277
MED KNJIGAMI
MONOGRAFIJA  O PETOFIJU
Do literature svojih sosedov Madžarov smo Slovenci zares ne le v čudnem, marveč kar v nezdravem razmerju. Isto velja seve tudi za našo znanost, ki tudi prepušča naključju, ali kdo izmed madžarščine veščih morda zasledi kaj, kar pišejo Madžari vsaj o nas. In doklej bo še kdo pri nas vsaj bral madžarski? Pa čeprav je bilo le Prekmurje tisoč let pod Madžari in so tam naši arhivi, obilna strokovna literatura itd. Naša univerza še nima lektorata za madžarščino, čeprav so ga že pred 40 leti skušali ustanoviti.
V leposlovju pa naštejmo na prste ene roke naše kvalitetne prevode iz madžarščine: Madach, Molnar, Moricz, pa še zbirka pravljic. Na preostale prste ostanejo še 2—3 prevodi slabih del, med katerimi je po čudni ironiji tudi kar dvojni prevod Petofijevega neuspelega »romana« Krvnikova vrv (C. Golar v Palčku 1911, Fr. Bevk, Trst 1934). Vendar pa sega aktivno zanimanje za madžarsko slovstvo pri nas že v sredino 19. stoletja, ko je prekmurski pastor J. Kardoš zelo dobro prevedel v narečje Aranvev ep Toldi (I. del v Budimpešti 1921, II. v Duševnem listu 1923). L.Gorenjec je 1871 prevajal Jokaija itd. Še manj sreče smo imeli s pesniki. Tudi nekaj Petofijevih pesmi je prevedel Kardoš za ljudskošolske čitanke v prekmurščini. Za stoletnico njegove smrti so nekaj njegovega prevajali (gl. Št. Barbarič, Nova obzorja 1949, 479/sl.); žal pa je ostal v rokopisu Gradnikov obširni izbor Petofijevih pesmi in bi zdaj bila najprimernejša prilika, da bi to zamudo nadomestili. Tri izmed teh pesmi so bile lani objavljene v čitanki za slovenske vasi na Madžarskem.
Zaradi svojega značaja je prevod pričujoče esejistične monografije o Petofiju* zelo zahtevna naloga tako za prevajalca kot tudi za bralce. Delo najpomembnejšega sodobnega madžarskega pesnika Gyule lllyesa. je nedvomno dober uvod v poznavanje dela madžarske kulture in usode, čepraT je za nepoučenega bralca prenatrpano z imeni, namigi itd. Zal je prav prikazovanje poteka revolucije 1848 dokaj nejasno.
V prevodu moramo razlikovati: Illvesevo prozo, za katere slovensko obliko je odgovoren Štefan Šerko, in prevode Petofijevih verzov, ki so jih oskrbeli V. Konjar, K. Kovic, P. Leveč in J. Šmit. Če ne gremo s filološko lupo od vrste do vrste, moramo reči, da prevod proze v glavnem ustreza duhu in vsebini izvirnika, pa tudi dikciji slovenskega sloga. Vendar moramo opozoriti, da prevajalec — obenem s hrvaško prevajalko istega dela F. Bikar (Zagreb 1960) — ni vselej razumel izvirnika in je nekatere izraze docela napak prevedel. Samo nekaj najhujših primerov: Lehel (naslov pesmi, 40) ni »Duša«, marveč ime madž. junaka; 85: »so želeli brati o lastni resničnosti« — izvirnik: želijo brati »resnično« (= kar se je zares zgodilo); 86: v slov. in hrv. prevodu so nasilno vrinjene besede (pesmi,) »posvečene Petofiju«, medtem ko izvirnik pravi da (Petofijeve!) »Pozdravne pesmi slavijo ...«; 87: mesto »življenju« — razvoju. Mnogo je primerov gostobesednosti, n. pr. za »sveže barve« prevaja »lepe in sveže, dotlej neznane barve«. Narobe je: »je Janoš zares bog« (93) — prav: »je v resnici tudi bog Janoš«. Na str. 114 našteti naslovi so imena stolpcev v revijah, ne pa naslovi revij. »Zgornje Ogrsko« (116 in še) je Slovaško. Avtorjeva domneva, da si je Petofi »primek ... sam skoval« (159), je bila ovržena v zadnjih mescih z matičnimi knjigami v neki vasi, kjer je P. obiskal svojega prijatelja-frančiškana in našel družino s tem imenom. »Pobesneli žrebec« (133) je kvečjemu »divje žrebe«, ki živi vse leto na prostem, izvirno »szilaj«, kakor se imenujejo tudi pastirji take živine, ki torej niso »pobesneli«. »Narodnosti« (278) so pri nas manjšine. Naslov Voros-martijeve pesnitve je Dva sosedna gradova, ne »mesti« (50) itd.
S slovenskega vidika ni dobro: »evangelistična« (15, 17) je prav evangeličanska, kar piše na str. 17; tudi reformat je kalvin (17), Tot (20) je Slovak; rokuje (21) je ravna, Graz (32, 34) še vedno Gradec, za nečem 27, 49, nad ničemer 65; iz Alfolda 50 je bolje z —; novine (252) govorijo pač le Prekmurci, prilike (260) pa Hrvati in Srbi in v tem primeru pomeni le razmere (prilika ima v slovenščini vsaj tri domače pomene). Moti nas — podobno kot v naših izvirnih spisih — pogosto menjavanje izrazov »ljudski« in »narodni«, pa tudi narodniški, narodništvo, ki je umljiv le v ruskih razmerah verziranemu in pomeni v smislu izvirnika le ljudski.
Želeli bi si razlag za pojme Kiskuni (12, 257), pandur (17) itd. Kakor vobče v našem tisku tako je tudi v tem delu mnogo krajevnih in osebnih imen pisanih s pravopisnimi napakami, čeprav je večina pravilna. Ze izgovor avtorjevega imena je na ovitku napačno podan, prav je Dula Ljješ. Petofi mora imeti na 6 vejici in se bere dolgo, ne pa piki. Egerbu 73 je tiskovna pomota mesto Egerju, Szephalmo 48 je prav Szephalom, vacko pokopališče 99 bi bilo v kraju Vac, v resnici pa je v Pesti na vacki cesti. Ker pomeni naslov revije Eletkepek = Življenjske slike, ne moremo sklanjati v Eletkepeku itd.
* Gyula lllyes, Petofi. Iz madžarščine prevedel Štefan Šerko. Cankarjeva založba. Ljubljana 1960. Str. 325.
278
Prevajalci verzov so se pač tesno držali (le včasih v lastno škodo ne) hrvaških prevodov v omenjenem prevodu, kar n. pr. dokazuje ponesrečeni prevod verza v znameniti pesmi »Konec septembra«: »pod oknom še jablane nam zelene« (217) mesto topoli, jagnedi (hrv. jablan = topol!). Presvoboden je prevod na str. 63; ali kar »brez glav« 86 mesto stolkel glave ali pod.; »siv-kaste gosi« 89 mesto »divje gosi v večernem mraku«, docela spremenjen je smisel v drugi in tretji kitici na str. 98, na 232—233, narobe je dijak 37 mesto junak, potica 53 m. cmok, z lokom 95 m. z železom (s sulico) iz »sladka moja roža« je nastalo »srce ... deklic moj temnolasi« 94; madž. kalvincem je »bre-vir« tako tuj kot velikemu delu naših bralcev, saj ima P. molitvenik (215). Tudi v Illvesevi zaključni pesmi je (enako v hrv. prevodu) predzadnji kitici smisel spremenjen.
Te pripombe v svarilo in opomin, da je treba poznati tudi življenje in kulturo naroda, iz katerega slovstva prevajamo, nikakor ne zmanjšujejo pomena pričujočega prevoda, ki ga s poudarkom pozdravljamo vsaj tisti, ki smo se že pred desetletji zaman trudili, da bi naši prevodni stiki s sosedi oživeli v potrebni obliki. Želimo le, da bi kmalu dobili tudi Illvesevo knjigo Madžari ali Ljudstvo puste, ki tako nazorno in kritično prikazujeta svojevrstno življenje njegovega in Petofijevega naroda.
Vilko  Novak
279