ŠKOTSKE SLEDI NA SLOVENSKEM
Zgodovinski fragmenti
in sodobni stereotipi
Inja Smerdel
IZVLEČEK
V besedilu pod gornjim naslovom je
nanizanih nekaj sledi o bivanju posameznih
Škotov m Slovenskem, spoznanj o morebitnem
vplivu njihovega dela in izsledkov priložnostne
ankete o prevladujočih slovenskih predstavah
o Škotih. Prispevek je bil v juniju 1997 pred-
stavljen kot referat na mednarodnem posveto-
vanju Scots and Slavs (28. - 30. junij 1997)
na univerzi v mestu Dundee na Škotskem.,
ABSTRACT
The article under the above title brings
a survey of some traces of individual Scots
who some time lived in Slovenia, some insight
into the possible influence of their work and
the findings of a limited survey on the ideas
of Scotsmen that are common among the Slo-
venes. The paper was presented at the Interna-
tional Symposium "Scots and Slavs" (June
28-30, 1997) organised at the university of
Dundee, Scotland.
Ko sem začenjala pisati besedilo pod gornjim naslovom, malce spremenjenim
od napovedanega - saj je namesto o sledovih škotskega vpHva na Slovenskem mogoče
stvameje govoriti le o sledeh posameznih Škotov, o morebitnem vplivu njihovega
dela in o prevladujočih slovenskih predstavah o Škotih - sem se ustavila v svojem
času in prostoru ter se zamislila o škotskem pogledu na Slovence. Ali ta sploh obstaja?
KaterokoH temo v okviru možnega odnosa Škoti in Slovenci bi obravnavala,
vsako bi verjetno morala začeti s kratko zgodovinsko in geografsko umestitvijo
Slovencev v evropski prostor. V tem prostoru smo bili namreč do zadnjih let kot
narod in kot dežela tako rekoč nevidni. Bili smo tisti najbolj na severu ležeč in
najbolj razviti delec sedemdesetletne državne zlitine, imenovane Jugoslavija, ki
je bil znan zlasti po posameznih turističnih destinacijah: po znamenitih kraških
Postojnski in Škocjanskih jamah in še posebej po Bledu, po prelepem alpskem
jezeru s cerkvijo na otoku.
In vendar smo bih del skupne evropske zgodovine vsaj od obdobja velike
selitve ljudstev dalje, ko so naši predniki v zadnjih desetletjih 6. stoletja n. št.
313
Inja Smerdel
naselili vzhodne Alpe. Prišli so na ozemlje nekdanje ilirske in keltske kulture, se
srečevali s preostanki pozne rimske civilizacije, imeli v 7. stoletju svojo "državo"
oziroma slovensko kneževino Karantanijo, doživljali od srede do konca 8. stoletja
pokristjanjevanje, tudi z irsko misijonsko metodo, in bili potem stoletja pod
nadvlado tujih ljudstev in vladarjev: Bavarcev, Frankov, Cehov. Do vključitve v
Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po koncu 1. svetovne vojne so nam
nazadnje - od 14. stoletja dalje in razen v letih Napoleonove Ilirske province -
vladali Habsburžani. Slovenci smo v njihovem času, v skladu z deželno
pripadnostjo, obstajali zlasti kot Kranjci (prebivalci osrednje, v celoti slovenske
dežele) in delno kot Štajerci in Korošci.
Kot majhen srednjeevropski narod, živeč na križišču poti iz centralne Evrope
na Balkan in Bližnji Vzhod ter iz severne Evrope na Mediteran, smo se - politično
nesamostojni - kot kaže ohranili zlasti zaradi neverjetno jasne zavesti o svoji
kulturi in o svojem jeziku (leta 1550 je bila naprimer natisnjena prva knjiga v
slovenščini). Prostor, v katerem leži Slovenija, meri namreč borih 20,000 kml
Naša država je ne le geografsko, temveč tudi kulturno stičišče mediteranskega,
alpskega in panonskega sveta, z vsemi njihovimi posebnostmi. In Slovenci, ki
nas je danes za dva milijona, smo na tem prostoru obdani z mnogimi sosedi:
Italijani, Avstrijci, Madžari in Hrvati.
V angleških (in morda tudi škotskih) znanstvenih krogih so se s Slovenci -
pod imenom Kranjci - seznanili vsaj ob koncu 17. stoletja. Glavni razlog je bUo
tudi tedaj jezero, vendar ne blejsko. Leta 1689 je namreč kranjski polihistor
Valvasor izdal v nemškem jeziku obsežno delo Slava Vojvodine Kranjske, ki je
poneslo v svet tedanje vedenje o naši deželi: o njeni zgodovini, o izgledu, nraveh,
šegah in navadah njenega prebivalstva in o njenih naravnih znamenitostih. Med
njimi je Valvasor posvetil posebna poglavja kraškemu presihajočemu
Cerkniškemu jezeru. Razpravo o tem naravnem pojavu je že leta 1687 predložil
Kraljevi družbi v Londonu, zaradi posameznih poglavij njegove knjige pa je bü
celo sprejet med člane Angleške akademije znanosti.
Za uvod, za zares kratek, skop oris slovenske zgodovine, slovenskega
prostora in vedenja o njem, naj bodo te besede dovolj. Osnovni namen mojega
pisanja so vendarle škotske sledi na Slovenskem: nekaj kulturno zgodovinskih
drobcev in še posebej sodobni obstoj stereotipnih predstav o Škotih. Prve sem
preprosto želela zbrati in nanizati, druge pa so me pritegnile kot etnologinjo, ki
je naletela na nenavadno prisotno, a neraziskano kulturno prvino, ki bi bila lahko
prvovrsten predmet etnološkega preučevanja.
Prva škotska sled, ki se je vidno vtisnila v slovensko okolje, saj je ne
izpričujejo le pisani in tiskani viri, temveč tudi upodobitve in materialna zapuščina
umeb:iin in arhitekturnih posegov, je skoraj stopetdesetietno bivanje škotske
rodbine Leslie na Ptuju, v mestu na jugu dežele Štajerske. V 11. stoletju naj bi se
Bartolomej Leslie, tedaj osrednja osebnost pomembne ogrske rodbine, preselil v
Anglijo in nato na Škotsko, kjer naj bi Leslieji v nekaj stoletjih dosegli mnoge
škotske sledi na Slovenskem
visoke položaje, precej obogateli, nekaj posameznikov pa naj bi se potem v 16. in
v 17. stoletju preselilo nazaj na celino (Ciglenečki, 1992). Večina jih je služila v
vojski. Prav najznamenitejši med njimi, general Walther Leslie, baron pl.
Balquhane, ki se je udinjal cesarju Ferdinandu II. in se proslavil v času tridesetletne
vojne, je leta 1656 kupil ptujski grad. Njegovi potomci so ga posedovaH do leta
1802 (Stopar, 1990), ko so se preselili na Moravsko (za njimi so v gradu bivali
sorodniki Dietrichsteini, do konca 2. svetovne vojne je bil v posesti Herbersteinov,
v zadnjih desetletjih pa je v njem zbirka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Sledi Lesliejev
na Ptuju pomenijo zlasti živahni gradbeni posegi: dokončanje modernizacije
grajskega utrdbenega sistema na osnovi renesančnega koncepta z baročnimi
novogradnjami in prezidavami, potem dragocen fond štirih flamskih in šestih
francoskih tapiserij, nekaj masnih oblačil, glazirane peči iz druge polovice 17.
stoletja z rodbinskim grbom na pečnicah, vrsta portretov grofov iz rodbine Leslie
iz 18. stoletja (ti so bili preneseni na Moravsko) in bakrorez z doprsno upodobitvijo
najvidnejše osebnosti med Leslieji, grofa Waltherja. Ta je kot nosilec reda zlatega
runa odigral pomembno vlogo pri ratifikaciji mirovne pogodbe s turškim
sultanom Mehmedom IV. in je bil zaradi svoje razgledanosti deležen velikega
občudovanja in čaščenja na osmanskem dvoru (Ciglenečki, 1992). O tem, kakšni
so bili morebitni stiki med Leslieji in slovenskimi podaniki, pa žal ni dostopnih
pričevanj.
Druga škotska sled v slovenskem okolju, v Ljubljani, v glavnem mestu
dežele Kranjske, je v primerjavi s prvo komaj opazna. Morda je bilo podobnih še
več in verjetno bi jih bilo mogoče na osnovi pisanih virov tudi bolj razkriti in
osvetliti, a v besedilu potopisa Edwarda Browna, Angleža, ki je v letih 1668 in
1669 popotoval po Ogrski, Srbiji, Bolgariji, Makedorüji, Tesaliji, Avstriji, Štajerski,
Koroški, Kranjski in Furlaniji ter o tem napisal Kratko poročilo (A Brief Account
of some Travels...), je na svoj način poveden le naslednji stavek: "V Ljubljani sem
imel srečo, da sem srečal Škota, gospoda Tosha, apotekarja tega mesta." (Levental,
1989) Je morda tudi Škot Tosh ostal v tem delu Evrope po koncu tridesetietne
vojne? Kdo ve. Lahko pa si mislimo, da je s svojim znanjem koristil ljubljanskim
someščanom.
Poleg teh maloštevilnih neposrednih sledi posameznikov, ki so nekoč živeli
na Slovenskem, so morebiti zaradi svojega kulturnega vpliva opaznejše, čeprav so
le posredne in le malo ali celo neznane, delovne stopinje nekaterih drugih škotskih
mož. Naprimer Andrewa Meikleja, izumitelja mlatünice z zabojem (1786).
V slovenskih vaseh je bil prodor kmetijske mehanizacije - tudi tiste,
povezane z mlatvijo - sorazmerno pozen. Kljub izseljevanju je ostalo naše
podeželje do 2. svetovne vojne prenaseljeno in višek delovne sile ni pospeševal
uvajanja motorne sile in modernih poljedelskih sti'ojev v kmetijstvu. A tehnični
prelom v slovenskem kmečkem gospodarstvu je prišel do izraza prav pri
mlatenju, pri enem izmed najtežjih kmečkih del (Smerdel, 1991). In ko "so začele
hodit mašine" (v vaseh v panonski nižini, ležečih v madžarski soseščini, so
Inja Smerdel
izpričane že pred 1. svetovr\o vojno, v drugih povečini šele med obema vojnama)
in lajšati mlatev, se kmetje niso spraševali, kdo jih je izumil. Ne vedoč, da je njim
in drugim evropskim kmetom tam nekje daleč s svojim umom pomagal nek
Škot, so mlatikiice preprosto sprejeli v svoj delovni vsakdan in jih hvaležno cenili.
Jasno prepoznavna pa je v slovenski kulturni zgodovini - natančneje v
literarni zgodovini - sled drugega Škota, pesnika Jamesa Macphersona. Njegovi
pesnitvi v ritmizirani prozi, ki ju je pripisal keltskemu bardu Ossianu in sta
znani kot Ossianovi spevi, sta pomenili začetek ossianizma (Ossianic controversy),
obsežnega toka evropskega pesništva (Kos, 1979), ki je vihral več kot petdeset
let (od izida Fragmentov leta 1760 dalje) in ni imel vpliva le na francosko, nemško
in italijansko književnost (Britannica, 1965), temveč tudi na slovensko.
Predromantična književnost nasploh je imela od začetka pa skoraj do konca 19.
stoletja močan, včasih celo odločilen pomen za slovenski literarni razvoj. Prvi so
jo začeli spoznavati in sprejemati naši razsvetljenci. Ossianove speve je naprimer
poznal Žiga Zois in Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik, je ossiansko
motiviko in poezijo grobov in noči posnemal v svojih v nemškem jeziku napisanih
pesmih Blumen aus Krain (1781). Motive in razpoloženja ossianizma: melanholijo,
viharje, skalnate pokrajine in mesečino pa je mogoče odkrivati tudi v pesmih, v
baladah in romancah našega največjega romantika Franceta Prešerna. Najdemo
jih, ko naprimer v Ribiču zapiše: "Ak kaki vihar od deleč preti...", "Fant s celo
močjo se v veslo vpre, ni mar skalovja mu, viharjov ne, nič več se na zvezdo ne
ozre." Ali pa, ko v Sonetnem vencu (Magistrale) pravi: "Obdajale so vtrjene jih
skale, Viharjov jeznih mrzle domačije... Ur temnih so zatirale jih sile." (Kidrič, 1936)
Verjetno bi bilo mogoče ob podrobnejšem iskanju odkriti še kakšen detajl v
malce neulovljivem odnosu med Škoti in Slovenci, zlasti če bi podobnim drobcem
sledili do današnjih dni. Vendar niti stvarna zgodovinska prisotnost kakega
škotskega posameznika na Slovenskem niti odmevi del posameznih pomembnih
Škotov - naprimer v slovenskem kmečkem gospodarstvu ali v slovenski
književnosti - še malo niso oblikovali tistega, kar me je v tem odnosu najbolj
vznemirjalo: predstav povprečnih Slovencev o oddaljenih Škotih.
Med podobnimi predstavami gre povečini za narodnostne heterostereotipe,
s kakršnimi pripadniki neke socialne skupine, nekega naroda, najpogosteje
označujejo svoje sosede; zaradi njihove tujosti, drugačnosti in ponavadi na osnovi
kakšnih stvarnih ali pripisanih negativnih osebnostnih lastnostih. Na Slovenskem
tako obstajajo heterostereotipi o sosednjih Italijanih, Nemcih, Madžarih in
Hrvatih; "notranji" heterostereotipi o Kranjcih, Štajercih, Korošcih (in Primorcih),
ki so med drugim posledica nekdanje deželne ureditve v stoletjih Habsburške
vladavine; in še ožje, obstajajo celo heterostereotipi na osnovi pokrajinske
pripadnosti v nekdanji deželi Kranjski, o Gorenjcih, Dolenjcih in Notranjcih.
Svoje klišejske predstave o Škotih pa smo Slovenci nedvomno uvozili; ti
heterostereotipi so morali nastati v Škotom bližjem okolju. Prevzeli smo jih
posredno, od drugih evropskih narodov, najverjetneje od Nemcev, če že ne od
škotske sledi na Slovenskem
primarnega vira, od škotskih neposrednih sosedov Angležev.
In vendar, zakaj so na Slovenskem sploh prisotne in še tako žive prav
stereotipne predstave o Škotih? Verjetno ne zaradi večini Slovencev povsem
neznanih sledi, ki so ostale za škotskimi posamezniki v naših krajih. Zakaj niso
v slovenskem okolju podobno živi heterostereotipi o drugih nam bolj
odmaknjenih Evropejcih: o Fincih, Švedih, Rusih ali o Angležih? Morda zato,
ker je najbolj razvpit kliše o varčnem, škrtem Škotu Slovencem tako domač;
preprosto zlil se je z "notranjim" pokrajinskim heterostereotipom o našem
"ohmem" Gorenjcu. In bil nam je očitno bližji od podobnega klišeja o skopem
Židu. Je mogoče v tem iskati značajsko sorodnost, ki jo kot kaže Slovenci slutimo
med domačimi gorjani, našimi alpskimi prebivalci Gorenjci, in prebivalci gorate
Škotske? Je morda celo mogoče, da oba heterostereotipa temeljita na resničnosti?
V deželah z neprijazno klimo in malo obdelovalne zemlje je bila varčnost
nedvomno pomembna sestavina vsakdanjega življenja. Vsaj za Gorenjce tako
velja, da imajo značaj, ki ga "povzroča (tudi) pokrajina sama" (Trstenjak, 1991).
"Gore so krog Gorenjca, kar je ravnine in doline, je polje, obdelano kot cvetne
gredice" (iz opisa slovenskega pisatelja Finžgarja). "Treba je samo videti, kako
ozko ob cesti druga ob drugi stoje pozidane hiše na Gorenjskem, vsake pedi zemlje
je škoda." (Trstenjak, 1991)
Da bi o na Slovenskem živih stereotipnih predstavah o Škotih ne pisala le
kot o v zraku lebdečih besedah in se o njih le spraševala, sem spomladi leta 1997
izvedla manjšo anketno raziskavo v treh šolskih razredih, enem osnovnošolskem
in dveh srednješolskih. Raziskava je sicer zajela le 67 posameznikov, deklet in
fantov, starih od 12 do 13,16 do 17 in 18 do 19 let, in je glede njihovega števila
precej oddaljena od statistično relevantnega vzorca vsaj 600 do 700 posameznikov,
a rezultati raziskave so tako tipični, da bi jih večje število anketirancev verjetno
ne spremenilo prav dosti.
Na temeljno vprašanje: "Na kaj najprej pomisliš, ko zaslišiš besedo Škot?"
oziroma na srednješolcem zastavljeno vprašanje: "Kaj je tvoja prva asociacija ob
besedi Škot?", jih je velika večina, 46 od 67 deklet in fantov odgovorila, da je to
kilt (oziroma krilce, kot so še po otroško imenovali kilt osnovnošolci). Le 7 izmed
vprašanih je na prvo mesto postavilo dude, 3 whiskey in 6 skopost. Na drugem
mestu so bile v 33 odgovorih dude, v 7 kilt, v 1 whiskey in v 6 skopost, na tretje
mesto pa je 5 anketiranih uvrstilo dude, 3 kilt, 2 whiskey in 2 skopost.
Posplošeno bi lahko zapisala, da Slovenec Škota najprej vidi. Naša preprosta
skupinska predstava o Škotih je vezana na njihovo zunanjost, na samo moško
nošo, na nekakšen škotski vizualni avtostereotip. Gre za poenostavljeno podobo,
kakršno so Škoti sami kazali ali jo še kažejo svetil in kakršna nas je dosegala ali
nas še dosega na različne načine in preko različnih posrednikov. V preteklosti so
bile to naprimer podobice škotskega vojaka v kiltu in z dudami, kakršne so v
nizu mož v značilnih uniformah vojska drugih narodov in pod oznako "Made
in Germany" kupovali tudi slovenski svečarji in medičarji (Dular, 1996), z njimi
Inja Smerdel
Okrasna podobica škotskega vojaka v kiltu in z dudami. Krbavčičeva svečarsko-medičarska
delavnica. Iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. ¦ Ornamental card featuring a Scottish
soldier with bag-pipe, dressed in a kilt. From the workshop of pastry and candle maker
Krbavčič. From the collections of the Slovene Ethnographic Museum. ¦ Petite image décorative
d'un soldat écossais portant le kilte et avec la cornemuse. Ateher du chandeher-pâtissier
Krbavčič. Collections du Musée Ethnographique slovene.
318
Škotske sledi na Slovenskem
krasili sveče in s prodajo le-teh razširili klišejsko podobo Škota v mnoge slovenske
domove. Dekleta in fantje iz izvedene anketne raziskave pa so kot vir svojega
vedenja o Škotih v večini primerov navajali televizijo; ponovno nekaj, kar
posreduje vizualno podobo. Takih odgovorov je bilo od 67 kar 52,35 jih je v tej
zvezi omenilo šolo (neko "prometao" šalo na račun skopih Škotov so imeli
naprimer srednješolci v učberiiku angleškega jezika Headway), 23 pripovedovanje
staršev, 16 knjige in 2 obisk Škotske.
Pregovorna škotska skopost, na Slovenskem tako domača, vendar kot
osebnostni narodnostni stereotip očitno drugače občutena kot vidne skupinske
predstave, se je v prvih mislih anketiranih fantov in deklet o Škotih komajda
pojavila. Povsem drugo sliko pa so oblikovali odgovori na zastavljeno vprašanje,
aH so morda že slišali za škotsko varčnost, skopost in v kakšni zvezi. 45 od 67
odgovorov je bilo pritrdilnih. Posamezniki so naprimer zapisali, da je za ljudi, ki
so skopi, znana prav oznaka: "Škrt kot Škot". Ena izmed deklet je napisala, da je
za škotsko varčnost slišala v zvezi z Gorenjci, "za katere pravijo, da so prav tako
skopi". Neka deklica, ki je sicer v svojem odgovoru najprej zanikala, da kaj ve o
škotski skoposti, pa je še v isti sapi sporočila obliko najbolj pogostega prenašanja
tega stereotipa - šalo: "Ne, nisem še slišala, da bi kdo govoril o Škotih kot o
skopih ljudeh. Razen v kakšnem vicu."
Za šale o tujcih, o drugem ljudstvu, o tujem narodu, za to posebno žanrsko
skupino v okviru ustnega slovstva, je stereotip neka vrsta predpogoja (Belaj, 1992).
Obenem je mogoče v dovtipih v nadvse sočni, duhoviti preobleki posamezne
heterostereotipe prepoznavati. V ilustracijo za na Slovenskem razširjeno klišejsko
predstavo o skopem Škotu - oziroma za z njo zlit domač stereotip o "ohmem"
Gorenjcu - naj tako navedem tri povedne primerke šal, ki so se nabrale na straneh
izvedene anketne raziskave o Škotih. Vzporedno z njimi so nanizane gorenjske
različice, najdene v dveh slovenskih zbornikih objavljenih šal.
1. ŠKOT prosi Boga: "Prosim, Bog, povej mi, a bom zadel na loteriji. Prosim,
daj da zadanem, prosim!" Bog: "Boš. Samo najprej moraš kupit loto Ustke."
(Anketa, 1997)
GORENJEC vsak večer moli: "Ljubi Bog, pomagaj, da zadenem na loteriji.
Pa čeprav samo pet jurjev!" Ob letu se Bog (z grmečim glasom) razjezi: "Boš
zadel, boš! Ampak srečko moraš pa le prej kupiti!" (Bauer, 1993)
GORENJEC sanjari, da bo zadel glavni dobitek na loteriji, in dva dni pred
vsakim žrebanjem od jutra do večera ponavlja: "Ljubi Bog, pomagaj mi, da bom
zadel glavni dobitek!" Ljubi Bog ga nekaj časa potrpežljivo posluša, nazadnje pa
reče: "Saj ti bom pomagal, ampak srečko moraš pa le kupiti!" (Krušnik, 1988)
2. ŠKOT, čisto nesrečen, pripoveduje prijatelju: "Kupiti sem moral nov
glavnik, se je odlomil zob!" Drugi pa reče: "Si nor? Zaradi enega zoba ti pa ja ni
treba vreči glavnika stran." Prvi pa reče: "No ja, bil je predzadnji." (Anketa,
1997)
Inja Smerdel
GORENJCA: "Kako ti gre?" "Slabo! Zlomil se mi je zob na glavniku, pa
bom moral kupiti novega." "Kaj, zaradi enega zlomljenega zoba boš kupoval
nov glavnik?" "Moram, je bil predzadnji." (Krušnik, 1988)
3. Gresta dva ŠKOTA po cesti (fant in pimca). Po malo daljšem sprehodu
gresta mimo neke restavracije. Nakar reče Škotinja Škotu: "Joj, kako tukaj lepo
diši!" Nato pa Škot odgovori: "No, če boš pridna, te bom še enkrat peljal mimo."
(Anketa, 1997)
GORENJEC in žena gresta mimo kioska, v katerem prodajajo hrenovke.
"Oh, dragi, kako lepo dišijo," vzdihne žena, Gorenjec pa reče: "Če si želiš, greva
lahko še enkrat mimo." (Krušnik, 1988)
Sodoben slovenski pokrajinski heterostereotip o skopuških Gorenjcih ima
svoje zametke že v starih šalah na račun gorenjske gostoljubnosti v primerjavi z
dolenjsko. Naprimer: ko so Gorenjci vabili na gostijo, so pripomnili, naj pridejo
vsi gostje na "en bart", da ne bo pes dvakrat lajal. In če je bil Dolenjec kam
povabljen, je prinesel s seboj še šunko in pletenko cvička; če pa je Gorenjec
povabljen, pripelje še dva s seboj. Navedena dovtipa sta "že del folklore"
(Trstenjak, 1991), zato po vsej verjetnosti ne bo držalo zapisano mnenje (Krušnik,
1988), da so se šale na račun Gorenjcev začele pojavljati šele pred kakimi
dvajsetimi leti. Sprva naj bi bili to dovtipi, ki so leteli na Škote in njihovo varčnost.
Pripovedovalci naj bi potem Škota iz šale zamenjali z Gorenjcem in tako naj bi
nastali dovtipi na račun Gorenjcev.
Drugim - čeprav znotraj svoje dežele in četudi le prebivalcem sosednje
pokrajine - se Slovenci nedvomno že dolgo radi smejemo. In svoje Škote imamo
v Gorenjcih kot kaže precej dlje kot le zadnjih dvajset let. Šale na račim Gorenjcev
tako niso vedno nastale le s preprosto menjavo Škota z Gorenjcem. A da je Skot
v posameznem dovtipu pogosto zamenjal Gorenjca in ta spet Škota, da so se šale
na račun obojih kar prelivale in dobesedno stapljale - tega ni mogoče prezreti.
Škot in Slovenec v podobi Gorenjca sta v obliki šal na osnovi enakega
heterostereotipa, v tem okviru ustnega slovstva, tako povezana v prav
nenavadnem medsebojnem odnosu. Ta odnos naj na koncu začinim še s kančkom
tekmovalnosti, možno posledico pregovorne slovenske nevoščljivosti. Škoti
namreč ne morejo biti bolj skopi od naših Gorenjcev; slednji so nedvomno najbolj
skopi. To mikavno sporočilo nosi šala, v kateri skupaj nastopita Škot in Slovenec
(Anketa, 1997):
Škot povabi Gorenjca domov in mu ponudi kavo. Kavo skuha pred njim
tako, da zrno kave priveze na vrvico in ga trikrat pomoči v vodo. Da bi Gorenjcu
vrnil obisk, tudi Škot pride v Slovenijo. Gorenjec mu ponudi kavo. Skuha jo
tako, da kavino zrno priveze na vrvico in gre z njo trikrat čez soparo. Škot pa ga
vpraša: "Zakaj?" In Gorenjec mu odgovori: "Zato, ker je bila pri tebi premočna!"
Škotske sledi na Slovenskem
VIRI IN LITERATURA
ANKETA, 1997: Anketna raziskava o predstavah o Škotih. Iz arhiva avtorice.
BAUER, Marjan, 1993: Kolofoktar, To knjigo je napisalo 1482 Slovencev. Ljubljana.
BAVČAR, Evgen, 1995: Slovenski smeh izpod Eifflovega stolpa. V: Satira Multi. Satira, Humor -
Multimedialno. Celje, str. 141-143.
BELAI, Vito, 1992: Vici o Srbih, jeseni 1991. V: Borec 1,2/XLIV. Ljubljana, str. 132-135.
BRITANNICA, 1965; Encyclopaedia Britannica, Volume 14. Chicago, str. 545.
CIGLENEČKI, Marjeta, 1992: Zapuščina družine Leslie na Ptujskem gradu. V: Kronika, 40(1992)
št. 3. Ljubljana, str. 171-175.
DULAR, Andrej, 1996: Svečarska in medičarska delavnica Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane -
obogatitev zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. V: Etnolog 6 (LVII), 1996. Ljubljana,
str. 383-395.
GRAFENAUER, Bogo, 1979: Prihod Slovanov, Alpski Slovani v novi domovini prva desetletja po
naselitvi, Samova "država" in država karantanskih Slovencev. V: Zgodovina Slovencev.
Ljubljana, str. 94-123.
KIDRIČ, France, 1936; Prešeren I, Pesnitve, pisma. Ljubljana.
KOS, Janko, 1979: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana.
KRUŠNIK, Slavko, 1988: Smeh ni greh. Velika knjiga šal. Ljubljana.
LEVENTAL, Zdenko, 1989: Britanski putnici u našim krajevima. Od sredine XV do početka XIX
veka. Gornji Milanovac.
MUSEK, Janek, 1994: Psihološki portret Slovencev. Ljubljana.
SMERDEL, Inja, 1991: Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih
panog v 19. stoletju na Slovenskem. V; Slovenski etnograf XXXIII-XXXIV, 1988-1990.
Ljubljana, str. 25-60.
STOPAR, Ivan, 1990; Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana.
TRSTENJAK, Anton, 1991; Misli o slovenskem človeku. Ljubljana.
321
BESEDA O AVTORICI
Inja Smerdel, mag., etnologinja, direk-
torica Slovenskega etnografskega muzeja od
julija 1995, je bila pred tem kustodinja za ruralno
gospodarstvo v Slovenskem etnografskem mu-
zeju (od leta 1980) in glavna urednica znanst-
vene publikacije Etnolog (1991-95).
Po preučevanju nekaterih pojavov mno-
žične kulture (stenskega okrasja in godbe na
pihala) se je v preteklem desetletju in pol posve-
čala zlasti raziskovanju različnih gospodarsko
kulturnih prvin: soseskine gospodarske samo-
uprave, del ob spravilu žitnega pridelka, ov-
čarstva s selitveno pašo, ptičjega lova, nazadnje
oselnikov in košnje.
Med objavljenimi razpravami in članki,
izmed katerih jih nekaj izpričuje tudi njene
muzeološke poglede, sta pomembnejši deli:
Ovčarstvo na Pivki, Transhumanca od srede 19.
do srede 20. stoletja ali Trije "ovčarji" (Koper,
1989) in Oselniki: zbirka SEM {Ljubljana, 1994).,
ABOUT THE AUTHOR
Inja Smerdel, M.A., ethnologist and
director of the Slovene Ethnographic Museum
since July 1995. Prior to her appointment as
director she was curator of rural economy in
the museum (since 1980) and chief editor of the
scientific periodical Etnolog (1991-1995).
After initial studies of mass-culture
phenomena (wall decorations and brass bands)
her research efforts of the past fifteen years
concentrated on the cultural elements of eco-
nomic activities: economic self-management of
a village, harvesting jobs, sheep-farming and
transhumance, bird-catching, and, most recent-
ly, whetstone holders and the hay harvest.
Noticeable among her treatises and
articles, some of which also reveal her views
on museum issues, are Sheep-farmmg in Pivka,
Transhumance from the Middle of 19th to the
Middle of 20th Century or The Three "Sheep-
masters" (Koper, 1989) and Whetstone Holders,
published in the series of SEM (Ljubljana, 1994).
Inja Smerdel
522
SUMMARY
SCOTTISH TRACES IN SLOVENIA
Historical fragments and modern stereotypes
The article is introduced by positioning the Slovenes in Europe's history
and geography. Before trying to establish traces of Scottish presence in Slovenia
and before listing the relevant historical fragments and modern stereotypes, it
indeed seemed appropriate to attempt to find out what ideas, if any at all,
Scotsmen have of the Slovenes
The first Scottish trace that left a visible mark in the Slovene environment
- evidenced not only by manuscripts and printed sources, but also by pictures
and the material heritage of works of art and architectural activities - are the
nearly one-hundred-fifty years the Scottish Leslies lived in Ptuj, a town in the
south of the province of Styria. The most famous among them, general Walther
Leslie, baron of Balquhane, who served with Emperor Ferdinand II and made
his name during the Thirty-Years' War, bought Ptuj Castle in 1656. His
descendants owned it until 1802.
Our second Scottish trace in the Slovene environment, that is in Ljubljana,
the capital of the former province of Carniola, is hardly conspicuous compared
with the Leslies. There may have been more of the kind and can probably be
found in written sources, but the travel book of Edward Brown, an Englishman
who, in 1668 and 1668, travelled in Hungary, Serbia, Bulgaria, Macedonia,
Thessaly, Austria, Styria, Carinthia, Carniola and Friuli, and who wrote "A
Brief Account of some Travels..." contains only one sentence that provides
pertinent information: "In Ljubljana I was lucky to meet a Scotsman, a mister
Tosh, the town's pharmacist ".
Beside this handful of direct traces of individuals who once lived in Slovenia,
there are other, indirect and often hardly known traces of the work of Scotsmen
which had a more significant cultural influence. Take, for instance, Andrew
Meikle, the inventor of the threshing-machine with box (1786).
Clearly identifiable in Slovene cultural history - to be exact: in the history
of its literature - are the traces of another Scotsman, the poet James Macpherson.
His poems in rhythmic prose, purported to be translations of poems by the Gaelic
bard Ossian and known as the Ossian ballads, inspired the writing of poetry in
the Ossianic vein, a major literary trend that raged in Europe for over fifty
years (from the publication of his "Fragments.." in 1760) and exerted great
influence not only on French, German and Italian, but also on Slovene literature.
Intensive research might discover further details bearing witness to the
elusive relation between Scotsmen and Slovenes, especially if traced to the present
time. But neither the actual historical presence of individual Scotsmen in Slovenia
škotske sledi na Slovenskem
nor the influence of important Scotsmen - for instance in our rural economy or
in our literature - have anything to do with the issue that excited me most in this
relationship: the ideas average Slovenes have about the faraway Scotsmen.
Similar ideas generally consist of national heterostereotypes, used by
members of a social group or people to characterise (usually) their neighbours;
because they are foreign, different, and mostly have negative characteristics,
either real or attributed ones. Heterostereotypes in Slovenia refer to our
neighbours, the ItaHans, Germans, Hungarians and Croats; "internal"
heterostereotypes to Camiolians, Styrians, Carinthians (and "Coastlanders"), in
line with the former provinces during the centuries of Habsburg rule; and, even
narrower yet, there are heterostereotypes based on the origin from a particular
region within the former province of Carniola, about Gorenjci ("Highlanders") -
, Dolenjci ("Lowlanders") and Notranjci ("Inlanders"). The clichés about Scotsmen
are undoubtedly imported; such heterostereotypes can only have generated in
an environment close to Scotland. The Slovenes adopted them indirectly, from
other European nations, probably from the Germans, if not from the primary
source, the immediate neighbours of the Scottish - the English.
Writing about stereotypical ideas the Slovenes have about Scotsmen would
amount to guesswork or an exercise in words without at least some research. In
the Spring of this year I therefore carried out a modest survey in three classes,
one in a primary school and two in a secondary school. Though the survey
included only 67 children, boys and girls aged between 12 and 13, and 16 and 18,
a number that is far from being a relevant statistical sample of at least 600 to 700,
the results were so specific that a greater number would not have changed them
substantially. The survey's major findings are related by the following quotations.
The basic question "What do you first think of when you hear the word
Scotsman?" or (for the secondary school students) "What is your first association
with the word Scotsman", was answered as followed: the great majority (46 out
of 67 boys and girls) wrote that it was a kilt (or skirt as the young ones called it);
only 7 put the bagpipe in first place, 3 whiskey, and 6 meanness. Second-place
associations were bagpipe (33), kilt (7), whiskey (1) and meanness (6); third ones
bagpipe (5), kilt (3) whiskey (2) and meanness (2).
A generalised conclusion would be that the Slovene first of all visualise the
Scotsman. Our simple notion of the Scottish is connected with their appearance,
limited to the men's costume, to some kind of Scottish visual autostereotype.
This simplified image which the Scottish themselves used to and continue to
present to the world must have reached us (and continues to do so) in different
ways and through different mediators.
The proverbial Scottish meanness, something so familiar to the Slovenes,
but as a personal and national stereotype obviously experienced in a way that
differs from the common visual image, was hardly mentioned by the boys and
girls in our questionnaire. However, this radically changed when they answered
Inja Smerdel
the question whether they had heard of Scottish thrift or meanness and in what
connection. 45 out of 67 answered that they had indeed. Some, for instance,
wrote that to indicate people who are mean the best expression is "as mean as a
Scotsman"- One of the girls wrote that she had heard about Scottish meanness
in connection with Gorenjci, who "are said to be quite as mean". Another girl,
who first denied knowing anything about Scottish meanness, nevertheless
mentioned the most frequent way of spreading the stereotype - jokes : "No, I
never heard anybody say that Scotsmen are mean people. Except in jokes."
The contemporary Slovene, provincial heterostereotype about stingy
Gorenjci has its origin in old jokes ridiculing their "hospitality" compared with
that Dolenjci. This indicated how highly improbable it is that jokes about Gorenjci
started appearing only some twenty years ago. Originally, some authors venture,
there were jokes about Scotsmen and their meanness, and those who told them
replaced Scotsman with Gorenjec, thus creating the twin variety of jokes about
Gorenjci.
There is, however, no doubt that the Slovenes have enjoyed laughing at
other people from their own country and, preferably, at those from a neighbouring
province, for a long time. And that we have had our own "Scotsmen" - the
Gorenjci - for a much longer period than the last twenty years. Jokes about Gorenjci
were certainly not always derived from the Scottish brand. But that the Scotsman
in individual jokes was often replaced by a Gorenjec and vice versa, that both
varieties indeed often blend - is something that can hardly be overlooked.
Scotsmen and Slovenes - embodied by Gorenjci - are thus connected by a
quite unusual relationship, in the form of jokes based on the same
heterostereotype that is part of oral tradition.
RESUME
LES TRACES DE L'ECOSSE EN SLOVENIE
Fragments historiques et stereotypes contemporains
Cet article est introduit par une courte présentation historique et
géographique des Slovenes en Europe. Pour commencer, avant de chercher la
présence écossaise en Slovénie et d'énumérer les fragments historiques et les
stéréotypes contemporains sur le sujet, il semblait nécessaire de se demander
quelle était l'opinion des Ecossais sur la Slovénie, si toutefois opinion il y avait.
Pendant pres de cent cinquante ans, les LesHe, une famille écossaise, ont
résidé a Ptuj, ville située au sud de la Styrie. C'est la premiere trace écossaise
visiblement marquée dans l'environnement slovene. Plusieurs sources écrites et
imprimées ainsi que des images et différentes pieces et oeuvres d'art et
škotske sledi na Slovenskem
d'architecture, en témoignent. Le plus connu des Leslie, le général Walther Leslie,
baron pl. Balquhane, qui avait servi l'empereur Ferdinand 11 et qui avait bâti sa
renommée au cours de la guerre de trente ans, acheta le château de Ptuj en 1656.
Le château resta la propriété de la famille jusqu'au 1802.
On trouve une seconde trace d'une présence écossaise en Slovénie a
Ljubljana, capitale de la Carniole. En comparaison avec la premiere, elle est a
peine notable. 11 est possible qu'en se basant sur des sources écrites, on puisse
trouver et mettre en lumiere davantage de petites traces d'origine écossaise.
Toutefois, dans son récit de voyage, Edward Brown, un Anglais qui a fait, entre
1668 et 1669, le tour de la Hongrie, de la Serbie, de la Bulgarie, de la Macédoine,
de la Thessalie, de l'Austrie, de la Styrie, de la Carinthie, de la Carniole et de la
Fourlanie, n'en parle que dans une seule phrase: "A Ljubljana, j'ai eu la chance
d'avoir rencontré un Ecossais, M. Tosh, apothicaire de la ville."
A part ces quelques traces, directement liées a des Ecossais, ayant vécu
autrefois en Slovénie, les empreintes, bien qu'indirectes et moins connues voire
meme inconnues, de certains Ecossais (par exemple, d'Andrew Meikle, l'inventeur
de la batteuse a caisse en 1786) sont, peut-etre, de par leur influence culturelle,
plus remarquables.
Dans l'histoire culturelle slovene, ou plus exactement dans l'histoire de la
littérature slovene, les traces de James Macpherson, poete écossais, restent
évidentes. Ses deux poemes en prose rhytmée, attribués au barde Ossian et connus
comme chants d'Ossian, sont a l'origine de l'ossianisme (Ossianic controversy),
courant majeur de la poésie européenne, qui dura plus de cinquante ans (a partir
de la publication des Fragments en 1760) et qui influença non seulement la
littérature française, allemande et italienne, mais également la littérature slovene.
Si Ton étudiait minutieusement les liens difficilement saisissables entre les
Ecossais et les Slovenes, notamment en recherchant, jusqu'a nos jours, des
éléments de similitude entre ces deux pays, on trouverait, tres probablement,
des détails supplémentaires. Or, ni la présence historique manifeste d'Ecossais
en Slovénie ni les répercussions, par exemple dans le domaine de l'économie
rurale et de la littérature slovene, des oeuvres réalisées par des Ecossais
d'envergure n'ont provoqué, chez le Slovene moyen, une représentation
quelconque des lointains Ecossais.
La plupart des représentations réciproques sont issus d'hétéro-stéréotypes
nationaux que les membres d'un groupe social, d'une nation ont attribué a leurs
voisins a partir soit de caracteres étrangers ou différents soit de caractéristiques
négatifs, réels ou imaginaires, des individus. En Slovénie, il y a, tout d'abord, un
type d'hétéro-stéréotypes qui concerne les peuples voisins, italiens, hongrois,
croates et aUemands. Ensuite, il y a des hétéro-stéréotypes "domestiques", qui
relevent plutôt de l'ancien régime austro-hongrois et qui touchent les habitants
de Carniole, de Styrie, de Carinthie (et de Primorska). Finalement, il existe des
hétéro-stéréotypes, d'une portée encore plus limitée puisqu'ils ne concernent que
Inja Snierdel
la région de la Carniole ou l'on distingue les gens de Haute Carniole, de Basse
Carniole et de Carniole Intérieure. En ce qui concerne les Ecossais, les Slovenes
ont sans doute emprunté a d'autres nations européennes les clichés, créés dans
l'environnement proche des Ecossais, des autres nations européennes,
probablement par les Allemands, si ce n'est plus directement par les Anglais, qui
sont les voisins les plus immédiats des Ecossais.
Jusqu'a présent, en ce qui concerne les stéréotypes Slovenes concernant les
Ecossais, nous n'avons pu noter que ce qu'il nous est parvenu par oui-dire. Pour
ne pas en rester a ce niveau, nous avons réalisé une petite enquete aupres de 67
éleves, garçons et filles, de trois classes différentes: une primaire (éleves allant de
12 a 13 ans) et deux secondaires (de 16 a 17 ans et de 18 a 19 ans). Bien que le
nombre d'individus soumis a l'enquete soit fort éloigné du nombre statisti-
quement requis, qui est d'au moins 600 ou 700 individus, les résultats sont si
typiques qu'im nombre plus élevé de candidats intégrés n'aurait pas changé grand
chose. Les constatations les plus importantes sont les suivantes:
A la question: "A quoi penses-tu lorsque tu entends le mot Ecossais?" ou a
la question: "Quelle est la premiere association d'idée qui te vient lorsque tu
entends le mot Ecossais?", la majorité des personnes interrogées soit 46 des 67
garçons et filles, a répondu: le kilt (les enfants du primaire l'ont appelé la petite
jupe). 7 personnes seulement ont placé la cornemuse a la premiere place, 3 le
whiskey et 6 l'avarice. A la deuxieme place, on trouve la cornemuse pour 33 person-
nes, le kilt (7), le whiskey (1) et l'avarice (6), et a la troisieme place: la cornemuse
(5), le kilt (3), whiskey (2) et l'avarice (2).
D'une façon générale, il semble que lorsqu'xm Slovene pense aux Ecossais, il
voit d'abord leur aspect extérieur, lié aux vetements masculins traditionnels et a
une espece d'auto-stéréotypes visuel écossais. Il s'agit d'ime image simplifiée telle
que les Ecossais l'ont présentée dans le passé et la présentent encore aujourd'hui.
C'est cette image qui nous a été transmise et qui continue d'etre présente dans la
société Slovene sous différentes formes et grâce a différents agents.
L'avarice proverbiale des Ecossais, si populaire en Slovénie, est perçue
comme un stéréotype individuel national et fonctiorme différemment de l'image
collective. C'est pourquoi, au cours de l'enquete, elle fut si rarement mentionnée
par les jeunes éleves. Toutefois, de façon paradoxale, a la question: As-tu déja
entendu parlé de l'épargne, de l'avarice écossaises et de quel façon? 45 des 67
jeunes interrogés ont répondu positivement. Quelques uns ont inscrit, par
exemple, qu'ils avaient déja entendu dire "Avare comme un Ecossais." Une fillette
a écrit qu'elle avait déja entendu parler de l'avarice écossaise au sujet des gens de
Haute Carniole "qu'on dit aussi avares qu'eux." Une autre petite fille, qui avait
d'abord nié connaître l'avarice écossaise, a donné tout de suite apres la forme la
plus typique de la transmission de ce stéréotype - la plaisanterie: "Non, je n'ai
jamais entendu quelqu'un comparer un Ecossais a un avare. Sauf dans quelques
blagues."
škotske sledi na Slovenskem.
L'hétéro-stéréotype régional contemporain slovene, concernant l'avarice des
habitants de Haute-Carniole, dérive de vieilles plaisanterie sur leur hospitalité
mise en parallele avec celle des gens de Basse-Carniole. 11 semble ainsi que
l'opinion écrite, qui assure que les plaisanteries faites au détriment des Haut-
CamioHens sont apparues il y a vingt ans, ne soit pas fondée. Au début, U s'agissait
de plaisanteries qui concernaient les Ecossais et leur avarice. Peu a peu, les
plaisantins ont remplacé les Ecossais par les habitants de Haute-Carniole. Ainsi
sont nées les plaisanteries mettant en scene des Hauts Camioliens.
Les Slovenes ont longtemps aimé rire des plaisanteries les concernant ou
concernant leurs voisins. Les Hauts-Camioliens sont, depuis plus de vingt ans,
les "Ecossais" Slovenes. Mais les plaisanteries les concernant ne sont pas
obligatoirement le fruit d'une simple substitution de l'Ecossais au Haut-
Carniolien. Néanmoins, le fait que l'Ecossais soit souvent remplacé par le Haut-
Carniolien et le vice-versa ne peut etre négligé.
Dans les plaisanteries, basées sur le meme hétéro-stéréotype et dans le cadre
de la littérature orale, l'Ecossais et le Haut-Carniolien restent liés par un étrange
rapport de réciprocité.