Imamo iih! ii. Že v prvem članku smo rekli, da ni luči brez sence in ne veselja brez žalosti. Te stare resnice neizprosno silo okušamo sedaj na Kranjskem; po pravici rečeno, je n3 okušamo vsi, ampak okuša jo nekaj tistih, ki hočejo za vsakokratno svoje prepričanje takoj dobiti tudi plačilo. Naš politiški tok je sedaj tak, da je zbudil tudi v enem deiu kranjskega učiteljstva precej kramarske nature. Nekateri ljudje imajo res posebne talente: vsakovrstno prepričanje jim pride o pravem času. Ampak s prepričanjem samim človeku še ni dosti pomagano. Katoliško misleče prepričanje — in tako je za današnji dan najpripravnejše! — ima lepo zakrpano suknjico: zaplata po!e_? zaplate, da se kar najbolj pokrije prvotno blago. A iz vsakega žepa na tej novi suknjici nudi vodilnim pravičnikom pod nos — nesaldiran račun, saj je — s praktičnega in moralneŁa stališča vzeto — vsako prepričanje nespodobno. ako ni dobičkanosno! In koliko imamo takih vzornih mož! Kar veselje jih ie gledati, kako so neznansko pobcžni in krepostni! Prei vsaka druga beseda »prokleti far«, sedaj so bolj papeški nego papež sam! V Ijublianski kovačnici imajo vse lepo razdelfeno in odmerjeno: za tega to, za onega ono! Tisti, ki so se orei pridušali na svobodomiselnost in sleparili z liberalizmom, si sedaj privezujejo tretjeredniške pasove in varajo na drug način. Tako jim veleva njihova praktična filozofija, ki i.m.a že toliko gostačev, da jo bodo kmalu snedli vso do zadnje dlačice. ako prej satni sebe ne pohrustajo od — zavisti in nevoščljivosti! Tako je, preljubi kristjani, tudi v tem. primeru, ko je bilo treba zasesti dve izpraznjeni nadzorniški mesti. Eno žalostno deistvo so inorali pri tem vpoštevati, kakor smo to omenili že v prvem članku, dejstvo namreč, da je na Kranjskem današr.ji dan premalo n_adzorniških mest. Ko bi jili bilo par sto, bi bilo še najboljše; potem bi imeli vec nadzornikov nego drugega plebiejskega učitelistva, in naše šolstvo bi bilo tako vrhunsko popolno, da nikjer in nikoli tako! Saj je vendar jasno, kot beli dari, da se v tistem trenutku, ko dobi Peter ali Pavel dekret imenovanja za nadzornika, vsuje vanj vso modrost in zreiost, kakor bi mu jo ljubljanski krmarji našega ljubeznjivega šolskega čolnička vlili s siovečim norimberškim lijem! Pravzaprav je pa treb_a le ob ugodni priliki, ki jo krščansko prepričanje uhvati brez vseh težav, otepati z ostrega jezika orožjem po brezverskih, framazonskih, portugalskih, francoskih — samo ne albanskih — siovenskih učiteljih, poleg tega si šc izposodili križ z_a mejni kamen v stanovski organizaciji in vsaklo vez med obema deloma prerezati z brušenim pipcern — pa imate takega nadzornika, kakor ga n-. premore ne Pestalozzijeva, ne Komenskega m ne drugih takih trapastih pismoukov plesniva modrost! Cemu bi pa srkali v majhnih požirkih, ako letajo pečeni golobi kar naravnost v usta onim. ki so poklicani. oziroma izvoljeni! Olede kvalitete ni torej nobene zadrege. S službo pride tudi pamet; prej je ni treba! Ampak — kakor že opetovano rečeno — je križ glede kvantitete. Da bi to določbo postavili v zakon, da mora biti vsaj toliko inšpektorjev, kolikor je pripravnih mož! To se vidi, da nismo samo rni udarjeni s siepoto, ampak da tudi klerikalci časih ne gledajo dovolj daleč. (Seveda je to pri nas pravilo, pri njih le nesrečna izjema!) Upamo pa, da to neugodnost pcpravijo o prvi priliki. zakaj res mora biti hudo. ako se nad njimi samimi tako bridko izpolnuje beseda, ki pravi, da je mnogo pokiicanih, a le malo izvoljenih! Gospodje, ki so mislili, da, celo trdno pričakovaii, da jih na_ ljubo Štruklju, Simonu in Maierju ne puste na cedilu, so — kakor to dokazujejo pogovori med Slomškarji samimi: Jernej Ravnikar, Fr. Lavtižar, Janko Polak, Janko Nepomuk Jegiič (»Zivio svobodomiselno učiteljstvo!«) _i_ — Anton Smrdel! Tudi Slabšaka so baje vprašali. Koliko pa je še takih, ki so s prekonočnim in temeljitim izpreobrnerjjem prekosili samega Savla in torej zaslužili med zaslužnimi prvenstvo!. Sedaj pa — nič! Štrukelj zaradi svojih sijajnih zmožnosti ne bo zdržal 6 let; Simon je upehan še od prejšnjih konceptov in bo moral pustiti inšpektorat, preden m;inejo tri leta! Vzeli so med Slomškarji dva najslabša, ki nas bosta nesmrtno blamirala. Pa da sama ne uvidita tega! Res sta silno domišljava in zaljubljena sama vse. Ampak ošabnost hodi pred padcem! Sploh se pa utegnejo razmere prej zasukati, preden odfrčita Štrukelj in Simon potem pa ostanemo na cedilu za vedno!... Tako in enako govore Slomškarji med seboj. Posebno se peni Polak. ki j,e bil celo v terni in z vsiljivo priskutnostjo, podpiran celo od svoje boljše polovice, dokazuje svoje izpreobrnenje in sedanje pravo prepričanie. Ampak kaj hočemo! Mi tem vrlim možem ne moremo .pomagati! Prvič nam je vseeno, ako je danes ta ali oni inšpektor, ker vemo, da se vse zgodi tako. kakor hočejo y ljubljanski kovačniei, drugič pa ra naša krivda, da imamo premaio nadzornikov, oziroma preveč kljunov in premalo žlic! Najgrše je, kar delajo z Ravnikarjem. Ves je vzlovoljen. Z glavo potresa in mrmra v brke — jezen je na vso tovarišijo. ki ga izpodriva s koleni in komolcl. Izpostavljal se je zanje z gorečo besedo, sedai pa taka hvaležnost! Namesto njega so poslali v deželni odbor zdravnika Zajca in mu poverili šolski referat, v deželni šolski svet predlagajo Adolia Sadarja, ki še Komenskega »Didaktike« ne pozna, katero je Ravnikar še kot liberalec poslovenil; na prihodnjih deželnozborskih volitvah ga ne bodo več kandidirali... Na stare dni bo ostal ubogi Jernej čisto sam, kvečjemu da bo smel mežnariti frančiškanom na Viču. Hic transit gloria mundi! Lavtižar pa kuha Gabršku nevarno kosilce. Od Šiške ni daleč v nadzornikov urad. Sedai organizira klerikalne ognjegasce. Vedno tiči na deželnem odboru. Gabršek si koplje s svojo občudovania vredno pedantnostjo in s klasičnim svojim pikolovstvom prezgodnji grob, in preden se boprav zavedel, se bo moral umakniti razboritemu Lavtižarju. Polak že sedaj ureja Stiasnega »Učne slike«, torej je že nekak nadzorniški pripravnik. Vajen je tudi izpreminjati barve, samo ko bi mogel kako izpodnesti stol Stiasnega protektorja — vitezu Kalteneggerju! Ako prej ne, se to zgodi takrat, kadar zavladajo v deželnem šolskem svetu socialni demokratje, da bo mogel Polak priti do prvotnega svojega prepričanja. Smrdelov načrt je najenostavnejšk Tisti trenotek, ko se naveliča proi. dr. Swoboda, postane Smrdel nadzornik — nemških šol. Imel bo najmanj dela in ostane v Ljubljani. Z enim udarcem pobije vse muhe! Tudi svoje! .lanko Nepomuk Jeglič, ki se dobro spozna na račune, prid.e za prvo silo za ravnatelja na dvorazredno trgovsko šolo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Zatnena ni napačna. Med tem se že kako zasuče kolo č.isa. ki ztnelje, recimo, Thutno; potem pa pojde Janko zopet na Notranjsko, kjer jc že orodajal. svojo naprednost. Ce pa lioče priti na ravnateljsko mesto v trgovsko šolo, mora iti seveda s poti sedanji ravnatelj Remec. In tudi za to je že poskrbljeno. Da pride Remec z.a eno stopnjo naprej. se bodo najprei iznebili deželnega šolskega nadzornika dvornega svetnika Hubada, Remca pa bodo p_ostavili na njegovo mesto ter mu poverili srednje šole. Da pa ne pojde Hubad sam, se hočejo iznebiti tudi dvornega svetnika Levca in — da ne bo Remcu dolgočasno — Levčev inspektorat (ljudsko šolstvo) poveriti državnemu poslancu prof. Jarcu. ki je pred kratkim v Beli Krajini napovedel vse te izpremembe in užigal milejše zvezde, rekoč: Učiteljstvu bomo sedaj peruti postrigli! — Tako stoje danes stvari, in taki so danes klerikalni načrti! Sedai pojde torej najprej za Hubadovo in Levčevo glavo. potem pa lepo dalje, kakor smo zgoraj povedali. Ali ni res idealno-čedno v Kraniskem šolstvu? Pa bo še čednejše, ko se udarijo poleg Slomškarjev še vsi aspiranti za deželnonadzorniška mesta: Remec, Jarc. dr. Požar, Štritof... In tako dalje! Prava dedna vojna!... Kdor si je pridobil zaslug za tak razvoi in za tak napredek našega šolstva, ta zasluži, da ga nikdar ne pozabi naša kulturna zgodovina! Kdo je neki ta mož?