fît)
loccnc kategorije, s čimer siromašijo londe, ki z vso pravico kot celota pripadajo arhivu. Več bo potrebno spregovoriti tudi o varovanju novih nosilcev informacij, da ne izgubimo pomembnega gradiva zaradi napačnih tehničnih pristopov. Ob reformi arhivskega zakona in podzakonski aktov predlagamo na področju varstva arhivskega gradiva vc>-doslednosti in preciznosti na naslcdni'h področjih:
1.	poenoten pristop do nadzora nad ustvarjalci arhivskega in dokumentarnega gradiva,
2.	jasno oblikovano dikcijo pri izvajanju sankc.j nad imetniki dokumentarnega in arhivskega gradiva v primerih, ko niso upoštevane zahteve pristojnega arhiva,
3.	natančno oprcdc.itev varstva arhivskega gradiva in postopek v p meru stečajev,
4.	brez tolerance in nedvoumno opredeliti, kdo jc zadolžen za zbiranje arhivskega gradiva in kakšne so obveznosti institucij, ki dosledno ogrožajo varstvo arhivskega gradiva na terenu,
5.	nujna opredelitev do problema uporabe telefaksa in termodinamičnega papirja, problema raču nalniških izpisov, ki temeljijo na uporabi samokopirnega papirja, ki nc zagotavlja obstojnosti in varovanja novih nosilcev informacij. Le-teh nihče ne preverja in so razen tega fondi velikokrat izpostavljeni neustrezni hrambi.
01'OMISE
1. Uradni list SRS, št. 1/81. — 2. Uradni list SRS, št. 34,81. — 3. Uradni list SRS, Št. 34/81. — 4. Uradni list SRS št. 15/83. — 5. Uradni list SRS, št. 10/69.
Varstvo artmskega gradiva pred prevzemom v arhiv, uporaba arhivskega gradiva
Aleksandra PavŠič Milost
V sklopu velikih družbenih sprememb, ki jih zdaj doživljamo na vseh področjih, je tudi spre memba lastninskih razmer:_ v podiet. i. Družbena lastnina naj bi izginila, nadomestili pa bi jo državna ali privatna. V zvezi s prehodom družbenega podietja v privatne roke pa naleti no tudi na problem arhivskega gradiva oziroma na vpraša me obveznosti novega lastnika podjetja do arhivskega gradiva njegovega predhodnika, ki ga je dosedanj' zakon deklariral koi družbeno lastnino. V zvezi s tem predlagam, naj ni novi zakon, k: bo urejal varstvo arhivskega gradiva določal obveznost novega lastnika podjetja (podjci,a v privatni lasti), da no z dnem spremembe lastništva ostalo pri podjetju vsaj za zadnje desetletno obdobje arhivskega gradiva (v primeru da bi dotlej odbira"je arhivskega gradiva po sedan^m zakonu potekalo idealno). Dejansko slanic pa ie vsaj na območju našega arhiva še bistveno druga« 'o. Arhivsko gradivo je odbralo, vsa, za obdobje do srede sedemdesetih let ikot m :nik
za prvo fazo odbiranja smo običaji.o vzen čas formiranja TOZD oziroma prehod iz enovite v sestavljeno delovno organizacijo), približno 50% valoriziran i h ustvarjalcev s področja gospodarstva. Delo j2 torej šele na polovici in to kijub velikim naporom arhiva, da bi se gradivo na terenu redno odbi-ralo in spmti prihajalo v arhiv. / ustvarjalci imamo stalne stike. V povprečju enkrat letno opravimo pri vsakem obisk, imamo stalne telefonske kontakte, opravljamo izobraževanje, kot ga predvideva ustrezen podzakonski akt. Pri večini ustvarjalcev sicc naletimo na razumevanj; in pripravljenost za sodelovanje, a ko mine dogovorjeni rok, ugotovimo, da delo ni opravljeno. Vedno nastopijo pri njih razni objektivni razlogi, da se odb;ranje nc opravi. Tako se roki stalno prestavljajo, končnega rezultata pa ni. V zadnjem času jc že tudi nekaj primerov. ko podjetja nimajo vcc nit moči obljubljat in prestavna t i rokov, ampak naravnost povedo, da tega dela ne morejo opravi,!. Stanij jc namreč kritično tako v Imančcnem kot v kadrovskem ozirn. Novih zaposlitev ni, nadomestijo nc niti listih, ki iz podjetja odidejo, zaposleni so zasedeni s tekočimi opravili.
Zakon nalaga arhivu dolžnost, da v takih primerih ugotovljene nepravilnosti javi občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kulturo, ki mora potem zagotoviti spoštovanje zakona. Kljub tej določbi pa ugotavljam, da se arhiv v taki situaciji počuti povsem nemočnega Nc morem sicer post reči s konkretnim primerom, saj se v svoji dosedanj- praksi nismo n!'<dar poslnziii tc možnosti, a vendar -'zražam dvom v učinkovitost te metode. Odločba občinskega upravnega organa bi sicer gotovo učinkovala strožje od opozoril arhiva, dvomim pa. da bi bila ^ena posledica odbrano arhivsko gradivo. Mojim se, da tega učinka ne bi dosegli niti s* kazenskimi sankcijami. Rrav tega p;r se ves čas na;'iolj bojimo. Dokler te možnosti nc izrabi mo, lahko z njo vsaj strašimo, eim pa bi .;c jej enkrat poslu/ili ■ o bi se pokazala neučinkovita, bi ostal take rekoč praznn rok. Naj povem še, da sc mi zdi sedanji postopek, v katerem nastopa občinski upravni organ kot vmesni Člen med ustvarjalcem in a bivom dolgotrajen in neroden. Razmisliti bi torej veljalo o morebitni ponovni uvedbi možnosti, da bi arhiv lahko ukrepal sam. Če že ne bi bilo večjega učinka, b bil vsaj postopek krajši in enostavnejši.
Dotaknila se bom tudi problema začasnega vračanja oziroma izposoje že prevzetega gradiva njegovemu ustvarjalcu oziroma izroeitclju O tem smo bili prejšnu mesec obveščeni tudi z dopisom Ministra za kulturo Republike Slovenije, ki pravi, d bo ob p:.prav novih podzakonskih aktov proučilo in upoštevalo tudi to potrebo. Moj namen jc na osnovi lastnih izkušenj to zamisel podpreti. Kar nekajkrat smo se namreč znašli v neprijetni sitima ji, ko jc ustvarjalce želel dobiti večje količine že izrečenega gradi wi začasno nazaj, mi pa mu po sedanji zakonodaji tega nismo mogli omogočiti. Izdajanje fotokopij, ki ga za take primere predvideva 'zakon, je dobra rešitev, kadar želi ustvarjalec posamezne dokumente, če pa že!: večje količine gradiva (npr. zaključne račune od ustanovitve podjetja da-
ßl
Ijc zaradi sestave anaiiz...), paje fotokopiranje drago in zamudno. Pregledovanje gradiva v city lici arhiva pa je, zlasti kadar jc ustvarjalec iz oddaljenega kraja {npr. pri nas Bovee, Tolmin) ali pa, čc mora gradivo pregledati več dclavccv, zelo nerodno. Ko sc ustvarjalec znajde v taki situaci. mu jc skoraj vedno žal, da jc gradivo sploh zročil. Zato bi bilo res dobro, da bi zakon za take primere predvidel možnost izposoje gradiva, podobno kot za razstavne namene. Če bo uzakonjeno izrv čanjc arhivskega gradiva arhivu v roku 30 let od nastanka gradiva, bodo taki primeri sicer redki, še vedno pa ne povsem izključeni.
Tridesetletni rok za izročanje arhivskega gradiva arhivu ima v pr,merjavi s sedanjim gotovo določene prednosti, rada pa bi opozorila tudi r a njegove slabosti, zlasti glede ohranitve gradiva. Do ,cda-njc izkušnje s prevzemanjem v našem arhivu kaž; jo na to. da seje na terenu veliko arhivskega gradiva uničilo ali izgubilo, kajti le redka podjetja fed nam izročila gradivo v komplctr-ih eelotah. Vzrok za to je deloma tudi v tem, da na našem območju dolgo ni bilo organizirane arhivske službe. Danes je zaradi terenskega dela obveščenost o pomenu arhivskega gradiva pri ustvarjalcih gotovo večia, a sc ne kaže zanašali na ta argument. Dejstvo ie na-"lr«c, da skoraj vsaka selitev gradiva (teh pa je šc vedno veliko) nekaj vzame. Čc k temu dodamo še kak vdor vode ipd., ugotovimo, da je arhivsko gradivo na terenu še vedno ogroženo in da ga je bolje čimprej prevzeti v arhiv. Interes ustvarjalcev za izročanje gradiva pa že zaradi dela, ki ¡*a odbiranje Potegne za sabo, ni tolikšen, da bi računali na dogovarjanje o krajšem roku izročanja, kot ga bo zahteval zakon.
Predlagam, naj bi novi zakon doloeal, daje treba arhivsko gradivo izročiti arhivu v rok-i 20 let od pastan ka gradiva, z izjemo gradiva jodiše, tožilstev ln pravobranilstev.
Arhivarji in varstvo arhivskega gradiva v
Podjetjih
Vodeni k
Na podlagi sedaj veljavnega Zakona o miravm in ^"llurni dediščini iz leta 1961 in Pravi In a o strt kovnem usposabljanju delavcev družbenih pravnih oseb ter čl nno v društev, ki delajo z do*-i men ta mm jrar!ivom iz leia 1983, so morale družbene j "avne ^cbe, katerih arhivsko gradivo jc v skladu s 4. odstavkom 95. člena ,n 3. odstavkom n8. člei a ^C;
lenega zakona pristojni arhiv določiti dela;,ca. Jc skrbel za ohranjanje materialno vam os m ure Jenost dokumentarni ,a gradiva, kiy pr njih nasta-Ji 5 ter za odbiranje in izročanje arhivskega gn diva 'u. Delavcev za delo z dokumentär!,.m gradi-?m si niso omislile le tiste družbene prs ne c:ebc, f1 ^o jih določili arhivi, pač pa tudi tisi« ki so ugotovile, da imajo od nastavitve takega delavea ko-
rist. Spoznanie, da jc urejen arhiv v podjetju koristna in potrebna stvar, jc prodrlo marsikje. K temu so prispeva'i tudi občasni obiski strokovnih delavcev iz uradnih arhivskih institucij ki so opozarjali na pomanjkljivosti in dajali nasvete. Marsikatero podjetje je tako v preteklosti za potrebe svojega poslovanja in shranjevanja poslovne dnku-mcntaeije urcdMo pr neren ahnvsk, prostor in nastavilo svojega arhivarja. Lc-U je moral v skladu z zakonodajo in Pravilnikom o strokovni usposobljenosti opraviti preizkus strokovne usposobljenosti pred pristojno kom i si 3, k mu jc o opravljenem preizkusu izdala tudi ustrezno potrdilo. Dclavce je običajno obiskoval tud razne sen narje in posvetovanja, ki sta jih organizirala Arhivsko društvo Slovenije in Arhivski ccntcr v Mariboru. Vse te zadeve so v splešno zadovoljstvo brez večjih pretresov tekle do zdajšnjih družbeno polit'čnih sprememb in lastninskih preoblikovanj, torej do prehoda v pluralistično demokracijo in zaenkrat še nedorečeni kapitali zem.
S splošnim gopodarskim nazadovanjem, z nastankom viška delavcev v nodjetiih in nuhov.m odpuščanjem, so v marsikaterem podjetju pesta naenkrat odveč tudi arhivarji. Nekateri sc že ali pa bodo v kratkem na tako imenovanem Čakanju, p" šejo sc liste tistih, ki bodo kot višek delovne sile od-pušeni, nekateri pa so prerazpoicjeni na dru^a delovna mesta. Za primer naj navedem samo arhivarja v Železarni Jescniee Občasno ic doma na čakanju ali opravlja drLga dela 'med drug;m mora kositi tudi travo pred upravno zgradbo), občasno pa mu dajo delati eelo na njegovem delovnem mestu, to jc v arhivu Železarne. Tist ki so še na svojih dc lenuh mestih, trepetajo, kdaj bodo po mrenju gospoda direktorja (še donedavna tovariša) in njegovega mcncžmcnla postali nepotrfini v poJict'U n vlpuseeni. V podjetjih se v zadmem easu uvel ju vlja mnenje, da določene kategorije, predvsem ari v-skega gradiva, niso več potrebne in aktualne ir. jih iz tega razloga ni potrebno več hranil^ Tu gre pred' sem za zapisnike in gradiva raznih samoupravnih, strokovnih in sindikalr;h ort?anov, ki so še do pred kratkim delovali po Hljetjih. Ta mne tja se argumentirajo s tem, da so danes povsem novi in drugačni časi nje potrebno bl:žnjo in malo manj bližnjo preteklost č 1 n D reje pozabit . Zato pa po njihovem niso potrebni več vs; ti zapisniki in še kaj, raj na policah zavzemajo tud veliko prostora. Peio z dokumentarnim gradivom, njegovo izlivanji in urejanje, iskanje in izdajanje raznih doku m -i tov bodo že opravili delavei iz finaene 11 Kadrovske siuibc. Skratka arhi ar .e v podictiu odvce, ne potreben strošek, pa tudi arhiva se skoraj ne bo ra bilo. Taka so razmišljanja današnjih vodstvenih kadrov po podjetjih. Kaj n"> tore i stojmo ahrivarji v takih podjetjih? Ah strokovni arhivi, Arhivsko društvo in še kdo ka> razm. ¿Ija o tem? Do sedaj smo bili zaželen in potrebni tako s strani podjetja kot s strani arhivov. Dokaz za to je. da smo morali opravljati strokovne izpite, vse skupaj pa jc bilo pi cd pisano z zakonom, k pa ga nismo sestavili mi. Tisti, ki jc sestavil prednji zakon, in njegov potrje-valec bosta to pač morala upeštrvali. Kar naenkrat smo obstali med nebom in zemljo. V podjetjih smo