r^omlrov prst a u amu me budiš iz mrtvaškega spanja? Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljudska pravljica iz preteklih časov. Zapisal Jakob Alešovee. Drugi pregledani natis. V Ljubljani. V založbi in naprodaj pri J. Giontini-ju v Ljubljani. 1881. 3 4 JTfl i r I ; ^ hcr 31550 tííftíwUá Natisnila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg y Ljubljani. Uvod drugemu natisu. To pravljico sem v svojih mladih letih slišal v okolici Kamniškega mesta in jo zapisal, kolikor se je dalo, natančno. Prišla je tiskana na svitlo 1. 1869, a zdaj, ko se je prvi natis razprodal, pa se še poprašuje po tej pravljici, sem po želji založnikovi delce pregledal in tu in tam kaj zastarelega popravil, vendar jedro pustil, kakor je bilo. Namenjena je ta pravljica priprostemu ljudstvu, ki posebno ob dolgih zimskih večerih rado bere kaj iz starodavnih časov, zato je njena oblika tudi čisto priprosta, vsakemu razumljiva. Ker je popolno spečanje prvega natisa znamenje, da slovenskemu ljudstvu dobro l ugajajo take pravljice, utegnem v kratkem ponuditi mu še kako pravljico enake vrste, kakoršnih se med našim narodom ne manjka. Naj gré toraj tudi ta drugi natis naglo pot prvega, da bo za to pravljico prišla kmalu druga, še mikavnejša. Pisatelj. Ranjenec, Kamniško mesto je na Kranjskem vsakemu dobro znano. Leži kakih pet ur od Ljubljane ob bregu Bistrice in je prav ličen kraj. Cenijo ga posebno zavoljo zdravega in hladnega zraka in romantične okolice. Nekdaj je bilo tam, kjer zdaj stoji mesto, veliko jezero, ki si je pozneje šiloma predrlo iztok med Malim gradom in velikim hribom. Vrh tega hriba stal je grad, čegar razvaline se še zdaj vstavljajo vremenu in vetru. Tu je gospodoval silovit in neusmiljen graj-šak, kterega je ljudstvo Hinka imenovalo. Njegovo veselje je bil lov, in kedar je divjal s svojimi prijatelji po hribih in dolinah, po polji in gozdu, poskrilo se je vse jezi njegovi. Pod gradom tik jezera stala je kočica starega Bogomila, kteri je že veliko let v svojem čolniču vozil popotnike čez jezero. Ni se bal slabega vremena, ne viharjev; ako je kdo bil v sili, mu je pomagal celo ob lastni smrtni nevarnosti. Starček živel je prav revno, v njegovi koči ni bilo videti razun priproste mize in majhne klopice nikakoršnega orodja; postelja so mu bila tla in malo mahu in mrve. Tovariš mu je bil velik pes, ki je varoval kočo in ga spremljeval ob njegovih potih. Med ljudstvom je slovi! starček zavoljo zdravniške umetnosti, kajti ni bilo bolezni, za ktero bi on ne bil vedel zeliša; veliko število ranjenih je bil že rešil in to brez vsega plačila. Nekega večera — pozno je že bilo in zunaj je divjala nevihta, valovi jezera so ploskali s tako silo ob skalovje, da ni bilo moč, druzega glasu slišati, — je Bogomil ravno vgasnil lučico in legel na revno posteljo, ko jame njegov pes lajati na ves glas. To je pomenilo, da se kak človek bliža hišici. Starček, nikdar nevoljen, kedar ga je kdo potreboval, vstane in stopi k oknu, pa zavoljo temote ne more nič zagledati. Odpre tedaj linico in posluša. Čez nekaj časa se mu zdi, ko da bi zunaj nekdo stokal. Hitro vkreše luč, odpre vrata in stopi pred kočo. Tu zagleda ali marveč otiplje na tleh človeško podobo, čisto premočeno. Usnjata obleka in orožje sta mu porok, da je ta mladeneč žlahnega stanu; obraz je bled ko smrt in na plajši se vidijo krvavi curki. Stari Bogomil je bil že navajen enakih prigodeb, tedaj se ne prestraši, timveč vzdigne neznanega mladenča, ki se ni skoro nič zavedel, ter ga nese v svojo kočo in položi na posteljo. Potem mu odpne in sleče premočeno usnjato obleko ter iše rane. Najde jo na desni strani med tretjim in četrtim rebrom. Kri crlja neprenehoma iz nje. Starček maje z glavo, ker rana je globoka, nevarna, pa ne obupa. Poiše želiš, opere rano in jo obveže, potem vlije v bleda usta mladenčeva kapljico rudečkaste pijače. Čez trenutek odpró se usta in uide jim zdihljej: »Hvala Bogu, še ni ušlo življenje, še je upati rešenja in zdravja.« Po teh besedah zavije starček mrzlo truplo v gorko odejo in sede k postelji ter čuva, da bi zapazil zopet kako znamenje življenja. »Čvrst mladeneč,« mrmra sam pri sebi, »ta ni rojen v revni koči, ti krepki udje so vkljub mladih lét izurjeni v orožji. Brez dvoma so ga napadli tolovaji ali pa celó služabniki grajšaka, in morda še on sam. In venda? v temni noči, pri takem vremenu, kdo se neki klati okoli? Grajšak sam raz- graja domâ v gradu s svojo druhalijo pri vinu, kajti v taki nevihti ne gré izpod strehe. Rano je mladenču vsekal meč, tolovaji pa imajo le sulice, bodala, sekire in kole. Hm! Čudno! Ne bom dalje vgibal, timveč počakal, da se ranjenec toliko okrepča, da mi pové sam. kako je dobil rano!« Zopet omolkne starček in zapazi z veseljem, da ranjenec jame redno dihati in je mirno zaspal. Še le ko napoči dan, se zbudi in hoče hipoma skočiti kvišku, a pade zopet nazaj na posteljo, seže z roko na ranjeno stran in hudo zdihne; bolečina rane se mu vidi na obrazu. »Le mirno leži na postelji, blagi mlade-neč,« ga nagovori starček, »zdaj še nimaš toliko moči, da bi vstal.« Ranjenec odprè trudne oči in se ozrè po starčku; brati mu je v obrazu velika hvaležnost do svojega rešitelja in strežnika. Poskuša govoriti, a slišijo se le nerazumljivi glasovi; potem ga zapusti zopet zavednost. Več dni je za tem ležal čisto zmešan. Večkrat je zavpil, potem tiho mrmral, a Bogomil ni mogel sestaviti si pravega pomena govora iz posameznih besed. Stregel mu je nevtrudljivo, obvezoval rano in mu kuhal okrepčalne pijače. Celo navadnemu spanji se je skoro odrekel, in kedar je vtrujen za-kimal, se je hitro zopet prebudil, da bi pri bolniku, kterega je tresla mrzlica, kaj ne zamudil. Z veseljem zapazi, da se rana jame celiti in da se tudi vračajo telesne moči mladenču. Zavoljo skrbne postrežbe more mladeneč čez nekaj tednov vstati in, opirajoč se na krepko roko starčka, sprehajati se ob bregovji mirnega jezera. Gorki solnčni žarki a hladna sapica mu jako dobro tekneta. Doslej ga Bogomil ni še silil, da bi mu razjasnil svoje prigodbe in mu povedal česa o svojem življenji, kajti mislil si je, da bo mladeneč, ako mu je ljubo, sam pričel, ko se mu moči vsaj nekaj povrnejo. Danes je bil res nekoliko krepkejši, govorjenje mu ni delalo posebnih težav. Ko dospeta do neke visokeje skale tik jezera, kjer je bil krasen pogled čez sinje planine, sede mladeneč in jame govoriti: »Blagi starček,« pravi, »vam in le vam se zahvaljujem, da še živim in se veselim krasnega dneva. In vendar še ne veste ne mojega imena ne stanu. Ne zamerite, da sem vam to tako dolgo prikrival!» »Bolezen tega ni pripustila,« pristavi Bogomil, »a kar se tiče mojih zaslug, niso tako velike, kakor se tebi zdi, moj sin, — dovoli, da te tako imenujem — večja hvala gre Onemu, ki prebiva nad zvezdami in čuje nad nami.« Starček pri teh besedah razkrije glavo, ter obrne obraz proti nebu; potem poprime zopet besedo: »Res je, da mi ni znano ne tvoje ime ne stan; a to ne sme nikogar ovirati, ke-dar je pomagati bližnjemu. Vendar ne zameri, ako izrečem svojo misel, da nisi iz teh krajev.« »Nisem!« odgovori mladeneč. »Rodil sem se tam, kjer se vali globoka Krka skozi rodovitne vinograde in košate gozde. Prav dobro se še spominjam deških let, ko sem s sulico in lokom pojal po gozdu zverine, in marsiktero je zadela pušica moja. Oče moj imel je veliko strežajev in vojakov, in mati moja bila je krasne postave, lepa ko podobe na italijanskih kipih. Spominjam se tudi male sestrice, takrat komaj še pet let stare. Nekega dne zapazim vrh visokega.,drevesa velikanskega tiča. Sprožim pušico vanj, a zavoljo velike visočine odleti od perja in mi pade nazaj pred noge. Ostrašen tič se vzdigne in preleti na drugo drevo, jaz za njim. Komaj se malo približam, zopet mi odleti in sede na drug vrh. To me je tako razkačilo, da se zarotim, brez njega ne vrniti se domov. Ne čutim ne gladu ne truda, čeravno mi trnje in gošava trgata obleko.« »Slednjič zadene vendar pušica moja tiča do smrti. Pade z drevesa, še enkrat se strese in mrtev je. Vržem ga čez ramo in se obrnem proti domu. Pa kako bi bil našel pravo pot, ker se prej nisem nikdar nazaj ozrl? Napoči noč in jaz ne vidim nikjer dru-zega, ko temno gošavo in velikansko bukovje. Že so se jele glasiti divje zveri, iskaje plena; mene zgrabi strašna groza, po-primem sulico, da bi se branil, če bi me kaj napadlo.« »Ves spehan sedem na deblo smreke, ktero je nevihta izruvala, in se oziram po temni okolici. Nenadoma zagledam med drevjem svitlobo ognja. Veselja poskočim in se bližam kraju, a surovi in kosmati glasovi, ki so kmalu dosegli moja ušesa, me ostra-šijo in mislim vkreniti drugam, ter prenočiti rajši v gošavi med zverinami, ko v družbi ostudnih ljudi, a prepozno je. Zapazili so me in vsi skočijo kvišku ter vdarijo za mano. V kratkem me doidejo in me tirajo nazaj k ognji. Pogovorov njihovih nisem razumel,' ker govorili so meni tuj jezik. Prenočiti sem moral pri ognji med divjimi, od nog do glave oroženimi ljudmi.« »Ko napoči dan, primem za sulico in lok — tiča sem bil v teku zavrgel — in hočem iti svojim potem. A to mojim tovaršem ni po volji, eden mi vzame sulico in lok, drugi me prime za roko in me vleče seboj, in vsa druhal se vzdigne in odrine za nama.« »Kmalu sem spoznal svoje nove tovarše. Neko noč, ko je strašno gromelo in treskalo, napadejo trdno grajšino, pomore vse, kar najdejo živega, in jo slednjič zažgejo. Skoro groze sem poginil, ko sem moral gledati neusmiljeno klanje. Plen so seboj vzeli.« »Tako se je godilo nekaj let. Jaz sem vedno čakal priložnosti, da uidem, a pazili so na-me, ko na najdražji zaklad. Morda bi bil še danes v tej družbi, ko bi ne bila nesreča teh tolovajev meni v prid. Zvedeli so namreč, da se vračata dva ravno poročena skozi gozd na dom, ki imata veliko bogastva pri sebi. V gošavi zasedejo pot in prežijo na popotnike. Ko se ti približajo, planejo tolovaji iz grmovja in vdarijo po njih. Pušica, namenjena ženinu, krepkemu junaku, zadene le konja, ki se spne po konci in vrže jezdeca na tla.« »V tem hipu vdarijo po njem in pogubljen bi bil, a nenadoma prijaha njegova straža, veliko večja od nas, in nas zagrabi tako srdito, da skoro polovica tolovajev na mestu obleži, ostali pa hitro pobegnejo. Jaz se boja nisem vdeležil in ko je bilo vse pri kraji, se bližam ženinu, ki je žalosten stal pri mrtvem konji, mu povem svojo osodo in ga prosim, da bi me rešil te družbe in seboj vzel. Vitez mi dovoli prošnjo in me izroči svojemu strežaju.« »Po ti naključbi sem prišel v krasni grad tega viteza in se učil pod vodstvom njegovega hišnika vsega, kar je mladenču potrebnega v boji in na dvoru visokih gospodov. V kratkem postal sem ljubljenec vrlega viteza in njegov spremljevalec na vseh potih, bodi si v boji, bodi si, kedar je obiskoval slovesnosti in vitežke igre. Tudi jaz sem si pridobil marsikako krasno darilo za svoje hrabro vedenje.« »Ko stopim v dvajseto leto, zbudi se mi želja do doma; neprenehoma mislim na starše, sestrico, ki bi morala biti že krasna devica, na očetovi grad in na domovino svojo. Grad mojega dobrotnika je bil jako daleč od mojega kraja, tedaj potovanje jako nevarno, posebno samcu. Vse to mi je povedal skrbni vitez, a pogumnost moja in vroča želja do doma obveljata in nekega dne vzamem slovo od grada in njegovih prebivalcev ter se podam na pot. Brez po- sebnih ravsov dospem v domači kraj; radosti mi igra srce ob misli, kako se bodo veselili starši zgubljenega sina, ki se vrne čvrst junak, kako se bo čudila sestrica nad mano, in ali me bo stari čuvaj še spoznal ali ne.« »Bližam se gradu in ko prijezdim iz go-šave, od kodar se je videl, kaj zagleda ostrmelo oko? Tam, kjer je gledalo vtrjeno poslopje ponosno v dolino, stoji očrnelo zidovje, hiše podložnih vaščanov so čisto pometene od tal in le tu in tam kaže kupček kamenja ali na pol ožgan tram, da so tu stala človeška prebivališča. Strašna tužnost se me loti in srdito se zarotim, maščevati se nad hudo-delnikom, ki je to storil, in ga poiskati, če tudi tiči v sredi zemlje. Starček, ki prebiva v razvalinah, mi pove, kaj se je zgodilo. Po noči je bil grad napaden, brambovci posekani in mojega očeta, mater' in sestro je grozovitnež seboj vzel. Kaj se ž njimi godi? Morda čakajo v temni ječi odrešenja, ali pa — groza me obhaja pri tej misli — je sestra v rokah kakega hudobneža, kteri jo ima za veselje in kratek čas.« »Ko izvem žalostno novico, se podam zopet na pot, da poišem sled zgubljenih. Leto in dan že se klatim po deželi, ogledam vsak grad in poprašujem, a ves trud je za- stonj. Koliko sovražnih napadov sem že odbil, ker misel, da moram maščevati smrt svojih ljubih, mi daje orjaško moč in mi pomaga potleči celo četo sovražnikov.« »Pot me je pripeljala v te kraje. Slišal sem o divjem življenji posestnika gradu vrh tega hriba in tudi tu sem hotel poiskati sledu. Jahaj e tik vode po ozki stezici naletim na druhal, ki se je menda ravno z lova vračala domu. Na čelu jahal je mož s temnim obrazom. Ker se je vlila velika ploha, so bili vsi premočeni in vodja jako slabe volje, kajti rotil se je nad vremenom in preklinjal vse nadzemeljske in podzemeljske duhove. Komaj mene vgleda, zasuče konja proti meni in nastavi sulico. Jaz mu jo od-bijem in ga vržem z sedla. V tem hipu za-rujove ko divja zver in kliče svoje spremljevalce na pomoč. Enako četi psov se zakadijo ti v mene, pot je ozka, tedaj so mogli le posamezni do mene. Dva se hitro zgrudita, sulica moja jima je predrla prsi, in ravno pomerim na tretjega, kar čutim jeklo med rebri; vodja se je bil pobral in mi od strani sulico porinil v prsi. Zdaj je bilo po meni, kajti zavednost me je jela zapušati. Kako sem prišel k vaši koči, sam ne vem, le toliko še pomnim, da me je konj odnesel sovražnikom. Kje bo neki zdaj zvesta žival? Najbrž je poginila, ker bi me drugači ne bila zapustila.« »Tu imate v kratkem celo povest mojega življenja, ktero je le po vaši nevtrudljivi skrbi podaljšano. Ako bi bil moral umreti že zdaj, ne bi bil spolnil svoje obljube za-stran maševanja, tedaj je moja hvaležnost do vas neizrekljiva.« Bogomil je poslušal prav marljivo to mikavno povest in ko jo je mladeneč končal, poprime starček besedo: »Prav žalostno je tvoje mlado življenje in veliko nalogo imaš še izvršiti. Kar se tiče maševanja, ne segaj Božji pravici pod roke, ona bo hudobneže ostro kaznovala. Bog ti daj srečo in vodi tvoje stopinje, da najdejo zgubljene žlahtnike, če še živijo. Ta namen tvoj je hvale vreden, in ako morejo moje slabe moči česa storiti k boljšemu ali hitrejšemu vspehu, ti jih radovoljno ponujam. Vendar — ne zameri — vse si mi na tanko razjasnil, le ime svoje si mi zamolčal. Te li veže kaka obljuba, da ga ne poveš?« »Nikakor ne! Vrtomir se imenujem.« »In priimek tvojega blagega očeta?« »Tega ne vem, ker sem bil, kakor sem že omenil, jako mlad, ko sem se zgubil v gozdu.« »Hm! hm! Tedaj je tvoja naloga jako težavna! — Dolgo govorjenje te je vtrudilo, vrniva se nazaj v kočo, treba ti je pokoja, ako hočeš, da se ne povrne bolezen, kajti rana še ni zaceljena.« Po tem pogovoru koračita molče nazaj v kočo. Rana mladega Vrtomira se zaceli čez nekaj dni popolnoma in telesna moč se mu jame vračati. Komaj se čuti tako krepkega, da suče roka sulico in meč, vzame slovo od svojega zdravnika, kajti nepotrpežljivost mu ne da miru; zopet hoče iskati nevarnosti; kteri je komaj ušel. Bogomil ga blagoslovi, mu želi srečen vspeh in izreče upanje, da se bosta zopet videla. Vrtomir mu zagotovi, da ne bo nikdar pozabil svoje dolžnosti do njega in mu, kolikor bo šlo, poročal o svojih vspehih. Starček maj6 žalostno z glavo. »Bog ve,« pravi, »koliko časa bom še vesljal po jezeru življenja! Ako kedaj najdeš to kočo prazno ali druzega v nji, iši me tam na griču pod košatimi drevesci, kjer hladno pihljajo jezerski vetrovi; tam bom v miru počival.« To izrekši objame Vrtomira in ko ta odide po ozki stezici, gleda za njim, dokler ga gošava fle odtegne njegovemu očesu. Prikazen v ječi. Ko je Vrtomir zapustil Bogomila, ne ve prav, kam bi se obrnil. Brez konja ni mu moč daleč potovati, in tukaj si ga ne more kupiti, kajti le tu in tam je stala kaka posamezna hišica revnega kmeta ali pastirja. Oziraje se po okolici vgleda grad vrh hriba. Tega ni še bil pregledal, morda tu najde sled. Nameri se proti gradu, ali potoma se spomni, da je brž ko ne gnjezdo ravno tistega surovega vodje, ki ga je s sulico ranil. Tedaj bi šel sam v past, ako bi ga obiskal. Poguma ni mu manjkalo, a on je bil sam in samemu podati se v sovražni šotor bila bi predrznost, ne pogum. Moč in sila ne opravite tu nič, tedaj seže po zvijači. Poiše si pastirja, kteri mu za srebrnjak posodi svojo praznično obleko. V tej poda se v grad in se ponudi tu za vojaka. Hinko si ga ogleda in ga vzame v svojo službo. Vrtomirov namen je bil, le toliko časa ostati v tej službi, dokler ogleda ves grad in zve. kar si je želil. Ker ga Hinko ni spo- znal, ne boji se ničesar. Stanuje v družbi vojakov grajšakovih v poslopji tik zidovja. Na večer jih je bilo nekaj na straži, drugi pa so sedeli okrog ogpja v sredi temne sobe in se menili tu o preteklih časih in svojih junaških delih v boji in na lovu. Ravno je pripovedoval nek širokoustnež, kako je v boji presekal z enim mahom jezdeca, sedlo in konja. Vse se smeja takemu bahanji. »To vse ni nič proti temu,« pristavi drugi, »kar sem storil jaz, ko smo napadli nekdaj po noči grad, ki je stal veliko milj od tukaj.« »Kaj neki ste storili vi, starec?« vpraša poprejšnji govornik. »Ste mar koga odrli, da je koža cela ostala?« »Tega ne, timveč zajeli smo celo gnjezdo nenadoma. Jaz sem bil prvi na obzidji in sem posekal več ko petdeset čuvajev, tako da nihče ni črhnil besedice.« Vsi se jamejo smejati in na obrazu se jim vidi, da mu ne verjamejo. Vrtomir molče posluša. »Gola resnica je, kar pravim,« pristavi pripovedovalec nevoljen, »in ker mi ne verjamete, vam bom povedal vse nadrobno.« 2 »Dobro, dobro! le hitro!« vpijejo vsi. Vrtomir se obrne proti govorniku, da bi mu ne ušla nobena besedica. Vojak prične: »Trda noč je bila, ko dospemo po dolgi poti do grada. Vzroka napada ne vem, vendar se mi dozdeva, da je naš gospod malo poprej tam snubil hčerko vitezevo, ktero mu je oče odrekel. Škripaje se zobmi se je bil vrnil in nam ukazal, oborožiti se in ga spremiti. Kakor sem rekel, prišli smo v temni noči k obzidji grada. Tu si nihče ni svest nevarnosti, še celo čuvaj je v miru spaval. Tihoma postavimo tedaj lestvice k zidu, in jaz sem bil prvi na njem. Hitro poišem čuvaje in jih podavim v hipu, potem se vdero tovarši za mano, razbijejo vrata in posekajo služabnike, ktere je bil šum zbudil iz sladkega spanja. V tem hipu prikaže se stari grajšak z mečem v roki in brani vhod v notranje stanice. Ali kaj zamore sam proti množici! Zgrudi se, zadet s sulico v prsi. Mi se razkropimo po sobah in pograbimo, kar najdemo, potem zažgemo grad. Ko se vidi plamen v spodnji vasi, prider<5 kmetje in hočejo gasiti. Hahaha! Zapodimo jih in jim zažgemo zavoljo njihove predrznosti še strehe nad glavami, da je vse šlo v pepel.« »Kaj ste počeli z grajšakom in njegovo rodovino?« vpraša Vrtomir jeze škripaje sè zobmi. »Grajšaka, ki je bil le ranjen, vzeli smo seboj; ravno tako njegovo ženo in hčerko. Pri moji veri! deklica je bila lepša od zvezde, le škoda, da se nam je tako hitro zgubila. « »Zgubila se je?« »Da, da, čisto zginila nam je z materjo vred na potu. Le očeta pripeljali smo domov. Tu ga dâ naš gospod zapreti v naj temnejšo ječo, kjer je gladu umrl. Morda pa še živi, kajti ponočni čas slišijo straže na obzidji večkrat strašno stokanje in vsak se boji, stopiti v stolp, kjer je podzemeljska, v skale vsekana ječa.« »Res je to,« se oglasi čuvaj, »tudi jaz sem slišal grozno stokanje.« »Jaz tudi,« pristavi drugi in se strese strahu. »Kje je stolp, o kterem govorite?« vpraša Vrtomir, »Na voglu grada, kjer je hrib najstrmejši. Pa čemu li tako natanko izprašuješ? Hočeš morda sam se prepričati, če sem resnico govoril?« Dosti je zvedel Vrtomir. Vstane, gré iz sobe in se poda prek zidovja k omenjenemu 2* stolpu. Najde ga, se ustavi pred njim in ga ogleduje. Žalost mu skoro srce razžene. »Tu si tedaj poginil gladu, dragi oče,« začne sam pri sebi in glas njegov vedno naraša, ko nadaljuje: »Kako strašna je bila tvoja smrt! Ta tirja maševanje, in kar je v moji moči, se bo zgodilo, da se kaznuje tvoj morilec. Gorje mu! Tu se zarotim — slušaj me, duh vrlega očeta, — da ne bom prej spaval na postelji, dokler živi posestnik tega gradu.« V tem hipu ga zgrabi močna roka od zadej in posmehovalni glas se čuje: »Menda ne boš nikoli več spaval drugje, ko na mrzlih kamenitih tleh, kjer ležijo kosti tvojega očeta. Zagrabite ga in pahnite ga v podzemeljsko ječo, da dela drušino podganam in kačam!« Osupnjen se ozrč Vrtomir in potegne meč; a predno se zamore braniti, je premagan in zvezan. Trije služabniki ga zgrabijo , odpr6 železna vrata in ga pahnejo v globočino. Ječa vstvarjena je bila tako, da nesrečnežu, ki je prišel v ta prostor, ni bilo mogoče, še kdaj priti na svitlo. Nad sabo sliši Vrtomir ostudno krohotanje, potem se zapr<3 vrata in revež je v temoti, svet je za njega zgubljen. Ko čuti trda tla pod sabo, jame tavati krog sebe. Prvo, kar mu pride v roke, je človeška kost. Ves prestrašen jo vrže od sebe; ko pade ta na tla, zarožljajo druge kosti, četa podgan se vzdigne oplašena in teka po ozkem prostoru; ena teh ostudnih žival se spne po njegovih nogah. Groza obhaja Vrtomira v taki drušini. Koliko časa bo trpelo, da se lačne živali lotijo njega in mu trgajo meso z živih, pa po gladu oslabljenih udov! Britka osoda! Zarotil se je, ma-ševati grozno smrt svojega očeta in zdaj mu je gotova enaka smrt! »0, take krivice ne smejo se goditi na svetu,« prične z britkim glasom. »Ako so te kosti res ostanki mojega očeta, prikaži se mi duh ranjcega in reši me te strašne in krivične osode, da morem kaznovati hudobneža in ga zatreti z njegovim gnjezdom vred!« Komaj so mu te predrzne besede ušle iz ust, razsvetli se ječa, skalnata stena se odpre in iz votline stopi — starček, zavit v dolg plajš, se bliža osupnjenemu mladenču in ga nagovori z globokim glasom: »Čemu me budiš iz mrtvaškega spanja? Nihče naj ne kliče duhov na pomoč, ker brez usmiljenja razdrobijo kosti vsacega, ki se predrzne, kaliti jim rajski mir. A ti si moje krvi, tedaj ti prizanesem. Kaj želiš?« Vrtomiru se bliši pred očmi, ne more druzega, ko pasti na kolena pred nepričakovano prikaznijo — in mrmrati nerazumljive besede. Prikazen molče pričakuje odgovora. Mladeneč se slednjič zdrami in pogumno odgovori: »Ako si duh ranjcega mojega očeta, pokaži mi pot iz tega strašnega kraja, da morem doseči svoj namen. Razodeni mi tudi osodo matere in sestre in pelji me do njih, ako še živite!« »Veliko zahtevaš,« odgovori prikazen, »a naj se ti spolnijo želje. Mati in sestra ti še živite in našel ji boš nenadoma. Poprej pa te čakajo še velike nevarnosti in skušnjave. Bodi stanoviten in ne vdaj se jim, da se ne pogubiš. Skrbi tudi, da se položijo moje kosti v hladno zemljo, ker doslej ne najdem pokoja, kterega tako zelo potrebujem, in strašim po gradu. Kedar boš v veliki zadregi, pokliči me na pomoč. Izročim ti svoj prstan, kterega najdeš na kosti moje roke; skrbno pazi na-nj, da gane zgubiš. Kedar me potrebuješ, zavrti ga trikrat okoli prsta in prikazal se ti bom, a kliči me le v veliki sili, kedar druge pomoči ni. Vzemi prstan tam v kotu z roke in pojdi za mano!« Vj-tomir stori, kar mu je ukazal duh, čeravno čuti mravljince po vseh udih. Potem stopa za duhom, in oba zapustita ječo na tisti poti, po kteri je prišel duh. Unkraj zidovja zgine ta ko megla in Vrtomir je zopet sam v trdi temoti. Se mu je li sanjalo? Ali je bila prikazen le sleparija? Neverjetno se mu zdi vse, kar je ravno videl, a obnebje nad njim in prstan na roki ga prepričata, da je vse resnično. Kaj hoče zdaj početi v temni noči pod milim nebom? Vrniti se v grad bi bilo bedasto, tedaj se napoti k starčku pri jezeru. Čeravno pot ni dolga, jo vendar zgreši v temni noči, in ko napoči dan, vidi se na čisto neznanem kraju v sredi gozda, kjer ni ne poti ne stezice. Pred sabo vidi visoke gore, ne daleč od njega šumi velika voda in nikjer ni videti človeškega poslopja. Ves dan hodi in tava po gošavi brez vsega vspeha, in ko noč zakrije vse s temnim plaj-šem, leže oslabljen od truda in gladu na mah pod košatim drevesom in mirno zaspi. V okolici se jamejo glasiti zveri in druge ponočne gozdne živali. Ko se zbudi, bil je že dan in solnce stalo je že precej visoko na nebu. Mane si oči in spominja se dogodeb včerajšnjega dneva. Se mu je morda vse le sanjalo? Ne, prstan na roki mu je porok, da je vse resnično. Vzdigne se in se ozira po okolici. A tu je krog in krog gosta gošava, nikjer ne vidi konca. Kam je zašel? Po dolgem potovanji zagleda v sredi gozda nizek griček, poda se više in zagleda ne daleč pod sabo veliko šumečo vodo, ktera divja med strmim skalovjem. Tik te vode se vidi nizka kočica. Poiskati jo hoče na vsak način, kajti glad ga muči in morda izve po prebivalcih hišice kako pot iz tega divjega kraja. Orožja nima druzega, ko kratek pa oster meč; s tem preseka trnje in zarašene veje, ktere mu zapirajo pot. Šum vode je vedno bliže slišati. Po velikem trudu dospč do bregovja in zagleda leseno, z mahom in vejami zamašeno kočo. Siv starček se greje pred njo na solncu. Ko vgleda mladenča, se prestraši in hiti nazaj v kočo. Vrtomir hitro stopi za njim, ga prime za roko in reče: »Ne« boj se, sivi starček, ni me pripeljala k tebi slaba misel, temveč sila. Zgubil sem se v gošavi, ne vem pota iz nje, tedaj te prosim, da mi ga ti pokažeš. Najprvo pa te prosim košček kruha, kajti gladu me že zapušajo telesne moči.« »Nesrečnež,« odgovori starček, »mar ne veš, da si pogubljen? Tu razsaja velikansk zmaj, ki požre vsacega, kteri pride v to nesrečno okolico. Veliko let že nisem videl žive duše pri svoji koči.« »Mar tebe ne požre zmaj?« vpraša Vrto-mir osupnjen in neveren. »Do mene in moje koče nima oblasti. . Vidiš ta plot, spleten iz vej blagoslovljenega drevesa? Kar je takraj meje, do tega zmaj nima oblasti, unkraj pa zgrabi vse in nese v svoj brlog ob izviru Bistrice. Čudež je, da te ni še zavohal! Pri meni ti ne more ničesar, ako pa se podaš od tu, te bo hipoma zadavil.« »Strašno novico si mi povedal,« pravi Vrtomir in gleda prstan na roki, »vendar se ne vstrašim. Podeli mi košček kruha, da potolažim glad, potem se bova pogovorila dalje.« »Prav iz srca rad ti postrežem z vsem, kar najdeš v moji koči,« odgovori starček in ga pelje v hišico. Potem mu postavi na mizico vrč pijače pa košček črnega kruha, pečenega iz korenin nekega zeliša in ajde. V vrču je brezov s<5k. Vrtomir jame jesti in prav dobro se mu prilega. Ko si vgasi žejo in lakoto, poprime zopet besedo. »Govoril si o zmaji,« pravi, »razjasni mi to reč bolj natanko.« »Kar vem, bom vse povedal,« odgovori starček in sede k svojemu gostu, potem nadaljuje : »Mnogo let je že preteklo, kar tu bivam. Izvolil sem si to samoto v pokoro za velike grehe, ktere sem storil med ljudmi. Dovoli mi, da molčim o tej reči, kajti britke solze se mi vderejo, kedar se spominjam svojega preteklega življenja.« Pri teh besedah zakrije starček obraz z rokami in molči nekaj časa. Vrtomir poprime zopet besedo: »Ako so tvoji grehi še tako veliki, v tej samoti si že storil pokore toliko, da moreš mirno spavati.« »Ne misli tega,« odgovori starček, »vest mi vedno še očita nekdanje hudobije in mi jih bo očitala do smrti. Povedal ti jih bom, kajti taka spoved mi je naj večja pokora, in morda bo moje življenje tebi koristen poduk in strah, da se varuješ hudodelstva. Toraj slušaj:« »Po rodu sem bogatega in žlahnega stanu. V mladosti sem bil čvrst ko ti, jahal sem brhkega konja in moja pušica ni zgrešila nikdar zveri. Veselo življenje mi je kalila le smrt matere, ktera mi je umrla v osemnajstem letu moje starosti. Toda tudi to žalostno dogodbo je pozabilo mlado srce moje.« »Imel sem brata, čvrstega junaka, leto staršega od mene. Vezala naju je presrčna bratovska ljubezen in prisegla sva, nikdar se ločiti, pomagati drug drugemu v nevarnosti in tudi očetovega posestva po njegovi smrti nikdar ne razdeliti. Da bi to obljubo bolj lahko držala, storiva obljubo, nikdar se ne ženiti. Kmalu potem je umrl oče in nama zapustil grajšino in veliko zemlje. Nič ni kalilo lepe bratovske zveze. Nekega dne jaham zavoljo važnega posla v bližnjo grajšino. Ker grajšaka ravno ni bilo doma, me sprejme njegova gospa ter pelje v krasno sobo. Tu sedi pri oknu deviška deklica, njena hčerka, lepa ko zvezda na nebu. Ostrmim in tudi deklica obrne oči na tla in obraz ji oblije rudečica. Ne vem prav, kaj sem govoril in stal bi bil zamaknjen in očaran ves dan na mestu.« »»Minica,«« se oglasi mati, »»postrezi . mlademu vitezu s kozarcem hladnega vina,* da se okrepča po dolgem jahanji.« »Minica se vzdigne, moje oko se ne gane od nje. Natoči vina in mi ga ponudi s trepečim glasom. Vse žile se jamejo gibati v meni in kri se mi zapodi v glavo, ko se moja roka pritisne njeni lični ročici.« »V tem hipu vstopi grajšak in veli ženskama, iti iz sobe, da se z mano pogovori o mojem poslu. Minica vstane in odide; ko pride na prag stanice, zdelo se mi je, da se je ozrla po meni.« »Posel je kmalu opravljen, zajašem konja in se podam ves zamišljen proti domu. Brat me sprejme prav srčno, pa jaz mu odgovarjam le kratko, se zaprem v svojo sobo in mislim na — Minico.« »Od te dobe sem iskal zmiraj samotnih krajev. Brat si ubija glavo in poprašuje po vzroku moje tužnosti, a jaz se mu umikam in se ga včasih celo znebim z neprijaznim renčanjem, da maje z glavo in me pusti.« »Čez nekaj tednov zapazim na njem ravno to bolezen, ktera je mene trpinčila. Kaj ko bi tudi on mislil na — Minico? Ta misel mi ne da miru, moram se prepričati, prej ne morem mirno spavati.« »Ko napoči dan, bil sem že na nogah in čakal brata. Stojim pri oknu ter ga vgledam na dvoriši, ko pokliče hlapca in-mu veli, nasedljati konja. Služabnik se pod-¡viza in kmalu potem odjaha brat. Mene j zgrabi ljubosumnost, opašem meč in hipoma i sem na dvoriši. Tu zasedem tud jaz konja, in jo vdarim po tisti poti, po kteri je brat odjahal.« »Dolgo časa ga ni videti. Še le ko se pot zavije unkraj gozda, ga zagledam na ovinku jahajočega naravnost proti gradu našega soseda. Zdaj sem bil gotov, da tudi on ljubi Minico, poženem konja in jo vda-, rim za njim. Nisem bil več brat, ne človek, temveč le ljubosumen; ta, ki je jahal pred mano, ni se mi zdel več brat, ampak hudobnež, ki mi je hotel vzeti srce Minice.« »Srd me čisto omami, izderem meč in ko dohitim osupnjenega brata, porinem mu ga od strani v prsi. Preboden pade z konja, rudeča kri se vlije po tleh, njegovo oko se vpiči v moj obraz in omedli.« »Po storjenem hudodelstvu oglasi se mi vest, zapodim konja in jaham ves dan okoli. Proti večeru mi pade vtrujena žival in obleži na mestu. Jaz jo pustim in se klatim po deželi brez upanja, brez miru. Slednjič dospem do vira te vode. Tu mislim končati svoje življenje v valovih dereče reke in skočim z skale v globočino. A voda ne mara za tako grozovitno zver, vrže me na suho in ko se zopet zavem, ležim na pesku tik Bistrice. Rešitev bila mi je znamenje, da ne smem še poginiti, temveč delati pokoro za strašno hudodelstvo. Tedaj si naredim tu kočico in pokorim se že zdaj blizo petindvajset let.« Pri teh besedah umolkne starček; vidi se mu na obrazu, da ga je povest ze\6 vtru-dila. Vrtomir je ves zamišljen in še le, ko vidi, da starček ne misli dalje govoriti, poprime besedo. »Tvoje hudodelstvo,« pravi mladeneč, »je res strašno; vendar se bo izbrisalo v večnih bukvah po tvoji veliki pokori. Tvoja povest je zelo obširna, le — ne zameri moji radovednosti — o zmaji nisi črhnil še besedice:« »Tudi o njem boš vse natanko zvedel. Dovoli mi le nekoliko oddahnenja, kajti nenavadno govorjenje in spomin na nekdanje čase sta tako oslabila moje stare ude, da potrebujejo pokoja, da se zopet okrepčajo. Danes ostani pri meni, jutri bom dokončal dogodbo svojega žalostnega življenja.« Vrtomiru se smili sivček, poda se tedaj pred kočo in tu ogleduje vrhe hribov. Starček je bil mirno zaspal, in ko se približa ;ečer, se zbudi in naredi mladenču posteljico na kteri ta hitro zaspi. Zgodaj v jutro vstane Vrtomir, ter se poda pred kočo, da bi srkal gorski zrak. Na klo-piei najde že starčka^ kteri ga prijazno po-z( Iravi. Vrtomir mu voši dobro jutro in ker vidi, da je zelo zgovoren, opomni ga včerajšnje obljube zarad zmaja. Starčkov obraz se zatemni. »Radovedna mladost,« prične, »morda te bodo v kratkem zobali njegovi zobje, kajti poti od tu ni druge, ko stezica tik vode, in na tej preži pošast, da zgrabi kakega nesrečneža, ki se je zgubil v gošavi.« »Kako pa ste mu ušli vi?« »Pušavnik, ki je živel pred nekaj leti v votlini na bregovji Bistrice, in kterega sem našel, ko sem prišel po svojem begu v te kraje, pokazal mi je zeliše, ktero tako smrdi zmaju, da pobegne, kedar ga zagleda.« »Kje raste to zeliše?« »Prav vrh onega hriba,« odgovori starček, kazaje na kamniške planine. »Ce je taka, ne bojim se zmaja,« pristavi Vrtomir in gleda prstan na roki; »morda ima ta tudi moč, zapoditi pošast.« »Tega bi ti ne verjel, kajti tudi na poti, ki pelje na hrib, preži zmaj, in kogar zagleda, po njem je.« »Koliko časa že razsaja tukaj zver?« vpraša Vrtomir. »Tega ne vem natanko. Pušavnik mi je pripovedoval o njem, da varuje v svojem brlogu deklico nebeške lepote. Kdor bi ga zmagal in rešil devico, bi jo dobil v zakon in ž njo vse bogastvo, ktero je shranjeno v podzemeljski palači. Marsikakega junaka, ki se je bil podal v nevarnost in bojeval se s pošastjo, so že štrli ostri kremplji in zobje, kajti zver ima sedem glav.« »Sedem glav!« črhne Vrtomir osupnjen. »Sedem! Ako mu ne odsekaš srednje prvič, je vse 'zastonj, ker vsaka druga iz-raste vnovič. Tedaj je malo upa, da bi kdo rešil zaprto devico.« »Jaz jo bom,« pravi Vrtomir in kri mu šine v lica. »Imaš že kaj zaslug za domovino in svojega bližnjega?« vpraša starček resno. »Jako .malo, žalibog!« odgovori Vrtomir. »Tedaj se ne drzni rešiti device, kajti ona je namenjena le junaku, ki je spolnil vse dolžnosti svoje in zaslužil tako srečo, kakoršna ga čaka na strani najkrasnejše ženske.« Vrtomir se spominja svoje prisege in vmolkne. Starček nadaljuje: »Berem ti na obrazu, da te še nekaj teži. Razodeni mi svoje skrivnosti, morda ti bo svet skušenega sivca v korist.« Vrtomir mu pove vso zgodovino svojega -življenja, ktera je nam že znana. Ko je bil končal, poprime zopet starček besedo: »Tedaj imaš res lepo in važno nalogo pred sabo. Spolni obljubo, poiši mater in sestro, pokopaj kosti očetove na blagoslovljenem mestu, potem se vrni in ako vbiješ pošast, naj ti bo za plačo devica. Da prideš brez nevarnosti iz gošave tega gozda, ti tam tu zeliše, ktero odpodi zmaja.« Pri teh besedah mu da starček suho :»ero. Vrtomir se mu prisrčno zahvali za vse, kar mu je povedal in s čemer mu je Dogtregel, se poslovi in odide po stezici tik lereče Bistrice. Prstan. Časi, v kterih se je godila naša povest, bili so jako nemirni. Vladala je le pest, kjer je bila moč, tam je bila tudi pravica, kajti najmočnejši je bil gospod. Nemško kraljestvo, kteremu je bila prišteta Kranjska dežela, napadali so surovi in neusmiljeni, krvo-željni Turki v velikih četah in so drli pozneje celo do Dunaja. Ni bilo tedaj čuda, da kralji nemški niso se pečali toliko z notranjimi zadevami, kakor z vnanjimi sovražniki. Po vsi deželi bilo je veliko vtrjenih gradov, kterih posestniki so se radi ravsali, bodi si iz resnega vzroka ali pa zavoljo dolgega časa in plena. Tedaj napovedovali so si boj med sabo ali pa se tihoma napadali, ropali in zažigali gradove in lovili ali morili prebivalce. Na Kranjskem stala sta tik Save na strmih gričih gradiča; nju posestnika sta se davno že gledala nevošljivo in pisano, kajti vedno je bil prepir zavoljo lova, plače, ktero so dajale ladije na Savi itd. Vendar ta srd bi se ne bil še vžgal do plamena, in še le ko neko noč hlapci grajšaka Pankraca odpeljejo nov čoln Mangarta, je ogenj v strehi: Mangart napove svojemu sosedu boj. Prav v tem času pride Vrtomir v te kraje ter se oglasi pri Mangartu, da bi prenočil in skrivaj tudi iskal sled svojih zgubljenih žlahtnikov. Vitez ga vljudno sprejme in mu v pogovoru omeni tudi svoje homa-tije s Pankracem. Vrtomir mu ponudi svojo pomoč in vstreže s tem Mangartu, kteri je potreboval še nekaj hrabrih mečev. Ko se pogovarjata po večerji pri majolki Mkega dolenjca, zatrobi nenadoma čuvaj. Vse skoči na noge in dere na dvoriše, a v i^m hipu so obsuti že vsi z veliko množico sovražnikov. Pankrac je bil namreč napadel