seveda velja samo za prvi glagol (v pomenu »stisniti«). Drugače ravna v poseb- nih primerih: glagol utoerždat' v pomenu »potrjevati« (listine, zakone, ipd.) ima dovršni par utverdii', medtem ko homonimični glagol uioerždat' »trditi« ustrez- nega dovršnika nima — tu sta nedovršnika ločena. Teže bo najbrž bralca pre- pričati, da npr. glagola posmotrét' (d.) in posmàirioat' (nd.) nista vidska para. Ruski slovnični slovar A. A. Zaliznjaka je nedvomno velika pridobitev ru- sistike; z njim smo dobili knjigo, ki daje za okoli sto tisoč besed sodobnega ruskega knjižnega jezika popolno oblikoslovno oznako. Lahko zapišemo, da je avtor svojo jasno zamisel slovničnega slovarja zgledno uresničil: iz »nereda«: je ustvaril red, ki nas nenehno prepričuje o sistemski povezanosti jezikovnih prvin. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani FRANC ZADRAVEC, AGONI J A VELJAKOV Cankarjeva pripovedna proza je v marsikaterem pogledu še ne dovolj raz- iskano področje slovenske književnosti. Vzroki za to so različni; verjetno jih je treba na jpre j iskati v obsežnosti Cankarjevega opusa, ki je tolikšna, da zelo otežuje jasen pregled. Posebno vprašanje tega pripovedništva je njegova lirska narava, ki omejuje epičnost, zaradi česar je nastala predvsem množica krajših pripovedi, v katerih se prepletajo številne snovi, kar otežuje natančno razde- litev besedil na zaokrožene tematske skupine. Kljub temu so se v zadnjih letih začela pojavljati prizadevanja, da bi vendarle določili nekatere tematske meje in preučili značilnosti, ki so za njimi. V mislih imamo raziskave Franca Zadravca, med katere moramo najpre j uvrstiti ustrezna poglavja v knjigi Zgo- dovina slovenskega slovstva V — Nova romantika in mejni obliki realizma (Maribor 1970) — in naslednje revialno natisnjene razprave: Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki (SR 1969, št. 1. s. 203—259). Slovenska satira v dvaj- setem stoletju (SR 1973, št. 2, s. 149—185) in — kot jo je avtor sam označil — »del razprave o Cankarjevi sutiri« Subjektivne in objektivne osnove Cankar- jeve satire (SR 1976, št. 1, s. 57—70). ki je v resnici eno izmed poglavij širše analize tovrstnega Cankarjevega pripovedništva. Le-ta je v celoti objavljena v antologiji Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi,* o kateri poročamo. Splošno priznano dejstvo, da v Cankarjevem opusu pripovedna satira za- vzema pomembno mesto, nain je avtor antologije približal na dva načina: na jpre j z izborom iz omenjene plasti in s spremno razpravo, v kateri razlaga izbrana besedila, ob njih pa še precej estetsko man j pomembnih, v antologiji nenatisnjenih. Merilu izbora niso posebej navedena, toda iz spremne razprave je mogoče razbrati, da so ponatisnjena tista besedila, v katerih je satirična ideja naperjena v družbeno in etično sprijenost liberalno-klerikalnega slovenstva ter v germanizacijo ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Urednik antologije je izbrane satire razvrstil v štiri razdelke, ne po kronološkem zaporedju njihovega nastanka. * Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi. Izbral, uredil in spremno razpravo napisal Franc Zadravec. Založila založba Obzorja, Maribor 1976. Prvi razdelek se začenja s satiro na idejno breznačelnost posameznih druž- benih krogov (O človeku, ki je izgubil prepričanje, 1899). Tej sledi — kot jo je označil urednik — »naturalistična groteska (str. 278) Hudodelec (1901), za njo pa je uvrstil »najostrejšo Cankar jevo socialno satiro« (str. 255). Zgodbo o Šimnu Sirotniku (1911). Med njunima nastankoma je deset let, v katerih je Cankar napisal veliko satir, toda urednik je tiste, ki so se mu zdele na jbol j značilne, uvrstil v druge razdelke. Prvega je sklenil z zgodnejšim besedilom Nezadovolj- nost (1901). Iz takšne razvrstitve je razvidno izbirno merilo: razdelek se začenja z družbeno satiro, nadal ju je pa se z besedili, v katerih se le-ta preveša v gro- tesko in fantast iko (v Nezadovoljnosti je npr. obdelan starodaven motiv člo- veka. ki se proda hudiču). Podobno je urejen drugi razdelek; začenja se z družbeno satiro Iz življenja odličnega rodoljuba (1901), nadal ju je se z narodnostno satiro Anastasius von Schiwitz (1907), ki ji je idejno blizu Istrski osel (1911) z »grotesknim simbolom o danajskem darilu tujega gospodarja« (str. 255). Razdelek sklepata podobi iz sanj«, torej besedili iz Cankar jevega zadnjega ustvarjalnega obdobja: Peter klepec (1917) in Kostanj posebne sorte (1915). Glede na njun čas nastanka bi pričakovali ravno obratno razvrstitev, toda urednik je hotel prikazati razvoj Cankar jeve narodnostne satire, zato je postavil Petra Klepca zaradi njegove nedvoumne ideje o slovenskem hlapčevstvu pred Kostanj posebne sorte, čeprav je le-ta nastal prej. Toda v črtici o čudnem drevesu so potegnjene vzporednice z realnostjo tako. da danes sprejemamo idejnost že nadčasovno in ne več samo kot aluzijo na pobi janje v prvi svetovni vojni — tako so jo razumeli Cankar- jevi sodobniki —, čeprav je res, da je bilo prav to povod za njen nastanek. V zvezi s to črtico — in še z nekaterimi — se zastavlja vprašanje njene upravi- čenosti v antologiji. Vanjo sodi, če jo razlagamo tako, kot jo je urednik, češ da gre v n j e j za »satiro o kostanju posebne sorte, pod katerim se razprostira gro- teskno pokopališče, velja pa kot simbol za razpadajočo Avstro-Ogrsko« (str. 256). Poleg takšne zgodovinsko-aktualistične razlage omogoča črtica tudi drugačne, v katerih kostanj lahko simbolizira življenje, za katerim se vedno skriva smrt. Če se odločimo za takšno smer razlaganja črtice, izgine iz nje sled »veljakov« — tokrat kar države — in ostane samo še grozljivo soočenje človekovega biva- nja z njegovim nasprotjem. Tudi zaradi prevladujočega groteskno-fantastičnega ustroja se pojavi pomislek, ali črtica ne bi sodila pre j v antologijo Cankar jeve fantastične pripovedi kot v antologijo satire. Podobno bi se lahko vprašali ob noveli Na otoku (1905), ki jo ima urednik za »klasično obliko« groteske in jo razlaga v spremni razpravi le sociološko, k čemur se bomo še povrnili. Že zda j pa je mogoče reči, da uvrstitev teh dveh besedil v antologiji satire pred- stavlja poskus približevanja nekaterih Cankar jevih del, ki so na jbo l j simboli- stična, k delom z bolj aktualističnimi idejami. Dosedanji literarni zgodovinarji se niso posebej ukvarjal i z besedili, v katerih ideja ni neposredna. Zanimiv primer take vrste je Nina (1906), ki ostaja razmeroma na robu literarnih raz- iskav, čeprav se zdi z vidika avantgardnih iskanj današnjega slovenskega pri- povedništva upoštevanja vreden predhodnik. Tretj i razdelek prinaša tri primere, o katerih je urednik menil, da najbol je predstavl jajo »motiv svetohlinskega šentflorjanstva« (str. 238): novele Razbojnik Peter (1908), Aleš iz Razora (1907) in Polikarp (1905). Tudi tokrat je urednik z razvrstitvijo, ki se ne ravna po kronologiji, pokazal Cankar jevo nenehno na- gibunje h groteski, tokrat k takšni, ki upoveduje etične izvore duševne neurav- novešenosti, poraja joče se v cerkvenih krogih in med kmetstvom, ki je pod- leglo njihovim vplivom. V četrtem, zadnjem razdelku so se »zvrstili spisi, v katerih Cankar sooča umetnika z okoljem in kar napre j polemično izraža svoj umetniški nazor« (str. 239): zgodnja satirična črtica o različnih moralah Z ju t r a j (1899), satira Motovilo (1910), ki je blizu Cankar jevemu zadnjemu ustvar ja lnemu obdobju, novela Na otoku (1905) — v skladu z interpretacijo, po kateri na j bi bila to pripoved o razmerju med umetnikom in družbo —. odlomek iz Bele krizanteme — Publ ikum (1910), k jer motiv davečega pitona zaradi nesporne alegoričnosti omogoča razlago, podobno p re j omenjeni. Prav na konec razdelku in s tem prvega dela knjige je urednik postavil polemični spis Govekar in Govekarji (1906), ki je sicer del Krpanove kobile. Kot takšen ne predstavl ja čistega pripo- vednega dela, zato se lahko vprašamo o upravičenosti njegove uvrstitve v anto- logijo, ki prinaša razen tega polemičnega spisa prava pripovedna besedila. Morda bi bilo knjigi v prid, ko bi bil ta spis (skupaj z nekaterimi drugimi iste vrste, ki jih urednik v spremni razpravi pogosto omenja) dobil poseben raz- delek na jbol j značilnih Cankar jevih teoretično-polemičnih spisov. Edini pri- merek take vrste razbija enotnost antologijskega koncepta, čeprav je postavljen na konec izbora. Drugi del knjige Agonija veljakov obsega obširno spremno razpravo, ki predstavlja sintezo Zadravčevega dosedanjega raziskovanja Cankar jeve pripo- vedne satire. Kot takšna se približuje monografskemu prikazu, čeprav njen avtor meni, da bi le-ta moral zajemati še del Cankar jeve dramat ike in »obsež- nejšo dokumentacijo ali soočenje te satire in zgodovine« (str. 211). Prav gotovo je pri obravnavi vsake satire potrebno navesti določeno mero zgodovinskih po- datkov, da bi postalo jasno njeno dejansko ozadje; todu ker je avtor izbral veči- noma take Cankar jeve satire, ki imajo (tudi) nadčasoven pomen, t j . segajo čez ozke okvire realnosti, iz katere so nastale, bi bilo pretirano historiziranjc odveč. Obseg, ki ga je s tem v zvezi določil v enem izmed sklepnih poglavij razprave, popolnoma zadostuje. Pač pa pr ičakujemo kako definicijo satire, a je v Uvodu razprave in v naslednjih poglavjih ni. Avtor sicer opisuje njene tematske zna- čilnosti, ne poskuša pa podati njenega sistema, po katerem bi se razločevala od groteske, ki je ostala prav tako, k l jub natančnim snovnim opisom, brez siste- matizacije. Zelo natančno pa so osvetljeni motivi Cankar jeve satire, katere za- četke odkrije že v I. 1892, ko je mladi Cankar napisal prve zbadljive epi- grame. V naslednjih letih se pojavi vrsta motivov, ki jih je uspešno uporabil tudi pozneje: literatstvo, rodoljubarstvo in kmečko svetohlinstvo — skratka, že pred odhodom na Dunaj , k je r se je seznanil z novoromantičnimi smermi, se je začel intenziven razvoj njegove satire. Čeprav avtor na koncu svoje razprave (str. 318, 519) zagotavlja, da le-ta ni zastavljena komparativno, vendar opozarja na nekatere vplive, ki so jih s tem v zvezi imele na Canka r j a takratne lite- rarne smeri, npr. dekadenca (n. d., s. 214). V glavnem pa vzporedno spremlja dogodke iz Cankar jevega življenja, ki so pogojevali njegovo satiro, in posu- mezne snovi. Vse te vidike osvetljuje v poglavju Agonija veljakov (téme in motivi), v katerem uporabl ja pojma »karikatura« in »groteska«, ki se zdita sprva splošno razumljiva, a se kmalu izkažeta kot precej nejasna, še posebno tedaj, ko se zavemo zadreg literarnih teoretikov (Kayser, Tamarin, Bartoš), da bi te- meljne prvine groteske razvrstili v zaokrožen sistem. Problem se še bol j zaplete, ko skušamo določiti mejo med grotesko in satiro. Izmed rešitev, ki jih predlagajo omenjeni teoretiki, je morda na jbol j uporabna Kayserjeva, ki pozna fantastično in satirično grotesko. Toda Kayser je bil ob tem premalo natančen (Das Groteske in Malerei und Dichtung, I960), saj mu je Bartoš (Bilješke uz teoriju i tipologiju groteske, UR 1965, s. 71—87) očital, da se je sorazmerno veliko ukvar ja l s fantastično grotesko, premalo pozornosti pa je posvetil vprašanju satiričnega v groteski. Z razmejevanjem obeh področij se razprava o Cankar jevi satiri ne ukvar ja ; če bi se. bi morda postala bolj raz- vidna morebitna Cankar jeva groteska, ki se ne navezuje na satiro. Tako bi verjetno postal očitnejši Cankar jev razvoj v okviru takratnih li terarnih smeri, ki so omogočale takšna besedila. Izpričal bi se ne le zunajli terarni, idejni vidik, ki je Cankar ja pr iganjal k pisanju satire in delno tudi groteske, ampak tudi notranja logika literarnih smeri. Vendar ostaja Zadravčeva pozornost osredoto- čena predvsem na zunajl i terarne pobude, ki jih ob satiri ne kaže prezreti; ko pa se satira začne prevešati v grotesko, pa je bil verjetno bolj odločujoč notra- nji, l i terarnorazvojni dejavnik — vpliv simbolizma. Ob Vinjetah (1899) Zadravec skrbno navaja motive, ki so postali predmet Cankar jeve satire, predvsem družbene. V satiri vidi dve razvojni stopnji ; prva obsega smešenje nižjih oblastnikov (župan, uradnik, časnikar), druga se loteva »vodilne posvetne in cerkvene strukture« (str. 221). Posebno tematsko področje Cankar jeve satire je ljubezen, ob kateri avtor razprave opozarja na grotesknost, katere delež je tolikšen, da začnemo dvomiti, ali omenjene črtice iz Vinjet niso samostojna skupina, ne pa del Cankar jeve satire, v kateri je idejnost vendarle tako poudarjena, da ji je avtor posvetil posebno podpoglavje. Tega so med drugim narekovale nekatere znane Cankar jeve teoretične izjave v korespondenci, zlasti tiste, ki govorijo o njegovi opredelitvi za »tendenčno umetnost / . . . / , ki hoče uveljaviti socialne, politične ali filozofske ideje s silnimi sredstvi lepote« (str. 222). Zadravec upravičeno poudar ja , da pri tem ni šlo za tendenčnost, kot jo pojmujemo v vsakdanjem pomenu besede, temveč za neločljivo povezovanje idej s pripovednimi prijemi. Takšno osvetljevanje Cankar jeve miselnosti je po- trebno, saj jo privrženci Cankarjevega družbenokritičnega pripovedništva, ki pozabljajo na pisateljevo vključenost v tedanje literarne tokove, ki so odda- ljeni od realizma, navadno spregledajo. To pa ne pomeni, da niso omogočali upovedovanja družbenih razmerij, kar naj bi bila sposobnost, ki n a j bi jo imel po mnenju nekaterih samo realizem. Iz Cankar jevih besed se vidi, da se je zave- dal nevarnosti, ki jo prinaša idejna deklarativnost, in da je bil prepričan o nuj- nosti vz t ra janja v območju književnosti tudi takrat, kadar se zavzema za kake ideje. Takšno Cankar jevo prepričanje ostaja navadno prezrto. Nato Zadravec spremlja razvoj Cankar jeve satire ob posameznih črticah, novelah in zbirkah le-teli, npr. ob Knjigi za lahkomiselne ljudi in ob Kralju na Betajnovi, kjer načne razmerje Cankar—Nietzsche, v slovenski literarni zgo- dovini še vedno nerešeno. Pisec razprave meni, da imata slovenski pisatelj in nemški filozof »nekaj skupnih miselnih točk« (str. 234); te se kažejo v Cankar- jevem zavzemanju »za svobodnega, neodvisnega, visokega človeka, ki sovraži vsakršno pasivnost in zasužnjenost, socialno in narodno. Več skupnega imata tudi v formi: za svoje misli ne uporabl jata esejev, člankov, logično grajenih sestavov, ampak duhovito aforistično obliko / . . . / , pri čemer J.../ si naspro- tujeta v veliko več točkah, kot se ujemata« (str. 235). V celotnem opredeljevanju nazorov nemškega filozofa se je avtor razprave opiral samo na Lukâcsevo in- terpretacijo Nietzscheja, objavljeno v knjigi Die Zerstörung der Vernunft , ki je pri nas izšla pod naslovom Razkroj uma (Ljubljana, 1960). V nje j Lukâcs trdi, da Nietzschejeva filozofija predstavlja obliko boja proti socializmu in da je »potrebam tega boja podredil vse svoje mišljenje« (Agonija veljakov, str. 235). Ne da bi se v zvezi z Nietzschejein spuščali v podrobnosti, je treba vendar opozoriti na novejše razlage filozofskih del nemškega misleca (prim. Danko Grlič, Ko je Niče, Beograd 1969; Valentin Kalan, Nietzschejeva metafizika umet- nika, v Friedrich Nietzsche, Rojstvo tragedije, Ljubl jana 1970), ki svarijo pred enostranskimi posplošitvami o Nietzscheju, izvirajočimi še iz nacistične ideolo- gije, kar je vodilo v neupravičeno vsesplošno odklanjanje idej tega misleca. Razen tega omenjena Lukâcseva knjiga med poznavalci velja za m a n j uspelo (prim. Božidar Debenjak, Lukâcs in njegov čas, Delo 12. VI. 1971, št. 157, s. 17, ter članek istega avtor ja György Lukâcs, PiC 1971, št. 7/8, s. 458—440). Da Nietz- schejeve vizije spornega »nadčloveka« ne gre poenostavljati, dokazuje razprava Tineta Hr ibar ja Marxov in Nietzschejev človek prihodnosti (Problemi 1967, št. 49. s. 76—102). Prav zaradi previdnosti, ki jo priporočajo raziskovalci Nietz- schejevih del, postane nas lanjanje pisca razprave o Cankar jevi satiri samo na omenjeno Lukâcsevo knjigo preveč enorazsežnostno. Po tem komparativnem ekskurzu, ki je idejno poudarjen, se Zadravec vra- ča k temam Cankar jeve družbenokrit ične in literarne satire, katere osrednji osebi postajata »rodoljub in literat« (str. 237); ob nj i ju pa se začne pojavljat i še »podoba erotičnega svetohlinca. razbrzdanega pobožnjakar ja« (str. 237), kar da je povezano s požigom Erotike (1899) in ozko katoliško kritiko, ki je zavra- čala Cankar jeva dela. Po 1. 1904 je intenzivnost Cankar jeve satire tako narasla, da je dosegla stopnjo idejne konfrontaci je v Krpanovi kobili (1907), zuto je Zadravcu upravičeno »ena največjih literarnoestetskih polemik, kar jih poznamo v slovenski literaturi« (str. 238). Cankar jeva dela tega obdobja Zadravec deli na polemične spise (npr. Pred- govor o Gospe Judit, Jubi lej iz Krpanove kobile) in na t. i. šentf lorjanski cikel, potem pa natančno osvetljuje Cankar jev boj proti takratni idejno in umetnost- nonazorsko omejeni kritiki na Slovenskem ter riše značilne osebe, ki se pojav- ljajo v tem ciklu (spet rodoljubi, umetnik v spopadu z okoljem). Z natančno razčlenitvijo pr iha ja do kritične ugotovitve, da se je »zaradi omejenih morfo- loških razsežnosti šentflorjanskega motiva in simbola (r)ealizacija / . . . / začela vrteti / . . . / v krogu istih ali zelo sorodnih epskih oseb ali tipov, motiv in sim- bol sta se od novele do novele obrabljala« (str. 239). Tako je upravičeno opozo- ril na slabost Cankar jeve satire tega obdobja. Med umetniško na jbol j uspele in značilne za ta cikel šteje Polikarpa (1905), Aleša iz Razora (1907) in Razbojnika Petra (1908). Opaža tudi, da »od leta 1910 naprej Cankar ni opazneje razširil tematike svojega satiropisja« (str. 253), kar je pravzaprav v skladu s splošno sprejetim mnenjem o Cankar jevem literar- nem razvoju, ki poudar ja preobrat k etičnim vprašanjem ali pa govori o zna- čilnostih t. i. »rožniškega obdobja« v njegovem opusu (prim. Joža Mahnič, Zgo- dovina slovenskega slovstva V, Obdobje moderne, Ljubl jana 1964, s. 68, 105; Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva V, Maribor 1970, s. 196, 214). Pri tem opozarja na izzvenevanje Cankar jeve satire, v kateri se je v tem času kot delna novost pojavila le tema »avstrijskega militarizma in imperializma« (str. 253). Glede na to, da je precej prostora posvetil Cankar jevim nazorskim premikom, ki so vplivali na začetno obl ikovanje n jegove satire, pogrešamo sedaj ide jno razlago njegovega opuščanja satire. Po dovolj natančni razčlenitvi Cankar jeve satirične tematike Zadravec v naslednjem poglavju razprave začne opisovati glavne značilnosti Cankar- jeve pripovedne tehnike, pregledno razvrščene v več podpoglavij. Prvo je na- slovil Pripovedne oblike. V njem navaja, da je »Cankar za satirični namen uporabljal feljton, vinjeto ali črtico, pravljico, novelo in polemični esej« (str. 256) in jih na kratko označuje. Raziskovalno pozornost usmerja k »nekaterim skupnim oblikovnim potezam njegovega satiropisja« (str. 258). h katerim pri- števa »deheroizacijo« in »demitizacijo«, ki ju opaža pri Cankar jevih satiričnih osebah. O nj ih meni, da so tipizirane, vendar tako, da ohran ja jo individualne poteze. Posledica te ugotovitve je razmejevanje med »modelom«, »tipom« in »simbolom«, pri čemer prvi pojem Zadravcu pomeni realne osebe, ki na j bi že 1)0 mnenju nekaterih pisateljevih sodobnikov postale osnova za nekatere lite- rarne osebe. Tako sklepanje je pisatelj zavračal, zda j pa se mu pr idružuje tudi avtor razprave, kažoč, da so pripovedovane osebe nastale s preoblikovanjem potez večjega števila realnih oseb. V tem Zadravčevem početju, ki pomeni upra- vičeno odpravl janje pri nas še vedno precej razširjenega prepr ičanja o isto- vetnosti l i terarnih oseb z realnimi, moti samo uporaba pojma »karikatura« kot nekakšne vmesne stopnje med prej omenjenima vrstama oseb. To pa zato, ker je ne definira, temveč le opoza r j ana zvezo s slikarstvom in grotesko. Razmejitev ostaja nejasna, sa j vse navedene značilnosti kar ikature (duhovita poimenovanja oseb, igra z detajlom in druge) lahko uvrstimo med groteskne sestavine, ki jih avtor navaja na tistih mestih, k jer piše o Cankar jevi psihološki, fantastični, naturalistični in še kaki drugi groteski. Pri tem je opazno, da so te vrste dolo- čene po neenotnem merilu. Sistematične pa so ugotovitve o antitezi kot pri- povednem prijemu v Cankar jevi satiri, kar raziskavo privede k osvetlitvi raz- merja med pisateljevo satiro in njenim besednim izrazom. Tu se avtor zaradi obsežnosti problematike omejuje na prikaz, kako je pisatelj osmešil šentflor- jansko frazersko govorništvo in na jbol j značilne ravni jezika, ki so ga uporab- ljali v različnih oblikah komuniciranja. Pri tem se dotika Cankar jeve ritmizira- ne pripovedne proze, ki je že večkrat postala predmet literarnoteoretičnih raz- iskav (Joža Malinič, Jože Toporišič, Dušan Pirjevec). Ker so se satirična besedila v razpravi pojavl jala na način presekov, to se pravi v tolikšni meri, kolikor je to zahtevala osvetlitev posameznega vprašanja , ne pa kot analiza vseh vidikov celotnega besedila, je avtor drugo poglavje skle- nil z interpretaci jama novel Anastasius von Schiwitz (1907) in Na otoku (1905). Odločitev je utemeljil s trditvijo, da sta »za svojo estetsko vrsto (prva za sati- ro, druga za grotesko, op. M. D.) reprezentančni ali zgledni slovstveni struktu- ri« (str. 291). Y razčlenitvi prve novele obnavlja na jp re j njeno zgodbo, potem opozarja na model iz realnosti in se spet vrača k besedilu s tem, da navaja glavne prvine pripovednega načina, še posebno satirične pri jeme pripovedoval- ca, ki se poistoveti s slavnostnim rodoljubarskim govornikom, poveličujočim narodnega odpadnika, po katerem se novela imenuje. Na podoben način poteka interpretacija novele Na otoku, ki ji Zadravec upravičeno pripisuje simbolni značaj spričo čudnega otoka, na katerem je profesorja naravoslovja preganjala nenavadna žival. Toda pomislek se pojavi ob tistem delu interpretacije, v kate- rem novelo razlaga na osnovi besede »tujec« in njenih zvez sociološko; v bese- dilu namreč ni nikjer najt i določenega namiga, ki bi nam zanesljivo dovoljeval razlago, da gre za spopad med »umetnikom in malomeščansko družbo« (str. 303). Glede na notranji ustroj novele se zdi bolj verjetno, da je oseba pred nami upovedena kot dvojnik ali pa vsaj na paralelen način: profesor je le oseba s so- rodnimi doživetji, kot mučijo — čeprav so le nakazana — prvostopenjskega pripovedovalca, ki se pojavlja v okvirnem delu pripovedi. Besedilo hkrat i začne dobivati alegorično-simbolne poteze: otok pomeni življenje v stiski, zasledujoča pošast pa ogroženost od okolja in predvsem od samega sebe, v čemer res ne gre za opredmetenje »metafizične kategorije«, kot zanika avtor razprave, ampak za spopad človeka z delom svoje notranjosti, o čemer nam precej pove — na drugačen način — sodobna psihiatri ja. Skratka, če novelo že razlagamo z zu- najl i terarnega vidika, se bolj kot sociološka zdi sprejemljiva psihološka raz- laga. Seveda po takšni razlagi besedilo izpade iz koncepta družbenosatirične antologije in dobi reprezentativno mesto v antologiji psihološkega grotesknega pripovedništva. Zadravec razpravo sklepa z dvema krajš ima poglavjema. Prvo, z naslovom Subjektivne in objektivne osnove Cankar jeve satire, je pravzaprav strnjeno motiviranje pisateljevih satir z zunajl i terarnimi dejstvi. Med prve osnove sodijo poteze Cankarjevega značaja, kot jih je mogoče rekonstruirati iz njegovih last- nih izjav, predvsem korespondence, in iz mnenj njegovih sodobnikov. Pri tem Zadravec upravičeno zavrača »biopsihološke razlage Cankarjevega humorja« (str. 307) kol preveč enostranske, in polemizira proti tovrstnim razlagam Lojza Kraigherju ter opozarja na vplive drugih dejavnikov. Odločilnost pripisuje so- cialno neugodnemu položaju, ki je Cankar ja spremljal celo življenje, njegove- mu odnosu do slovenstva in odporu do takratne germanizacije. Ta splet izredno zapletene problematike, ki zahteva samostojno obravnavo, po Zadravčevi sodbi predstavlja »objektivne osnove« Cankar jeve satire. Sestavni del le-teh je tudi celotno takratno slovensko politično življenje. Lahko rečemo, da je področje, ki je navadno pritegovalo starejšo literarno zgodovino pozitivističnega ti pa, obdelano z občutkom za smotrnost, ki jo spremlja zavest o razločku med knji- ževnostjo in realnostjo, ki jo je omogočala. Poglavje Cankar jev smeh ima značaj sklepnega pregleda. Zadravčevo antologijo s spremno razpravo lahko označimo kot eno najbol j tehtnih cankaroloških prispevkov zadnjega časa. Novost pomeni tematska usme- ritev literarnozgodovinske raziskave, ki je uspela posebno tam, kjer je ostajala znotraj samih besedil, čeprav se je izkazalo, da je njihova razmejitev ponekod premalo natančna, tu in tam idejno preveč posplošujoča. Morda pa je ravno v tem skrito plodno izhodišče nadal jn j ih raziskav Cankarjevih pripovednih del. Marjan Dolgan SAZU, Ljubl jana