»Pestrno«, ki pa so jo nepričakovane težkoče še zadržale. Za koledar je Bevk-Čemažar prevel iz Zoščenka »Kako je pel slavec?« in se spomnil umrlega vipavskega slavčka »Frana Zgurja«.
Damir Feigel je za svojo šestdesetletnico napisal fantastično in obenem realistično povest »Supervitalin« o iznajdbi oživljajočega sredstva, ki ga dr. Jereb vbrizgne samomorilcu Stanetu Lešniku. Mrtvec se vrne v življenje in se kmalu ponaša s preveliko podjetnostjo in prehudimi uspehi, zlasti v ženskem svetu; zato Jereb svoje sredstvo umakne, da ga ublaži in uravnovesi. Te domislice so lagoten okvir, da nam pisatelj razkaže večje število vedrih zastopnikov današnje meščanske in podeželske družbe. V daljšem uvodu je očrtana Feiglova dolgoletna slovstvena delavnost. Kot Leopold Koder je zastopan z »Nenavadnimi zbirkami« v Koledarju, ki ga je tudi letos pestro sestavil in spretno uredil.
Ostali dve knjigi, Andreja Budala »Osemnajst velikih« (osemnajst orisov naših največjih slovstvenikov od Trubarja do Zupančiča) in Jakoba Trnovca (Ceja) »Žarki in življenje« (razborita, zelo zanimiva razprava o današnjih svetovnih in življenjskih ugankah), sta poljudno znanstvenega značaja. Dodan je zvežčič »Dvajset let« (1919—1939) s pregledom publikacij Goriške Matice in kratkim spominom njene dvajsetletnice.                                                                          A. Budal
KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA L. 1940. Za leposlovje je po več ko petdesetih letih poskrbel Janko Kersnik s »Testamentom« iz leta 1887., ki je tu ponatisnjen. Vsekakor je ta ponatis bolj posrečen kakor lanski (»Dora« Pavline Pajkove). Slike, ki jih je izdelal akad. slikar Tone Kralj, dvigajo ceno knjigi. Šest jih je in vse so take, da se skladajo s Kersnikovim realizmom. Tu ni več pretiranega stiliziranja s pohabljenimi udi in zvitimi vratovi kakor pred desetimi in petnajstimi leti; moč izraza pa zato prav nič ne peša. Dodana je črtica »Kmetska smrt« in beležka o Kersniku.
Ostalo letošnje leposlovje je raztreseno po Koledarju. V črtici »Peli so jo mam' ca moja« pripoveduje Lea Fatur o gospe z Ljubgojne, ki najde izgubljeno hčerko za morjem in jo spozna po domači pesmi. Prav živahna je zgodbica Antona Komarja »Ne cvili več« o Jožku Trohi in prebrisanem Ižancu. Marsikaj je prevedenega. Prvemu uredniku družbenih knjig je posvečen članek »Mons. Vence-slav Bele«. Precej zgodovinskih drobtin sta nabrala R. Bednafik in Franc Rupnik, narodopisnih in drugih dr. Ivan Tuli i. dr. Koledarski del krasijo lepe domače slike nad meseci, ki jih je izdelala prof. Ksenija Prunkova.
V  posebni knjigi »Napoleon« opisuje Matija Novak v lahko umljivi, poljudni obliki vojaške in cesarske usode velikega Korsičana. Neštevilne prezanimive podrobnosti dvigajo napetost pripovedovanja kakor v romanu. Danes, ko nam svet strahu je več manjših Napoleonov, je tako branje tudi za širše sloje zelo privlačno. — »Blagovest« I. del je verska knjižica izpod peresa pokojnega mons. dr. J. Ličana, ki jo je dopolnil Alfonz Berbuč. — Tuja mladinska stvarca je vesela zgodba s slikami »Poredni Bobi«, ki jo je spisal G. T. Rotman.
V   celoti je ta književni dar zadosti bogat in zadosti naš, urezan po meri občinstva, ki mu je namenjen.                                                                       A. Budal
ALEKSEJ TOLSTOJ: ZLATI KLJUCEK ali Buratinove dogodivščine. Prevedel Edvard Kokolj. Založba Modra ptica v Ljubljani. 1939. — So doživetja otroških let, ki dado človeku okusiti tako neskaljeno poezijo, kakor mu je pozneje ni dano najti nikoli več.  Leta, ko je človek še znal  verovati, da je življenje
203
pravljica in da so njegove sanje živa resničnost! V meni se vselej zgane neka nostalgična bolest, kadar koli se domislim nekaterih štorij Milčinskega, Ander-senove zgodbe o kositrnem vojačku, pustolovščin pomorščaka Sindbada, Aladinove čudežne svetilke, Ali-babe in štiridesetih razbojnikov in Kiplingovih basni o mucu, ki je hodil svoja pota, o Mowgliju, o Riki-tiki-taviju in o tem, kako je kamela dobila grbo in slon svoj rilec. Ne spominjam se več, kdo je dejal o Andersenu, da je mogel tako lepe pravljice pisati in tako ljubiti otroke samo zelo osamljen in nesrečen mož —< z drugimi besedami: po ljudeh, po neoskrunjeni lepoti človeške ljubezni silno hrepeneč človek. Zakaj prava literatura za otroke se more roditi zgolj iz tako čistih pobud, kakor jih le zmore človeško srce.
Pričujoča historija — predelava stare italijanske zgodbe o leseni lutki Pi-nocchiu — je eno izmed številnih del izredno bogate novejše ruske literature za otroke. Zgodbica svojemu posebnemu namenu naravnost vzorno ustreza; ta hrana za otroško dušo je tako premišljeno in skrbno prirejena po vseh evgeničnih načelih, da je v tem pogledu prava redkost v književnosti te vrste. V pisatelju, ki se je mogel tako popolnoma podrediti zahtevam in zmožnostim svojega pritlikavega občinstva, ne da bi zategadelj kakor koli trpela književna kakovost njegovega dela, v takem pisatelju mora utripati nenavadno toplo in za mali človeški rod dovzetno srce, pa tudi izreden posluh psihologa in izvedenega pedagoga. Zakaj Tolstoj je zvaril svojo otroško pičo z nenavadno tankim občutkom za pravo mero. Njegova pravljica je prav tako ekonomična kakor je po drugi plati bujna in sočna — dve skrajnosti, ki ju je pisatelj zelo srečno združil in med katerima se razvija dogajanje, ne da bi se kadar koli prevesilo na eno samo stran. Že sama pripoved je vzdržna in skoraj lakonična, nikdar ne utruja otroka z opisi in podrobnostmi ter je ravno zato tako filmsko napeta, da stalno zaposljuje njegovo zanimanje. Če odštejemo dejstvo, da tu govore in mislijo po človeško tudi živali in lutke, poteka dejanje samo v docela realnih mejah in zgodba je zlasti izvirna prav po tem, da ne nasiljuje otroka z nobenimi čudeži in čarovnijami ter je neskončno daleč od konvencionalne sheme otroške pravljice, v kateri nastopajo neogibne vešče in vsakovrstna bajna bitja iz mitološke ropotarnice literature za otroke. Tako je ostala ta mična štorij a natanko toliko fantastična, kolikor je za otroško dušo zdravo in koristno, ter se kljub vsemu vendarle giblje na dejanskih, zemeljskih tleh. A prav posebna Tolstojeva odlika je imenitna karakterizacija nastopajočih »junakov«. Nisem še bral otroške zgodbe, katere postave bi bile tako izrazito individualizirane in žive. Strašni bradati »doktor vseh lutkovnih ved« Karabas Barabas (ki je ravno toliko strašen, da ne bo plašil otroka v sanjah), spletkarski prodajalec pijavk Duremar, dobri lajnar očka Karlo, razbojnika in potepina maček Bazilius in lisica Alisa, zagrenjena, nad človeškim rodom razočarana stara želva Tortilija, kolombina Malvina z njenimi guvernantskimi popadki, pesniško navdihnjeni pierrot Pjero in slednjič hrabri optimist Buratino sam — vse te čudaške prikazni premorejo svoj lasten značaj z vsemi njegovimi svojstvenimi muhami in navadami v tolikšni meri, da je ta štorij a glede tega v literaturi! za otroke povsem izjemen pojav.
Izvirne ilustracije N. Polozova (posnete po ruski izdaji), ki jih označujeta živa domišljija in obenem prijetna prilagodljivost otroškim potrebam, kongenialno izpopolnjujejo Tolstojevo pravljico. Prevod Edvarda Kokolja je lep in gladko tekoč.                                                                                                             Ivo Brnčič
204