Postojna plačana v gotovini <ш • 14i»'Vi llillllillilie 11 1......nriHfiïi;ÏIÏ ; v i , ' 4-11 y i * > i t 4 <* f< + Knjiga 12, Ljubljana, 16. oktobra 1932. ŽIVLJENJE Ш SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah ln stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 Ur, polletno 16 Ur, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno i franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo ln uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnikar. Za »Narodno tiskarno« kot tlskarnarja Fran Jezeršek. Vsi v Ljubljani. VSEBINA ŠT. 16.: Dr. VI. Travner: Dvajsetletnica kumanovske bitke. — Iv. Podržaj: V Dušanovem carstvu. — O razvoju človeka — Slike iz življenja in sveta. — Edmond Romazières: Pri glavorezih. — Kaj je videl prof. Beebe v morski globini. — Tornado. — Jesensko cvetje in keramika. — Praktični nasveti. — Znamka za 50 milijard. — Nemški muzej v Monakovem. — Šah. — Univerza za zakonsko srečo. — Drobnogled kot detektiv. — Humor. Univerza za zakonsko srečo To ni naslov kakšnega filma ali burke, temveč najnovejša pridobitev mlade Amerike. Vsa knjižna modrost ne zaleže nič, če sistematična vzgoja za zakon ne naredi iz ženske družice po vseh pravilih. Tako je vseučilišče v Bostonu kot prvo na svetu ustanovilo oficielen tečaj za zakonske znanosti. Tudi tu bodo kakor povsod bolj ali manj nadarjeni, večji ali manjši uspehi, a vsekako bo imelo izprašano in z oznako sposobnosti opremljeno dekle, ki postane ob koncu študija prava diplomirana zaročenka, vse šanse za neskaljeno zakonsko srečo. Pot do nje je kamenita. Učni načrt obsega silo predmetov in zahteva temeljito obravnavo predpisanih tem. Dvanajst profesorjev predava o vseh rečeh, ki jih mora vedeti dekle, če hoče osrečiti svojega bodočega moža. Prva in najvažnejša učna snov, izbera bodočega moža, umetnost, da se daš od njega osvojiti in da si ga trajno navežeš, zahteva dobre psihološke izšolanosti. Finančno gospodarstvo v zakonu, vprašanje dohodkov in izdatkov, zakonsko pravo, pravice žene v primeru ločitve, vzroki ločitve in možnostmi, da se vtem primeru izmažeš z največjim uspehom, vse to je predmet nadaljnjega natančnega študija Obravnavajo se tudi vsa vsakdanja vprašanja, psihologija nakupovanja, gojenje stanovanja, občevanje z osob-jem in njegova vzgoja, posebno pozornost pa se obrača staromodnim, toda neizogibnim predmetom, kakor kuhanju, šivanju, negi dojenčka, higieni. Tečaj, ki ga posebno obiskujejo, je tudi tečaj o okusu, oblačilu in osebni kosmetiki. Kakor vidimo, je učni načrt dovolj obširen in bodoča sreča daje mnogo dela. Toda dekle je v vsakem oziru oboroženo za ne-yarnosti življenja študij zakonskih znanosti traja šest semestrov in se zaključi z zelo strogim teoretičnim in praktičnim izpitom. Ko mine ta z dobrim uspehom, spuste dekle na resnost življenja, ki jo v tem primeru predstavlja moški. Ni znano, da-li dobe absolventke tudi kakšng nasvete, kako naj store, da moža najdejo, dejstvo pa je, da si je newyorška strokovna šola za zakonsko srečo omislila še poseben »klub prvega leta«, ki naj bi mladim zakoncem pomagal preko najtežjega prvega leta (to leto je baje najtežje) z vsemi njegovimi nesporazumi in dvomi. šele čez kakšno desetletje bomo vedeli, da-li se da zakonski problem rešiti na takšen način, s strokovnimi šolami za zakon. Našemu evropskemu naziranju se vidi, da je malo nenavadno, da mora mlada dama to šele »študirati«, kar bi moralo biti prav za prav že v njej sami. Toda ameriško ljudstvo je mlado in njegova mladina je brez tradicij. To pa drži, da so ustanovitelji te visoke šole za zakonsko srečo ne samo izvrstni psihologi, temveč tudi prevejani poslovni ljudje. Gneča ob otvoritvi prvega semestra je bila baje tako velika da so morali letos otvoriti več vzporednih tečajev, če pojde tako dalje, postane Amerika na zadnje še kmalu dežela najsrečnejših zakonov in najmanjšega števila ločitev, česar o njej danes res ne moremo trditi. A-a-O, ZIYDEN1E IN SVET ŠTEV. 16. LJUBLJANA, 16. OKTOBRA 1932. KNJIGA IS. TWTI» 1>ж. VI. Travner Dvajsetletnica kumanovske bitke f\ balkansko vojno 1912—13 se je začelo veliko delo za svobodo in uedinjenje našega troedine-/I ga naroda, ki se je dovršilo z zmagovitim izidom svetovne vojne. Najvažnejši dogodek v prvi fazi te gigantske borbe je bila dvodnevna bitka pri Kumanovem, kjer je premagala srbska vojska pod vodstvom našega sedanjega vladarja stoletnega turškega sovraga, izbrisala za vselej poraz srbskega car-etva na Kosovem, osvobodila po skoraj poltisočletnem robstvu nekdaj slavno in Arnavtov, ki so skušali iztrebiti sistematično krščansko prebivalstvo Turčije in vedni upori v Makedoniji _ posebno 1. 1903 — so naravnost silili sosede, da so se zavzeli za svoje zasužnjene brate. Toda stara medsebojna nasprotstva — posebno zaradi Makedonije — in bojni pohodi četašev so dolgo onemogočili skupen nastop in pospeševali obenem turški imperijalizem. Te razmere se tudi niso spremenile, ko je zmagala poleti 1908 mladoturška revolucija pod lažnim geslom svobode in enakosti vseh držav- PRED DVAJSETIMI LETI: Moment iz napada srbske vojske na ravnem polju brez rovov in okopov veliko Staro Srbijo in zbudila v srcih avstroogrskih Jugoslovanov nepopisno navdušenje in neutešeno hrepenenje po skupni svobodni domovini. Zato se spominjamo dvajsete obletnice te bitke z opravičenim ponosom in z globoko hvaležnostjo za vse, ki so pripomogli k prvi veliki zmagi jugoslovanstva. Vzroki, ki so prisilili Srbijo, da je šla skupno s svojimi zaveznicami Bolgarijo, Grško in Črno goro v boj zoper Turčijo, so bili deloma etično idealni deloma politično gospodarski. Razmere, v katerih je živelo 3 in pol milijona bratov po krvi, jeziku in veri v Stari Srbiji, Makedoniji, Albaniji in Epiru pod vlado 2 in pol milijona Turkov, so bile neznosne. Neprestana strašna nasilstva Turkov in muslimanskih Ijanov ne glede na vera Kajti tudi Mla-doturki so smatrali le sebe za državotvorne in zahtevali od vseh drugih, da se izjavijo za politično otomansko narodnost. Kmalu so se začela nova, še krutejša preganjanja, posebno ko se je pokazala vsa notranja gniloba in slabost Turčije v vojni, ki so jo začeli v jeseni 1911 Italijani zaradi Tripolisa. Tako je prišlo n. pr. tik pred balkansko vojno do velikega pokolja kristjanov v Štipu in Kočanah. Pa tudi ponovne intervencije evropskih velesil pri Porti, ustanovitev mednarodnega orožništva, reorganizacija turške uprave itd. so ostale brezuspešne. Edina rešitev brezpravnega prebivalstva je bila politična neodvisnost v družbi svobodnih sona-rodnjakov. Carinska vojna med Avstroogrsko in Srbijo, ki je trajala z malimi presledki od 1906 do 1910, posebno pa aneksija Bosne in Hercegovine (1908), ki jo Srbija ni mogla preprečiti, sta pokazali jasno osvojevalne namene habsburške monarhije na Balkanu. Le svoboden izhod na morje je mogel zagotoviti Srbiji gospodarsko in politično samostojnost. To pa je mogla doseči Srbija samo z oboroženo silo. Srbi so vedeli, da je boj na življenje in smrt neizogiben. Zato so skrbeli predvsem za vojsko. Armada je dobila iz Francije novo moderno orožje in se pridno vežbala. Pripravljeno je bilo tudi civilno prebivalstvo. Poleg Narodne marca 1912 je sklenila z Bolgarijo zvezo, kateri sta pozneje pristopili Grška in Črna gora. Ta »Balkanska zveza« naj bi pod geslom »Balkan balkanskim narodom« rešila zatirani narod turškega robstva. Dogovori so se vršili pod vodstvom Rusije, Anglije in Francije (trojni sporazum), ki so odstranile nasprot-stva zaveznikov tako, da so razdelile med nje sporno ozemlje. Bolgarija naj bi zasedla pokrajino vzhodno od Rodop-ske planine do reke Strumne, Srbija ozemlje severno in zapadno od Šar planine, Grška Solun in Epir, Črna gora pa obmejne dele. Za ostalo ozemlje so določili začasne meje z ozirom na uporabljene vojne sile. Avstrija in Nemčija obrane so skrbele zato zlasti »Strelske družine«, ki jih je bilo 1. 1910 že 1140. Obenem so skrbeli za svoj gospodarski napredek. Gradili so zlasti nove železnice, tako so merile proge ob izbruhu vojne nad 1500 km, medtem ko jih je bilo 1. 1903 komaj 555 km. Postavili so več tovarn (posebno za konserve), sklenili ugodne trgovske pogodbe z drugimi državami in skrbeli, da so bile državne blagajne v redu. Zanimali so se tudi za splošno izobrazbo. L. 1905. so preuredili dotedanjo Visoko šolo v Beogradu v vseučilišče. Nadalje so ustanovili akademijo znanosti in umestnosti, razna prosvetna društva, predvsem pa številne osnovne šole. Taka je bila Srbija v začetku 1912 v vsakem ozira — materialno in duševno — pripravljena za odločilni boj. 13. nista motili bojnih priprav, ker sta računali s spori med zavezniki — posebno zaradi imperialističnih tendenc bolgarskega carja Ferdinanda — in z zmago turške armade, ki jo je organiziral bivši nemški oficir von der Goltz paša. Avstrija je celo izjavila, da ostane nevtralna, če se lokalizira vojna na Balkan. S tem je hotela preprečiti intervencijo Rusije za primer neuspeha zaveznikov. 29. septembra 1912 je izročila Balkanska zveza Porti skupno protestno noto in zahtevala, da se izvrši 23. člen berlinske mirovne pogodbe iz 1. 1878 t. j. da pridejo Makedonija, Stara Srbija, Albanija in Epir pot zaščito velesil. Na ta poziv je odgovorila Turčija z delno mobilizacijo armade in burnimi pouličnimi demonstracijami. Zato so pozvale tudi vse štiri zaveznice svoje vojske pod DrugI prizor vojske na KUMANOVSKEM bojišču zastave. Srbska mobilizacija je bila razglašena 30. septembra in je zbudila povsod silno navdušenje, že prvi dan so prišli številni rezervisti iz lastnega nagiba na svoja mesta. V sedmih dneh je bilo pod orožjem 400.000 mož L j. 14 odstotkov vsega prebivalstva. Srbija :'e postavila tri armade: prva in najmočnejša (126.000 mož) pod poveljstvom prestolonaslednika Aleksandra naj bi prodirala od Vranje proti Ovčjemu polju, kjer bi se dozdevno vršila «jUvna bitka; druga pod gen. Stepanovicem (60.000 mož) je tvorila levo krilo in imela nalogo, prodirati preko Bolgarijè, tako, da bi napadla Turke od zadaj in preprečila zvezo s Solunom; tretja pod gen. Jankovicem (63.000 mož) naj bi na desnem krilu dosegla Kosovo polje in se združila pri Skoplju s prvo. Poleg teh armad sta nastopila še dva manjša oddelka: ibarski pod gen. Živkovičem (23.000 mož), ki naj bi se preko Meto-hije zvezal z Črnogorci in javorski pod polkovnikom Andjelkovičem (11.000 mož), ki naj bi zasedel sandžak Tovi Pazar. Vrhovni poveljnik vojske je cil izkušeni in zaslužni vojvoda Putnik* njegov pomočnik pa gen. Mišic. Koncentracija se je izvršila brezhibno z železnico ob obmejni fronti. Važno je bilo tudi, da so bila vsa sredstva za vzdrževanje vojske na licu merta. Turška vojska je obstojala izključno iz muslimanov, pred vsem iz Azije. Po mladoturški ustavi bi morali sicer služiti v vojski tudi kristjani, ker pa so bili politično nezanesljivi, jih v bojih niso uporabljali. Turški vojaki so bili od'i » * » * % «» »a. '« 4 < . , I (od leve prott desni) : Kačja božanstva v Indiji. — Raziskovalca atomov Anglež ierford (levo) in danski profesor Niels Bohr, oba odlikovana z Nobelovo i Slika je posneta o priliki zadnjega bivanja lorda Rutherforda v Kodanju. — v Newyorku si grade »taborišče«. — Spodaj (od leve proti desni) : Novo Btarno poslopje severne Irske pri Storncont Belfastu, ki ga bo posvetil angle-rtonaslednik. — Žrtve zadnjega potresa' na Grškem prosijo svetnike za pomoč. -Angleški vojaki, premeščeni v kolonije, se poslavljajo od svojih otrok. Edmond Romazières Pri glavorezih V NAJGLOBLJI NOTRANJOSTI GOZDOV OB AMAZONKI JE DIVJE PLEME INDIJANCEV UGRABILO BELO DEKLE, MANOELO. TOVARIŠI IZGINULE MLADENKE ZAČNO ISKATI, NE DA BI ZA TRENUTEK SLUTILI GROZNE DOGODIVŠČINE, KAKRŠNE JIH ČAKAJO. H' oteč oteti Manoelo, uplenjeno na opustošeni fazendi, so nekateri pijonirji ob Amazonki sto-• I pali proti indijanski vasi, da bi v njej dobili zaveznico. Za stalno so bili zapustili svoja plovila. Niti ene ure ni bilo treba, pa so raziskovalci sprevideli, kako naporna je hoja po goščavi. Vse se je zdelo lahko, dokler so hodili po sledu, ki so jim ga ostavili spretni Indijanci. Ko pa je onkraj potočka prenehal in je Santos, korakajoč odspred, našel le še tisto skoraj nevidno stezo, kakršno puščajo za seboj divjaki na svojih pohodih, se je bilo spoprijeti z naravo. Ako si hotel za vodnikom, si se moral praskati ob trnju in robidju. Goščava se je otepala. Človeka je kar dušilo. Vlažen hlap je vstajal iz tal. Opoldne je ob vodici Santos že velel zaužiti kinina. Toliko so si ga privoščili, da utegnejo oglušeti. Nihče več ni videl neba. Korakali so pod čisto zaprtim oblokom v somraku. Čitati ne bi bilo mogoče. Razen tega je šlo precej strmo. Tako so dospeli nad skaloviti kanjon, po katerem je bučala Parima. Dva ali trikrat so mogli dve sto čevljev pod seboj opazovati besno valovje, ki se je podilo med navpičnimi stenami Santos je ustavil svojo četo1) precèj pred koncem dne. Paziti je bilo treba ne samo na Adino, temveč tudi na mladeniče, ki so se prvič poskušali s turobnim gozdom, koder je bilo pomrlo toliko Ev-ropcev. Učiti se je bilo treba tudi taboriti in hrano iskati. V tej dvojni novi vedi jih je Santos v kratkem izuril. »Najprej viseče mrežnice!« je velel. Ko so bile obešene ter so imeli streho iz palmovih listov kakor tudi tenčico zoper moskite pripravljeno, jim je pokazal vrvi, na katerih so visele. »Oborožili smo jih s s i t n i c o, gosto mrežo ko sit©, kakor sem vam bil pokazal«, je dejal. »To bo oviralo marsika-kega ponočnega vasovalca, da ne bo po- i) Glej istega pisca »Otok se ruši« (A terra cahida) v 2 is 1931, knj. 9, št. 23. Osebe so tam podrobneje označene. Op. preL hajkoval po tej napeti vrvi. Vendar to še ni dovolj. Tu nismo več po rečnih jasah, koder nam je bilo vse lahko...« »Celo sprejemati krokodile in jaguarje.« »In zakuriti ogenj... Ondod skoro ni bilo zverin.« »Z majhnim si zadovoljen...« »Boste videli... Zato vam svétujem, da mi izročite svojo zalogo kreozota, gospod Edmond. Lepo seveda ne bo dišalo, ampak duh bo zoprn živalim kakor nam. V hosti dobi človek nekoliko miru samo za majhne žrtve.« Nato je izginil v šumi z Avgustom in Moricem. Edmond je pomagal Omarju nabirati drv za nočni ogenj. Ob njegovem varstvu so shranili zvež-nje. Pred vsem jih je kazalo odtegniti domačim mravljam2), ki so huda uima ob Amazonki. Kfo je Moric pritresel sijajnega ptiča, obet za izvrsten obed, Avgust pa presnih kraljevskih jabolk, tistih drobcenih ananasov, ki jim v Evropi ne moremo poznati slasti, se je Santos lotil razgrinjati svojim tovarišem neke gozdne skrivnosti. »Pomagale nam bodo, da ne umremo od lakote.« »Pha! Takega strahu pa jaz nimam«, je odgovoril Moric. »še sto korakov nismo napravili, pa so ptiči prišli.« »Ampak druge dni ne boste nič našli.« »Za tri dni imamo živeža« »Ki se ga pa ne smemo dotakniti, kajti ti trije dnevi nam utegnejo kedaj pozneje rešiti življenje... kakor velika buča k a-čase...« Približal se je drevju, ga pazljivo pregledal. Opazil je rdečkasto, gladko deblo. »Ne vem, kako se pravi temu drevesu«, je rekel, »ampak dalo nam bo mleka. Bog daj, da bi ga večkrat naleteli. S konico svojega fasona — brazilske sablje — je naredil široko zarezo. Tekočina, ki se je pocedila iz nje, je bila res mlečne barve. Santos je posrebal nekaj kapljic, da bi vzbudil zaupanje, potem pa je nastavil posodo. Adina je bila 2) H. G. Wells, Kraljestvo mri-.velj, Zis 1932, 22./8. v tem pripravila kavo. Primešali so ji rastlinskega mleka in zdelo se jim je tako dobro ko najboljše mleko iz švicarskih dolin. Omar je pripravljal jed, otrebil ptiča, nalagal na ogenj : tako je mogla Adina z Édmondom in Santosom napraviti nekaj korakov okoli taborišča ter od bliže občudovati amazonsko rastlinstvo. »Vanilje bomo našli med temi kukavicami«, je rekel Santos. »Enako nam bodo palmova drevesa dajala palmovo zelje, kruh, vino, kokosov oreh. A po malem bodo izginila in to bo za nas največja izguba. Med palmovjem je človek lahko preverjen, da ne umre od glada.« Dve uri je že deževalo, a je dež komaj pričel prodirati skozi zeleno streho. Pre- den se je dočista znočilo, so naložili drr na ogenj. Dva moška sta prevzela stražo, ostala četica pa je legla. Zarana so zopet odkorakali v somraku, kamor je tedaj pa tedaj priniknila stre-lica jarkega sonca. Obraz so si zakrili z dnevno tenčico. Kadar jih je naključje privedlo čisto na rob globeli, so obstali, da bi svobodno zadihali. Vrvrajoča voda je sto metrov visoko pošiljala hlad, razpršene kapljice, ki so jih svežile. Sonce je veselo pripekalo. Toda hitro se je bilo umakniti v šumo, v grobnico. »Ne tratimo časa«, je prva zamrmrala Adina. »Nesrečna Manoela Blentaova nima več upanja. Kdo ve, ali se ne bo ubila.« Mumificirana glava bojevnika iz plemena Ži-varo. V naravni velikosti meri glava 8 cm od vratu do temena I. »Mogoče smo bliže vasi, nego se na-dèjamo«, se je oglasil Moric. Santos je odkimal. »Ne, senjor. Da je sovražna vas tako blizu, se razbojniki, ki jih hočemo dohiteti, ne bi bili drznili vkrcati na Parimi blizu teh neprijateljskih sosedov. Mahnili bi jo bili skozi gozd do Urarikoere. Najmanj osem dni bomo morali korakati. Na dan pa ne prehodimo gotovo niti polovico tega, kar bi storil divjak.« . Ni se zmotil. Stopali so ves teden, a nič novega našli. Obleka jim je polagoma silila v cunje. Adina je krpala, kolikor je mogla. Ona sama se ni imela več kaj preobleči. Zveženj, ki ga je nosil Omar, je bil namenjen Manoeli Blentaovi. Moric je bil zamišljen. Sanjaril je po-gostoma o mladenki, ki jo je bilo rešiti. Opisali so mu jo bili kot prav srčkano. Povzoril jo je. Trpljenje, ki ga je prenašala, mu jo je delalo že naprej tako prikupno... Slednji dan je Santos ustavil četo pod drevesom, ki je z vso svojo krošnjo presegalo gozd. Splezal je z motvozom, po indijanski navadi. Z Edmondovim daljnogledom je preiskal okolico. Iztikal je za golim prostorom, za čistvino, kjer je stala vas. Oziral se je za dimom. Oziral se je nazadnje za koncem tega čudovitega kanjona v Parimi, vedoč, da bo našel divjake samo nasproti mirni vodi, po kateri se morejo kretati njih u b e in koder bi mogli ribariti. Šele deveti dan je zopet uzrl rečno ploskev, ki se je širše razgrinjala ter se gu-bila med valovite gozdnate bregove. To mu je dalo nove nade. »Morda dospemo jutri«, je naznanil tovarišem. Krenili so nizdol k vodi. Ondi so se ustavili v polni svetlobi. Tam so precenili višino, ki so jo dosegli. Zrak je bil hladen, poživljajoč. Komarjev ni bilo več dosti, drobcene mušice niso več nadlegovale. To ni bilo več dušljivo ozračje kot v gozdu, nezdrava plesen in zatohli-na, neprestani duh po hamâmu.3) Drugi dan je večkrat obstal, da je splezal na drevo. Proti tretji uri je vzkliknil, spuščaje se nizdol: »Selo sem opazil. Preprosti nasadi, okoli njih pa juka.«4) Moricu se je hotelo vriskati od radosti. 3) Arabsko: ham-mâm = vroča kopel. Na Turškem ime javnih kopališč. Pri nas je tako kopel opisal Rud. E. Marn, SI. N. 25. VII. 1900. Srbsko: amam. 4) Palmova lilija, polgrm. Op. prel. »Pred vsem pa nobenega hrupa...« je opomnil Santos. »Izrabiti je treba osuplost. M a 1 o k e teh rdečekožcev so komaj kilometer daleč od nas. Kadar pridemo do njih, ustrelimo vsi hkrati v zrak. Groza bo v prvem trenutku tolikšna, da se bomo mogli približati in pozneje izpričati, da smo sprožili samo za kratek čas.« Srčno so mahnili dalje, spotoma pa rezali ovijalke, sekali ostre veje, se neprenehoma bojevali z goščo. Santos se je ustavil. Po rahlih znamenjih je sodil, da se bliža človeško življenje. Opažal je stvari,-ki bi bile ostale drugim popolnoma prikrite. Vedel je, da pride zdaj zdaj na piano. Namignil je moštvu, naj pripravijo puške. Z roko je vnovič priporočil molk. Korakal je brez vsakega šuma. Niti vejice ni zlomil in tovariši so ga skušali posnemati. »Smo že tam«, je dahnil Edmondu na uho. Mladi mož pa ni nič videl. Gozd je bij tako teman. Nobena reč ni napovedovala jase. Toda po desetih minutah, a ne več, je pricvrela svetloba pod veje. Santos je podvojil opreznost. In nenadno se je zagnal, skočil na piano, kjer je bilo v sredini več m a 1 o k, velikih okroglih koč, in sprožil svojo puško. Minuto pozneje pa je počil skupni strel. In domačini, moški, ženske, trebušata deca so kleče prosili milosti. Vsi so bili uverjeni, da prihajajo še drugi belci iz gozda; da so jih obkolili, da bodo puške še govorile in da sovrag nima druge misli kakor porezati glave, jih mumificirati ter doma obesiti. Ali Santos je stopil naprej. Govoril je. Domačini so vzdignili glave. Kdo ve koliko niso bili oblečeni. Imeli so široko Uce s štrlečimi podočni-cami, obuzdanimi očmi, bujne lase, a brez brade in brkov. Poslušali so, razumeli. In na obličje se jim je vrnil nasmeh. Nekateri so vstali. Adina se je plaho stiskala k Edmondu. Avgust je odvil zavoj zrcal in ovratnic. To je bilo več ko dovolj, da se je groza spremenila v preveliko domačnost. Možje so morali odbiti Indijance, jih držati v malo varnejši razdalji. Santos je govoril z načelniki. Velel jim je sklicati zbor, da jim obrazloži namen svojega obiska. Ko so darila vsakogar osrečila, je sedel med vojščake in pričel pripovedovati. Zamolčal ni, da je mladenko uplenil sovražen rod in s kakšno zvijačo so krivci poskusili pripraviti v smrt prebivalstvo te »aldeje« (vasi). Možaki so besno godrnjali. Pozvali so še druge člane pohoda ter jih odvedli v eno izmed krožnih m a 1 o k, ki so služile v skupno bivališče kakim petdesetim ljudem. In ondi so pokazali nekaj groznega. Obešene glave z dolgimi svetlimi lasmi, zašitimi ustnami, prave glave, ki pa so bile od obradka do lasišča v celoti komaj šest do sedem centimetrov visoke. »To so glave njihovih nasprotnikov«, je pojasnil Santos. »To so bili vojščaki iz plemena, ki ga hočemo kaznovati.« »Pa ti menda niso dosti boljši, ka-li?« je pozvedal Edmond. »Seveda, ampak koristili nam bodo.« Vrnivši se na zbor, je podrobno opisal svoje moči. Ponudil se je, da raz-kaže silo strelnega orožja. Sklatil je ptička, ki je čepel na vrhu visokega drevesa. Indijanci so kar zijali. Nekaj vojščakčv se je vračalo z reke, ker so že slišali o neverjetni novici. Bili so še manj opravljeni kot oni, ki so počivali v »aldeji«. Na koncu je bilo okoli Evropcev nad sto krepkih ljudi, nizkega stasa, pa čvrstih mišic. Santos jim je brez ovinkov povedal, česa želi. Pomagal jim bo, da se bodo maščevali nad svojimi sovragi. Povrnejo se z zbirko glav, da še nikoli take. Poslej bodo zavezniki belcem in potakem se jih bo vsakdo bal. Po pohodu dobé še toliko darov, kolikor jih že imajo. Indijanci, »oblečeni v sončni žarek«, so bili videti navdušeni Zastran lepšega so želeli, da odgovore čez eno uro. Med tem je Santos dal postaviti tabor na drugem koncu laza nasproti ma-lokam. Imel je svoje razloge, da ni docela zaupal svojim novim prijateljem, in je povečal čuječnost. Po eni uri je prišel načelnik in naznanil, da pleme sprejme in da odidejo drugo jutro. Da si ga podvrže, je Santos z neznatnimi stroški igral čarovnika. Spustil je pozivno raketo, prižgal nekoliko vžigalic, omamil roko načelniku s kokainom, češ, da se zdaj lahko ureže, ne da bi čutil. Nazadnje se je dal glavar prepričati, se precej globoko zarezal in med osuplim vzklikanjem priznal, da ni čutil nobene bolečine. Vsi vojščaki so hoteli poskusiti, toda Santos je kar prenehal. Zaloga mamila, ki bi pozneje utegnila prav hoditi, bi se bila mogla pri tem potrošiti. »Sedaj pa jih pustimo, da se opravijo«, je velel vodnik in odvedel svoje tovariše. »Njih oprava«, je momljal Moric. »Hm! Stvar se mi ne zdi kdo ve kaj zamotana.« »Malo kasneje boste videli.« In res pred nočjo se je prišlo vse pleme razkazovat ob hrupnih, hrabrih kretnjah. Vojščaki so bili grozni. Od glave do nog so bili poslikani s sirovimi obroči, nalik ovratnicam in zapestnicam. Huitov velikanski oreh jim je dal slonokosteno črnino, u r u k u pa fantastično rdečino. To je bilo sto hudičev, izbljuvanih iz pekla. »Zdaj pa se lahko umivajo, kopajo... Nôbene nevarnosti, da izgubé barvo prej ko v dveh ali treh mesecih«, je trdil Santos. Pustivši deset mož za stražo v selu, je drugo jutro četa odrinila. »Hodite spred«, je bil rekel poglavar z veliko vljudnostjo. A Santos ni dosti zaupal. Zahteval je, da ostane pri zadnjem koncu odprave. »Saj jim je samo v korist, ako zares ostanejo z nami«, je pripomnil Avgust. »Kaj pa želja, da se polasté naših ča-ril in si prisvojé skrivnostne moči, ki jih domnevajo pri nas in ki so jih premamile, da so se nam pridružili?« »In potem?« »Zavezniki nam bodo, dokler bomo imeli pazko nanje in dokler ne bodo oni drugi v krtovi deželi«, je suhoparno izustil mulat. »Potem pa strašni sovražniki, katerih se bomo morali otepati, bodite prepričani.« (Dalje), Hranjenje krompirja Če se hrani krompir v neposredni bližini jabolk, potem, kakor kažejo izkušnje, ne začne poganjati. Razvoj poganjkov pa so v stanu ovirati samo zdrava, zrela jabolka, dočim nezrela in pokvarjena nimajo nanje nikakega vpliva. Zrela jabolka so lahko tudi olupi j ena, ne da bi se zaradi tega zmanjšal učinek. Če se shrani krompir na ta način, potem lahko čaka prav do konca junija, ne da ba se kvaril z^odgamjkl. V"-"--"] oda je za nas zemljane še zmerom najbolj neprodoren element Nekaj deset metrov pod _ gladino nam je za zdaj postavljena meja, preko katere lahko samo še pasivno opazujemo in kombiniramo, ne moremo pa fizično poseči v ta svet. V globočinah nekaj sto metrov nam je mokri element bolj tuj nego podzemlje ali stratosfera. Kaj se dogaja v morskih globinah, kakšna bitja žive tamkaj in kako, kakšna je prav za prav podoba tega kraljestva večne teme, o vsem tem še prav malo vemo in smo večinoma navezani na sklepanje, ki je pa seveda majavo, dokler ga dokazi ne podpro. Šele zadnja desetletja so začeli tudi globoko morje natančneje raziskovati. Zmerom je na poti nekaj ekspedicij, ki merijo globine, določujejo oblikovitost in geološko sestavo morskega dna, zlasti pa zbirajo primerke živalstva in rastlinstva, ki mora biti čisto posebno ustrojeno v takih globočinah. Vzdrževanje takih odprav je zelo drago in zaradi tega se tudi podatki le prav počasi zbirajo in počasi izpopolnjujejo medlo predstavo, ki jo imamo o globokih morjih. Človek sam ne more prodreti v take globočine in si mora ustvarjati sodbo samo po tistem, kar na slepo srečo potegne iz njih, ali kar dotiplje s svojimi aparati in instrumenti. Večje globine v svrho opazovanja se dado doseči v izboljšanih potapljaških zvonovih. Tako se je n. pr. sloviti angleški živaloslovec prof. dr. William Beebe nedavno spustil v potapljaškem zvonu kroglaste oblike, ki ga imenuje »bati-sfero«, 750 m globoko v morje. Dr. Beebe je nameraval že 1930 izvesti svoj načrt, toda za tako gigantsko delo je treba vse dobro premisliti in se vestno pripraviti. Letos so zgradili po njegovih načrtih »batisfero« (jekleno kroglo), ki je nudila dovolj odpora ogromnemu vodnemu pritisku. V tej krogli se je prof. Beebe s svojim asistentom v bližini Ber-mudov spustil v morje. V dveh urah je dosegla »batisfera« globino 500 m in prof. Beebe je sporočil po mikrofonu, da se razprostira vse naokoli temna noč. (Njegova opazovanja so brezžično oddajali po vsej Ameriki.) V naslednjem prinašamo kratke izjave pogumnega učenjaka: »V moji batisferi«, pripoveduje Beebe, »so znanstvene priprave vsake vrste, električna peč in zelo močna razsvetlja- Kaj Je videl prof. Beebe v morski globini va, tako da lahko mečem močne žarke luči skozi majhna okna batisfere. S par-nikom Freedom sem bil zvezan telefonski, njegov radio pa je lahko prenašal podrobnosti o mojem raziskavanju v širni svet. Spremljal me je O tis Barton iz ameriškega prirodoslovnega muzeja. 2e pred dvema letoma sem se bil spustil v mor-ske globine do 250 m, to pot pa sem hotel še prekositi doseženo globino. Pogre-zanje se je izvršilo zelo hitro in brez težav. Prvi vtisk, ki ga dobi človek pri globini 600 m, je obupen občutek osamelo-sti in smrti. Zdi se mu, da je daleč od zemlje na kakem hladnem in pustem planetu, kjer je ugasnilo vsako življenje. Toplina vode, ki jo beležijo toplomeri na vnanji strani batisfere, pada z največjo brzino, še bolj pa se občuti hlad v notranjosti zavoljo popolne teme in zavoljo pomanjkanja vsakega izvora toplote. Pri 800 m se nam zdi, da smo se potopih v morje črnila ah v ogromno morje mrtve vode, ki loči zemljo od pekla Toda čim globlje se spuščamo in čim bolj se bližamo globini 1000 m se prizor DR. WILLIAM BEEBE »Piccard morskih globin« s svojo »ba- tisfero« kor da gledamo črno nebo, posejano z zvezdami. Svetlikajoče se točke se nam bližajo ali se oddaljujejo od nas, kakor da padajo zvezde. Večje nam prihajajo nasproti in njihova oblika postaja vedno razločnejša. Tajinstveni prebivalci tega temnega in neznanega sveta mečejo hladno rumenkasto svetlobo iz svojih teles. Tu sem dal povelje, da ustavijo spuščanje, da sem lahko opazoval in fotografiral čudoviti prizor. Človeško oko se brž privaja novim okoliščinam. Milijarde malih živali migota v teh globinah. Oblike je nemogoče ugotoviti. Človek ne ve, da-li so to ribe ali spake, da-li so te prikazni majhne ali velike in da-li je njihova luč trajna ali pa se prekinja. Okoli batisfere postaja vse tako živo, da lahko uporabim kamero. Razvite plošče bodo odkrile vnanjost teh neznanih prebivalcev morskih globin. Nenadoma se mimo naših oken raztegne velika senca. Ogromno telo, dolgo dva do tri metre se vali mimo naših okenc, čudovišče je podobno ogromni ribi, katere žrelo se otvarja in postaja svetlo. Slične živali nisem videl še nikoli, razen morda na japonskem porce- Zadnje priprave za spustitev »batisfere« v morsko globino popolnoma izpreminja. Plahost nas mineva in se umika začudenju. Zroč skozi kristalna stekla odprtin se nam zdi, ka- : IM lanu, kjer se vidijo spake te vrste. Nekoliko časa ogleduje »kralj morskih globin« našo pripravo, dvakrat trikrat grozeče odpre žrelo in nas obsuje s svojo svetlobo in plove mimo. Za tem vidimo roj svetlih točk, ki se pomika par metrov daleč od nas. V tem trenutku pa se ona ogromna spaka obrne z bliskovito hitrostjo, odpre svoje žrelo in razsvetli vso bližino. Kmalu se žrelo zapre, tema nastane — roja svetlih točk ni več. Tisoč metrov pod morsko gladino se je ponovila stara enolična drama življenja: močnejši požira slabejšega, Še bi radi opazovali čudovito življenje, ali treba se nam je vrniti, ker smo skoraj popolnoma potrošili zalogo kisika. Zato damo znak za povratek. Naše po- Tornado e se je v praznovernem srednjem veku kdaj pripetilo, da so med dežjem padale z neba tudi _ ribe, žabe in druge take nenavadne reči, je to zmerom pomenilo kazen božjo ali pa vsaj nič dobrega obetajoče znamenje. Današnja skeptična doba bi dejala, da so to same bajke. Pa ni res. Dejanski se lahko pripeti, da padajo z neba take reči in tudi same »ošpičene preklje« kakor pravijo ljudje. Meteorologija smatra dež, med katerim padajo na zemljo tudi drobne živalce, za sicer redek, a vendar povsem naraven prirod-ni pojav. Sestavljena je bila celo statistika o deževanju rib, v kateri je zabeleženih skoraj ' sto dokazanih primerov iz nekaj stoletij. Zadnjikrat so deževale ribe maja 1928. Vzrok teh nenavadnih padavin so zračni vrtinci. Vrtinec z navpično navzgor tovanje je trajalo vsega dve uri in ko zopet napolnimo svoja pljuča s svežim zrakom na belem dnevu, imamo v zalogi le še par litrov kisika. . Prihodnjič kanim ostati v morskih globinah dalje časa, morda mi bo uspelo, da se pogreznem še niže, kajti problemi življenja na morskem dnu se dado proučiti le s čestimi poskusi na raznih mestih in v največjih možnih globinah«, zaključuje Beebe svoje pripovedovanje o bajnem podmorskem svetu. S sličnimi pripravami bo nedvomno uspelo postopno prodreti v čedalje večje globine in počasi odkrivati tajinstveni svet oceanov. Prirodoslovju se bo odprlo v morskih globinah novo kraljestvo flore in favne. Tornado se bliža: fotograf, ki Je posnel to sliko, je bU v življenjski nevarnosti. Slika je sneta v oddaljenoeti 1 km usmerjenim zračnim tokom, ki se hkrati pomika naprej, učinkuje kakor ogromen sesalnik, pri potegne vase vse ne pretežke in nepritrjene predmete ter jih dvigne Od leve proti desni: preteči tornado neposredno pred izbruhom; začetek tornada; skoraj do zemlje segajoči lijak in tornado je dosegel zemljo V Kansasu tornadi, ki se tamkaj napačno imenujejo tudi cikloni, niso nikaka redkost. Proti uničujoči sili teh vrtin-častih viharjev je človek popolnoma brez moči. Vesel je, če si more rešiti golo življenje. Kadar se bliža tornado, se poskri-jejo farmarji v podzemeljske zaklone. Edino tamkaj je popolnoma varno. »22. julija 1930 — pripoveduje Keller — je bil nenavadno soparen dan. Kar slutil sem, da se nekaj hudega pripravlja, pa sem se nekam nemiren oziral na nebo, ki je čedalje bolj temnelo. Naenkrat sem opazil lijaku podoben oblak, ki je zmerom zanesljivo znamenje, da se bliža vrtinčasti vihar. Oblak je bil teman kakor sama noč in kmalu se je pomolil iz njega srkalni rilček, ki se je čedalje bolj svedral proti zemlji ter postajal vse večji in večji. Strahoma sem opazil, da se pomika tornado v smeri proti moji domačiji. Brž sem spravil družino v klet, sam pa sen} še postal na vratih, da jih zaprem, kadar bo vrtinec dovolj blizu. Večkrat sem že doživel tornade, tako da me več ne zmede splošna panika, ki zgrabi spričo tega silnega prirodnega pojava vsa živa bitja. Ohranil sem si oblast nad svojimi peterimi čuti in preden sem nameraval zapreti vrata, sem se še enkrat ozrl proti črni trombi, ki je divjala proti nam. Pokrajina je krog in krog ravna in ker ni deževalo, sem imel po- visoko v oblake, odkoder jih veter lahko zanese več kilometrov daleč v stran in odloži šele tamkaj, kjer so zračne struje že kolikor toliko umerjene. Na ta način pride do padavin, ki se zde tem bolj čudne; ker v tistem kraju morda niti ni bilo tako silnega viharja. Če tak zračni vrtinec doseže vodo, potlej jo prav tako posrka v višino in se napravi tako zvani vodni smrk, navpičen, zvrtinčen vodni steber, v katerem so seveda vse vodne živali, ki jih je prehitelo in te odnese vrtinec s seboj, da jih nekje daleč proč vsuje spet na zemljo. V statistiki zabeleženi primeri, ko so deževale ribe, so strogo obrazloženi in je pripomnjeno, da so bile ribice, ki so jih pobirali po dežju, največ za prst velike. Zračni vrtinci ali trombe, ki jih često tudi pri nas opazujemo, kadar srkajo in vrtinčijo prah po cestah, so teoretično popolnoma slični strašnim tornadom in tajfunom v subtropskih deželah, le da so pritlikavci v primeri z njimi. Nedavno se je ameriškemu farmarju Kellerju iz Greensburga v državi Kansas posrečilo iz néposredne bližine opazovati takšen tornado. Njegovo poročilo je edinstveno med opisi teh silnih prirodnih pojavov in nam ustvarja dokaj jasno predstavo o mehaniki zračnih vrtincev, hkrati pa podaja precej točno razlago, tičo-čo se poprej omenjenih padavin. polnoma prost razgled. Zdaj sem šele opazil, da so se bližali prav za prav kar trije tornadi hkrati. Dva sta nalik debelim nihajočim vrvem visela iz oblakov, tretji, najbližji in največji, ki ga je gnalo prav v mojo smer, pa je bil podoben raztegnjenemu lijaku, obrobljenem na vrhu z vencem raztrganih oblakov. Spodnji del trombe, ki je pometal po tleh, se je začel prav takrat nekoliko dvigati, kar je pomenilo, da se za enkrat ni bati, da bi tornado tudi nas pomedel. Zato sem ostal pred kletjo, toda budno pripravljen, da vsak čas smuknem v varno zavetje. Počasi se je primikal črni vrtinec. Raz-kuštrani spodnji del lijaka je prožno kakor lovka polipa poskakoval gor in dol, ne da bi se še kdaj dotaknil tal. Niti za las se ni odmaknil iz prvotne smeri. Prihajal je bliže in bliže. Stal sem kakor ukopan in gledal v prikazen. Bilo je kakor v grobu, zrak je bil dušljiv, neprijetno je dišal, tako da mi je kar sapo jemalo. Zdaj šele se je zaslišalo neko sikanje in potem rjovenje, ki se je zdelo, da prihaja naravnost iz lijaka. Dvignil sem glavo in na svoje veliko presenečenje opazil, da gledam naravnost v sredino zračnega vrtinca. Tromba je imela spodaj kakih 30 metrov široko okroglo odprtino in v tej širini je bila votla — kolikor sem seveda mogel v naglici preceniti — še kak kilometer visoko navzgor. Stene tega črnega žrela so tvorili neverjetno naglo se sukajoči oblaki in med njimi so venomer švigali bliski, tako da je bila notranjščina gigantskega rova fantastično razsvetljena. Na spodnjem robu trombe so se kar naprej tvorili manjši lijaki, ki pa so naglo spet izginjali in delali prostor drugim. Videti so bili kakor repki, na robu glavnega lijaka. Zdelo se mi je, da prav od njih prihaja tisto sikanje, ki se je pošastno razlegalo po ozračju. Srednje žrelo je bilo popolnoma prazno, le visoko gori je bila videti nekakšna temna gmota, ki je pa nisem mogel natanko razločiti. Bila je prav sredi žrela in je ritmično poskakovala navzgor in navzdol. Počasi se mi je pomaknil tornado iznad glave in se oddaljil. Imel sem dovolj časa, da sem si ga ogltJal od zunaj in od znotraj. Ko je tornado minil moja poslopja, se je rilec iznova ponižal, udaril na zemljo in pograbil hišo in skedenj soseda Evan-sa. Njegova družina že ni imela več časa, da bi se umaknila v podzemeljski zaklon, zato so ljudje v zavetju nekega nizkega griča polegli po tleh in se oprijeli grmovja. Tornado pa je bil tako močan, da jih je dvignil od tal in eni domačih hčera je dobesedno strgal obleko z života. Evans je moral gledati, kako mu je vihar razdejal hišo. ' To poročilo je podal Keller vremenski opazovalnici svojega okraja. Keller je pameten, trezno misleč človek štiridesetih let in lahko verjamemo njegovim besedam. Njegov opis je bil sprejet tudi v poročilo uradne vremenske opazovalne službe. Kako neznansko velike sile se sreča-vajo v tornadu, se da le površno oceniti. Sodijo, da doseže v trombo posrkani navpični zračni tok brzino do 200 km na uro, vrtenine na obodu pa do 130 km. Natančne meritve so seveda nemogoče, in če bi tornado tudi slučajno zadel na katero vremenskih opazovalnic, ne bi ostali ne podatki ne instrumenti, kar bi bilo mahoma vsega konec. Neki nazoren pojm o silni rotacijski brzini teh zračnih vrtincev si lahko ustvarimo, če upoštevamo — za kar jamčijo avtentična poročila — da lahko tornado zapiči slamnato bilko centimeter globoko v drevesno Tornado, ki je divjal v Nebraski, je napravil večmilijonsko znatno škodo in poškodoval prebivališča skorjo, in da z leseno letvo prebije železen nosilec. Velikanska brzina je potrebna, da dosežejo tako lahka telesa kakor slama in les tako veliko kinetično energijo, da učinkujejo skoraj kakor projektih. Če sega tornado prav do zemlje, potlej pušča na rahlih :leh tako sled za seboj, kakor da bi potegnil z velikanskim plugom in teren je videti, kakor da bi bili na njem prav kar dodelali kopači pri gradnji železniške proge in da je treba samo še položiti tirnice na lepo izravnani trasi. Ako pa se tornado poniža do vode, dvigne nad gladino ogromen vodni steber in vse kar je plavalo v njem. Vrtinčasti viharji v zmernih pasovih se niti zdaleka ne morejo primerjati s tornadi ali tajfuni, vendar pa utegnejo imeti včasi toliko moči, da dvignejo na jezeru ali na reki večji ali manjši vodni smrk in odnesejo živalce, ki jih z njim vred zagrabijo, nekaj kilometrov v stran, kjer potlej dežujejo ribe, žabe in vsakovrstni črvi na veliko osuplost ljudi. Dandanašnji spadajo take padavine prav tako v vremensko poročilo, kakor dež, sneg ali toča, kronisti šestnajstega stoletja so pa pisali o njih dolgovezne in globokoumne razprave, ker si takih pojavov niso upali pripisovati naravi, marveč zgolj višjim silam, 'ti so morale takrat pač povsod pomagati iz nevednosti- ČLOVEK IN DOAV 'Jesensko cvetje in keramika Modema arhitektura mirnih gladkih sten, preprostega in premočrtnega pohištva p^išča do veljave živo umetnost cvetja bolj kakor kdaj poprej. Prav preproste vejico se vidijo krasno stilizirane in odkrivajo vso neizčrpno lepoto svojih oblik, de se uporabljajo s pravim občutkom. Posebno dekorativne so vejice ]e-sensikega listja, jagode in nekatere preproste cvetlice. Daljše vejico ras to iz vaz v prelestni igri linij, samo biti rno-raijo kolikor mogoče dolge, da lepo učinkujejo. Za vazo se ni treba bati. Naj bo še tako majhna, se ne bo prevrnila, če poprej vsu-jemo na dno plast svinčenih šiber ali kake druge težke drobnjadi. Dolga' vejica malih jesenskih aster, dve vejici rdečega hrasta z bizarno narezanimi listi, vejice črnih, rdečih in rumenih jagod, zlasti peščeni trn in prijazni lampijemoki, to so same Skromne rastline, ki pa lahko za čudo lepo učinkujejo, če ee harmonično družijo z bleščečimi, sočnimi barvami keramike. Ta strogi pa vendar od luči trepetajoči material ustvarja naij tesnejšo zvezo med rastlino in posodo, zakaj kerami&a je čisto iz materiala rojena umetnost in baš v tem, pa v mičnih slučajnostih, izvira jočih iz same tehnike izdélovanja tiče njene vrednote. Velika kvaliteta keramike izvira iz enkratnega neposrednega obliko- vanja z roko in od tod, da se pri vsakem vzorcu naredi nekoliko drugačna glaisura, ker žganje napravi, da dve posodi nikoli nista enaki. Keramična glazura je gosto-tekoča in kakor plašč ogrne obliko, ki mora biti na to že preračunana, precizno razčlenjena, da »e ne zabrišejo finese. Problem barvanja keramike je zelo obsežen in še dolgo ne bo zaključen. Vsaka keramična delavnica si zdaj še sama izdeluje glaziure, in skrbno čuva tajnost novih efektov, če se ji posrečijo. Posebno težko je napraviti lepe rdeče glaziure in se izato leipi primeri prav posebno cenijo. Prelivanje raznobarvnih glazur je posebna lepota keramike in neizčrpno polje, na katerem se lahko izživlja umetnikova fantazija. Za poznavalca je še posebno mikavno, če je glazura preprežema s tistimi tenkimi. lasnimi razpoklinicami »craquelé«, ki nastanejo zaradi prenaglega «hlajenja. Lepota te pajčevimasto fine mreže je v njeni absolutni neenak omernosti, ki pa vseeno ne more biti brez zakonitosti Tudi te razpoki inice se izkoristijo za kar največji efekt. Vanje se vtare barva, potlej se pa rvidijo na svetlejših posodah in napravil ja j o v tisk, kakor da bi bila vaza odeta v genialno stkan pajčolan. Cvetje v sklad spraviti z vazo, je velika umetnost. Treba ni samo odtehtati vseh svetlobnih in barvnih odtenkov, mairveč "uravnovesiti tudi vonjivi, lahki ustroj rastline s kompaktno formo keramike. Včasi dosežemo dober efekt z eno samo 'vejico, če jo postavimo v sloko, lepo oblikovano ,vazo, včasi pa se okolici bolje prilega šop pisanega cvetja v široki, plitvi skledi Zdaj se prodajajo take sklede neke povsem nove oblike z hiknjičavim dvojnim dnom. Semkaj se lahko potaknejo peolji cvetlic ,v primernih medsebojnih razdaljah, tako da pride tudi vsak posamezen cvet popolnoma do izraza. Če poskušamo doumeti lepoto cvetlic in jo združiti z umetniško izoblikovanim poscdjem, potlej bomo odkrili v tem prizadevanju neusahljiv vir ve-•elja in zadoščenja. Praktični nasveti Stiskalnica za krompir Stiskalnica, ki jo kaže slika, je zelo pripravna za pasiranje krompirja in vsakovrstnega sadja. Da se trdno priviti na kuhinjsko mizo in za stiskanje ne zahteva posebno močnih rok. Gospodinji prihrani mnogo dragocenega časa, vrhu tega se pa sadeži z njo mnogo lepše pripravijo kakor na običajne načine. Krtača brez ščetin Na razstavah in sejmih se zadnji čas ovsod priporočajo neke vrste novih krtač, i imajo sicer običajni leseni hrbet in so po obliki sploh podobne navadnim, a imajo mesto ščetin oblogo iz ostro valovitega ebonita. Ta sinov se pri trenju ob tkanini naelektri in snka nase drobne delce prahu in nesnage, tako da prahu ne zvrtinči Siimo kakor navadna krtača, ampak ga res potegne iz obleke. Razen tega ebonitne krtače blagu mnogo bolj prizanašajo nego navadne. Pričvrstitev posod Spodrsavamje posod pri napravljanju testa in vobče povsod, kjer je treba mešati kako gosto snov, je povod večne nejevolje pri gospodinjah. Zdaj pe se je pojavilo na trgu dobro odip omagalo proti tej nevšečnosti: lesen križ z osmerimi, votlimi podstavki iz kavčuka, ki se zaradi same ■teže posode inočno prisesajo in sicer spodaj na mizno ploščo, zgoraj pa na dno posode, ki se na ta način ne more več izmikati» ___ Nezgorljiva drevesa Da se omeje gozdni požari, sade v Zedi-njenih državah in na Francoskem po načrtu nezgorljiva- drevesa. To je novo in zanesljivo sredstvo. Eno takih dreves je Niauli. Spada med avstralske evkalipte, do 150 m visoke korenjake, katerih lub obstoji iz več suhih, ko kamen trdih plasti. Odtod njih grški naziv: eu = dobro, ka-lypto = skrijem (iz te besede izvira tudi slovanska koliba). Med plastmi je zrak. Cedikasta smola zaduši vsak plamen, tako .da je drevo prav za prav negorljivo. Sade ga v širokih progah križem po goščavah kot jez proti gorečim uimam. V kanadskih in severnoameriških šumah se Je že obneslo to lepo drevo, ki navzlic hladnemu podnebju doseže 50 metrov višine. ZNAMKE P RI POVE DU7E70 Znamka za 50 milijard ... 1. jan. 1872. so prišle v promet prve znamke nemške državne pošte. Odslej so Nemci izdali okrog 550 različnih zinamk. To število se bo videlo marsikomu visoko, a le na prvi pogled. Velik odstotek znamk, ki so izšle po 1. 1918., namreč 95 odst., od- pade na dobo inflacije, ko so se vrednote tako silno hitro spreminjale. Do 1. 1918. so izšle samo 104 zinamke. Mala Grma gora je v istem času natisnila 114 različnih znamk, Bosna 144 zinamk, razne eksotične dežele še več, to pred vsem zato, ker jim je emisija novih znamk s strani zbiralcev donašala ogromne dobičke. Po z edin j en ju Nemčije so delale težave čestokrat zahteve posameznih zveznih držav, zlasti Bavarska in Virtembeiška sta imeli v poštnih zadevah svoje posebne želje in zadnja je imela svoje posebne iznam-ke še do 1. 1ЗД2., prva pa celo do L 1920. Druge države pa so se zedinile na enotne znamke že 1. 1872. Do zadnje Hindemburgove znamke, ki je izšla 1. oktobra letos, je nemška znamka doživela marsikakšno spremembo. Prva znamka je kazala v belem krogu državnega orla z majhnim prsnim ščitom in iztegnjenimi perutmi, pozneje z velikim ščitom to pokončnimi perutmi. Prve nemške znamke so imele na jugu posebno izdajo, ker je ta računal še v goldinarjih in krajcarjih, sever pa s tolarji in groši. Ker sta imeli Bavarska in Virtemberška svoje posebne znamke, je razumljivo, da so južnonemške izdaje imele bolj majhno naklado, kar je privedlo do tega, da imajo danes visoko zbiralno vrednost, to je do 75 mank za kos. Enotna je nemška znamka postala za jug m sever (razen orp en j enih dveh držav) 1. 1875., ko so uvedli marke in pfenige. A še potem je kmalu prišlo do majhne premembe, ko so 1880 namestu označbe »Pfenniinge« natisnili označbo »Pfennig«. Ko je zavladal Viljem II., so izdali novo vrsto znamk in 1900. so uvedli znamko za 2 pfeniga za dopisnice v lokalnem prometu. 1. jan. 1900. so izdali znamko z Germa-nijo, ki je potem zbudila toliko prepira. To znamko so izdali v vrednosti 2 do 80 pfe-nig<*v, četvorica znamk z vrednostjo 1 in več mark pa je kazala štiri različne podobe, ki so bile političnega značaja. Te zinamke so se ohranile 22 let in zadnje so vtzeli iz prometa šele 31. oktobra 1922. Za sliko Germanije je bila model baje berlinska igralka Anna Fiihrinig. Ta slika je bila zastopana na kakšnih 300 znamkah, pri čemer so všteti tudi pretiski nemških -pošt pred vojno v Maroku, Turčiji, Kitajski, med vojno v zasedenih ozemljih, po vojni s pre-tiskom »Danzig«, »Freistaat Вауегп«, »Saar-gebiet«, »Memelgebiet« in »Allenistein-Ôlsztyn« ter vse nove izdaje zaradi razvrednotenja nemšlke valute. Inflacija je, kakor smo rekli, zahtevala celo vrsto izdaj. Najbolj čudna številka, ki jo je kdaj nosila kakšna iznamka, je stala na inflacijski znam- ki iz 1. 1923., namreč 50 milijard mark! Neki Američan je izračunal, da bi ta vsota v srebrnem denarju presegla celih stokrat vso produkcijo srebra v zadnjih 60 letih. Seveda pa je bila prava vrednost teh papirnatih mark le 5 zlatih pfenigov. Po tem višku pa je šlo v sikoku nazaj, kajti že novembra istega leta so izšle znamke, ki so bazirale na rentnih markah. Nemški muzej v Monakovem Manakovo je mesto umetnosti in dobre jedače. Obeduješ lahko po krasnih vrtovih ob zvokih orkestrov, ali pa v elegantnih restavracijah, ki nimajo para na svetu. To je mesto slikovitih slavij, ki se jih udele- žujejo z enakim navdušenjem obiskovalci in domačini. Najzanimivejši v Monakovem je vsekako Nemški muzej, že po vmanjostl eden najizrazitejših vzorcev modeme arhitekture. Turisti, ki sicer nikoli, morda načelno, ne obiskujejo muzejev, tukaj premagajo odvratnost in pozneje še in še prihajajo v muzej. Poslopje je zgrajeno na otoku sredi Lsare in je najnazornejši primer vzajemnega sodelovanja nemškega naroda. V muzeju je na lahko dojemljiv način prikazan razvoj tehnike, industrije in izuml-teljstva od ,preprostega ročnega orodja do strojev in celih najmodernejših industrijskih naprav. Muzej je ustanovil slavni pionir elektrotehnike Oskar von Miiller, ki je že pred vojno napravil vse načrte, a so se dela tako zavlekla, da je bil muzej otvor-tjen šele 1925. Zbirke so plod ogromnega dela vlade, inženjerjev, umetnikov, risarjev, industrijeev in stotin preprostih obrtnikov in delavcev. Svetovni potnik ima sicer priliko videti tudi mnogo drugih znanstvenih muzejev, ali po bogastvu in urejenosti je- moinakovski muzej edinstven na svetu. Niti angleški Science Muséum se ne more primerjati z njim. Tu lahko vidiš razvoj vsake tehnične panoge do najmanjših podrobnosti. Repro-ducirame so delavnice in laboratoriji vseh velikih inženjerjev in izumiteljev. Nešteto risb, slik, fotografij, načrtov in modelov skuša pojasnjevati vse velike materialne pridobitve moderne dobe, mimo katerih hodimo slepi in brezbrižni v vsakdanjem življenju. To je najzgovornejša knjiga zgodovine človeškega napredka in civilizacije, ki se ji nihče ne more ustavljati. V poslopju je poleg tehnične tudi geološka razstava, ki kaže, kako je umel človek izsledke in pridobitve uporabiti glede na zemljo, da si napravi življenje lažje im prijetnejše. Ta oddelek razstave je v ostrem nasprotju s čudovito izdelanimi modeli modemih mest in transportnih sredstev, ki kažejo ves razvoj od primitivnega transporta z živalmi do železnice in še preko tega_ do_ modernih letal in zrakoplovov. Materialni napredek človeštva gotovo nikjer na »vetu ni lepše prikazan, kakor v mooakovsikem tehničnem muzeju. Kdaj se deca »potegne« Dognano je, da dojenci, mali otroci te šolska deca v dolžino največ -zrasto »pomladi in v zgodnjem poletju, dočim se jim teža najbolj poveča v poznem poletju do jeseni, najmanj pa spomladi in v začetku poletja. H SAHM ' Problem 20 Ladislav Knotek (1915)' abcdefgh abcdetgh Mat v 3 potezah. Rešitev problema 19 1. Dd2—d8. Grozi 2. Sa 5+", 3. b4 mat. X. . ■ ■ ab: (a), 2. Dd7 poleg Db5 mat. 1. . , . Lc2 .ОД, 2. Dc8±, Kd3, 3, Da« mat, Drobnogled kot detektiv Ameriški časopis Popular Science je objavil nekoliko primerov, ki pričajo, da je tudi mikroskop včasih uspešno sredstvo pri razkrinkanju zločincev. V deževni noči je bil v neki vili blizu New Jerseya umorjen star gospod. Našli so ga mrtvega v naslanjaču z rano na glavi. Poleg naslanjača je ležalo kladivo, s katerim je bil izvršen zločin. Poklicali so znanstveno kvalificiranega detektiva, M je bil odkril na ročaju kladiva krvavo liso, niso pa se poznali odtisi prstov, ker je zločinec imel na roki rokavico. Preiskali so vse domače osobje; vsi so morali pokazati rokavice, šofer se je izgovarjal, da si je bil svoje rokavice uničil s kislino iz baterije in jih vrgel na smetišče. Detektiv jih je tam zares našel; toda prst, ki bi bil prišel na krvavo liso ročaja, je bil s kislino uničen. Pri mikroskopski preiskavi pa so našli na ročaju majhno mestece, kjer se je olupil košček lesa in to mesto se je obenem z odtisi lesnih linij poznalo na rokavici. Mikrofotografije so bile preveč prepričevalne, da bi bil šofer mogel še nadalje tajiti. Priznal je, da je morilec; hoteč zabrisati sled svojega zločina, je skušal s kislino uničiti nekoliko krvavo rokavico. Vsako delo zapušča na človeku materialne sledove. Prah strojniške delavnice se razlikuje od prahu mizarske delavnice, od prahu tiskarne, kurilnice i. dr. Tako so odkrili nekega vlomilca s tem, da so mi-kroskopično preiskali umazanto mestece na vžigalici, s katero si je bil tat posvetil v dotičnem tujem stanovanju, Tudi tekstilna vlakenca iz obleke lahko često pokažejo sled za zločincem. Spričo standardizacije revolverjev ne pomaga raziskava-nje krogle; bolj vodijo na pravo sled mikroskopsko vidni ostanki tekstilnih vla-kenc, ki zaostanejo na revolverju in pričajo, v kakšnem žepu ga je kdo nosil, V Washingtonu je bil ubit neki deček ln pokrit z drevesnimi vejami. Aretirali so mnogo osumljenih oseb in vsem vzeli žepne nože. Ob silnem povečanju so dognali, da so zareze na vejah očitovale karakteristične poteze zobčnosti na rezilu noža in po njih so naposled odkrili zločinca. Nedavno je opozoril francoski sodni izvedenec dr. S. Icard, kako se lahko dožene poklic posameznega človeka po prahu v njegovi žepni uri. Iz žepa vedno prihaja v uro kaj prahu in vsak človek ima značilen prah, ki je v zvezi z njegovim poklicem. Takisto je mikroskop najzanesljivejše pomagalo pri raziskavanju ponarejenih podpisov in pisave sploh. H, Berger: LOKOMOTIVA. Če se Adamšon umiva z milom S kongresa fotografov »Berlingske Tidende«) сортиапт Rte. 60X6- CQPtwAStn. j-j