618                Fran Albrecht: Večerni sonet. — Moj božični konfiteor.
Fran Albrecht:
Večerni sonet.
A7
srebrnozlat so dih gore odete, skoz mrak prosojni njih vrhovi tle, kot rože na vrtovih krvave, ko legla je bolest na rosne cvete. Zablodilo je solnce nekam proč . . . O, morda je umrlo kje v daljavi, tam v svoji zarji in poslednji slavi žrtvuje svetu čar svoj, svojo moč. I mi gremo, blodeči v sivo dalj, kot solnce tuja pota pod zvezdami, dokler da nam ne zruši pod nogami usoda stroga solnčnih, jasnih tal . .
Gore pa v mir uklenjene stoje, molče, v bolesti večni krvave . . .
---------•>**•----------
Moj božični konfiteor.
JLam daleč doli za črno nočjo
v domovini moji zvonovi pojo
nocoj tako sanjavo, srebrno —
in jaz se gubim sredi neskončnih cest,
v očeh se odbija tujine prelest,
a v duši je črno, vse črno . . .
O, naj se razgalim nocoj pred teboj, da noč, ki leži med nama nocoj bo jasna, odkrita, prozorna: da oči mi pozdravijo čar tvojih gor, da duša napije se jutranjih zor — ta duša mladostno uporna! . . .
In vera tradicij se duše drži, kot kri, ki skoz njo, preko nje valovi, kot v kremen uklesana črka. — Nocoj, domovina, pred tabo stoji popotnik — in slepe so njega oči . . . Na tvoja vrata zdaj trka.