Obetajo se nam »sive« stavke Franci Štelcer: Delavci ne bodo plačevali mariborskih zmot »Doslej je bilo tako, da ni bilo bistveno, kdo kaj reče, temveč kaj kdo reče! Zato ne moremo kriviti partije, da se zdaj postavlja pred sin-dtkat v prizadevanjih, da se Maribor v resnici ne bi spremenil v Pitts-burg,« pravi Franci Štelcer, predsednik mariborskih sindikatov, ko komentira partijsko resolucijo iz Maribora. (Več na 4. strani) Pri stanovanjih nič novega Zgodovina kot cenena volilna propaganda Ne Srb in ne Hrvat, Slovenec je Slovencu smrtni sovražnik Obstati ali propasti, to je zdaj vprašanje Zvezna književniška godlja Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Ljubljana, 19. januarja 1990 številka 2, letnik 49, cena 5,50 dinarja Takšnega zakona ga ne Ljudje so čudna bitja. Čez noč se prelevijo, denimo iz zagovornikov dogovorne ekonomije v »najboljše« poznavalce trga in bojevnike le za dobiček, iz nekdaj tudi njim svete »dogme dela«, delavca in upravljalen pa hočejo na hitro dobiti za mezdnega delavca. Pa ne vsakršnega, ampak takšnega, ki bi bil celo v slabšem položaju, kot je v marsikateri »doslej« zanikrni kapitalistični deželi. Zakaj opozarjamo na to? Osnutek slovenskega zakona o delovnih razmerjih kaže na neverjetno hitro preobrazbo ljudi, ki bi radi v novih, bojda tržnih razmerah odpravili vse tisto, kar so imeli delavci doslej (resnici na ljubo malo in neustrezno glede na zahodno delovnopravno zakonodajo), pri tem pa jih niti ne motijo podpisi države vsaj nekaterih evropskih listin, kaj šele, da bi oblikovali delovno-pravno zakonodajo glede na potrebe sedanjega časa in ne le na hotenje v prihodnjem desetletju. Na osnovi ponujenih rešitev bi bili delavci pravzaprav krivi za vse, kar je doletelo dosedanji sistem združenega dela, za napake, ki jih danes odkrivajo tako imenovani menežerji in izumitelji podjetništva. Vse lepo in prav, vendar je treba dodati, da vsaka pametna država s primernimi ukrepi poskrbi najprej za socialno varnost ljudi in še posebej za tiste, ki bi lahko zaradi nenadnih sprememb ekonomske politike ostali na cesti kot ekonomski in tehnološki presežek. Tega tudi v slovenski družbi nimamo urejenega. Zato sindikati upravičeno zahtevajo konec odpuščanja delavcev, zahtevajo moratorij na tem področju, ki mora veljati vse dotlej, dokler socialna varnost ne bo urejena. Sicer pa se, če bolj ali manj mimogrede povemo, v gradivu za novi zakon o delovnih razmerjih Slovenije, ki bi rada v Evropo zdaj, pojavljajo vprašanja o tem, kaj je s predlogi za 40-urni delovni teden, kako bo uveljavljen evropski delovni čas, odmori in počitki delavcev, kako bo poskrbljeno za varstvo invalidov in mater, kaj bo z nadurnim delom, s preusposabljanjem in prezaposlovanjem delavcev, s kolektivnimi dopusti in še bi lahko naštevali. Avtorjem se očitno ni ljubilo zapisati niti določil o varstvu pravic stavkajočih, da o sindikalnih aktivistih posebej ne govorimo. Že prvi pogovori v sindikatih opozarjajo, da gradivo, takšno, kot je, ni zrelo za temeljito strokovno in politično presojo. Marsikje je celo slabše od zveznega zakona o delovnih razmerjih. Kaj, ko bi v slovenski vladi včasih pomislili tudi na to, da so vlada na prehodu iz dogovorne v menda neko kruto, tržno ekonomijo; vsaka vlada na zahodu zna poskrbeti za marsikaj, kar ima naša samo na jeziku. Marjan Horvat Predsednikom sindikata podjetij, organizacij in ustanov v pripravah na parlamentarne volitve Volite po pameh' Zavzemamo se za demokratične in poštene kandidacijske postopke in volitve, ki naj na podlagi volilnih programov zagotavljajo enakopravno predstavitev, konkurenco in tekmovalnost ljudi različnih družbenih, političnih in nazorskih gledanj, političnih organizacij, strank in drugih oblik zduževanja ljudi. To je pogoj za legitimnost organov in posameznikov. Kot interesna, stanovska organizacija na splošnih volitvah ne bomo nastopali samostojno s predlaganjem liste svojih kandidatov. Vendar pa na volitvah bomo. Z organizirano politično akcijo predlagajmo in podprimo tiste posameznike - ne glede na njihovo politično opredeljenost, pripadnost posamezni politični organizaciji ali stranki - ki nudijo volilne programe po meri našega članstva. Na volitvah so naši kadri lahko na listah političnih organizacij, strank in državljanov, če dobijo podporo. V našem interesu je, kdo bo opravljal najodgovornejše funkcije in kdo bodo poslanci družbenopolitičnih skupnosti. Zato predlagajmo in podprimo ljudi, ki bodo lahko zmagali v predvolilnem boju in na volitvah in ki so po naši meri. Za zbore združenega dela in predsednike teh zborov predlagajmo v sindikatih podjetij, organizacij in ustanov r- v rokih, ki so predvideni za volilna opravila, najpozneje do 7. februarja - tudi delavske zaupnike, ki so vredni našega zaupanja, ne glede na to, kateri stranki pripadajo. Sindikalna vodstva, predlagajte tiste ljudi, ki se bodo sposobni v zborih združenega dela in zveznem zboru tolči za pravice delavcev, proti zmanjševanju njihovih materialnih in socialnih pravic; ki bodo priznavali vlogo in program sindikalne organizacije in ki se bodo zavzemali za gospodarsko učinkovit in uspešen socialni razvoj v suvereni slovenski državi in v naši skupni domovini. Na volitvah nas ne bo, vendar bomo s podporo ljudem, ki so pripravljeni uresničevati program sindikata - zmagali. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije Izvedeli smo... Na delovnem pogovoru, ki je bil v sredo, 17. januarja, v Domu sindikatov v Ljubljani, je Jože Stegne napovedal, da bo predsedstvo RS ZSS na prvi prihodnji seji obravnavalo in obsodilo ravnanje nekaterih podjetnih direktorjev, ki odpuščajo delavce na podlagi zveznega zakona in kljub temu, da še vedno velja stari republiški zakon o delovnih razmerjih. V sindikatih menijo, da je metanje delavcev na cesto, kot to delajo direktorji v nekaterih podjetjih, ki imajo resne gospodarske težave in jih želijo rešiti brez stečaja, povsem nezakonito in bodo naredili vse za razveljavitev takšnih odpuščanj. Kot smo neuradno izvedeli, so jako ravnali v več Iskrinih tovarnah v Ljubljani, v Iliriji Vedrog in še marsikod po Sloveniji. Treba je povedati, da je v tem trenutku v sindikatih težko priti do točnih podatkov o teh nezakonitih pojavih, verjetno tudi zaradi strahu delavcev pred direktorji, ki so po neuradnih govoricah že sestavili svoj lobi. - Petnajstega januarja se je mudila v Ljubljani delegacija sindikalnih konfederacij CGIL - CISL - VIL Emilic Romagnc. Generalni sekretar CGIL Giuseppe Casadio, sekretar CGIL Loris Mattiori, generalni sekretar CISL Livio Filippi ter generalni sekretar VIL Franco Franchi, so sc pogovarjali s predstavniki sindikata samoupravnih organov in vodstva Pivovarne Union, obiskali mestni svet ZS Maribor, v sredo, 17. januarja, pa so se pogovarjali s predsednikom RS ZSS Mihom Ravnikom. Sredi tedna so se zbrali predsedniki medobčinskih svetov ZS in sekretarji republiških odborov sindikatov dejavnosti in se pomenili o nastopu sindikata na volitvah. Opozicija, združena v Demosu pod vodstvom doktorja Jožeta Pučnika, je razpravljala o prihodnosti Slovenije. Predstavili so tudi Deklaracijo o slovenski samoodločbi. Osebni dohodki delavcev pri obrtnikih za januar 1990 Najnižji znesek, ki zagotavlja gmotno in socialno varnost delavcev, tako imenovani zajamčeni osebni dohodek, znaša od 1. januarja letos 1.600 dinarjev. Glede na to so, po določilih kolektivne pogodbe, najnižji neto osebni dohodki delavcev pri obrtnikih za januar 1990: Skupina 140% 145% I. - 100 2.240,00 2.320,00 dinarjev II. - 110 2.464,00 2.552,00 dinarjev III. - 130 2.912,00 3.016,00 dinarjev IV. - 170 3.808,00 3.944,00 dinarjev V. - 200 4.480,00 4.640,00 dinarjev VI. - 230 5.152,00 5.336,00 dinarjev VII. - 270 6.048,00 6.264,00 dinarjev Delavci pri obrtnikih imajo torej po kolektivni pogodbi, glede na razvrstitev v skupino, januarja pravico do osebnega dohodka, ki ne sme biti nižji od objavljenega zneska. Vlada popravila napaki Zvezna vlada je pristala, potem ko je minuli četrtek preučila številne pripombe, med njimi tudi slovenskih sindikatov, na politiko OD, zlasti pa na pravilnik o izplačevanju plač, da se v maso osebnih dohodkov za lanski november lahko vštevajo tudi izplačila po 15. decembru lani. Pristala je tudi, da lahko podjetja zdaj upoštevajo pri izplačilih OD število delavcev, izračunano iz vkalkuliranih delovnih ur. To je važno za podjetja, ki, denimo z velikim številom nadur, dokončujejo proizvodnjo v pogodbenem roku, po dosedanjem pravilniku pa ti delavci ne bi mogli dobiti ustrezne stimulacije. Vlada je tako uvidela in popravila napako, ki jo je naredila v politiki osebnih dohodkov - čeprav se nekateri ekonomisti, zlasti pa Jeffrey Sacsh, ameriški svetovalec zvezne vlade, ki se je te dni spet mudil v Jugoslaviji in preučeval prve rezultate Markovičevega programa stabilizacije, bojijo ponovne rasti osebnih dohodkov. Po njihovem bi rast plač podrla krhko ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, ki ga je Markovičev program ustvaril. Vendar kaže, da si je vlada pustila dovolj rezerve za kupčkanje z jeznimi jugoslovanskimi, slabo plačanimi delavci. Boris Rugelj Glosa Padišahovska makedonska vlada Skopski železarji zahtevajo, naj makedonska vlada odstopi. In prav imajo, kajti njihova vlada si je tebi nič meni nič arogantno in v brk Markovičevim ukrepom povišala plače za 74,6 odstotka, medtem ko so si železarji lahko izborili le borih 16 odstotkov. Na Balkanu nič novega torej, bi lahko rekli. Zgodovina se namreč ponavlja. Po anekdoti iz turških časov se je nekaj podobnega dogajalo že pred davnimi stoletji. Ne ravno v Skopju, temveč v Sarajevu, kar pa stvari ne spremeni, saj sta bili tedaj obe mesti v osmanski državi. Pride torej v sarajevski pašaluk veliki padišahov odposlanec Na-sredin Hodža in veli paši sklicati podanike, od katerih bi želel slišati, kako kaj živijo. Rečeno - storjeno! In raja je padišaho-vemu človeku potarnala, da težko živi, da na začetku leta še nekako gre, križ pa je pred novo letino, ko ni kaj dati več pod zob. Carigrajska modra oblast jih je takojci podučila, kako ga lomijo. »Jesti je treba preudarno,« je modroval Nasredin Hodža. »Ne tako, da vam po obilni letini pokajo želodci, potem pa se vam dela pajčevina v njih.« Kar so si imeli povedati, so si povedali in raja, bogatejša za veliko in modro spoznanje, je odšla. Nasredin pa se je lepo ulegel v senco in velel šahu prinesti kosilo. Res, ni minilo dosti časa in pred visokim gostom iz Carigrada se je kadila postna juha. »Kaj pa je to, paša pašev-ski!« je vzrojil hodža. Paša se je branil, kot je vedel in znal: »Saj ste ravno prej govorili, da je treba jesti preudarno!« Oblast je zavila z očmi nad to naivno bebavostjo, rekoč: »Že, že, paša zaplankani, toda to velja za rajo, mi pa smo država!« Vidite, od tedaj do danes je ta raja na Balkanu dobila kar nekaj novih oblasti. Po letu 1945 tudi povsem svojo, in najbolj pravično na tem svetu, stare navade pa se vse do danes niso spremenile. Ivo Kuljaj Začetek pivega predvolilnega boja S predvolilnim shodom demokratične opozicije Slovenije v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je minulo sredo začel prvi pravi predvolilni boj v novejši slovenski zgodovini. Prvaki novonastalih slovenskih strank, združenih v Demos so predstavili programe svojih strank in skupne minimalne zahteve. Dr. Jože Pučnik, predsednik Demosa - združene opozicije in hkrati tudi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije, je predstavil dve temeljni zahtevi združene opozicije, od katerih ne odstopajo. Prva je odprava enopartijskega političnega sistema, ki naj ga zamenja večstrankarski sistem in pravna država, druga pa je, naj se Jugoslavija konstituira kot konfederacija, v kateri bo Slovenija imela svojo gospodarsko, kulturno in politično samostojnost. Poudaril je, da opozicija ni revanši-stična in da je razkrivanje napak v preteklosti stvar zgodovinarjev. Njena spravljivost pa se konča, ko gre za napake, ki jih je slovenska politika storila v preteklem letu in prizadevajo sedanje slovenske interese. Sem je prištel spremembe zvezne ustave in podporo Markovičevemu programu, katerega posledica bo veliko odlivanje denarja iz slovenskega gospodarstva. V imenu Slovenske demokratične zveze je govoril dr. Hubert Požarnik, v imenu Slovenske kmečke zveze Ivan Oman, ki je drugi za mladinci na portoroškem kongresu povedal, da gredo na volitve zato, da bi zmagali, Matjaž Šinkovec v imenu Socialdemokratske zveze Slovenije, Lojze Petrle za Slovenske krščanske demokrate in dr. Dušan Plut za Zelene Slovenije. V nadaljevanju shoda, ki je potekal v prenapolnjeni dvorani, so predstavniki Demosa predstavili poglede na posamezna področja političnega, gospodarskega in socialnega življenja v Sloveniji. Na shodu so predstavili tudi Deklaracijo o slovenski samoodločbi, s katero se obračajo na domačo in tujo javnost in pojasnjujejo svojo vizijo. Med vrsticami: Upravičeno se bojimo, da bodo skupščinski mlini v Sloveniji mleli novi zakon o delovnih razmerjih brez sindikata. Kdo bo pred delavci nosil odgovornost za takšno klavrno ravnanje, menda socialistične vlade in skupščine, bo pokazal čas. Pa tudi volitve... ( ^ Spoštovani prijatelji! ____ V sedanji reorganizacijski evforiji se tudi v sindikatih podjetij marsikje odločajo za varčevanje, ki najprej prizadene dosedanje bralce in prejemnike časnika Delavska enotnost. K temu kajpak spada zmanjševanje sredstev za izobraževanje, za nakup literature za sindikalne aktiviste in podobne »malenkosti«, ki pa bodo kasneje verjetno zelo škodovale sindikalnim aktivnostim in delavcem, ki se hočejo na najbolj avtentičen način seznaniti z zahtevami sindikata ob posameznih družbenih problemih ter z razmerami v drugih podjetjih in sindikalnih organizacijah. Gre tudi za seznanjanje z uveljavljanjem sindikata v podjetjih in v družbi pri opravljanju svojega poslanstva, s potmi in odmiki pri uveljavljanju delavskih pravic in podobno. V uredništvu Delavske enotnosti smo se kratkovidnemu ukrepanju nekaterih sindikatov podjetij in občinskih svetov odločili postaviti proti tako, da bo v časniku čim več takšne vsebine, ki vas zanima, in hkrati ponuditi tudi vsem tistim dosedanjim članom vodstev sindikata, ki so jim doslej plačevale naročnino organizacije, naj postanejo samoplačniki. Zato vas vabimo, dragi bralci in prijatelji, da tudi če morda niste več v vodstvu vašega ali občinskega sindikata, ostanete še naprej z nami in to dokažete tudi tako, da postanete naročnik našega in vašega časnika. Odgovorni urednik Marjan Horvat Življenjski stroški za december 1989 Po sklepu predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije vsak mesec objavljamo življenjske stroške izbrane tri- in štiričlanske delavske družine. Košarica življenjskih stroškov je izračunana po metodologiji Inštituta za ekonomska raziskovanja Ljubljana iz leta 1986. Zavod SRS za statistiko dvakrat na leto ugotovi vrednost košarice in sicer na podlagi cen aprila in novembra. Za vmesne mesece upoštevamo gibanje cen posameznih skupin iz košarice od novembra (aprila) do tekočega meseca. Življenjske stroške izbrane tričlanske družine (oba zaposlena in devetletna hči) in prikazujemo na dveh ravneh: na povprečni in na minimalni ravni porabe. Ob tem prikazujemo še nujne mesečne stroške, torej tiste, ki jih je treba plačevati vsak mesec sproti. V tabeli je prikazana ocena za december 1989. V zadnji koloni so prikazani indeksi rasti cen posameznih skupin življenjskih stroškov in sicer december 1989 v primerjavi z novembrom 1989. Indeksi so zelo visoki, pri tem pa je treba opozoriti na to, da je na višino indeksov vplival tudi nekoliko podaljšan čas »snemanja« cen. V zadnji vrstici je prikazana rast življenjskih stroškov posameznih izbranih družin. V primerjavi z novembrom kažejo največjo rast nujni mesečni stroški in sicer za 62% pri tričlanski in 61% pri štiričlanski družini na minimalni ravni porabe. OCENJENI ŽIVLJENJSKI STROŠKI TRI- IN ŠTIRIČLANSKE DRUŽINE DECEMBER 1989 tričlanska delavska družina štiričlanska delavska družina indeks cen Skupina dobrin iz povprečni minimalni nujni mes. povprečni minimalni nujni mes. potrebščin košarice stroški stroški stroški stroški stroški stroški 12.11. 89 1. Hrana 2344,55 1876,42 1876,42 2925,79 2261,32 2261,32 156,50 2. Pijača 309,19 164,68 164,68 315,57 166,57 166,57 167,00 3. Kajenje 114,90 85,64 85,64 114,90 85,64 85,64 214,10 4. Oblačila 985,02 706,12 25,71 1180,73 859,07 27,43 126,90 5. Obutev 216,11 164,49 0,00 290,10 208,16 0,00 133,20 6. Stanovanje 448,78 320,46 273,26 549,32 386,90 329,78 175,40 7. Ogrevanje, razsvet. 527,21 359.51 243,54 652,73 437,34 298,06 193,40 8. Gospodinjska oprema 569,28 289,04 0.00 667,20 335,00 0,00 145,90 9. Higiena, zdravst. nega 336,17 253,86 230,49 405,85 304,12 277,98 146,60 10. Izobr., kultura, razv. 750,64 250,70 183,06 896,50 312,90 209,04 142,10 11. Prom. sr. in storitve 1323,23 626,73 390,91 1627,15 764,26 440,90 181,70 12. Razni predm. in štor. 160,52 85,15 0,00 416,86 241,37 149,33 158,20 13. Drugi izdatki 702,90 195,10 179,41 746,03 199,57 179,41 158,20 SKUPAJ (v din) 8788,48 5377,91 3653,12 10788,85 6562,23 4425,46 stopnja rasti 12. 11. 89 56,22 55,62 62,06 56,21 55,46 61,77 Cene obroka med delom za december 1989 Po modelu za računanje iz strokovnih podlag (Knjižnica sindikati št. 58/83) je veljal normiran obrok med delom, po povprečnih cenah v Sloveniji, decembra 1989 Vrsta obroka glede na težavnost dela Cena v din. Vključno z režijo za pripravo stroški 60% 80% 100% I. lahko (2100 KJ) na dan 5,20 8,33 9,37 10,41 II. srednje (3140 KJ) 6,46 10,33 11,62 12,91 III. težko (3780 KJ) 7,79 12,47 14,03 15,59 IV. zelo težko (4620 KJ) 9,02 14,43 16,24 18,04 I. na mesec 114,48 183,16 206,06 228,95 II. 142,05 227,28 255,69 284,10 III. 171,46 274,34 , 308,64 342,93 IV. 198,47 317,56 357,25 396,95 V skladu s sindikalno listo in dopolnitvami družbenega dogovora o merilih za samoupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka v SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 36/89) znaša decembrski regres za prehrano 295,90 din. Primerjava kaže, da v organizacijah, v katerih so regres za december izplačali po decembrski sindikalni listi, ta ni zadoščal za ekonomsko ceno normativnega obroka za težko delo v primerih, ko se hrana pripravlja z 80 odstotnim režijskim pribitkom na hrano, in za zelo težko delo v primerih, ko se hrana pripravlja s 60 in večodstotnim režijskim pribitkom. Strokovna služba RS ZSS i ! Program Markovičeve vlade, ki je čez noč razglasila konvertibilnost dinarja, potrebuje precej varovalk, da ne bi pregorel, še preden bo gospodarstvo zapustilo kolesnice dogovorne ekonomije. Sindikat kot delavsko organizacijo najbolj zadeva polna zaposlenost, ki je do zdaj zagotavljala najboljšo socialno varnost; oboje je zdaj resno ogroženo. Sindikat skrbijo tudi plače, ki so v bistvu zamrznjene na ravni novembra 1989, saj je mogoče vanje vgraditi le del decembrske, ne pa letošnje inflacije, ki se kljub maksimiranju nekaterih cen in omejevanju dinarske denarne mase sploh še ni ustavila. Po prvih socialističnih stavkah se je v zadnjih dvajsetih letih v Jugoslaviji razvila kar resna stavkovna stihija, ki je temeljila na uradni politični filozofiji, da gradimo brez-konfliktno družbo in da v njej zaradi samoupravljanja in družbene lastnine ni nasprotnih razredov. S stavkami, ki smo jih zato najprej imenovali prekinitve dela, se je zato ukvarjala ljudska milica, v njihovem preprečevanju in odpravljanju posledic pa celo udba, kot ljudje še vedno imenujejo službo državne varnosti. Družba je bila (in je delno še vedno) organizirana tako, da naj bi preprečevala vse klasične industrijske konflikte oziroma konflikte med delom in kapitalom. Delavci pa so kljub temu kar pogosto ustavljali delo in s stavko izsiljevali zaslušen ali celo nezaslužen denar. Vrhunec stavkovne anarhije pa predstavlja decembrski stavkovni val v Beogradu, Kragujevcu in še kod v Srbiji, ko so delavci tudi s pretepanjem svojih direktorjev dobili polne kamione nezasluženega denarja. Nepristranski kronisti naših delavskih dogajanj verjetno še danes ugotavljajo, da so naše stavke anarhičen ali celo anarhosindikalističen pojav, ki sploh ni podoben zahtevam in ravnanju delavcev v gospodarsko, politično in pravno urejenih družbah. Naši delavci in njihov sindikat so šele lani, 44 let po revoluciji, dobili ustavno pravico do stavke. Nekatere napovedi stavk v Sloveniji in tudi decembrska polurna opozorilna stavka delavcev v Beogradu kažejo, da njihovi snovalci tako le kažejo svojo nemoč za izboljšanje položaja delavcev. Glede ravni plač oziroma cene dela danes ni treba izgubljati veliko besed. Plače večine jugoslovanskih delavcev ne omogočajo niti preživetja, kaj šele človeka dostojno življenje, ki bi bilo primerljivo z življenjsko ravnjo delavcev v Evropi, kamor hočemo čim-prej priti. Neznosno nizka raven plač pa je posledice socialističnega socialnega razvoja, kronične gospodarske neučinkovitosti, ker gospodarske organizacije v večini zveznih enot ustvarjajo več izgub kot akumula- cije. Nizke plače pa so precej povezane tudi s socialno politiko in politiko zaposlovanja ter s povsem zgrešeno zamislijo o zaposlitvi vsega prebivalstva v družbenem sektorju, ki je v nasprotju z vsakršnim gospodarskim računanjem. Anarhija brez vsakršnih posledic V Sloveniji do pred dvema letoma praktično ni bilo nezaposlenih (izjema so zdravstveno in duševno nezapo-sljivi). Bili smo zelo blizu Češkoslovaški, kjer so bili kaznovani tisti, ki niso hoteli delati ali niso znali dobiti potrdila, da sami skrbijo za svoje preživetje. Danes pa je ogrožena proizvodnja v velikih Škodinih tovarnah, verjetno tudi zato, ker delo ni več de- Obetajo se nam »sive« stavke lovna obveznost, ki bi jo, če bi bilo treba, urejale tudi sodbe v imenu ljudstva. Za stavke v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji je do danes veljalo, da so bile kljub poskusom legalizacije s stavkovnimi pravili in z ustavno pravico delavcev do stavke v bistvu anarhičen pojav, ki v pravno urejeni državi ni imel posledic ne za organizatorje ali razgrajevalce niti za tiste, proti katerim so stavkajoči nastopali. V Sloveniji se je 99 odstotkov stavk končalo za tovarniškimi zidovi in le nekaj deset kolon delavcev je iskalo pravico pred pročelji skupščin in organov oblasti. V lanskem letu pa smo ob tem, ko je število stavk v Sloveniji zastalo, Nekaj skrajšanih členov iz osnutka zakona o stavkah 2. člen Splošni pogoji za uresničevanje pravice do stavke so: najava stavke, poskus sporazumne rešitve spora, sprejem odločitve o stavki in oblikovanje organa, ki vodi stavko, zavarovanje oseb in premoženja v času trajanja stavke. 3. člen Stavko najavi sindikat ali večina delavcev v podjetju. Odločitev o najavi stavke sprejmejo delavci z osebnim izjavljanjem. Najava stavke se najmanj sedem dni pred dnevom, določenim za začetek stavke, pošlje organu upravljanja in poslovodnemu organu, Gospodarski zbornici oziroma drugemu partnerju, ki podpisuje kolektivno pogodbo. V najavi stavke se napišejo cilji stavke, zahteve delavcev, predstavniki delavcev, ki bodo sodelovali v sporazumni rešitvi spora. 4. člen Če subjekti, ki so dobili najavo stavke, menijo, da stavka ni skladna s tem zakonom, lahko v treh dneh začnejo postopek za ugotavljanje zakonitosti najavljene stavke in o tem obvestijo delavce, ki so najavili stavko. O tej zahtevi odloči pristojno sodišče v sedemdnevnem roku. Pred tem rokom se stavka ne more začeti. 5. člen V sporazumnem reševanju nastalega spora sodelujejo sindikat oziroma drugi predstavniki delavcev, predstavniki organa upravljanja in poslovodnega organa ter drugi predstavniki, ki so dobili najavo stavke, skladno s 3. točko 3. člena tega zakona. 6. člen Če ne uspe poskus sporazumne rešitve spora v rokih, ki so predvideni v tretjem in četrtem členu tega zakona, lahko večina delavcev v podjetju sprejme sklep o začetku stavke in to z osebnim izjavljanjem. 7. člen V času trajanja stavke stavkajoči delavci ne smejo ovirati tistih delavcev, ki v stavki ne sodelujejo. imeli v javnosti zelo odmevne stavke in priprave nanje v celotnih dejavnostih, šolstvu, zdravstvu, gostinstvu. Vemo, da je bilo več zahtev in napovedi stavk kot pa resničnih ustavitev dela. Podatki o lanskem gibanju plač v teh dejavnostih in tudi drugod v gospodarstvu in negospodarstvu bi lahko razkrili, zakaj smo ob rekordni inflaciji imeli večji socialni mir kot v prejšnjih letih. Plače so, kot vse kaže, vse do decembra več kot lovile inflacijo, česar pa seveda ne moremo reči za začetek letošnjega leta in zlasti za februar in marec, ko lahko pričakujemo veliko razhajanje med stroški življenja in zamrznjenimi plačami. Odmrznitev plač, ki jo bodo prinesle kolektivne pogodbe, ki jih še vedno prepočasi pripravljajo, pa seveda ne bo dala možnosti za delitev neustvarjenega denarja v podjetjih in ustanovah. Glede na neuradne napovedi o gibanju cen in na resne napovedi stečajev in odpuščanj večjega števila delavcev pa lahko že februarja pričakujemo večje stavke in tudi proteste zaradi izgube dela oziroma socialne varnosti. Sindikat spet z zavezanimi rokami Poznavalci odnosov v federaciji menijo, da je bil zakon o zamrznitvi plač (ob maksimiranju cen) decembra sprejet le zato, ker zanj ne sindikat ne kdo drug ni ponudil oprijemljive alternative. Glede zakona o stavkah je seveda več možnosti in tudi alternativ, ki jih lahko ponudi sindikat in jih izberejo delavci, ne glede na v zvezni skupščini sprejete zakonske norme v naši pravno neurejeni federativni državi. Načelno je najbolj sprejemljiva varianta, po kateri sindikat glede na ustavno zagotavljanje svoboščine za svoje organiziranje in delo odkloni vlogo, ki mu jo velikodušno ponuja zvezna vlada in ki v bistvu daje toliko formalnih ovir, da do stavke v gospodarstvu, zlasti pa v dejavnostih posebnega družbenega pomena (promet, zdravstvo, vojna industrija...) skoraj ne bi moglo priti. Po tej različici lahko sindikat zahteva, da se iž zakonskega besedila izlo- čijo vse norme, ki mu, tako zapisane, kot so sedaj, vežejo roke in dopuščajo organizacijo stavke le potem, ko je ugotovljeno, da je napoved stavke zakonita, in potem, ko niso izpolnjene upravičene zahteve delavcev. Sindikat lahko tudi javno razglasi, da je takšen zakon oziroma vsebina, kot je sedaj predlagana, zanj nesprejemljiv in ničen, tudi če bo sprejet, se ga sindikalnim organizacijam ni treba držati, tudi zato ne, ker delovanja sindikata ne morejo omejevati nobene zakonske norme. Po izkušnjah z decembra sprejetimi zakoni, ki pomenijo prvi del paketa Markovičeve vlade, namreč ne moremo pričakovati, da bi bil sindikat uspešen, ko bi predlagal takšne spremembe stavkovnega zakona, da bi lahko verjeli, da se bodo stavke ravnale po njem. Najbolj kričeč dokaz za pravilnost našega sklepanja je konec decembra sprejet novi zakon o stečaju, ki je v škodo delavcev povsem obšel javno objavljene zahteve sindikatov, ki so se izoblikovale na podlagi lanskih izkušenj s stečaji. Zagata je še večja, ker precejšen del sindikalnih organizacij še vedno misli, da je v razpravi nesprejemljiv osnutek tega zakona, le bolje obveščeni pa zahtevajo takojšnjo spremembo 28. decembra 1989 sprejetega zakona, o čemer smo pisali v prejšnji številki našega glasila. Delavci imajo, tako kot doz-daj, tudi v primeru, da bo načrtovani zakon potrjen, vse možnosti za svoje ravnanje. Glede na zakonska določila pa tvegajo veliko več kot v vsej zgodovini socialističnih stavk v Jugoslaviji. Po zakonu bodo za dneve, ko bodo legalno stavkali, ostali brez zaslužka. V najboljšem primeru lahko računajo, da jim bodo delodajalci priznali pravico do zaslužka v kolektivni pogodbi, v kar pa težko verjamemo. Iskanje krivcev ali pravice Zakon onemogoča ugotavljanje odgovornosti in posledice za delavce in tudi organizatorje, ki so stavkali po končani neuspešni pomiritveni proceduri, ki jo, podobno kot pred dvema letoma popravljeni zakon o združenem delu, predpisuje novi zakon. Za vse stavkajoče, ki bodo glede na uspešne stavkovne izkušnje poskušali priti do pravic in večjih plač po neformalno uveljavljenih metodah, ki imajo dvajsetletno domovinsko pravico, pa so seveda predvideni disciplinski ukrepi, denarne kazni in tudi izguba zaposlitve. V položaju, v katerem je boljša slaba socialna varnost, bodo seveda delavci raje stavkali pri delu (sive stavke), kot da bi tvegali še tisto, kar imajo danes. Z zamrznitvijo plač in onemogočanjem stavk se nam v bistvu obetajo razmere, ki bodo še bolj kot do zdaj zmanjševale stimulacijo za delo in za rešitev gospodarske krize. Obeta se nam torej dokončni gospodarski razvoj, s tem pa uresničitev socialističnega načela o enakosti ljudi, pa ne v bogastvu, temveč v revščini. Črnogledost, ki veje iz tega pisanja, ni posledica neupoštevanja faktorjev, ki naj bi nas vodili k napredku, temveč objektivnih izkušenj doma in v razvitem svetu, da z omejitvami delavcev ni mogoče pridobiti za delo in ustvarjanje, ki bi jih izvleklo iz socialističnega brezna, kamor so se tudi san^ pustili zapeljati. Mogoče je vse to pisanje odveč, saj kljub obilici decembra sprejetih novih predpisov in podlagi v zakonu o podjetjih veliko odnosov še vedno narekujejo načela dogovorne ekonomije. To nam dokazuje mariborski Marles, nekdanji paradni konj naše socialistične industrije, za katerega je sodišče, kljub številkam, ki večkrat dokazujejo, da so dolgovi večji od premoženja, naročilo še eno strokovno ekspertizo in tako še za mesec odložilo odločitev o stečaju. Marlesovi delavci, ki ne vedo, ali bodo plače sploh dobili in kdaj jih bodo, pa o stavki, v veliko zadovoljstvo tistih, ki krojijo njihovo usodo (ne glede na stavkovni zakon), sploh ne razmišljajo in tudi njihov sindikat raje išče krivce kot rešitve za njihove pravice. Franček Kavčič 4 Delavska enotnost Ljubljana, 19. januarja 1990 zveza sindikatov Slovenije na kratko Franci Štelcer: Gornja Radgona Člani občinskega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Gornja Radgona so na letni seji (10. 1.) podprli programske usmeritve sindikata dejavnosti ter z manjšimi pripombami tudi statut. Zanimal jih je predvsem materialni položaj delavcev dejavnosti v prihodnje. Ugotavljajo namreč, da se s prenosom upravljanja dejavnosti na izvršni svet ni nič spremenilo, razmere v ekonomsko šibkejših občinah ostajajo še naprej katastrofalne. Veliko pričakujejo od kolektivne pogodbe dejavnosti. Delavci ne bodo plačevali mariborskih zablod Ptuj Na volilni seji je občinski odbor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Ptuj pregledal svoje delovanje in zelo dobro ocenil delo republiškega odbora v preteklem mandatu. V celoti je podprl programske usmeritve ROS in statut, ki predvideva samostojen sindikat dejavnosti. Razpravljali so v glavnem o materialnem položaju osnovnih in srednjih šol. Ugotavljali so, da so med občinami še vedno velike razlike in zahtevali čimprejšnjo izdelavo kolektivne pogodbe. Celje V pogovoru na medobčinskem svetu ZS celjske regije so se dogovorili, da se bo sedanji občinski odbor sindikata delavcev prometa in zvez Celje preoblikoval v regijskega s sedežem v Celju. ^ V celjski regiji, kjer je številčno močna kemična in nekovinska dejavnost, sta bila doslej dva občinska odbora dejavnosti - v Celju in Žalcu. V teh občinah so se odločili, da bodo imeli občinska odbora tudi vnaprej. Zunaj te organiziranosti je ostalo še nekaj podjetij, ki naj bi se povezala v regijski odbor dejavnosti. V tem smislu so izpeljali vse postopke, čas pa bo pokazal, ali je taka organiziranost prava ali ne. Podobni problemi so tudi v Podravju. Z združitvijo mariborskih občin v eno bo tu nastal nov odbor sindikata delavcev kemije. Delavci dejavnosti podravske regije pa se še niso izrekli, ali bodo organizirali regijski odbor ali se bodo povezali neposredno v ROS. Koroška V koroški regiji so ustanovili regijski odbor sindikata delavcev trgovine. Ustanovitev je uresničitev pobud iz lanskega leta, saj nobena občina v regiji ni dovolj močna, da bi imela svoj odbor. Sedež odbora bo na Ravnah, predsednik odbora pa bo član ROS. Udeleženci ustanovnega sestanka so razpravljali tudi o programu sindikata dejavnosti. Menili so, da je primeren in so ga podprli, zlasti uvajanje klasične zaščitne funkcije. Zavzeli so se, da bi tudi trgovina na drobno dobila enakopraven položaj v dejavnosti. Opozorili so na težave pri evidentiranju v organe sindikata dejavnosti. V regiji ni sedežev organizacij in tudi ne ustreznih strokovnih služb, zato nimajo dovolj možnosti za enakovredno sodelovanje z delavci, ki dobro obvladajo stroko in dobro poznajo panogo. RO dnižbenih in dižavnih organov Republiški odbor sindikata delavcev družbenih in državnih organov je zakonodajno-pravni komisiji Skupščine SRS poslal mnenje o uveljavljanju 35. in 39. dopolnila k slovenski ustavi, ki govorita o financiranju krajevnih skupnosti. ROS meni, da poročilo o potrebni normativni dejavnosti za uveljavljanje ustavnega zakona ne vsebuje jasnejših opredelitev za uveljavljanje omenjenih dopolnil. Hkrati podpira pobudo skupine delegatov za delegiranje delegatov v zbor občin republiške skupščine iz občine Ljubljana Šiška, ki predlagajo pripravo zakona o krajevnih skupnostih. Tudi ROS meni, da bi z zakonom o krajevnih skupnostih rešili vrsto vprašanj, dosegli njihovo enotno delovanje in financiranje in s tem boljšo motiviranost za delo delavcev v KS. Goreniska Delavci v vzgoji, izobraževanju in znanosti Gorenjske so na delovnem posvetu obravnavali predvideno organiziranost ^idikata dejavnosti v regiji. Po predlagani organiziranosti bi lahko v regiji obdržali občinske odbore, katerih delo bi usklajeval sekretar, ki mora izhajati iz dejavnosti, poznati stroko. Število osnovnih organizacij ni merilo za ustanovitev občinskega odbora. Glede delovnega časa so menili, da bi si bilo treba prizadevati, da bi v kolektivno pogodbo za dejavnost zapisali tedensko urno obveznost. Poleg stavke kot sredstva za uveljavljanje zahtev so predlagali še državljansko neposlušnost. To naj bi vnesli tudi v statut, iz katerega so predlagali črtanje družbenopolitične razgledanosti. So proti ustanavljanju ozkih strokovnih sindikatov, ker bi to slabilo organizacijo in zmanjševalo njen družbeni vpliv. Menili so, da bi se bilo vendarle mogoče organizirati po poklicnih oziroma interesnih skupinah in tako organiziranost prenesti tudi na občinsko raven. Z deležem članarine, predvidenim v statutu, osnovna organizacija ne more izvajati nobenega programa, zato bi morali zahtevati ustrezen delež dohodka (npr. 0,1 %). Ker je malo verjetno, da bi to dosegli, je še bolj pomembno zavzemanje sindikata za kolektivne pogodbe, zlasti za določila o posredni in neposredni skupni porabi, iz katere bi financirali programe osnovnih organizacij. Materialni položaj šolstva bo najbolj odvisen od deleža družbenega proizvoda za to dejavnost. Zato si mora sindikat zagotoviti vpliv povsod, kjer se bo odločalo o tem, torej tudi v skupščini. Članstvo bi želelo tudi vpogled v finančno konstrukcijo razporejanja sredstev od družbenega proizvoda glede na stopnjo izobraževanja in razmerje med materialnimi stroški in sredstvi za OD. »Doslej je bilo tako, da ni bilo bistveno, kaj kdo reče, temveč, kdo kaj reče, zato ne moremo kriviti partije, da sc je zdaj postavila pred sindikat v prizadevanjih, da se Maribor v resnici ne bi spremenil v - Pitsburg,« pravi Franci Štelcer, predsednik mariborskih sindikatov. Sodeč po napovedih sedanjega vodstva Zveze komunistov v Mariboru in stališčih zadnjega kongresa slovenske partije, sindikat ne bo več osamljen v prizadevanjih za zavarovanje delavcev. »To je dobro, ker ob uveljavljanju tržnih zakonitosti in z njimi trga delovne sile postajata problem ekonomskih in tehnoloških presežkov delavcev in s tem povezana brezposelnost vse bolj pereča. Torej to, na kar smo v sindikatih že dolgo opozarjali, žal pa so nam le redki prisluhnili. Vesti o tem, da naj bi brez zaposlitve ostalo skoraj dvajset tisoč delavcev, so sicer nedokumentirane, toda zato nič manj grozljive,« dodaja Franci Štelcer. Za ponovni pogovor z njim smo se odločili zato, ker po našem mnenju Maribor prestaja eno najbolj trdih preizkušenj. - V sindikatih ugotavljate, da je za zdaj sicer več groženj kot dejanskih odpustov z dela, vendar za sindikat ta problem ni zanemarljiv. »Nikakor ne. Nasprotno, na to smo že dolgo opozarjali. Lilet je samo potrdil našo bojazen, da bo odpravljanje napak vodilnih padlo na ramena delavcev.« — Ivan Čuk, predsednik mariborskega izvršnega sveta, še vedno misli, da je to edina prava in možna pot... »Predsednik izvršnega sveta je na začetku mandata sprejel dediščino, ki je bila takšna, kot je. Ta pa je v Mariboru v resnici borna: zastarela tehnologija, veliki sistemi, malo perspektivnih programov, zaradi sistemskih ureditev preveliko zaposlovanje... V sindikatih ugotavljamo, da sistemska zakonodaja daje delovnim organizacijam več pristojno- sti za določanje presežkov delavcev kot pa pravnemu in socialnemu varstvu delavcev. Zato je vse več primerov, ko se v delovnih organizacijah reševanja teh probleme lotevajo »po liniji najmanjšega odpora«, namesto da bi se lotili učinkovitih teženj v nasprotni smeri, v iskanju novih programov, v racionalnem izkoriščanju znanja in strojne opreme.« - Grozeča brezposelnost, ki prihaja posebno do veljave v Mariboru, samo potrjuje upravičenost vaših opozoril. Vaši kritiki vam zdaj očitajo, da so sindikati v Mariboru proti prenovi... »Lepo vas prosim, kdaj pa je sindikat bil proti nečemu, kar bi delavcu omogočilo manj dela in lepši zaslužek. Očitajo nam, da smo proti odpuščanju delavcev, kar v resnici tudi smo. Gre za to, da v Mariboru ni niti enega večjega primera, kjer bi se odpuščanju delavcev izognili z novim programom že pred težavami. Po drugi strani, o tem v javnosti ni dosti slišati, pa smo v Mariboru prvič po dolgih letih uspeli izenačiti osebne dohodke z osebnimi dohodki gospodarstva SRS. Seveda so se takoj oglasili drugi in vprašali, kaj pa je akumulacija. Točno, kaj je akumulacija? Akumulacija mariborskega gospodarstva je zanemarljiva. Povrhu je še tako razdrobljena, da v celoti vzeto ni niti tolikšna, kot je, denimo, vrednost plačila delavske prehrane. Toda, tovariši, o tem, kaj in kako je z akumulacijo, morajo razmišljati drugi, ne sindikat!« - Oprostite, za trenutek bi se še vrnili k zdajšnjemu partijskemu programu mestnega komiteja, ki na prvo mesto postavlja prihodnost ljudi in delavstva v Mariboru. »Kot rečeno, nas v sindikatu sploh ne moti to, če kdor koli v svoj program vnaša dele naših programov ali zahtev. To celo navdušeni pozdravljamo, ker smo skupaj močnejši. V odnosu do partije gre za to, da se mi v Mariboru konceptualno razhajamo. V časovni dimenziji problema. Različno razmišljamo. Oni razmišljajo o viziji Maribora, o majhnih podjetjih, o terciarnih dejavnostih... Kako se je gibalo število brezposelnih v Mariboru: Prvega decembra 1988 je bilo prijavljenih 3672 ljudi, med njimi 1783 žensk. Prvega septembra 1989 pa 4129, med njimi 1984 žensk in 30. decembra lani 4759, med njimi 2236 žensk. Po sestavi: z visokošolsko izobrazbo 1,3 odstotka, z višjo 4,6 in s srednjo 24,7 odstotka, 19 odstotkov jih je bilo s kvalifikacijami, drugi pa so brez sleherne izobrazbe. Mi pa govorimo o tem, v kakšnem položaju je zdaj delavec v Mariboru. Govorimo o tem, da nismo zoper preobrazbo, temveč je to prestrukturiranje potrebno peljati tako, da delavec ne bo sam nosil vseh bremen. Delavci ne bodo več plačevali mariborskih zablod...« - Že doslej je bilo slišati, da se Maribor spreminja v delavski geto. Komunisti so uporabili celo težji izraz. »V Mariboru je, kar zveni skorajda neverjetno, problem nekvalificiranih delavcev. Težava je ta, da Maribor na najbolj »črnski način« spravi družbeni proizvod. Zato tega delavca ne moreš vedno znova samo priganjati in mu nalagati vedno novih bremen. Če v Mariboru pride do tolikšne brezposelnosti, kot nekateri to omenjajo, je na dlani, da Maribor sam tega ni sposoben preživeti. V sleherni družbi je varstvo delavcev gibalo razvoja, pri nas pa silijo v nasprotno smer.« - Kje je po vašem mnenju Maribor zdaj? »V katastrofalnih razmerah. Če bi bilo res, da bi šli na odprto brezposelnost, je jasno, da bi moral en zaposleni preživeti pet nezaposlenih. S temi plačami je to nemogoče. Denar, ki so ga nekateri v Mariboru dobili za prekvalifikacije delavcev, je bil porabljen v glavnem za saniranje finančnih težav delovnih organizacij. Akumulacija je razdrobljena in ne more sfinancirati morebitni nov, tržno zanimiv in zato donosen program. Stečaj Lileta, napovedan je že stečaj Marlesa, tudi tretji je že pred durmi... Po uveljavitvi ustavnih zakonov prihaja do vse večje centralizacije na vseh področjih. Gre za velikanski odliv sredstev, vzemiva samo elektrogospodarstvo, železnico, torej smo pred novo blokado. Brez širše pomoči, republike, Maribor nima niti teoretičnih možnosti, da bi vsaj s kolesom vstopil v - Evropo. Mislim na navadno kolo in ne na tisto s prestavami. Žal je to kruta stvarnost. Na republiškem svetu sem rekel, da se mi ta vprašanja zdijo pomembnejša od statuta, kajti preobrazbo moramo doseči na konkretnih problemih in ne na deklaracijah. S tem nisem mislil omalovaževati pomena kongresa, temveč sem poskušal le povedati, da je Maribor danes kot lonec s pokrovko, pod katero že vre...« Janez Sever Domžale vključujejo v občinsko organizacijo. Prave sindikalne volitve Medtem ko se peščica bodočih strankarskih voditeljev pripravlja na volilni boj, ki ne bo zahteval telesa atleta, marveč samo duha modrijana - ta pa bo za zmago prevladujoč - se v sindikatu ne utrujamo z oblastvenimi ambicijami. In tudi prav je tako! Končno smo le prišli do klasične razmejitve med politiko, ki naj bo pluralistična in polna sla po pošteni demokratični oblasti, in sidnika-tom, ki bo klasični zaščitnik delavcev in čista opozicija oblastem na vseh ravneh. Tako je v političnih organizacijah, sindikatu in strankah v tem trenutku problem z istim imenovalcem: kako v razmerah ekonomske, politične in moralne krize pridobiti zaupanje ljudi, da se bodo poistovetili s cilji, obljubljenimi v bogati ponudbi različnih programov. Pravzaprav, ko iščem vzroke za ta današnji čuden problem, čuden zato, ker se praktično ne bi smel zgoditi, hitro pridemo samo do enega odgovora. Splošna kriza; ja, to je problem, ki pa pravzaprav ni največji. Čeprav smo že tolikokrat volili, namreč sploh ne vemo, kaj so to volitve, kajti v povojni Jugoslaviji volitev sploh še nismo imeli. Če si kdor koli že predstavlja demokra-tičho izražanje volje in volitve z zaprtimi kandidatnimi listami in visoko udeležbo volilnih upravičencev na nedeljskih volitvah, se pač krepko moti in še vedno misli monistično, kot smo do sedaj mislili vsi, ker smo pač... Do teh razmišljanj sem prišel, ko smo si v vodstvu domžalskega sindikata belili glave o tem, kako s čim bolj demokratičnimi, javnimi in vseobsežnimi volilnimi aktivnostmi med 12.600 zaposlenimi pridobiti strokovne, sindikalnemu programu zveste kadre. Tu ne sme biti pomote! Govorim o volilnih postopkih v sindikatu in za sindikat in ne o splošnih volitvah. Javnost dela, obogatena z razpoznavnimi sindikalnimi znaki (plakati, glasovnice iri zbirniki), ki bodo v podjetjih razglašali začetek volilnega postopka - to je demokratično načelo, ki nam bo vsem, seveda s skupnimi napravami, postavilo prave ljudi na prava mesta tudi v sindikatu, vse od podjetja pa tja do republiškega sindikata. Naj večja vrednota volilnega postopka za sindikalne kadre bo prav gotovo ta, da bo vsakemu zaposlenemu delavcu v občini Domžale zagotovljeno svobodno predlaganje kandidatov za funkcije v sindikatu. Vsakdo bo lahko torej na listič za predlaganje kandidatov vpisal imena za predsednika sindikata v podjetju, predsednika sindikata dejavnosti v občini, predsednika občinske organizacije sindikata, predsednika sindikata dejavnosti na ravni republike in predsednika slovenskih sindikatov. Temu bi lahko rekli, da nam od tega trenutka dalje ne bodo več postavljali sindikalnih funkcionarjev drugi, marveč mi sami, ki bomo voditelje v svoji organizaciji zavestno postavljali in tudi odstavljali. Posebej naj poudarim, da ne samo tehnika, temveč tudi vsebina postopka terjata od vseh nas, posebno pa še od predsednikov sindikata, resno odgovornost. Odgovornost zato, ker bomo končno izbrali le najboljše predlagane kandidate v skladu z načeli in me-riii naše - sindikalne kadrovske politike. Na podlagi vseh predlaganih kandidatov bodo vodstva sindikatov v podjetjih in vodstvo občinske organizacije sindikata naredili zbirnik vseh predlaganih kandidatov in ocenili, kateri izmed predlaganih kandidatov ustreza merilom. Tistim, ki bodo izpolnjevali pogoje, ne bo treba pisati programov, marveč bodo kratko zapisali svoje mnenje, kako bi sami uresničevali že izdelanega. To bo nujno potrebno, če bo predlagani kandidat želel sodelovati v kandidacijskem postopku. Sindikati v podjetjih in občinske organizacije sindikata bodo javno (preko oglasnih desk in internih glasil) obvestili delavce o predlaganih kandidatih, s čimer se bo začel postopek za določanje kandidatov in za oblikovanje kandidatnih list. Na kandidatno listo bodo uvrščeni tisti,, ki bodo dobili tretjinsko podporo članov volilnega telesa. Za nosilce funkcij v občinskih odborih sindikatov dejavnosti bodo predlagala kandidate samo tista podjetja, ki sestavljajo ta občinski odbor. Na kandidatno listo za predsednika občinskega odbora pa bodo uvrščeni tisti kandidati, ki bodo dobili tretjinsko podporo v sindikatih podjetja, ki sestavljajo občinski odbor dejavnosti. Na kandidatno listo za predsednika občinske organizacije sindikata bodo uvrščeni tisti predlagani kandidati, ki bodo dobili tre-tinjsko podporo sindikatov? ki se Predsednike sindikatov v podjetjih bodo izvolili člani sindikata na občnih zborih, predsednike odborov sindikatov dejavnosti in predsednika občinske organizacije sindikata pa bomo izvolili na tajnih volitvah na skupščini občinske organizacije sindikata, v februarju 1990. Predlagane kandidate za predsednika republiškega sindikata in predsednike sindikatov dejavnosti iz naše občine bomo za uvrstitev na kandidatne liste množično podpirali vse 12. kongresa ZSS in na njem. Rekel sem že, da bomo pri predlaganju kandidatov prevzeli resno odgovornost vsi, kajti le sami si bomo svoje sindikalne predstavnike izbirali po svoji volji. Kakšne kandidate bomo predlagali? Odgovor na to vprašanje si boste lahko prebrali na plakatih. Z enim stavkom pa bi lahko rekel, da naj bodo predlagani kandidati tisti, ki uživajo vaše zaupanje, so borci za sindikalne pravice, strokovno podkovani, avtoritativni, v doseganju delavskih interesov nepopustljivi in s svojim nastopanjem tudi atraktivni. Nove razmere na ekonomskem področju, v katerih bo deloval sindikat kot opozicija, zahtevajo ogromen trud in odgovornost vseh, da v sindikat »pripeljemo« ljudi, ki bodo poleg aktivizma obladovali tudi strokovnost, kajti edino s pravično trmoglavostjo bo učinkovit. Naj bo ta stavek vsem sindikalistom razumljiv kot poziv k demokraciji, ki se je tokrat v sindikatu lotevamo prvič na organiziran in tankočuten način, zato, ker pred seboj vidimo cilj v množici, ki je moč, ta je pogoj za opozicijo, le tej pa bomo kmalu rekli sindikat. Igor Mlakar Zamrznitev plač je posebno prizadela gostinske delavce Spotikajo se celo »paradni konji« cija. Zaradi tega smo močno prizadeti, saj so osebni dohodki delavcev v gostinstvu in turizmu precej manjši kot v gospodarstvu in celo manjši kot v najslabše nagrajevani dejavnosti. Še slabše kot v turizmu so plače v gostinstvu. Lanski oktobrski povprečni osebni dohodki v gospodarstvu in negospodarstvu so bili 2240 dinarjev, v gospodarstvu pa 2126 dinarjev. Od enajstih dejavnosti so imeli najvišje Le poldrugi mesec je od tega, ko so se slovenski gostinski in turistični delavci zbrali v Rogaški Slatini na vsakoletnem de-lovnem sestanku. Ob zahtevnem tekmovalnem programu so našli tudi čas za poglobljen pogovor o vsem, kar kroji usodo delavcev in sadove njihovih prizadevanj. Ne gre jim namreč v račun, da za naporno delo ob petkih in Svetkih, za naprezanje brez urnika in podvojen trud ob prazničnih dneh, ko vsi drugi izprežejo, prejemajo najnižje plače v Sloveniji. Ko so v Rogaški razčlenili položaj in dali na eno stran tehtnice delež, ki ga s svojim delom prispevajo družbi, na drugo pa svoj znoj in vloženo delo, so se znova prepričali, da so v primerjavi z drugimi gospodarskimi dejavnostmi v izrazito neenakopravnem položaju. Zatrjujejo celo, da so v zadnjem času, ko jim naj bi končno prisluhnili ljudje, ki krojijo njihovo usodo, prišli z dežja pod kap. »Veliko je stvari, ki nam grenijo življenje in izničujejo naša prizadevanja,« pravi Mi-hajlo Zver, sekretar republiškega odbora sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije. »Lani poleti smo uvideli, da po starem preprosto ne gre več, zato smo se pri pristojnih odločno zavzeli za tisto, kar nam pripada. Nismo iskali nobenih privilegijev. Hoteli smo le enakopraven položaj v primerjavi z drugim gospodarstvom in vsemi izvozniki. Pa smo znova, kot so pokazali kasnejši meseci, naleteli na povsem gluha ušesa. Pravzaprav smo bili ob tem, ko smo se zavzeli za svoje pravice, še pošteno našeškani. Med drugim smo se, denimo, zavzeli za znižanje davka na prodajo alkoholnih pijač. Rezultat te naše premišljene in vsestransko utemeljene zahteve je bil, da je prometni davek poskočil čez noč s 36 na 50 odstotkov. Pri tem se delavci v gostinstvu in turizmu ne morejo znebiti občutka, da se iz njih mnogi v tej državi krepko norčujejo. Ob vsem tem je namreč potrebno poudariti, da plačujemo prometni davek od prodajnih in ne od nabavnih cen. Seveda je to velik nesmisel. No, naj bo tako ali malo drugače, namesto razbremenitve smo doživeli novo obremenitev! Kako naj več in boljše delamo?« Sami, samcati na repu razpredelnice - Pol leta je od tega, ko ste se gostinski in turistični delavci Slovenije zelo odločno zavzeli za svoje pravice. So prav vse vaše zahteve naletele na gluha ušesa? »Vse, brez pretiravanja, vse. Kar se je spremenilo, se je v glavnem v našo škodo. Res je, da imamo danes po dolgem času realni tečaj dinarja. Vendar nam ta tečaj v tem letnem času ne pomaga kaj dosti. Potrebovali bi ga predvsem v zadnjem četrtletju, ko vnov-čujemo svoj celoletni znoj. Pa je vedno ravno takrat naš dinar najbolj precenjen in zato naš dohodek nerealno majhen. Poudarjam, da tako ni bilo samo lani ali predlani. Tako je že dolgo, kot da bi država načrtno želela čim bolj osiromašiti panogo in ob tem kar najbolj poskrbeti zase in svoje devizne rezerve. Ne, s tem se nikakor ne moremo sprijazniti...« Mihajlo Zver - Seveda, vse to vpliva na razpoloženje delavcev, mar ne? »Vsekakor. Pa ne le na razpoloženje. Tudi na osebne dohodke. Z najnovejšo zakonodajo je dejavnost gostinstva in turizma v slabšem položaju od večine drugih. Med to zakonodajo spada tudi zakon o izplačilu osebnih dohodkov do konca prvega polletja 1990. Ta je popolnoma zamrznil plače delavcev v gostinstvu in turizmu in jih s tem uvrstil med približno 30 odstotkov zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu, ki se jim bodo do konca prvega polletja znižali osebni dohodki za najmanj 17 odstotkov, kolikor naj bi bila v tem času infla- Popravek V zadnji številki Delavske enotnosti, št. 1, 12. januarja 1990 v članku Zdravstvo si piše svojo terapijo, je novinarka pomotoma objavila datum sklica skupščine sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije. Republiški odbor je sklical svojo skupščino kot najvišji organ sindikata 21. februarja 1990, ob 10. uri, v prostorih Krke, Tovarne zdravil v Ljub- ^ani' Sekretarka RO Nevenka Lekše plače v elektrogospodarstvu (3210 dinarjev), najnižje pa v gostinstvu. Le 1906 dinarjev. Na drugem mestu od repa lestvice proti vrhu so gradbinci. Vendar, da bo slika popolnejša in materialno-soci-alni položaj slovenskega gostinca še bolj razumljiv, je potrebno k omenjenemu dodati, da je v tej oktobrski lestvici zajet ves dohodek delavcev v gostinstvu in turizmu, tudi najrazličnejši dodatki oziroma izredni dohodki. Ob zamrznitvi tako mizernih plač je torej iluzorno pričakovati, da ljudje ne bodo delali z levo roko. In mnogi nas.bcdo zapustili. Poiskali si bodo manj naporno delo in večji kos kruha...« Kmalu več regijskih odborov - Pred vrati je skupščina. Kaj vse bo na dnevnem redu? »Skupščino bomo imeli v četrtek, 15. februarja. Najverjetneje v Ljubljani. Seveda bomo največ časa posvetili materialno-socialnemu položaju delavcev v naši panogi, možnostim za gospodarjenje Iz izkušenj razvitega strankarskega pluralizma Ali je lahko sindikat - sindikat Da bi realno ocenili napovedano sindikalno prenovo, moramo upoštevati izkušnje zahodnoevropskih sindikalnih organizacij, katerih neodvisnost je nekako večplastna in je ni moč kar tako posneti z naše vsakdanje politsindikalne perspektive, ki potrebuje čas za prenovo. Izkušnje razvitega strankarskega pluralizma govorijo v prid sklepanju, da bo tudi pluralizem interesov - ne glede na to, kakšno razredno razsežnost bo imel sindikalni program - imel svoje tržne zakonitosti, ko se bodo posamezni strankarski programi ujemali s sindikalnim. Tako bo nastal prostor za sindikalno strankarsko koalicijo oziroma bo v poznejših fazah prišlo do izrazitejših razlik med stališči sindikatov in strank. Sindikalna evolucija Naj spomnimo: v času vojaškega režima leta 1981 je imela Solidarnost 10 milijonov članov, zdaj pa jih ima le dva milijona. Precej se je zmanjšalo število članov gdanske Solidarnosti. Konku- renčna sindikalna (pravijo ji tudi državna) organizacija Pi-otra Miodowitza je imela do pred kratkim med 6 in 7 milijonov članov, zdaj pa jih ima samo 2400. Sam Miodowitz pa ni več član politbiroja poljske združene delavske partije, ker so člani te sindikalne organizacije ugotovili, da partija ne more več uspešno zastopati interesov delavskega razreda! Na podoben način so se osamosvojile sindikalne organizacije tudi na Zahodu, le da ima ta samostojnost drugačno zgodovino. Z njenimi pravili se bodo najbrž srečale tudi naše sindikalne organizacije - glede na razvoj demokratičnih procesov pri nas. Kakšna bodo odstopanja od preverjene zahodnoevropske sindikalne evolucije, pa je težko predvideti. V tem kontekstu je pomemben sklep, sprejet na zadnji seji predsedstva sveta Zveze sindikatov Hrvaške, naj sindikat na volitvah, ki so pred nami, voli tiste kandidate (najbrž raznih strank), ki bodo zastopali interese delavskega razreda, kar pa je vse skupaj v zvezi z različnimi oblikami postopnega nastajanja noveliranega sindikata. Torej, da bi se izognili vsem možnim »presenečenjem«, morajo strokovno pristojne sindikalne skupine odpirati razprave o neizogibnem vsestranskem sindikatu katere koli ideološke usmeritve. Najbrž smo presegli klasično par-tijsko-sindikalno subordina-cijo, ta hip pa se zdi, da se ne zavedamo dovolj vseh možnih strankarsko-sindikalnih koalicij, bodisi institucionalnih ali neformalnih, ko bo večina strank, prav tako kot na Zahodu, najresneje računala na sindikalno članstvo, ki je najštevilnejše prav v deželah z razvito meščansko demokracijo. Tako zaradi povsem otipljivih interesov, na katere se opirajo sindikalni programi, kot zaradi zanimive težnje, ki se pojavlja zdaj in tu, celo v deželah realnega socializma (ali bolje rečeno razmahnjene demokracije), da se ljudje najraje nestrankarsko opredeljujejo. Sindikalno članstvo bo tako mnogim (strankam) pomenilo zlato rezervo. Dotaknimo se še enkrat Poljske: tam vzporedno z množičnim izstopanjem iz Solidarnosti raste zanimanje tega članstva za novo Solidarnost kot razredno in ne politično organizacijo. Kolektivno članstvo Poglejmo, kako je na Zahodu. Obstaja sodelovanje med zahodnonemškim enotnim sindikatom in socialdemokratsko stranko. Sindikat pomaga socialdemokratom na volitvah zato, ker oni bolj kot krščanski demokrati zastopajo interese in zahteve sindikatov. Zelo tesne stike imata Socialistična stranka Avstrije in Avstrijska sindikalna federacija, zato ni čudno, da precejšen odstotek sindikalnih funkcionarjev, še posebej pripadniki socialistične frakcije v sindikatu, prihaja na odgovorne partijske funkcije in narobe. Posamezne stranke imajo skupaj s sindikalnimi organizacijami svoje kolektivno članstvo, kot na primer britanski sindikati in laburistična stranka. Podobne simbioze obstajajo še na Švedskem, Norveškem, v Belgiji, in vprašanjem, kako bi delavcem in dejavnosti sploh zagotovili lepši jutri. Na dlani je namreč, da se pričakovanja, ki jih goji naša družba v zvezi s turističnim gospodarstvom in deviznim prilivom od turizma, zelo razhajajo s prakso oziroma odnosom do te gospodarske veje. Brez naložb so kakršna koli velika pričakovanja povsem neresna, vlaganj pa ne bo toliko časa, dokler nam bodo sproti pobirali ves dohodke. Ob sedanji praksi bo šlo vse po zlu. Prav vse. Danes so na robu zloma celo nekateri tako imenovani nekdanji »paradni konji«. V izgubi je Grand hotel Toplice na Bledu, Portorož ne more izvrtati denarja, da bi obnovil svoj znani Palače, da ob tem ne omenjam težav, s katerimi se ubadajo gostinski in turistični delavci v notranjosti Slovenije oziroma o manj znanih turističnih krajih. Skratka, če nam bodo tudi vnaprej sproti pobirali vse, kar prigospodarimo, potlej lahko pričakujemo od panoge le stopicanje na mestu in zaostajanje za konkurenco.« - Pa kolektivne pogodbe? »Od teh si po pravici povedano veliko obetamo. Z njimi bodo naše zahteve še bolj nedvoumne, zato bo priložnosti za sprenevedanje toliko manj. Nosilec pogodb bo seveda sindikat dejavnosti, s čimer bo naša odgovornost razumljivo toliko večja. Vsekakor se bomo morali v zvezi s tem v prihodnje okrepiti. Potrebovali bomo več znanja in tudi več strokovnosti. - So na obzorju kakšne večje organizacijske spremen be? »No, ena izmed pomembnejših novosti bo ta, da bomo imeli gostinci že letos v Sloveniji enajst regijskih odborov. Ta korak je bil potreben, saj je bila dosedanja povezava sindikalne organizacije s »terenom« v mnogih primerih prešibka in zato premalo učinkovita.« Andrej Ulaga Izstopamo iz socialistične zveze Prišli smo tako daleč, da lahko pogumno rečemo, igra je končana, izstopamo iz te organizacije in tudi prekinjamo dosedanjo politiko do SZDL. Strinjam se, da se okličete za socialistično zvezo, sprejmite program, izhodišča za statut, oblikujte volilne štabe in zavihajte rokave za volilni boj. Imate vse možnosti, da na volitvah ne izgubite, imate možnost, da se iz kmečke spremenite v mestno nevesto. Tako kot sindikati morate tudi v socialistični zvezi jasno opredeliti poslanstvo svoje organizacije. Vsi vemo, da se kriza poglablja, da se slabšata gmotni in socialni položaj delavstva, soočamo se s stečaji, presežki delavcev in nezaposlenostjo. Živimo in delamo v času, ko se dejansko uveljavlja politični pluralizem in začenja demokracija, občutimo pa že prve posledice delovanja trga in podjetniškega gospodarjenja. Na naše delo in možnosti za naprej pa seveda vpliva tudi preteklost, saj smo tako sindikati kot socialisti dobili zanjo hipoteke, ne glede na to, koliko smo krivi za sedanjo krizo. Odslej gremo torej vsak po svoji poti, čeprav bomo verjetno težili k istim ciljem. Vsak zase bomo izoblikovali poslanstvo in filozofijo delovanja. Ljudem bomo morali pokazati, v čem smo različni od drugih organizacij in tudi ugotoviti stične točke in možnosti za sodelovanje samostojne socialistične stranke in samostojnih delavskih sindikatov. Rajko Lesjak o socialistični zvezi in volitvah Italiji, Danski in še kod. Britanski Tradeunioni so celo ustanovili laburistično stranko, nasprotno kot v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah, kjer so socialdemokratske stranke ustanovile zdaj dobro znane sindikate, kot na primer na Švedskem, Norveškem in v Danski... Svoj vpliv na laburistično stranko uresničujejo tradeunioni tako, da volijo svoje delegate na letno konferenco laburistične stranke, ki je njen najvišji organ. Toda, glede na številčno premoč kolektivnih članov (to so v največji meri člani tradeuniona) nad individualnimi člani laburistične stranke, imajo delegati trade-unionov na tej instanci večino. Na letni konferenci ima vodja vsake delegacije tradeunionov toliko glasov, kolikor je pripadnikov njegovega sindikata v stranki. Delegati tradeunionov volijo 12 do 28 članov Nacionalnega izvršnega komiteja (NEC), od 1981. leta pa volijo tretjino članov za telo, ki izbere vodjo stranke. Ta vpliv tradeunionov na laburistično stranko je določen s statutom, zanimivo pa je, da ta vpliv ni recipročen, kajti laburistična stranka nima pravice delegirati svojih članov na vodilne položaje v trade-unionih. Seveda pa prihaja tudi do kratkih stikov med tradeuni- oni in laburistično stranko, kajti stranka vendarle ni podrejena sindikatom. Prav ta (angleški) primer pa potrjuje tezo, da je kaj takšnega mogoče tudi na naši politični sceni, brez nevarnosti, da bi katerakoli stranka prevladala nad sindikalno organizacijo... Moramo pa vedeti, kaj mislimo s sindikalno neodvisnostjo. Vsekakor - nestrankarski sindikat oziroma neodvisnost sindikatov od katere koli stranke. Za neodvisnost pa je treba šteti samoumevno pravico sindikatov in njegovih članov, da se svobodno odločajo za program katere koli stranke. Člani sindikatov bodo torej na nesindikalnih volitvah, na splošnih volitvah za organe oblasti, volili zaradi svoje državljanske dolžnosti, upoštevaje svoje interese, zajete v programih njihovega sindikata. Tako bodo tudi strankarski programi nenehno pod interesnim nadzorom (in verifikacijo) ne le strankinega ali nestranki-nega, temveč tudi sindikalnega članstva (bodisi v ožjem strokovnem ali širšem smislu), ki mu bo večstrankarska konkurenca samo pomagala, da bo svoje interese čimhitreje in čimbolj učinkovito uresničilo. Vključno, seveda, s pogajalsko vlogo sindikata z zakonito oblastjo. Milan Jakšič (Vjesnik) Solidarnost strojevodij Ta hip (četrtek zjutraj) hrvaški strojevodje še stavkajo, tesno ob strani pa jim stojijo le njihovi slovenski in istrski stanovski kolegi, zato bi ta stavka utegnila zajeti tudi Slovenijo. Posebna izjava, ki jo je o tem sprejel sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre, namreč ne dopušča dvoma. Navajamo: »Z zgražanjem sprejemamo počasno in neučinkovito reševanje problemov in zahtev strojnega osebja v ŽTP Zagreb. Ker s tem nastaja gospodarska škoda in ker ne kaže, da bo problem v kratkem moč razrešiti, je predsedstvo sindikalnega strojnega osebja Slovenije in Istre na včerajšnji izredni seji sklenilo, da v primeru, da ne bodo ugodili zahtevam strojnega osebja in če štrajk ne bo končan v 24 urah (do 12. ure jutri), bo strojno osebje Slovenije in Istre začelo jutri ob 13. uri enourno solidarnostno stavko. Če zahteve ne bodo izpolnjene v nadaljnjih 24 urah, bomo stopili v generalno stavko. Če pride do izrednih ukrepov in uvajanja delovne obveznosti ali kakršnekoli druge represije nad stavkajočimi delavci, stopamo v solidarnostni štrajk brez napovedi. S temi sklepi in stališči želimo zavarovati stavkajoče delavce in pravico do stavke, obenem pa pozivamo strojno osebje vse Jugoslavije, da podpre prizadevanja strojnega osebja ŽTP Ljubljana.« Ta izjava seveda v sindikalnem glasilu ne zahteva nobenega posebnega pojasnjevanja ali komentiranja. Kljub temu pa le velja zabeležiti, da je v socialistični Jugoslaviji ta akcija sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre prva takšna konkretna (z grožnjo stavke) solidarnostna poteza kakega sindikata. Ne moremo vnaprej napovedovati njenega izida, vendar že zdaj mimo lahko zapišemo, da gre za šolski primer resnične delavske solidarnosti, ki utegne biti velik poduk in opomin hkrati vsem tistim sindikatom, ki se še vedno le prenavljajo. Tem pa je treba povedati: »Tovariši sindikalisti, realsocialistične romantike je konec, slovenski in hrvaški strojevodje dokazujejo, da zdaj nikogar več ne zanimajo vaše prenovitvene misli, temveč samo še dejanja!« Ivo Kuljaj Počitniška skupnost Murska Sobota bo spet gradila, zdaj v Pakoštanih Nemogoče je mogoče Ena izmed tistih počitniških skupnosti v Sloveniji, ki je lahko zgled večini drugih, je prav gotovo Počitniška skupnost Murska Sobota. Ustanovljena je bila leta 1974 s posebnim samoupravnim sporazumom, vanjo pa se je včlanilo 48 organizacij združenega dela in delovnih skupnosti. Člani skupnosti so združili svoja sredstva in na obronku Rovinja zgradili sodobno počitniško naselje z zmogljivostjo 210 enot oziroma 620 ležišči. Članice počitniške skupnosti Murska Sobota so s svojo naložbo v rovinjsko letovišče več kot zadovoljne, vendar vseskozi ugotavljajo, da so njihove potrebe po počitni- Zvone Dežnak, direktor HP Kolinske: »Sprejeli smo veliko ukrepov, kratkoročnih in dolgoročnih, ker so nam vsi partnerji iz Srbije odpovedali sodelovanje. To pa pomeni skoraj 100-odstotni izpad nabave sladkorja, olja in drugega ter prodaje tretjine izdelkov. Kateri ukrepi? Ne bi rad govoril o tem. Recimo, da je tudi molk eden od ukrepov. Če smo tožili za povzročeno škodo? Smo, tista podjetja, ki nam nočejo plačati že dobavljenega blaga. Za škodo zaradi pretrganih dobav nima smisla tožiti, saj od tožbe ne bi imeli koristi.« Član slovenske delegacije v zveznem zboru (ime v uredništvu): »O bojkotu bolj govorijo kot se ga držijo. Vse polno je »stranskih« poslovnih stikov, s katerimi se srbska podjetja izogibajo dejanskemu bojkotu. Bojkot je vse tanjši...« Vinko Gobec, član skupne komisije RIS in GZS za oceno bojkota: »Vrsta podjetij v Sloveniji ima velike težave, tekstilci, živilska industrija: Mura, Elkroj, Toper, Toko, Fructal, Kolinska, Slovin in tako naprej. Komisija bo predvidoma v naslednjih dnevih zaključila oceno škode na osnovi pogovora z direktorji 54 slovenskih podjetij in čim bolj natančnih podatkov o obsegu in vrednosti prekinjenih pogodb o dobavah in nakupih.« Anton Vončina, direktor Mariborske Livarne: »Dobili smo samo dve odpovedi trgovcev z armaturami, od dobaviteljev pa ne. Kupimo lahko toliko, kolikor plačamo, plačamo pa lahko trenutno bolj malo« (rb) Vprašanje Ivanu Kljanšku, direktorju maloprodaje v kranjskem Merkurju: Na republiškem komiteju za tržišče in cene dajejo Merkur za svetal primer podjetja, ki je pravi trenutek »zavohalo« položaj na trgu in z znižanjem cen za petino močno povečalo prodajo. Prosimo za potrditev novice. Ivan Kljanšek: »Ne bi še mogel reči, koliko znižanje cen pomaga pri prodaji. Tudi se niso pocenili vsi izdelki, namreč izdelki črne metalurgije se niso in niti tisti izdelki, ki jim maloprodajne cene (in marže) določi že proizvajalec. To pa so bela tehnika, posoda in še nekateri izdelki. Veliko zanimanje pa je pri občanih zbudila ponovna prodaja na tri ali šest obrokov ob tri- in šestodstot-nih obrestih.« (rb) ških zmogljivostih precej večje od tega, kar imajo. Zato so si mnogi pomagali z nakupi počitniških prikolic. Razumljivo je, da je ta izhod le začasen, saj se še tako sodobne bivalne prikolice ne morejo primerjati z zidanimi objekti. Ob tem imajo prikolice še to slabo lastnost, da so presneto drage, njihova življenjska doba pa sorazmerno kratka. Pri tem je treba upoštevati še visoke stroške vzdrževanja in prav oderuške najemnine naših kampov. Torej so danes počitnice v bivalni prikolici dražje, kot so v zidanem objektu oziroma sodobnem počitniškem naselju. Ena izmed poslednjih možnosti Na pobudo članic Počitniške skupnosti Murska Sobota so torej predstavniki skupnosti začeli iskati nove površine za izgradnjo prepotrebnih dodatnih zmogljivosti. Lokacije niso iskali na območju Istre, ampak v okolici Zadra, saj je to mesto približno enako oddaljeno od Murske Sobote in Maribora kot od Rovinja. Po dolgotrajnem in zapletenem iskanju so predstavniki počitniške skupnosti dobili primerno lokacijo v krajevni skupnosti Pakoštane pri Bio-gradu. Tako je na podlagi zahtev in pogojev izvršnega sveta SO Biograd na moru izdelal Zavod za ekonomiko in urbanizem Murska Sobota urbanistično programsko zasnovo novega počitniškega naselja v Pakoštanih. Kje so Pakoštane? To je mestece v občini Biograd na moru, ob jadranski magistrali, ki povezuje Zadar in Šibenik. Pakoštane so šest kilometrov južneje od Biograda in predstavljajo imenitno izhodišče za številne izlete. Ob Pakošta- nm je Vransko jezero, nasproti je Kornatsko otočje, le petdeset kilometrov pa so oddaljeni znani slapovi Krke. Do Zadra je 33, do Šibenika pa 42 kilometrov. Pa še razdalja med Mursko Soboto in Pako-štani: 470 kilometrov. Novo počitniško naselje v Pakoštanih bo predvidoma imelo 180 apartmajskih enot s 500 ležišči. Tretjina apartmajev bo imela po dve ležišči, nekoliko več jih bo imelo tri ležišča, preostala pa štiri oziroma pet. Največ enot bo imelo tri ležišča, najmanj pa bo takih s petimi. Počitniška skupnost že zbira prijave Seveda investitorji ob gradnji novih počitniških zmogljivosti mislijo tudi na vse druge stvari, brez katerih na počitnicah ne gre. Za vse bo poskrbljeno. Tudi za rekreacijske površine, za parkirne prostore, igrišča za otroke, v neposredni bližini pa bo tudi trgovina. Članica počitniške skupnosti lahko postane vsaka pravna oseba, ki podpiše samoupravni sporazum o ustanovitvi Počitniške skupnosti Murska Sobota in združi sredstva za izgradnjo počitniških zmogljivosti. Verjetno gre za eno izmed zadnjih možnosti ob našem Jadranu, saj dajejo povsod prednost predvsem naložbam v komercialni turizem, medtem ko delavske počitniške domove silijo v nezanimivo zaledje. Za začetek želi Počitniška skupnost Murska Sobota zagotoviti 27 odstotkov predvidenih sredstev za celotno naložbo, kar zadostuje za pridobitev zemljišča in potrebno dokumentacijo. Vse podrobne informacije o novih možnostih počitnikovanja v Pakoštanih nudi Počitniška skupnost Murska Sobota, 69000 Murska Sobota, Alija Kardoša 2. Še telefon: (069) 21-000, int.: 470 in (069) 25-380. Vsi, ki ste še vedno brez svojih počitniških zmogljivosti, pohitite! Nedvomno bo podobnih priložnosti v prihodnje vedno manj. A. U. Peki, mlinarji, oljarji in sladkorne tovarne so morali znižati cene Skupščina sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti bo 1. marca Člani podpirajo samostojnost »šolskega« sindikata Prava poteza je raznolika ponudba Ko je predsednik zvezne vlade Ante Markovič nedavno slovenskim direktorjem, zbranim na Brdu pri Kranju, pojasnjeval pomen posameznih gospodarskih ukrepov in še posebej nujnost sprejetja predlaganih sprememb v ustavi, je med drugim hladnokrvno in zelo odločno poudaril: Cene se bodo znižale. Ob ukrepih, ki so uveljavljeni, ni mogoče drugače!« Izjava, ki je bila še pred mesecem dni videti utopična, že dobiva potrdila z vseh koncev. Toda ta čas, ko gredo proizvajalci in trgovci vse bolj »na roke« kupcem in uvajajo tudi obročno odplačevanje (kar lahko po mnenju poznavalcev slabo vpliva na stabilizacijo, saj ponudba še ni uravnotežena s povpraševanjem), je bilo treba proizvajalce osnovnih živil, kruha, moke olja in sladkorja malo spodbuditi, da so v minulem tednu znižali cene svojih izdelkov. Zvezna vlada je dala na trg, skupaj z republiškimi vladami, zaloge iz blagovnih rezerv, proizvajalci pa imajo skupaj s trgovci dva meseca časa, da v medsebojnem dogovoru in razporeditvi stroškov pocenitve znižajo cene surovin, polizdelkov, dodatnih polizdelkov v vsej reprodukcijski verigi tako, da bodo v maloprodaji kruh, moka, sladkor cenejši vsaj za 15, olje pa za 12 odstotkov (tako, kot so zdaj postavili cene za ta živila iz blagovnih rezerv). Lojze Klemenčič, republiški sekretar za tržišče in cene, je pred dnevi novinarjem pripovedoval, kako je republiška vlada prepričala proizvajalce (ne prisilila, je poudaril), da so pristali na pocenitve. Vlada se je v teh pogovorih zvito izognila celoviti razpravi o stroških in vztrajala, da se pogovarjajo samo o vplivu bistve- nega zmanjšanja velikega R (revalorizacije kreditov) na proizvodne stroške. Proizvajalci so bili pred tem argumentom nemočni, res pa je, da jo po pripovedovanju očividcev niso tako slabo odnesli. Sam Klemenčič je po seji dejal, da bi lahko na ta račun cene padle NAJMANJ za 15 odstotkov, pa tudi proizvajalci po sestanku niso kdove-kako skrivali zadovoljstva. Ostaja vprašanje, ali bi vlada v teh »pogajanjih« lahko iztržila še večje znižanje cen in ostaja vtis, da se je zadovoljila s psihološkim učinkom prvega preboja miselnosti, da se cene lahko samo dvigajo. Sicer pa lahko tokratno intervencijo z blagovnimi rezervami samo pohvalimo, v nasprotju z lansko poletno, ki je bila ena sama polomija. Zdaj je na trgu predvsem dovolj cenejšega blaga iz rezerv, vlada pa obljublja, da bo njihov uči- nek podaljšala z intervencijskim uvozom, če se proizvajalci v dveh mesecih ne bodo uspeli dogovoriti za znižanje cen. Pohvaliti jo kaže tudi za dvomesečni rok, ki ga je dala proizvajalcem, saj je ta postopek tisti, ki smo ga doslej vedno pogrešali: pravočasna napoved ukrepa in posledic nespoštovanja, ko imajo prizadeti čas, da se pripravijo. Zdaj lahko samo še počakamo, ali bo vlada po tem roku tako dosledna v dejanjih, kot je bila zdaj v napovedih. To bi namreč moralo pomeniti, da vlada ne bo le ostala pri intervencijskem uvozu, ampak bo odpravila tudi razmere, zaradi katerih je lahko trg tovrstnih živil monopolen, zaprt in razdrobljen. Takšen trg pa je mogoče odpraviti samo s stalno, svobodno ponudbo tudi tujega blaga po konkurenčnih cenah. Boris Rugelj Člani republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti so bili kaj hudi, ko so namesto informcij iz prve roke o finančnem položaju šolstva izvedeli, da so strokovnjaki za denar iz republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje svojo navzočnost le obljubili, ne pa tudi držali besedo. Tako jim je ostalo le, da ugotovijo, da so pri plačah prosvetnih delavcev še precejšnje razlike, ter da protestirajo in terjajo odgovornost, ker jih šolska oblast izigrava. Znova so postavili vprašanje stalnih, pravočasnih in primerljivih informacij o finančnih tokovih ter podprli že oblikovano stališče, da bodo zagovarjali stavkovne zahteve v vseh okoljih, kjer plače učiteljev neutemeljeno zaostajajo. Tako je bil pretežen del seje namenjen pripravam na skupščino njihovega sindikata, ki bo predvidoma 1. marca. Na skupščini bodo sodelovali člani dosedanjega RO, najmanj po en predstavnik učiteljev iz vseh slovenskih občin ter vodstva vseh republiških sindikalnih konferenc, ki so jih za posamezne vrste vzgojno-izobraževalne in znanstvene dejavnosti ustanovili v zadnjem letu. Potem ko so sprejeli osnutek poročila o dosedanjem delu, so se posvetili pripombam iz javne razprave k osnutku programske usmeritve in statuta samostojnega sindikata dejavnosti. Oba osnutka so novembra objavili v Prosvetnem delavcu in v šolskih kolektivih, po občinah in na republiškem posvetu v Radovljici so šolniki obširno govorili o temeljnih listinah svojega sindikata. Na seji so ugotovili, da so tudi pripombe potrdile programsko usmeritev v celoti ter da članstvo soglasno podpira samostojnost sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Skoraj soglasna je tudi podpora finančni samostojnosti sindikata dejavnosti. Novomeščani gradijo novo poslovno-trgovsko mestno središče, vredno 60 milijonov DEM (Pre)velik zalogaj Novomeščani so si sredi mesta skopali veliko jamo in zdaj se zlobni jeziki, ki jih tam doli ne manjka, sprašujejo, kdo bo prvi padel vanjo. Gre za gradnjo novega mestnega središča oziroma poslovno trgovskega centra, v katerem posamezniki že vjdiio novo gradbeno afero. Očitno že bolj po inerciji (Novomeščani pač ne morejo živeti brez afer), čeprav je treba reči, da za zdaj vsaj nam ta gradnja prav nič ne diši po aferi. Res pa je, da jo spremlja nekaj (nujnih?!) neznank, ki utegnejo precej vplivati na potek zidave. Med njimi velja na prvo mesto postaviti predračunsko vrednost projekta, ki sega za novomeške razmere v vtroglave višine 60 milijonov DEM, za katere ne vedo natančno, od kod jih bodo vzeli. Pojdimo lepo po vrsti. Novinarsko beležnico smo začeli polniti na sedežu poslovodnega odbora Emone iz Ljubljane, ki je svojčas prek svoje delovne organizacije Dolenjka iz Novega mesta nastopala kot glavni nosilec gradnje nove blagovne hiše. Po tem, kar nam je povedal podpredsednik Emoninega poslovodnega odbora Jankovič, je to danes bolj ali manj le še zgodovina. Dolenjka se je namreč lani ob reorganizaciji Emone na novih podjetniških temeljih iz nje izločila, kar bi zdaj logično lahko pomenilo, da Emona nima nič več skupnega z gradnjo novomeške ' 'agovnice. Iz tega, kar smo slišali v Ljubljani in kar nam je povedal direktor Dolenjke v Novem mestu Jakopin, pa bi lahko sklepali, da je Dolenjka izstopila iz Emone predvsem zaradi Emonine neodločnosti pri tej gradnji. Ljubljančani imajo seveda o tem svojo zgodbo, ki nam jo je orisal vodja Emoninih investicij Jug. Po njegovih besedah gre v Novem mestu za sicer arhitektonsko zaokroženo, vendar zelo drago gradnjo. Sama blagovnica naj bi bila obremenjena s stroški infrastrukture (kanalizacija, vodovod, ogrevanje), ureditvijo parkirišč itd., kar je Emonine ljudi sililo k temu, da so v pogajanjih s Pionirjem postav- ljali določene omejitve. Emona je bila zainteresirana za nakup 44 odstotkov površin blagovnice (dve etaži in skladišča). S Pionirjem je bil posel skorajda že sklenjen (Jankovič nam je pokazal teleks), vendar se je Emona razšla z njim za dlako. Emonovci so imeli občutek, da si Pionir niti sam ni bil na čistem s cenami, hkrati pa tudi, da mora na vsak način obveljati njegova ter da se mu nikamor ne mudi in da lahko čaka. Da bi si bili na jasnem, v kaj se spuščajo, so v Emoni naredili tržno raziskavo, na podlagi katere so ugotovili, da Novo mesto sicer takšno blagovnico potrebuje, vendar tudi, da bi bila tolikšna investicija (predračunska vrednost blagovnice 15.630.000 DEM) glede na njene finančne učinke dokaj tvegana. Jug nam je glede tega zaupal, da »blagovnica v Novem mestu z njihove strani nima nobenih možnosti, če bi se za njo odločali strogo po ekonomskih merilih.« Po njegovih besedah je takšna razkošna blagovnica, kot jo predvideva načrt, sicer lahko prestižno vprašanje, ki pa seveda ne sme povzročati motenj v poslovanju njihovega sistema. V Emoni smo tudi izvedeli, da so se gospodarske razmere od začetka osemdesetih let, ko so se odločali za to zidavo, pa do danes temeljito spremenile, kar se odraža tudi v njihovem skladu združenih sredstev, ki ga danes Emonine članice za razliko od »starih dobrih časov« dodeljujejo pod komercialnimi pogoji. Ker nam je Jug tudi povedal, da »te blagovnice v Emoni niso mogli izsiliti«, nam daje to misliti, da so bili združevalci denarja v skupen investicijski sklad v Emoni proti tej naložbi v Novem mestu. To pa hkrati za ljudi v Emoni pomeni, da »je šel Pionir dosti korajžno in prehitro v to gradnjo«. In končno: Emona je še zainteresirana za nakup dela te blagovnice, vendar po načelih delničarske družbe. Pionir pa po njihovem mnenju ne bi smel postavljati več meglenih rokov niti cen. Dolenjkin direktor Jakopin nam je najprej orisal zgodovino nastajanja tega projekta. Izvedeli smo, da je bilo za gradnjo že vse nared leta 1983, ki pa je padla v vodo zaradi posega republiške vlade in takratne krize v IMV. Končno je po mnogih zapet-ijajih (preselitev dejavnosti iz stavbe, ki jo je bilo treba podreti, nadomestna stanovanja, zemljiškoknjižne zadeve itd., itd.) občina oddala zemljišče Pionirju, ki se je obvezal, da bo gradil objekte po zazidalnem načrtu za trg. Dolenjka je leta 1977 pristopila k Emoni prav z namenom, da se zgradi blagovnica v Novem mestu. Ker je Emona ves ta čas precej gradila naokoli (Terme Čatež, blagovnica v Brežicah itd.), hkrati pa zelo malo uresničila od tistega, kar so od nje pričakovali Dolenjkini delavci, so ti lani iz nje izstopili. Dolenjka bo v novi blagovnici kupila eno etažo; za zdaj ima polovico že kupljeno. Dolenjci se bodo povezali v tisti sistem (mogoče čelo ponovno v Emono), ki bo v Novem mestu kupil blagovnico... Direktor Pionirja Guštin je, kot je dejal, razumel naš prihod, potem pa nam umirjeno orisal tehnologijo zidave. Tako smo izvedeli, da so morali pionirjevci najprej zgraditi novo avtobusno postajo v Novem mestu ter napeljati otrebne energetske vode. ele ko bo vse to opravljeno, bodo izpolnjeni pogoji za zidavo vseh šestih objektov. Po njegovem mnenju stvari normalno tečejo in ne vidi nobenih razlogov za takšno ali drugačno zaskrbljenost. Investitor gradnje je Pionir, ki trenutno gradi z lastnimi sredstvi in za zdaj zanjo ni najel še i- tl- ! - I ^«-« rrri o i 1 m Q10 ncGenui posuju. ^ sklenjeno predpogodbo z Dolenjko, ponudbe pa so poslali vsem večjim trgovskim hišam v Sloveniji, na Hrvaško in celo v Beograd. Prepričan je, da se bo vse normalno izteklo ter da je realen rok za dokončno izgradnjo leto 1991. Do takrat pa Novomeščane prosi za malo potrpljenja. Graditev poslovno trgovskega centra je največja investicija, ki jo je doslej Pionir izvajal v Novem mestu. Strinja pa se, da je zalogaj (60 milijonov DEM) res velik. Upati je le, da le ne bi bil prevelik in da se ne bi komu po nemarnem zataknil v grlu... Ivo Kuljaj Moda 90: Diskretni blišč sejma ni prekril zagat tekstilcev Obleka naredi človeka, tekstilni sejem pokaže, kako dobra je ta dejavnost. Za sejem Moda 90, ki je bil v preteklem tednu v Ljubljani, na Gospodarskem razstavišču, pa bi lahko dejali, da je celo s svojim skromnim bliščem močno presegel podobo stanja v tekstilni industriji Slovenije in Jugoslavije. Le-to so tekstilci razgrnili v času sejma na svoji skupščini. Svetli, živopisni in tudi kontrastno kombinirani toni s sejma so se na skupščini spremenili v enotno temnosivo barvo s črnimi črtami. Tekstilni industriji še nikoli po vojni ni bilo z rožicami postlano. Najbolje se ji je godilo tista leta, ko jo je politika uporabljala za umetno povečevanje števila zaposlenih žensk (kot dokaz svetu, da imajo v samoupravnem socializmu praktično vse ženske možnost biti zaposlene). Pred približno petnajstimi leti, ko se je začela »podirati« klasična tekstilna industrija v razvitih državah, za razliko od le teh jugoslovanska odločujoča srenja ni imela ideje, kako tej dejavnosti pomagati, da bi prebrodila težave. Zato danes tekstilci ugotavljajo, da njihova oprema zaostaja za opremo najbolj razvitih tekstilnih industrij za skoraj dve desetletji. Razen pri redkih izjemah. Medtem ko je v razvitih državah ta dejavnost v zadnjih letih doživela preporod, naša lahko prodaja v svet, razen izjemoma, le pridne roke svojih zelo slabo plačanih delavk - za dodelavne posle. Da naši tekstilci nimajo denarja za temeljito posodobitev svojih tovarn, je poskrbela država, ki je to dejavnost obremenila za 6,8 odstotka bolj kot gospodarstvo. Kako pa so sodobni stroji pomembni za konkurenčnost, pove podatek, da je južnokorejska tekstilna industrija lani zaslužila z izvozom 13 milijard dolarjev, naša pa 1,3 milijarde, pri čemer so kar 85 odstotkov te vsote prinesli relativno slabo plačani dodelavni posli, preostalo pa izvoz naših izdelkov, narejenih po domačih kreacijah. Lansko leto je bilo za tekstilno dejavnost sploh surovo, najhuje pa jih je udarila hiperinflacija. Najemanje posojil, nizke cene v izvozu, zmanjšana prodaja doma in dolga doba plačevanja, srbski bojkot obremenitve z davki in prispevki, vladna politika »skupinskega« uvoza tekstilnih surovin iz vzhodnoevropskih držav (čeprav je na svobodnem trgu moč kupiti boljše in tudi cenejše surovine in takrat, ko jih proizvodnja potrebuje, ne pa na večmesečno zalogo) so kosti, ki naj bi se marsikateri tekstilni tovarni zataknile v grlu. Toda tekstilci so trdoživ sloj, to so dokazali v preteklih letih. Boris Rugelj, slika: Sašo Bernardi Prenova stanovanjskega gospodarstva Pri stanovanjih nič novega Na stanovanjskem področju - za zdaj - nič novega. Tako bi lahko s čim manj besedami ocenili zdajšnji položaj v stanovanjski politiki naše republike, ki ga na eni strani opredeljuje to, da smo odpravili stanovanjske skupnosti, na drugi pa, da pravzaprav nihče ne ve, kaj se bo izcimilo iz Markovičevega reformskega svežnja tudi na tem področju. Gre predvsem za to, da je zvezna vlada za pol leta zamrznila tudi stanarine in nekatere komunalne stroške, vemo pa, da se drugi stroški, ki pomembno vplivajo na vzdrževanje stanovanj, seveda niso ustavili. Vlada napoveduje za obdobje po zamrznitvi celo ekonomske stanarine, vendar ni jasno, kako si jih zamišljajo. Podpredsednik ZIS Živko Pregl pa je ob tem napovedal, da intenzivno razmišljajo, kako bi v prihodnje spodbudili prav odkup družbenih stanovanj od tistih, ki v njih že živijo. S tem naj bi dobili pomembna dodatna sredstva za nakup novih stanovanj. V Sloveniji smo sredi minulega poletja veliko razprav- ljali prav o prenovi stanovanjskega gospodarstva. V načrtu so tudi dopolnitve nekaterih pomembnih zakonov, kot na primer tistega, ki ureja stanovanjska razmerja. Stanovanje naj bi tudi pri nas postalo nekakšno blago, seveda z dolo-čehimi socialnimi primesmi, kot temu lepše rečejo. Ljudje so se sicer ustrašili, da jim to utegne prinesti predvsem dodatne stroške, še posebej pa so se zbali novih možnosti, ki naj bi jih v prihodnje imela podjetja tudi pri gospodarjenju s svojim družbenim stanovanjskim skladom. Najbrž pa vsaj za zdaj na tem področju še ne kaže pričakovati ostrih sprememb, saj se zdi, da pristojni čakajo, kaj bo dopustila zvezna vlada, prav gotovo pa bo tudi v domačih razmerah težje doseči bistvene premike. Rešitev lahko pričakujemo samo v tej smeri, in sicer, da bodo stanovanja v resnici postala dobrina tudi za podjetja in jih ne bodo več nekomu v bistvu podarjali. Ker so podjetja doslej izgubljala le svoj denar, če so vlagala v nakup družbenih stanovanj, so praktično povsod v zadnjih letih skoraj povsem prenehali dodeljevati družbena stanovanja, medtem ko je bilo mogoče dobiti le stanovanjsko posojilo. Takšno stanovanjsko politiko so v delovnih organizacijah opravičevali s tem, da je tako mogoče ugoditi več prošnjam, vendar pa je to lahko le deloma res. Minila so namreč tako rekoč zlata leta, ko si je bilo mogoče s sorazmerno manjšim odrekanjem kupiti lastniško stanovanje, tako da je zdaj to že nekaj let ena od najbolj tveganih pustolovščin v življenju vsakega posameznika, ki se odloči za takšno rešitev svojega stanovanjskega vprašanja. Potem ko so letos odpravili obvezno revalorizacijo tudi pri stanovanjskih posojilih, pa se seveda ne smemo zanašati na to, da bo mogoče stanovanje bistveno lažje kupiti. Vsi računi so namreč narejeni v zvezi s pro-klamirano, se pravi le še 13-odstotno letno inflacijo, zato §o tudi 15 do 18-odstotne letne obresti za stanovanjska posojila še naprej, vsaj po vsebini, realno pozitivne. Delničarji v stanovanjski banki pa so povsem jasno povedali, da želijo ob koncu leta ustanovitveni kapital specializirane banke ohraniti v nezmanjšani vrednosti - torej naj bi ga revalorizirali vsaj za 13 odstotkov. Izhajajoč iz tega je mogoče pričakovati, da se bodo obresti za stanovanjska posojila tudi v prihodnje še dvigale - odvisno od inflacije, medtem ko še vedno ni mogoče pričakovati, da bodo v bankah postali izredno socialno čuteči do svojih posojilojemalcev. Tudi to je pač cena dosežka, da so tudi banke slednjič postale podjetja, ki »delajo« z denarjem. Drugače je z njihovo poslovnostjo, ki temu cilju očitno še ni kos. Ko razmišljamo o tem, je nemogoče napovedati, kako bomo dosegli enega izmed ciljev, to je večja prodaja družbenih stanovanj - vendar naj bi ta potekala pod tržnimi pogoji, ne pa na podlagi nekakšnih zelo znižanih cen. Če bi namreč nasedli nagibu, da je pač treba zbrati le nekaj denarja, kolikor ga je pač mogoče dobiti, bi tvegali, da bi stanovanjski sklad res razprodali, ne da bi zanj dobili primerno nadomestilo. To gotovo ne bi koristilo osnovnemu namenu, to je, da se najprej proda tista stanovanja, ki jih v družbeni režiji ni več mogoče ustrezno vzdrževati (predvsem v starejših zgradbah), medtem ko bi si ljudje sami svoj dom vendarle bolje uredili. Predvsem pa bi morali zahtevati, naj bo cena vsaj približno »prava«, čeprav si je pri tem težje pomagati z deformiranim stanovanjskim trgom. Lep primer za to, kako razmetavamo pomemben del stanovanjskega bogastva, je na primer že ravnanje sodnih cenilcev takih stanovanj, ki med pomembne odbitne postavke pri ceni družbenega stanovanja štejejo tudi to, da je stanovanje zasedeno. Pri tem nikogar ne zanima, da so v stanovanjih tisti ljudje, ki ga tudi kupujejo. Dokler na stanovanjskem področju ne bomo uveljavili več ekonomskih zakonitosti, bodo vse take akcije praviloma obsojene na neuspeh ali pa le na kratkotrajno medijsko pozornost. Če bo v družbenem stanovanju še naprej mnogo ugodneje ali ceneje živeti kot po kakršni koli drugačni rešitvi stanovanjskega vprašanja (odštejmo kvaliteto življenja v hiši), bo tudi za odkup družbenih stanovanj malo zanimanja. Toda dokler podjetja ne bodo s primernejšo stanarino dobila nazaj vsaj del amortizacije za stanovanja, jim še lep čas ne bo prišlo na misel, da bi ponovno kupovala družbena stanovanja. Toda ob taki politiki so tudi doslej čutili posledice predvsem nekateri - tako mlade družine kot tudi tisti zaposleni, ki za podjetje niso tako zanimivi, da bi jim to kupilo kadrovsko stanovanje. Pa tudi takih stanovanj je vse manj. Stojan Žitko Pasti in zmote samoupravljanja Sodeč po osnovnem sporočilu 11. kongresa ZK Slovenije je naša glavna naloga ustvariti takšno gospodarstvo (zdravo, sodobno, v svet odprto), ki naj omogoči materialno in duhovno blaginjo in napredek ljudi. Takšno gospodarstvo pa lahko zraste le iz bogastva lastninskih, organizacijskih in drugih oblik gospodarjenja, ki (naj) daje dovolj možnosti za enakopravno uveljavljanje najrazličnejših gospodarskih pobud, dejavnosti in prepričanj ljudi. Ljudje naj se enakopravno vključujejo v upravljanje podjetij - in to na podlagi dela, znanja in lastnine. Gospodarsko učinkovit in socialno uspešen razvoj naj bi - po zamislih Neodvisnih sindikatov - temeljil na samoupravnih in soupravljalskih pravicah zaposlenih - da bodo podjetje imeli za svoj dom. Delavci naj bi imeli pravico in odgovornost odločati o temeljnih vprašanjih ekonomskega in socialnega razvoja, poslovni ljudje in njihove skupine pa svobodo in odgovornost, da kot podjetniki ustvarjajo in oblikujejo, vodijo in sprejemajo poslovno politiko in odločitve podjetja. Podjetniški način gospodarjenja ter enakopravnost in konkurenca vseh oblik lastnin na vseh področjih pa za Neodvisne sindikate ne pomeni razprodaje družbenega kapitala, temveč njegovo oplajanje. Uveljavili naj bi načelo: toliko konkurence in svobode, kot je mogoče, toliko načrtovanja, kot ga je potrebno za obvladovanje tržne stihije. Politika naj se umakne iz podjetja; v po- djetju naj ima (dobi) veljavo le sindikat in uspešno gospodarjenje. Kljub programskim izhodiščem ZKS in Neodvisnih sindikatov, da je (in naj bo) samoupravljanje - souprav- lianiP pna 17mpH orr> Kr-, i v« _J — ________ 1 IV. 1 1 1 krilili pospeševalnih sil razvoja, pa se uveljavlja tudi prepričanje, da bi ga kazalo odpraviti. Argumenti, ki jih kritiki samoupravljanja navajajo v podporo tem mnenjem, se opirajo predvsem na slabe rezultate gospodarskih organizacij in ki naj bi jih zakrivilo samoupravljanje. Slišati pa je moč tudi utemeljene ugovore - zlasti tistih, ki so samoupravljanje empirično raziskovali - da samoupravljanje ne more biti krivo za naš gospodarski polom, ker ga je bilo v resnici zelo malo, in da je odločilno vlogo pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh imela ZK, ki je postavila številne delegatske, samoupravne mehanizme, prek katerih so ljudje odločali le navidezno, v resnici pa so odločitve sprejemali v političnih vrhovih, pogosto tudi v neformalnih skupinah. Jugoslovanski model samoupravljanja je bil povezan zgolj z družbeno lastnino. Ker družbene lastnine nismo operacionalizirali, je razumljivo, da je tudi samoupravljanje obviselo v zraku. Dejstvo, da družbena lastnina ni bila opredeljena po naslovnikih - titularjih, je v resnici pomenilo, da je družbena lastnina postala nelastnina. Če samoupravljanja v gospodarskih organizacijah doslej nismo uspešno uresničili, še ne pomeni, da je treba idejo samoupravljanja opustiti, še zlasti ne v času, ko si ta ideja v industrijsko razvitih državah pridobiva vse več privržencev. Pravilnejši bi bil sklep, da se je treba odreči utopičnemu modelu samoupravljanja v gospodarsKin organizacijah in razviti model samoupravljanja in soupravljanja v podjetjih, ki bo ustrezal tržnemu gospodarstvu. Samoupravljanje bi morali predvsem razbremeniti ideoloških predsodkov ter ga vrednotiti na podlagi spoznanj splošne teorije sistemov in kibernetike, ki ga opredeljuje kot samoregulacijo in samokontrolo sistemov. Če nič drugega »priporoča« samoupravljanje že samo dejstvo, da ima ta ideja v sodobnem svetu širok civilizacijski pomen in je tesno povezana s svobodo in avtonomijo posameznika, z avtonomijo političnih, profesionalnih in interesnih skupin, s samoodločbo narodov, s politično demokracijo itd. Neupravičeno je idejo samoupravljanja povezovati samo z odločanjem delavcev v podjetjih in še bolj neupravičeno zgolj z družbeno lastnino sredstev za proizvodnjo. Kdo naj samoupravlja, kdo soupravlja Pri opredeljevanju vloge in ustvarjalnega vpliva samoupravljanja (soupravljanja) na gospodarski in družbeni razvoj nam lahko pomaga razprava dr. Franca Hudeja v Marksističnem centru CK ZKS. Tako po mnenju dr. Franca Hudeja dosedanji samou- pravni model v gospodarskih organizacijah med drugim tudi zato ni mogel pokazati dobrih rezultatov, ker sredstva za proizvodnjo (poslovni sklad) niso imela lastnika. Delavci se niso vedli kot lastniki in to tudi niso bili. Tudi družbenopolitična skupnost ni ravnala kot lastnik, ker odgovorni nosilci javnih funkcij niso prevzemali gmotne odgovornosti in tudi ne materialnih in političnih posledic za nesmotrno gospodarjenje z družbenim poslovnim skladom. Vse to pa dokazuje, da družbena lastnina kot nelastnina ni združljiva z tržnim gospodarstvom. Tudi empirične raziskave dokazujejo, da delavci niso ravnali niti kot lastniki niti kot solastniki premoženja v organizaciji, v kateri so bili zaposleni, zato pa kot pravi lastniki svoje delovne sposobnosti - delovne sile in so z njo praviloma tudi smotrno gospodarili. Sleherni delavec je kot lastnik svoje delovne sposobnosti - delovne sile to svoje blago poskušal čim bolje prodati prek lažnega samoupravnega odločanja o delitvi osebnih dohodkov. Če svojih pričakovanj tako ni mogel zadovoljivo uresničiti, je začel racionalizirati svojo delovno sposobnost in si iskati drugo ali pa dodatno dopolnilno zaposlitev. Nekateri delavci so se držali tudi načela: »Ne morete me tako slabo plačati, kakor lahko slabo delam.« Delovna sila kot proizvodni dejavnik je v vseh tržnih gospodarstvih v zasebni lasti vsakega posameznega delavca; privatna lastnina delovne sile je skriti temelj tržnega gospodarstva, kot je ugotovil že Karel Marx. Tega dosežka buržoazne revolucije bi ne kazalo odpraviti, kajti alternativa zasebni lastnini delovne sile je suženjstvo. Zato je vprašanje, kakšni uprav-Ijalski modeli so mogoči v naših podjetjih, če imamo privatno lastnino delovne sile in moramo šele razviti različne oblike lastništva nad sredstvi za proizvodnjo. Ne glede na različnost oblik lastništva nad sredstvi za proizvodnjo lahko govorimo o dveh upravljalskih modelih v podjetjih: - podjetja s samoupravljanjem zaposlenih - podjetja s soupravljanjem zaposlenih. Samoupravljanje zaposlenih je uresničljivo samo v primerih, ko so tisti, ki v podjetju delajo, hkrati tudi lastniki sredstev za proizvodnjo. V tem primeru namreč ne pride do klasične interesne polarizacije med lastniki delovne sile in lastniki kapitala, ker člani kolektiva pri odločanju prevzamejo tako vlogo enih kot drugih. Tudi kmete, obrtnike in svobodne umetnike, ki delajo sami ali s člani svoje družine s svojimi sredstvi, ali pa člane kmetijskih, obrtnih, stanovanjskih in dru- gih zadrug, ki so prostovoljno — svobodno oblikovali za-družno-skupinsko lastnino, lahko uvrstimo med samou-pravljalce. Pravico do soupravljanja zaposlenih v podjetjih bi morali uzakoniti za vse delavce, ki so zaposleni za nedoločen čas, ne glede na vrsto ali tip lastništva. Vsi zaposleni naj bi torej imeli pravico samoupravljati v podjetju, to je pravico, ki jim pripada na podlagi dela. Pravica samoupravljanja v podjetjih ni izključna pravica upravljanja kot v samoupravnih podjetjih, temveč se pravica upravljanja delavcev deli s pravico upravljanja lastmKov sredstev - kapitala podjetja. Tudi pravica do soupravljanja zaposlenih v podjetjih ni nekaj novega in neznanega, saj jo že dolga leta uveljavljajo industrijsko razvite evropske države. Tisto, kar bi naša družba lahko storila kot nov korak pri soupravljanju, bi bila uzakonjena pravica zaposlenih, da imajo na podlagi soupravljanja tudi pravico udeležbe pri dobičku. Seveda pravica udeležbe zaposlenih pri dobičku ne zanika pravice lastnikov kapitala, da je udeležen pri dobičku. Prvi pogoj za uveljavitev samoupravljanja in soupravljanja v podjetjih je ureditev lastninskih razmerij. Sedanji poslovni skladi družbenih podjetij morajo dobiti lastninskega naslovnika - titularja. To je lahko fizična ali pravna oseba, če gre za nakup, ali pa občina, republika, pokojninski ali drugi skladi, če se to tako uredi z zakonom. O tem obstajajo že nekateri strokovno utemeljeni predlogi. Šele na podlagi ureditve lastninskih razmerij in oblikovanja osnovnih in upravljalskih rešitev bo mogoče v podjetjih avtonomno razvijati bogastvo pestrih oblik in mehanizmov za uresničevanje samoupravljanja in soupravljanja zaposlenih ter tako sproščati ustvarjalnost ljudi. V. B. Hic Rhodus, hic salta Zgodovina kot cenena volilna propaganda Pri nas povsem očitno bolehamo za svojevrstnim sindromom preteklosti. Ni še dolgo od tega, ko so kritiki zvezi komunistov povsem upravičeno očitali, da se ves čas zateka v preteklost, v kateri poskuša utemeljevati svojo monopolno oblast v družbi. Z izkaznico zgodovinskih zaslug, ki jih je moč, resnici na ljubo, skrčiti na osvobodilni boj in na vztrajen odpor stalinistični hegemoniji, se je skušala obdržati tudi potem, ko so njeno vladavino zaznamovali razvojna neučinkovitost, nedemokratični postopki in cela vrsta grobih deformacij. V novejšem času pa se tudi kritiki in strankarski rivali zveze komunistov v prizadevanju o svoji družbeni uveljavitvi prav tako trdoglavo zatekajo v preteklost, počnejo pravzaprav tisto, kar so prej upravičeno očitali zvezi komunistov. Njihova kritika je namreč prej pomenila, da se zveza komunistov ni niti sposobna niti pripravljena dokazati z dejanskimi naprednimi potezami in rezultati sedaj in tukaj. Po mojem prepričanju vsebuje ugotovitev o zatekanju opozicije v preteklost, resda pregrešno preteklost partije, precej podobne resnice. Takoj moramo pristaviti, da iz številnih vzrokov opozicija objektivno še ni imela dovolj možnosti razviti svoje kritične ugotovitve o preteklih napakah in sedanjem stanju slovenske in jugoslovanske družbe v čimbolj stvarne in realno izvedljive kratkoročne in dolgoročne razvojne cilje. Najbrž pa drži še nekaj: ubadanje opozicije s (partijsko) preteklostjo žal ni toliko v vlogi kritične analize kot podlage za trdno razvojno načrtovanje, temveč je predvsem v vlogi predvolilnih politično-propagandnih obstreljevanj. Ta so ni ravni objektivnega prejkone sprejemljiva. Če pa so preračunana predvsem na izrabljanje razočaranja prebivalstva, tedaj niso korektna predvsem do onih, v imenu katerih jih politične stranke ali njihovi propagandisti počnejo. Gre torej za vprašanje, kaj kdo ponuja državljanom, da bi jutri zares bolje živel. Če moje razmišljanje govori o tem, da se danes opozicija močno usmerja na nenehno pogrevanje napak zveze komunistov oziroma svojevrstne državnopolitične oblastokra-cije, ki ji je zveza komunistov odločilno botrovala na vseh ravneh življenja, je res še nekaj: tudi zveza komunistov je od začetka svoje reforme premalo naredila, da bi v primeru volilne zmage državljanom zagotovila boljše življenje. Tisto, kar bi ob površnem opazovanju lahko označili za velike spremembe, ki jih je ZKS opravila, so predvsem spremembe nje same. Ali še drugače: ZKS je ob tem, da se je pač morala temeljito spremeniti, za pozitivne premike na Slovenskem več storila s tem, česar po prejšnjih merilih ni naredila, in manj s tem, kar je naredila po novih merilih družbenopolitičnega življenja. Ko zapisujem te dokaj neprizanesljive besede (ki so na- menoma obšle nekaj nesporno pozitivnih potez ZKS tudi v tem novem smislu), se skušam čimbolj izogniti volilno-propagandnemu navijaštvu. To pa predvsem zato, ker mislim, da smo navzlic dobrodošli medsebojni volilni tekmi in zagotovo ostri politični konkurenci vsi politični subjekti, ki z velikimi ustmi govorimo o neodtujljivih pravicah in koristih državljanov Slovenije, pred zelo resno nalogo. Kdor koli bo požel volilno zmago, se bo znašel v položaju, da v skrajno trdih družbenogospodarskih razmerah - in dodal bi: socialnih in tudi nacionalriopolitičnih, opraviči zaupanje volilcev. Koristi volilcev, povedano poenostavljeno, so naš skupni imenovalec. Tekmujemo torej v tem, kako jih bomo bolj učinkovito in demokratično izpolnjevali. Saj, na primer, ekologija nima nobenega političnega predznaka! Ima pa čisto in prijazno okolje obilo zahtevnih pogojev in težkih razvojnih posledic. V tem se torej izkažimo, kako bomo to obvladovali! Zatorej bi se mi zdelo do volilcev odgovorno in pošteno, da komunisti ne mahamo pred njihovimi očmi s sicer velikimi spremembami lastne organizacije. To jih ne zanima. Zanima jih, če in kako znamo reševati njihova in ne svoja vprašanja. Prav tako se mi zdi do volilcev pošteno, da se jim opozicija ne dobrika z ostrim razgaljanjem nelepe preteklosti, saj so jo sami skusili na svoji koži. In konec koncev: ob tej nelepi preteklosti in svoji vlogi v njej je ZKS sama dovolj odkrito spregovorila na zadnjem kongresu - tako z uvodnim referatom kot s po- sebno izjavo o preteklosti in vso svojo programskopoli-tično koncepcijo. Menim, da kritiko lahko usmerjamo v sedanji in bodoče politični tekmi predvsem na pomanjkljivosti njenega programa in njegovo morebitno neustrezno družbeno-razvojno aplikacijo. Enako tudi na njeno kongresno - in v tej fazi vsekakor načelno izjavo o odnosu do preteklosti, če bi se izkazalo, da je bodisi nedosledna ali pa da ZKS ne izvaja tistih njenih konsekvenc, ki jo posredno ali neposredno obvezujejo. Še več! Rekel bi, da je tekmovalnost med političnimi subjekti lahko samo v tem pogledu, kdor bo bolje in celoviteje prispeval k zakonitemu in demokratičnemu odpravljanju tistih negativnih posledic, ki jih je mogoče odpraviti v korist neposredno prizadetih (ne da bi s tem povzročali nove krivce) oziroma onih, ki jih je mogoče odpraviti le dolgoročno, razvojno. Gre skratka za to, da nihče med nami, ki v volilnem boju, tako kot povsod, prisega na blagor volilcev, ne bo manipuliral bodisi s tistim, kar je že naredil kdo drugi ali pa z onim, česar ni naredil, pa bi moral. Po mojem te pripombe zadevajo prav vse politične subjekte, ki sodelujejo v volil-nopropagandni tekmi. Povsem razumljivo je, da se uradne stranke branijo in da opozicijske napadajo. A upajmo, da bodo to počenjale čim manj v škodo volilcev samih, oziroma da ne bodo volilcem »dokazovale« predvsem tega, kako si strankarski nasprotniki ne zaslužijo njihovega zaupanja, temveč si ga bodo zagotovili s svojimi pro- grami in kandidati... Zavzeti se moramo za pravilo, da naj vsakdo dokaže, da je sedaj in tukaj boljši od onega, ki ga želi v pošteni volilni tekmi premagati oziroma da bo znal zagotoviti boljše odnose od tistih, ki jih hoče s svojim programom preseči. V tem pogledu bodo po mojem odločilno vlogo odigrale politična in siceršnja zrelost in presoja volilcev. Upravičena je bojazen, da bodo volitve težke in zapletene ter tudi zelo tvegane. Toda neumestni so odkriti ali pa manipulant-ski dvomi o sposobnosti in treznosti volilcev. Najbrž jih je moč preslepiti in gotovo je, da bo marsikdo v sedanjih zagatah volil bolj proti kot za. Toda zaupanje v volilce se mi zdi dolgoročnejša naložba. Prej bodo verjeli skromnejšim, a zato bolj stvarnim ambicijam kot gradovom v oblakih. Saj, na primer, ni težko obljubljati, da bomo v primeru zmage odpravili vse zgodovinske krivice. Mar ni nevarno, da bi v primeru, če bi to tudi uspeli, naredili nove napake in krivce? Zveza komunistov ima to grenko izkušnjo že za seboj. Tega ne skriva več, vsaj tisti njen rod ne, ki meni, da je treba obsoditi in zavreči vse krivično in neučinkovito iz njenega zgodovinskega arse-nala, pri katerem tudi ni sam sodeloval, da pa so v tradiciji komunističnega gibanja vrednote, na katere se hoče opreti - zaradi somišljenikov, pa tudi zaradi svojega odkritega obraza. Gotovo pa gre vratolomnim političnim spreobrnjencem verjeti veliko manj kakor nepopustljivemu nasprotniku. Martin Ivanič Ali je del slovenske znanosti v službi vladajoče politike Ne Srti in ne Hrvat, Slovenec je Slovencu smrtni sovražnik Mrzlične priprave na volitve in vse ostrejši medstrankarski boj za oblast v pomladi razcvetele Slovenije očitno spet pozabljajo na - navadnega človeka. Ta preprosti človek, se zbuja z opozorilom, naj ne odpira oken •n ne noai na unčo, Ker ga tam caKa nevarnost, onesnažen zrak. Tako se je desettisoče ljudi znašlo v pasti: na planem jih zastruplja žveplov dioksid, v stanovanju pa domuje z radioaktivnim radonom... To, da je politika daleč od vsakdanje stvarnosti, delavec tudi v Sloveniji že dolgo ve. Daleč so že tista leta, ko so nas silili verjeti, da vsi z vsemi silami gradimo - »lepši jutri«. Kajti, ko je bil delavec sam žrtev nesreče pri delu ali pri petintridesetih obnemogel, je ugotovil, da se mora sam potikati od komisije do komisije, od sodišča do sodišča, da se samo on bori za golo preživetje. Eden najgrših primerov, kako se ta naša lažna »humana« družba vede, se razkriva z nedavnim odkritjem v Celju, ko so pri vzorčnem merjenju v delavskem naselju odkrili, da ljudje že leta živijo v stanovanjih z nenaravno veliko radioaktivnega radona. Navzočnost radona na zemlji je znana, prav tako tudi nevarnosti tega nevidnega sovražnika človekovega življenja. Kaj razgrinja odkritje radona v Celju Najprej in predvsem, da gre za grozljivo malomarnost in strah zbujajočo neodgovornost. Kajti tudi to odkritje potrjuje upravičen sum, da so odgovorni strokovni delavci in oblast za nevarnost vedeli in jo vse do nedavnega pred javnostjo - prikrivali. In ko sta bila strah in sum prizadetih z ugotovitvami in meritvami izvedencev potrjena, so se odgovorni spravili na žrtve. Gre za znani scenarij, ki ga oza-veščanje in prebujanje skrbi za zdravo okolje v zadnjem času vse pogosteje doživlja. Ko namreč občani opozorijo ali javno izrazijo kakšen sum, se jih loti oblast, podkrepljena z »eksaktnimi« mnenji izvedencev. Tako nekateri primeri kažejo, da je slovenska znanost obrnjena proti ljudem in v službi vladajoče politike. Ta groba žalitev je v miselnosti preprostega človeka, ki je vsakodnevna žrtev naše politike, upravičena vtoliko, ker na koncu koncev ljudje ugotavljajo, da so za napake krivi prav ti strokovnjaki, ustanove ali posamezni najodgovornejši politiki. Vzorčna meritev radioaktivnih sevanj v delavskem naselju v Celju, ki je decembra tako razburila Celjane in spravila v upravičen strah stanovalce tovrstnih naselij v Mariboru, Trbovljah, na Koroškem in drugod, v Titovem Velenju je takšen strah že dolgo znan in zatajevan, je spet pokazala, na naše hlastanje za dobičkom, na prvenstvo v izgradnji socializma, Pri čemer tudi Slovenci ne izbiramo žrtev. Da predvsem v Sloveniji poskušamo iz človeka iztisniti največ, ga enačiti s starim strojem, hraniti z drago in slabo hrano in mu za povrh mizernemu zaslužku udomiti še v »radioaktivno komoro, za katero bi naj plačal »evropsko ekonomsko ceno«. Ta, nenormalno velika radioaktivna sevanja so namreč ugotovljena v stanovanjih in hišah, ki so bile grajene iz »efe« zidakov, iz elektrofilterskega pepela šoštanjske termoelektrarne. Javnosti dolgo časa prikrivan zemljevid po černobilski nesreči v Sloveniji povečane radioaktivnosti in onesnaženosti s cezijem 134 in 137. Radon na srečo razpade v pol ure, nekateri radioaktivni elementi pa šele po 150 ali tristo letih... Kdo je in kdo ni vedel za nevarnost Opeka iz elektrofilterskega pepela v svetu ni novost. Z analizami so ugotovili, da gre za cenen gradbeni material, ki ima celo nekaj boljših lastnosti od klasičnih. Povrhu pa bi s predelavo tega pepela termoelektrarne in druga velika kurišča rešili milijonov ton balasta. Toda vsaka palica ima dva konca: v pepelu so strokovnjaki ugotovili skoncentrirane radioaktivne in druge primesi, pdč tiste, ki so v premogu. Zamisel o rešitvi »šoštanjskega problema s pepelom« je bila k nam precepljena pred skoraj tridesetimi leti. Zdaj ni več bistveno, kdo jo je prinesel niti kdo vse je zato potoval po svetu, bil hvaljen in nagrajevan, požel najvišja družbena priznanja. Dejstvo je, da' je ustrezna in zato odgovorna institucija za opeko iz elektrofilterskega pepela s popularno kratico »efe« izdala atest, da je ta opeka primerna za gradnjo. Gradbinci so z odprtimi rokami pograbili za nov in cenejši material ter se skoraj stepli za pravico, kdo ga bo dobil več, čeprav so ugotavljali, da ima nekaj slabših lastnosti. Vegrad, Gradis, Ingrad, Stavbar in cela vrsta drugih manjših gradbenih podjetij je to opeko na veliko vgrajevala v nove objekte na Štajerskem in drugod po Sloveniji. Tako tudi v »stanovanja za trg«. Kot zdaj počasi pronica v javnost, gre za nekaj tisoč stanovanj in hiš in na desetine javnih objektov. Račun se je lepo izšel: v nizki ceni tega materiala so gradbinci uspeli iztržiti ceno svoje slabe organiziranosti, gromozanske administracije in potratne mehanizacije. Verjetno je v tej ceni iskati vzrok, da se tudi gradbinci, ki enako radi križarijo po svetu, niso zmenili za vesti, da je treba s to opeko previdno ravnati, ker lahko vsebuje človeku nevarne stvari. Predvsem gre za »žlahtni radon« in njegove potomce, kajti že dolgo je znano, da so prav naši premogi manj kakovostni in zaradi naravnih danosti s temi rečmi bolj obogateni. Predvsem lignit v Šaleški dolini. Očitno gre tudi za neverjetno malomarnost odgovornih, pooblaščenih institucij in posebej za inšpekcijske službe, da tudi ti niso takni 0,»^.+,, ------j v4.ikxv avetu že začeli biti plat zvona. Dejstvo je, da so šele pred dobrimi tremi leti proizvodnjo tovrstnega gradbenega materiala v Šoštanju poti-hem ustavili... Ali so Celjani tudi radon preveč razpihali Na dlani je, da grabežljivost v gospodarski in drugih stiskah ob omahljivi inšpekciji v socializmu dobiva neverjetne razsežnosti. Če bi namreč upoštevali zakon, kaj šele norme razvitega sveta, bi v Sloveniji morali zapreti skoraj polovico tovarn! Tako pa V IlOjU la pleZiveije KratKOViano pristajamo na vse; v strahu pred množičnim nezadovoljstvom ohranjamo požrešno industrijo, visoke stroške proizvodnje zmanjšujemo z nizkim plačilom dela, na svetovnem tržišču pa se obdržimo tudi zato, ker smo konkurenčni tistim, ki imajo v svoji ceni že vgrajeno vrednost škode, ki jo naša industrija povzroča človeku in njegovemu okolju. Zadnjih nekaj let vznemirja domačo in slovensko javnost peščica ljudi v Celju, ki se je pred petimi leti organizirala v Društvo za varstvo okolja. Društvo je prevzelo skrb od prebivalcev z Ljubečne pri Celju, ki so se 1983. leta organizirali v boju zoper onesnaževanje m poziaavo Kmečke zemlje. Začetna zamera je bila v tem, ker je skupina »laikov« javno podvomila o podatkih strokovnjakov. Pravo vznemirjenje je šele sledilo: uradna oblast in inšpekcijske službe so bile z novimi podatki o onesnaženosti in napakah, stisnjene na piedestal - javnosti. Uradna politika in stroka sta ravnali v nasprotju s pričakovanji prizadetih. Namesto da bi prisluhnili opozorilom in »laičnim« ugotovitvam, so se z vsemi sredstvi spravili nad Društvo za varstvo okolja Celje in pohiteli z javnim zanikanjem ter omalovaževanjem podatkov. Člani društva na Janez Črnej Peter Kavalar Skica izvorov radioaktivnosti v Sloveniji: gre za nove, h katerim je treba prišteti še naravne danosti, ki so v Sloveniji izredno velike. Groba zgodovina Društva za varstvo okolja Celje Leta 1983 se na Ljubečni pri Celju občani organizirajo v boju zoper pozidavo in zastrupljanje orne zemlje; leta 1985, ustanovijo Društvo za varstvo okolja; leta 1986, organizirajo javno razpravo o Cinkarni, uspejo preprečiti sežiganje zelenega gudrona z Žirovskega vrha v cinkami-ških pečeh. Sprožijo uradno zahtevo po sanaciji večjih onesnaževalcev: Cinkarne, Ema, Železarne Store, opekarne Ljubečna, LIK Savinja, Aero, Etola... Objavijo senzacionalni primer divje race, zastrupljene z - arzenom; leta 1987, zahtevajo spremembo odloka o celjskem zraku. Uspejo zbrati denar za analizo zemlje. Z analizami ugotovijo prisotnost PCB v Meškovem vodnjaku; leta 1988, organizirajo dve javni tribuni v Trnovljah. Na njih zahtevajo dodatne ukrepe za varstvo okolja (23!). Na vrsti so analize poljščin in povrtnin. Dosežejo spremembo občinskega odloka o zraku. Lotijo se odlagališča za Travnikom, zaostrijo odnos do Emo in preprečijo namestitev čistilne naprave, ker bi z njo onesnažili vodo in zemljo. Uspejo pripraviti z analizami podkrepljen zemljevid onesnaženosti tal v Celju in okolici; leta 1989, uresničijo pred tremi leti sprejet sklep pri SZDL o meritvah radioaktivnih sevanjih v stanovanjih. Sprožijo vprašanje pietete do povojnih žrtev, nad katerimi je cinkarniško odlagališče ter sodne postopke zoper 23 največjih onesnaževalcev. / * * * * vi '\ 'TJ C R 0 c' 0 \ iččt A ST dni k Urana 'ouski urh iteza fosfor-J ih spojin -as tn i k Krško proizuodnja Ti 02 CC ij:on tro ia en I Jišča Soš tanj Trboulje I JubI Jana Rudnik prenosa .( Zasavje ) srečo niso vrgli puške v koruzo, s strokovnimi meritvami in analizami pooblaščenih institucij ter strokovnjakov so v teh letih dokazali grozljivo podobo onesnaženosti zraka, vode in zemlje v Celju. Decemba lani je dnlšvo objavilo podatke o vzorčnem merjenju radioaktivnih sevanj v Drapšinovi ulici. Šlo je samo za dva stanovanjska bloka, v katerih so nekoliko bolj ozaveščeni prebivalci že pred tremi leti opozorili na nenaravne pojave. Na njihova opozorila se je odzvalo občinsko vodstvo SZDL in sprejelo sklep, da je v tem delavskem naselju potrebno opraviti ustrezne meritve. Toda tudi ta sklep, kot marsikateri drugi, ni bil uresničen. Zato so to nalogo vključili v svoj program pri društvu, zbrali so denar in pri strokovni instituciji naročili meritve. Že vzorčne meritve so pokazale, da je bil sum stanovalcev upravičen, v stanovanjih so odkrili močno sevanje, ki ga je povzročal radon iz »efe« zidakov! Po objavi podatkov, ki so upravičeno vznemirili občinstvo, so strokov- njaki pohiteli zanikati nevarnosti, »ker z enkratnimi meritvami ni mogoče z gotovostjo trditi, da gre za nevarnost, povrhu vsega pa je društvo napačno komentiralo te podatke...« Vsako sevanje je človeku nevarno »Priznamo, da smo v našem obvestilu javnosti naredili napako, ker smo v besedilu izpustili besedo »efektiva« in namesto »temperaturna inverzija« zapisali »toplotna inverzija«. Toda to v bistvu ne spreminja ničesar!«, pravi Janez Črnej, dipl. veterinar, predsednika Društva za varstvo okolja Celje. »Očitajo nam tudi komentar k podatkom, pri tem pa v isti sapi pozabljajo, da tudi oni komentirajo - iste podatke! Gre za to, da bi pred javnostjo prikrili nevarnost, ki jo povzroča - radon. V svetu je znanih mnogo analiz, ki govorijo o tem, da ne gre za omalovažujočo nevarnost. V Zahodni Nemčiji strokovnjaki ugotavljajo, da že 50 bekerelov na kubični meter zraka lahko povzroči od 4 do 15 odstotkov raka na pljučih. Avstrijci obtožujejo radon, da je kriv za 15 odstotkov vseh rakastih tvorb na dihalih, Norvežani pa celo, da gre za trideset odstotkov.. .« - V javnosti je malo znano, da so v Titovem Velenju sistematično opravljali tovrstne meritve in na koncu vznemirjeno občinstvo potolažili, da ne gre za skrb vzbujajoče ugotovitve. »Najprej, podatki o sevanju v Celju kažejo, da gre za skrb vzbujajočo nevarnost, če upoštevamo mnenja svetovno priznanih strokovnjakov, da je vsako sevanje nad naravnim - nevarno,« dodaja Peter Kavalar, novinar, podpredsednik Društva za varstvo okolja Celje. »Pred dnevi je zdravnik v Titovem Velenju posredoval še kako skrb vzbujajoči podatek, da so namreč tam med predšolskimi otroki odkrili 32 primerov raka na pljučih!« - Kaj menite o tem, da sta dva srednješolca (Branko Renko in Teodor Ertl) v svoji raziskovalni nalogi, (mentorji so jima bili dr. Dušan Brajnik, dr. Matjaž Korun in prof. mag. Jožica Dolenšek) »Merjenje radioaktivnih snovi v industrijskih odpadkih na širšem celjskem območju« ugotavljala, da je elektrofiltrski pepel šoštanjske termoelektrarne od 20 do 30 odstotkov radioaktivnejši od trboveljskega in zato tudi nevarna proizvodnja zidakov iz teh pepelov, uradne in za to pooblaščene ustanove in inšpekcijske službe pa še vedno niso reagirale? »Po moje gre tudi v tem primeru za to, da bi s priznanjem nevarnosti priznali tudi odgovornost. Jasno je, da je ateste za proizvodnjo zidakov izdala pooblaščena institucija. Zato ne gre valiti krivde na gradbena podjetja. Prav tako je jasno, da bi s priznanjem nevarnosti morali tudi ukrepati. To pa je - izseliti stanovalce. Toda gre za vprašanje, kam. Ubrali so drugo pot in prizadetim svetovali, da je rešitev v prezračevanju teh stanovanj. Kar je v neki meri res, toda kako prezračevati ta stanovanja v Celju, kjer je skoraj 150 dni koncentracija žveplovega dioksida v onesnaženem ozračju tolikšna, da te iste inštitucije prebivalstvo javno opozarjajo, naj ne odpirajo oken in po nepotrebnem ne hodijo na plan,« se sprašuje P. Kavalar. »V društvu na osnovi doslej zbranih podatkov ugotavljamo, da gre v Sloveniji za spor med stroko in za to, da so izsledki analiz v veliki meri odvisni od tega, kdo jih izmed pooblaščenih inštitucij opravi in kdo je naročnik. Žal je tako...«, dodaja Janez Črnej in kaže dokumente, na katerih je očitni popravek datumov, v katerih manjka radioaktivni element ... Kaj torej narediti? Verjetno samo to, kar dela Društvo za varstvo okolja Celje: postopno razkrivati napake in nevarnost, ki smo jo povzročili z našo miselnostjo, da je tako zaslužen dinar več vreden, kot pa para, ki bi jo zaslužili, če bi upoštevali zakon. Tako se spet upravičeno postavlja vprašanje, koliko je v resnici za nekoga vredno naše življenje... Janez Sever Tehnostroj in Panonija v primežu dolgov ter Markovičeve nove ekonomske politike Obstati ali propasti, to je zdaj vprašanje Le kdo, potem imajo v teh kaotičnih gospodarskih ražinerah nedvomna prav tisti ekonomski analitiki, ki opozarjajo, da utegne priti do množičnih zastojev v proizvodnji. To se pravzaprav marsikje že dogaja. Poglavitno vprašanje, ki se nam ob tem poraja, pa je: ali bo ostalo le pri zastojih in bo gospodarskim organizacijam nekako le uspelo preživeti te hude čase, ali bo prišlo do vsesplošnega kolapsa? V pogovorih z vodilnimi ljudmi dveh slovenskih proizvajalcev kmetijske mehanizacije (Tehnostroj Ljutomer in Panonija Murska Sobota) smo lahko le ugotovili, da odgovor oziroma rešitev niti nista več v njihovih rokah, temveč sta skrita v glavah snovalcev nove gospodarske politike. In še nekaj smo opazili. Očitno smo zajadrali v čase, ko se odločitve o usodi ogroženih tovarn ne bodo več sprejemale na takšnih ali drugačnih političnih ravneh, kot doslej, temveč v bankah, kjer bodo imeli odločilno besedo računalniki. Upati je le, da bodo tisti, ki jih bodo uporabljali, za to res usposobljeni, sicer utegne propasti prenekatero podjetje, ki bi lahko živelo in se razvijalo. delali, jih ne hi mogli vročati In smo tam, kjer smo...« Potrebujejo tri milijone DEM In kje so? V vsakodnevnih pogovorih z bančniki LB TB Murska Sobota, s katerimi poskušajo doseči za obe strani sprejemljivo reprogramiranje dolgov. Tivadar je pri tem opozoril še na vprašanje, ki si ga bo vsakdo logično zastavil: če je bilo z vašo proizvodnjo in poslovanjem vse v redu, potem je vaša zgodba ekonomsko nelogična, saj niste povedali, kam je šel denar, kdo si obrestmi). In .kako jih je lahko vračala, če ni imela denarja? Jasno, morala se je nanovo zadolžiti. Zgodba je tu sklenjena: račun zanjo je prejel Tehnostroj, ki pa ga, logično, zdaj ne more plačati. In kaj zdaj? Vračamo se. na začetke sestavka. Zdaj gre za to, ali bo banka tovarni omogočila, da bo sposojeni denar vračala dalj časa ali ga bo zahtevala takoj. V prvem primeru tovarna preživi, v drugem je z njo konec. Pač, Ivo Tivadar je prepričan, da bi tudi v tem primeru nekako preživeli (pričakujejo plačilo 60 milijard Z narodnogospodarskega vidika gledano seveda ne bi smelo nikogar skrbeti, če propadajo podjetja brez referenc, ki ne morejo donosno poslovati. Popolnoma drugače pa je, če propadajo takšni gospodarski osebki, ki imajo dobre programe, temu ustrezne reference in donosno poslovanje. Tehnostroj je, če odmislimo njegove realsocialistične hipoteke, sposoben vsega trojega. O tem zgovorno priča tudi zgornji posnetek, na katerem je škropilnica, ki jo izdeluje poleg Tehnostroja samo še firma Mengele v ZR Nemčiji. Prav zaradi te je bil lani kombinat Jožef Halas iz Ade v Vojvodini edini, ki mu peronospora in druge bolezni niso požrle več kot 45 hektarjev kumar. To je resnica, ki se je, na primer, še kako zavedajo v ljutomerskem Tehnostroju. Tovarna je bila ob koncu lanskega leta kratkoročno zadolžena za 85 milijard (starih) dinarjev in zdaj tega dolga ni sposobna sproti vračati. Boste rekli: prav! zakaj se je pa zadolžila? Kaj takšnega se seveda lahko vpraša samo ekonomski analfabet, ki mu ni jasno, v kakšnih okoliščinah (hiperinflacije) so lani poslovala socialistična podjetja v Jugoslaviji. Vedeti je namreč treba, da naša podjetja za razliko od njihove zahodne konkurence ne gospodarijo s tako imenovanih konstantnim kapitalom (niti v primarnem niti v sekundarnem pogledu), za katerega ni treba najemati posojil in potemtakem tudi ne odplačevati (hiperinflacij-skih) obresti. Stvar se kajpak nanaša na naravo lastništva, ki se je za podjetja v družbeni lasti izšla katastrofalno. Če smo konkretni: spričo družbenega lastništva kot piodlage vsesplošnega prelivanja dohodka (in seveda monopola oblasti vladajoče partije) Tehnostroj (kot tudi mnogi drugi) ni gospodaril s svojimi obratnimi sredstvi. Če je torej hotel proizvajati, si ga je moral pod danimi pogoji (veliki in mali R) sposojati v banki. Kaj je to zanj pomenilo v okoliščinah hiperinflacije, nam je razložil direktor Tehnostroja Ivo Tivadar: »Na začetku lanskega leta smo imeli 1,1 milijarde dinarjev kratkoročnega dolga, ki se je ob polovici leta povečal na 2,8 milijarde, medtem ko smo leto sklenili kar s 85 milijardami dolga. Zdaj me mnogi (tudi sam se) sprašujejo, ali ne bi bilo lani pametneje zapreti tovarne. Odgovor je preprost. Ekonomsko gledano, bi jo bilo gotovo pametneje zapreti. Toda, ali so pogoji za gospodarjenje v hiperinflacij skih okoliščinah ekonomski? Tovarne nismo mogli zapreti tudi zato ne, ker smo imeli v proizvodnji že vezana sposojena sredstva, ki jih je bilo treba vračati. Če ne bi ga je prisvojil? Nanj si lahko odgovorimo sami. Se spomnite, ko smo v trgovinah kupovali, seveda, če se je le dalo, po starih cenah, tik pred podražitvijo? Vedli smo se torej kot pravi kupci. Pri tem pa seveda nihče od nas ni vedel, da je morala tovarna čakati na plačilo za svoje izdelke, ki so bili prodani po starih cenah in tik pred podražitvijo ter vsak mesec sproti vračati posojila, (seveda z velikimi in malimi dinarjev za izvoz v Tanzanijo), vendar bi jim to povsem vzelo sapo. »Leta in leta si ne bi opomogli od tega udarca. Vse tisto, kar smo v teh letih storili dobrega v programskem in še kakšnem pogledu, bi nam poslej kaj malo pomagalo. Obsojeni bi bili na životarjenje. Prav zato sem prepričan, da bi bila razumna rešitev tako za nas kot za banko, da del dolga plačamo takoj, drugi pa v daljšem časovnem obdobju. Pojdite v Panonijo. Boste videli, da imajo prav takšen problem. S to razliko pač, da je njihov dolg še večji, kar je ekvivalentno z večjo proizvodnjo in večjim številom delavcev.« In res, v Panoniji nam je tamkajšnji direktor Emil Zelko potrdil to Tivadarjevo misel in navrgel konkretne številke. Panonija je bila decembra dolžna 114 milijard dinarjev (93 milijard kratkoročnega dolga), kar je približno toliko, kot je znašala njihova decembrska realizacija. »Da bi lahko popolnoma normalno poslovali, bi ta trenutek potrebovali najmanj 3 milijone nemških mark, ki jih pa seveda nimamo kje vzeti, zato smo tudi mi prisiljeni prositi banko za reprogramiranje našega dolga,« je še pribil Zelko. Izhod je Zahod Zanimivo je, da v Tehnostroju kot v Panoniji vidijo izhod v smeri, ki jo je nakazal Markovič. Obe tovarni ta tre- Razpis za sodelovanje na 12. kulturnem srečanju gradbenih delavcev Slovenije Uspešno smo pripravili že enajst kulturnih srečanj gradbenih delavcev Slovenije. Razvijanje množične kulture, kakovosti in izobraževanja želimo nadaljevati, zato kljub velikim gospodarskim težavam in reformam razpisujemo 12. KULTURNO SREČANJE Prijavijo se lahko delavci gradbene operative, industrije gradbenega materiala, projektivnih organizacij, zaposleni v sindikatu gradbenih delavcev, učenci, študenti, profesorji in drugi-delavci gradbenih šol ter Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo; sedež delovne organizacije ali šole pa mora biti v SR Sloveniji. Kulturno srečanje bo od 14. do 18. maja 1990 v AJDOVŠČINI. Prireditelj je komisija za kulturo pri republiškem odboru sindikata delavcev gradbeništva Slovenije in SGP Primorje iz Ajdovščine. Zajemalo bo naslednja področja 1. likovno in fotografsko, 2. literarno, 3. glasbeno in folklorno Prijave pošljite do 31. januarja 1990 na naslov: ZVEZA SINDIKATOV SLOVENIJE - REPUBLIŠKI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV GRADBENIŠTVA Dalmatinova 4, 61000 LJUBLJANA, Komisija za kulturo. Natančnejša pojasnila lahko dobite po telefonu (068) 21826 int. 1428 pri Katjuši Borsan, GIP Pionir, Novo mesto ali (065) 61 221 int. 308 pri Jolandi Polizz’, SGP Primorje, Ajdovščina. Prijavi se lahko tudi vsak posameznik sam, vendar mora prijavnico potrditi odgovorna oseba v osnovni organizaciji sindikata DO, kjer je zaposlen, ali vzgojnoizobraževalna organizacija. Poleg prijave navedite tudi ime in priimek ter telefonsko številko osebe, s katero se organizator srečanja lahko poveže. Vse informacije o srečanju in dostavi gradiva vam bomo sporočili po preteku prijavnega roka. Komisija za kulturo Republiški odbor gradbenih delavcev Slovenije Novoletna voščila v korist boja proti raku Srečno in uspešno leto 1990 želijo poslovnim sodelavcem, prijateljem in vsem bralcem: Občina Celje: Ljubečna IKI, Celje, Poslovna skupnost za hmeljarstvo Slovenije, Žalec Občina Črnomelj: Podjetje Beti, Črnomelj Občina Gšrsjš RšdgOSS: AvtC-rad-CIl?; Gornja Radgona Občina Kamnik: Kemostik, tovarna lepil in kemičnih izdelkov Občina Kočevje: Vzgojno varstvena organizacija Kočevje Občina Koper: Emona Commerce, tozd Obala Koper, Iplas Koper, Vino Koper, Kmetijska proizvodnja in predelava, Šmarska cesta Občina Kranj: Brivsko frizersko podjetje Kranj, Tomšičeva Občina Krško: SOP Krško, tozd Storitve, Žadovinek Občina Ljubljana: Chemo, Trgovsko in proizvodno podjetje Ljubljana, Maistrova, Emona Commerce, tozd Globus, Ljubljana, Šmartinska 130, IMP, DO Elektromonter, Ljubljana, Vojkova, Intertrade, tozd Trgovina, M. Pijadejeva, Ljubljanska banka, Združena banka Ljubljana, Sektor poslovanja z občani, Kardeljeva pl., Metalka, Trgovina p.o., Dalmatinova, Ljubljana, Skupščina, Izvršni svet in upravni organi občine Šiška, Splošno gradbeno podjetje SCT Ljubljana, Slovenija šport, Export im-port, zastopstva, Tkanina, Wolfova ul., Zavod za izgradnjo Ljubljana, Kardeljeva pl., Zveza skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije, Narodna galerija, Prežihova 1, Ljubljana Občina Maribor: Veletrgovina Verna, Tržaška 65, Maribor Občina Nova Gorica: Komunala Nova Gorica, Salonit, Anhovo, Ind. grad. mater., Anhovo, Soške elektrarne, Nova Gorica, tozd HE Doblar, HE Plave, tozd Elektroproizvodnja Gorica, tozd Elektroprenos Nova Gorica Občine Novo mesto: GIP Pionir, Novo mesto, tozd Projektivni biro, Cesta herojev, Novoles, Lesni kombinat Straža, Žito, tozd Prehrana in slaščičarna Dolenjska Občina Piran: Avto moto društvo Piran, Portorož Občina Postojna: Skupščina občine Postojna Občina Sežana: ŽG CD Ljubljana, tozd za vzdrževanje voz in lokomotiv Divača Občina Sevnica: Lekarna Sevnica Občina Škofja Loka: OŠ Blaž Ostrovrhar, Škofja Loka Občina Tržič: Triglav, Tržič, Cesta na Loko Občina Titovo Velenje: ERA, Titovo Velenje Občina Zagorje ob Savi: Sozd RSK EK RRPS, tozd Rudnik rjavega premoga Občina 'Šmarje pri Jelšah: Zdravilišče Rogaška Slatina Občina Žalec: Hmezad, KZ Savinjska dolina, TZO Braslovče Voščilom se pridružujejo tudi Onkološki inštitut v Ljubljani, Sklad za izgradnjo in opremo Onkološkega inštituta in Društvo za boj proti raku, Ljubljana. Vsem članom Društva za boj proti raku, vsem, ki ste nam namesto posebnih novoletnih voščil namenili denar v korist boja proti raku, se toplo zahvaljujemo z iskreno željo, da bi vam bilo novo poslovno leto nadvse uspešno. Zveza slovenskih društev za boj proti raku nutek pesti pomanjkanje naročil. Medtem ko v Panoniji mislijo, da gre predvsem za posledice neznank, ki so jih prinesle nove možnosti za poslovanje, saj trgovcem še ni jasno, kako bodo delali, se v Tehnostroju bolj bojijo, da so njihovi kupci v nezavidljivem finančnem položaju. Ivo Tivadar v tej godlji ne vidi drugega izhoda kot domala popoln zasuk na zahodna tržišča. Ob tem je treba reči, da imajo v Ljutomeru že zdaj 34 odstotkov zmogljivosti prodanih na Zahod (v bistvu gre za dodelavne posle), prave možnosti za obstoj in razvoj pa vidijo le v tem, da bodo že v drugi polovici tega leta polovico proizvodnje namenjali za izvoz. »In bati se je, da sploh ne bomo imeli druge možnosti,« je ponazoril dramatičnost položaja Tivadar. V Tehnostroju teče proizvodnja zdaj s polno paro, kar pa ne velja za Panonijo, kjer čaka na delo za 70 odstotkov plače 80 delavcev. To je tudi razumljivo, saj Panoniji ni preostalo drugega, kot da selekcionira proizvodnjo. Ker nimajo sklenjenih poslov in naročil, pač delajo na zaupanje in to tiste izdelke, za katere se jim ni treba bati, da jih ne bi prodali. Za Emila Zelka in njegovega pomočnika Milana Balantiča je tudi to, da delavci doma čakajo na delo in da bodo te ure nadoknadili v polni sezoni, evropski delovni čas. »Zame to v tem položaju ni nič drugega kot prilagajanje delovnega časa trgu,« je pojasnil zelko. Seveda je vprašanje, ali se (še bolj pa seveda delavci v Panoniji) strinjamo z Zel-kom, toda takšnim njegovim pogledom je težko ugovarjati. Tembolj, ker račun kaže, kako prav je imel, ko je že ves jesenski čas brzdal proizvodnjo, kar počne tudi še zdaj, medtem ko naj bi ta februarja spet stekla normalno. »Le po tej poti bomo lahko v drugem četrtletju normalizirali položaj in dosegli likvidnostni presežek,« je menil Zelko. Kako pa bo potem, v drugi polovici leta? Resnici na ljubo je treba povedati, da se to za zdaj še nikomur ne sanja. Ker pa ni pričakovati nič dobrega, se kaže povsem strinjati z direktorjem Tehnostroja in z njegovo usmerjenostjo na Zahod. Še posebej zato, ker bi se utegnila sedanja neugodna finančna zagata še ponavljati. O dolgoročnosti Tehnostro-jeve usmeritve mogoče bolj od besed zgovorno priča novo podjetje, ki ga bo Tehnostroj ustanovil skupaj s svojim zahodnim partnerjem in ki naj bi poslovalo po načelih mešane družbe. Podjetje iz Ljutomera bo v novo podjetje vložilo četrtino svojega sedanjega obsega. Kajpak v takšni in drugačni obliki. Več kot zanimivo pa je, da se tudi Panonija pripravlja na ustanovitev d^eh podobnih manjših podjetij. Kaj nam to govori? Predvsem to, da je bila družbena lastnina velika zabloda, ki je ni postavila na realna tla takšna ali drugačna (nova) ideologija, temveč ekonomika. To pa pomeni, da mnoga naša podjetja ne bodo mogla več ži-,‘veti, če ne bodo spremenila lastništva. Na dlani je namreč, da obstoj podjetij pomeni predvsem njihov razvoj. Za to pa so potrebna nova vlaganja, torej denar. Tega pa danes ni več v nobeni neindentificirani ustanovi, temveč v ustanovi ali žepu, ki ima svojega lastnika. V Ljutomeru in Murski Soboti so to že ugotovili. Še pravi čas? Ivo Kuljaj sindikat Ljubljana, 19. januarja 1990 Delavska enotnost 1 sindikat Pred ustanovitvijo sindikata kmetov kooperantov v Pesnici Kmetje verjamejo v sindikat Že skoraj štiri leta je 112 kmetov, in to najmočnejših, vključenih v sindikat, skupaj z zaposlenimi v Kmetijski zadrugi Zadružnik Maribor, Temeljni zadružni enoti Pesnica. Tako so dosegli večji vpliv na poslovanje zadruge in si kot člani sindikata zagotovili tudi določene socialne pravice, ki jih kot kmetje prej niso imeli. Danes s tem niso več zadovoljni. Trdijo namreč, da so kot združeni kmetje tudi oni delavci zadruge, vendar s svojimi delovnimi sredstvi. Da pa bi ta status dosegli, so se odločili ustanoviti, še vedno v okviru zadruge, svoj sindikat. S programom naj bi dosegli, kot zatrjujejo, socialno pravičnost in s tem ekonomsko in socialno varnost vsakemu kmetu, članu sindikata. Uveljaviti hočejo enake pravice, kot jih imajo delavci. Poiskali smo Mira Senekoviča, predsednika pripravljalnega odbora za ustanovitev nove osnovne organizacije sindikata kmetov. »Odkar smo v sindikatu, smo dosegli že kar precej,« je začel Miro Senekovič. »Kmetice porodnice dobivajo enako nadomestilo kot delavke, zanje pa plačujemo po 60 dinar-iev mesečno. S pomočjo zadruge smo dosegli tudi, da največji odjemalci prispevajo del sredstev ža invalidsko pokojninsko zavarovanje nas kmetov kooperantov. Kot :lani sindikata lahko uporabljamo vse počitniške zmogljivosti zadruge in imamo še nekatere druge ugodnosti. Je pa mnogo stvari, ki smo jih zahtevali, pa jih nismo dosegli. Hoteli smo uveljaviti razliko med kooperantom - čistim kmetom in tistimi, ki so kooperanti le na papirju. Status kmeta lahko dobi praktično vsak in tudi kooperant je lahko, da le zadrugi proda, če malo pretiravamo, nekaj kilogramov solate. No, tega razlikovanja še nismo dosegli. Ga pa bomo.« Preden nam bo predsednik pripravljalnega odbora razložil, zakaj naj bi ravno prek ■indikata uveljavljali svoje zahteve in kakšne so, naj se malo natančneje predstavi. »Imam šolo za avtomeha- nika. Potem sem naredil tri letnike tehniške srednje šole. Vpisal sem se na pedagoško akademijo. Diplome nisem naredil, ampak sem šel kot absolvent učit telovadbo v Ja-renino. Ker pa nisem imel diplome, sem po štirih letih moral na kmetijo. Čeprav imam dva brata, ki sta kmetijska tehnika, sem moral prevzeti kmetijo jaz. Našla sta si boljše službe. Imam 10 hektarov svoje zemlje in tri hektare v najemu. Ukvarjam se samo s prirejo mleka: imam dvajset krav in enajst telic. Če pa bi se hotel dostojno preživljati, bi moral imeti najmanj trideset krav. Ko se bodo razmere izboljšale, in v to verjamem, pri tem mislim na ugodnejša posojila, imam v načrtu nov hlev za štirideset krav. Tako bi lahko oddal najmanj dvesto tisoč litrov mleka na leto. Za to pa bi poleg novega hleva potreboval še petnajst hektarov zemlje. Nekaj bi jo dokupil, nekaj pa vzel v najem. To so želje oziroma načrti. Da pa bi to dosegel, bi bilo, po moje, treba marsikaj spremeniti. Te spremembe pa, upam, bomo dosegli prek sindikata. Kmečka zveza? Oni se v to ne spuščajo, ali pa mi tega ne vemo, ker do nas še niso prišli. Tudi ZK nam očitno obrača hrbet. Oblast je doslej le uničevala kmetijstvo. Sredstva, ki bi jih morali dobiti tudi kmetje, so vlagali v megalomanske kombinate, ki zdaj skoraj vsi propadajo. Za mleko daje kombinat v naši občini le štiri odstotke. Čeprav ima najboljšo zemljo. Dobili so tudi nepovratna sredstva za nakup zemlje. Zakaj jih ne bi dali tudi kmetom? Radi bi dobili zemljo tudi v najem, pa nam kombinat prek zadruge ponuja hribe, poraščene s šav-jem. Tudi privatna zemlja je tod okoli, za kakih petdeset hektarjev je je, ki praktično ni obdelana. Res je, imamo zakon, da se neobdelana zemlja lahko odvzame. Merila pa so takšna, da je dovolj, če enkrat na leto pokosiš ali košnjo prodaš drugemu, pa pomeni, da je zemlja obdelana. Zato bo treba precej spre- Miro Senekovič: Oblast je doslej le uničevala kmetijstvo. ODMEVI popravil napake V Delavski enotnosti št. 1, 12. januarja 1990. leta, na strani 9, sta objavljena članka vašega novinarja Cirila Bra-jerja: »SISTEMA NISO ZGRADILI NORCI« ih »NEZREL ZA TAKO UGLEDNO FUNKCIJO«, ki sta me spodbudila, da sem se vprašal, kot sem zapisal v naslovu. V obeh člankih je pod »udarom« in obsodbo družbeni pravobranilec samoupravljanja Ljubljana. Seveda je tako zapisano, da je »obsodba« podana v stilu »sindikat odstavlja pravobranilca«, novinarjeva umetnost pa je podana v prav prefinjeni zvrsti, da tako zapiše, »pogovarjala sva se na šišenskem občinskem svetu sindikatov... in za komentar sem prosil Andreja Cimermana« (predsednik Občinskega sveta ZSS Ljub-Ijana-Siška, opomba pisca) ter si s tem zagotovi kritje za obsodbo. Niti v enem stavku pa se ne vpraša, ali je vse res, kar mu pripovedujejo, ali ne bi bilo človeško vprašati »obsojenega«, kaj dela in misli in še več bi se dalo storiti, če bi novinar to hotel. Tako pa je novinar s svojim pisanjem tudi »obsodil« pravobranilca, ki naj se brani kot ve in zna! »Družbeni pravobranilec samoupravljanja (glej, glej) je dal odklonilno mnenje o ukrepu družbenega varstva« (to je storil ob izteku leta 1989, v sodelovanju tudi s podpisanim dne 27. 12. 1989). V teh težkih časih bi namreč še marsikomu v podjetju ustrezali, oziroma bi jih radi »sprejeli« - začasni ukrepi meniti, če bomo hoteli doseči naš cilj, da bo imel zemljo tisti, ki bo od nje živel. Pri nas pa je še to, da živimo tik ob meji. Čeprav že dolgo govorijo, da hočejo imeti živo in zeleno mejo, pa zanjo niso še nič naredili. Ravno nasprotno. Uničujejo še tisto, kar je od živega in zelenega ostalo. Ker smo v sindikatu nekaj že dosegli, smo prepričani, da lahko še več. Drugim ne verjamemo več, saj so nam samo lagali in to več kot štirideset let. Sedaj bomo poskušali uveljavljati svoje zahteve prek sindikata. Hočemo neodvisen sindikat kmetov, na začetku neposredno povezan v republiški odbor. Kasneje pa čisto svojega. Tudi na republiški ravni. Tako bomo prišli vsaj do informacij in kasneje upam tudi do vpliva, ki nam po številu in pomembnosti dejavnosti pripada. Tudi pri prenovi kmetijskih zadrug bi morali sodelovati, pa nas ni nihče nič vprašal. Predvsem nočemo biti samo kooperanti, ampak hočemo zadrugo po meri kmeta, če se izrazim z geslom, ki je tako pogosto v rabi. Dokler pa tega ne uresničimo, hočemo biti v zadrugi opozicija, ki bo, upam, s svojim številom in močjo argumentov dosegla svoje, če bo razvoj demokracije vsaj napol tak, kot govorijo in obljubljajo. V programu socialne pravičnosti zahtevajo precej. Med drugim: - naj bi z združenimi sredstvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja ravnali gospodarno, - naj bi z združevanjem sredstev v namenske sklade dosegli socialno in materialno varnost združenih kmetov, - zagotovili naj bi brezplačno pomoč članom pri uresničevanju pravic iz pogodb, - razvijali naj bi različne oblike sindikalne solidarnosti, - iz solidarnostnih skladov naj bi namenili sredstva za socialno najbolj ogrožene člane v primeru nesreč pri delu, bolezni, nezgode ali smrti, - zagotovili naj bi organiziran letni oddih in pomoč pri preventivnem zdravljenju. O vsem tem se bodo pogovarjali in sklepali na ustanovnem občnem zboru, ki naj bi bil 19. januarja. Želimo jim, da bi našli pot do vsaj delnega uresničevanja svojih zahtev. Kot smo slišali, jih občinski sindikalni svet Pesnica pri tem zelo podpira. Andrej Agnič družbenega varstva. Družbeni pravobranilec samoupravljanja (v primeru Iskra Avtomatika) je prav ravnal, ko je akterje opozoril, da ni več zakonskih podlag (po 31. 12. 1989 - glej zakon o podjetjih) za sprejem začasnih ukrepov družbenega varstva v gospodarski organizaciji. In zato ne bo predlagatelj. Če pa bo predlagatelj izvršni svet skupščine občine, pa ta nosi vso odgovornost in predvsem skupščina občine, če bi tovrstne ukrepe sprejela. Zakaj se skupščine družbenopolitične skupnosti ne bodo več s tovrstnimi ukrepi vmešavale v samostojna podjetja pa bi novinar in funkcionar sindikata že morala vedeti. Kaj me žuli? Res je, da so se zaostrili medsebojni odnosi med delavci v instituciji Družbenega pravobranilca samoupravljanja Ljubljana. Trdim, da za vse konflikte ni samo »šef« edini krivec. Za prepir, kdo, kdaj in kje je kaj »rekla, kazala«, jih mora biti zmeraj več! Z odstopom predsednice sindikata v tej instituciji je povezan nastop Andreja Ci- mermana in Jožeta Škete ter tudi spodaj podpisanega. Ob prisotnosti kolektiva in nas treh »zunanjih« smo na dveh sestankih sklenili (20. 10. 1989 in 8. 1. 1990) poleg drugega tudi tole, kar je zame zelo pomembno: kolektiv mora, je -dovolj usposobljen in ima dovolj izkušenj - urediti medsebojne odnose; vsi skupaj moramo varovati ugled institucije (ohranjati njeno dobro ime) in preprečiti, da bi v javnosti »prali« pod parolo »rekla, kazala«. Te in še druge »sklepe« smo sprejeli pod vodstvom Andreja Cimermana (ki je vodil oba omenjena sestanka!). Na zadnjem smo se tudi dogovorili, da tako mirovanje velja do 18. 1. 1990. leta, ko bo o tej problematiki oblikovano celovito poročilo! Sedaj pa prav Andrej Cimerman pripoveduje štorijo novinarju, ki v poudarjeni rožnati barvi »obsoja« pravobranilca ter napoveduje »in nato sproži postopek za njegovo razrešitev«. Franci Polak, namestnik družbenega pravobranilca samoupravljanja SR Slovenije Na znamenito leto 1992, začetek enotnega notranjega trga v državah članicah Evropske skupnosti, ko se bosta prek meja neovirano gibala delo in kapital, se ne pripravljajo le podjetniki, temveč tudi ponudniki delovne sile. Nastala je že evropska socialna listina, izjemno pomemben dokument, ki naj bi delavcem v Evropi 92 zagotovil enake, predvsem pa večje pravice. To Magno Charto delavskih pravic, ki jo je dvanaj-terica že slovesno sprejela, pa dopolnjuje akcijski program, ki naj bi dopolnil splošna načela, zapisana v socialni listini, s pravno obveznimi najnižjimi socialnimi standardi za Evropsko skupnost. Načrt socialne listine opredeljuje vsa bistvena področja delavskih pravic in varstva. Med pomembnejšimi določili so: • pravica vsakega državljana Evropske skupnosti - razen če gre za omejitve zaradi javnega reda, varnosti in zdravja - do svobodnega gibanja na območju skupnosti; • pravica do opravljanja vsakega poklica ali zaposlitve v ES ob pogojih, ki veljajo za tiste, ki pripadajo državi sprejemnici; Večje in enake pravice za vse delavce • pravica do enakopravnega obravnavanja, kot so ga deležni državljani sprejemne države, vključno s socialnimi in davčnimi ugodnostmi; • listina se zavzema za usklajevanje pogojev za bivanje v vseh državah članicah, odpravljanje ovir za svobodno gibanje (na primer nepriznavanje nekaterih vrst diplom in spričeval o poklicni usposobljenosti) in še posebej za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer državljanov, ki bivajo v mejnih območjih ES, predvsem tistih, ki hodijo na delo čez mejo (torej, po domače povedano, »gastarbaj-terjev«); • pravica do enakih delovnih razmer in pravic do socialnega varstva vseh zaposlenih v ES; • pravica do svobodne iz bire in opravljanja poklica v skladu z veljavnimi predpisi za vsak poklic; • v zvezi s plačami listina priporoča, da se s predpisi ali tarifnimi pogajanji na nacionalni, regionalni, nadpo-klicni, sektorski, podjetniški ravni ali ustrezno navadam v posameznih državah uvede ustrezno osnovno plačilo in zagotovi pravično plačilo tudi zaposlenim, ki nimajo pogodbe o polni zaposlitvi za nedoločen čas, • pravica vseh do brezplačnih storitev uradov za delo; • listina se zavzema za izenačevanje predpisov glede dolžine najdaljšega delovnega časa, najkrajšega delovnega časa, sezonskega dela in pogojev za nočno delo, redne nadure, izmensko delo in dela za konec tedna. Izboljšanje na tem področju naj bi privedlo do določenih pravnih norm pri množičnih odpustih ali stečajih; • pravica do plačanega letnega dopusta in tedenskega počitka ali počitka v rednih presledkih; • pravica zaposlenega, da se v njegovo pogodbo o zaposlitvi vpišejo delovni pogoji, razen če so pogoji zagotovljeni zakonsko ali s tarifnimi, sporazumi; • na področju socialnega varstva morajo imeti vsi zaposleni, ne glede na svoj položaj in velikost podjetja, dovolj socialne varnosti, vsi nezaposleni imajo pravico do mini- . malnega dohodka in primerne socialne pomoči (prav tako starejši ljudje, ki nimajo dovolj sredstev za preživljanje); • pravica delodajalca in delojemalca do združevanja v poklicno ali katerokoli drugo združenje; kar zajema predvsem priznanje svobode koalicije in svobode pogajanja in sklepanja tarifnih sporazumov; • pravica do stavke; • pravica do nadaljevanja izobraževanja; • enakopravnost moških in žensk pri plačilu za delo, možnosti zaposlitve, socialnem skrbstvu, splošnem in po- klicnem izobraževanju in poklicnem napredovanju. Zavzema se tudi za izboljševanje ustanov, ki dajejo zaposlenim možnost, da lahko bolje uskladijo svoje poklicne in družinske obveznosti; • pravica do informiranja, upoštevanja mnenj in sodelovanja zaposlenih, še zlasti pri uvajanju tehnoloških sprememb v podjetjih, če te spreminjajo delovne razmere in organizacijo dela za zaposlene, pri prestrukturiranju ali stapljanju podjetij, če to zadeva zaposlitev delavcev, pri množičnih odpustih in stečajih in ko gre za zaposlitev delavcev na začasnem delu, ki niso iz držav članic ES; • pravica do zdravstvene in varnostne zaščite na delovnem mestu; • najnižja starostna meja za zaposlitev je 16 let; vsak mladoletnik nad 16 let mora dobiti primerno plačilo. Listina se zavzema za potrebne ukrepe, da bi mladi zaposleni imeli možnosti za oseben razvoj in poklicno usposabljanje - dve leti po obveznem šolanju morajo pridobivati osnovno poklicno izobrazbo in to med delovnim časom. Mlajši od 18 let ne smejo delatfveč kot 40 ur na teden, prav tako ne smejo opravljati nočnega dela; • pravica upokojencev do sredstev, ki jim zagotavljajo primerno življenjsko raven; če tega ne omogoča pokojnina, ima pravico do primernega minimalnega dohodka in socialne pomoči; • invalidne osebe morajo , imeti, ne glede na vzrok in način, svoje prizadetosti, pravico do konkretnih dopolnilnih ukrepov za pospeševanje njihovega poklicnega in socialnega vključevanja, vključno s poklicnim izobraževanjem, ergonomijo, dostopnostjo objektov, prometnih sredstev in stanovanj; • za zagotavljanje osnovnih socialnih pravic, ki jih predvideva ta listina, se države članice zavezujejo, da bodo naredile ustrezne korake in izrabile vsa možna sredstva za izdelavo ustreznih predpisov ali s pooblaščanjem socialnih partnerjev za sklepanje tarifnih sporazumov na nacionalni, regionalni, sektorski ali podjetniški ravni; • evropska komisija mora predložiti akcijski program, prav tako mora redno poročati o uresničevanju temeljnih načel te listine. R. D. Š. Petnajsta konferenca vojvodinskih sindikatov Plin in zavore hkrati Vrhunsko srečanje vojvodinskih sindikatov je pravzaprav šele prvo iz vrste podobnih bilančno-volilnih seans vseh družbenopolitičnih organizacij, ki jih pripravijo vsake štiri leta. Kdor je spremljal dvodnevno delo 15. konference Zveze sindikatov Vojvodine in na koncu poskušal povzeti temeljne značilnosti in sklepe, se je težko znebil vtisa, da so se hoteli zelo resno lotiti prenove sindikalne organizacije, da so razmišljali o zares ostrih spremembah, vendar je nad vsem tem vendarle prevladovala previdnost. Ostrino je bilo opaziti samo pri nekaterih razpravljalcih, pravzaprav v nekaterih delih razprav večine delegatov, na koncu pa so vsi ostri robovi kar nekako otopeli. Na primer: kar nekaj delegatov je govorilo o nujnosti samostojnega sindikata kot (izključno) razredne in interesne organizacije, vendar so v drugem delu razprave vseeno poudarili, da je sindikat kljub temu družbenopolitična organizacija. Mnogi so govorili, da je treba podpreti tržno gospodarstvo, vendar tudi o nujnosti razvoja samoupravljanja. Čeprav smo slišali jasna stališča do nujnega in neizbežnega večstrankarskega sistema pri nas, je kljub temu prevladovalo znano in nejasno geslo o nestrankarskem političnem pluralizmu. Zato lahko rečemo, da je 15. konferenca vojvodinskih sindikatov hkrati pritiskala na plin in na zavore. Bi in ne bi radikalno Prejšnji in ponovno izvoljeni predsednik sveta Zveze sindikatov Vojvodine Slobodan Djudukovič, ki je po svoje tudi usmerjal delo te konference, je svojemu referatu dal naslov: Sindikat za družbo po meri delavcev. Že na začetku je v njem povedal, da želi biti sindikat prostovoljna, samostojna, neodvisna, avtentična, predvsem pa interesna organizacija delavcev, z jasnim programom, ki naj bi zastopala hotenja vseh delavcev, odnose v njej pa naj bi urejali s svojim statutom. Če upoštevamo, da je bil Slobodan Djudukovič kljub vsemu prvi človek vojvodinskih sindikatov, ko so pripravljali to konferenco, in da je bil na njej spet izvoljen za predsednika, bomo citirali nekaj odlomkov iz njegovega govora, iz katerih lahko razberemo vso programsko usmeritev za naslednje obdobje. Že v nagovoru je povedal, kako so nedavni romunski dogodki časovno in prostorsko blizu. »...V tem času je prišlo do zastoja v razvoju socialističnega sistema, do spora med prebujeno zavestjo proizvodnih sil in okamenelimi proizvodnimi odnosi, kar je nujno vodilo v spore in pretrese. Vsi tisti, ki so pravočasno spoznali ta antagonizem, so lahko po mirni poti uveljavljali spremembe, tam pa, kjer je režim hotel ostati sam sebi namen, so spremembe zahtevale kri tistih ljudi, ki so si želeli svobodo in demokracijo. Priče smo, da so tako potekale spremembe v Romuniji...« »Zdi se,« je dejal predsednik, ko je govoril o spremembah v naši okolici, »da so te tako nagle, da jih ne moremo niti dojeti niti spoznati njihovega bistva,« in pri tem mislil tudi na zadnje jugoslovanske in druge evropske »sociali- stične dogodke«. Kljub vsej tej naglici okoli nas in med nami pa je Djudukovič uspel ohraniti zmernost in tehtnost: »Pogosto gledajo na interese delavcev zgolj kot na prizadevanja za večjo plačo in po tem sklepajo, da so to vsa njihova hotenja. To pa je res, kajti gmotni položaj delavcev je že nekaj časa takšen, da je ohromil zanimanje za vse druge pomembne stvari. Te stvarnosti ne more zanikati noben statistični podatek o realni rasti osebnih dohodkov, o izvoznih dosežkih in deviznih rezervah, razmer v nekaterih okoljih pa ne more popraviti niti tradicionalna jugoslovanska solidarnost. Delavec in njegova družina živita danes v ničkolikokrat potrjenem prepričanju, da odrekanja niso prinesla boljšega jutri. Vendar bo ta delavec prav tako reagiral, če ne štejemo skrbi za materialni obstoj, če bo kdo hotel spremeniti meje njegove domovine, bratstvo in enotnost, federativno ureditev in druge pridobitve socialističnega razvoja. Prav ta delavec pa bo dvignil svoj glas proti temu, če bi z odpiranjem vrat pluralizmu odprli tudi pot tuji eliti v boju za oblast na račun interesov delavcev.« Pogovori o vsem Politično bolj jasna in po-gumnejša je bila Anica Doro-slovački, uvodničarka ene izmed komisij (konferenca je delala na plenarni seji in v dveh komisijah): zagovarja namreč tezo, da če želimo nov, prenovljeni sindikat oziroma razredno in interesno organizacijo, mora biti težišče njenega delovanja tam, kjer se ti interesi lahko uveljavljajo: - Prav dejstvo, da so začete velike spremembe v gospodarski ureditvi ogrožene zaradi prešibkih sprememb v politični, pomeni, da je prav politični sistem glavna zavora pri hitrejšem, učinkovitejšem in uspešnejšem uveljavljanju tržnih razmer za gospodarjenje, kar neposredno slabi družbenoekonomski položaj delavca. Anica Doroslovačka je veliko bolj določna tudi glede obstoječega političnega sitema in programa sindikata. To potrjuje tudi ta odlomek njenega uvodnega govora: »...Eden izmed glavnih vzrokov za zdajšnjo neučinkovitost sindikata kot delavsko-razredne interesne organizacije je ta, da smo, ko smo te- Osemnajsta konferenca Zveze sindikatov Kosova Nedelo in bojkot nista v interesu delavcev Dan po koncu 15. konference Zveze sindikatov Vojvodine in seveda nekaj dni pred 9. kongresom Zveze sindikatov Srbije se je v Prištini začela 18. konferenca zveze sindikatov Kosova. Trajala je tudi dva dni, 10. in 11. januarja, udeležilo pa se je je 233 delegatov in 30 gostov, med njimi tudi Andjelko Vasič, predsednik sveta ZSJ, delegacija JLA in delegacije sindikatov drugih naših republik (razen iz Slovenije) in pokrajine Vojvodine. Na konferenci so - to je treba poudariti - na tajnih volitvah izvolili nov svet in predsedstvo svoje zveze. Za predsednika sveta Zveze sindikatov Kosova je bil izvoljen magister Shefki Bytyiqi, za tajnika pa dosedanji predsednik Dušan Biševac. Delegati so soglasno sprejeli akcijski program in novi statut svoje pokrajinske sindikalne organizacije. Po novem je članstvo v sindikatu prostovoljno, napovedana pa je tudi večja neodvisnost sindikatov od drugih družbenopolitičnih organizacij. Na konferenci so ugotovili, da so poglavitne pomanjkljivosti dosedanjega dela sveta Zveze sindikatov Kosova posledica forumskega načina dela. Prav tako je bilo slabo komuniciranje vodstva s članstvom v zvezi z dogovarjanjem o raznih akcijah in sploh uresničevanju sklepov. Torej, to bodo zdaj odpravili in sindikat bo tudi na Kosovu postal bolj odločen, bojevit in angažiran tako v piodjetjih kot v političnem sistemu, kjer sprejemajo sklepe, ki zadevajo delavce. Referat o nalogah zveze sindikatov Kosova pri uresničevanju stabilizacije politično-varnostnih (!) razmer, gospodarske in družbene reforme, je prebral Dušan Biševac. Ugotovil je, da so politično-var-nostne razmere tako kot gospodarsko stanje na Kosovu izredno zapletene, te težnje pa se še nadaljujejo. Dejal je, da je danes vsem na Kosovu in v vsej državi jasno, da sta glavna krivca za sedanje razmere na Kosovu albanski nacionalizem in separatizem. Vendar ne edina. »Obilno spodbujen in navdahnjen iz Albanije, zraven še tudi od albanske in drugih ekstremnih organizacij v tujini,« je rekel Biševac in nadaljeval: »Do začetka leta je bil albanski nacionalizem takorekoč pod patronatom enega dela pokrajinskega vodstva. Ob vsem tem pa je imel, kar z žalostjo ugotavljamo, še podporo nekaterih vodstev iz drugih koncev države, celo posameznikov v nekaterih najvišjih organih v državi.« Iz Bi-ševčevega referata se je dalo razbrati, da vse to povzroča zmedo med kosovskim delavskim razredom, ker da ti per-fidni sovražniki organizirajo bojkote, stavke, okvare in sabotaže, z eno besedo nedelo, kar seveda ni v interesu tega delavskega razreda in ne delavskega razreda Srbije in Jugoslavije. Ko je govoril o gospodarskih razmerah je Biševac rekel, da del zelo pomembnih nalog z gospodarskega področja ni uresničen zaradi preslabe organiziranosti, neodgovornosti in premajhne politične prodornosti. Posledica je manjša produktivnost dela (v obdobju 1986 - 1988 za 1,8% letno) oziroma manjša rast industrijske proizvodnje od načrtovane v obdobju od 1986 do 1990... Tako neugodna gibanja v proizvodnji so rezultat več kvarnih dejavnikov: nepre-malo izkoriščene zmogljivosti, slaba organizacija dela, poslovodne strukture pa se ne zavzemajo za povečanje proizvodnje. produktivnosti in dohodka!)?) Delajo samo toliko, kolikor je potrebno za zagotovitev relativno nizkih osebnih dohodkov, v nekaterih podje-tih pa izplačujejo osebne dohodke, čeprav denarja zanje niso zaslužili oziroma ustvarili Temu je treba dodati neusklajene zmogljivosti barvne melalurgije, težave pri oskrbi s surovinami in reprodukcijskim materialom, pomanjkanje trajnih obratnih sredstev, izrazito nelikvidnost, težji plasman nekaterih proizvodov, zastarelo opremo v rudnikih in industriji... Prava žalost. Ko pa je govoril o prenovi sindikatov, je Biševac poudaril, da bo sindikat uspešno opravljal svojo novo vlogo, če bo prerasel v sodobno močno in odgovorno, s tem pa predvsem bolj avtoritativno organizacijo. Bistveno je zagotoviti takšne odnose v sindikatu, ki se bodo opirali na svobodno izražanje in spoštovanje različnih idej, mnenj in pobud, na opuščanje forumskega načina dela in na preverjanje vsake politične akcije s strani članstva. Delegate 18. konference Zveze sindikatov Kosova je pozdravil tudi predsednik jugoslovanskih sindikatov Andjelko Vasič, ki je rekel, da je to kongresno leto zares prelomno in za Jugoslavio usodno. Zdaj da imamo zadnjo priložnost dohiteti sodobna evropska ekonomska in demokratična gibanja... Na konferenci so razpravljali številni delegati tako o poročilu dosedanjega predsednika sveta kot o statutu in akcijskem programu. Kljub poudarjeni enozvočnosti - konference se je udeležil tudi Rahman Morina, predsednik pokrajinskega komiteja ZK Kosova - so nekateri delegati govorili tudi o mednacionalnih odnosih in o neenakopravnosti Albancev, tako da se je predsedujoči moral celo distancirati od te razprave. Sicer pa se ni zgodilo nič pretresljivega, kar naši bralci vedo že iz poročil v dnevnem tisku. D. D. oretično ustoličili delavski razred na oblast, odvzeli sindikatu vse klasične funkcije in mu prepustili samo leninsko ideološko propagandno vlogo in nalogo »usposabljanja delavcev za oblast«. To vlogo smo vestno opravljali v okviru tako imenovanega koncepta vse od leta 1974 pa do zdaj, v katerem je sindikatu kot členu v verigi pripadala prav takšna vloga. Z inštitucionali-ziranjem tega koncepta, predvsem v socialistični zvezi in skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, še posebej pa v družbenopolitičnih zborih, smo mislili, da tudi sindikat oziroma delavci« o vsem odločajo skupaj z vsemi«. V resnici pa lahko samo pogledamo ustavno urejanje položaja in vloge zveze komunistov v naši družbi ali statutarno definicijo socialistične zveze kot »fronte socialističnih subjektivnih sil na čelu z ZK«, pa bo povsem jasno, kdo je v resnici odločal in kdo odločitve samo uveljavljal ali bil podaljšana roka!« Najbrž sta prav tadva uvodna govora dajala ton vsej kasnejši razpravi, in če jo strnemo, lahko rečemo, da se konferenca vojvodinskih sindikatov po ničemer ne razlikuje od vseh dosedanjih sindikalnih in drugih kongresov, konferenc, plenumov... Vsa dogajanja, ki so dohitela to srečanje, so delovala tako, da je nekoliko razumljiva previdnost pri opredeljevanju sindikata do stvarnosti. Nekdo je v razpravi celo iskreno povedal, da se naša stvarnost hitreje spreminja, kot so lahko predvideli celo pripravljale! konference. Po že ustaljenem obrazcu so razpravljali o vsem mogočem, na dolgo in široko, a na preveč globoko. Najbrž ni stvari o delu in življenju, o kateri na tem sestanku niso govorili, vendar razen o vprašanjih kmetijstva, o delovnih invali- dih, varstvu okolja in še o čem so govorili v glavnem nekompetentno. Delegati so pač morali zadovoljiti svojo nerazumljivo potrebo: priti na oder, se postaviti pred mikrofon in govoriti. Morda gre tu za naravno človekovo potrebo ali za izpolnjevanje neke formalne obveznosti delegatov, saj »mislijo«, da prav to od njih pričakujejo. Tako želijo ljudje razpravljati o zelo strokovnih in kočljivih temah brez podatkov in brez znanja. Zdi se, da bi bilo za delavce Vojvodine, Hrvaške, Slovenije ali Kosova smotrno v takšnih razmerah da njihovi sindikati zelo jasno in konkretno postavijo na dnevni red toliko realnih ciljev, kolikor jih lahko dosežejo v določenem obdobju. Na žalost pa se vojvodinska sindikalna konferenca ni veliko odmaknila od običajnih spiskov želja, domišljije, v slogu, kaj vse moramo, je treba, zavzemali se bomo. Zaradi povedanega in vtisa, ki ni zajet v tem poročilu, smo prepričani, da je vojvodinska sindikalna konferenca pravzaprav prva v vrsti zadnjih podobnih republiško-pokra-jinskih sindikalnih dogodkov. Tisti dogodki, »ki nas prehitevajo«, bodo spodbudili nastajanje in obstoj avtentičnih delavsko razredno interesnih sindikatov. Za prenovo vojvodinske sindikalne organizacije iz družbenopolitične v razredno interesno, torej v organizacijo, v katero se bodo delavci včlanjevali zares prostovoljno in bo v resnici imela podporo in zaledje v svojem delavstvu, ni dovolj samo sramežljiva izjava: moramo se spremeniti, spreminjamo se, mi smo spremenjeni. Ampak se je treba prav zares spremeniti. Pravzaprav to ne velja samo za vojvodinski sindikat, temveč za vse sindikate. No, Vojvodinci so bili prvi... Ivo Medak NISMO HUVHUI, NAIMLI PA BOMO VSE, DA BOMO POSULI VPLIVNI Zdaj že najmanj 30.000 naročnikov prejema Delavsko enotnost, glasilo slovenskih delavcev, prebira pa jo precej - trikrat več bralcev. Med njimi je največ sindikalnih aktivistov in vodilnih delavcev v gospodarstvu. Berejo nas torej ljudje, ki so doslej poslušali, pa se jim vendarle obeta, da bodo končno predlagali, odločali, VPLIVALI! Postajamo zanimivi za oglaševanje in to po konkurenčnih. cenah! - črno-bela stran (Vi) 13.500 din - pol strani C1/*) 8.000 din - četrt strani (V4) 5.000 din -lem stolpca 80 din - na naslovnici 5 cm x 4 stolpce 7.800 din Naročila, sporočila in predloge pošljite na naslov: ČZP ENOTNOST, BO v ustanavljanju Dalmatinova 4, 61000 LJUBLJANA telefon: (061) 310-033 in 321-255 Pokličete nas lahko tudi po telefonu in oglasili se bomo pri vas. Ljubljana, 19. januarja 1990 Rezultat je spodbuden: ne gre za razpad, ampak za začetek pravega Zvezna književniška godlja Zvezna organizacijska književ-Oiška godlja traja vsaj že pet let. Spor med srbskimi in drugimi književniki, predvsem slovenskimi, se je začel že na zadnjem Pisateljskem kongresu v Novem Sadu, kjer je prednjačil tedanji Predsednik Društva srbskih književnikov Miodrag Bulatovič. Že tedaj je s skupino svojih somišljenikov hotel doseči spremembo statuta in sicer tako, da bi, republiška društva postala v bistvu Privesek Zveze književnikov Jugoslavije, tedaj se je prav tako tudi javno pojavil spor med srbskimi in albanskimi književniki. Ciril Zlobec je že tedaj povsem Pravilno ocenil, da je poskus centralizacije Zveze pravzaprav preskusni balon za unitarizacijo Jugoslavije. Bulatovič na tem kongresu ni uspel, pač pa je uspela Predvsem slovenska pisateljska organizacija s svojimi tedaj pr-vimi demokratičnimi predlogi, ki naj bi postali vsebinska platforma 2a delovanje Zveze. V tej vsebini je bila najpomembnejša preambula uveljavljanje človekovih Pravic in to ne samo za književnike, temveč za vsakogar, kot eden temeljnih instrumentov za uveljavljanje politične demokra-eije. Glede na to, da je bilo slovensko društvo pisateljev v Sloveniji nosilec vseh demokratičnih in opozicijskih političnih akcij, je bilo pričakovati, da bo to osnova Zav oblikovanje močne demokratične jugoslovanske fronte, ki bi 1° predstavljala in nosila tako Zveza književnikov kot posa-niezna republiška društva. Miodrag Bulatovič je kot predsednik srbskega društva blokiral vsakb tako akcijo in videti je bilo, da predstavlja znotraj društva srbskih pisateljev nacionalistično opredeljeno in nedemokratično skupino, ki jo podpira srbska SZDL oziroma boljševistična oblast. Slednje je bilo sicer res, vendar so poznejši dogodki pokazali, da za to skupino stoji predvsem Dobriča Čosič, kakor je stal tudi za naslednjo »demokratično«. V mnogih pogovorih z Do-brico Čosičem, ki sem jih imel tudi kot predstavnik DSP, je bil zmeraj kamen spotike naše različno gledanje na albansko vprašanje. Takrat smo seveda prezrli ogromen trud Dobriče Čosiča in Palavestre Seleniča, Bečkoviča in drugih, da bi slovensko društvo v bistvu pristalo na kravjo kupčijo in pristalo na odpravo avtonomnega društva Albancev. To je bilo ves čas v ozadju naših pogovorov in dandanes je seveda očitno, da so se zavedali pomembnosti našega konsezna glede albanskega vprašanja v Jugoslaviji in njegove rešitve. Gre kratko-malo za to, da bi s pristankom na njihovo politiko onemogočili v bistvu sleherno pravo informacijo s Kosova. Glavno vlogo pri preboju blokade o dogajanju na Kosovem je imel odbor za varstvo človekovih pravic na Kosovu, ki so ga ustanovili književniki in je imel že prvi dan intervencijo vojaško-policij-skih sil na Kosovu s svojim nedvo-uRMiim sporočilom v Delu takoj-šerrarelik odmev v evropskih medijih., »Luknja« v zaprt sistem informiranosti Evrope o Kosovu je bila narejena, saj je do .marca in do teh prvih infohnativnih prebojev v Evropi in tudi v ZDA delovala predvsem zelo učinkovita srbska propaganda. Ta je bila utečena že od leta 1981 in je uveljavila tudi Miloševiča kot bodočega liderja Jugoslavije, ki bo to razsuto deželo ponovno integriral in to s svodobnim tržnim gospodarstvom. Z odborom so želeli navezati stik parlamentarne skupine Evropskega parlamenta, Bunde-staga, Odbori za človekove pravice v mednarodnih razsežnostih, tuji pomembni evropski časopisi (The Guardian, Le Monde, Stampa itd.) saj je bilo objavljenih več kot 30 intervjujev. Jasno, da pri tem ne podcenjujem niti Mladine niti pozneje Dela, toda mednarodno javnost so informirali predvsem Odbor in delegacije, ki so prek njega obiskale Kosovo. To govorim zato, ker so Čosič, Palavestra in sam Miloševič ta izgubljeni image hoteli reševati s tistimi redkimi intervjuji v Evropi lansko jesen, vendar zaman. Za vsemi pogovori z Društvom srbskih književnikov v letu 1988, ki so bili videti uspešni, saj so prav zaradi tega mimikrijskega manevra odstavili Bulatoviča, je tičalo predvsem to, kako ohraniti informativno blokado in sanitarni kordon, skozi katerega se ne prebije niti ena drugačna vest, zato da bi srbska politika uresničila svoje hegemonistične zamisli, ki so jo ravno ti omenjeni književniki izoblikovali v že slavnem memorandumu. To je bil tudi pravi vzrok, da je društvo srbskih književnikov pretrgalo stike s slovenskim. Njihov političen manever z nami ni uspel, naj spomnim samo na mojo skepso, ko jč bil izvoljen Slobodan Selenič za predsednika Zveze književnikov Jugoslavije, ki se je tedaj seveda razglašal za predstavnika demokratičnega krila srbskih književnikov. V Teleksu sem ob njegovi izvolitvi oktobra 1988 izrazil svoje prepričanje, da je njegova demokratičnost šibka spričo nacionalizma, ki je značilna tudi zanje, zlasti v odnosu do Kosova. Vsi poznejši dogodki sd mi dali prav, čeprav smo nekaj časa nasedali Čosičevi demokratični opoziciji prdti Bulatoviču, kar pa ni bilo drugega kot spretna igra vodilne idejnopolitične osebnosti v vsem srbskem »maspoku« in vseh političnih potezah tako glede Črne gore, Vojvodine, Slovenije, Hrvatske, BiH in Makedo- nije. Iz vseh teh političnih potez je mogoče prepoznati Dobrico Čosiča kot sivo eminenco srbske in Miloševičeve nacionalne politike. In če je tako, potem je očitno, da so bili vsi problemi v Zvezi književnikov enaki, od večmesečne srbske večine v Zvezi (enako kot v vseh drugih zveznih organih) do vedno večje izolacije Srbije v državi in enako Srbov v sami Zvezi. Tukaj seveda nima smisla podrobneje naštevati teh dogodkov, bistveno je to, da slovensko Društvo ni pristalo na preglasovanje v Zvezi in se je distanciralo od vseh izjav, proglasov in sklepov Zveze, ne da bi zaradi tega iz Zveze tudi izstopili, čeprav so srbski predstavniki v Zvezi ne samo komaj čakali na to, temveč na vse mogoče načine to tudi hoteli doseči. To seveda ni mogoče, ker te nihče ne more izključiti od nekod, kamor si pristopil prostovoljno, sploh pa ne zaradi tega, ker se ne strinjaš z zveznimi stališči in sklepi. Ker srbskim književnikom ta izolacija DSP ni uspela, se je proces obrnil proti njim in navsezadnje Slobodanu Seleniču ni preostalo drugega, kot da odstopi kot predsednik, saj je v Zvezi ostal popolnoma sam. Zveza seveda ni nič zgubila, kvečjemu dobila. Zveza književnikov Jugoslavije seveda nima nobene druge možnosti, kot da se oblikuje v zvezo popolnoma samostojnih republiških zvez. Torej kot servis, ne pa vladajoče telo, kar je do neke mere in v nekaterih vprašanjih še zmeraj bila, težnje pa so bile že pred petimi leti z Bu-latovičevem nastopom na novosadskem kongresu več kot jasne. Če nas vse to spominja na vse drugo, kar se dogaja v Jugoslaviji, je rezultat naravnost spodbuden; saj to ni razpad Zveze, temveč šele prva stopnja ustanovitve tistega, kar Zveza lahko sploh je. Peter Boiič Konec brezvladja na ljubljanski univeizi Po kar dolgotrajnih zapletih ima Jjubljanska Univerza Edvarda Karde-la spet svojega rektorja. Na slovesnosti v zbornični dvorani univerze je doseda-nji rektor dr. Janez Peklenik predal Rektorsko verigo in s tem tudi dolžnosti dr. Borisu Šketu. Novi rektor Ijubljan-s*e univerze je napovedal, da bo v pri-sadevanjih za dvig njene kakovosti t^eba še več razumevanja družbe in več denarja. Slika: Sašo Bernardi Šepavo partnerstvo Ni se zgodilo prvič, da so člani republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti razpravljali o najbolj perečih vprašanjih gmotnega položaja dejavnosti, v kateri živijo in delajo, pa tudi zastopajo interese in zahteve svojih članov, sami med seboj, brez bistvenih informacij za pametno in ustvarjalno razpravo. Tokrat so imeli na dnevnem redu za eno bistvenih točk razpravo o financiranju vzgoje in izobraževanja v letu 1990 in glede na zakon o zagotavljanju sredstev za skupne družbene potrebe in zvezni zakon o plačah. Toda predstavnikov republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo na sejo ni bilo, čeprav so se bili prej dogovorili, da bodo v tej točki glavni poročevalci. Odsotnost predstavnikov oblasti so člani republiškega odbora sprejeli z veliko nejevoljo. Ni manjkalo hudih besed, kako je predsednik republiškega komiteja izjavljal, da bo oblast - beri njegov komite in izvršni svet, kot partnerja v pogovorih o reševanju šolskih vprašanj priznavala samo ta sindikat. Ko je bilo med stavkovnim gibanjem najhuje, so predstavniki šolskih oblasti s šolniki trobili v isti rog, danes pa so jih zatajili. Predsednik komiteja za vzgojo in izobraževanje je tarnal, da on vendar ni minister za šolstvo, kajti za ministre je značilno, da gospodarijo z denarjem, sedaj, ko z ustavnim zakonom z novim letom izvršni svet postaja dejanska in edina oblast na področju družbenih dejavnosti, pa so se govorice o sodelovanju in partnerstvu sesule v prah. Na šolah pa se upravičeno počutijo prevarane. Pred začetkom letošnjega šolskega leta so bili optimistično prepričani, da bodo nacionalni programi družbenih dejavnosti tudi v šolstvu prinesli v zbornice pedagoški mir in možnost, da se bodo učitelji posvetili pravim problemom svojega dela in poslanstva. Kaj hitro pa je bilo jasno, da se v letu 1990 za šolo in učitelja ne bo nič spremenilo. To leto naj bi bilo le prehodno pred novimi spremembami in zaenkrat gre le za formalen prenos pristojnosti iz republiške izobraževalne skupnosti na komite. Večina razlik med šolami - najbolj boleče in otipljive ostajajo tiste pri osebnih dohodkih - je ostala. Dosedanja razdrobljenost je le malenkostno zmanjšana, toda (neupravičene) razlike v osebnih dohodkih tudi med 1.000 in 2.000 konvertibilnih dinarjev za približno enako delo, še vedno razburjajo duhove. Člani republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti so dejali, da bodo podprli stavko učiteljev povsod tam, kjer so razlike osebnih dohodkov od povprečja prevelike in neutemeljene. Vprašanje pa je, proti komu bodo šolniki stavkali, saj se bo izkazalo, da so vzroki zaostajanj hudo različni. Ponekod gre za nesposobnost ravnateljev, drugod spet za preskromno predpisano učno obveznost učiteljev, ali pa so spet zatajili občinski izvršni sveti. Zanimivo bo tudi slišati, kdo bo sedaj odgovoren za politiko, ki so jo v nekdanji republiški izobraževalni skupnosti polagali ravnateljem in šolam na srce, češ: čim bolje gospodarite z denarjem, vežite ga in ga poskušajte oplemenititi. In nekateri, menda v Novem mestu, so denar, ki so ga imeli dovolj, vezali, da bi imeli zagotovljene decembrske plače, vmes pa so prišli novi ukrepi zveznega izvršnega sveta in denar si lahko sedaj zataknejo za klobuk. Kakor koli že, tudi sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti se bo moral usposobiti za svojo novo vlogo. Če bo hotel imeti ustrezno pogajalsko vlogo pri pridobivanju najpomembnejših kazalcev o osnovnih finančnih gibanjih na svojem področju in na osnovi tega sprejemati stališča, ne bo smel biti prepuščen dobri volji drugih. Na igrico »slepe miši« ne bo mogel več pristajati, saj, kot je dejala ena od članic republiškega odbora, jo bo sram, ko se bo vrnila na svojo šolo, pa ne bo mogla sodelavcem povedati prav nič novega, kar bi izvedela na seji v Ljubljani. Igor Žitnik Bilo je proti koncu poletja, v času žetve in mla-čve... Tisti dan so mlatili rž in pšenico pri slepem Gregorju in tedaj sem prvič videl pravo mlatilnico. To je bil ogromen rumen stroj, velik skoraj kot vagon ali vsaj kot tovornjak, ki je v enem dnevu zmlatil vse žito, pridelano na posestvu, kakršno je bilo Gregorjevo. Seveda je mlatilnici moralo streči precej ljudi in najpomembnejši med njimi je bil strojnik, ves črn od prahu in strojnega olja. Ta strojnik je na ta dan odločal o vsem pri hiši. In vsi drugi, ki so pomagali pri delu, so ga nagovarjali kot človeka prav posebne vrste in bil je edini, ki se je smel šaliti z vsemi ženskami. Med delom je stal na vrhu mlatilnice in polagal razvezano snopje v odprtino tik pred seboj; skrbel pa je tudi za lokomobilo, ki je poganjala mlatilnico. Temu velikemu črnemu parnemu stroju, ki so ga imenovali tudi »damfar«, je še posebej stregel kurjač, ki je skrbel za ogenj pod kotlom. Otroci smo oba velika stroja smeli gledati le od daleč. Radovednost pa nas je z nevidno silo kar vlekla ob »damfar« in mlatilnico. A čim smo se malo približali temu ali onemu stroju, že nas je kdo spodil stran in nam zagrozil, da bo vsaj enega od nas gotovo zagrabil jermen in mu zlomil roko ali celo odtrgal glavo. In v resnici je bila zlasti mlatilnica polna jermenov, ki so poganjali skrite naprave v rumenem ohišju. Najnevarnejši pa je gotovo bil dolgi in široki pogonski jermen, ki je bil na eni strani napet na veliko železno kolo »damfarja« in na drugi strani na glavno pogonsko kolo mlatilnice ... To je bil dan, ko so bili vsi odrasli nenavadno razburjeni in slovesno razpoloženi... Po nekaj .urah nenehnega dela so »damfar« in mlatilnico ustavili in na vrsti je bila malica in hkrati z njo odmor... Jedel sem z delavci, poslušal Tone Peršak: USEDLINE (Gradivo in prispevki) X. Prah robate šale in poskušal razvozlati dvoumne namige fantov, ki so izzivali tisti značilni smeh deklet, ki drasti domišljijo... Tedaj sem iznenada pogrešil mater. Morda sem opazil, da je ni, tudi zato, ker me je drugače vedno, kadar je kdo izustil kaj poltenega, nagnala stran ali pa me vsaj skušala zamotiti... Zbal sem se, da bo ostala lačna, in sem jo šel iskat. Klical sem jo in pregledal delovišče okrog mlatilnice in, ker je nisem našel, sem šel pogledat še v parmo, kamor so spravljali omlačeno slamo, in kjer je prej pomagala tudi mati. Ugledal sem mater in črnega strojnika, ki sta ležala v slami in se, kot se mi je prvi hip zdelo, ruvala. Strojnik je ležal na njej in jo pritiskal v slamo ter silovito sopihal. In mati ga je tolkla s pestmi po hrbtu in videti je bilo, kot da se brani, ker je tudi brcala z obema nogama po slami... Zavpil sem in skočil vanju ter menda celo udaril velikega črnega moškega, ki me je kajpak zlahka sunil stran z umazano roko, da sem kar odletel v slamo. Ko sem se pobral, še vedno pripravljen na boj za mater, sta ležala drug na drugem kot otrpla. Obstal sem in tedaj me je mati spodila stran... Če spomin ne laže, sem tedaj v hipu dojel, da se dogaja nekaj drugega, kot sem bil mislil. Da torej mati ni proti svoji volji tam v slami s tistim velikim in umazanim moškim, in da njuno ruvanje, ki me je tako prestrašilo, ni pretep, temveč »prckanje«... Pobral sem se iz parne kot pretepeno ščene in potem menda tudi prvič zbežal od doma. Potepel sem se po vasi in se niti zvečer nisem vrnil k materi. Noč sem prespal v parni ali na svislih pri eni od sosednjih hiš... Naslednji dan me je, kljub vsej jezi in razočaranju, glad vendarle prisilil k vrnitvi. In zvečer, ko sem moral spat, me je mati še naklestila za kazen, ker sem zbežal in je menda vso prejšnjo noč prebedela v strahu, da se mi je kaj zgodilo... Čas pa ni nikdar docela izbrisal občutka razža-Ijenosti, ker me je mati, ko sem jo skušal braniti, nagnala stran in ostala v slami z umazanim strojnikom ... Kot da se je šele tedaj popkovina med nama dokončno pretrgala. Mostu brezpogojnega zaupanja ni bilo več. Razžaljenost je vzniknila iz občutka prevaranosti in se zažrla vame kot skeleča razjeda, ki je ni mogoče pozdraviti z nikakršno mažo... Ta prizadetost je še veliko kasneje večkrat izbruhnila celo kot mržnja in prezir... Zveni morda čudno in pretirano... Pa vendar je bilo tudi vse to... In še dolgo po tem, ko sem že zmogel vse te reči premisliti in razumeti, nisem zmogel udušiti občutka prevaranosti in užaljenosti. Ostal je kot kdaj pa kdaj še vedno srbeča brazgotina... Če mati in negodno otroče, slabo oblečeno, debelušno in vedno na golo ostriženo, od samega krompirja in koruznega močnika zabuhlo pa morda v resnici celo podhranjeno otroče, živita sama in se nenehoma selita iz vasi v vas in je otrok izpostavljen vedno novim preizkušnjam, ker se mora, komaj si v enem kraju najde prijatelje, že spet otepati z novim okoljem, ki ga - vsaj po vaseh je bilo tako - dostikrat zelo dolgo ne sprejme kot enakopravnega, se tak otrok bolestno naveže na mater in je potem kajpak v dno duše razžaljen, če mati zavrne njegovo slab zanjo... Še zlasti, ko ta otrok vendarle dožene, da je zalotil mater pri nečem, kar mu je dotlej prav ona vztrajno predstavljala kot nekaj ogabnega, prepovedanega pa še grešnega povrhu, in da je torej ravno ona, ki ga je dotlej tepla že zavoljo grdih besed, prekršila prepoved... Otrok gotovo ne more drugače, kot da se odzove na vse to s sovraštvom in besno željo, da bi jo kaznoval. In ker je drugače ne more, jo kaznuje tako, da beži od hiše in si skuša najti drugi dom ali si celo zaželi postati in živeti kot žival med živalmi kje v gozdu... Zelo zgodaj sem si želel biti žival. Po možnosti kakšna posebna zver, da bi bil varen in bi se me vsi, tudi ljudje, bali... Z materjo pa po tistem opoldanskem spopadu v parmi slepega Gregorja, nisva več nikdar dosegla poprejšnje medsebojne zaupnosti. Enostavno nisva si bila več dobra kot prej. če sva živela dotlej drug iz drugega kot živita tu in tam kakšna stara vrba in smrečica, ki raste iz vrbe, ker se je seme zasejalo v razpoko v vrbini skorji, sva potlej živela, kot da je med nama zid iz najtršega stekla. Tako preprosto nisem več prenesel, da bi me poljubila... Pa se ne spomnim, da bi bil videl, da se je poljubljala z onim strojnikom in vendar sem se njenih poljubov po tistem v parmi vedno otepal... Prah pozabe lega na pretekle dogodke... Vse davne misli in občutki, ki si jih mislil in čutil, so urezani v nekaj, kar je ti in te zareze nenehno srbijo ali skelijo in te mučijo ob slabem vremenu, ob lepih dneh pa dramijo domišljijo, ne da bi se še kdaj spomnil dogodkov, ki so jih zarezali vate. In če prideš kdaj v tiste kraje, je vse drugače. Hiše so manjše, dvorišča niso prašna, ampak lepo zarasla s travo, struge rek so regulirane in mlake izsušene, ljudje pa stari ali mrtvi... Samo čas še teče v vse smeri... Slovenijales premore tudi svoje športne objekte Najštevilnejši prijatelji gora Sozd Slovenijales iz Ljubljane je eden izmed redkih delovnih kolektivov, ki premore svojo telovadnico oziroma trimski kabinet. Ta ni kdo ve kako velik, premajhen za nogomet ali odbojko, obenem pa dovolj prostoren za gimnastiko, namizni tenis, aerobiko in podobno. Telovadnica je v glavni stavbi podjetja in zato, kot pravimo, kar najbolj pri roki. Seveda je dobro izkoriščena in včasih kar pretesna za vse, ki se hočejo malo sprostiti in za hip pozabiti na svoje skrbi. Ja, veliko pomeni takšen prostorček. Posebno v teh zimskih mesecih, ko smo v mestih ob spodoben zrak, prijazno sonce in rekreacijo na planem. Že poldrugo desetletje poklicni organizator rekreacije »V Slovenijalesu damo nekaj na zdravo razvedrilo, športno rekreacijo in kulturno življenje. Ob tem sploh ne dvomimo o tem, da se take in podobne naložbe v človeka več kot dobro obrestujejo in da bi zato povsem narobe ravnali, če bi začeli varčevati prav pri teh stvareh. Prepri- čan sem, da bi morala podjetja, ki si žele lepši jutri, svetlejšo prihodnost, še več vlagati v svoje ljudi. Čemu oddvajati toliko denarja in potlej moledovati za vsak dinar? Doma bi svoj denar gotovo najbolje obrnili...,« razmišlja Drago Balent, poklicni organizator športne rekreacije v Slovenijalesu. Seveda lahko sogovorniku le pritrdimo. Veliko, zelo veliko smo doslej vsi skupaj prispevali v najrazličnejše skupne blagajne, pa smo imeli od tega kasneje bore malo. Pravzaprav so se nam vračale samo drobtinice. Preveč je šlo za administracijo, birokracijo, drago sestankovanje in pisarniške posle, a veliko premalo za uresničevanje konkretnih nalog. Pa ne le v športu. Tudi na drugih področjih. »Uspehi in neuspehi organizatorjev športnega in kulturnega življenja v podjetjih so precej odvisni od vodilnih ljudi in njihovega posluha za potrebe in želje ljudi...« nadaljuje Drago Balent. »Če je direktor v tem pogledu razgledan in ne dvomi o tem, da so lahko kos vse večjim delovnim obveznostim predvsem zdravi ljudje, potlej je veliko lažje. Za rekreacijo in podobne stvari, žal, v Sloveniji še ni dovolj razumevanja. Velika, tudi največja podjetja so brez animatorjev in organizatorjev športnega življenja. Pravijo, da varčujejo. Resnica pa je drugačna, saj s takim varčevanjem vsak samo izgublja. Koliko manj bi bilo bolniških dopustov, invalidskih in predčasnih upokojitev, pa tudi koliko uspešnejši bi bili vsi skupaj na svojih delovnih mestih, če bi bili trdnega zdravja. Žal Drago Balent Prijatelji planin na bojišču legendarnega Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici Gorenjevi serviserji radi zahajajo v planine V gorah srečujemo dobro misleče ljudi Planinstvo se je razmahnilo v marsikaterem delovnem okolju, posebno mesto pa je našlo med zaposlenimi v podjetju Gorenje Servis v Titovem Velenju. Odbor za pripravo planinskih izletov pri osnovni organizaciji sindikata je že pred leti pripravljal množične pohode Gorenjevih serviserjev na Triglav in začel uresničevati akcijo »Po gorah Jugoslavije«. Tako so leta 1988 obiskali Titov vrh v Makedoniji, lani pa Velebit. Letos bodo šli v bosansko-hercegov-ske gore. Seveda pa ob tem niso pozabili slovenskih planin in že prvo nedeljo v januarju so se kar množično udeležili spominskega pohoda k zadnjemu bojišču Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. »Kdor ne ljubi narave - gora, je v življenju prikrajšan za najlepše,« je povedala Jožica Meh, ko je v lepem sončnem vremenu letos že petič prehodila pot tega spominskega pohoda. Všeč ji je tudi nova različica tega pohoda, saj sedaj začenjajo pot na Rogli, prej pa so krenili z Osankarice. Med prvimi, ki je prispel na zadnje bojišče Pohorskega bataljona, je bil Todor Dmitrovič. »Tak način življenja, ki ga danes živimo, ob delu in prostem času, ko se oziramo k letu 1992, zahteva od človeka, da poleg pridobivanja znanja bolj poskrbimo tudi za telesno in duševno počutje. To pa lahko dosežemo le s pristnim stikom z naravo,« je dejal Todor Dmitrovič. Kot dolgoletni poslovodni delavec je prepričan, da v hribih srečujemo pridne delavce, sposobne pre- o tem mnogi sploh ne razmišljajo...« No, kot že rečeno, je v Slovenijalesu drugače. Tu imajo Srečanje ob Sori Med ženskami je veliko prijateljic aerobike. Redno vadijo v svojem trimskem kabinetu in se pri tem, kot same pravijo, kar dobro zabavajo. In to nekaj velja. Če je vadba dolgočasna, če gre zgolj za naprezanje, potem to ni prava rekreacija. Pri športu pa se je potrebno ne le pošteno razgibati, temveč tudi razvedriti. To je tisto pravo. »Ker imamo kljub vsemu svojih objektov premalo, si moramo pomagati s športnimi površinami drugih. Tako kar petkrat na teden gostujemo v telovadnici Osnovne šole Boris Ziherl, plavamo pa v Tivoliju. Skrbimo tudi za različne tečaje, denimo smučanja, smučarskih tekov, tenisa..., izlete in podobno. Lani smo smučali pod Zerma-tom in kar s tremi avtobusi, to je 150 delavci, obiskali Durmitor in Taro. Te počitniške Rekreacija na Tari poklicnega organizatorja rekreacije že poldrugo desetletje. Profesor telesne vzgoje Drago Balent je že tretji. Vodilni in samoupravni organi podpirajo smotrno izkoriščanje prostega časa, kar med drugim dokazujeta tudi razvejeno športno in kulturno življenje v podjetju. Množično na Durmitor in Taro »Pod okriljem 'sindikata imamo posebno komisijo za šport in rekreacijo, ki združuje štirinajst sekcij. Želje in potrebe naših ljudi so namreč zelo različne. Medtem ko se nekateri bolj ogrevajo za dejavnost na planem, denimo za planinarjenje, kolesarjenje, smučanje in podobno, so drugi prav zadovoljni z razvedrilom v telovadnici. Sicer pa imamo v podjetju še dve močni društvi: planinsko in kolesarsko,« razlaga Drago Balent. »Posebno močni in dejavni so planinci. Društvo ima kar 400 članov. Veliko je tudi ljubiteljev tenisa. Kakih 250. To ni naključje, saj premoremo kar pet svojih igrišč. Lanska pristojbina za igranje tenisa na naših igriščih je bila simbolična: le 13 dinarjev za vse leto...« našati več naporov. Hkrati je tudi prepričan, da bodo tiidi ti ljudje nosili glavno breme pri reševanju perečega ekološkega vprašanja. »Tisti, ki ne skrbi za zdravo življenje in ga ne išče v naravi, se bo verjetno zadovoljil le z deklarativnimi zahtevami za varstvo okolja,« je poudaril in dodal, da sam ne bi mogel dovolj dobro opravljati svojega dela, če svojih moči ne bi obnavljal v naravi. Zato rad hodi v planine, kolesari po manj prometnih poteh, je lovec in tudi nikoli ne pozabi na vsakdanjo nekajminutno telovadbo. Tako vzdržuje psihično in fizično kondicijo tudi za 12 ur dela na dan, kolikor zahteva poslovodno delo. To velja za vsakega poslovodnega delavca. »Zelo podpiram planinsko dejavnost, saj se nam to vrača. Delavci se zbližujejo, krepijo tovarištvo. V gorah smo vši enaki Ali ni to čudovito,« je dejal, ves ožarjen od nedeljskega sonca na Osankarici. Med pohodniki je bil tudi Franc Lesjak. »V tridesetih letih dela v Gorenju sem zdaj na tretjem izletu v planine. Lep dan je bil, a človeka presune, ko stojiš sredi poslednjega bojišča legendarnega Pohorskega bataljona, kjer je 69 borcev padlo pod kroglami 30-krat močnejšega sovražnika.« »Prižgali smo svečo, kajti tu je padel tudi naš krajan,« je povedal dolgoletni delavec Gorenja Servis Jože Pogorevc iz Mislinje, sicer pa prekaljen planinec. Besedilo in slika Hinko Jerčič Boizno sporočilo številka 1 - Zima 1989/90 Počitniške zmogljivosti v zdraviliščih, ki jih nudimo drugim: ABC Pomurka DO Loka TOZD PEKS Škofja Loka telefon: (064) 632-531 - Milan Drakovič 1. Podčetrtek Atomska vas apartma s 6 ležišči 2. Terme Čatež apartma s 4 ležišči v času od 25. do 31. 1. od 1. 2. do 28. 2. od 1. 3. do 31. 3. v času od 4. 1. do 21. 1. od 5. 2. do 11. 2. od 19. 2. do 28. 2. od 1. 3. do 31. 3. Borza sindikalnega turizma - Zima 1989/90 je bila objavljena v Delavski enotnosti 15. decembra 1989. Vabimo vas k sodelovanju! Borzni agent Metod Zalar dni bomo z mlajšimi člani naših družin preživeli v Kranjski Gori. Smučali bomo ob vlečnici Mojca in izrabili preostali čas za drsanje in izlete v Tamar, Bohinj in na Bled. Za zi-movanje v Kranjski Gori bodo morali starši odšteti sicer 700 dinarjev, vendar bo to dobro naložen denar..« Slovesen zaključek športnega leta pripravijo delavci Slovenijalesa pred Silvestrom. Zberejo se na plesu v Festivalni dvorani, in posvetijo posebno pozornost tistim, ki so v minulem letu največ pripomogli k razgibani športni dejavnosti. Seveda so rekreativci Slovenijalesa tesno povezani tudi z vsemi »občinskimi strukturami« oziroma športnimi organizacijami in društvi. Skrbi pa jih, kako bo po novem, ko smo se odpovedali samoupravnim interesnim skupnostim. Pravijo, da to ne bo dobro. „ , Andrej Ulaga razvedrilo Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (V) 0 volčjih časih kot takšnih Vprašanje: Piše in govori se, da se nam obe-še hujši časi kot jih že živimo. Pirektorji, ki so bili že doslej »bog iji batina« v podjetjih, bodo dobili Se več pravic kot jih že imajo. Kdor danes jezika, bo jutri na cesti, to je kot pribito, pa če je tehnološki višek ali ne. A vrana vrani n? izkljuje oči, tako kot drži tudi tista, da roka roko umije. Ko »smo se šli« samoupravljanje, se je v kolektivu vsaj dihati dalo, zdaj me je Pa strah. Delavec je izgubil še tiste nekaj veljave, ki jo je imel. Ali ne bo v prihodnje, ko bodo imeli Slavno veljavo direktorji, še več komolčarstva, koritarstva in hinavščine kot doslej. Kako, da se je klikarstvo tako močno razpaslo, ko pa toliko govorimo o demokra-ciji, pravičnosti, socialističnem humanizmu, etiki in drugih takšnih stvareh? Bo jutri, ko bodo še druge stranke, kaj drugače? Res Prihajajo volčji časi? Tako nas sprašuje Lojze B., de-lavec, ki je zaradi predolgega jezika in še drugih razlogov čez noč Postal tehnološki višek in ga bodo zoto zdaj (in tudi iz prvih razlogov) z dokupom manjkajoče delovne dobe končno upokojili (in utišali). ' Odgovor: Samovolja se praviloma ne kaže odkrito, teinveč se »objektivizira«; prikriva se z vsemi mogočimi tehničnimi, organizacijskimi in ekonomskimi težavami, skratka s težavami splošne narave. V podjetjih z neustavljenim proizvodnim procesom vodilni Pogosteje premeščajo tiste delavce, ki bi jih radi izločili iz podjetja. Če pogosto premeščanje ne rodi zaželenega učinka, se pritisk stopnjuje s premeščanjem nezaželenih delavcev na strokovno neustrezna, predvsem na strokovno Premalo zahtevna delovna mesta. Cilj je s to »metodo« prej ali slej dosežen, samovolja pa ostane zastrta za kopico »objektivnih« okoliščin, ki so zahtevale premeščanje delavcev. Sodeč po prispevkih, ki so bili objavljeni leta 1965 v DE, so pri-nreri samovolje najpogostejši na Področju kadrovske politike. Povzročitelji samovolje so praviloma direktor in druge vodilne osebe v delovni organizaciji (sekretar Podjetja, vodje sektorjev), med-jem ko so žrtve samovolje v manj-Sln delovnih organizacijah najpogosteje kvalificirani delavci, ^večjih podjetjih pa strokovnjaki, ^e po teh dveh značilnostih lahko Precej zanesljivo sklepamo na no-Sllce hegemonističnih in tudi na nosilce vplivnih grup. Nasilna samovolja in protizakonita kadrov-fka »politika« vodilnih ljudi proti kvalificiranim delavcem in strokovnjakom pa nam mimogrede razkriva tudi strokovno inferiornost hegemonističnih skupin v de-1 ovnih organizacijah. Ugodna priložnost za izločitev nezaželenih oseb in podjetja je tudi reorganizacija podjetij in integracija iz teh z drugimi podjetji. Ub takih prilikah pridejo na vrsto tudi »velike ribe«, včasih kar cele skupine strokovnjakov. Tudi gospodarska reforma je bila pogosto zlorabljena za obravnavane postopke. Delavska enotnost poroča, kako so v manjšem podjetju zaradi reforme (!) odpustili skupino kvalificiranih, ne da bi navedli kakšna koli merila, po katerih naj bi bila izvedena redukcija delovne sile. Očitna samovolja se kaže v tem, da so odpravili nekaj delovnih mest, na katerih so morali delavci vse od. zadnjega redno opravljati nadure. V nekem drugem, večjem podjetju so ob reformi odpravili kar 18 vodilnih delovnih mest, med drugimi tudi delovno mesto tehničnega direktorja, ki ga je zasedel diplomirani inženir. Po »reorganizaciji« je ostal v tem podjetju z več kot 700 zaposlenimi delavci samo en delavec z visoko izobrazbo. Primeri, ki smo jih navedli, se nanašajo na uporne posameznike, ki jih vodilni navadno imenujejo »nergače«. S tem izrazom jih nehote označujejo za potencialne vodnike javnega mnenja v kolektivu, torej za tiste, ki še nimajo vpliva, lahko pa bi ga vsak čas dobili. Vse drugače pa potekajo zadeve tedaj, kadar naletijo hege-monistične skupine na vplivne skupine ali na posamezne člane vplivnih skupin. V teh primerih proces izločanja ne poteka več gladko, brezimno in prikrito. Samovolja ni več objektivizirana in ne ostane prikrita za raznimi tehničnimi, organizacijskimi in drugimi izgovori. Tudi grupa, ki sproži proces izločanja vplivne skupine, ne ostane brezimna, pritajena za kulisami raznih organov v podjetju. V teh primerih klika odkrito izstopi in plastično razkrije svojo socialno prakso. Vplivna grupa je praviloma izločena, vendar je tudi hegemoni-stična grupa razkrinkana, s tem demistificirana in brez ugleda. Svojo hegemonijo mora vzdrževati z neposrednim nasiljem. To ji seveda močno skrči obseg vplivanja in jo tako rekoč po ovinku funkcionalizirala. DE objavlja več takih primerov. Najbolj značilen je tisti iz nekega ljubljanskega podjetja, v katerem so bile razmere neurejene: proizvodni program ni bil jasen, koordinacija med razvojnimi službami in proizvodnjo ni bila zadostna, zastoji v proizvodnji so bili pogosti itd. Ko je skupina delavcev zahtevala intervencijo republiških organov, je vseh osem direktorjev zagrozilo z odstopom, če se pisci anonimnega pisma ne bodo prijavili v roku 48 ur. S tem so vodilni ljudje v trenutku zreducirali celotno problematiko podjetja, ki jo pismo omenja, na prestižni boj s skupino anonimnih piscev. Taka reakcija je značilna za klikarsko prakso: še preden se začne kakršnokoli razpravljanje o stanju podjetja, izvaja hegemo-nistična skupina pritisk z napovedjo odstopa. Grožnje v obliki odstopa pomenijo običajno prvo fazo prestrižnega tehtanja moči. Pogosto že sama napoved odstopa in zaostritev spora v dilemo »mi ali oni« zadostuje za umik »upornikov« ali celo za njih izločitev iz kolektiva. Če s to potezo še ni dosežena zaželena izločitev vplivne skupine, se boj sprevrže v mobiliziranje kolektiva, v »zbiranje vojske«, kot pravijo temu ironično delavci v podjetjih. Ker je ta faza boja med nasprotnima si skupinama že vnaprej obsojena na neodločen izid (v delovni organizaciji kot delovno heteronomni skupnosti ne more biti trajnega razkola kolektiva, razen v primerih, ko se ta razkol sankcionira z razdružitvijo delovnih enot v samostojne delovne organizacije, to pa je pri nas še dokaj redek pojav), nastopa v končni fazi razsodnik, katerega naloga je, da neodločeni izid spora formalno klav-zulira. Vsem fazam klikarskega boja je torej skupna redukcija objektivnih delovnih in poslovnih problemov na osebne probleme, na prestižni boj dveh ali več socialnih skupin, ki skušajo druga drugo izključiti iz delovne organizacije. Vir: Veljko Rus Klike v delovnih organizacijah str. 163-165, Izbor socioloških razprav, priročnik za gimnazije DZS 1970. Pripis avtorja: Opis klikarstva temelji na analizi enega letnika (1965) Delavske enotnosti (DE). Podatki so zbrani iz 74 relevantnih člankov. Iz prispevkov sem izločil tiste splošne značilnosti, ki se najpogosteje pojavljajo. Celotni material se omejuje na prakso v delovnih organizacijah. Edini razlog, da sem uporabil material, objavljen v Delavski enotnosti, je to, da vsaj za zdaj ni dobiti drugega empiričnega materiala. Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček vaš Janko Špiček RAZPIS Za usposabllanje predsednikov In članov organov sindikatov po-d|eti| In drugih organizacij, ki bo v februarju In marcu 1900 v Sindikalnem Izobraževalnem centru v Radovljici I. Program 3-dnevnega seminarja: 1. Prenova sindikata - neodvisni sindikat Slovenije (6 ur) 2. Sindikat in zakon o podjetjih ter zakon o delovnih razmerjih (3 ure) 3. Zahteve sindikata po urejanju socialnih problemov in presežkov delavcev (4 ure) 4. Organiziranost in metode delovanja sindikata (3 ure) 5. Okrogla miza (3 ure) Seminarji bodo: a) od 5. 2. do 7.2.1990 c) od 12. 3. do 14. 3.1990 b) od 19. 2. do 21. 2.1990 d) od 19. 3. do 21. 3.1990 II. Program 5-dnevnega seminarja: 1. Prenova sindikata - neodvisni sindikat Slovenije (6 ur) 2. Sindikat in zakon o podjetjih ter zakon o delovnih razmerjih (4 ure) 3. Sindikat in kolektivna pogodba (3 ure) 4. Zahteve sindikata po urejanju socialnih problemov in presežkov delavcev (4 ure) 5. Sindikat in varstvo samoupravnih pravic delavcev (3 ure) 6. Metode dela v sindikatih; vodenje sestanka in razprave (4 ure) 7. Ustvarjalnost in inovativnost v družbenogospodarskih spremembah (4 ure) 8. Okrogla miza (3 ure) Seminar bo od 26. 2. do 2. 3. 1990. Pričetek vsakega seminarja je ob 10. uri. Udeleženci seminarjev bivajo v SIC Radovljica. Nadomestilo OD, potne stroške ter stroške bivanja udeležencev zagotovijo podjetja oziroma druge organizacije, iz katerih so udeleženci. Preostale stroške pokriva republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Prijavite se občinskemu svetu zveze sindikatov Slovenije, lahko pa tudi neposredno Sindikalnemu izobraževalnemu centru Radovljica, Gradnikova 1, telefon (064) 74-090. Odbor za družbenopolitično usposabljanje a Zgodbe, ki jih piše življenje Sindikat v povojnih letih in danes Nič ne zamerite, če je moj članek malo bolj oster. Sem vam pa hvaležen, da ste mi objavili že bolj »ostre«. Ne bom zameril, če vse skupaj roma v koš, saj sem bil takorekoč 40 let sindikalni funkcionar, vseskozi naročen na vaš list (časopis) in tudi objavili ste mi v njem kar dosti. Če se ne motim, poznam iz vašega uredništva Janeza Severja, ki smo ga tudi v naših krajih imeli za enkratnega dopisnika. Bili so časi, ko je bil ta novinar tudi moj urednik. Zdaj se ta časopis ime-, nuje Novi tednik, včasih pa je bil Celjski tednik. Kaj naj bi pomenil - ali pa je - sindikat, sem vedel še kot otrok v stari in gnili Jugoslaviji. V stari Jugoslaviji, če si bil zaposlen, edini hranilec in več Otrok, je priskočil na pomoč! Za organizacijo tako imenovanih konsumov, ne vem. Bil sem smrkavec. Zdaj dobro vem, da sindikalni voditelji ali vodje niso vodili zgolj političnega boja. Ne, to je bil boj za dostojno življenje človeka, delavca z nizkim osebnim dohodkom. Skoraj vse je bilo moč dobiti na obročno odplačevanje. Če so delavca z neupravičenimi razlogi vrgli na cesto, da ni z družino vred poginil - je dobil podporo. Odkod? Od sindikata! In kako je po podjetjih delovala sindikalna samopomoč! Vodje sindikata so bili ljudje, ne zveri. Vse to sem na svoji koži okusil in mi je to sindikalno gibanje prišlo pod kožo nekam podzavestno, sa je bil tudi moj oče često brez dela, in če ne bi bilo sindikata...?! Ne znam si razlagati, kako bi bilo. Bilo bi hudo, preklinjali bi dinar, ki je bil tisti čas svetovna valuta. Rekli so: na zlati podlagi. Leta 1946 sem vstopil v državno službo kot nekakšen srednješolec, mlad in poln nad. Takrat nas je pač ustrahovala KP, to pa. Lezli smo vanjo kot črvi v zemljo. Mlade, zanesljive, napredne, kakor se temu reče, so vodilni kape-jevci hitro obremenili z raznimi funkcijami. Izven delovnega mesta sem postal predsednik mladine, po panogi pa namestnik predsednika sindikata. No, to je preteklost. Tokrat gre za povsem nekaj drugega. Med zaprašenimi odločbami, raznimi listinami, sem našel odločbo z žigom in podpisom, da prve plače dobim samo polovico, ki pa bo vrnjena ob upokojitvi. Močno me je prizadelo, ker sem bil v hudi denarni stiski, saj sem že takrat tako rekoč ob delu doštudiral. Dvajsetletni pobič pač ne more misliti na upokojitev!? Mislim pa zdaj, in zdaj zaradi tiste »ukradene« polovice prve plače, ki naj bi bila vrnjena ob upokojitvi, sprašujem razno razne odvetnike, pa mi vsakdo odgovori. - Fant, dolgoročna politika! Potem sem že pomislil, ko te odslovijo, ko doslužiš, dobiš tri povprečne plače. Naj bi bil to na- domestek ali vračilo prve pol m plače? Dokaj hitro sem se prepričal, da ni tako. Pri vseh panogah tudi v povojnih letih ni bilo enako. O odvzemu polovice prve plače nič ne vedo, trikratno povprečno plačo pa ob slovesu vseeno prejmejo in še kar dragoceno darilo. - Toži sindikat! svetujejo pravniki. Kako naj tožim, ko pa niti za preživnino nimam. Pravniki pa po svoji logiki. - Ali se zavedaš, koliko bi tista tvoja polovica prve plače dandanes znesla? Nekaj sto milijonov! Hudičevo bi mi prišli prav. Pa čeprav stari. Kako naprej? Pravico nekje moramo najti. Ali kje? Pri ZK? Pri SZDL? Pri sindikatu? Torej, sindikat nas je opeharil! Res je, da sem ob odhodu po 41 let delovne dobe dobil tri povprečne plače. Kogarkoli pa sem vprašal, nihče ni omenil, da bi mu »vzeli« polovico prve plače. Ne vem, ne znam si razložiti, velja to samo za državne uslužbence? Če je tako, je še bolj žalostno. Bral sem, kako je en tovariš tožil sindikat. Tožbo je dobil in revalorizirano nadomestilo. Bral sem, ravno v Delavski enotnosti, verjeti nisem mogel. Pa četudi smo bili državni uslužbenci - ali nismo vsi pri takih izplačilih enaki? Ako ne bom dobil nikakršnega odgovora, bom pač primoran pisati, kamor se pač pisati da, pa četudi na »Haško sodišče«! Tovariš urednik, nikar ne bodite jezni in prehudi, človek pač išče. Če sem delal 41 let in tri mesece - brez dodatka! - pa vseskozi bil sindikalni funkcionar, mislim, da imam tudi pravico do dostojnega pojasnila. Mar ni tako?! Drago Kumer, Gotovlje 73, Žalec /j ^4 V V&iM &&-MU H h: S S z vi Z u Vi > Q O u Z z u o H Vi O S M N Občinski svet ZSS DOMŽALE SAMO Z LASTNIMI DOBRIMI KADRI! Naših predsednikov nam odslej ne bodo več določali direktorji, župani ali "paffijskT sekretarji, temveč jih bomo evidentirali Ml sami. Za svoje delo in ravnanje bodo odgo-vorni nam, ne pa drugim. Ugled naše organizacije temelji, na ugledu in avtoriteti sindikalnih funkcionarjev, zato bomo za funkcije predlagali sposobne ljudi, ki imajo znanje, ki mislijo s svojo glavbrki so vešči javne besede, sposobni za pogovor in poslušanje drugače mislečih, ki morejo in hočejo predstavljati našo politiko, ki znajo povedati kaj in kako mislijo, kako gledajo na prihodnost, ki so v nastopu atraktivni, prijazni in prodorni, skratka ljudi, ki so vrednijiašega zaupanja. V začetku leta 1990 bomo med predlaganimi kandidati za sindikalne predsednike izvolili najboljše. Če res hočemo postati samostojen, neodvisen sindikat, si naključij v kadrovanju funkcionarjev ne smemo več dovoliti, ampak moramo odgovornost za izvolitev najboljših prevzeti sami — Vprašali smo... o stanarinah V lanskem letu naj bi se po dogovoru približali ekonomski najemnini na 60 odstotkov. Sindikat se s tem ni strinjal in kategorično zahteval, da morajo biti ekonomske najprej plače, potem pa so lahko tudi stanarine. No, dana je bila usmeritev 60 odstotkov ekonomske najemnine. Neposredno odločanje o višini pa so pri tem imeli izvršni sveti občin. Radovedni smo bili, kako so najemnine lovile inflacijo in koliko so se približale do- govoru. Naj kar na začetku povemo, da je primerjava rasti pajemnin skoraj nemogoča, saj so po občinah začeli z različnimi izhodiščnimi osnovami. Pa tudi osnova, to je povprečno slovensko stanovanje, na katero se nanašajo podatki, ni čisto usklajena. Igor Bratina, dosedanji predsednik Zveze stanovanjskih skupnosti Slovenije, zdaj pa pomočnik predsednika Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora: »Cilja približati se 60-odstotni ekonomski najemnini v Sloveniji, nismo dosegli, čeprav smo jo divgovali lani v prvem polletju vsake tri mesece, v drugem pa vsak mesec. Proti koncu leta nam je inflacije že skoraj napol zmanjšala na začetku meseca določeno najemnino. Če bi hoteli doseči tistih 60 odstotkov, bi morali najemniki letno plačevati dva odstotka čiste gradbene cene stanovanja. Konec lanskega leta pa smo izračunali, da so jo plačevali le 0,99 odstotka. To pa pomeni, da nismo mogli izločiti niti amortizacije, določene po zakonu. To pa pomeni nadaljnje siromašenje stanovanjskega sklada.« Povejmo, da vse primerjave veljajo za tipično slovensko stanovanje, ki ima 51 kvadratnih metrov in 285 točk. Cena najemnine je v lanskem letu povprečno zrasla za 2.876 odstotkov, inflacija pa je bila, kot je znano 2.829 odstotna. Razlike po občinah so zelo velike. Od 150 dinarjev mesečno v Gornji Radgoni, do 360 dinarjev v Domžalah, v povprečju seveda. Razlika prav gotovo ni upravičena, saj je podatek povsod izračunan le na čisto gradbeno ceno. Povečevati pa so začeli, tudi na različno osnovo. Tako se je lani po občinah povečala cena od 2.100 do 3.800 odstotkov. Za slednje na primer v Trbovljah in Šmarju pri Jelšah. Novo, dodatno povečanje do 10 odstotkov, ki ga je določila skupščina SFRJ sredi decembra lani, je doslej izkoristilo 56 občin. Imamo pa v celoti razdelan, finančno pokrit in uveljavljen sistem subvencioniranja. Število upravičencev rahlo narašča, vendar od celotne mase damo v ta namen le 2,5 odstotka. Pri določanju strategije rasti najemnin je imel precej vpliva tudi sindikat republike. Po občinah pa je ta vpliv različen, kar se odraža že v rasti najemnin v določenem okolju. Zvezdan Klaj, Dom Koper: »Politika najemnin je usklajena za vse tri obalne občine. Tipično stanovanje na obali je 55 kvadratnih metrov in 240 točk. Lansko poveča- nje od januarja do januarja znaša 2.757 odstotkov. Pri nas subvencioniramo 492 stanovalcev, kar pomeni 7,8 odstotka. Tudi z neplačniki se ubadamo, vendar so to le občasni, lahko bi rekli sezonski grešniki.« Z januarjem so seveda najemnino dvignili za deset odstotkov. Ivan Marinšek, Staninvest Maribor: V Mariboru imamo 35.000 stanovanj, 27.000 jih upravlja Staninvest. Najemnina za 55 kvadratnih metrov in 285 točk je znašala decembra 208,90 dinarja. Povečevali smo jo lani skorajda vsak mesec, od 15 do 60 odstotkov. Menimo pa, da so bili dvigi prenizki, predvsem zaradi nizkih osebnih dohodkov v Mariboru in pa vpliva sindikata, saj je sodeloval pri vseh povišanjih. Če bi se hoteli držati tistih 60 odstotkov, bi morali povečati stopnjo v revalorizirani vrednosti za 2,04 odstotka, dosegli pa smo le 0,92 odstotka. Neplačnikov je vse več, zdaj od 5 do 7 odstotkov. Brane Jakopič, strokovni sodelavec v RS ZSS: »Sodelovali smo pri oblikovanju večjih najemnin za dosego 60 odstotkov ekonomske najemnine in naše stališče je znano. Ekonomske najemnine da, vendar, ko bodo ekonomski tudi osebni dohodki. Za zadnjih deset odstotkov povečanja pa nas ni nihče vprašal. Zadnje čase pa si največ prizadevamo, predvsem, da bi še bolj aktivirali in ažurirali socialno pomoč. Pri tem pa poskušamo revalorizirati stopnjo oziroma merila za pridobitev pravice do subvencionirane najemnine. Zavzemamo se tudi, da bi ob uvajanju ekonomske najemnine počasi odpadel tudi 6-odstotni prispevek iz osebnega dohodka za solidarnostna stanovanja. Andrej Agnič Pred zaključkom redakcije Na svidenje v drugi vojni Slovenski komunisti so odšli v Beograd v prepričanju, da bo tam tokrat zadnji kongres boljševistične partije. S sabo so nesli deklaracijo in osem, za druge dele države spornih točk iz programa Demokratična reforma zdaj. V seštevku komentarjev o gradivu ta trenutek ni mogoče reči, kaj bo kongres v resnici prinesel. Za zdaj v javnosti krožijo mnenja, da so slovenski in hrvaški komunisti z deklaracijo zadovoljni, bosansko-hercegovski in makedonski jo podpirajo, črnogorski so se o njej pripravljeni pogovarjati, generali na čelu OZK v JLA ji javno ne nasprotujejo, srbski komunisti pa jo zavračajo... Iz zgodovine vemo, da nekdo mora preživeti. Zato pretiran strah morebiti le ni povsem odveč. J. S. SPECIALIST IZVEDENEC VELIK REKLAMNI NAPIS JUDOVSKI UČENJAK LUNINO ŠTEVILO DANSKI ŠAH. VELEMOJSTER (BENT) |BBBi II UMETNIŠKI SLOG V 17. IN 18. STOLETJU, KI SE JE RAZVIL IZ POZNEGA BAROKA, POSEBNO V FRANCIJI NARKOZA TRGOVEC Z GALANTERIJSKIM BLAGOM D i D SPROŽITEV OROŽJA j IZRASTEK NA GLAVI NEKATERIH ŽIVALI NORICA, NEUMNICA ZDRAVILNA TRAVN- RASTLINA ▼ HRV. ŠAHOVSKI VELEMOJSTER (BRASLAV) UNESEK KATRAN OKRASNI KAMEN, VRSTA KAL-CEDONA 1 POPEVKARJI PESTNER lllilii ► KARL SMOLLE TUJE MOŠ. IME ŽAfiRTANA SMER BODOČE CESTE AVTOR KRIŽANKE R. NOČ MERJASCEV ZOB nočnT LOKAL T GLASILO ITALIJ. SOCIA- LISTOV OSEBA, KI OPTIRA, UDELEŽENEC OPCIJE URAD. PISARNA PANAMERI-CAN (KRAJŠE) TANTAL SOD. SLOV. PISATELJ (JOŽE, »KRKA UMIRA««) ■ • ZVARJENO MESTO UGOVOR. ZAVRNITEV LESEN OBOD ZA BETON ŠPANSKO ŽEN IME POKRAJINA V VIETNAMU SL. SKLADATELJ (OSKAR) ULITA TISK. ČRKA ZNAČAJ, MORALA KOVINSKO OGRODJE, OHIŠJE NAZIV RUSKI PESNIK (SERGEJ A., »INONIJA«) OSNOVNA SUROVINA ZA BARVE CERKVENO PREKLETSTVO, IZOBČENJE POREDNOST, NE-P0DN0ST KUNTNER TONE ŠTEVNIK ZAGREBŠKI TELEVIZ. REŽISER (ANTON) NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 2 Rešitev nagradne križanke pošljite do 30. januarja 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 2. Nagrade so 120,00, 100,00 in 80,00 dinarjev. Rešitev novoletne nagradne križanke št. 51-52 SLOVAK, PREDSTAVA, LIPARI, RENOVATOR, OTONEL, ANATOMIJA, VOL, TT, KT, AJA, VK, ESENI, SAS, ARKO, NT, VNOS, OČI, PETARDA, IRH, OBRIS, BITNIK, KI AR, JOAN, EEDEN, ILEANA, AJDOVŠČINA, LIL, PANO, ODOMETER, NOTA, OZ, SITA, KI, NANDE, ARO, ANTIBARBARUS, USTAVA, VAR, DNO, DAS, KAVKA, IST, RAT, STOLPIČ, JULIJCI, SUK, VOLONTERKA, ANAPA, MLAKA, OSANA, ŠKALE, PEN, ZALET, NALET, ANJA, EMO, OTO, OMA, NIETO, KAM, REN, VAL, IN, RH, LOS, NO, LIM, EVKAIN, HOKEJ, TORR, NYLON, K, ILUSTRACIJA, INTKA, NEN, KARAMELA, TAAL, BRATIČ, CANALETTO, NK, IDIOM' OTITIS MED; AARAU, TORBAR, ELAN, MANUSKRIPT, ARA, NS, VENE, UTA, AT, LEA Izžrebani reševalci novoletne nagradne križanke: 1. Srečko Peklaj, Zg. Pirniče 79a, 61215 Medvode, 2. Marija Likar, Lajkovška 17, 61111 Ljubljana, 3. Anton Kobal, Trg borcev NOB 16, 61431 Dol pri Hrastniku Nagrade bomo poslali po pošti. aiiAlniici _________. •___________________________________________________________ List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 5,50 dinarja • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik