Kaj si ,,Tovarš" želi in hoče. Ko bi ,,Tovarš" že tega v poglavitnib rečeli m; vedil, bi bilo to sedaj, o nastopu njegovcga petcga tečaja, pač prepozno. Vendar pa je dobro, da spregovon o tem nekoliko besedi', kajti priporočuje se popotnikn, da naj se včasih spominja svojega konca in namena; tudi je dobro, da se tega opominjajo njpgovi spremljevavci, da se ž njim bolj tesno družijo, da se ga bolj tesno poprimejo alipanaravnostmimo gredo. Sicerje dosihmal ,,Tovarš" najdel dosti stanovalisč, kainor sme zahajati; njeinu pa vendar ni dosti, da ga Ie sprejemajo; rad bi se z vsemi, ki mu odpirajo vrata, prav prijazno pomenkoval. ,,Tovarš" si želi obilo naročnikov; želi pa tudi, da bi ga naročniki prav pridno brali, da bi se njegovo prizadevanje prijelo serc in se v njih globoko vkoreninilo. Pa časopisi imajo čudno osodo ; vsaki jib tožko pričakuje, naglo prebira, in — poteni jih navadno berskne v kak tamen kot, kjer se nihče kaj prida ne meni za nje. Srpčen je list, ako zopet še enkrat od mertvih vstane, če ga nanireč njegov gospodar, kedar je letnik popoln, vezati da, in ga vversti med svoje knjige. Veliko časopisov sicer boljšega ne zasluži, so nauireč pravi časopisi, ki se uklanjajo vsakemu vetru. Xekteri bi bili sicer vredni, da bi jih zadela boljša osoda, pa je že tako, ker so glas vpijočega v pusčavi, pade njih dobro zernje med osat in ternje. ,,Tovarš" bi vendar ne imel in ne vidil rad, da bi ga kaj takega zadelo; on si je prizadeval in si bo tudi zanaprej po svoji moči prizadeval, da bo svojim Ijubim bravcem donašal gradiva, kakoršno iraa zmirom svojo vrednost, ki se serc prijemlje, in jih ogreva za njihov imenitni stan in poklic. Iz tega naniena ,,Tovarša ne prinaša samo praktičnih vaj, ker mnogo jih je, ki takih reči ne berd, še manj jih je pa, da bi se po njih ravnali; sej ima vsaka glava svoj svet in tudi svoj terdovratni prav, od kterega se kej nerada terga in loči. Praktične vaje bo sicer ^Tovarš" tudi kolikor toliko prinašal; deržal se bo pa vendar bolj poglavitnih vodil odgojevanja in podučevanja, ker brez teh praktične vaje nimajo prave podlage, in praktične vaje si mora tudi vsak sam izdelovati in ravnati se po svojih okolisčinah. ,,Tovarš" bode priliodnjič med drugim blagom tudi prinašal obraze iz odgojilne povestnice, kajti takšne razprave o- grevajo in vnemajo serce, ga k sebi vabijo ali ostrašujejo, pretresajo melodo, in človek se zopet rad k njiui poverne. Prizadeval si bo tudi, du bo pojasnoval in razsvitloval, ter svetu odkrival odgojilno moč keršanske cerkve, njeii vpliv do šol in uciteljev. ,,Tovarš" se serčno vcseli, ako bo sprnudjoval .slarejsega ali nilajšega učitelja v saniotiio izbico, ako sc bo lani v pozni uri razgovarjal ž njiin o važnili rečeli, in mu dajal gradiva v resno piTiuisljevanjr; pa bi tudi rad stopal utod bolj žive in večje družbe, med svojc drage prijalle, da bi jib prijazuo nagovarjal, spodbujal in jim iz svojo turbico Uidi izlagal inarsikteri dober svet. ./.'ovarš" tukaj inLsli šolske sliodc, konferencije, kjer je pravo tuesto za razgovore, kjer iuia vsak priliko , da razodeva svoje inisli u pudučevanji in odgojevanji, in da sprejema dobrp nasvete. Toliko bolj si pa ,,Tovarš" želi v takšne sliodf, da bi so tani marsikaj naučil, kar bi uiu zeld koristilo na njegovfiu daljnein popotvanji. ,,Tovarš" nosi .slovensko uaroduo obleko, sej se uiu tudi drugačna ne prilega, ker potuje po Slovonskein. On še ni nikdar niislil, da jc on začel pri šolstvu novo dobo; on tudi dobro ve, da jc obilo uemškili .šolskili časnikov, ki so za splošuo šolstvo pravi biseri, pa vcndar misli, da ni kar nepotreben na slovenski zenilji, kjer je ravno sedaj obilo obilo poniladucga važnega dela. Sicpr, kar sije ruiiieno solncc, ni uič novega ua svetu, — ,/I'ovarš" pa podaja, kar so niorda drugi pred njim .sp boljše povedali v domači narodni besedi. Tako so se obraževali od nekdaj narodi, in ta pot je odperta tudi slovenskeinu narodu. Kcr je ,,Tovarš" tedaj slovenski časopis, oziral se bo pa tudi v živih poinenkih posebno tudi na slovenski jezik, kar bode gotovo teknilo mnogiin, ki ga poslušajo in si vpominjajo njegove bistre pogovore. ,,Tovarš" tudi ve, da ima nasprotnike, sebičnike, bi djal — ošabneže in nevedneže. Kdor rad dremlje, noče da bi ga kdo zbujal; kdor pa misli, da vse že ve in zna, se noče učiti, in zasmehuje tistega, kteri mu prijazno roko ponuja. — ,,Tovarša bo rad dopise jemal iz vseh slovenskih krajev; prav Ijuba mu bo zgodovina šole v tem in unem kraji, ker dostikrat so lake reči zelci zanimive, in svetu povedd, kdo in kako je šolo začel. Tudi se bo ,,Tovarš", kakor do sedaj, tudi še prihodnje, kolikor toliko, rad pečal z vbranim cerkvenim, šolskim in poštenim domačim petjem; vendar bode to le mogel spolnovati, če bo imel dovolj nioči — dušnih in telesnili. Pa naj bo že dovolj vošil in obelov. Z dobrini spitpiii nastopi tedaj ,,Tovarš" z današnjhii listom svoje potovanjc po Ijubih domačih logili. Xe bo se uklanjal vsaki sapici, pa ludi ne misli vsemu svetu velevati, kako naj se obnaša. Pohlevno in prosto se bo deržal svojega pota, in se ne bo vstrašil, čc se mimo grede tudi komu kaj zameri, sej dobro ve, da nihče nc more vsem vstreči, še manj pa on, ki je doma v šoli, na ktero vsakoršne pusčice raji lete, kakor koli drugam. ^Tovarš" inia dobro vest, da nikomur noče škodovati, in tudi lahko vpspIo reče, da se sini ter tje njegove bespde prijpraajo, da je veliko verlih možakov, ki so ž njim ene misli, in da je že tudi marsikteremu sobratu kaj koristil. Xaj se tedaj število naših sodelavcev in dopisovavcev v novem letu obilo namnoži! Vsi pa 8e zedinimo, da hodimo po pravi poti do svoje časne in večne sreče. Bog!