142
Glasba
Nekaj misli k dosedanjim koncertom
Koncerti letošnje bogate sezone so bili kvalitetno močni, če jih presojamo s stališča, ki je pri nas v navadi: namreč, da merimo vrednost koncerta le po inter-pretu, ne pa tudi po skladbah, odnosno po izberi programa. To stališče pa je zmotno, ker se je položaj interpreta med tem popolnoma izpremenil.
Doba romantike je prignala kult osebnosti do viška. Takrat so stopile na oder fantastične „božanske" osebnosti kot Paganini, Liszt, Chopin, ki so s svojim
magičnim muziciranjem osvojile svet. Toda ti geniji vijoline in klavirja so pisali sami zase in po večini tudi skrbno čuvali tajne raznih novih pridobitev. Tudi v prejšnjih časih so bili skladatelji hkrati izvajalci ali dirigenti svojih del; seveda niso bili take demonične pojave (vsaj za občinstvo ne) kot romantiki. Bach, Haydn, Mozart, Beethoven in pa drugi manj pomembni skladatelji so nastopali kot virtuozi in dirigenti. (Beethoven je napisal le 3 klavirske koncerte; ko zaradi gluhosti ni mogel več javno nastopati, je opustil to formo). Po upadu romantike se je polagoma izkristaliziral tip samo produktivnega glasbenika, kakor tudi tip reproduk-tivnega umetnika. Dasi so se čutili ti izvajajoči umetniki kot naslednike velikih romantičnih virtuozov, so vendar zelo pravilno pojmovali svojo nalogo, goječ tra-dicijonalno glasbo, hkrati pa pospešujoč nadaljnji razvoj glasbene produkcije
Ti prvi samo reproduktivni umetniki so mogli imeti pregled čez vso obstoječo literaturo in zasledovati vse nove pojave; danes pa je reproduktivni umetnik v veliki zadregi, po čem naj seže, kaj šele, kam naj usmeri svoje udejstvovanje. Zato vidimo, da so se uveljavili v poslednjem času trije tipi koncertnega sporeda. 1. Eno ali dve večji deli in vrsta .»dodatkov" za občinstvo. 2. Dela, izbrana po slogovno-razvojni liniji ali pa dela istega sloga, lahko pa tudi istega skladatelja. 3. Propagandni koncert, dela ene glasbene smeri ali naroda. — Prvi tip sestave sporeda je priljubljen po večini pri tistih reproduktivnih umetnikih, ki so si pridobili pri občinstvu ugled in ki ga skušajo s koncesijami povprečnemu okusu za vsako ceno obdržati. Ti si laste pravico glasbenega sodnika, ki deli skladbe v dobre in slabe popolnoma svojevoljno, da „dobre" opuse postavljajo na čelo sporeda. Umetniki s širšim razgledom po svetovni glasbeni litraturi si radi izberejo take sladbe, ki nas vedejo iz preteklosti v sedanjost, ki pa je na žalost za marsikoga izmed njih že preteklost ali pa se odločijo za eno glasbeno epoho. Ta princip nudi izvajalcu dovolj širok polje, da se izkaže, toda večina takih koncertov zaplava v akademske vode. Mladina pa nastopa kot propagatorica napredne glasbe; prožnost in zagon, s katerim se loti dela, ji prineseta pol uspeha. Mislim predvsem na mlade izvajajoče umetnike v ČSR, ki so že davno na evropski platformi, dočim njihovi kolegi brez izrazitih sodobnih tendenc (razen dveh ali treh) niso niti v najožjem krogu mogli prodreti.
Če pogledamo sporede naših letošnjih koncertov, vidimo, da je bila romantična glasba najmočneje zastopana, saj je za izvajalca tako „hvaležna". Vse ostalo, predklasika, klasika in kakšen drobec novejše glasbe, je tonilo v poplavi te mu-zike. Skratka take brezciljnosti in brezbrižnosti več kot dovolj! Zato nas tem bolj veseli, da se nam obetajo poleg slovenskega in avstrijskega večera sodobne glasbe, koncerti češke, argentinske in menda tudi ruske moderne. Drug primer takega zavestnega, naprej začrtanega dela je pokazal dirigent D. M. Šijanec z radio-orkestrom. G. šijanec opravlja z malim aparatom realno veliko delo; tako čisto in pretehtano muziciranje domačega orkestra pod domačim dirigentom redko slišimo. Dosedaj je radio-orkester na dveh koncertih absolviral romantično, pred-klasično in zgodnjo klasično glasbo.
Povrnimo se zopet k našemu razmišljanju o interpretih! Kljub temu, da je tip propagandnega koncerta za naš čas gotovo zelo prikladen, predstavlja v neki meri vendarle oviro za reproduktivnega glasbenika; kajti bolj kot izvajanje samo in celo bolj kot trenotna izbera koncertnega sporeda, nas zanima pri izvajalcu kot osebi njegov individualni razvoj. Tedaj proč s stilnimi, razvojnimi in ne vem kakšnimi vidiki, tudi glasbeni reproducent ima pravico in dolžnost svobodnega oblikovanja koncertnega sporeda, s katerim nam pove to, kar more produktivni
143
umetnik neposredno izraziti. Kdor ima tanko uho za svojo notranjost in zavest ozke povezanosti z okoljem, v katerem raste, ter smisel za ritem našega časa, bo mogel komponirati za svoje koncerte sporede, ki bodo po svoji svojstveni strukturi dokument in etapa v razvoju osebe, kot naše glasbene kulture.
Naj mi bo dovoljeno izraziti začudenje nad dejstvom, da naši odlični glasbeniki Šivic, Lipovšek in Pfeifer še niso samostojno nastopili, odkar so dokončali študije. Da je velik del krivde v duhamornem pedagoškem udejstvovanju in v finančnih težavah, na katere naleti vsak prireditelj koncertov, ne dvomim, vendar bi nekaj osebnega elana in razumevanje s strani vodstva državnega konservatorija prebilo mučno in turobno tišino, v kateri žive naši najboljši umetniki.
Še ene skeleče točke se moram dotakniti: in to je razmerje skladatelja do izvajalca. Res je, da ga skoraj ni človeka, ki ne bi kedaj igral tudi kaj modernega, našega. Toda redki so tisti, ki si ne bi ob tej priliki nataknili tragične maske in zapeli znane pesmice o „prokleti dolžnosti". Zelo rad pa bi doživel, da bi potrkal na vrata slovenskega skladatelja eden izmed izvajalcev, in ga iz lastne potrebe ter nagiba naprosil za kako novo delo. Sicer nam skladateljem dela nikoli ne zmanjka, toda koliko dobrega bi moglo nastati takole „po meri in naročilu" in, kar je še bolj važno, da bi spoznali, da smo drug drugemu potrebni. — Dočim ima pri nas vsak skladatelj brez izjeme nek izrazit odnos do vsega glasbenega življenja, so izvajalci v bistvu idejno indiferentni in se poslužujejo vsake prilike, da se uveljavijo, manjka jim pa nekega osebnega nazora in prave sodbe o pomembnosti in odgovornosti svojega poklica.
Slednjič bi pa morala koncertna poslovalnica Glasbene Matice, kolikor je v njeni kompetenci (gostovanja tujih umetnikov in ansamblov), vplivati na čim smotrenejšo razdelitev koncertov ter skladb, da bi bilo vendar enkrat konec številnim kolizijam med izrednimi prireditvami v operi in koncerti, katere so koncertom in operi le v škodo.                                                         Franc  Šturm.
144