Podkrajslri fudež Povest iz domačlh hribov 11 »Pred ženitvijo sem varen. Bodite brez skrbi, teta!« »Prav imaš! Dober pob si in mojih misli. Pa to več tudi, da je Bog rekel: duh je voljen, človek pa je slab. Zase sicer lahko rečem, da nisem imela nikoli kakih skušnjav; če bi me bil sam cesar vprašal, bi mu bila figo pokazala — hvala bodi Bogu! Mladim ljudem pa rade pridejo muhe. Če se jim malo bolje godi, že mislijo, da jim samim ni obstati, da si morajo tovariša ali tovarišico poiskati, potem pa ti kar čez glavo treščijo v zakonski jarem. Tonč, še nekaj ti bom svetovala, da ne boš postal kdaj slab, da boš do kraja obstal v samskem stanu. Veš kaj? Pojdi h kapucinom all k frančiškanom! Pa rajši h kapucinom!« »Ali vam bolj kaj pametnega ne pride na misel? Saj vendar ne bom začel študirati, ko pa bom kmalu že trideset let star!« »Saj ti ni treba študirati. Radi te vzamejo za brata, boš za vratarja ali za cerkovnika ali za kuharja — to ti je še lepše, kakor če moraš okoll po misijonih letati pa pridigati in spovedovati. Malo težka pa raskava je meniška halja že. Je pa to dobro v njej, da ne moreš čez ojnice skakati. Pa so menihi kljub temu zmerom dobre volje, zmerom boš imel veaelo tovarišijo in ti nikoli n^ bo dolg čas. Verjemi mi, Tonč, ni kaj lepšega kako. redovniški stan.« »Teta, zakaj pa potem vi niste šli v samostan? »Jaaaz? Sveti križ, kaj takega bi si še misliti n bila upala. Vsi ne morejo v samostan. V božjem kraljc stvu niso samo sveti menihi in puščavniki, so tudi sve. romarji — Bog mi odpusti, saj od svetosti sem še tak daleč, kakor je pepelnica daleč od adventa ... Mene j Bog na drugo pot peljal. Iti moram za njim zdaj sei zdaj tja in pobirati drobtinice, ki mi jih ineče na pot. »Teta, vam je ves avet pretesen, meni bi samosta naj ne bil.« »Ti moj Bog! Svet zadaj in spredaj ni kaj prida { je vseeno, ali je tesen ali širok. V samostanu si na dv in telesu oskrbljen. Tam ti ni treba garati, da bi si kruh zaslužil, in na dediščino ti tudi ni treba misliti »Na dediščino? Kdo bi mi pa naj kaj zapustil?? »Bajto bi morala tebi zapisati. ko bi umrla. Ce gr pa v samostan, jo lahko Deviri Mariji zapišem pa nau bo obema na onem svetu v korist, tebi in meni.« »Teta, storite s svojo bajto, kar ho.ete! Jaz nis^ nikoli mislil nanjo. Meni je ni treba.« »Torej pojdeš rea h kapucinom? Bogu bodi hva; Ali veš kaj? Ko pridem prihodnjič v Maribor, te b> priglasila in bom vprašala, kaj -loras svojega s sel prinesti.« »Take misli kar pustite! Poslušajte, teta, kaj vam rečem! Jutri ali pojutrišnjem pojdem daleč, daleč od tod. Če ne boste nič izvedeli, kje sem in kam sem šel, pa si mislite, da scm kje pri kapucinih in da sem na dobrem.« Ženica ga je pogledala z začudenim, pa veselim pogledom. On je medtem vstal in si je slekel jopič. »Bog ve, če bi res ne bilo najbolje! Morda me burja *e sama zanese tja,« je polglasno mrmral. »Tonč, le nikar si ne premišljuj! Ko si se enkrat odločil, ostani pri svojem sklepu!« ga je Jerulja nagovarjala. »Kaj pa imaš na svetu dobrega pričakati? Svet je dolina solz, čisto kakor lastovičje gnezdo je, vsako nro lahko iz njega padeš. Poglej Meležnika! Ljudje so mu kar zavidali, tako srečo je imel; zdaj je čez noč vsega konec in na vislicah bo storil smrt.« »Kaj pa govorite! Zaradi take reči še nobeden ni prišel na vislice, kvečjemu če dobi kako leto. Da bi to pa ravno Meležnik moral biti, Se ni gotovo. Saj lahko koga drugega tudi zadene.« »Jaz tega nikomur ne privoščim. Toda Meležnika je Se zadelo, ne bo se več rešil, vsi tako pravijo, je že Bojcn.« Judež se je grizel v ustnice ir. ni vedel kaj reči. čez nekaj časa je dejal, da je truden in da bi 8el rad spat. Povečerjala sta in pomolila in sta šla leč. Medtem ko je Jerulja hitro zaspala, se je Judež premetaval sem in t.ia in ni mcgel zaspati. Kakor j» a«' mižal, je že videl Meležnika pred seboj... Ali ga bodo res obsodili? Mogoče je vse. čudno res nl, če so njega osumili. Sicer mu za življenje ne bo šlo, ker se Se ni čulo, da bi bili koga na smrt obsodili, če je pri pretepu, ko se je branil, drugega ubil, pa kakih pet, šest ali celo deset let bi vendarle utegnil dobiti... Nihče drug ga ne more rešiti kakor on, Judež. Če zdaj uide in se pričevanju izogne, bo Meležnika zadelo. Nedolžni se bo moral namesto krivca pokoriti, ženi bodo vzeli moža, otrokom očeta, vee gospodairstvo bo šlo rakovo pot — kriv vsemu temu pa bi bil' on, Judež, ker bi resnico zatajil in dal morilcu s svojini molkom potuho. Nadvorskega Petra pol toliko ne bi zadelo, če bi ga za pet ali deset let zašili, Peter bi po pravici trpel, samec je, za nikogar mu ni treba skrbeti... Toda Julko bi zadelo, hujše bi jo morda zadelo kakor Meležnico ... Pa kaj mu je Julka mar? O, pač, pač! Bliža je njegovemu srcu kakor kdor koli drug. Toda 6e resnica in pravica tako velevata, mora srce molčati... Zdaj, Judež, je treba značaj pokazati! In vendar: kako bi mogel Julki toliko žalost prizadejati? Vso noč se je premetaval po postelji in ni prišel do sklepa. Zjutraj je vstal s težko glavo. Niž veŽ ni mislil, bežati moram, si je rekel, hitro je treba, le štiri in dvajset ur časa je še, če medtem ne izgine, bo moral pred sodnijo in bo moral prlčevati... Toda poprej je hotel še z Julko Okoli poldneva je šel na vas in zavil mimo Nadvornika. Počasi je šel mimo, prežal je okoli hiše, zavil je po atezi v goščo in čakal, da bi jo kje zagledal. Pa ni imel sreče. Videl je Nadvornika, videl je Nadvornico, posli so se sukali okoli poslopij, Julke pa vse do ve6era ni nagledal. Bliže k hiši pa si ni upal, dokler je vedel, da je stari doma. Ko se je zmra.ilo, se je vrnil, ne da bi bil kaj opravil. Srce mu je bilo žaloStno. Hodil je mimo Meležnika. Ko je prišel bliže, je zaslišal dretje in jok. V kapelici ob hiši je bila lu_. Od tam 30 prihajali stokajoči glasovi. Družina je bila zbrana pri kapelici, Meležnica, Marička, njena sestra, in otroci. Molili 80, toda bilo je, kakor da stokajo in se jočejo verne duše v vicah. Judeža je pretreslo. Obstal je in poslušal. Otro.ji drobiž se je stiskal okoli matere, najmlajšega je držala Marička. Meležnica je zatulila: »Sveta Marija, Mati božja ...« Marička, ta poprej tako poredno vesela Marička, je ihte molila naprej, otroci so trudno in enakomerno jokali, najmanj_i je zdaj in 2daj zaskneeal. Bil je tako žalosten pogled, da ga Judež ni prenesel. Odhitel je skozi les proti domu, vso pot pa mu je brnelo po ušesih: Ti si kriv te žalosti in nesreče! Ti, ti, ti! V lesu se je ustavil iu je prisluhnil. Še do sem je segal jok. Slabo mora biti za Meležnika! Njegovi doma bodo to vedeli, zato so tako obupani. Moj Bog, spet je Meležnica zatulila! Revi se bo še zmešalo —¦ še storila si bo kaj — potem bo on njen morilec ... Kar so ga noge nesle, je drl proti domu. Tu se je vrgel na posteljo. Šele po dolgem času je omahnil in zaspal. Toda ni imel mirnega spanja. V sanjah je vide! Meležnika pod vislicami, zraven njega je klečala Meležnica, na rokah je držala otroka — zadavljenega, z vrvjo okoli drobnega vratu ... Judež je zakričal in se prebudil. Bil je ves moker. Od strahu je bil trd. Tako je nekaj časa ležal, pa strahotne podobe iz sanj ni mogel pregnati. Vtem se je začelo svitati. Vstal je, se oblekel. skušal je pomoliti, pa ni mogel zbrati misli — in potem je začel težko sopsti, postal je bled ko zid, ves se je tresel — in potem je čisto tiho obstal in se je zagledal skozi okno ... Da, bom! ... Sklep je storjen, naj velja! ... Trpka poteza se mu je zarisala okrog ust... Naj se zgodi, kar se hoče!... Pa Julko mora _Y-pre. še videti, spregovoriti mora z njo, prej ne gre. Proti poldnevu je zopet prežal na robu gozda ttk uad Nadvornikom. Danes je imel srečo. Ni še dolgo čak.?, bila je čisto blcda in. odkar jo je ^.sdnjič srečal, ;io rr.oča. shujšala. Pa je ni utegni! rclcdnli. nc da bi j.i po.-.dravil, jo je vprašal: ^Julka, ali so oče tlor.i.:' »Ne,« je odgovorila začudeno, »davi so šli. Kako pa, da si ti še tu? Ali tebi ni treba na sodnijo?« »Tudi, pa se mi še ne mudi. Če grem vso noč, bom tudi še prav prišel ... Julka, poslušaj! Pomeniti se rnoram s teboj. Tu naju ljudje vidijo. Bodi tako dobra pa pridi gor v les, da se lahko v miru pogovoriva.« Nezaupno ga je pogledala. »Menda se me ne bojiš?« jo je užaljeno vprašal. »Ne, bati se ti ni treba. Nekaj važnega bi se rad pomenil s teboj. Ne bo dolgo.« »Kaj bi se tt bala!« je odgovorila. »Čakaj me gor, ])0 kosilu bom prišla.« Ne da bi kateri še kaj rekel, sta šla vsak na svojo sitran. Judež jo je mahnil v breg. Najprej je pobral v grmovju lepi šopek, ki ga je imel pripravljenega za Julko, potem je zavil po gozdu naokoli in se je po dobri uri vrnil na kraj, kjer je hotel Julko pričakati. Pa Julka je že bila tu. Sedela je nacl globačo in si z obema rokama zakrivala lice. Ko je začula njegove korake, so ji roke omahniie, skočila je pokonci. Še bolj bleda se mu je videla kakor poprej pri studencu. Nekaj časa sta se nemo gledala, potem je vprašala ona krptko in odsekano: >^Kaj mi imaš povedati?« »Še enkrat se 1i r:r.r-..m zahvaliti za vse, kar si mi dobrega storila,« je s težavo stisnil iz sebe, »in — poslovil bi se rad. Danes grem, ne bova se več videla.« »Kam greš? Zakaj greš?« je vprašala hlastno. »Prihrani mi odgovor, prosim te,« je dejal; »čez kak dan boš že izvedela. Po pošteni poti grem.« »Na sodnijo greš, zaradi tistega nesrečnega pretepa, mislim si. .. Bodi mi odkritosrčen pa mi nekaj povej! Kdo je Tinča zabodel? Ti veš.« »Jaz — jaz da bi vedel?« se je prestrašil. »Ne, jaz ne vem ... Kako, da bi jaz vedel?« »Ti si tistemu, ki ga je zabodel, nož iz rok izvil in si ga s kegljišča ven vrgel.« »Sveta Marija!« je zavpil. »Ali že veš? Kdo ti je pravil?« »Torej je res?« je z grozo dahnila. »Še zmeraj sem upala, nisem mogla verjeti, zdaj pa vem... Povej, kako je bilo!« »Kaj bi naj povedal? Za las prepozno sem prišel. Ko sem ga za roko zagrabil, je bilo že storjeno.« »O moj Bog!« »Kdo ti je povedal?« »Nekdo, ki je bil zraven — saj je vseeno, kdo je bil.« »Ali so tistega tudi klicali za pričo?« »Ne.« •»Zakaj ne?« .Dal.e sledi)