Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Nanika Holz
IZVLEČEK: V prispevku sta podana pregled glagolov, povezanih z govornimi dejanji, in njihova obravnava v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
ABSTRACT: The article brings an overview of the verbs describing speech acts and discusses their presentation in the Dictionary of Standard Slovenian.
1 Uvod
Prispevek v skrajšani obliki predstavlja problematiko, ki sem jo obravnavala v diplomski nalogi1 z enakim naslovom. Gradivo je bilo zbrano po izdaji slovarja v eni knjigi (1994), saj v času zbiranja SSKJ še ni bil javno dostopen v elektronski obliki. Izhodiščno gradivo so predstavljale vse glagolske iztočnice; osnovni pogoj za izbor glagolov pa je bil, da opisujejo dejavnost pri tvorjenju besedil, ki se prenašajo po slušnem prenosniku (tj. govorno dejavnost). Pregledovanje slovarskih razlag in ponazarjalnega gradiva je pokazalo, da razmejitev med slušnim in vidnim prenosnikom ni vedno ostra; prav tako se lahko govorna dejavnost {govoriti, reči, praviti) druži ali prekriva z mišljenjem (dejati1, dolžiti, izmodriti), pisanjem (citirati, očrtati, opisovati) in delovanjem ali vedenjem (bahati se, diplomatizirati, miriti) - zato ne preseneča dejstvo, da mnoge tradicionalne slovnice vzporedno obravnavajo glagole rekanja in mišljenja, saj jih poleg enakih ali zelo podobnih skladenjskih vzorcev druži še delno pomensko prekrivanje.
2 Glagoli rekanja v teoriji govornih dejanj
2.1 Raziskovanje govornih dejanj2 seje po drugi svetovni vojni razmahnilo predvsem na angleškem govornem področju. Za začetnika te teorije štejemo fîlozo-
1 Naloga je bila pripravljena pod mentorstvom prof. dr. Jožeta Toporišiča.
2 Glede rabe izraza govorno dejanje oz. govor(jenje) prim. M. Križaj Ortar, Spremembe v publicističnem poročanju o prvotnih govornih dogodkih v Sloveniji med 1945 in 1996. Jezik in čas, Ljubljana 1996, 158.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
3 Prevajalec Austinovega dela se je odločil le za podomačenje angleških izrazov, zato v oklepajih navajam možna slovenska poimenovanja.
fa in jezikoslovca J. L. Austina, kije poskušal razvrstiti govorna dejanja na osnovi performativnih (izvršilnih) glagolov. Izrekanje teh glagolov naj bi pomenilo tudi izvajanje izrečenega; zanje je značilno, da nastopajo v 1. osebi ednine, v sedanjem času, povednem naklonu in tvornem načinu. Austin (1990, 126-139) je govorna dejanja razvrstil v 5 skupin:
a) Verdiktivi (presojevalnikiV mu pomenijo izrekanje presoje, ocene, mnenja (to ponazarja s sojenjem na športnih tekmovanjih ali v sodni dvorani) - izrečene sodbe so lahko resnične ali neresnične, utemeljene ali neutemeljene, pravične ali nepravične. Glagoli, kijih navaja za to skupino, so npr. določiti, presoditi, oceniti, oprostiti, obsoditi.
b) Eksercitivi (spodbujevalniki. velevalniki) predstavljajo izrekanje odločitve za delovanje na določen način ali proti njemu, torej izrekanje, da naj nekaj bo tako, da naj naslovnik določeno dejanje opravi oz. ga ne opravi, pač v skladu s privolitvijo ali odklonitvijo. Za zgled so navedeni glagoli kot npr. odsloviti, ukazati, rotiti, siliti, razglasiti, terjati, svetovati, moledovati, priporočiti.
c) Komisivi (zavezovalniki) nalagajo tvorcu, da mora delovati na določen način; našteti so npr. obljubiti, predlagati, priseči, zagotavljati, izreči se, nasprotovati, zakleti se, privoliti.
č) Behabitivi (odzivalniki) opisujejo odzive na obnašanje in odnos drugih, tj. opravičila, zahvale, sočustvovanje, pozdrave, želje, izzive. Navedeni so glagoli opravičiti se, obžalovati, čestitati, grajati, pritoževati se, posloviti se, nazdraviti, želeti, nasprotovati itd.
d) Ekspozitivi (razpostavniki) nastopajo v govornih dejanjih, v katerih razvijamo poglede, izpeljujemo argumente, pojasnjujemo rabo. To skupino členi avtor še na 7 podskupin, navaja pa npr. glagole (1)pritrditi, zanikati, opisati; (2)pripomniti, omeniti; (3) obvestiti, povedati, praviti, odgovoriti, zavrniti, vprašati; (4) izpovedati, poročati; (5) dopustiti, strinjati se, pomišljati si, oporekati; (6) popraviti, argumentirati; (7)preiti k, interpretirati, definirati, razlagati, formulirati, sklicevati se.
V vseh petih skupinah nastopajo poleg glagolov in izrazov mišljenja predvsem glagoli rekanja - med ekspozitivi so v 3. podskupini navedeni prav tipični predstavniki te vrste.
Razvidno je, da vsi našteti glagoli in izrazi kažejo določen odnos do vsebine povedanega in do naslovnika; ta odnos vzpostavlja razmerja, iz katerih izhaja razvrstitev govornih dejanj. Če ponovno pogledamo Austinove skupine, ugotovimo, da tvorec v teh razmerjih nastopa v enem od naslednjih položajev:
a) naslovniku z izrekanjem posreduje svojo odločitev, presojo;
b) naslovniku po svoji presoji priporoča ali odsvetuje;
c) sam se zavezuje k določenemu ravnanju, obnašanju;
č) odziva se na okoliščine ali na to, kar se dogaja naslovniku/tretji osebi, ali na početje naslovnika/tretje osebe;
d) pojasnjuje svoje poglede, razloge.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
4 J. R. Searle, A Classification of Elocutionary Acts. Language in Society, 5, 1976, 1-23.
5 Zaradi prekrivanja s poimenovanjem glagolske oblike bi bilo morda primerneje velevalniki.
6 Th. Ballmer, W. Brennenstuhl, Speech Act Classification. A Study in the Lexical Analysis of English Speech Activity Verbs, Berlin 1981.
7 Avtorica sicer uporablja izraz sporočevalec, vendar sem se zaradi poenotenja odločila za izraz tvorec.
8 Prim. J. Toporišič, Slovenski jezik in sporočanje 1, Maribor 1996, 199-200. V razdelku o stalnih oblikah jezikovnega sporočanja obravnava avtor tudi besedilne vloge, in sicer tri glavne in tri stranske. Glavne so: prikazovalna (pri drugih avtorjih zasledimo še predstavitvena, spoznavna/kognitivna, simbolična, zaznamovalna/denotativna, nanašalna/referenč-nd), razodevalna (ekspresivna, čustvenostna) in vplivanjska {pozivna/apelativna, impresivna, velevanjska, konativna) vloga; stranske pa so: govornostnikova (slikovna, fatična), lepotna (estetska) in ojezikovna (metajezikovna) vloga.
Avtor seje zavedal, da prihaja do prekrivanja skupin in da lahko kar nekaj glagolov nastopa v več skupinah, saj je raba tista, ki določa, kateri pomen glagola je v besedilu površinsko izražen.
2.2 Z didaktičnega vidika je teorijo govornih dejanj ter vlogo in pomen glagolov rekanja pri nas obravnavala zlasti O. Kunst Gnamuš (1984, 56-66, 151-152). Pri razvrstitvi govornih dejanj je upoštevala tudi dognanja nekaterih drugih raziskovalcev - poleg Austina so to predvsem J. R. Searle, Th. Ballmer in W. Brennenstuhl.
2.2.1 Searle4 je, podobno kot Austin, oblikoval pet razredov govornih dejanj: izjavniki (assertives) sporočajo o dejanskih stanjih, velelniki5 (directives) so tvorcev poskus vplivanja na naslovnika, ki naj bi dejanje opravil oz. opustil, komi-sivi (comissives) imajo enako vlogo kot pri Austinu - tvorec se z njimi zavezuje, da bo sam opravil oz. opustil določeno dejanje, izrazniki (expressives) podajajo duševna stanja in občutja, dejavniki (declaratives) pa združujejo tista govorna dejanja, pri katerih izrekanje pripelje do udejanjenja, torej izvršilnike kot so krstiti, izobčiti, napovedati.
2.2.2 Ballmer in Brennenstuhl6 sta oblikovala samo tri skupine govornih dejanj: opisniki (representatives) zastopajo prikazovalno, izrazniki (expressives) razodevalno in velelniki (directives) vplivanjsko vlogo jezikovnega znamenja. Storila pa sta še korak naprej in razvrstila glagole za izražanje govornih dejanj glede na pomen - nista se več omejevala samo na izvršilne glagole, ampak sta poleg glagolov za poimenovanje govornih dejanj - npr. vprašati, ukazati, prositi - upoštevala tudi take kot lagati, nadlegovati, prosjačiti, šepetati, mrmrati, kričati. Pri zadnjih uporabljamo za uresničitev govornega dejanja druga sredstva, saj zaznamujejo le vrsto govorne dejavnosti, njen namen ali učinek.
2.2.3 Za izražanje vplivanjske vloge sporočila se poleg izvršilnih glagolov uporabljajo še slovnična sredstva, npr. besedni red, stavčna intonacija, glagolski naklon, tako da govornih dejanj ni mogoče sistematično urediti le z razvrščanjem glagolov rekanja in mišljenja. Ob tej ugotovitvi seje O. Kunst Gnamuš odločila za razvrstitev po sporočilnih (sporočanjskih) namenih, kakršne želi udejanjiti tvorec.7 Predstavljene so štiri skupine: (1) govorna dejanja s predstavitveno sporočilno vlogo, (2) govorna dejanja z usmerjevalno sporočilno vlogo, (3) govorna dejanja z zavezovalno sporočilno vlogo in (4) govorna dejanja z izrazno sporočilno vlogo.8
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Na osnovi sporočanjskega namena so razvrščeni tudi glagoli rekanja, in si-^ cer na glagole zatrj evanj a, vpraševanj a, odgo varj anj a, vele vanj a in obljublj anj a - to ^ so osnovne skupine; poleg tega lahko ti glagoli opisujejo način govorjenja (kot taki ^ so lahko nevtralni ali čustveno obarvani, npr. kričati : rjuti) ali pa gibanje oz. delo-^    vanje, ki poteka hkrati z govorjenjem.
C 2.3 Tudi drugod na slovanskem jezikovnem območju so se raziskovalci po-
^ svečali glagolom rekanja in teoriji govornih dejanj. Na Češkem seje s tem ukvarjal r* predvsem O. Soltys, ki je svoja spoznanja objavil v razpravi Verba dicendi a meta-©    jazykovâ informace (1983).
^ Pojem metajezikovne vloge je v jezikolovje vpeljal strukturalist R. Jakob-
^ son,9 njegova shema sporočanja in iz nje izhajajoča razporeditev jezikovnih vlog pa ^    sta Soltysu služili kot izhodišče za razvrščanje jezikovnih sredstev.
Po opredelitvi metajezikovne vloge v prvem poglavju je avtor v naslednjem N poglavju postavil hipotezo, da glagoli rekanja vsebujejo podatke, ki jih je mogoče > razbrati iz pomenske analize in jih lahko štejemo za metajezikovne. Za preverjanje hipoteze je bilo izpisano češko jezikoslovje tako, da sta upoštevana sinhroni in dia-^ hroni pregled glagolov rekanja, ta zbirka pa je bila dopolnjena še z izpisi drugih & raziskovalcev, s podatki iz frekvenčnega slovarja10 in s stilistično opredelitvijo, ce-7$ loten korpus pa je bil preverjen še s slovarjem knjižnega jezika.11 Pri izpisovanju je ^ avtorju kot kriterij služila definicija glagolov rekanja F. Daneša, ki izhaja iz skladenjske vloge teh glagolov.12 m Ob pregledu zbranega gradiva je Soltys ugotovil, da se največ glagolov re-
„     kanja pojavlja v izpisih iz pripovedne proze, leposlovja za mladino in dramatike, manj jih je v pesmih, zapisih govora in publicističnih besedilih, najmanj pa v stro-^    kovni in znanstveni literaturi.
^° V tretjem poglavju je Soltys razvrstil zbrane glagole rekanja glede na vsebo-
^ vane metajezikovne podatke - analiza je potrdila, da so ti glagoli res sredstva za posredovanje metajezikovne vloge, kar pomeni, da prenašajo zelo pomembne podatke o jeziku, govoru (realizaciji jezika) in o govornem dejanju. Kar 84 % izpisanih glagolov se pojavlja v spremnih stavkih, zato se je avtor posvetil tudi vlogam teh stavkov v besedilu in ugotovil, da spremni stavek in dobesedni navedek tvorita celoto. Spremni stavek namreč vsebuje tiste podatke, s katerimi se smiselno dopolni vsebina dobesednega navedka, in tako skupaj postaneta samostojna enota znotraj besedila. Soltys je nato ob primerih pokazal, kako se lahko obvezne sestavine spremnega stavka na različne načine nadomestijo oz. izpustijo. Kot obvezne sestavine, ki jih prinaša spremni stavek, štejemo poleg glagola rekanja (tj. glagola, ki izraža govorno dejavnost) še podatek o tvorcu in naslovniku, medtem ko podatek o načinu sporočanja ali okoliščinah ni nujno sestavni del spremnega stavka. Soltys prikazuje
9 R. Jakobson, Linguistics and Poetics. Style in Language, London 1960, 350-377.
10 Gre za tipkopis H. Šindlerove Seznam najfrekvenovanejsich sloves, ki gaje 1. 1968 pripravila na Karlovi univerzi v Pragi.
11 Slovnik spisovného jazyka českeho, Praga 1960-71.
12 F. Danes, Verba dicendi a vypovedni funkce. Studia slavica Pragensia, Praga 1973, 115-94       125.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
13 Kot preskus za glagole rekanja v ožjem smislu navaja Gren na str. 22 tvorbo nesprejemljivih tavtologij tipa *Jan powiedzial môwiqc, szeptal môwiqc, medtem ko pri glagolih rekanja v širšem smislu do takih tavtologij ne pride, npr. Xpoinformowai nas o tym môwiqc tylko dwa slowa: »To koniecl«. Pri zadnjih je mogoče uporabiti tudi drug prenosnik, npr. Poinformoval nas listownie, pri prvih pa ne: *Szepnqt nam listownie.
zamenjavo oz. izpust teh sestavin v šestih korakih: (1) Tvorec ali naslovnik sta kot obvezni sestavini zastopana z metaforo ali metonimijo: »Mohli bychom bytprätele,« vikalo jeji oko. (2) Namesto obveznih sestavin so opisane kretnje ali drža: Karel se mu uklonil: »...«Mäval nad nim rukou: »...« (3) Obvezne sestavine zamenjuje opis dejanja: Klâra vbëhla dopokoje: »Kde je Jiri?« (4) V spremnem stavku so opisane okoliščine: Mraky se zlovëstné kupily: »Budeme muset jit domû, abychom nezmo-kli.« (5) Prikazan je kraj dogajanja: Od obzoru k obzoru se rozprostirala pole: »Jak se citiš?« (6) Vse sestavine so opuščene, nastopa t. i. ničti spremni stavek. »Neza-pomeh!« Vlak odjizdêl a Jiri mäval rukou. (Soltys 1983, 94-95)
V zadnjem poglavju so najprej opisane vloge spremnih stavkov v besedilu: določevalna, opisna (predmetna ali metajezikovna), povezovalna, sobesedilnoorien-tacijska, navezovalna (ali napovedovalna) ter uvajalna - zadnji izraz je dejansko nadrejen vsem prej naštetim in hkrati poimenuje osnovno vlogo spremnih stavkov. Sicer pa je avtorja zanimalo predvsem, ali je rekanjske glagole mogoče uporabiti kot besedilne določevalnice. Primerjalni izpis dveh leposlovnih del je pokazal, da je to mogoče: nevtralni glagoli kot mluvit, odpovédêt, ptat se, fici, souhlasit so bili uporabljeni v prijateljskem pogovoru, zazanamovani, npr. bourit, jâsat, kričet, od-seknout, vfeštet pa v prepiru (Soltys 1983, 121-122).
Avtorje v razpravi deloma upošteval teoretična dognanja svojih predhodnikov (npr. Austina, Searla, Jakobsona, Bühlerja), večina dela pa temelji na analizi izpisanih (leposlovnih) besedil. Ob slovarjih je Soltys preučeval posamezne glagole; znotraj besedila je raziskoval vlogo spremnih stavkov in dobesednih navedkov ter ugotovil, da ti v besedilu ustvarjajo zaključene enote, ki se osamosvajajo, po drugi strani pa imajo spremni stavki (in z njimi glagoli rekanja) povezovalno vlogo, saj dele proznega besedila povezujejo v novo celoto.
2.4 Glagole rekanja je podrobno obravnaval tudi Z. Greh v delu Semantyka i skladnia czasownikôv oznaczaj^cych akty mowy w jçzyku polskim i czeskim (1994). Razprava se navezuje na Soltysovo, saj je avtor po metodologiji kontrastiv-ne analize soočil glagole rekanja v poljščini in češčini, predvsem njihovo pomensko stran in skladenjske vzorce, v katerih se pojavljajo. Tako je želel shematično prikazati pomensko polje govora in izdelati za oba jezika uporaben tipološki model glagolov, ki označujejo govorna dejanja; upošteval je tako glagole rekanja v ožjem smislu (verba dicendi sensu stricto) kot glagole rekanja v širšem smislu (verba dicendi sensu largo).13 Glagoli rekanja v ožjem smislu so tisti glagoli, ki označujejo predvsem tvorjenje besedil in sporočanje podatkov s pomočjo govorjenega jezika; glagoli rekanja v širšem smislu pa so tisti, ki označujejo sporočanjske procese sploh - tu uporabljeni kod (vez) ni nujno jezikovni oz. prenosnik ni slušni.
Ob analizi gradiva je Greh oblikoval štiri skupine glagolov, ki označujejo govorna dejanja:
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
a) Nevtralni glagoli rekanja v ožjem smislu, ki označujejo izključno rabo ^    jezikovnega koda in slušnega prenosnika (môwic).
^ b) Glagoli rekanja v ožjem smislu, ki označujejo način govorjenja. To so
^ eliptični glagoli, nastali po metonimiji (môwic szeptem —> szeptač) ali metafori (szcze-^ kač jak pies —> szczekač). Tako kot pri prvi skupini sta nujna jezikovni kod in slušni O    prenosnik.
cw c) Glagoli rekanja v širšem smislu, katerih vloga je uresničitev sporočanj-
skega dejanja. Nujna je raba jezikovnega koda, prenosnik pa je lahko slušni ali O    vidni (oznajmič).
4* č) Glagoli, pri katerih nastopa raba jezika kot spremljevalna dejavnost; ta je
^ lahko bolj, manj ali enako pomembna v primerjavi z drugo dejavnostjo, ki jo glagol ^    zaznamuje (požegnač sie). Jezikovni kod je pri tej skupini zamenljiv z drugim in ni
odvisen od prenosnika. N Pri izdelavi tipološkega modela glagolov rekanja za poljski in češki jezik je
î> Greh ugotovil precej podobnosti pri pomenih; večje razlike so se pokazale pri skla-*d    denjskih vzorcih (vezljivost, odprta delovalniška mesta).
« Poleg navedenih razprav o govornih dejanjih in glagolih, ki ta dejanja opisu-
^    jejo, obstaja še vrsta prispevkov s to tematiko, tako na germanskem (predvsem an-
glo-ameriškem) kot na slovanskem jezikovnem območju. Nekateri raziskovalci so ^    se oprli na filozofska izhodišča, drugi so se posvetili psihološki in sociološki strani
govornih dejanj, tretji so preučevali jezikovno gradivo, zbrano v proznih besedilih m in slovarjih. Različni pristopi kažejo, da je področje govornih dejanj in z njimi #     povezanih glagolov rekanja zelo razčlenjeno in ga je mogoče preučevati pomeno-
slovno, skladenjsko, stilistično, slovaropisno, sociološko itd. oziroma v povezavi
dveh ali več strok.
3 Razvrstitev glagolov rekanja po pomenih v SSKJ
Pri določanju rekanjskih glagolov sem izhajala iz razlag in ponazarjalnega gradiva v SSKJ, zato sem najprej primerjala geselske članke pri iztočnicah govoriti, reči, vprašati, odgovoriti, povedati, praviti in pripovedovati. Razlage in ponazar-jalno gradivo naštetih glagolov sem uporabila kot kriterij pri iskanju preostalih glagolov rekanja, poleg tega pa sem pri zbiranju preverjala še, ali je posamezen glagol mogoče uporabiti v spremnem stavku premega govora in ali dejavnost, poimenovana s tem glagolom, pomeni prenašanje jezikovnih sporočil po slušnem prenosniku. Seveda tudi pri t. i. osnovnih glagolih rekanja oz. glagolih rekanja v ožjem smislu vsi pomeni ne označujejo govorne dejavnosti (tj. tvorjenja besedil za slušni prenosnik), npr. govoriti je v 3. pomenu razložen z 'znati, obvladovati jezik, zlasti v govorjeni obliki' (drugače je pri glagolih francozovati, hrvatiti, nemčevati, ki so razložljivi z 'govoriti [tuji] jezik'). Reči je v 8. pomenu glagol mišljenja (razložen z 'misliti, meniti'), kar je primer za prehajanje govorne dejavnosti v mišljenjsko (lahko je tudi obratno), s čimer se poleg pomenoslovja ukvarja še psiholingvistika.14
96
14 Prim. Speech Acts: Fiction or Reality?, ur. I. Ž. Žagar, Ljubljana 1990.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
15 Poimenovanje skupin je povzeto po Grehovi razpravi, kriteriji za razvrščanje pa temeljijo na razlagah pomenov v SSKJ.
Podobno glagol vprašati v 1. pomenu lahko označuje tudi rabo pisnega prenosnika, odgovoriti v 2. pomenu petje, izraziti v 1. pomenu pa še pisno sporočanje ali sporočanje s kretnjami.
V razdelku o glagolih rekanja v teoriji govornih dejanj je prikazanih nekaj različnih načinov razvrščanja govornih dejanj in z njimi povezanih glagolov rekanja. Glagole rekanja iz SSKJ je po razlagah in ponazarjalnem gradivu (tj. po pomenih) mogoče razvrstiti v dve večji skupini: na eni strani so glagoli rekanja v ožjem smislu, na drugi pa glagoli rekanja v širšem smislu.15 Pri razvrščanju v skupine in znotraj njih je vedno upoštevan le en pomen, podpomen oz. pomenski odtenek posameznega glagola, zato se lahko isti glagol pojavi v več podskupinah, pač glede na to, katero pomensko sestavino zaznamo kot najbolj pomembno.
3.1 Glagoli rekanja v ožjem smislu
Med glagole rekanja v ožjem smislu prištevam tiste, ki poimenujejo predvsem dejavnost za tvorjenje besedil samo in kažejo na rabo slušnega prenosnika. Navznoter jih členim na tri skupine (primeri so pri vseh skupinah navedeni v abecednem redu):
a) osnovni nezaznamovani glagoli, npr. govoriti, odgovoriti, praviti, pripovedovati, reči, vprašati;
b) zaznamovani glagoli s pomenom osnovnih glagolov, npr. barati star., cmev-kati slabš., čivkati slabs., gagati pog., slabs., kvakati nizko, peti ekspr., regljati slabš., zakrakati slabš.;
c) glagoli (nezaznamovani in zaznamovani) z dodatnim podatkom o načinu izvajanja dejavnosti za tvorjenje besedil, npr.:
• za tiho govorjenje: momljati, mrmljati, mrmrati, šepetati, šepniti, zapresti;
• za glasno govorjenje: dreti se, javkati, klicati, kokodakati, kričati, tuliti, vreščati;
• za posebnost oz. napako v izgovoru: fofljati, gognjati, grkati, jecljati, sesljati;
• za živahno, lahkotno ali brezskrbno govorjenje: čebljati, čebrnjati, čevr-Ijati, drobiti, gostoleti;
• za jezno, zadirčno govorjenje: bevskati, lajati, regljati, renčati, revskati;
• za nerazločno govorjenje: godljati, godrnjati, golčati, gondrati, momljati, mrčati.
3.2 Glagoli rekanja v širšem smislu
V skupino glagolov rekanja v širšem smislu uvrščam vse tiste glagole, pri katerih se po eni strani govorna dejavnost prepleta z mišljenjem, vedenjem, kretnjami ali premikanjem, po drugi strani pa kažejo na rabo tako slušnega kot vidnega prenosnika - torej opisujejo splošne sporočanjske procese. Pogosto so v SSKJ pomeni glagolov v tej skupini razloženi po obrazcih 'izražati/izraziti kaj', '(z besedo/ besedami, z govorjenjem) delati/narediti kaj'. Naj naštejem večje pomenske skupine:
a) sporočati določeno vsebino sploh (prikazovalni/razpostavni glagoli): avi-zirati, javiti, najaviti, napovedati, naznaniti, obvestiti, odpovedati, opozarjati, opra-
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
videvati, osvestiti, ovaditi, oznanjati, pojasniti, priglasiti, prijaviti, priznati, razglasiti, razkriti, razlagati, razodeti, razširiti, seznaniti, spominjati, sporočiti, telefonirati, utemeljevati, zatožiti, zavajati, zavračati;
b) izražati mnenje, prepričanje, stališče, oceno (presojevalni glagoli):
•na splošno: deklarirati, demantirati, izjasniti se, izjaviti, izreči se, manifestirati, negirati, obdolžiti, oceniti, odpovedati se, priznati, razsoditi, svetovati, tajiti, trditi, zanikati, zavračati;
• pohvalno, pozitivno: dvigati, hvaliti, izdvajati, komplimentirati, laskati se, nahvaliti, pohvaliti, poveličevati, renomirati;
• pohvalno o samem sebi ali svoji lastnini, negativno: bahati se, bahatiti se, hvaliti se, imenititi se, izprsavati se, izprsiti se, koračiti se, korajžiti se, napenjati se, napeti se, naraščati se, postaviti se, postavljati se, razpršiti se, sračiti se, trkati se;
• kritično, negativno: kritizirati, mesariti, obdelati, obdelovati, obgodrnjati, obregati se, otresati se, ožigosati, udariti;
• žaljivo, sramotilno: blatiti, difamirati, klevetati, mazati, natolcevati, ob-metati, obrekovati, odrekati, ogovarjati, ogrditi, oklevetati, onečastiti, one-čediti, opljuvati, opravljati, osirati, osramotiti, osrati, osvinjati, ozirati, raz-žaliti, sramotiti, umazati, žaliti;
c) izražati zavezanost k čemu (zavezovalni glagoli): obljubiti, obljubljati, priseči, priveriti se, veriti se, zakleti se, zaklinjati se;
č) izražati prošnjo, željo, zahtevo (velemo-želelni vplivanj ski glagoli):
• na splošno: apelirati, naročati, odrediti, opominjati, opozarjati, pritiskati, prositi, sklicati, terjati, urgirati, voščiti, zahtevati, zaprositi, želeti;
• vsiljivo: beračiti, gnjaviti, krni/lati, lotiti se, moledovati, nadlegovati, napasti, navijati, obdelati, obdelovati, pregovarjati, pritiskati, privijati, prosjačiti, rotiti;
d) izražati spodbudo (spodbujevalni vplivanj ski glagoli):
• pozitivno: bodriti, hrabriti, junačiti, korajžiti, navijati, opogumiti, opogumljati, osrčevati, podžgati, spodbadati, spodbujati, srčiti, tolažiti;
• negativno: dražiti, hujskati, izzivati, kujonirati, kuriti, nahujskati, nakačiti, podžgati, provocirati, razdražiti, ščuvati;
e) izražati nestrinjanje, nezadovoljstvo, jezo (zavračalni vplivanjski glagoli): gnevatise, groziti se, hreniti se, ihtiti se, jajcati se, jeziti se, kozitise, kregati se, kričati, lužiti, mrmrati, nadevati, nergati, oblagati, obregati se, okrcati, okrtačiti, opitati, opominjati, ošvrkavati, otresati se, ozmerjati, ozirati, pestiti, razkoračiti se, regniti, rentačiti, repenčiti se, robiti, rohneti, rojiti, rotiti se, sporeči se, spotakniti se, spovedati, sršiti se, špotati, togotiti se, ujedati se, vpiti;
f) z govorjenjem (glagoli izpolnitve namena):
• skušati kaj doseči, dobiti: lagati, oblegati, obletavati, sitnariti, žareči, zavzemati se;
• kaj doseči, dobiti: izbarantati, izberačiti, izbrbati, izciganiti, izcuzati, izgovarjati si, izgovoriti, izlagati, izlisjačiti, izprositi, izspletkariti, izvabljati, izviti, izvleči, izzvijačiti, izzvitorepiti, nagnati, naprositi, priklicati, priprosi-ti, privabiti, razganjati, razpoditi, vbiti, zavajati, zbobnati;
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
• zadostiti potrebi po čem: izbruhati, nabrbrati se, načebljati se, načvekati se, nagovoriti se, naklepetati se, nakleti se, nakričati se, napridigati se. H glagolom rekanja v širšem smislu lahko prištejemo še take s pomenom 'premikati se ob govorjenju' (načeloma so to glagoli premikanja), npr. doprašati se, prigodrnjati, priprašati se, prirentačiti, prirobantiti, priščebetati, pristokati, in take, ki nastopajo v vlogi rekanjskih glagolov v oslabljenem pomenu, npr. dati, iznesti, nameniti, obsipati, postaviti, ali po izpustu (elipsi), npr. končati, nadaljevati, skleniti, začenjati, začeti.
4 Tematske skupine glagolov rekanja
Glagole rekanja je mogoče razvrščati tudi po drugih skupnih lastnostih. Naj kot primer prikažem tri take skupine glagolov. Pri vsaki skupini najprej navajam značilnosti, na osnovi katerih se glagoli združujejo, sledi razdelitev na podskupine (po razlagah v SSKJ), na koncu pa so po abecedi navedeni vsi glagoli iz posamezne skupine.
4.1 Glagoli s kvalifikatorj em lingvistično
Teh 13 glagolov sodi med strokovno izrazje s področja jezikoslovja. Zaznamujejo predvsem prvine iz glasoslovja (artikulirati, elkati, švapati) in naglasoslov-ja (akcentuirati, akutirati, cirkumflektirati, naglaševati). Pomensko jih lahko razložimo s tremi obrazci:
a) izgovarjati sploh: artikulirati, izgovarjati,izgovoriti;
b) izgovarjati značilni glas: akati, elkati, okati, švapati;
c) izgovarjati glas ali glasove na določen način: akcentuirati, akutirati, cirkumflektirati, naglaševati, slekati.
Glagoli: akati, akcentuirati, akutirati, artikulirati, cirkumflektirati, elkati, izgovarjati, izgovoriti, izpahovati, naglaševati, okati, slekati, švapati.
4.2 Glagoli, ki opisujejo posebnosti v izgovoru
Ta skupina 25 glagolov označuje poseben, navadno nepravilen način izgovora (z vidika normiranega govora) posameznega glasu ali celih besed ali večjih besedilnih enot; te nepravilnosti so lahko posledica prirojene napake (jecljati), nesreče (jecati), pijanosti (sesljati) ali strahu, zadrege (jecati), lahko pa so popolnoma normalen pojav v posameznem narečju (pogrkovati; prim, še slekati in švapati). Po razlagah jih je mogoče razdeliti v pet skupin:
a) izgovor s prizvokom glasu f: faflati;
b) izgovor z nosljanjem: gognjati, hohnjati, nosljati;
c) izgovor glasu r v zadnjem delu ustne votline: grkati, pogrkovati;
č) zamenjavanje sičnikov s šumevci in obratno: sesljati, šušnjati; sesljati, zezljati;
d) sunkovit izgovor s ponavljanjem zlogov: jecljati, zajecati.
Glagoli: fafljati, gognjati, grkati, hohnjati, izjecati, izjecljati, jecati, jecljati, nosljati, pogrkavati, pogrkniti, pogrkovati, pojecljavati, ponosljati, posesljati, sesljati, sesljati, šušljati, šušnjati, zahohnjati, zajecati, zajecljati, zanosljati, zaseslja-ti, zezljati.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
4.3 Glagoli, ki opisujejo govorjenje in živalsko oglašanje ^ Na splošno bi te glagole lahko označili kot posnemovalne, saj poskušajo čim
^ bolj natančno podati zvočno podobo oglašanja. V SSKJ je 189 takih glagolov, vrstni M red pomenov (človeško govorjenje/oglašanje : živalsko oglašanje) ni enak pri vseh ^ glagolih - človeško je na primer na prvem mestu pri brbljati, čebrnjati, kričati, živalca sko pa pri bevskati, gagati, kvakati. Po razlagah pomenov, ki se navezujejo izključno na živalsko oglašanje, je mogoče zbrane glagole razdeliti v naslednje skupine:
a) razlaga navaja splošen opis oglašanja: 'dajati [X] glas/glasove' ali 'ogla-O    sati se z [X] glasom/glasovi', kjer je X lastnostni pridevnik, npr. cvileč, odsekan,
tanek (cmevkati, javkati, lajati, mrčati, presti); ^ b) razlaga navaja določen glas (tj. posnemovalni medmet), s katerim se žival
^     oglaša (ceketati, gagati, kokotati, meketati, rigati);
c) razlaga navaja oglašanje z glasom, ki je zapisanemu glasu (posnemovalca    nemu medmetu) podoben (sikati, žežnjati).
> Drugo in tretjo skupino druži razlaga, ki dejansko navaja posnemovalni med-
»ö    met, le daje v SSKJ namesto tega poimenovanja uporabljen izraz 'glas', i—< Zanimivo je, da je največ primerov s ptičjim oglašanjem; od posameznih
^    živali je največ primerov za psa, sledijo mu medved, maček, kokoš, žaba, muren; veliko živali se pojavi samo enkrat, npr. tiger, veverica, ovca, sova. Zbrani glagoli tako opisujejo poleg človeškega govorjenja še oglašanje drugih sesalcev, ptičev, žuželk, plazilcev in dvoživk. Pomeni za človeški govor so ali neoznačeni, npr. cvi-m    liti, čebljati, čebrnjati, godrnjati, klicati, vabiti, ali pa označeni z: # a) pomenskim kvalifikatorjem (preneseno: grleti);
b) stilno-plastnim kvalifikatorjem (knjižno: ruliti, vzkrikati, zaruliti; nareč-no: jaskati, lajati, sračiti se, ščeketati, večati; narečno primorsko: njuriti; narečno
^    vzhodno: mrčati, regetati, zagolčati);
^ c) ekspresivnim kvalifikatorjem (ekspresivno: brbljati, cvrčati, drobiti, go-
^     dljati, peti, žgoleti, žužnjati; nizko: gagniti, izlajati se, krakati, rigniti; slabšalno:
bevskniti, ceketati, kokotati, meketati, režati, tuliti, žlobudrati);
č) časovno-frekvenčnim kvalifikatorjem (redko: čvrljati, kregati se, kresati;
starinsko: sovkati, udelavati, vriščati, žvrgljati; zastarelo: golčati, grliti);
d) kombinacijo slovničnega in stilno-plastnega ali ekspresivnega kvalifika-torja (prehodno, narečno: lajati; prehodno, ekspresivno:prskati, prskniti; prehodno slabšalno: trobiti, zatrobiti);
e) kombinacijo naštetih kvalifikatorjev (pogovorno, ekspresivno: čivkniti, oblajati, pihati; pogovrno, slabšalno: čukati, gagati; ekspresivno, redko: klopotati, za-klopotati; navadno ekspresivno: klepetati, momljati, zamomljati).
Največ glagolov ima kvalifikatorja ekspresivno oz. slabšalno; nekateri imajo posamezne pomene, podpomene ali pomenske odtenke zaznamovane z različnimi kvalifikatorji, kot na primer čivkati, gosti, žlobudrati (slabšalno in ekspresivno) ter lajati (slabšalno in nizko in prehodno, narečno); če je pomen razložen z nadrejeno sopomenko in ima ta ekspresivni kvalifikator, velja isti kvalifikator tudi za podrejeno besedo, čeprav ni posebej zapisan (bevsniti).16 Zanimivo je, da glagola čebljati
100
16 Prim. Uvod v SSKJ, § 93-112.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
in čebrnjati v prvem pomenu nista označena z ekspresivnim kvalifikatorjem, čeprav pomen ni nevtralen - verjetno gre za nedoslednost pri redakciji geselskih člankov.
Naj opozorim še na nekaj posebnosti in zanimivosti: z eno zvezdico (*) so označeni tisti glagoli, kjer SSKJ navaja primere samo za neartikulirano človekovo oglašanje, torej ne za govorjenje v ožjem smislu, npr. cmevkniti, puhniti; z dvema zvezdicama (**) so označeni tisti glagoli, kjer je v SSKJ živalsko oglašanje prikazano implicitno - opisano je s primero 'oglašati se kot [žival]', npr. dreti se, godrnjati; pri njuriti en sam primer kaže hkrati na človeško in živalsko oglašanje; 'oponašati [žival]' npr. sovkati. Nekateri primeri niso jasni, zato ne moremo ugotoviti, ali opisujejo samo neartikulirano oglašanje oz. samo govorjenje (grleti- lahko artikuliran govor, če primerjamo z gruliti, čebljati). Ponekod SSKJ navaja primere tako za artikulirano kot neartikulirano človekovo oglašanje, npr. cmevkati, čebljati, oglasiti se, zakokodakati). Pri sračiti se naletimo na problem pomenske opredelitve, saj sta v prvi glavni razlagi navedena pomena 'postavljati se', 'bahati se', ki lahko opisujeta tako bahavo govorjenje kot vedenje, v drugi pa 'dreti se' - primer za žival je jasen, medtem ko gre pri pomenskem odtenku verjetno za neartikulirano oglašanje.
Glagoli: bevskati, bévskniti, bévsniti, brbljati, brundati, cekatati, cmevkati, cmevkniti*, cviliti*, cvrčati, cvrkutati, čebljati, čebrnjati, čevrljati, čivkati, čivkniti, čukati, čvrljati, dreti se**, drobiti, gagati, gagniti, godljati**, godrnjati**, golčati, gondrati, gosti, gostoleti, grčati, grkati, grleti, grliti, gruliti, brkati, hropsti, izlajati se, izpeti, jaskati, javkati, javkniti, javskati, kikirikati, klepati, klepetati, klicati, klo-potati, kokodajsati, kokodajskati, kokodajsniti, kokodakati, kokotati, krakati, krak-niti, kregati se, kresati, kričati, krikati, kvakati, kvakniti, lajati, meketati, momljati, mrčati, nalajati, njuriti**, oblajati, oddrobiti, oglasiti se, oglašati se, oponašati, peti, pihati, pihniti, piskniti, pogodrnjati, pogodrnjavati, prepevati, prepirati se, presti, prhniti, prigodrnjati, priklicati, priščebetati, prskati, prskniti, puhati, raz-krakati se, razlajati (se), regetati, regljati, renčati, revsati, revskati, revskniti, rev-sniti, rezgetati, režati, rigniti, rjoveti, rjuti, ruliti*, sikati, sikniti, sopsti, sovkati**, sračiti se, ščebetati, ščebljati, ščeketati, ščekniti, trobiti, tuliti, udelavati*, vabiti, večati, vikati, vreščati, vriščati, vzkrikati *, zabevskati, zablejati, zabrundati, zacviliti*, začebljati, začivkati, zadiratise, zadretise, zagagati, zagolčati, zagosti, zago-stoleti, zagrčati, zagruliti, zahrkati, zahreščati, zahropsti, zajaskati, zajavkati, zakikirikati, zaklepetati, zaklopotati, zakokodajsati, zakokodakati, zakrakati, zakuhati zakruliti, zakukurikati, zakvakati, zalajati, zameketati, zamomljati, zamrčati, zapeti, zapihati, zapiskati, zapresti, zaprhati, zapuhati, zaregljati, zarenčati, zarevsati, zarevskati, zarežati, zarjoveti, zarjuti, zaruliti*, zasikati, zasikniti, zasopsti, zašče-betati, zatrobiti, zatuliti, zavečati, zavijati, zavikati, zaviti, zavreščati, zažgoleti, za-žuboreti, zažvrgoleti, zrigati se, žežnjati, žgoleti, žlobudrati, žuboreti, žužljati, žuž-njati, žvrgljati, žvrgoleti.
5 Pregled glagolov rekanja po besedotvornih skupinah
V Slovenski slovnici so za tvorbo glagolov navedeni naslednji načini (Toporišič 1991, 119-123, 158-169, 286): izpeljava (iz samostalnika, pridevnika, glago-
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
la, medmeta, predložne oz. predslonske zveze), zlaganje in sestavljanje. Tukaj so ^ prikazane tiste skupine oz. podskupine, za katere je bilo med zbranimi glagoli mo-^    goče najti ustrezne primere.
5.1 Izpeljava glagola iz samostalnika ^ Pomeni so:
C a) delati to, kar pove podstava: akcentuirati, frazariti, ovinkariti;
x b) biti to, kar pove podstava: hinavčevati (v SSKJ način vedenja in govorje-
r    nja);
O c) imeti opraviti s tem, kar pove podstava: basniti;
^ č) delati kot tisto (posnemati tistega), kar poimenuje podstava: francozovati,
hrvatiti, italijančiti, nemčevati, nemškovati;
d) govoriti značilno besedo ali glas: dušati se, elkati, primo j duš ati se, prive-riti se, sesljati, šušljati; N e) delovati z lastnostjo podstave: čenčati, gobcati, gobezdati;
> f) delati koga za kaj: bedačiti (v SSKJ razložen z 'neumno govoriti');
g) uporabljati imenovano sredstvo: bičati (prenesen pomen - 'ostro graja-
~ ti').
^ 5.2 Izpeljava glagola iz pridevnika
Primer za to vrsto izpeljave je gostoleti, kar pomeni 'dajati tak glas, kot pove ^    podstava' (v SSKJ 'žvrgoleti', 'peti' -žvrgoletije razložen z 'oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino' in 'živahno, lahkotno govoriti, pripove-m    dovati').
# 5.3 Izpeljava glagola iz glagola
V to skupino sodijo izpeljava nedovršnikov iz dovršnikov in obratno17 ter ^     izpeljava z manjšalnimi, ljubkovalnimi ali slabšalnimi medponami: ^ a) predponska izpeljava dovršnikov iz nedovršnikov: hohnjati    zahohnja-
w    ti, jecljati —> izjecljati, nosljati —>ponosljati, sesljati —> posesljati; ^ b) izpeljava nedovršnikov iz dovršnikov z menjavo glagolske pripone: besé-
diti —> besedovâti, bevskniti —> bévskati, cmevkniti —> cmevkati, dostaviti —> dostavljati;
c) izpeljava predponskih nedovršnikov iz dovršnikov: izgovoriti —> izgovarjati, najaviti    najavljati, pojecljati —>pojecljavati, pogrkati —>pogrkavati;
č) izpeljava nedovršnika iz dovršnika z nadomestnim korenom: reči —> govoriti, praviti (rekatije zastarelo);
d) manjšalno medpono -k- najdemo pri glagolih kokodajskati, proskati in norčkati se (ti glagoli imajo v SSKJ slabšalen pomen);
e) večalno-slabšalne medpone so npr. -anč-, -ast-, -avh-, -ih-, -ič-\ govoran-čiti, hlastniti, zahlastati, pravhati se, sopihniti, udrihati, zasopihati, besedičiti, du-hovičiti, govoričiti, hvaličiti, jezičiti, pleteničiti, umetničiti.
5.4 Izpeljava glagola iz medmeta Tako izpeljani glagoli lahko:
a) posredujejo slušni vtis, ki ga povzroča medmet: brenkniti;
102
17 Prim. J. Toporišič, Glagolske »sestavljenke« iz zveze glagol + predložna zveza. Razprave XV, Ljubljana 1996, 109-123.
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Prim. M. Hajnšek Holz, O pomenih slovenskih predpon. SSJLKXIV, Ljubljana 1978, 33-58.
b) opisujejo glas ali oglašanje živega bitja: bevskati, cvrčati, čukati, gruliti, kikirikati, regljati;
c) pomenijo 'govoriti značilno besedo': ahati, ahniti, hmkati, ohati, uhati.
5.5 Zlaganje glagolov
Primeri zloženih rekanjskih glagolov so: dolgoveziti, golomišiti, gostobesedni, krasnosloviti, leporečiti, licemeriti, motoglaviti, sladkoustiti se, slepomišiti, širokoperiti se, širokorititi se, širokoustiti (se).
5.6 Predpone pri glagolih rekanja
Predpone lahko služijo za izpeljavo do vršnih glagolov iz nedo vršnih, pri sestavljanju pa poleg dovršnosti dajejo še nove pomene, npr. dopovedati 'uspešno povedati', 's povedanim kaj doseči'; doreči 'reči, povedati do konca'; izbruhati 'na tak način povedati, spraviti iz sebe'; izšepetati 'šepetaje povedati do konca'; nakleti se 'doseči zadostno mero pri preklinjanju', 'zadostiti potrebi po preklinjanju'; napiti 'ob pitju povedati določeno besedilo' (nov pomen), podobno je odpiti; odzdraviti 'pozdraviti nazaj';pobesedovati 'krajši čas besedovati';prehvaliti 'preveč pohvaliti'; vzpeteliniti se 'začeti se peteliniti'; začenčati 's čenčanjem zapraviti čas'; začenčati se 'povedati kaj, kar ni bilo mišljeno, zaželeno'.18
V zbranem gradivu je največ primerov s predpono za-, precej je tudi pred-ponskih glagolov z o-/ob-, nekaj manj je takih s predponami iz-, na- in -z/-s, še manjkrat pa nastopajo predpone kot npr. do-, pri-, raz-, vz-. Oglejmo si nekaj primerov za najpogostejše predpone:
a) do-: dogovoriti, dogovoriti se, doklicati, domeniti se, dopovedati, doreči dovprašati;
b) iz^: izbrbljati, izbrundati, izcediti, izciganiti, izčeljustati, izklepetati, iz-mencati, izpsovati se, izšepetati, izustiti;
c) na^: nahajati, nabrenkati, načebljati, načebljati se, nadrdrati, nagobez-dati, nakleti se, namleti, napiti, naščuvati;
č) r>: obrenkati, očenčati, ogovoriti, ogristi, ojezikati, okregati, opsovati, ozmerjati, ozreti;
d) ob^: obdelati, obgodrnjati, oblajati, obnergati, obrekovati, obtožiti, obži-
rati;
e) od-: odbrenkati, oddeklamirati, oddrdrati, odgovarjati, odmoliti, odmr-mrati, odpiti, odpridigati, odzdraviti;
f) pj>: pobahati se, pobesedovati, počebljati, podebatirati, podražiti, pojo-kati, pokramljati, pošepniti, požlobudrati; spovedati se, sporeči se;
g) pre-: pregodrnjati, pregovoriti, prehvaliti, preklepetati, preprositi; spregovoriti, sprekleti;
h) pri-: pričrniti, pridati, prigodrnjati, priklicati, prišepniti, priščebetati;
i) raz-: razblebetati, razčenčati, razklepetati, razkramljati se, razpredati, raz-
ustiti;
j) vz-: vzbruhniti, vzkipeti, vzklikniti, vzpeteliniti se, vzrohneti; k) z-/s-: zbobnati, zdeklamirati, zgovoriti se, znarekovati, zrogoviliti; shuj-skati, sklicati, sklobasati, spleteničiti;
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
1) za^: zabasirati, začenčati, zadeklamirati, zagovoriti se, zahudičati, zakram-^    Ijati se, zanosljati, zapridigati, zarogati se, zašušljati, zatrmoglaviti, zažvrgoleti.
* 6 Sklep
w
Uvodni del prispevka povzema nekatere zanimivejše, predvsem teoretične, 'r* razvrstitve govornih dejanj v povezavi z glagoli rekanja. Osrednji del predstavlja O razvrstitev zbranih glagolov rekanja iz SSKJ: tako na glagole rekanja v ožjem smi-^ slu in glagole rekanja v širšem smislu (s podskupinami), sledi prikaz tematskih ^ skupin glede na pomene oz. razlage in uporabljene kvalifikatorje, glagoli pa so ^    obravnavani tudi glede na besedotvorne postopke.
Pri razvrščanju zbranih glagolov v skupine so se pokazale nekatere nedo-N slednosti pri redakciji slovarskih sestavkov (čebljati in čebrnjati sta brez kvalifika-> torja, čeprav v pomenu 'govoriti' nista nevtralna, ponekod so primeri nejasni, saj ne »g moremo ugotoviti, ali gre za govorjenje ali samo za oglašanje, nedosleden je zapis dvoustničnega u). Nedoslednost oz. neenotnost je razumljiva, saj je delo za slovar & trajalo več kot dvajset let, redaktorji pa niso vedno imeli na voljo enotnih navodil za p\    urejanje geselskih člankov.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1994.
Navedenke
AUSTIN, J. L. 1990: Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana.
GREN, Z. 1994: Semantyka i skladnia czasownikôw oznaczajacych akty mowi w jezyku polskim i czeskim. Varšava.
KUNST GNAMUŠ, O. 1984: Govorno dejanje - družbeno dejanje. Komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana.
SOLTYS, O. 1983: Verba dicendi a metajazykovâ informace. Praga.
TOPORIŠIČ, J. 1991: Slovenska slovnica. Pregledana in razširjena izdaja. Maribor.
TOPORIŠIČ, J. 1996: Slovenski jezik in sporočanje 1. Maribor.
104
Nanika Holz: Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Verbs of Saying in the Dictionary of Standard Slovenian
Summary
The introductory part of the article discusses several typologies of speech acts, while the core partfocuses on verbs ofsaying and their presentation in the Dictionary of Standard Slovenian. In traditional grammars the verbs of saying are often treated together with verbs of thinking, since they share syntactic as well as semantic features. The corpus materialfor the presentation was compiledfrom the single-volume edition of the Dictionary with the aim to give a systematic overview of the collected verbs. According to the explanations and the illustrative material given in the Dictionary verbs of saying can be divided into two large groups: verbs of saying in the strict sense and verbs of saying in the broad sense. The verbs that belong to the first group denote speech activities (i.e. production of sounds), while the verbs from the second group may denote thinking, moving, making gestures or behaving in a particular way, together with speech activities. Verbs of saying can also be grouped on the basis of other features, such as specific way ofpronunciation, onomatopoeic origin, word-formation processes involved, etc.
A thorough analysis of verbs of speaking might be usefulfor compilation ofa synonym dictionary andfor new (or revised) editions of the Dictionary ofStandard Slovenian.