science open fo-
rum oz. ESOF, ki ga bo Trst
gostil julija 2020. Gre za pre-
stižno kandidaturo, ki si jo je
Trst izboril in premagal nizo-
zemsko najmočnejšo tekmi-
F co Leiden -The Hague predv-sem zaradi mednarodnegadometa tržaškega načrta. Ta
vključuje tudi druge države
Srednje in Vzhodne Evrope.
Leta 1945 v Tarantu rojeni
Fantoni, je po šolanju v Li-
vornu in Pisi postal izvede-
nec jedrske fizike. V mestu
Lecce je poučeval do leta
1991, nato ga je pot pripeljala
na Visoko šolo za teoretske
znanosti Sissa v Trstu. Sprva
je vodil interdisciplinarni la-
boratorij, nato pa je bil dva
mandata njen rektor. Veliko
se je ukvarjal z odnosom med
znanostjo in družbo.
Tokratni gost se je zahvalil za
povabilo in predstavil
pomen ESOF-a, dogod-
ka, ki se vsaki dve leti
seli v različno evropsko
mesto. Trst bo 4. julija
2020 prevzel štafetno
palico od Toulousa,
nato pa se bo v njem
do 10. julija zvrstil niz
srečanj, predavanj
in debat o različnih
problematikah.
Pričakujejo okrog
šestdeset tisoč obi-
skovalcev iz cele
Evrope in dvesto
dogodkov. Po
ESOF-u bi radi po-
večali dialog med
znanostjo in gospo-
darstvom ter inova-
cijami in jo pri-
bližali mladim, ker
je to njihova prihodnost.
ESOF bo potekal v zgodovin-
sko pomenljivem kraju, v sta-
rem pristanišču. Občina je za
ta dogodek odredila pet mili-
jonov evrov iz skladišča št.
26, 27 ter 28. V prvem bo
center znanosti, v drugem
bodo stojnice in dvorane za
srečanja, v tretjem pa bodo
uredili avditorij, ki bo lahko
sprejel 1.500 poslušalcev.
Prof. Fantoni se zaveda odgo-
vornosti tega načrta. Povedal
je, da je na začetku vse težko,
a je treba to zgraditi do leta
2020, kar je največja stava za
Trst. Namen je ustvariti traj-
no znanstveno platformo, ki
bo vključevala države sred-
njeevropskega območja tudi
po koncu odmevnega dogod-
ka.
Geslo se glasi: Svoboda za
znanost, znanost za svobodo.
Znanost je človeška dejav-
nost, ki ne sloni na predsod-
kih, temveč jezik, ki združuje
ljudi. Leta 2019 bodo izdali
razpis, na katerega lahko pri-
javijo projekte iz cele Evrope.
Komisija bo nato ocenila vsa-
kega posebej in določila, ka-
teri si zasluži nastopiti na
ESOF-u. Cilj Odprtega foru-
ma evropske znanosti je za-
gotovo tvorno sodelovanje
med znanstvenim in gospo-
darskim svetom v vidiku vse-
stranske inovacije.
Metka Šinigoj
Ponedeljkov večer DSI / Gost Stefano Fantoni
Odprti forum evropske znanosti
ESOF – priložnost za Trst
Foto damj@n
Dvorana občinskega sveta v Zgoniku
Poslanka Tamara
Blažina se je poslovila
  i nobeno naključje, da si
je naša edina poslanka v
Rimu Tamara Blažina iz-
brala občinsko sejno dvorano v
Zgoniku za zadnje uradno srečan-
je s slovenskimi predstavniki po-
litičnega, kulturnega, gospodar-
skega in javnega življenja v Italiji.
Srečanje, ki pomeni uradno slovo
Tamare Blažina od politike na naj-
višjem nivoju, je potekalo v
četrtek zvečer, 18. januarja 2018.
Bilo je prisrčno in dobro obiska-
no, saj smo se ga udeležili tudi
predstavniki Slovencev iz Beneške
Slovenije in z Goriškega, končno
je bila Tamara Blažina deset let
naša edina predstavnica v Rimu,
najprej pet let v senatu, nato pet
let v poslanski zbornici. Za lepo
N vzdušje je poskrbela njena nasled-nica v Zgoniku, županja MonikaHrovatin, ki je prisotne toplo poz-
dravila, Tamara pa je sedla za mi-
zo z njo in s svojo desno roko v
vseh teh letih, z Liviom Semo-
ličem, kateremu se je prisrčno
zahvalila za vso pomoč v desetih
letih in tudi priznala, da je bil
ključnega pomena za njeno spoz-
navanje in razumevanje rimskih
mlinov, za katere se ve, da meljejo
počasi …
V imenu SKGZ je Tamaro Blažina
nagovoril s toplimi besedami
predsednik Rudi Pavšič, ki se ji je
zahvalil za vse opravljeno delo, v
imenu države Slovenije pa se ji je
zahvalil generalni konzul RS v
Trstu Vojko Volk, osebno pa veli-
ka večina naših slovenskih župa-
nov, od Marka Pisanija do Sandija
Kluna, Alenke Florenin, Franke
Padovan, predsednika SSO Wal-
terja Bandlja, deželnega tajnika
SSk in sedanjega podpredsednika
deželnega sveta FJK Igorja Ga-
brovca, prav posebno zahvalo pa
ji je javno izrekla predsednica pa-
ritetnega odbora Ksenija Dobrila.
Tamara Blažina je za vse prisotne
pripravila lično zgibanko o svo-
jem delovanju v Rimu v prid slo-
venski narodni skupnosti in spre-
govorila o uspehih, a tudi neuspe-
hih in še nedokončanih zadevah,
ki se nas vseh tičejo.
Prav gotovo je njena roža v gum-
bnici, njen največji uspeh, nedav-
no uvedeno sistemsko financi-
ranje slovenske narodne
manjšine v Italiji, saj si pred leti
nismo predstavljali, da bo do tega
prišlo. Spregovorila je o vsakod-
nevnem delu v prid manjšini, o
sestankih in dogovarjanjih,
večkrat omenila sodelavce, ki so
ji pomagali, poleg zahvale Liviu
Semoliču se je izrecno zahvalila
prof. Petru Černicu za sodelovan-
je pri reševanju problemov šole s
slovenskim učnim jezikom, saj sta
našla pot v Rimu, da se bo v pri-
hodnje na ugoden način rešila
vrsta zadev glede naše šole. Ome-
nila je izjemno dobro sodelovanje
s Slovenijo, ki jo sama ima za dru-
go domovino in ji zato ni bilo
nikdar težko posredovati, kjer je
lahko, z namenom, da pride še do
tesnejših povezovanj in sodelo-
vanj.
Ko se je pred nabito polno sejno
dvorano v prostorih zgoniške
občine Tamara Blažina ozirala na-
zaj, je gotovo pomislila na leto
1980, ko je začela kot županja
prav v Zgoniku, nadaljevala svojo
politično pot kasneje v Illyjevi
upravi kot deželna poslanka, nato
je prišla do Rima, najprej v senat,
kasneje v poslansko zbornico, in
priznala, da so jo še v sredo zvečer
klicali iz Rima, ali se ne bi znova
premislila in bi ponovno kandi-
dirala na pomladanskih volitvah
letos, a jim je odločno odvrnila,
da se ni in se ne bo premislila, ker
je po njenem mnenju nastopil čas
za nove ljudi, ki bodo v politiki
kos zahtevam sodobne družbe.
“Čas je za nove ljudi”, je dejala
prepričano in obenem obžalovala
sedanje stanje, ko ni jasno, ali bo
slovenska narodna skupnost letos
lahko izvolila svojega človeka v
Rim.
Sledilo je druženje z izmenjavo
vtisov, spominov, vsepovsod pa je
odmevala beseda zahvale. “Hvala,
Tamara”!
JUP
  ržačan Stojan Kuret ni
le eden najuspešnejših
slovenskih dirigentov,
ampak tudi glasbeni pedagog
in neutrudni organizator, ki
s svojo globoko umetniško
strastjo, pronicljivo ustvarjal-
nostjo in izjemnim čutom za
prefinjenost navdušuje naj-
zahtevnejše poslušalce tako
doma kot v tujini.
S svojo dirigentsko karizmo
že desetletja navdušuje gene-
racije pevcev, skladateljev,
zborovodij in poslušalcev. S
svojim pedagoškim in umet-
niškim erosom zna pritegniti
mnoge, tako ljubiteljske kot
poklicne ustvarjalce, jih
usmerja skozi širok repertoar
z izostrenimi čuti glasbenega
sladokusca, hkrati pa uza-
T vešča pomen ohranjanja slo-venske dediščine. Ob tem kotpoustvarjalec, umetnik, pe-
dagog ter predvsem kot člo-
vek vseskozi
ohranja željo
po popolnem
in omogoča
nastajanje
edinstvenih
zborovskih
projektov, za-
to mu Javni
sklad RS za
kulturne de-
javnosti po-
deljuje zlato
plaketo za
življenjsko
delo.  (iz utemeljitve)
Javni sklad Republike Slove-
nije za kulturne dejavnosti je
na osrednji prireditvi sklada,
katere se je udeležil tudi mi-
nister za kulturo Tone Peršak,
ki je bila v sredo, 24. januarja
2018, v Dvora-
ni Palacij na
Ljubljanskem
gradu, podelil
priznanja za
življenjsko delo
in izjemne do-
sežke na po-
dročju ljubitel-
jske kulture.
O nagrajencih
je odločala
strokovna ko-
misija, ki jo je
izbral nadzorni
svet sklada in so jo sestavljajo
predsednik mag. Jože Oster-
man ter člani Ervin Har-
tman,
Branka Be-
zeljak, Igor
Švara in dr.
Janko Mal-
le. Po bese-
dah mag.
Jožeta
Ostermana je komisija izbi-
rala med 32 predlaganimi
kandidati in prav vsi med
njimi so v svojem okolju in
na svojem področju opravili
izjemno delo. Komisija je po
tehtnem premisleku za pre-
jemnika letošnje zlate plakete
JSKD za življenjsko delo iz-
brala zborovodjo maestra
Stojana Kureta, ki velja za
enega najuspešnejših zborov-
skih dirigentov doma in v
svetu. Pod njegovim vod-
stvom je Vokalna akademija
Ljubljana v zadnjih letih po-
stregla z nekaj vrhunskimi
interpretacijami, ki so poka-
zale in dokazale, kako daleč
lahko sežemo Slovenci v tej
nacionalno in tako prepoz-
navni kulturni dejavnosti,
kot je zborovsko petje.
Srebrne plakete so prejeli
akademski slikar in grafik
Lojze Adamlje, kot eden naj-
vidnejših predstavnikov slo-
venskega nadrealizma, ki že
več kot štiri desetletja ustvar-
ja v nadrealističnem slogu in
si ves čas prizadeva, da bi se
ločnica med profesionalno
in ljubiteljsko kulturo
tanjšala, kar potrjuje tudi s
svojim predanim mentor-
skim in kritiškim delom, Da-
nica Kocet, ki je vse svoje
življenje dejavna na različnih
področjih kulturnega življen-
ja in je prav poseben pečat
pustila na področju fol-
klorne dejavnosti; Bran-
ka Moškon za več kot 40-
letno delovanje v folklor-
ni dejavnosti, ki danes
predstavlja temelj dolen-
jske folklore; Božidar Ta-
baj za dolgoletno delo,
podporo in spodbujanje
gledališke ustvarjalnosti,
nanizal impozanten
opus več kot 100 ra-
zličnih vlog in 1800 nasto-
pov, zlasti pri dramskem od-
seku Prosvetnega društva
Štandrež, ter Borut Logar, ki
je 38 let svojega življenja po-
svetil glasbeni vzgoji in raz-
voju glasbenega življenja v
svojem domačem in tudi
širšem slovenskem okolju.
Zlati znak JSKD je šel v roke
Petre Grassi, vsestranske gla-
sbenice, ki je dejavna kot pia-
nistka, zborovodkinja, pevka
in skladateljica in je kljub
svoji mladosti, šteje jih deve-
tindvajset, že nanizala izjem-
ne ustvarjalne dosežke na po-
dročju vokalne glasbe.
Škofijski vikariat za kulturo in laikat je v četrtek, 18. januarja 2018,
organiziral na sedežu tržaške škofije tradicionalno srečanje
nadškofa msgr. Giampaola Crepaldija z novinarji. Dogodek se je
najprej začel z darovanjem sv. maše v škofovi zasebni kapeli v
škofijski palači. Škofijska kapela je pravi biser dunajske secesije,
ki jo je takratni slovenski škof dr. Andrej Karlin dal izdelati arhitektu
Ivanu Vurniku. Zaradi drugih nadškofovih obveznosti letošnje
srečanje ni bilo na dan sv. Frančiška Saleškega, zavetnika
novinarjev. Med peto sv. mašo so se spomnili tudi vseh novinarjev,
ki so nas zapustili
v minulem letu.
Nadškof se je med
pridigo zaustavil pri
vprašanju
prekarnih
novinarjev ter
podčrtal vrednost
profesionalnega in
lojalnega
novinarstva.
Sveti maši je v
dvorani tržaških škofov sledilo srečanje v obliki okrogle mize. V
polni dvorani je srečanje moderiral tajnik deželne novinarske
zbornice Mattia Assandr. Nadškof je v sproščenem pogovoru s
prisotnimi izpostavil vlogo spoštovanja in jamstva dela. Govor je
bil tudi o lažnih novicah, ki se večkrat pojavljajo v javnosti. Msgr.
Crepaldi je dejal, da mnogokrat uporabljajo pojav migracij kot
sredstvo političnega spopada. Nadškof se je dotaknil tudi
težavnega socialnega vprašanja, ki je v tem obdobju še aktualno.
Ko je bil msgr. Crepaldi imenovan za tržaškega škofa leta 2009,
so v menzi škofijske Karitas razdeljevali 60 obrokov hrane na dan;
zdaj pa delijo do 800 porcij dnevno. Nadškof je pojasnil, da podviga
povpraševanja obrokov ne gre pripisati le pojavu migracij, kajti
gostje Karitas so večinoma krajani, ki so se znašli v revščini.
Med srečanjem je beseda tekla tudi o mladem raziskovalcu Giuliu
Regeniju, ki je po nadškofovih besedah postal neki politični simbol,
ki včasih razdvaja. Nadškof je dejal, da si Giulio Regeni in tudi
njegovi starši zaslužijo, da bi čim prej prišla na dan resnica; isto
pa si želi tudi sam nadškof.
Glede gospodarskega položaja Trsta je g. nadškof izrazil precej
optimizma. Dejal je, da ima tržaško pristanišče nedvomno velik
pomen za ponoven razcvet Trsta. Glede železarne pa meni, da
morajo pristojni upravitelji nujno dobiti rešitev.
Pred samim koncem dopoldanskega srečanja je nadškof
napovedal, da bo škofija v kratkem izdala dokument o eksorcizmu.
Po nadškofovih besedah so dosedanje polemike glede na
dogajanja v Ricmanjih pretirane in hudobne. Nadškof je dodal, da
največji problem predstavlja pomanjkanje primernih parkirišč za
parkiranje avtobusov, s katerimi prihajajo romarji. / Marko Manin
Srečanje z nadškofom Crepaldijem ob
dnevu zavetnika novinarjev
Med letošnjimi nagrajenci Javnega sklada Republike Slovenije so tudi zamejci
Zlato plaketo za življenjsko delo bo prejel
zborovski dirigent, maestro Stojan Kuret
Stojan Kuret
Petra Grassi
Foto JMP
Tržaška 25. januarja 2018 11
Obvestila
Društvo Finžgarjev dom vabi na
tretje predavanje iz niza Hočem
(o) več! Psihologinja, avtorica
knjižnih uspešnic, priljubljena
predavatelj ica n voditelj ica
delavnic, pesnica in pisateljica
Alenka Rebula bo govorila o temo
Več miru in sprave med nami.
Finžgarjev dom (Dunajska cesta
35, Opčine), četrtek, 25. januarja
2018, ob 20. uri.
Društvo Rojanski Marijin dom vabi na
veselo popoldne v družbi zabavne
skupine Šavrini in Anka Šavrinke
iz Gračišča v nedeljo, 28. januarja
2018, ob 16.30 v rojanskem
Marijinem domu (ul. Cordaroli 29).
Društvo slovenskih izobražencev vabi
v ponedeljek, 29. januarja, na
srečanje z dr. Janezom Jurijem
Arnežem, ki bo govoril o svoji
življenjski zgodbi: Od
znanstvenika in profesorja v
Ameriki do duhovnika v Sloveniji.
Peterlinova dvorana, začetek ob
20.30.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel:
Za slovenske misijonarje: Lizeta
Janežič 10 evrov, Tatjana Janežič
20 evrov.
Za lačne otroke v Etiopiji: A. M. 50
evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29, 34135 Trst
Ob 34. obletnici smrti predragega
očeta dr. Antona Kacina darujeta
Marija in Metka 100 evrov za
Kulturni center Lojze Bratuž.
  petek, 19. januarja letos,
smo lahko bili na Opčinah
priča izredno zanimivemu
dogodku, saj je domači župnik
Franc Pohajač blagoslovil preure-
jene prostore domačije pri Driko-
vih, kjer je lastnik Zvonko Vidau
tudi postavil svojevrsten zasebni et-
nografski muzej. Zvonko Vidau je
marsikomu znan, saj večkrat
zvočno snema in fotografira skoraj
vse kulturne prireditve, ki se doga-
jajo v zamejstvu, še posebno v roj-
stni vasi, na Opčinah. Sam je upo-
kojen vodni inštalater, istočasno pa
je tudi navdušen pevec, planinec,
strasten fotograf in snemalec, nav-
dušen ljubiteljski etnograf in zbira-
lec najrazličnejših predmetov, ki
jih želi rešiti pozabe. Tako se je
odločil, da si bo ob prestrukturiran-
ju lastne hiše zgradil tudi prostor,
v katerem bi lahko postavil zasebni
muzej, ki bi vseboval vse stvari, ki
jih je ob petdesetletnem marljivem
zbiranju nakopičil, da bi lahko bile
vsem na ogled in razpolago. Ko so
staro hišo porušili, je izkopal več
kot dva tisoč kubičnih metrov
kraške skale, da je izdolbel ogrom-
ne kletne prostore, kjer si je zami-
slil primerno sobo, da bi v njej po-
stavil svojo zbirko in bi bila na raz-
polago tudi za druge dejavnosti,
kot npr. pevske vaje ali oglede ra-
zličnih video ali vokalnih posnet-
kov, saj je dvoranica opremljena
bodisi s starejšimi kot z moder-
nejšimi predvajalniki (za zvok, dia-
pozitive in filme). Po več letih ve-
stnega in neutrudnega dela je
prejšnji petek slovesno odprl svoj
muzej.
Uradno odprtje je bilo izredno pri-
stno in prijetno. Kot uvod je nekaj
pesmi zapela skupina Bodeča Neža
z Vrha Sv. Mihaela pod vodstvom
Mateje Černic. Nato je gostitelj
Zvonko Vidau predal besedo žup-
niku Francu Pohajaču, ki je po
krajšem zahvalnem govoru prosto-
re tudi blagoslovil. Vsi povabljeni
gostje (ki jih je bilo res mnogo) so
V
nato lahko pri-
sluhnili organiza-
torju, ki je ra-
zložil, kako mu je
prišla ideja za ta-
ke prostore in tu-
di kako je v dol-
gih petdesetih le-
tih zbiral najrazličnejše predmete,
ki so se mu zdeli zanimivi in za ka-
tere je bilo škoda, da bi pristali na
odpadu. Sledil je nastop moške
pevske skupine Stane Malič, saj so
bili pevci povabljeni, da tudi oni s
pesmijo popestrijo kulturni spored
večera, kajti sam Zvonko je leta
2007, ob ustanovitvi skupine, pre-
peval z njimi. Po pevsko kulturnem
oklepaju se je večer nadaljeval z bo-
gatim prigrizkom, ob katerem so si
vsi udeleženci lahko ogledali raz-
stavljene eksponate in si sproščeno
izmenjavali mnenja. Seveda so pev-
ci spontano peli še pozno v noč.
Naslednjega dne je bil v domačijo,
ki mu Openci pravijo “pri Driku”,
povabljen še openski cerkveni pev-
ski zbor (pri katerem je mnoga leta
prepeval tudi Vidau). Pevci so bili
deležni lepega presenečenja, saj je
Zvonko zavrtel nekaj posnetkov iz
šestdesetih let prejšnjega stoletja in
tudi nekatere krajše filme z nasto-
pov openskega pevskega zbora. Ta-
ko so lahko obujali spomine na
pretekle čase in tudi na pevce, ki
jih žal ni več med nami.
Zbirka, ki jo je Zvonko Vidau na-
bral, je res izredno bogata in raz-
novrstna. Ob velikem številu najra-
zličnejšega orodja, ki zdaj ni več v
rabi, ampak so ga v prejšnjem sto-
letju uporabljali mizarji, kovači,
kmetje, tesarji, sirarji in drugi
obrtniki iz naših krajev, je izjemna
zbirka 113.525 diapozitivov in fo-
tografij (ki se seveda še povečuje)
in na stotine posnetih pridig in
drugih dogodkov ter 1154 filmov
najrazličnejših kulturnih prireditev
(ob ploščah in skoraj 500 zgoščen-
kah). V podzemni muzejski sobi je
torej tudi priložnost, da si ogleda-
mo te posnetke. Vidau pravi, da je
muzej na razpolago vsem, ki jih za-
nimajo starejši etnografski pred-
meti, dovolj je predhodna prijava.
Že sama zgradba in koncept muze-
ja sta zanimiva, zato je Drikova mu-
zejska zbirka res vredna ogleda.
MAP
  redstavniki Slovenije in
Furlanije Julijske krajine
so v petek, 19. januarja
2018, na zasedanju skupnega
odbora v Trstu pregledali dose-
danje sodelovanje in potrdili
dogovor, da se bo sodelovanje
med stranema nadaljevalo in ga
je treba krepiti tudi v prihodnje.
Kot so zapisali v izjavi, ki jo je
skupni odbor sprejel na 3. zase-
danju, bosta strani še naprej so-
delovali na področjih prometa,
energije, okolja, prostorskega
načrtovanja, kmetijstva in raz-
voja podeželja, gospodarstva in
turizma, raziskav
in inovacij, var-
stva pred narav-
nimi in drugimi
nesrečami, zdrav-
ja, izobraževanja,
kulture ter
manjšinskih
vprašanj. Sloven-
ska stran se je na
zasedanju skup-
nega odbora, ki
mu sopredsedu-
jeta zunanji mi-
nister Karl Erja-
vec in predsedni-
ca FJK Debora
Serracchiani, tu-
di zavzela za po-
daljšanje proto-
kola Prosecco, ki
je omogočil na-
stanek nove
zaščitne vinske
znamke Prosecco DOC in slo-
venski manjšini v Italiji lahko
prinese pozitivne učinke. Za
Slovenijo so dobri odnosi in so-
delovanje s FJK izjemnega po-
mena. Sodelovanje na regional-
ni ravni je močan element za
utrjevanje vezi z Italijo, skupno
članstvo v Evropski uniji pa od-
pira dodatne možnosti za sode-
lovanje. Pomemben element
sodelovanja predstavljata na-
rodni skupnosti na obeh stra-
neh meje, so še poudarili. Pred
zasedanjem skupnega odbora
se je Erjavec sešel na dvostran-
skem srečanju s Serracchianije-
vo, na katerem je poudaril na-
predek v sodelovanju med Slo-
venijo in FJK v zadnjih letih. Po-
P seben pospešek sodelovanju jepo ministrovi oceni zaznati odleta 2015, ko sta skupaj s pred-
sednico FJK predlagala vzposta-
vitev skupnega odbora. Na po-
govoru sta se dotaknila tudi čez-
mejnega sodelovanja med Slo-
venijo in Italijo v okviru medre-
gijskega programa Interreg, pri
čemer je minister Erjavec izrazil
zadovoljstvo z dogovorom o
vsebini razpisa za strateške pro-
jekte. Sogovornika sta tudi po-
trdila nasprotovanje projektu
plinskega terminala v Žavljah,
saj bi njegova izvedba lahko
imela številne negativne vplive.
Izpostavila sta še področje pro-
meta ter v tem okviru aktivnosti
za izboljšanje čezmejnega jav-
nega potniškega prometa,
vključno z železniško povezavo
Ljubljana-Trst-Benetke. Zunanji
minister Karl Erjavec se je pred
srečanjem s Serracchianijevo v
Trstu v prostorih generalnega
konzulata sešel s predstavniki
slovenske narodne skupnosti v
Italiji. Največ pozornosti so na-
menili ohranitvi zastopstva
manjšine v parlamentu v Rimu
po italijanskih parlamentarnih
volitvah 4. marca. Karl Erjavec
je po srečanju dejal, da je opti-
mist, da bodo Slovenci v Rimu
še naprej imeli svojega predstav-
nika. Kot je Erjavec še povedal
po pogovorih, ki se jih je ude-
ležil tudi minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu Gorazd
Žmavc, od italijanskih parla-
mentarnih strank, v prvi vrsti
Demokratske stranke, ki je do-
slej vedno zagotavljala izvolitev
slovenskega parlamentarca,
pričakuje, da bodo slovenske
kandidate vključile dovolj viso-
ko na kandidatne liste. Nova ita-
lijanska volilna zakonodaja, ki
so jo sprejeli oktobra lani, ne za-
gotavlja izvolitve predstavnika
slovenske manjšine v italijanski
parlament, če že,
pa zgolj po dobri
volji velikih itali-
janskih strank. Na
to je že večkrat
opozorila Sloven-
ska skupnost
(SSk). Predstavni-
ki slovenske na-
rodne skupnosti
so ministroma tu-
di predstavili
zdajšnje stanje
glede ure-
sničevanja njiho-
vih pravic. Mini-
ster Erjavec je pou-
daril, da vprašanja
slovenske narod-
ne skupnosti red-
no izpostavlja v
pogovorih z itali-
janskimi predstav-
niki, ter zagotovil
nadaljnjo podporo Slovenije pri
reševanju odprtih vprašanj. Er-
javec je predstavnikom
manjšine na srečanju tudi urad-
no sporočil, da je z italijanskim
zunanjim ministrom Angeli-
nom Alfanom podpisal dogo-
vor, na podlagi katerega naj bi
do leta 2020 Italija vrnila Na-
rodni dom v Trstu. Pogovora so
se udeležili predsednika krov-
nih organizacij, Slovenske kul-
turno gospodarske zveze
(SKGZ) Rudi Pavšič ter Sveta slo-
venskih organizacij (SSO) Wal-
ter Bandelj, predsednica paritet-
nega odbora Ksenija Dobrila,
podtajnik stranke Slovenska
skupnost Marko Jarc in pred-
stavnik slovenske komponente
v Demokratski stranki Stefano
Ukmar. Po srečanju je minister
Erjavec novinarjem dejal, da v
odnosih med Slovenijo in Itali-
jo oziroma Furlanijo Julijsko
krajino (FJK) ni bistvenih spre-
memb, nadaljuje se pozitivno
sodelovanje. Tako je bilo lani
med Slovenijo in FJK za 790 mi-
lijonov evrov blagovne in go-
spodarske menjave, odnosi so
dobri, zaradi česar je po njego-
vem mnenju laže rešiti odprta
vprašanja. Med temi je Erjavec
omenil željo Slovenije po
boljših prometnih povezavah s
FJK ter po obnovitvi železniške
povezave med Ljubljano in Be-
netkami. Prav tako je za Slove-
nijo po ministrovih besedah
pomembno delovanje urada za
slovenski jezik. Drugače je dia-
log med Slovenijo in FJK po-
memben tako za obmejno pre-
bivalstvo kot tudi za slovensko
narodno skupnost v Italiji in ita-
lijansko narodno skupnost v
Sloveniji, je prepričan Erjavec.
Toliko o vsebinah na kratko,
dejstvo pa je, da je prišlo prav
na srečanju med ministrom in
predstavniki naše manjšine, ki
sta se ga udeležila tudi general-
ni konzul v Trstu Vojko Volk in
slovenski veleposlanik v Rimu
Bogdan Benko, na dan globoko
razhajanje glede zastopstva slo-
venskih ljudi v Rimu, in tudi si-
cer. Predstavnika stranke Slo-
venska skupnost, Marko Jarc, in
Sveta slovenskih organizacij,
Walter Bandelj, sta jasno pove-
dala, da od Italije pričakujejo
slovenski ljudje v Italiji za-
jamčeno zastopstvo v Rimu, po-
dobno, kot ga imajo Južni Tirol-
ci ter predstavniki francoske in
ladinske narodne manjšine.
Ob robu dogajanja je minister
Erjavec tudi odločno povedal,
da Republika Slovenija ne bo
popuščala pred pritiski Hrvaške
glede državne meje na morju,
vztrajala bo pri razsodbi med-
narodnega arbitražnega sodišča
in implementaciji, izvajanju le-
te, tudi za ceno trdnega oviranja
vstopa Hrvaške v schengensko
območje in druge evropske po-
vezave, v katerih Hrvaška še ni.
Foto JMP
Pomembno srečanje v Trstu
Skupni odbor Slovenija - FJK za
nadaljevanje in krepitev sodelovanja
  soboto, 20. januarja
2018, smo se v openski
cerkvi s pogrebno mašo
poslovili od učiteljice Ide Doljak
Bitežnik; stara je bila 88 let. Po-
kopali jo bodo v soboto, 3. fe-
bruarja, v družinski grob na go-
riškem pokopališču. Pogrebno
mašo je daroval openski župnik
g. Franc Pohajač, ki je med dru-
gim v svojih poslovilnih besedah
lepo izpostavil njen pogumni in
veseli značaj, s katerim je prema-
govala tudi težke življenjske
preizkušnje, in veliko ljubezen
do petja in glasbe. Na koru je v
slovo svoji dolgoletni pevki pel
openski cerkveni mešani zbor Sv.
Jernej, ki ga vodi Janko Ban. Pri
orglah sta se zvrstila Vinko Sker-
lavaj in David Lenisa. Lepo je bi-
lo, da so se odločili za Vrabčevo
Tretjo mašo, Maličevo Božično
pričakovanje, Vodopivčevo evha-
V ristično Gledam jo in da je kotvstopno pesem sopranistka Moj-ca Milič ganljivo zapela Lebano-
vo Marijino.
Pred sklepnimi molitvami je v
imenu Zveze cerkvenih pevskih
zborov spregovoril Marko Tavčar,
ki je ugotavljal, da nas vsako slo-
vo zaznamuje in je za vsakogar
izmed nas povabilo k razmisleku
o bolezni, staranju in minljivosti.
Obenem je vsako slovo tudi pri-
ložnost, da obudimo spomin na
osebo, ki je odšla v večnost, in na
vse lepe ali mogoče tudi žalostne
trenutke in dogodke, ki smo jih
doživeli v njeni družbi.
O Idi Doljak Bitežnik bi seveda
lahko spregovorili z različnih
zornih kotov. Bila je nekaj več
kot dvajset let stara, ko je v pro-
metni nesreči v Liguriji izgubila
očeta Leopolda, znanega prevoz-
nika doma iz Grgarja, in ker jim
Opčine / Smrt učiteljice in pevke
V slovo Idi Doljak Bitežnik
Nova pridobitev na Opčinah
Bogat etnografski
muzej “pri Driku”
je umrla tudi mama, je Ida skrbe-
la tudi za sestri. Bila je družinska
mati in učiteljica. Mlada je izgu-
bila moža, tudi učitelja in
odličnega šahista, Lava. Po očetu,
ki je bil tudi dober organist in pe-
vovodja, je podedovala veliko lju-
bezen do petja in glasbe, ki ju je
gojila že od otroških let. Ko se je
z družino preselila na Opčine, se
je vključila v openski cerkveni
zbor Sv. Jernej in pri njem redno
sodelovala. Priložnostno je po-
magala tudi v Združenem zboru
naše Zveze, ki ga vodi Edi Race.
Za petje in glasbo je znala nav-
duševati tudi ljudi
okoli sebe. V prvi
vrsti svoje tri sinove:
Marka, ki se je kot
violinist poklicno
ukvarjal z glasbo, in
tudi Jožeta in Jana,
ki sta oba nav-
dušena in odlična
pevca. Ob sinovih
pa tudi mnoge dru-
ge. V prvi vrsti svoje
učence, saj jih je
učila peti in je z njimi rada na-
stopala na šolskih prireditvah in
tudi na reviji otroških in mladin-
skih zborov Pesem mladih, ki jo
vsako pomlad prireja ZCPZ. S
svojo nepogrešljivo harmoniko
jih je spremljala, podpirala in
navduševala. Mnogi se še danes
spominjajo, kako so lepo in nav-
dušeno peli njeni učenci iz Sa-
leža, od Briščikov in drugod. Isto
navdušenje je znala vlivati tudi
odraslim. Za vse, ki so kdaj obi-
skovali poletne seminarje Zveze,
je rajna Ida sinonim nepozabnih
večernih druženj ob petju, pripo-
vedovanju in zbijanju šal, ko je
bila s svojo harmoniko duša in
motor vsega tega dogajanja.
Bila je neusahljiv vir pesmi, kar
lahko potrdijo tudi vsi, ki so bili
kdaj z njo na kakem izletu, saj je
poskrbela, da je brez ponavljanja
pesem za pesmijo spremljala
družbo v avtobusu na poti do-
mov.
Kdor ima rad petje, slabo ne mi-
sli (!), pravi pregovor. Petje je raj-
ni Idi bilo vedno in povsod v ve-
selje, v spodbudo, tolažbo in
oporo. Prepričani smo, da se je
že pridružila zborom ne-
beščanov, ki tam v nebeškem
'novem Jeruzalemu' pojejo
večno slavo Gospodu.
Sestri, sinovoma, snahama, lju-
bljenima vnukinjama in vnuko-
ma ter vsem ostalim sorodnikom
naj izrazimo globoko občuteno
sožalje tudi v imenu uedništva in
uprave Novega glasa.
MT
Videmska / Aktualno25. januarja 201812
Priimek Bavdaž je nastal iz imena Boltežar.
Čeprav na prvi pogled laiki ne vidimo po-
dobnosti, pa so to ugotovili jezikoslovci. Pa-
vle Merku' razlaga, da Bavdaž izhaja iz ime-
na Balthasar s pripono AŽ. Tako so veliko-
krat nastajali priimki tujega izvora. Peter
Stres omenja furlansko obliko imena Baldas,
ki se je preoblikovala v
Bavdaž.
Ime Boltežar je hebrejsko
in je nastalo iz dveh imen.
Prvo je akadijsko Belšar-
ucur, kar pomeni, “Bel,
varuj kralja”. Bel ali Baal
pomeni v hebrejščini go-
spod ali bog zahod-
nih semitov. Drugo
ime je ravno tako iz
akadijskega jezika
balatsu-ucur, kar
pomeni, “naj varu-
je svojo ženo”.
Slovenskih različic
tega priimka nima-
mo. Vsaj za zdaj še
ne. Glede na mod-
ne težnje spremin-
janja imen in raz-
maha numerologije
pa ne smemo iz-
ključiti možnosti,
da se ne bo v pri-
hodnjih letih poja-
vil tudi kak Var-
ježenovič. No, šalo
na stran. Slovensko
ime Boltežar ali
hrvaško Baltazar,
nemško Balthasar,
italijansko Baldas-
sarre, je imel tretji
od modrecev, ki so
prinesli novoroje-
nemu Jezusu darila.
Trije kralji, Gašper,
Miha in Boltežar, ki
godujejo 6. januar-
ja, imajo izredno lep nagrobnik. Pokopani
so namreč v Kelmorjanu ali, kot danes
rečemo temu zahodnonemškemu mestu,
Kölnu, v znameniti gotski katedrali. Boltežar
je po tradiciji kralj Arabije, ki je nosil miro,
dragoceno dišečo smolo. S tem je hotel po-
kazati, da je Jezus umrljiv, saj so miro upo-
rabljali pri maziljenju umrlih. Trije modri
so zavetniki popotnikov, romarjev, krznar-
jev in priprošnjiki proti epilepsiji in neurju.
Priimka Bavdaž v velikem goriškem urbarju
iz l. 1507 ne najdemo. Takrat pa je v Gorici
živel Thomas Blauda. Mogoče gre za Tomaža
Bavdaža.
Največ Bavdažev najdemo na Banjški plano-
ti, v župnijah Levpa, Avče in Kal.
Poglejmo nekaj znanih imen s tem priim-
kom. Trgovec
Kristjan Jožef
Bavdaž (1896) iz
Kanala je bil iz-
voljen za župana
Kanala, po vojni
pa je bil kot dol-
goletni član komunistične partije aktiven
na različnih področjih. Zgodovinar in geo-
graf Jurij Bavdaž (1928-2011) iz
Kanala je bil dolgoletni ravna-
telj muzeja v Idriji. Nada Bav-
daž (1930-2014) iz Ljubljane je
bila filmska in gledališka igral-
ka, ki je delala tudi v treh pri-
morskih gledališčih.
Duhovnik Vladislav ali Slavko
Bavdaž (1920-1993) iz Solkana
je že nekaj let po posvečenju začel službo-
vati v Vatikanu. Bil je vodja oddelka v držav-
nem tajništvu. Imenovan je bil za papeškega
tajnega komornika (1957) in častnega pre-
lata (1967). Pri maši zadušnici v Vatikanu je
takratni nadškof, danes vplivni kardinal
Giovanni Battista Re, dejal, da je bil Bavdaž
zelo temeljit in se je “vedno odlikoval po
svoji točnosti in prizadevnosti”. Katoliški
glas je takrat zapisal: “Ob koncu je nadškof
Re poudaril še njegovo iskreno pobožnost
do božje Matere Marije ter njegovo veliko
spoštovanje do kardinala Stepinca, mučenca
zaradi vere in pastoralne dolžnosti, ter za-
gotovil, da ga bomo ohranili v ljubečem in
hvaležnem spominu”. Pokopali so ga v Pev-
mi.
PRIMORSKI PRIIMKI (60) Tino
 M
a
m
ić
Napis Boltežar v francoski Provansi:
BAVTESAR. Ta oblika je precej podobna
slovenskemu priimku Bavdaž.
TAKI SMO (24)Katja Ferletič
Nazaj v najstniška leta z magičnim glasom Dolores
O’Riordan
V 90. letih prejšnjega stoletja smo marsikaj dožive-
li. Razsajanje vojne na Balkanskem polotoku, pro-
pad Sovjetske zveze, podpis Maastrichtske pogod-
be, Nelson Mandela je postal južnoafriški predsed-
nik, v ZDA pa je Busha zamenjal Bill Clinton, ki ni
prejel Nobelove nagrade, ampak nam bo vseeno
ostal v spominu tudi s svojim impeachmentom in
afero Lewinski. Znanstveniki so leta 1996 klonirali
ovco Dolly, najstniki pa smo se v tistih letih igrali
s Furbyjem in Tamagotchijem. Nosili smo čevlje
Dr. Martens, obupne kariraste srajce in gledali te-
levizijske nadaljevanke, kot Beverly hills 90210. V
kinodvoranah so predvajali kultne filme: Forrest
Gump, Titanic, Jurassic Park in še Matrix, Pulp fic-
tion in Trainspotting so samo nekateri naslovi, ki
bodo za vedno ostali zapisani v zgodovini filma in
v spominu nas, ki smo bili v tistih letih v polni
mladostni dobi. Leta 1991 je nastal world wide web
in z njim je internet postal dosegljiv navadnim
smrtnikom in vsem odprl vrata na svetovno
računalniško omrežje z neizmernim potencialom
širitve. Po spletu smo brskali najprej zaradi užitka,
nato pa službe. Postopoma smo listanje
knjižničnih katalogov zamenjali s klikom na spet-
ne iskalnike. Facebooka in blogov ni bilo - imeli
smo še s ključavnico zaprte dnevnike.
Glasbo sem ljubila že v tistih letih. Na nižji in višji
srednji šoli sem jo še poslušala z “walkmanom”. V
šoli smo si izmenjavali kasete komercialne glasbe
“boy bandov” in “girl bandov”, saj so v tistih letih
zasloveli Take That, Backstreet Boys in Spice Girls.
Po drugi strani pa so me zelo privlačile skladbe tudi
drugih uspešnih glasbenih skupin, ki so v 90. letih
kovale nove glasbene zvrsti. Grunge se je širil z gla-
sbo skupin Nirvana, Soundgarden, Pearl Jam, pop
punk pa z The Offspring in Green Day. Prava rock
ikona tistega časa, ki je globoko zaznamovala tudi
moja najstniška leta, pa je bila irska skupina The
Cranberries in njena čudovita pevka Dolores O’-
Riordan. Dolores je umrla prejšnji teden, sama, v
hotelski sobi v Londonu, kjer se je mudila na sne-
manju. Bila je v 47. letu starosti, zapustila je tri otro-
ke.
Dolores se je rodila leta 1971 na Irskem, v grofiji
Limerick, kot najmlajša hčerka sedmih otrok. Ime-
la je travmatično otroštvo, njeno življenje je bilo
težavno. Že pred časom je razkrila, da je bila kot
mlada deklica spolno zlorabljena - spomini na to
so jo preganjali vse življenje in ji povzročali veliko
psihičnih težav. Borila se je z zasvojenostjo z alko-
holom in mamili, z depresijo, anoreksijo in bipo-
larno motnjo.
Glasba je bila vedno del nje, petje jo je veselilo,
bilo je njena terapija. Z njim se je začela ukvarjati
že v otroških letih - nad njenim glasom so bili vsi
navdušeni že, ko je bila stara pet let. V svoj prepoz-
navni slog petja je vpletla celo elemente jodlanja,
ki se ga je naučila od očeta. Skupini The Cranber-
ries se je pridružila leta 1990, stara šele 18 let. Z njo
pred mikrofonom so postali ena največjih irskih
skupin 90. let in v dveh desetletjih na glasbenih
scenah prodali več kot 40 milijonov plošč. Med
njihovimi najbolj znanimi pesmimi sta gotovo Lin-
ger in Zombie, ki je na podelitvi MTV-jevih nagrad
leta 1995 dobil kipec za najboljšo pesem. Linger,
prva uspešnica s prvega albuma, je bila po vsebini
popolno nasprotje Zombieja, s katero so si zaslužili
svetovni uspeh in oznako največjega irskega gla-
sbenega fenomena po svetovno znani skupini U2.
V prvi uspešnici je Dolores opisala nežnost in naiv-
nost svoje prve ljubezni, prvega poljuba in popol-
no nezavedanje o tem, kako kruta je lahko ljube-
zen. V pesmi Zombie, ki govori o nasilju na Sever-
nem Irskem, o bombi, ki je marca 1993 v trgovin-
skem centru ubila dva otroka, pa je pela o nera-
zumljivem nasilju vojne, o bombah in tankih, o
trpljenju mame, ki zgubi otroka, o novih genera-
cijah, ki se hočejo vživeti v svet in jim je domači
kraj preozek. Vsi mladi, ki smo ljubili to pesem,
smo kitico za kitico glasno in čim bolj vneto peli z
Dolores, ne da bi takrat sploh dobro vedeli, o čem
pojemo.
Leta 1994 se je O’Riordanova poročila z Donom
Burtonom, ki je bil svojčas menedžer glasbene za-
sedbe Duran Duran. Rodili so se jima trije otroci.
Dolores je bila preprosto in
nežno bitje, ki se je z uspe-
hom težko spopadala. Veli-
ke spremembe, ki sta ji jih
prinesla nenadna slava in
prepoznavnost, so jo iz po-
deželja vrgle v veliko me-
sto, v svet, in jo popolnoma
destabilizirale. Njeno
duševno zdravje je bilo
neuravnovešeno: nihalo je
med trenutki veselja in za-
dovoljstva in najbolj globo-
ko žalostjo, tako da je
večkrat morala poiskati psi-
hiatrično pomoč. Situacija
se je neizmerno poslabšala po letu 2011, ko je za-
radi raka izgubila očeta, še hujše pa je bilo leta
2014, ko se je po 20 letih končal njen zakon z Bur-
tonom.
The Cranberries so se razšli leta 2003 in se ponov-
no združili leta 2009; v vmesnem obdobju je Do-
lores izdala samostojni album Are You Listening? ,
ki ji ni prinesel zaželjenega uspeha in zadovoljstva.
Luč na koncu predora je za trenutek zasvetila lani,
saj so The Cranberries izdali novo ploščo, akustični
in orkestralni album Something Else, na katerem
je Dolores izjemno dobro pela, kot da med prvimi
uspešnimi leti njene kariere in danes ne bi minilo
skoraj 25 let in mnogo osebnih razočaranj. Morali
bi imeti turnejo po Evropi, Veliki Britaniji in ZDA,
a so jo že kmalu po začetku prekinili in več nasto-
pov odpovedali zaradi pevkinih težav s hrbtenico.
Dolores je bila majhne, drobne postave, imela je
kratke lase, nosila je grobe vojaške škornje in se
javno obnašala kot prava rockerka. Pela je o poli-
tičnih temah z jezo in tesnobo, ki ju je imela v srcu.
Pela je o tem, kar je doživljala sama: z glasbo se je
borila proti sencam svojega življenja in trganju svo-
je duše.
Vsakokrat, ko poslušam pesmi The Cranberries,
sem z mislijo in srcem spet v težavnih 90. letih, v
svojih najstniških letih, ko je bila tudi zame glasba
terapija. Čudovite Doloresine so me spremljale
vsak dan, v svetlih in temnih trenutkih življenja.
Strtega srca te pozdravljam, Dolores. Upam, da boš
v višavah angele učila peti in si od časa do časa vze-
la čas, da pogledaš na nas, ki bomo spomin na tvoj
glas in tvojo osebo ohranili za vedno.
Krst Marije Bavdaž (1846), hčere Valentina Bavdaža iz Levpe. Krstno knjigo
hrani Škofijski arhiv Koper.
Družina Bavdaž iz zaselka Hoje v takratni
župniji Avče (danes Levpa). Njihove
potomce najdemo še danes v bližini. Oče
družine (pater familias) Luka Bavdaž je vnuk
Jožefa Bavdaža, ki je bil v istem kraju rojen
okoli leta 1700. Podrobnejših informacij o
družinah o tem obdobju nimamo, ker so
knjige iz tega obdobja za župnijo Kanal,
pod katero so spadale Levpa in druge vasi,
žal, uničene. Družinsko knjigo za Avče hrani
škofijski arhiv Koper.
BAVDAŽ
Srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja 
Beseda je tekla predvsem o
demografskih težavah
  osočje in sosednja Be-
nečija se praznita, mla-
di odhajajo s trebuhom
za kruhom, tudi starih prebi-
valcev je vse manj. Če je Po-
sočje po prvi svetovni vojni
izgubilo četrtino prebival-
stva, ga je Benečija kar 70 od-
stotkov, so izpostavili na
okrogli mizi ob srečanju Slo-
vencev Videmske pokrajine
in Posočja ter spregovorili tu-
di o možnih rešitvah po-
P ložaja.Sogovorniki so predstavilizgodovinska ozadja, ki so pri-
peljala do tako velikega praz-
njenja prostora. Niso krivi le
gospodarske razmere in slaba
cestna in železniška povezava
z večjimi centri, ampak tudi
prepočasen razvoj območja,
obe svetovni vojni ter števil-
ne naravne nesreče.
“Zgornje Posočje in na itali-
janski strani območje Be-
nečije v Videmski pokrajini
sta tipični območji, ki ju zaz-
namuje goratost in obmej-
nost ter posledično globo-
koobrobno okolje, ki je skozi
vso zgodovino in še danes
vplivalo na razvoj. Zaradi
omejitev je območje manj
konkurenčno, neprivlačno
za poselitev, stroškovno manj
učinkovito in gospodarsko
odvisno od večjih središč”, je
v razpravi poudaril direktor
občinske uprave kobariške
občine Simon Škvor.
Obmejno območje Benečije
pa se srečuje tudi s poman-
jkanjem žensk, kar je posle-
dično pripeljalo do večjega
števila samskih moških in s
tem njihove nemoči po
ustvarjanju družine. Na ne-
koč pretežno slovenskem ob-
močju se tako naseljujejo
predvsem Italijani, kar pome-
ni izgubljanje nacionalne
identitete tega prostora.
Na okrogli mizi so udeležen-
ci poskušali narediti še korak
naprej in začeli iskati rešitve
za takšno stanje. Predvsem
bo treba prilagoditi in prebi-
valstvu zagotoviti ustrezno
stopnjo storitev in oskrbe. Ta-
ko Posočje kot Benečija izka-
zujeta podobna demografska
nihanja in si delita enake raz-
vojne cilje.
Zavzemata se predvsem za
ohranjanje izobraževalnih
institucij, uradov in izpostav,
razvoj povezav in različnih
oblik mobilnosti, zagota-
vljanje širokopasovne pove-
zave, spodbujanje kulturnega
ustvarjanja, razvojnih projek-
tov za mlade, dodatne pod-
pore države razvojnim pro-
jektom, vzpodbude države
pri urejanju komunalne in-
frastrukture ter spodbud za
delodajalce.
Občine zgornjega Posočja in
Benečije bodo ustanovile tu-
di skupino strokovnjakov, ki
bodo pripravljali predloge za
ohranjanje prebivalstva.
Srečanje, že 48. po vrsti, so le-
tos pripravili v Občini Koba-
rid. Po okrogli mizi so se ude-
leženci preselili v kobariški
kulturni dom, kjer je poteka-
la letošnja prireditev, na ka-
teri so podelili tudi Gujonova
priznanja. Letos so jih prejeli
folklorna skupina Val Rezija
za negovanje rezijanske kul-
ture in izročila, Zveza sloven-
skih izseljencev Furlanije Ju-
lijske krajine - Slovenci po
svetu za nesebično pomoč
Beneškim izseljencem in nji-
hovim potomcem ter Zdrav-
ko Likar za dolgoletno
vzdrževanje stikov in organi-
zacijo srečanja. Slavnostni
govornik je bil predsednik
državnega zbora Milan
Brglez.
Slovenija 25. januarja 2018 13
Predstavitev novega romana
Alojza Rebule v Ljubljani
Na Nazorjevi ulici v Ljubljani v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe je
bila v ponedeljek, 22. t. m., predstavitev novega romana Alojza
Rebule. Roman, ki ima naslov Korintski steber, so predstavili urednik
knjige Andrej Arko, duhovnik in filozof dr. Edvard Kovač in zgodovinar
dr. Janko Prunk. Avtor je prisotnim poslal video pozdrav, v katerem
je imel besedo tudi za bralca novega romana, saj je vsakemu bralcu
položil na srce skrb
in razmislek o
usodi slovenskega
naroda.
Korintski steber ni
zgodovinski roman,
čeprav ga je
navdihnila
zgodovina. Je
fantazijski roman.
S tem ustreza
pomenu, ki ga
besedi roman daje
literarna veda. Ta ga odvezuje od zgodovinske zvestobe, ne pa od
resnice človeka in sveta, pristnega človeka in pristnega sveta, so
pri založbi zapisali knjigi na pot. Roman osvetli leta 1941-1944 na
Slovenskem. V romanu pisatelj obdeluje temo, ki sta se je doslej
dosledno izogibali tako levica kakor desnica: vlogo slovenskega
krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. V tem je tudi
njegovo prvenstvo: roman prvi doslej obravnava položaj ter življenje
in dileme krščanskih socialistov med vojno in tako postavlja mejnik
v slovenskem zgodovinskem romanu polpretekle zgodovine.
Junak romana je študent klasične
filologije, po prepričanju socialist in
goreč kristjan Stanko Kamnikar.
Navduši se za upor, kar potem plača
z deportacijo v Gonars in v Novaro,
iz katere po kapitulaciji pobegne v
Švico. Še naprej aktiven v svoji
politični izbiri se leta 1944 iz Švice
vrne v Slovenijo z utopičnim ciljem,
da bi zbližal, če že ne pobratil, dve
smrtno sprti strani – partizanstvo in
domobranstvo. Z nekdanjim
sošolcem, domobranskim oficirjem
Rokom Lipovarjem, zasnuje
srečanje obeh delegacij. V tem
svojem brezmejnem patriotizmu pa
postane žrtev prevare, že prepričan, da so več Slovencev pobili
Slovenci sami kakor pa trije okupatorji.
Pri romanu gre za veliko več kot le za konkretne ljudi v slovenski
zgodovini. Gre za ideje, ki jih Rebulovi literarni junaki uresničujejo,
živijo in tudi ubesedijo. Bolj kot psihološka drama je roman
dramatičnost idej, ki jih posamezni liki ponazarjajo. Ideje so tako
močne, da izražajo bivanjsko stanje protagonistov, zato ti tudi ne
potrebujejo posebnih psiholoških orisov in slonijo predvsem na
bleščečih dialogih.
Ideja romana ne pristaja na zgodovinsko usojenost in zakletost
nujne izbire med NOB in z njim revolucijo na eni strani ter
antirevolucijo in z njo kolaboracijo na drugi strani, prikaže nam
idejno neenotnost in nianse v vrstah vseh nasprotnih si strani.
Rešitev išče v nadzgodovinski ideji, svetništvu, v etično pokončni
drži, ki ostaja neomadeževana, ki sicer živi skrito, a je vendar
zgodovinsko možna in celo resnična.
Revija pevskih zborov Goriške 2018
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti OI Nova Gorica prireja
tridnevno Revijo pevskih zborov Goriške v Kulturnem domu v
Desklah, v petek, 26. januarja 2018, ob 20. uri, v soboto, 27., in v
nedeljo, 28. januarja 2018, pa ob 18. uri.
Nanjo se je prijavilo 28 zborovskih sestavov, ki skupno štejejo 630
pevk in pevcev. Ti bodo izvedli 90 skladb. Na tej eni izmed največjih
pevskih prireditev na Goriškem bodo poslušalci deležni pisane
palete slovenskih umetnih in ljudskih pesmi, pa tudi skladb iz
svetovne zborovske literature. Programi nastopajočih zborov
vsebujejo sakralno in profano zborovsko literaturo. Tridnevno Revijo
pevskih zborov Goriške bo v umetniško - strokovnem pogledu
spremljal poznavalec področja zborovske glasbe Ambrož Čopi. Med
zborovodji so tudi “zamejska” imena, in sicer Bogdan Kralj (MoPZ
Srečko Kumar), Franka Žgavec (Vokalna skupina Vinika), Mateja
Černic (Goriški komorni zbor) in Silvan Zavadlav (MePZ “Ciril Silič”
Vrtojba).
Na Koroškem z inovativnimi pristopi 
pri skrbi za starejše
Starejši si s sobivanjem v skupnosti znižujejo življenjske stroške,
delijo opravila, se družijo in krepijo svojo socialno mrežo ter tako
dvigujejo kakovost življenja. Take oblike bivanja so v tujini že leta
prisotne in uveljavljene, so v okviru projekta Sobivamo danes na
Koroškem pojasnili strokovnjaki, ki delujejo na področju življenja
starejših.
Karavana projekta Sobivamo, ki je lani obiskala Maribor, Mursko
Soboto, Koper in Celje, se je nedavno ustavila v Koroškem domu
starostnikov v Slovenj Gradcu, so sporočili z ministrstva za okolje in
prostor.
Starejši si predvsem želijo, da bi čim dlje in čim bolj kakovostno
živeli v lastnih domovih.
Koroški dom starostnikov izvaja koncept vmesnih struktur, kar je
mešanica med klasičnimi domovi in stanovanjskimi skupnostmi.
Poleg klasičnih storitev nudijo tudi dnevno varstvo, kratkočasne
namestitve, ki so na voljo čez celo leto, vikend namestitve, kopanje,
aroma terapije in pripravo hrane.
KratkeZ ljubljanskega gradu ne sme plapolati slovenska zastava
Že kar napovedi izidov
parlamentarnih volitev!
  udi v Sloveniji bi morali
biti ocenjevalci političnih
in družbenih razmer pre-
vidni, skrbni in pošteni, skratka
verodostojni, ker se stanje spre-
minja, velik del politike oziroma
njenih predstavnikov pa se pri
svojem delovanju spreneveda. To
se sicer dogaja tudi v drugih
državah s parlamentarno demo-
kracijo, vendar so v Sloveniji ne-
skladja med politiko in resnicami
bolj očitna, ker je pač država s ko-
maj nastajajočo politično kultu-
ro.
Za ponazoritev omenjenih dej-
stev navajam dva primera. Neka-
teri ocenjevalci poli-
tičnih razmer že zdaj,
torej pred parlamentar-
nimi volitvami, ki bo-
do najbrž v začetku
meseca junija, trdijo,
kakšni bodo njihovi
izidi. Izjave teh t. i. po-
litičnih analitikov gre-
do najbolj v škodo po-
litične desnice, čeprav
si ta del politike še
ustvarja svoje zamisli
in možnosti za zaželje-
ni preobrat na volit-
vah. Zato je pač prez-
godnji nastop ekonomista Rada
Pezdirja, ki trdi, “da leto 2018 za-
gotovo ne bo leto desnice, ker so
finančni in politični vzvodi
trdno v rokah stare levice, ki bo
imela dovolj glasov za oblikovan-
je nove vlade”. To trditev bi lah-
ko del volilnega telesa razumel
kot poizkus ekonomista Rada
Pezdirja, upajmo, da je nename-
ren, za razvrednotenje naporov
in možnosti politične desnice, da
zmaga na volitvah. Pa še nasled-
nje! V Sloveniji razne ankete in
javnomnenjske raziskave na prva
mesta, takoj za državnim pogla-
varjem Borutom Pahorjem,
umeščajo evropsko poslanko iz
Socialno demokratske stranke in
evropsko komisarko, sicer tudi
podpredsednico vladajoče Stran-
T ke modernega centra. Ob vsemspoštovanju njunih osebnosti,sem prepričan, da sta med voliv-
kami in volivci veliko manj zna-
ni, kot pa je vodja dela slovenske
opozicije Janez Janša, ki pa ga
omenjene ankete in javnomnen-
jske raziskave vedno uvrščajo na
zadnje ali predzadnje mesto pri
ocenjevanju politikov. Evropska
poslanka Romana Tomc, iz SDS,
je dejala, “da še vedno živimo v
času, ko z raziskovanjem javnega
mnenja na neki način sami
ustvarjajo pričakovanja volivk in
volivcev. Upam, da bo enkrat to
drugače”.
Politične razmere v Sloveniji pa
so zdaj take, da se je zakonodajna
dejavnost vlade skoraj ustavila,
tako da bi tudi najbolj nujne re-
forme lahko izvedli šele v nasled-
njem parlamentarnem mandatu.
To zlasti velja za zakonodajo s po-
dročja zdravstva, najbolj za zakon
o zdravstvenem varstvu in zdrav-
stvenem zavarovanju, ki bi po-
menil srž zdravstvenega zavaro-
vanja v Sloveniji.
Dobrikanje političnih strank,
vladajočih in tudi strank v opo-
ziciji, volivkam in volivcem na-
rašča. V vladi ministri iz koalicij-
skih strank drug pred drugim pri-
krivajo, kakšne načine svojega
udinjanja, ali natančneje rečeno
prilizovanja, bodo še uporabljali
do državnozborskih volitev. Ne-
mara bodo poskušali zlorabiti
marsikateri zakon in podzakon-
ski predpis, od skupaj več kot
20.000 zakonov in podzakonskih
aktov, kolikor jih je bilo v začetku
letošnjega leta veljavnih v Slove-
niji. Primer udinjanja gmotno
najbolj ogroženim državljanom
je predlog resorne ministrice dr.
Anje Kopač-Mrak za dvig najnižje
plače v Sloveniji. Povišali bi jo za
4,7 odstotka oziroma na 638
evrov neto. Ministrici očitajo, da
gre za predvolilno in politično
motiviran predlog njene stranke,
Socialnih demokratov, za katere-
ga so zvedeli iz javnih občil. Do
kolegice v vladi sta
kritični finančna
ministrica Mateja
Vraničar Erman, še
bolj pa dr. Simona
Kustec Lipicer, mi-
nistrica iz vodilne
vladne stranke,
SMC. Dr. Anjo Ko-
pač Mrak je odpra-
vila z besedami,
“da ministrica ne
more narediti vse-
ga, ker ministrica
ni država”. Tudi za-
grozila ji je, “ker
prihodnost naše socialne politike
potrebuje močne osvežitve pri-
stojnega ministrstva, ki bodo pri-
lagojene potrebam in gibanjem
današnjega časa. Ne sme se več
dogajati, da je bolj ugodno živeti
od socialnih podpor, kot pa če
hodiš na delo in zanj prejemaš
najnižjo plačo”.
Časnikarka Vida Kocjan, sodelav-
ka tednika Demokracija, je izbra-
la izviren in prepričljiv način po-
lemike z vlado, ki se hvali, kaj vse
je v tem mandatu naredila za Slo-
venijo. Na vse njene trditve je od-
govorila z navajanjem dejstev.
Ugotavlja, “da gospodarska rast
in konkurenčnost Slovenije še
vedno zaostajata za našimi po-
membnimi konkurenti, tudi za-
to, ker vlada Mira Cerarja ni spre-
jela nobenih reformnih ukrepov.
Začetek urgentnih centrov v
zdravstvu sega v leto 2006, ko je
vlado vodil Janez Janša, Cerarje-
va vlada pa je ta projekt kadrov-
sko in organizacijsko povsem za-
vozila. Znižanje javnofinančnega
primanjkljaja ni uspeh vlade,
ampak je posledica višjih davkov,
te pa vlada tudi veselo troši za te-
koče potrebe in višje plače v jav-
nem sektorju. In še ena trditev
vlade in odgovor nanjo. Sloven-
ska zunanja politika je v razsulu,
vodena amatersko, ugled države
v tujini pa še nikoli doslej ni bil
na nižji točki”.
Morda je na našem javnem in
političnem prizorišču najbolj po-
membna in obetavna ugotovitev,
da v zadnjem času nastaja pravi
razcvet turizma. Tujci množično
obiskujejo skoraj vse slovenske
kraje, čeprav ima Slovenija komaj
dva centimetra morske obale na
prebivalca. Zato pa imamo veliko
drugih znamenitosti in pri-
vlačnosti, naravnih in drugih.
Lani je Slovenijo obiskalo več kot
štiri milijone turistov, ki so ustva-
rili nad deset milijonov pre-
nočitev, prihodki od turizma pa
so znašali okoli 2 milijardi evrov.
Žal pa se v Ljubljani dogaja, da
zlasti tujci sprašujejo, zakaj na
gradu, ki je osrednja turistična
točka glavnega mesta, ne visi slo-
venska zastava. Domnevno je to
prepovedal župan Zoran Janko-
vić, češ da je grad last mestne
občine, ki zato sama odloča o
tem, ali naj na gradu plapola ali
ne slovenska zastava.
Menim, da za objavo kakšnih iz-
virnih novic ne more biti časov-
nih rokov in omejitev. Zato na-
vajam, kaj je v Goriškem letniku,
zborniku Goriškega muzeja, o
Novi Gorici zapisal Aldo Rupel,
športni pedagog in kulturni de-
lavec iz Gorice. Zatrjuje, “da je z
Novo Gorico rasla slovenska sa-
mozavest in celo ponos na obeh
straneh meje. Novogoričani so
dobili veličastno knjižnico, so-
dobne arhive, gledališko hišo,
nekaj fakultet nove univerze, za-
vidanja vredne šolske stavbe, tudi
Ruske bloke, tudi stanovanjske
četrti, obmestna naselja. Indu-
strija v klasičnih oblikah pa je v
Novi Gorici zašla v težave, a kje
ni!
Marijan Drobež
  90. letu starosti je v
Ljubljani umrl prvi ge-
neralni državni tožilec
Anton Drobnič. Vrhovno
državno tožilstvo RS je vodil
v letih od 1990 do 1998. Nato
je bil dolgo časa predsednik
društva Nova Slovenska zave-
za.
Drobnič je bil rojen 20. aprila
1928. Po končani klasični
gimnaziji je leta 1955 diplo-
miral na pravni fakulteti v
Ljubljani, leta 1969 pa je
opravil pravosodni izpit.
Od leta 1956 je bil zaposlen
kot pravni referent na tedan-
jem Državnem zavarovalnem
zavodu, Direkciji za SR Slove-
nijo v Ljubljani, kjer je opra-
vljal splošno pravne zadeve
in posebne zavarovalniške
pravne posle na kazenskem,
finančnem in upravnoprav-
nem področju.
Pri ponovni reorganizaciji za-
varovalništva leta 1967 je vo-
dil pravne in organizacijske
posle pri ustanovitvi zavaro-
valnice Sava in nato pri usta-
V novitvi pozavarovalnice. Kotvišji svetnik je opravljal delapomočnika in namestnika
generalnega direktorja ter
vodje splošnega sektorja. Ne-
kaj časa je bil tudi zunanji
predavatelj za zavarovalno
pravo na Ekonomski fakulteti
v Ljubljani.
Od decembra 1976 do okto-
bra 1990, ko ga je tedanja slo-
venska skupščina imenovala
za prvega generalnega držav-
nega tožilca,
je bil samo-
stojni odvet-
nik. V času
njegovega vo-
denja tožil-
stva je bila le-
ta 1996 usta-
novljena Skupina državnih
tožilcev za posebne zadeve,
zadolžena za pregon organi-
ziranega kriminala. Skupina
je bila leta 2011 z novim za-
konom o državnem tožilstvu
ukinjena, namesto nje pa je
bilo ustanovljeno Specializi-
rano državno
tožilstvo.
Oktobra 1998
je Drobnič
protestno iz-
stopil iz
Društva držav-
nih tožilcev,
ker se društvo
ni distanciralo
od politične
gonje, ki naj bi
jo ob izteku
njegovega
mandata
sprožili neka-
teri vidni pred-
stavniki in člani društva.
Tožil je tudi svojo naslednico
na mestu generalnega držav-
nega tožilca Zdenko Cerar,
ker je menil, da ga je užalila
v dopisu, v katerem je poja-
snjevala, zakaj je leta 1999
umaknila njegovo zahtevo za
varstvo zakonitosti zoper
sodbo nekdanjemu ljubljan-
skemu nadškofu Gregoriju
Rožmanu. A je sodišče njego-
vo tožbo zavrnilo.
Drobnič je bil sicer eden naj-
zaslužnejših za razveljavitev
sodbe zoper Rožmana. Predv-
sem na podlagi Drobničevih
zahtev je vrhovno sodišče le-
ta 2007 sodbo razveljavilo in
jo vrnilo pred okrožno so-
dišče, ki je leta 2009 kazenski
postopek zoper Rožmana do-
končno ustavilo.
Kot predsednik društva Nova
Slovenska zaveza je bil Drob-
nič oster kritik nekdanjega
nedemokratičnega sistema in
povojnih pobojev, do katerih
je v Sloveniji prišlo ob koncu
druge svetovne vojne. Kri-
tičen je bil do tega, da žrtve
pobojev nimajo primernih
grobov, kot tudi do tega, da
za to, da se uredijo, ni zado-
stne politične volje. Skupaj z
Jožetom Dežmanom in An-
dražem Stegujem je leta 2012
ustanovil tudi ustanovo Me-
mores, ki naj bi skrbela za ka-
kovostno obravnavanje bo-
lečih zgodovinskih tem iz
slovenske polpretekle zgodo-
vine.
Umrl je prvi generalni državni tožilec Anton Drobnič
Bil je oster kritik nekdanjega
nedemokratičnega sistema
Aktualno25. januarja 201814
NATUROPATSKI NASVETI (183)Erika Brajnik
Zimska zelenjava v naturopatiji (2)
Četrti tip zelenjave, ki raste po poljih cele Sloveni-
je, so tudi vse vrste kapusnic. Najbolj ljubim zelje,
sveže zelje je izjemno. Pomislite, zima je mrzla,
hladna in temna, velik del dneva predstavlja tema.
Človek veliko počiva oziroma se zadržuje v hiši
veliko več kot poleti. V teh dnevih je vredno izko-
ristiti zelje za obkladke. Zelje namreč izredno do-
bro odpravlja iz telesa toksine, tako da jih veže na-
se! Zelje vsebuje veliko vitamina C, bakra in cinka,
čisti jetra in črevesje, vsebuje vitamine A, B in K,
je antioksidant, deluje
proti raku. In veže nase
toksine, kot sem že napi-
sala in bom ponovno
poudarila.
Zato iz svežega zelja toplo
priporočam obkladke!
Kako pripravimo obkla-
dek: vzamemo list zelja,
odstranimo glavno žilo
in ga na lesenem valerju
pomečkamo, da iztisnemo iz njega vso tekočino.
Na koncu ga lahko še dodatno stisnemo z roko.
Ko je list pomečkan, mehak in suh, ga postavimo
na obolelo mesto, lahko damo več listov, čez damo
gazo in še čez prozorno folijo za živila. Pustimo
stati celo noč.
Ponoči bo zelje začelo smrdeti, smrdelo bo, dokler
bo vleklo iz telesa toksine, čez nekaj noči boste vi-
deli oziroma vohali, da smradu ne bo več.
Kdaj uporabljamo obkladke iz svežega zelja? Pri
vsakem udarcu, pri golši, na vratu in na oboleli
ščitnici, za zatečene noge, ob bronhitisu damo na
pljuča ipd. Obkladek iz zelja ne more škoditi, zato
jih lahko uporabljate tudi pri ostarelih in nepo-
kretnih ljudeh!
Peti tip zelenjave, ki tudi ne sme manjkati na
našem jedilniku sredi zime oziroma vsaj od ja-
nuarja do aprila, je cikorija. Pesem Iztoka Mlakarja
se glasi Cikorija an kafe, in res je veliko bolj zdravo
za naše telo uživati vsako jutro za zajtrk cikorijo in
ne kave. Cikorija krepi naše lase, kožo, ledvice, kre-
pi slinavko in jetra. Ureja nivo glukoze in holeste-
rola v krvi. Vsekakor ci-
korijo priporočajo dia-
betikom. Cikorija od-
pravlja popoldansko
utrujenost, ki je vseka-
kor vezana na vranični
deficit in na šibko delo-
vanje slinavke. Cikorija
vsebuje veliko vitamina
C in E. V Indiji upora-
bljajo izvlečke cikorije
za zdravljenje diabetesa.
Obkladki iz cikorije so dobrodošli za odpravljanje
aken in kožnih izpuščajev.
Cikorijo sesekljamo na drobno (lahko tudi
kašasto) in jo prelijemo z vrelo vodo. Nato iz nje
iztisnemo vodo, jo prekrijemo z gazo in položimo
na obolelo mesto.
Lepo skrbite za svoje zdravje, z vitamini in mine-
rali, ki nam jih mati narava nudi celo zimo za naše
telo.
www. saeka. si
Življenje jih je odpeljalo proč z domače zemlje
Kaj pa Benečani 
v Argentini? (2)
  San Martinu sem se že
pred petimi leti srečal tu-
di s podmladkom
društva, sedmimi mladimi med
19. in 35. letom starosti. Nekateri
med njimi se opredeljujejo za Slo-
vence, pri drugih pa to ni tako ja-
sno. Nekaterim so od prednikov
poznani izrazi Benečani, Furlani
ali Jugoslavi. Eno dekle mi je svo-
jo identiteto opisalo takole: “Jaz
sem Argentinka, Argentinka ita-
lijanskih korenin. A te italijanske
korenine so del slovenske
manjšine. Mi smo torej
Slovenci oziroma potomci
Slovencev, a naši predniki
niso bili čisto pravi Sloven-
ci, saj niso govorili slo-
venščine, ampak 'po
našin'”. Razumljivo je, da
v danih okoliščinah njiho-
va identiteta ne more biti
enoplastna. Vsi se še vedno
počutijo povezani z Be-
nečijo, večina je rojstne
kraje prednikov že obiska-
la. Tudi do Slovenije imajo
pozitiven odnos. Kot Slo-
venca, ki jih je obiskal, so
me bili izredno veseli in so
mi z veseljem pripovedova-
li, kako so tudi oni nekoč
že bili v Sloveniji in kako
čudovita dežela je to.
Čeprav si želijo svoje beneške ko-
renine ohranjati in jih tudi pre-
nesti na potomce, pa med njimi
nisem opazil želje, da bi se
naučili tudi beneških narečij.
V Rosariu živi dokaj številna in še
aktivna slovenska skupnost iz
medvojnega obdobja, z manjšim
številom tudi povojnih begun-
cev, poleg njih pa tudi manjša
skupnost Benečanov, ki naj bi šte-
la okoli 100 ljudi. Tudi tukaj svo-
jih prostorov nimajo, ampak se
poslužujejo ene izmed italijan-
skih kulturnih hiš (Casa Friulana
– italijanske hiše so organizirane
po regionalnem principu) ali pa
se srečujejo po lokalih ali pri čla-
nih doma. Kot sta mi pripovedo-
vala predsednica društva Floren-
V cia Lodolo in podpredsednik Ale-jandro Noacco, je v dejavnosti ak-tivno vključenih približno 25 čla-
nov. S kančkom humorja, a tudi
čisto resno, sta dejala, da so nji-
hova srečanja namenjena predv-
sem hrani. Deloma gre za nekaj
uradnih prireditev letno, na ka-
terih pripravljajo tipične jedi, se
ob njih družijo in ohranjajo stike,
kulinariko pa poskušajo promo-
virati tudi izven članstva društva,
deloma pa gre za srečevanja
mlajših članov društva (zdaj sred-
njih let), ki se občasno dobivajo
na pizzi, povsem neformalno za
ohranjanje stikov in druženje.
Projekt, na katerega so zelo po-
nosni, je dokumentarni film
pričevanj prve generacije, ki so ga
pripravili pred nekaj leti, da spo-
mini nonotov in non ne bi šli v
pozabo, ampak bi se tega zavedali
tudi njihovi potomci. Potrebo po
tem vidijo tudi v drugih društvih,
v Marcos Pazu so tako na enako
tematiko pripravili knjigo.
Pri vseh Benečanih, s katerimi
sem se srečal v Argentini, je bese-
da nanesla na enako razmišljanje:
do zdaj smo se ukvarjali s prvo
generacijo, zdaj je čas za njihove
vnuke. Internet dela povezovanje
vse lažje, tudi potovanja so vse
lažja in vsi ponavljajo: “To mora-
mo znati izkoristiti”. Priznavajo,
da ni lahko, saj je ob vseh aktiv-
nostih, v katere so vpeti današnji
mladi, to le še ena izmed njih in
težko jo je uvrstiti med prioritete.
A pravijo, da pomagajo predvsem
organizirani obiski v rojstnih kra-
jih prednikov, pa tudi seminarji
v Argentini, na katerih se mladi
srečujejo s člani drugih društev.
Oboje je organizirano pod pokro-
viteljstvom dežele Furlanije Julij-
ske krajine.
V Argentino so Benečani prihaja-
li tako v času med obema vojna-
ma kot v desetletju po drugi sve-
tovni vojni. Še so živi bridki spo-
mini na preganjanje slovenščine
v domačih vaseh njihovih pred-
nikov, kar je bil poleg ekonom-
skega pomanjkanja pogosto tudi
pomemben vzrok za izselitev.
Predsednica društva v Rosariu mi
je izrazila prepričanje, da babica
beneške govorice ni prenesla na
potomce prav zaradi spominov
na protislovenski teror; vse
življenje je namreč ostala ujetni-
ca teh spominov. Molila pa je
vedno po slovensko, vnukinja se
še danes spominja molitev in pra-
vi, da občasno uči te molitve tudi
svoja dva mala otroka. Zanimivo
je tudi, da je babica, ki nikoli ni
bila deležna šolanja v slovenskem
jeziku, domov pisala pisma v na-
diškem narečju. Vnukinja celo
pravi, da ji je pisanje šlo boljše od
govora.
/ dalje
Dejan Valentinčič
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail zadruga.gm@gmail.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 23. januarja 2018, ob 13. uri
V beneškem društvu v Buenos Airesu
Četrta številka mladinske revije Galeb  
Praznično ozračje
v zimskih dneh
  ecembrska številka
Galeba izžareva vesel-
je ob prazničnih
dneh že s platnice. Na njej je
risbica Eve Manti, petošolke
COŠ Stanislav Gruden iz
Šempolaja, ki si je zamislila
svojevrstno božično drevesce
v živo rdeči barvi. Galebu so
risbe in lepljenke z božičnimi
motivi poslali tudi drugi
učenci 5., 4. in 3. razreda iste
šole. Pozornost šolarjev OŠ
Alojz Gradnik, Col, pa so pri-
tegnili zimski sadeži, ki slad-
kajo mrzle dni.
Prvo- in dru-
gošolci OŠ I.
Grbec – M. G.
Stepančič so Ga-
lebu napisali po-
ročilo o izletu na
grič Sv. Justa,
kjer so si ogledali
stolnico, rimske
ostanke in še
marsikaj. Lepo
so tudi upodobi-
li utrinke s tega
potepa po starem
delu Trsta. Zim-
ski čas, še poseb-
no, če navrže be-
le snežinke, je
najbolj čaroben
za otroke, za take
deklice in fantke,
kot ju je smejoča
se ob pravkar iz-
delanem
snežaku ilustrira-
la Živa Pahor.
Ilustracija sprem-
lja pesem Tanje
Plešivčnik Zima.
Ta porednica “se
skriva pod kape in šale, // pa
je zato bolj pisane narave”.
Zasneženi vrt je osvojil tudi
dobra prijatelja, psa Silverja
in Kowalskyja, katerih dogo-
divščine v stripu opisuje Ro-
meo Toffanetti. Druga dva
neločljiva prijatelja, medved
in miška - izpod peresa in
barvic Majde Koren in Boja-
na Jurca –, sta novoletne
praznike preživela v daljni
Avstraliji, kjer je zdaj poletje.
Strip spremljajo kot po nava-
di privlačne naloge. Kakšen
“strašno lep Božič” je doživel
Niko, ki je sicer trdil, da ne
verjame v Božička, je razkrila
Helena Jovanovič, ilustracijo
je pridal Štefan Turk in za hu-
dobne Misli uporabil zlo-
D vešče temno sive barve.Brrr... Barbara Gregorič Go-renc je v stihih - ob pomoči
ilustratorke Žive Pahor -
ustvarila toplo praznično
vzdušje, ki ga občuti deček
ob pogledu na Božičkovo da-
rilo. Tudi jezikovni kotiček,
ki vsebuje štiri strani in ga
Galebovim bralcem podarja
Matejka Grgič z ilustratorko
Chiaro Sepin, je praznično
obarvan in zelo dobrodošel.
V taki obliki so slovnična
pravila mnogo bolj sprejem-
ljiva in razumljiva. Novemu
letu nazdravljajo nešteti pre-
bivalci mesta z nakopičenimi
hišami. Ilustracijo Anke
Kočevar bodo otroci kar sami
pobarvali in poiskali
okrašene smrečice... Med ko-
maj minulimi božičnimi in
novoletnimi prazniki so se
Galebovi bralci lahko krat-
kočasili tudi z branjem števil-
nih zgodb in pripovedi, ki so
jih za decembrsko številko
napisala njim že poznana pe-
resa. Tako si je Majda Artač
Sturman izmislila zgodbo
Hiša smeha o na videz tihi
hišici sredi gozda. Priložila je
tudi nekaj nalog. Maja Fur-
man in Ivana Soban sta avto-
rici detektivskih zgodb, kate-
rih protagonist je škratek De-
tektivko, ki tokrat mora od-
kriti, kdo odnaša perilo. Mar-
jeta Zorec je iz zakladnice
evropskih pravljic izbrala
madžarsko Kralj Matjaž in so-
sed rep? “Zaspano basen” o
nilskem konju, ki ima za pri-
jatelja krokodila, je napisala
Helena A. Bizjak, avtor ilu-
stracije je Marko Rop. Nadal-
jujejo se tudi dogodivščine
mladih krtov, ki jih pod na-
slovom Črnih5 opisuje Da-
rinka Kobal, z duhovitim na-
dihom jih v akvarelih prika-
zuje Katerina Kalc. Pravljico
o repi velikanki, ki je dedek
in babica sama nista mogla
izruti, predstavlja Klarisa M.
Jovanović. Pravljico spremlja-
ta ilustracija Štefana Turka in
nenavaden recept za repin
zavitek. Vredno ga je posku-
siti speči!
Vedoželjne Gale-
bove bralce, ki
imajo radi nara-
voslovje, bo goto-
vo zanimalo
skrivnostno
življenje kačjih
pastirjev, ki so
“med najsta-
rejšimi letalci na
svetu” (o njih
piše Marjeta Zo-
rec, natančne ilu-
stracije prispeva
Katerina Kalc), pa
tudi, kakšne do-
bre lastnosti ima
pekoča kopriva.
Besedilo Vladi-
mirja Čerkeza, ki
ga je prevedel in
opombe sestavil
Jure Jakob, je ilu-
strirala Anja
Jerčič Jakob. V
zgodbah o apara-
tih Maša Ogrizek
(ilustracije so de-
lo Tanje Komadi-
na) predstavlja
svetila: od oljen-
ke in petrolejke do današnjih
svetilk vseh vrst. Za širjenje
besednega obzorja, tokrat tu-
di poznavanja ptic in naših
gora, je imenitna rubrika Soi-
menjaki, ki jo piše Darinka
Kobal ob ilustracijah Ivane
Soban. Vsebinsko raznolika
decembrska številka Galeba
na hrbtni strani platnice pri-
naša rubriko Jaz sem muzi-
kant za vse, ki se radi ukvar-
jajo z glasbo. Ester Derganc
natančno opisuje, kako lahko
sami poskrbimo za zvočne
efekte pri pesmicah, pripove-
dovanju pravljic... Zelo eno-
stavno in učinkovito je npr.
posnemati dež, veter in
grom.
IK
Aktualno 25. januarja 2018 15
  drska dolina se od Praprotne-
ga proti Kolovratu zožuje v oz-
ko, zaraščeno globel z vse red-
kejšimi travniki. Pobočja so strma
in močno porasla, tako da težko
verjameš, da se v tem zelenem ob-
jemu lahko lagodno živi. Na itali-
janski strani je večina vasi skoraj
praznih, kamniti zidovi sredi
bršljana in robide pričajo, da je bi-
lo nekoč tu življenje. Na slovenski
strani, na Kanalskem Kolovratu, je
bilo nekoč kar 73 vasi. Nekaj jih je
še živih - za to gre zahvala zlogla-
snemu Anhovemu, kamor je
večina prebivalcev po vojni šla
iskat zaposlitev. Vsekakor je lepo
in divje, ko se voziš po levem bre-
gu Idrije, ki se sem ter tja prikaže
izza zelenja v svoji zeleno-modri
preobleki. Včasih, po močnem
deževju, tako naraste, da jo je
slišati tja do Stare Gore in do Ma-
rijinega Celja, poleti pa ponekod
popolnoma presahne. Idrija je ko-
nec koncev hudourniške narave.
Zgodi se, da ob suši popolnoma
utihne, kot je utihnila Idrska doli-
na.
Čisto ob vhodu doline je še čutiti
pridih Mediterana, vinska trta,
divji “šparglji”, do pred nekaj leti
so spomladi vas Praprotno krasile
bohotne mimoze, ki jih je žal po-
brala ena izmed zadnjih zim. Ko
se dolina zoži in se peljemo proti
Kolovratu, so gozdovi vse bolj mo-
gočni in zelenje kraljuje na teh
strmih, ponekod skoraj nedostop-
nih pobočjih. Cesta se po vasi Po-
darskije (Podresca) razdeli. Ravno
nadaljuje ob Idriji, dokler ne po-
stane makadamski kolovoz, ki do-
brega kolesarja pripelje do Klo-
bučarjev, desno pa nas čez manjši
mejni prehod pelje v slikovito va-
sico Britof in nato naprej po po-
bočju Kanalskega Kolovrata proti
Ligu in Kambreškemu. Ob vasici
Britof, na desni strani, kjer se
začenja makadamska pot za Golo
Brdo, je manjša gostilna, bife, če
smo natančni. Tiste sive, deževne
januarske nedelje, ko sem se mi-
mo peljala proti Melinkom, sem
se seveda oglasila še tu, da izvem,
kako gre mladima dekletoma, ki
I sta se odločili za zahtevno obrt vtej zakotni, pozabljeni dolini. Napultu zagledam iz lesa izdelanega
mačka. Tako lepo je izrezljan, da
pritegne mojo pozornost. Sara mi
prizna, da ga je v dar prinesel
Franc Jerončič. Sem v Britof nam-
reč rad zahaja, kljub častitljivi sta-
rosti, pove. Saj jih ima kmalu
osemdeset, kajne, doda Sara. Na-
smejem se. In nekaj čez, pripom-
nim, ne da bi povedala, koliko je
pravzaprav avtor lepega lesenega
mucka star. Vem, da mi dekleti
vsekakor ne bi verjeli.
Jerončičevega doma ni težko
zgrešiti, ko se po cesti dvigaš proti
Marijinemu Celju in Ligu, nekje
na levi strani cestišča, tam, kjer se
razgledi odpirajo na vse strani, ce-
lo na Furlansko nižino in tja proti
morju, takoj opaziš tablo z napi-
som Melinki in kažipot za etno-
loško rezbarski muzej. Le nekaj hiš
je v vasi, poti za muzej ni mogoče
zgrešiti, niti Jerončičeve hiše, ki
gleda dol na dolino, iz katere se v
meglenem dnevu otožno oglaša
Idrija. Tako lepa in tako žalostna
obenem, pozabljena dolina, kjer
se končuje Benečija in začenja
svet, ki ne ve, kam sam s seboj.
Pred vhodom v Jerončičev dom ni
zvonca, le pes, privezan v kotu,
blago zalaja, ko se prikažeš ob vho-
du na dvorišče. To je dovolj, da se
na vratih prikaže nasmejan Je-
rončičev obraz. Že od daleč je vi-
deti, da je vesel mojega prihoda,
pa čeprav me ne pozna, čeprav je
čisto zoprna deževna nedelja in
čeprav sem se dolgo obotavljala,
češ, ravno ura kosila je mimo,
večina ljudi zdaj počiva. Na hitro
se predstavim in že me vabi, naj
vstopim. Pred vrati odložim
dežnik, menda tako, da ga potem,
ko odhajam, sploh ne vidim in ga
seveda pozabim. A pravijo, da je to
nekaj podzavestnega. Pozabiš, za-
to da se boš moral vrniti.
Vstopim v prijetno dnevno sobo,
toplo je in lepo urejeno, miza pa
polna knjig in revij. Nekaj o zgo-
dovini naših krajev sem ravno pre-
biral, mi kaže knjigo o Tigru, lov-
ske revije in ostali časopisi pa ležijo
zraven na kupu. Franc Je-
rončič mi prizna, da že
nekaj dni ni prijel za delo,
ker je nekoliko prehlajen
in ga daje nadležen kašelj.
Drugače bi bil ob tej uri
zagotovo v delavnici.
Sedem, skušam mu na
kratko razložiti, kdo sem
in po kaj sem prišla. Po-
vem mu, da sem bila na
predstavitvi njegove zadnje
knjige, ki jo je na papir
spravil sin Zoran, in da
iščem ljudi, ki bi znali še kaj
zapeti v tukajšnjem na-
rečju. Izvirne pesmice,
izštevanke, nekaj, kar so pe-
li tu v Idrski dolini. Za pri-
jateljico Furlanko, ki zbira
in tudi poje stara besedila
iz naše dežele.
Zdi se, da se poznava od
nekdaj, Franc Jerončič je
oseba, ki te, kljub svoji
častitljivi starosti, takoj
sprejme. V njegovi družbi se
počutim sproščeno, zaklepetava se
in sploh pozabiva, da bi lahko kaj
pila. Skupna nama je ta nesrečna
dolina. Idrska. On je tu rojen in od
nekdaj živi na desnem bregu, ki
ga je bližnja tovarna nekako
obdržala pri življenju in je kljub
težkim vojnim letom nekako ušel
tistemu morečemu ustrahovanju,
ki je popolnoma utišal breg, na ka-
terem živim jaz. Tja v Seuce, Cla-
drecis, sem se preselila pred štirimi
leti... prelepa narava in občutek
ujetosti, utesnjenosti. V dolini, ki
se še vedno ni znebila teže železne
zavese in meje, ki je ljudi odtuje-
vala. Jerončič zna o tej meji pove-
dati veliko. Benečija mu je od nek-
daj pri srcu. To vem iz njegovih
knjig. In čutim, kako težko mu je
še zdaj, ko mi ponavlja, da je treba
Benečanom pomagati, da so del
naše Primorske, naše skupne do-
movine. Ne smemo jih pozabiti,
me gleda. Skoraj prosi. Skupaj ni-
zava spomine. Moji sicer sploh ni-
so spomini, so samo utrinki iz po-
sameznih pripovedi ljudi o vojni,
o dveh bregovih, o sovraštvu, o
streljanju, o dveh državah in dveh
političnih režimih. Franc se spo-
minja posameznih imen, tistih, ki
so bili pri partizanih, in tistih, ki
jih je že kot najstnike pritegnila v
svoje vrste italijanska Gladio. Tiho
sva, oba gledava nekam skozi ok-
no v meglo. Kljub sivini je nere-
snično lepa, ta nesrečna, žalostna
dolina. Menda najlepša izmed te-
ga niza, ki jim pravijo Nediške do-
line. A toliko bolečine je v teh
strminah. Vsak kamen ve zanjo,
vsaka bilka. Uboga moja Idrska
dolina! Koliko let bo še minilo,
preden bo tu zadonela pesem, pre-
den se bo po bregovih razlegal
smeh, preden bomo vsi spet
sproščeno zaživeli. Skupaj. Če bo-
mo sploh kdaj.
Jerončič pripoveduje tudi o prvi
svetovni vojni. Ni je doživel, a jo
pozna iz pripovedi. Zapoje mi pe-
sem o mladih fantih, ki ne vedo,
ali se bodo vrnili. To boleče slovo,
ki ga prinaša s seboj vojna. Slovo
od življenja. Slovo od svobode.
Tako prijetno mi je, ko se pogovar-
java. Kot bi ne bilo nobene razlike
v letih. Franc Jerončič je živahen,
duhovit sogovornik, ki zna
poslušati in razumeti.
Vem, da je tudi njemu pri-
jetno, saj me sprašuje, ali
bom še prišla. Seveda bom,
mu obljubim in vem, da
bom obljubo držala.
Zanima me, kako lahko
človek doživi tako visoko
starost in je še vedno poln
idej, energije, volje do
življenja. Smeje se. Delo,
delo in še enkrat delo, mi
prizna. Nikoli se ne smeš
izogibati delu. Tisti, ki
ležijo na kavču, nikoli ne
bodo dosegli častitljive sta-
rosti. Te bo najprej pobra-
lo. Opravičuje se, ker pravi,
da je te dni nekoliko slabše
razpoložen zaradi prehla-
da. Po navadi, pravi, nikoli
ne lenari, vedno je v delav-
nici, rezbari ali se ukvarja s
čim drugim. Vstaja zgodaj,
bere, vedno je ozaveščen.
Ko je končal zadnjo knjigo, mu je
prišlo na misel, da ima še veliko
neobjavljenega materiala in mu je
bilo žal, da je knjiga že v tiskarni.
Zdaj spet pišeta skupaj s sinom Zo-
ranom, to bo po vrsti že peta obja-
va. Pa še vozniško sem pred krat-
kim podaljšal, mi ponosno pove,
pa čeprav ne vozim več tako rad.
Petindevetdeset križev nosim že
na svojih ramenih... Veliko potuje
in razstavlja povsod, v Sloveniji,
Furlaniji in drugod. Rezbarjenje je
sestavni del njegovega vsakdana.
Poleg ljudi seveda, ki jih je vedno
vesel, pa čeprav se mora z njimi
pogovarjati v tujem jeziku. Never-
jetno je, kdo vse zahaja v to poza-
bljeno dolino na ogled njegovega
etnološko-rezbarskega muzeja.
Celi avtobusi iz različnih držav. In
lepo je, kako se temu Jerončič ve-
selo smeje.
Pove mi, da je poleg dela tudi do-
bra prehrana zagotovilo za dolgo
življenje. Vina se ne brani, saj je
terana, ki sem mu ga prinesla
izredno vesel, zabiča pa mi, da ga
človek nikakor ne sme spiti več kot
kozarček pri jedi. Najbolje enega
na dan. Pa pohanega in cvrtega se
je treba izogibati. Pohvali se z ze-
liščnimi čaji, teh ni nikoli preveč,
tako so dobrodejni. In Idrska do-
lina, kjer se Mediteran srečuje s
Predalpami, je z zelišči zelo boga-
ta.
Pri tako prijetnem pogovoru že
dolgo nisem bila soudeležena. In
Jerončič je človek, ki pričara sonce
v še tako deževen dan. Je duša te
samote. In preteklost, ki se zliva v
besede, pripoved, ob kateri ob-
molkneš. V dolini, v kateri mi je
včasih tako tesno. Vem, da jo oba
ljubiva. On kot človek, ki je tu do-
raščal, se trudil, da bi ujel življenje,
ki je polzelo skozi pobočja, vsak
dan opazoval te zelene livade in
tkal vezi z ljudmi na drugem bre-
gu. Benečijo ima Jerončič rad. Jaz
ljubim ta svet samo kot tujec, ki
spoznava, posluša in skuša razu-
meti, poln bojazni in negotovosti.
Včasih celo nemočna hlastam po
zraku, ker je žalosti, samote in
tišine preveč. A vendar sanjam ze-
lena pobočja pod Kolovratom in
si želim, da bi pesem preglasila vsa
neizživeta leta. Ko bi bilo takih lju-
di, kot je Franc Jerončič, več, po-
tem zagotovo vem, da bi te moje
sanje lahko postale resničnost.
Suzi Pertot
Neresnično lepa, ta nesrečna, žalostna dolina
Globoko na strmih
bregovih Idrije
Trst / Gledališče Miela 
Predstava v izvedbi
gojencev Sklada M. Čuk
  Gledališču Miela v Trstu so
člani gledališke skupine
Vzgojno zaposlitvenega
središča Mitja Čuk uprizorili pred-
stavo Pika Nogavička in pravljični
prijatelji.
Gledališka dejavnost je poleg
športnega udejstvovanja med
stebri ponudbe Sklada Mitja
Čuk. Maja bo namreč na spo-
redu deseta izvedba priljublje-
nega dogodka FESTIVAINOP.
Za to priložnost gojenci pri-
pravljajo novo gledališko pre-
senečenje, v gledališču Miela
pa so občinstvu ponudili
predstavo o Piki Nogavički in
njenih prijateljih.
Režiserka Melita Malalan
nam je povedala, da so za to
priložnost gojenci veliko va-
dili. To predstavo so izbrali zato,
ker si je ena izmed njihovih varo-
vank vedno želela postati slavna
Pika. In končno se ji je želja ure-
sničila. Poleg nje nastopajo na
odru še njeni prijatelji, pisana
V druščina, ki glavno junakinjospremlja v odkrivanje novih pusto-lovščin. Malalanova je pri tem pri-
stavila, da so si gojenci Sklada sami
domislili in izdelali scenografsko
opremo. Posamezne vloge so prav
tako razvrstili na podlagi želja in
sposobnosti posameznih članov
ansambla.
Gledališka dejavnost je za Sklad
Mitja Čuk tudi sredstvo za snovan-
je novih vezi, novih prijateljstev z
našimi šolami v zamejstvu in so-
rodnimi ustanovami na obeh stra-
neh meje. V tej luči gre opredeliti
navezo z združenjem Soroptimist,
ki je gojencem Sklada omogočilo
nastop v prestižnem tržaškem tea-
tru. Ta organizacija skrbi za potre-
be socialno ogroženih kategorij,
med drugim žensk, ki se zaradi hu-
dih družinskih situacij večkrat od-
povedujejo službi.
Pred predstavo sta občinstvo nago-
vorila predsednica združenja So-
roptimist Gabriella Clarich in
tržaški občinski odbornik
Carlo Grilli. Podpredsedni-
ca Gledališča Miela - Zadru-
ge Bonaventura Rita Rava-
lico Fenzi je poudarila, da je
gostovanje gojencev Sklada
Mitja Čuk prvi korak na po-
ti rednega sodelovanja med
Mielo in organizacijami, ki
skrbijo za osebe s posebni-
mi potrebami.
Predsednica Sklada Stanka
Čuk se je nato vsem zahva-
lila. Na svoje igralce je upra-
vičeno ponosna. Dejala je,
da je gledališka dejavnost ključne-
ga vzgojnega pomena, saj se gojen-
ci na odru soočajo s svojimi spo-
sobnostmi, se priučijo discipline,
a hkrati lahko brez zaprek izpove-
dujejo svoj čustveni svet.
Foto damj@n
Aktualno25. januarja 201816
  isatelj Boris Pahor nam je
v dneh, ko smo priče ne-
nasilnemu in pravičnemu
boju Kataloncev za svojo narod-
no avtonomijo, ponudil v obja-
vo svoj zapis, ki je izšel leta 1978
v številki 3-4 tržaške revije Zaliv.
Pisatelju smo iskreno hvaležni,
pričujoči zapis pa je še en dokaz
o tem, kako se je Boris Pahor od
nekdaj zavzemal za ohranjevan-
je narodne slovenske identitete,
a prav tako tudi drugih narod-
nih manjšin.
Ured.
20. julija 1978
Prebuditev na pogradu.
Bližamo se Genovi.
Podoba pristanišča mi je pregna-
la asociacijo s pogradi v vojnih
dneh in me hkrati povezala z
Barcelono. Jutri pred poldnem
bomo tam. Genova - Barcelona.
Dobra štiri desetletja so pretekla,
od kar so iz italijanskih prista-
nišč odhajale ladje, ki so na
španskih obalah izkrcavale izlet-
nike-vojake. Nemška letala so z
jeklom križala Gernico, medtem
ko so zahodne demokracije
držale roke križem, sovjetski
ljudje pa ribarili v kalnem. Tedaj
smo na Primorskem zaslutili, da
nesreča, ki je imela svojo uver-
turo pri nas, začenja zajemati
Evropo. In bilo je, kot da se na
obzorju spušča črn zastor.
Drago nas je potem stalo, da
smo sonce osvobodili tistega tu-
robnega zaslona.
Katalonci se ga rešujejo komaj
zdaj!
Pri ti ugotovitvi me je obšlo sko-
raj blaženo zadoščenje (koliko-
krat že?), da sem dočakal zatrtje
zla, ki je zaznamovalo mojo mla-
dost. In kot v potrditev resnične
vrnitve sem priklical v tesni ku-
pe' jutranjo svetlobo s kontovel-
skih paštnov, ko je morje še ble-
dikasto in se še ne zna pravilno
lesketati. Zakaj potem, ko se
sončna krogIa vzpne visoko nad
Trstenik, se blesk kristalov, ki so
posejali morsko površino, spre-
meni v en sam sijaj mogočnega
zrcala. Ta se razteza od prista-
nišča do Miramarskega gradu; in
takrat se mehka presijana snov
komaj vidno giblje, da se na nji
tu pa tam vžigajo zvezdnate
iskre.
A snoči se je na barkovljanski re-
bri, kamor se večkrat zatečem,
odkar v moji dutovski sobi go-
spodarijo pajki, pod drevjem po-
javila kresnica. Tista kapljica fo-
sforja je bila izgubljena mrvica
opoldanske morske bleščave,
drobceno živo očesce, ki je na
skrivaj opazovalo speči svet. In
tedaj sem pritrdil Pasolinijeve-
mu vzkliku, da bi za eno kresni-
co dal cel italijanski elektroener-
getski koncern.
Na pogradu brzca pa sem si za-
trjeval, da se kresnice pojavljajo
samo v neokuženem ozračju in
da zato lahko štejem obisk tiste
osamele zastopnice žive narave
kot dobro napoved.
Ko sem se spustil s pograda, so
se potniki še pretegovali; ko pa
sem se vrnil z jutranjega obreda
z brivskim aparatom, so bili že
vsi zgovorni; čisto po tržaško so
za celo oktavo preveč poudarje-
no duhovičili. Vendar družba ni
bila prav neizrazita. Ena izmed
gospa je, ko je slišala, da sem na-
menjen na kongres o ogroženih
jezikih, povedala, da je Slovenka;
njena znanka pa je tedaj hitro
P začutila, da se mora postaviti vbran. Ker pa bi bil odkrit napadnekoliko anahronističen in v ti-
stem trenutku tudi neolikan, se
je zatekla k obrabljenemu triku,
to je k pripombi, da je slovenska
tržaška govorica manj prijetna
od ljubljanske. No, še dobro, da
ni ponovila bedastoče o dveh ra-
zličnih jezikih tokraj in onkraj
Fernetičev! A kako naj kaj dopo-
vem tako neela-
stičnim možga-
nom? Nedvomno
je res, sem rekel, da
naši ljudje mešajo
polno italijanskih
izrazov v svoj go-
vor, a take lapsuse
bi zagrešilo katero
koli občestvo, ki bi,
kot naše, govorilo
dva jezika in obe-
nem še dve narečji
teh dveh jezikov.
Poglavitni razlog,
da se italijanski člo-
vek spotika ob naši
slovenščini, sem
dodaI, pa je vseka-
kor iskati v njegovi
kronični alergiji do
vsega slovenskega.
Da to drži, je gospa
nehote potrdila, ko
je nekoliko afekti-
rano pripomnila,
da ne prenese pre-
glasnega govorjen-
ja naših ljudi v av-
tobusu.
Nasmehnil sem se,
ker se je tako nerodno razkrivala,
vendar sem ji priznal, da tudi
mene, kot pravega meščana, mo-
ti, če naši ljudje z okolice ne zna-
jo uravnati svojih glasilk po zah-
tevi naših mestnih slušnih orga-
nov. Tako vedenje mi predvsem
ni všeč pri mladini; zato da sem
v razredu svoje dijake opominjal,
naj v prevoznem sredstvu ne
“kokodakajo”, posebno ne ta-
krat, ko se nagovarjajo s prednje
ploščadi na zadnjo.
Ker je bilo videti, da sem, čeprav
z drugega stališča, njen ugovor
sprejeI, je gospa naenkrat prešla
na področje transcendence.
Uprla se je namreč temu, da naši
ljudje kolnejo Boga po italijan-
sko. Pri tem sem se domislil raj-
nke mame, ki je bila pobožna
žena in je zato imela tehtne ra-
zloge, da je obsojala klavrno
početje našega Ijudstva. A gospe
bi najrajši razložil, da so italijan-
ski ljudje tako jezljivo ljubosum-
ni na svoje kletvine samo, ko jih
izreče slovensko govoreč človek,
če pa bi se isti človek odpovedal
slovenščini in govoril po italijan-
sko, bi jih njegova kletev nič ne
pohujševala! Pa sem rajši ostal
kar pri napadenih Slovencih. Ra-
cionalen narod smo, sem rekel,
zato se vedemo po stari logiki: če
verjameš v vsemogoče bitje, se
ne boš predrznil in ga izzival; če
pa vanj ne veruješ, potem je čista
neumnost, da se poprijemaš z
ne-bitjem. Ker pa tudi v sloven-
skih dušah kdaj jeza zavre in pre-
kipi, si tedaj nemarno besedo iz-
posodimo pri tujcu. A taki izrazi
se ne porodijo v globini, prav ta-
ko pa tudi potem ostanejo samo
na površini...
No, a tako je bil prihod vlaka na
genovsko postajo pravzaprav pi-
ka na koncu slovenskega odstav-
ka.
20. julija opoldne
Na motorni ladji Cabo San Seba-
stian. Trajekt
je. Canguro,
kot mu pra-
vijo. Kengu-
ru.
V Genovi
smo dolgo
čakali, da so
v ladijski
trup speljali
vsa osebna in tovorna vozila. Ta-
ko sem imel dosti časa, da sem
ob ograji zgornjega krova opazo-
val pristanišče. Ničesar nima
skupnega z izrazito panoramo
pri nas. Seveda sem gledal na
obrežje z neprimerne točke; a
ocena vsekakor velja. Drži pa, da
je Genovo dokončno skazila
vpadnica, ki je s transverzalno
črto presekala naravni prehod
gričnatega sveta k morski gladi-
ni. In zazdelo se mi je, da bom
še enkrat podoživel ozračje hude
more, ki me je napadlo ob
načrtu tržaške občine, da bi s
Proseškega vrha čez Kozjak in Ju-
dovec mogočni stebri ponesli ta-
ko vpadnico v naše pristanišče.
Bil sem osupel in zbegan ob ugo-
tovitvi, kako je mogoče s hlad-
nim administrativnim odlokom
uničiti paštnati breg, ki je s svo-
jim zelenjem in s svojimi barva-
mi dragocenost tržaške obale.
Obenem mi je bilo, ko da bo be-
tonska vpadnica razveljavila vso
lepoto, ki sem jo v povojnih le-
tih nabral na toliko straneh. K
sreči je ob uporu ljudi in organi-
zacij tisti nesrečni načrt zam-
rznil. Upati je, da dokončno. A
ob pogledu na skaženo Genovo
sem pomislil na članek publici-
stke, ki v francoskem dnevniku
Le Monde verjame, da bo z uvel-
javitvijo ženskega pogleda na
svet prišlo do dialoga, ki bo nuj-
no pripomogel k odpravi divje
urbanizacije. Ta misel pa mi je
zelo blizu. Samo, kako bo mo-
goče rehabilitirati ves že oskrun-
jeni naravni čar?
Ladja je lepo grajena, nič tre-
bušasta, skoraj elegantna. Z
dvojčkom Cabo San Jorge vozi v
Barcelono in izmenoma najbrž
tudi v Palmo de Mallorco.
Vtis natančne urejenosti. Spre-
jem potnikov, razvrščanje po ka-
binah, brezhibna samopo-
strežna restavracija itd., vse se
razvija v izbranem slogu, da člo-
vek kar malo zasanja o ozračju,
kjer bi se vrednost čIoveških gi-
bov uveljavila za nekoliko daljši
rok, kot je dvajseturno potovan-
je v Barcelono.
Še posebej je omembe vredno
osebje. Pri pregledu vozovnic, v
baru, v menjalnici, v trgovinici
spominkov - možje v belih jo-
pičih se vedejo gosposko, ko da
so vsi po vrsti potomci žlahtnih
srednjeveških plemenitnikov. A
pri tem jih ne zaslanja nobena
senca preteklosti; in prav to te
prevzema; da dajejo sodobni
tehniki, ki jih obkroža, tako za-
vidljivo aristokratsko noto.
Potem ko sem pregledal ladjo,
sem se skušal povezati z vodnim
elementom, po katerem smo
pluli. A pri vsi načrtni zbranosti
mi bledo sinjkasta površina pod
vedrim nebom ni zbudila nobe-
ne vredne podobe, nikakršnega
prazniškega občutka. Počasi pa
se mi je ob šumenju spenjenega
toka vzdolž ladijskega boka ogla-
silo ritmično sprehajanje vode
na barkovljanskem produ. Ko
človek v tihem prostoru visoko
na bregu posluša, kako se nizko
spodaj pohlevno vzva-
lovano morje ponuja
in spet odteguje dolge-
mu pasu kopne zem-
lje, ga prešine
občutek, da ga nevid-
na čarovnija odplavlja
nazaj v čas nedotak-
njenega prvinskega
sožitja strme obale in
jedke morske te-
kočine.
A zdaj poleti od
obrežja gor po rebri
večinoma odmevajo
glasovi otroških kopal-
cev. V prvih popol-
danskih urah je tisti
vik in vrisk bolj blizek,
potem zavoljo motne-
ga šuma prometa na
obalni cesti prihaja
med Iiste hrastov in
akacij bolj oslabel in
medel, a je vendar še
zmeraj kot nerazsoden
zbor z nedeljskega sej-
mišča, kjer sonce razi-
grano razsipa
neizčrpno zalogo žar-
kov.
Tako sem kljub daljavi spet na
Judovcu in na Kozjaku ujet v
sončni vrtiljak, ki sveti od morja
navzgor, kot da odseva z ute-
kočinjene biserne matice.
In s podobo kraja se mi vračajo
tudi naše težave.
Tako, brez prehoda, iz sončnega
bleska v umazan in sajast oblak?
Da. In od tod še jasneje razkri-
vam, da izvira vse naše zlo od
pomanjkanja pravega smisla za
državniško urejanje naših zadev.
Še zmeraj namreč nismo osebek.
To v vsenarodnem okviru. Ra-
zumljivo pa je, da se ta slabost
odraža tudi na periferiji, poseb-
no če je le-ti dodeljeno, da živi v
sklopu neslovenske jezikovne
skupnosti.
Zdaj gre na primer za brezglavo
začudenje ob prodoru liste, ki
napada osimski sporazum. Da ta
lista ni naklonjena Slovencem,
je jasno, vendar zato ni nič manj
naivna osuplost krovne organi-
zacije in njenega dnevnika. Ti-
stih skoraj petdeset tisoč voliv-
cev se je naenkrat prikazalo pred
našimi vseznalimi načrtovalci
kot stena spenjenih valov pred
brodolomcem. Navajeni, da to,
kar so odločili na vrhu, velja za
vse, so bili prepričani, da se bo v
tržaškem ozračju vse razvijalo,
kot da so v matični državi.
Tako osimskemu sporazumu ni
bil z njihove strani izrečen niti
en sam pomislek!
A da gremo po vrsti.
Dokončna meja? Za to smo vsi,
o tem ne razpravljamo. Italijan-
sko-jugoslovansko sodelovanje?
Kdo ne bi vzdignil čaše in rekel
napitnice! Povezava z evropsko
skupnostjo? O ti bi lahko pri-
pomnili samo, da prihaja z veli-
ko zamudo.
Cona na Krasu? Tukaj pa trčimo
ob trd kamen. Predvsem
vprašanje: Kje je pri tem vidna
slovenska državniška misel? Z
drugimi besedami: Kaj mora
zmeraj slovenski človek na tem
ozemlju potegniti kratko: 1916.,
1945., 1954., 1977.,...?
A recimo, da naj s cono spet
žrtvujemo zemljo in homoge-
nost prebivalstva - kaj dobimo v
zameno? Tisto preambulo k spo-
razumu, ki obvezuje samo mo-
ralno in ne juridično, tisto “naj-
večjo možno zaščito”, ki v med-
narodnih sporazumih pomeni
manj kot nič?
Vendar pa slovenski tržaški poli-
tični aparat, ki črpa svoj navdih
v matični prestolnici, goreče mi-
sijonari po vaseh v prid Osimu
tudi takrat, ko je očitno, da spo-
razum ni ves v naš prid. Tako so
potem pravi izraz slovenskega
osebka “Slovenska skupnost”,
naša revija in še nekateri činitel-
ji, to je: samo dejavniki, ki ne
vladajo, ki neposredno ne
odločajo; medtem pa se sloven-
ski vrh kakor zmeraj uravnoveša
po sunku, ki so ga sprožili drug-
je.
V atriju pred glavnim salonom
so na petih ali šestih policah
uvrščeni zajetni zvezki španske
enciklopedije. Enciclopedia uni-
versal ilustrada europeo-ameri-
cana. Pred policami sta okusno
izdelani nizki mizici, na njih
upogljivi svetilki. Pa sem samo-
gibno segel po debelem zvezu,
da bi videl, kaj piše o nas. Ker
Slovencev nisem mogel najti,
sem poiskal pod Ljubljano. Tam
mi je puščica svetovala, naj
iščem pod Laibach. No, pa sem
bral, kako živimo v avstro-ogrski
monarhiji itd. Seveda se nisem
prav nič začudil. Vajen sem takih
čudovitih odkritij. Pogledal sem
datum izdaje. Madrid 1916 Espa-
sa-Calpe, S. S. Madrid 1916. Vse
bi bilo seveda lahko še v redu in
pokesal bi se zavoljo posmehlji-
ve misli, ki se mi je utrnila, ko bi
ne bilo spodaj dodane navedbe,
da so enciklopedijo ponatisnili
1976. leta!
No, navsezadnje, sem pomislil,
me še taka mediteranska potu-
joča tuja znanost potrjuje v mo-
jih dvomih. Zakaj, če pustimo
ob strani vso pisano potrošniško
koreografijo, je zares vprašanje,
koliko se je slovenska misel otre-
sla večerniškega domačinstva,
da bi se lahko vzdignila in vzplu-
la, kot si je zaželel pesnik.
Zapisal sem si podatke o enciklo-
pediji na hrbet letaka, ki mi ga
je na genovskem obrežju dala
gospa v trenutku, ko sem stopil
iz taksija …
Društvo za zaščito živali nas
spodbuja, naj se ne udeležimo
bikobork. Navaja Lorco: “Špani-
ja je edina dežela, kjer sta smrt
in mučenje sestavni del narodne
veselice”. Iz Hemingwaya: “To je
barbarska in umazana zadeva”.
Ne vem, če so bikoborbe izraz
krvoločnega sadizma, seksualne
frustracije in sprijenosti, kot trdi
lepak, verjetno so tudi res. A jaz
sem za tak podvig alergičen. Ne
boks ne bikoborbe ne lov me ni-
so nikdar mamili; najbrž zato
ne, ker sem od mladih nog
doživel lov na človeka. Ne bi se
pa popolnoma strinjal z Lorco;
na italijanskem polotoku na pri-
mer polovijo na milijone ptic se-
livk, ki jih v Švici, v Sloveniji, v
Avstriji krmijo... Mučenje drob-
nih ptičev z mrežami in z drugi-
mi sredstvi pa se mi zdi še bolj
sprijeno početje, kot mrcvariti
siInega, čeprav umetno oslablje-
nega bika.
Nasproti trgovinici s spominki
pred velikim salonom je elek-
trični amerikanski avtomat.
Dečka izmenoma pritiskata na
gumb, da se jeklena kroglica za-
letava in odbija, luči pa mežikajo
in ugašajo. Vmes ves čas pozvan-
ja. Od vsega me edino to kaden-
cirano zvonkljanje ne odbija; po-
sebno ko ga poslušaš od daleč,
spominja na glasbo ujetega kari-
jona.
A upal bi si trditi, da je bila igra
s kroglicami, kateri smo se mi
predajali po gmajni in dvoriščih,
bolj zanimiva in hkrati bolj zah-
tevna, saj si moral biti kar spre-
ten, da si od daleč s svojo krogli-
co zadel nasprotnikovo ali pa
svojo spravil v jamo. Vsekakor
smo bili mi bliže zemlji, naravi;
pri avtomatizirani igri si zdaj
hladno spreten.
Spremlja me podoba gospoda
Sergija na belem ležišču v bol-
nišnici. Ne gre mi v račun nje-
gova vodoravna lega. Seveda, vsi
smo ranljivi in otročje bi bilo, ko
bi se človek vdajal kaki iluziji.
Vendar ob nekaterih ljudeh od-
mišljaš leta in skušnje, čisto pre-
prosto so - ti se ob njih zavedaš
samo pestrosti življenja, ničesar
drugega. Ko takega znanca na-
enkrat zagledaš v razpeti bol-
niški srajci in z iglo aparata za
umetno hranjenje v laktni žili,
imaš vtis, da si zašel v zasedo.
Ne, ne gre za tisto presenečenje,
katerega po navadi omenjamo
ob sporočilu nekega nenavadne-
ga usodnega preokreta; nobeni
stvari se ne znam čuditi, razen
mogoče nenapovedani in skoraj
neverjetni zmagi pravice. Ne, ko
bi mi rekIi, da je gospod Sergij
pri ekskurziji zletel v prepad ali
da ga je z enim samim sunkom
potolkel infarkt, bi me zadelo, a
me ne bi zmedlo. Tako pa me je
tista njegova nebogljenost razo-
rožila, da se mi od časa do časa
zdi, kot da je od tega načeto tudi
to moje potovanje.
Zlatka se je oglasila prejšnji te-
den.
Ustavila se je med potjo na sever.
Na Švedsko je šla.
Presenetilo me je, da se kakor
pred leti tudi zdaj skuša rešiti
“dolgega časa”. Seveda ne verja-
me, da ji bo potovanje kaj v po-
moč. Dolgčas je zanjo ennui. Pa
tudi spleen. V tem je, kljub mo-
dernosti njenih pogledov, po du-
hu in značaju novoromantik.
Ali, drugače povedano, otrok, ki
se ne more vživeti v zlo in ne-
srečo; zato ima rada, da jo moški
obraz prevzame s svojo pleme-
nitostjo, ki pa se mora razodeva-
ti na veder, igriv način.
Jaz sem bil zanjo preveč nepo-
sreden, zato ji je bilo tudi ob me-
ni “dolgčas”, čeprav mi je zago-
tavljala, da je navezana name.
Menim pa, da me je njen ozki
profil obiskal prav zdaj ob podo-
bi gospoda Sergija, ker je bil ne-
koč tudi Zlatkin odhod ne-
razčiščen poraz.
Seveda ji želim, da bi v Skandi-
naviji odkrila kako spodbudo za
prihodnji čas; a ob misli na pre-
teklost me vseeno prevzema ra-
hlo domotožje.
20. julija pod noč
Po večerji sem bil na gornjem
krovu nad kljunom.
Popoldne je minilo, ne da bi mi
ponudilo priložnost za zanimiv
pogovor. Moška, s katerima de-
lim kabino, sta prijazna, a vide-
vamo se poredkoma. Simpatični
plavolasec se je ves čas sončil ob
bazenu na najvišjem krovu nad
krmo. Preklasti možak z brado
pa je v salonu vzdržema bral; ko
bi potovanje trajalo, bi verjetno
z njim prišlo do dialoga, tako pa
sem se vdal motni spokojnosti,
ki je zame nenavadna, a videti
je, da si je organizem na svojo
roko vzel dopust.
ln zvečer sem stal ob beli ograji
prav tako nekako brez misli pre-
dan blagemu ozračju. Vela je
mehka sapa, ki me je obdajala z
mlačno, negovanju podobno
bližino. Nekak trajajoči, a ven-
dar obenem obnavljajoči se
ovoj.
/ dalje
(Zapiski s kongresa)
Boris Pahor: Montserrat
kot domovina (1)
Foto dd