Naš.m kmsicm v pouk, Žalostne razmere v Rusiji narn opisujejo tudi pisma, ki od tamkaj prihajajo v našo državo. Tu priobčujemo le nekaj pisem, ki so jih prejeli kazaki iz svojih rodnih krajev ob reki Kuban na severnem Kavkazu. Kazaki so bili jako zvesti carjti, zato jih boljševiki hudo preganjajo kot svoje najbolj nevarne nasprotnike.Prvo pismo, katero navajamo, so pisali starši svojemu sinu kazaku v Jugoslaviji meseca decembra 1930. Glasi se: Prvo pismo. . . . »Novic je pri nas mnogo in mno go, a ne srnemo jih pisati. Do zdaj smo še živi, a za zdravje ne sprašuj! Letina je bila tukaj srednja; posejanega je bi- 10 malo, skoraj vsa zemlja je bila prazna, ker pri nas se dela kolhoz (skupno gospodarstvo). Pomladi so nam vze- 11 semena in, kdor ni hotel iti v kolhoz. so mu vzeli konje, ves inventar in niso pustili, da bi kaj sejal. Tako je ostala skoraj vsa stepa (ravnina) neobsajana. A zdaj so vsem, ki niso v kolhozu, naložili, da morajo dati dosti zrna. vzamejo jim vse gospodarstvo in gospodarje same zaprejo v jeco. Izganjajo jih iz domov ter jih pošiljajo v mrzle kraje, kjer je silni mraz. Pri nas sedaj kmete zelo preganjajo. Mnogo je takih, ki so zapustili svoje domove in se razpršili na vse strani. Narod je razdeljen v bednjako, srednjake in kulake (velike kmete). Kulakov, ki so imeli po 6 in 7 konj, ni več, zato je pri nas zdaj revščina in jako hudo. Tvoj boter Pavel B . . . je že 7 mesecev v ječi, pa nihče ne ve, zakaj . . .« Iz tega pisma se jasno vidi, da komunisti hočejo ob Kubanu uničiti vse boljše kmete. Zato jih zapirajo, gonijo v izgnanstvo in koncentracijske tabore ter jim jemljejo vso lastnino. Takih koncentracijskih taborov je v Rusiji že na desetine. Štcvilo kmetov v njih dosega že število 400.000 in z vsakim dnem raste, ker boljševiki smatrajo kmete za »socijalno nevaren element«. Kmečki bsgunci, ki so zbežali zadnji čas čez rusko-poljsko mejo, pripovedujejo o življenju v teh taborih. V porečju Severne Dvine pri mestu Kotlas je taborišče, kjer je začasno zbranih približno 10.000 kmetov. Čakajo, da jih prepeljej-o v drugo kraje. Velik koncentraciiski tabor je v lesovih pod vasjo Makarika na Severni Dvini. Tam se nahaja sedaj okrog 30.000 ljudi v 275 barakah, ki so bile v naglici narejene iz desk in hlodov. Ti kmetje sekajo in obdelavajo les v velikih gozdih. Za časa dela v gozdu dobi vsak na dan 600 gramov kruha, 30 gramov ka- še, 6 gramov sladkorja in 75 gramov, suhe ribe. To je vse in tudi plača za delo, ker druge plače ne dobijo. Oni kmetje, ki iz raznih vzrokov ostajajo v taboru in ne hodijo na delo, dobijo le polovico teh jedil. Velik tabor je tudi poleg Solvičegodska, kjer je okrog 50.000 izgnanih kmetov. V taboru poleg Velikega Ustjuga jih je 70.000 in v Luzi 15.000. A koliko jih je še v taborih v Sibiriji in na Soloveckih otokih! Drugo pismo. Iz drugega pisma, katero je pisal odrasli sin svojemu očetu kazaku v naši državi dne 12. decembra 1930, priobčujemo to-le: »Ukradli so mi dva vola in kravo. Tudi soseda Makova je bila okradena. Cel mesec sva skupaj iskala, a nič nisva našla. Voli so vredni 500 rubljev, krava pa 200 in še več. Novi čevlji stanejo 150 rubljev. Naložili so mi, da moram dati državi 13 pudov koruze (t. j. 208 kg), 15 pudov solnčnic, 10 pudov ajde, 3 pude prosa, 170 pudov krompirja in 30 pudov sena. — Pud je 16 kg naše teže. — Šel sem k občini in potožil svojo nesrečo, da bi mi kaj odpustili radi tega, a odpustili so mi le proso in ajdo. Kako bodem za naprej delal, ne vem. Tukaj okrog vsa propada.« Iz toga pisma spoznamo, da je varnost v sovjetski državi zelo mala, ker so kar tri goveda ukradli enemu posestniku. Morda so jih pa državni organi sami ukradli? Strašno je tudi to, da boljševiki zahtevajo tako silne dajatve od kmetov. V takih razmerah kmet res ne more shajati, zato ni čudno, da vse propada. Tretje pismo. Tretje pismo, iz katerega priobčujemo par besed, je bilo spisano meseca avgusta 1930 ob reki Kuban: »Vse naše gospodarstvo je konfiscirano in izročeno kolhozu. Ozimnega žita smo imeli 7 desetin; vse so nam vzeli. Zdaj nimamo ne kruha, ne denarja. Goli in bosi smo. Živeti hočemo, a"ne dajo nam živeti.« Iz tega pisma razvidimo, kako se godi kmetom, ki nočejo iti v kolboz. Nimajo ne kruba in ne obleke. V Rusiji ljudstvo strada, v inozemstvu pa sovjetska vlada pod ceno prodaja zrno. Značilno je, kar piše carigrajski dopisnik angleškega lista »Thimes«: »Iz gotovega vira je znano, da je sovjetska Rusija od 1. decembra 1929 do 1. avg. 1930 iz črnomorskih pristanišč izvozila 975.000 ton zrna, od tega 780.000 ton v Anglijo.« Toliko se izvozi, a v Rusiji ni kruha n. pr. v pristanišeu Novorossijsk lani za noben denar ni bilo dobiti belega kruha. Sovjetom ni nič za rusko zemljo, nič jim ni za ruski narod, če je bos, strgan h\ lačen, njim je le za to, da dobijo denar za širjenje komunizma. A. K.