List 8.
Gospodarske stvari.
*
Ministerstvo kmetijstva.
Minister Potočki — to se ne da tajiti — je prvi minister v našem cesarstvu, ki je sprevidel, da se morajo različni razdelki kmetijstva djansko, to je, denarno podpirati, ako se hoče doseči napredek tu in tam. Le davke iz kmetijstva v državno kaso nabirati, nazaj pa kmetijstvu nič dati, kar bi mu pomoglo k napredku na taki poti, da se tudi kmet naravnost na ta kolovoz spravi in tako tudi po napredku njegovem napredek kmetijstva pospešuje, na to pred Potočkom noben minister še mislil ni.
Bralci našega lista vejo, da je ministerstvo kmetijstva že dalo denarne podpore za zboljšanje goveje reje, sviloreje itd. Danes jim hočemo povedati, kaj da to ministerstvo namerava v to, da bi povzdignilo rejo k6nj.
Razglasilo je v ta namen vsem deželam pravila, po kterih misli postopati, da bi se dosegel ta napredek. Ker pa ta pravila niso zložena, da bi le v prahu kancelij-skem ostala, ampak ker minister želi, naj bi mu dežele svoje misli razodele in da bi ž njimi vred delal na isti cilj in konec tudi vsak gospodar, ki si konje izreja, tedaj bode prav, ako najprej našim gospodarjem razodenemo ministrove misli.
Pravila za povzdigo konjstva začenja ministerstvo kmetijstva s tem, da pravi, da kobilstva in sploh vse zadeve konjstva, ki so bile dozdaj v vojaških rokah, so zdaj v njegovih. S tem izročilom je pa ministerstvo prejelo tudi nalogo in dolžnost, da ne ostane pri starem kopitu, ampak da se začne kaj bolj zdatnega delati v zboljšanje naše konjske reje.
Trojni je cilj — pravi dalje — kterega ima ministerstvo pred očmi: 1) kmetijstvu oskrbeti dobre konje, 2) dobrih vojaških konj več izrediti, 3) kupčijo s konji pospešiti.
Dozdaj vlada ni skor druzega nič storila, kakor daje cesarske žebce dajala deželam, ki pa še vselej niso bili pripravni krajem, kamor so se dali, in pa da je cel6 malo premij vsako leto delila. Druzega vlada ni nič storila, in še postav ni dala, ki bi varovale konjsko rejo, pa če so tudi ktere bile, se pazilo ni, ali so se spolnovale.
Gledć na vse to, si stavi ministerstvo sledeča vprašanja :
česa potrebujemo?
kaj imamo?
kako bi se to, kar je dobro, dalo ohraniti, — to, kar ne zadostuje, zboljšati, in to, kar imamo, do boljega peljati?
kje je kaj denarne pomoči za vse to?
Prvo vprašanje — česa potrebujemo? — raz-jasnuje ministerski spis s pogledom na dežele našega cesarstva, in v tem razgledu vidi, da na eni strani utegne močni in lepi konj angleškega plemena zadostiti potrebam gosposkim, težki delavni konj pa potrebam gospodarskim. Po obširnem razgledu pride ministerski razglas na 1. vprašanje do tega odgovora:
Mi potrebujemo: angleškega konja in druzih' posamesnim deželam primernih konj in med temi še posebno težkih k6nj. — Ce si takih konj dobimo in jih po pravilih umne živinoreje parimo in stanovitno v vsem ravnamo, ne danes tako, jutri drugač, gotovo da dosežemo to, česar potrebujemo.
Drugo vprašanje je: kaj pa imamo?
To moramo še le na tanko izvedeti; vedeti moramo na tanko: kakošne konje (težke, srednje, lahke) imajo v tem in drugem kraji — in posebno pa še to: kakošne kobile, da se bo prav na tanko vedelo, ka-košni žebci so tu in tam potrebni. To se more pa le po popisu (konskripciji) konj izvedeti — zato bode prva skrb ministerstva tako popisovanje.
Tretje vprašanje obsega vse to, s čemur bi se zbolj šala konjska reja. To vprašanje je najbolj imenitno.
Ministerstvo pravi v svojem spisu, da vlada se ne bo samolastna vtikala v to, kar bojo živinorejci lahko sami storili;  ona hoče le svetovati, podučiti, pomagati.
Vladi bo skrb, da bode vzdržavala kobilstva za izrejo prav žlahnih konj popolnoma čiste krvi, — da bode saj enega takega čistokrvenika deželi dala in da bo denarno pripomogla v to, da se deželni zalogi napravijo za nakupovanje posebno lepih žlahnih kobil čiste krvi, in da se potem gospodarjem po deželi pod lahkimi pogoji prodajo.
Vlada bo
1)  skrbela, da dežela ima pripravne žebce;
2)   ona bo čula nad rejo in izrejo s postavami, s podukom in vredjenim živinozdravilstvom;
3)  ona bo k dobri reji in izreji spodbujala z delitvijo premij;
4)  ona bo polajsevala in pospeševala kupčijo konjsko.
Kar se tiče žebce v, skrbela bo vlada, da se deželi dajejo pripravni žebci, izrejeni v cesarskih kobil-stvih tako dolgo, dokler se ne zaredi potrebno število d o-mačih. Vlada bo še le tedaj mogla zadovoljnega srca reči, da je dovršila svojo nalogo, kadar jej ne bo treba žebcev iz cesarskih kobilstev, ampak kadar ima vsaka dežela domačih dovelj.
Zato se bo ogledala po vsaki deželi in že to leto bo vzela žebeta na ogled. Veliki posestniki in kmetje se bojo povabili, da enoletne žebičke z materami vred pripeljejo komisiji na ogled. Taka žebeta, ki so se spoznala za pleme pripravna, se
60
bojo zapisala, z vžigom zaznamovala in z majhno premijo obdarovala, in gospodarjem se bo reklo, da jih pripeljejo vsako leto na ogled, in vsako leto bojo najbolja med njimi premije dobivala do 3. leta v jeseni. "Zdaj se bojo tista žebeta, ki so za pleme pripravna, ali kupila za cesarske žebce ali se jim bo licencija dala, da jih smejo gospodarji? in vrh tega dobo se naj-večo žebčevo premijo. — Ker pa državna kasa ni preobilna, bojo se premije v denarjih le kmetom, velikim posestnikom pa medalje dajale.
Vlada bo za cesarske žebce pred vsemi le domače kupovala; s tem hoče pridnim in umnim gospodarjem dobiček domače reje nakloniti, in ona se ob enem od-križa velicih stroškov, ki jih ima s tem, da si v dragih kobilstvih žebce izreja.                               (Kon. prih.)
List 10.
Ministerstvo kmetijstva.
(Konec.)
Drugo, kar ima vlada storiti, da se povzdigne domača konjska reja, je to, da z deželnimi postavami čuje nad z ar ej o in izrejo dobrih konj, — da skrbi za podučenje zemljiščinih gospodarjev in da se tudi njim pomore po živinskih zdravnikih.
Ker so razmere vsake dežele drugačne, zato se ne dajo stvariti postave po enem kopitu, tedaj bi morali deželni zbori postave osnovati za svoje dežele. Te postave bi morale obsegati marsikaj, namreč, da se odstrani za plemensko rabo taka živina, ktera ni za pleme pripravna, — da se na sopašnikih (gmajnah) ločijo žebci od kobil, — da se na ogled pripeljejo žebci, — da se režejo (kastrirajo) žebci, kteri za pleme niso pripravni ali kteri se spuščajo brez licencije.
Zraven tacih postav bi se morale v vsaki deželi osnovati živinozdravniške šole, šole za poduk v
podkovstvu, — podučevanje včasnikih ali posebnih knjigah. In v teh zadevah bi morali deželni ali okrajni z&stopi, družbe kmetijske in družbe za izreje-vanje kćnj vladi na pomoč biti. Zato se bode mini sterstvo kmetijstva obrnilo do vseh teh z&stopov in družeb.
Se druga pot, po kteri vlada za povzdigo konjske reje kaj storiti more in mora, so darila (premije) za dobro zarejo in izrejo. Premije od ene strani spodbujajo gospodarje, da imajo veselje do živinoreje, — od druge strani pa kažejo vladi, ali se je po njenem postopanji konjska reja res kaj zboljšala; kajti tje, kjer se premije delijo, se pripelje od vseh krajev živina na ogled, in vladni možje imajo zdaj priliko videti, ali napreduje reja ali ne.
Premije imajo dvojni veliki namen:
prvi je ta, da se plemenska živina zboljša, to je, da se izbere izmed več živina po premijah najbolja;
drugi namen pa je ta, da se gospodarji trudijo izrejati dobro živino, da prejmejo premijo.
Prvemu namenu pripomorejo ogledi žebcev, premije in licencije za žebce za pleme, in pa premije za kobile z žebeti. Take premije žebcem in kobilam se pa morajo vsako leto deliti, da gospodar, ki je premijo dobil za dobrega žebca ali kobilo, ga tudi res drugo, tretje leto in tako naprej še ima, ga dobro glešta, in ne prodd. In še ve če premije naj se dajejo takim gospodarjem.
Drugi namen bi se dosegel s tem, da se tri leta stara plemenska živina s premijami obdaruje.
Četrta pomoč v povzdigo konjske reje, za ktero hoče ministerstvo kmetijstva skrbeti, sega v to, da bi se konjska kupčija polajšala in pospešila.
Glede na to bilo bi treba, da se konjski sejmi nekako drugač vravnajo. Pomisliti bi bilo, ali bi ne bilo dobro, da bi se na konjskih sejmih premije delile in na konjskih sejmih za cesarsko armado konji nakupovali. — V tej zadevi bi se moralo ministerstvo posvetovati z deželnimi odbori in kmetijskimi družbami.
To so misli ministerstva kmetijskega o povzdigi konjske reje.
Da pa se te misli izpeljejo v djansko življenje, gre vse njegovo mišljenje v to, da popusti vlada cesarske žebčarije in kobilstva, in z vso močjo vrže na domačo rejo vsake dežele, to je, na deželna kobilstva.
Kaj pa je deželno kobilstvo? — Prav nič dru-zega kot domače kobile in domači žebci in pa po njih zarejena mlada živina.
Le-sem spadajo:
1) vse kobile cele dežele in pa žebeta,
76
2)  cesarski žebci, ki jih vlada da v deželo,
3)  od vlade za spuščanje pripuščeni ali v ta namen podpirani plemenski žebci.
To so kratke črtice, ktere kažejo, kako misli mi-nisterstvo kmetijstva postopati, da se povzdigne konjska reja. Namen je velike hvale vreden, naloga pa je obširna in težavna, ktera se da doseči le, če mu gospod in kmet pomore.    Se več bomo  tedaj o tem govorili.