Letnik III. (LVIII.) V Ljubljani. 22. septembra 1905. List 38.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Daritev Jezusu.
Prevod.
Tebe Jezus čem ljubiti, Saj si prej ti ljubil me; Tebe v srcu tem nositi, Ki je kdaj žalilo te.
Tebi Jezus čem živeti Vedno zvest od srca vdan, In služiti ti in peti, Dok ne pride zadnji dan.
Umreti tebi čem veselo, O presladki Jezus moj — Saj bom združen večnost celo Izveličar tam s teboj!
Radoslav Silvester.
XVI. nedelja po Binkoštih.
(Rožnivenška).
Češčena si, milosti polna.
(Luka 1.)
Vence pletete, dragi, ob raznih prilikah živim in umrlim.
Kako tajinstveno trepeta mirtnica na glavi novoporočenke, ki jej pred Gospodnjim oltarjem roko zvezuje cerkveni služabnik v tako dolgo združitev, dokler je ne loči zadnja zaročenka, bela smrt. — Ali je ta venec oznanilec veselih, ali — kar odvrni mili Bog — turobnih dni na zemlji, kedo to danes vedeti more?
In čarobni venec, položen umetniku na spomenik — ni li v mnogopestrosti svojih
barv tih, a jasen oznanovalec onih v nebo prodirajočih in zopet zemlje se oklepajočih čutil, ki jih je vliti znal v svoje stihe ta narodov slavljenec?
Dragi! Ce je tukaj med nami vencu taka vloga — ne bo li molitev, zložena najčisteji vseh Devic,- v v&nčevi podobi ono vezilo, ki združuje človeštvo z rožo duhovno, z Marijo; ki zenjljo zvezuje z nebom, kjer biva Marija,^ kraljigp nebes?
Zato premišljujriijp današnjo njej posvečeno nedeljo o m« if11 v i rožnega venca, sosebno se o molitvi tako imenovanega živega rožnega venca.
To rožnivenški kraljici v počeščenje; a sebi v prid.
*
Rožni venec je Mariji v proslavo sostavljena molitev treh delov.
Ti 3 je deli se nazivljejo: veseli, žalostni in častiti. Veseli vsebuje radostne skrivnosti, ki se začenjajo z Jezusovim spočetjem, dokler ga Devica ni našla v jeruzalemskem templju. Žalostni govori o bridkem Gospodnjem krvavem potenju za nas in jenjuje z njegovim križanjem. Častiti poroča o slavnem vstajenju od mrtvih in končuje uprav z venčanjem Bogorodice v nebesih.
Rožnemu vencu tudi prav lepo prija to imenovanje po roži — vrtnici — saj je vrtničino zeleno perje tako pripravna podoba veselim; njeno trnje žalostnim ali bolečim in njeno lepo dišeče cvetno perje tem častitim skrivnostim. Marija sama je pa v najvzvišenejem pomenu besede ona skrivnostna roža, ki korenini v zemlji; svojo
rast razteza po vsem svetu, kjer bivajo Adamljani in svojim cvetičnim vencem sega gori do trojedinega Boga.
Rožni venec ima 150 češčenasimarij; torej prav toliko, kolikor je v sv. pismu Davidovih psalmov, katere duhovniki z verniki vred tolikrat prebirajo v svojih molitvah.
Ta rožnivenška molitev je med slovenskim narodom razširjena tako zelo, da bi se iskati morala kmečka hiša, koje dnevnega dek; nebi končevalo njeno obmoljenje.
-- A tudi našim gosposkim rodbinam je rožni venec pogosta večerna molitev. — Ni prav dolgo let, kar je umrl v Ljubljani tisto-časni najimovitejši žitni kupec. Ta tudi v raznovrstnih vpravah tega mesta delujoči gospod je vsak večer glasno predmolil vsej družini rožni venec. In ni mu sijaja krog glave otemnjevala taka verna vdanost do Boga in Marije. Nasprotno! Malokoga so namreč takrat tako zelo spoštovali meščani in malokedaj so morda posli in delalci tako ljubili kakega gospodarja. Ko so mu bili pa truplo pogreznili v rodbinsko rakev in je nastala tista boleča smrtna tišina, zaklical je na ves glas pred pokopovalčevo konečno molitvijo dolgoletni njegov hišni tesar besede mu v grob: „Z Bogom, poštena duša!" Nekako nenavadno čudno, kaj ne. ob teh sv. obredih? Čudno posebno še za to obpo-grebno žalujočo gospodo. Nekoliko so se v drnzega drug ozrli nazočniki; a za malo dobe ko je vsesplošno jasen postal pomen tega klica - ni bilo tu naokrog brezsolznega očesa.
Ker bi bila pa obmolitev vseh 150 tih češčenasimarij z njihovimi skrivnostmi večkrat predolga po tolikrat velikih dnevnih trudili -redoma molijo družine zvečer le eden del: ali veseli, ali žalostni, ali častiti — kakor to nanaša čas cerkvenega leta. Ne opuščajo pa v tehtnih krščanskih hišah te molitve niti ne ob času največega dela — ker doba, porabljena na molitev, ni izguba: je le pridobitev.
*
Neki poseben način rožnivenške molitve je oni. ki se moli v združbah živega rožnega venca.
Če se združi namreč 15 oseb, kojih vsaka slednji dan v mesecu moli 15inko rožnega venca, imenuje se ta skupina „ družba živega rožnega venca." — A moli pa mesec za mesecem vsak ud te združbe ono drugo desetino, ki je za poslednjo izmoljeno prva na vrsti. To je ob enem v tej molitvi tista razlika, ki mika.
Menda, dragi! sploh ne bo na svetu lepše združbe, nego je ona, ki je vkore-ninjena v molitvi. Ginljivejega slovesa pač najti ne bo, nego je n. pr. izrecilo ob slovesu: Danes se ločujeva; črez morje mi je pot in tam naprej čez 9tere gore in 9tere dole. Ali ti dojde še katero mojih pisanj, tega ne vem. Ali se vrnem, ne vem. In če tega ne in onega ne — v molitvenem spo-minju me ti ne zabi; jaz te ne pozabim. Tako združena nisva ločena nikoli! Tem načinom se potem ponavlja ta molitveni spominj — dokler molečega glasu ne zapre smrt.
In če je taka rožnivenška molitev obla-godarjena tudi s cerkvenimi odpustki — kakor je to uprav v ,,živem rožnem vencu" koliko naših združeb na svetu bi se potem smelo hasnovitejih od te imenovati?
Rožni venec, kakor ga molimo dandanes, je zložil sv. Dominik. (-»- 1221) Namen je imel ta, da bi tolika ogromna molitev sprosila izpreobrnjenja krivovernim Albin-gencem, ki so tajili Jezusovo včlovečenje in tem načinom zmanjševali tudi Marijino česčenje.
Združbo ,,živega rožnega venca" je pa še le 1. 1826. začela lijonska pobožna samostanka Pavlina Jaricot. A že 1. 1832. je papež Gregorij XVI. potrdil to molitveno šego. Papež Pij XI. je 1. 1877. najviše vodstvo te združbe za vse čase izročil vsakodobnemu generalu dominikanskega reda. Kakor je torej z rožnim vencem pričel vstanovitelj tega reda, sv. Dominik —- tako naj to toliko nežno se razvijajočo cvetico vsak čas negujejo še prav posebno po svojem načelniku do-minlkani.
Ta molitev ,.živega rožnega venca" združuje večkrat svoje ude na kako popolu-danjo cerkveno pobožnost. Priporoča se jim vsaj enkrat na leto skupno sv. obhajilo. Po
umrlih svojcih se vdeležujo pogrebov in vsaj ene sv. maše, ki naj se bere kojkoj po smrti vsacega člana in vsake članice. — Posamezne skupine 15 tih članov — imenovane tudi .,rože" — zedinjujejo redoma moške posebej in ženske posebej — zato se tudi nikoli ne nudi nikaka prilika kacemu natolcevanju.
*
* *
Dragi!
Moleči ves rožni venec, ali njega oddelek, t. j. tretjino, ali pa v združbi ,,živega rožnega venca" vsak dan le eden izmed 15 oddelkov teh toliko milih nam prošnja do Marije — skrbimo prav posebno dobro za ohranitev svojega nedolžnega živenja. Saj častimo tem načinom Devico vseh devic.
Ta molitev — vsebujoča vso zgodovino rešenja — bodi nam v vseh dobah našega živenja do blažene smrti naša zvesta spremljevalka. Amen.
Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske.
V hude stiske so zašli usmiljeniki o vojnem času. Srečno so prebili 2 francoski okupaciji, nego vaje tuje vojake prav kakor domače, a tretja okupacija jim je onemogočila bivanje v Ljubljani.
Zakaj so odšli usmiljeni bratje? Tri leta pozneje je dal nekdanji prijor in bolnični prefekt razdruženega reda usmiljenih bratov o. Favst tale odgovor: Ljubljanski usmiljeniki so bili ločeni od svojega materinega samostana v Liencu na Tirolskem, odkoder jim ni bilo pričakovati niti denarne pomoči niti redovnih členov. Odkar so zasegli Francozje Ilirijo, odtegnili so se usmiljenim bratom vsi dohodki. Za avstrijske vlade jim je dotekala vstanova cesarja .Josipa II. iz ubožnega zaklada za 20 moških bolnikov po loO gld.. kar je znašalo 2000 gld. na leto: za 12 ženskih so dobivali 1200 gld.. za strežnice bolnim ženskim (usmiljeniki sinejo po svojih pravilih oskrbovati samo moške) 1S0 gld.: za solmi deputat "»o gld.: za pet ustanovnih bolniških postelj iz kranjskega javnega zaklada 400 gld.: obresti
svojih glavnic 731 gld.: raznovrstne dobrotne darove poprek 2ooo gld. na leto. Za vojne so se skrčili ti darovi na prav neznatno vsoto in vsalmili so vsi gori navedeni obrestni in vstanovni viri. Ostal je usmiljenikom le vžitek samostanskega vrta in delež travnika ob Ljubljanici (il> ">li. Zastonj so bile prošnje in pritožbe. Francoska vlada se je le senitertja kedaj spomnila bednih usmiljenih bratov in njihove bolnice dodelivši jim kako tnrvieo podpore. Tudi je ukrenila, da naj se bolniški zavod preustroji in vzboljša, da bo priklad-nejši mestnim potrebam lilu
Dne 12. grudna 1 s 11 so ostavili prvi trije usmiljeni bratje Ljubljano in potovali na Dunaj, potem ko je že dne 1T>. vinotoka i. 1. sprejela bolnico s samostanom vred francoska vojaška uprava.
Ljubljanskim usmiljenikom je načeloval o njihovi naselitvi v nekdanjem frančiškanskem samostanu in pozneje na Ajdovščini vikati j o. Anastazij Franeois. izvoljen dne 2S. grudna 17s7 za prijorja. Njegove neumorne delalnosti sad je bila lepo vrejena bolnica. Naslednik mu j«' bil o. Pacifik L i c b. čegar izvolitev se je izvršila dne 2. svečana 17*0.
Med usmiljeniki so bili po trije očetje svečeniki, drugi so bili bratje. Ljubljanski šeinatizem za leto lsos. navaja tele usmiljene redovnike — našteti so edinole v šeniatizinili za leto 1S0S. in lsnO.: o. Ilermes M od iz. prijor: o. Favst < Iradisehegg. samostanski vikanj in bolnični prefekt: o. Atnos Krlhe«-k. bolnični dušni pastir: br. Kdtnund Ktthn. d*»-licijcnt: br. Servaeij l'rosam. prvi lekarnar: br. Ilazilijan (Jualig. pobirač: br. Friderik llipp. pobirač: br. Liheral Lazar, ranoeelce: br. l>eno Spisat*, pobirač: br. Kvzebij Kibler. ranocelec: br. Valerijan llaindl. kletar: br. Ka-prazij \Yita. lekarnar. Namestit obeli navedenih lekarnarjev, sta leta Isoo. isti posel opravljala l»r. Hugolin Pchotsehik in br. Ci-prijan Marin: a namestit br. Lazarja je prišel za ranoeclea br. doza lat de Looss.
Poslednji načelnik ljubljanskih u sinil j en i kov je bil prijor o. Favst O rad i še k. rojen vtiainelj-n i h ob Savi dne L kimale/. 1776. Krstno ime mu je bilo Matej. Trinajstletnega dečka je
poslal (>(V v Ljubljano učit so pozamentirstva. No š»* prostega je zalotila Oradišeka 1. 1791. bolezen. Lože v bolnioi usmiljenih bratov jo našel zdravje in h kratil svoj poklie. Z bolniške postelje jo opazoval delovanje svojih strežnikov in zdravnikov in v srcu mu jo vstala želja, da bi tudi on stopil v red usmiljenih bratov. Ta želja se mu jo izpolnila lota 1707. Izprva mu jo bilo pobirati mile darove za samostan. Dasi je rad in vestno izvrševal ta posel, vhajale so mu ven in ven misli k bolnikom, ki bi jih bil tako rad zdravil. Nabavi! si jo nekaj zdravniških in bogoslovskih knjig in oboje pridno proučeval. Lota 1803. so ga poslali v Valtice na Moravsko, odkoder se je šel učit na Dunaj anatomije in hkratu bogoslovja. Ko jo bil dne 13. malega travna lso:> izgotovil zadnjo preizkušnjo iz bogo-slovske vode. odšel jo v Prago na visoko šolo. Z vso svojo vedeželjno dušo se je tamkaj posvetil proučevanju zdravništva: a zelo ga je bolelo, ker so ga sprejeli le za izven-rcdnega slušatelja medicino. Istega leta je dobil službo zdravnika v praški bolnioi. ki jo bila izza grozne lakoto in logarja prenapolnjena. Se večji naval botežnikov in ranjencev je nastal po I »it vi pri Slavkovu dno 10. kimalea 1 so.V Tedaj se je pokazala požrtvovalna de-lalnost o. Favsta (iradišeka v najlepšem sijaju. Za pohvalnimi pismi, ki jih je dobival od raznih dostojanstvenikov, jo prišla doktorska diploma. Nekdanji posamentirski vajence jo napravil dne 3o. rožnika lsou stroge izpite na praški visoki šoli. Sedaj mu je napočila doba. da se je smel vrniti v domovino. Se v poštnem vozu. ki ga je odpeljal na jug. je ozdravil obolelega izprevodnika in dve sopotnici. Dne H. vinotoka 1H0H je dospel doktor o. Favst tiradišek v Ljubljano. Postal je, kakor sem že omenil, samostanski vikarij in prelekt v bolnici. Pozneje jo bil izvoljen za prijorja. Preveč bi se raztegnil ta spis. ko bi hotel »»pisati obširno delalnost prijorja Kav.sta. stoječega na čelu ljubljanski bolnici — njegovo skrb. kako razširiti in izpopolniti izročeni mu važni zavod. Zal. da so mu ga nemile okol-liosti prekmalu iztrgale iz rok. Ko so se jeseni leta 1x11 razkropili njegovi tovariši — u s m i 1 j e n i b r a tje. o stal je prijor Favst v Ljubljani. Hi val jo
v hiši bogatina Kastagna in zdravil bolnike. Skazal se je vrlega pomočnika zlasti ranjenim vojakom, ki so bili po odhodu Francozov iz dežele nastanjeni na Žabjaku. Gospoda in prostaki so se zatekali k veščemu zdravniku o. Favstu. Njegov sloves je šel po v s e j deželi: a imel je zato dokaj sovražnikov, ki so ga t o ž a r i 1 i gosposki. Poleg mnogih drugih veljakov se je zanj potegnilo ljubljansko š k o f i j s t v o. Ob vplivu teh zaščitnikov so se razbili vsi naklepi nevoščljivcev in o. Favst je mogel mirno nadaljevati svoj blagoviti posel. Leta 1824. mu je pripoznala dunajska vlada pokojnino. Nato je o s t a v i 1 Ljubljano in se preselil v Šmartin p o d S in a r no g o r o. Tudi tja so drli ljudje za njim. N j e g o v F a u s t u 1 a n u m < s o
0	b 1 e g a 1 i zlasti tedaj, ko je razsajala kolera. Izmed 220 bolnikov, ki jih je bila napala kolera in jih je zdravil Favst. pokosila jih je smrt samo pet. Nekdo je vprašal o. Favsta, kateri bi bil najboljši pomoček zoper kolero, in prijor je odgovoril: »Devetdeseti psalm«. Veliki dobrotnik trpinov o. prijor Favst je umrl 61 let star leta 1837 (ib.). Ostavil je zanimiv dnevnik, shranjen sedaj v grajskem arhivu v Smledniku. Podoba prijorja Favsta. dar usmiljenih bratov iz Št. Vida na Koroškem, kranjskemu deželnemu odboru, so nahaja v ljubljanskem deželnem muzeju.
Ljubljančani niso d o Igo mogli pozabiti 1 j u d o m i 1 i h usmiljenih bratov, ki so zastonj zdravili bolnike. Njihovo š p i t a 1 s k o« cerkvico so zvali do najnovejše dobe z 1 a s t starejši ljudje še vedno: >p r i bar m-h o r o i g a r j i h in ulice vežoče I hmajsko cesto s Kolodvorskimi ulicami ali s staro
1	»latno vasjo — s o d a n j e Dal m a t i n o v o ulice — so s o imenovale »b a r m -h o r c i g a r s k e«.
Po odhodu usmiljenih bratov jo prešla bolnica pod oblast ljubljanske mestne gosposke. dokler je ni leta 1840. izza določbo državne vstave sprejela v oskrbo kranjska dežela.	(Dalje priti.)
Čez leto in dan.
(Potopisne črtice iz slovenske domovine).
.Na vse te reči se ozira omamljeno moje oko." (Pesnik in skladatelj župnik Luka Dolinar.)
(Dalje.)
Naslednja postaja bila nam je Šempeter. Ona je znamenita največ za to. ker se od nje eepi nova železniška proga na Reko. Šempeter je bolj večji kraj ob reški državni cesti, ki vsled prometa z lesenino vedno bolj narašča: torej ima že tudi od 1. 1807. svojega nasam-nega duhovnika. Kar n. pr. na Oorenskein dozdaj ne poznamo, imata kraj: namreč dvoje parnih žag. A za to obrt ima Pivka premalo vodenih sil. Reška državna cesta ob koj i je Št. Peter, je šla poprej od tod čez Zagorje in Knežak na Trnovo. Opustila pa se je v novejših časih, ne vemo zakaj: ali zaradi burje, ali pa zaradi strmega klanca, ki je vodil od Šembij naprej proti Trnovemu. Tudi je peljala cesta od Knežaka po samotah, in bila nekako nevarna zastran malopridnih ljudi. Moj nepozabni sošolec iz mladostnih let. poznejši župnik v Knežaku, potem dekan Andr. Drobnič me je o nekem mojem posetu. potujočega letod peš proti Trnovemu, pospremil uprav do mesta, kjer je bila nekoč oropana c. kr. pošta. Nova cesta vodi sedaj iz Šempetra po drugi nasprotni strani v Reško dolino, vozi pod Prem, kjer se zavija potem proti Trnovemu.
O Šempetru naj dostavim še, da se potrebno lesovje za ondotni parni žagi dobiva deloma iz gozdov kneza \Yindisehgratza. deloma pa iz obširnega, na lesu bogatega Snežnika. Pod bližnjim »Gradiščem« je peljala nekedaj stara rimska cesta, katere sledovi se vidijo baje še sedaj. Tudi brez pozemeljskih votlin ta okolica ni, kakor sploh vsa Notranjska stran.
Nadaljujmo svoje nočno romarsko popotovanje.
Od Šempetra naprej se pričenja v tehničnem izrazu takozvana »tunelska proga , ki je prizadevala graditeljem južne železnice ogromnih trudov in stroškov. Nič manj nego šestero predorov je zgrajenih v kratkih presledkih drug za drugim. Na levo doli smo
opazili kmalu Košansko dolino in župno vas enakega imena, ki je tudi izmed najstarejših kranjske dežele. Letnica njena ni natanko znana. Poleg dveh ekspozitur ima še 8 podružnic in 1 kapelo, v kateri se bere tudi sv. maša. Za časa Valvazorja štela je 17 podružnic. — Naslednja postaja bila nam jc Zgornje Ležeče: še naprej pa Divača, od koder vodi železnica skozi tužno Istro v znano pomorsko mesto in glasovito morsko trdnjavo in luko Pulj. — Ko prevozi železnica omenjenih šestero predorov, zapusti onkraj Vrein zemljo Kranjsko, in zavozi v obširne planote Primorskega Krasa. Sicer dobiva svet okoli Povirja in Sežanske okolice bolj prijazno obličje. A od postaje Opčina naprej proti postajama Prosek in Nabrežina pa se vozi človek kakor po velikem mrtvaškem mirodvoru. Okolica je v pravem pomenu besede nasejana s kamenjem. Burja ima le-tod baje tako moč. da so nekatere stražnice zgrajene celo pod zemljo. Družbe za pogozdenje Krasa čaka še velika naloga, preden bodo ti kraji izpreme-njeni skozi in skozi v rodoviten svet. Sme se reči. da se burja letod na vse kriplje ustavlji? človeškemu trudu in kulturi.
Od postaje Nabrežine se zopet cepi že-leznična proga. Leva se zdajci zaobrne za morjem proti Trstu: po desni pa smo se peljaji — kaj pa da — vsi vtrujeni od nočne vožnje naprej proti (ioriei. A že na naslednji postaji Tržič=Monfalcone smo zapustili južno železnico, in zavozili po progi nove državne železnice, ki pelje skozi ravnine razprostrte Furlanije proti blaženi Italiji. Leta. kedaj se je gradila ta proga, ne vem natanko povedati, sega pa v najnovejšo dobo. Tud: se ne čutim poklicanega, razmotrivati o njeni potrebi. Nekaterniki pravijo, da ste se ž njo zbližala Trst in Benetke! Kakor zvesto-vneti in goreči avstrijski domo- in rodoljub pa si vender vso jam misliti: kaj nas Avstrijce brigajo Benetke in kaj naj bo mar Benetkam naš Trst? Italijani so se hoteli odcepiti od Avstrije, ki je žrtvovala za nje neštevilnih milijonov. Imeti so želeli zemljo in svojega kralja. Zdaj imajo oboje, torej naj bodo zadovoljni, ter naj ne škilijo lačni sem čez mejo na naše pokrajine! Piovek bi trezno mislil, da naj Italijani na kolenih zahvalijo Gospod Boga. če Avstrija
preskrbljuje leto za letom toliko njihovih lačnih delaleev z ljuhiin knihekoin. Mislimo, če imajo sploh kak rut hvaležnosti, da jim to mora hiti več nego dosti.
Naprej od Tržiča smo se vozili memo poitalijaneeiiih postaj: Ronke. Beghano. in Pieris-Turiako. Dospeli smo oh prvem svitu 1». septembra na postajo Vila Vieentina. t. j. na konee svoje vožnje.
ViSi učitelj Josip Levičnik.
(Dalje prihodnjič.)
Črtice o verskih in cerkvenih preobrazbah v Beli Krajini.
(Dalje.)
Frideriku se je zazdelo, daje bil svetnik' ki se mu je prikazal v spanju in ga rešil smrti ali sv. Nikolaj, patrou mesta ljubljanskega ali pa sv. Maksimilijan, patrou mesta celjskega. Obema je bil zavoljo tega hvaležen: drugemu na čast je imenoval svojega kmalu na to rojenega sina Maksimilijana, prvemu na čast pa je sklenil vstanoviti ljubljansko školijo. Ta svoj sklep jc izvršil v (iradcu 0. decembra 1401.. kjer je podpisal vstanovno pismo vpričo slavnega kardinala Nikolaja Ku-zan>kega. škofa briksenškega in kardinala Petra, škofa avgsburškega ter blizu 00 družili vplivnih, odličnih duhovnih in svetnih dostojanstvenikov. V tem pismu je imenoval Friderik cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani prvo-stolnico in določil, da naj je pri njej škofovski sedež s kapitulom. t. j. s proštijo. dekanijo. desetimi kanoniki iu štirimi vikarijati. Škofa iu kapitelj je hotel voliti on iu za njim njegovi nasledniki: le jed nega kanonika, tako-zvanega ad baciduin sme voliti vsakokratni škof. Potem je določil v tem pismu dohodke škofu, kapitulu ter posebej prost u in kanoniku ad baciilum*. škofu je podelil graščino Oo-ričane nad Ljubljano, župnijo Smartin pri Kranju, predmestno cerkev sv. Petra v Ljubljani, benediktinski samostan \ (iornjcin gradu na Stajarskein. kateremu je bilo tu podruženih mnogo duhoviiij in cerkva, in duhovnijo sv. Mihaela pri Pliberku na Koroškem. Kapitulu je določil župnijo sv. Vida nad Ljubljano. Petra v Naklem, sv. Križa v Svib-netn. sv. Marjete v Vodicah. sv. Jerneja v
Polju in na Koroškem sv. Nikolaja pri Beljaku. Proštu pa je določil radovljiško duhovnijo sv. Petra in kanoniku ad baculum kapelo sv. Petra na Pešati.
Te duhovnije so spadale doslej večji del pod očaka, a bile so patronata cesarskega, zato jih je odvzel Friderik lahko duhovnim oblastnijam in jih podelil in pridružil novi ljubljanski škofiji.
Z veseljem je potrdil to vstanovitev in vstanovno pismo bivši Friderikov tajnik Ae-neas Svlvius — papež Pij II. — 0. septembra 1. 1402. ter počastil štiri dni pozneje mlado školijo zlasti s tem. da jo je zvezal nepo-srednje z Rimom. To zvezo je potrdil 1. 14(58. tudi njegov naslednik Pavel II. XIII. Ogleju pad a vedno bolj vgled
i 11 s e k r č i nje g o v a o b 1 a s t.
Nerad, primoran je odstopil očak sebi podrejene župe na Kranjskem in Koroškem. Ljubljanska školija se je vstanovila proti njegovi volji, zato ga tudi ne nahajamo na vstanovnem pismu. Nastali so kmalu prepiri med njim in ljubljanskimi skoti. In to ni čudo! Saj je bila nje vstanovitev velika nezaupnica očaku, državnemu knezu in bene-čanskeniu patrieiju. Skoraj dvesto let so oporekali očaki tej naredbi, dokler ni bil L 1027. končan dolgi prepir s priznanjem neodvisnosti Ij u b I j a n sk ♦ »ga šk o 1 i j st va.
Bela Krajina je ostala še pod Oglejem, poleg drugih kranjskih žup. Kar je bilo Kranjske očakove. delila se jo v šest naddi-jakonatov. in dva distrikta. katerih eden je bil Metliški dekanat z županu, vtelcšenimi n. v. redu. eden župnik n. r. s častjo prošta je bil dekan belokranjski.
Vgled očaku v Avstriji je silno padel. Razmerje med njim in njegovimi avstrijskimi podložniki je bilo do kraja napeto. Bilje očak patricij benečanski in Benečija je bila Avstri-janom kaj tnalo pri srcu. redoma je bil nezmožen treh neizogibno potrebnih jezikov: nemškega, slovenskega in hrvaškega. Bil je velikaš nemškega cesarstva, za i/bornimi knezi prvi dostojanstvenik nemške države, v Avstriji sami pa prvi za nadvojvodo. To je bilo zlasti v Lutrovi dobi cerkvi v kvar. Kakor Benečan se očak ni mogel vdeležcvati deželnih zborov kranjskih, štajarskih in ko-
roških in tega tudi ni smel. A to .jo bilo eerkvi v veliko škodo. V deželnih zborih tedanjega časa seje glasovalo vedno imenoma in po dostojanstvu. Dri takem glasovanju je glas prvega odločilen, kajti regis ad exetn-phun totus componitur orbis< t. j. za prvakom gredo vsi drugi. Ko bi bil smel očak pohajati v deželne zbore, glasoval bi bil on prvi in po njem bi se bili ravnali drugi. V verskih vprašanjih je bila torej največja škoda, da očak ni mogel biti član deželnega zbora, kar bi sicer bil. ako bi ne bil Benečan. Ker torej njega v deželnem zboru ni bilo. glasoval je prvi deželni maršal, ki pa je bil te čase. kakor tudi vse drugo plemstvo, luteran. Do njem so se ravnali drugi. Deželni knez in katoliška cerkev sta bila zavoljo tega v deželnem zboru za najodličnejši glas na izgubi. Prav tako pa je bil za tak glas na izgubi cesar v državnem zboru. Protiretbrmacija se prav vsled tega ni mogla vspešno začeti in ni mogla delovati, ker deželni knez ni imel odličnega cerkvenega dostojanstvenika, ki bi bil vzel v roko proti reforinaei jo. L. 1 oSl). je prepovedal nadvojvoda Karol. L 1009. pa Ferdinand II. patrijarhu cerkvene vizitacijo v svojih deželah, češ. da se vtikajo patrijarhi v politične stvari. Ko vizitirajo cerkve in cerkvene zavode, izvohajo skrivnosti avstrijskih dežel, ter jih razkrivajo bonečanski republiki. Ljudstvo je bilo za tujce in očakov«' ljudi tako malo vneto, da jo n. pr. 1 1591. v Beljaku nagnalo nionsignora Franeosea Dar-baro. poznejšega očaka, s kameni. Z enako slabim vspehom jo leto pozneje vizitiral (iiovanni (irimanni. Avstrijski škofje pa tudi niso marali prevzemati tega posla, ker niso hoteli biti kakor koli odvisni od očaka. Daljo je vladal povsod grozoti nered in bi no mogli prevzemši ta posel ničesar opraviti. Po nekaterih krajih po celili 50 let ni bilo vizitacijo. Zakrament sv. birme so dolgo dobo ni delil, neštevilno cerkev in oltarjev jo bilo neposvečenih. Vera je trpela veliko škodo. Razširjevanju luteranstva se je bilo težko ustavljati, ker patrijarh ni znal treh, v teh deželah neizogibno potrebnih jezikov.
Iz domovine.
Tržaški cesarski namestnik princ Hohenlohe
koraka na čelu vseli avstrijskih svojih kolegov in vseh deželnih predsednikov — kar se tiče vneme za v god no gmotno stanje ljuškošol-skega učiteljstva. Koje bil deželni predsednik v Bukovini. priboril je tam učiteljstvu svojega važnega poklica dostojno stalo. V Trstu pa. kamor jo prišel iz Bukovine. je dejal te dni odposlanstvu tržaškega učiteljstva: Ljuško šo'o smatram za liajznaiuonitojo državno napravo. Z blagrom šole jo pa naravnost zvezano gmotno stanje učiteljstva. To težko in zelo odgovorno svojo nalogo pa učitelj izpolnjuje le tedaj, ako mu je mogočo, prostemu vseh motečih skrbi, šoli posvetiti vso svoje dušne sile.<
To jo dostojanstvenikov« zdravo nazi-ranje. — Knakili misli je bil izmed osebno nam znanih odličnjakov posebno knezškof Krizostoni. ki jo še kanonik težil na to — da se duhovnikom izboljšaj gmotno stanje. — Vsacemu. kedor dola. dostojno plačo in bodi si duhovnik, ali učitelj, ali zdtavnik. ali vradnik ! Le z vedro in brezskrbno dušo se veselo dela v svojem poklicu: in dvakrat toliko ta stori, ki ga no moro gmotne skrbi.
Ljubljanska škofijska kronika.
V k n e z š k o f i j s k i h z a v o d i h v Šent V i d u nad Ljubljano so nameščeni vč. in čč. gg.: dr. Fran L še n i č u i k. doslej spiritual v duhovskoni semenišču v Ljubljani, za rektorja: dr. Ivan (inidovee za ravnatelja gimnazije in gimnazijskega učitelja: gimnazijski učitelji pa so: Anton dar o, Luka Arh in Anton K o rit n i k: glavni prefekt dr. Ivan Kv. Zore, doslej studijski prefekt v duhovskem semenišču: prefekt iu katehet Josip Demšar, doslej prefekt v Alojzijo-višču : prefekt in učitelj risanja (Jašpar Pore nt a. doslej kapelan v Stopičah.
P o d o 1 j e n a jo župnija J a n č e taniošnjemu vpravitelju č. g. Ivanu Dob n i k a r j u.
K a n o n i č n o v m e š č o n jo bil v. č. g. Ivan Dobil i k ar na podeljeno mu župnijo Janče o. sej »t. 1005.
Pr e m e š e o ni so bili dalje čč. gg.: Alojzij S t roj, katehet pri uršulinkah v Ljubljani, za spirituala v duliDvsko semenišče: Karol Čeri 11 iz Kostanjevice za prvega kapelana v Škofjo Loko; Hertold Bartel od Stare cerkve v Kostanjevico; Anton .Jerič, začasno vpokojeni brezoviški kapelan, za kapelana k sv. Duhu: Matija Okoren z Brezniee na Dovje: Anton Medved, bivši kapelan na Preski, na Breznico.
Stalni pokoj je dovoljen v. č. g-Ivanu Z a g o r j a n u. župniku v Radečah p Zidanem mostu.
T 111 r 1 je v. č. g. duh. svetnik Fran .J e-reb. vpokojeni zasipski župnik, na blejskem otoku dne 0. sept. 11)05.
Priporoča se v molitev čast. duhovnim sobratom.
V k n e z š k o f i j s k o A 1 o j z i j e v i š e e so bili za šolsko leto 11)05 00 sprejeti nastopni d o s e d a n j i gojenci:
V	VIII. razred: Drešar Ivan iz Komende. K a 11 d 11 č Fran iz Idrije, Lunder Al. iz Velikih Poljan, N a s t r a 11 Fran iz Vodic.
H u p 11 i k Karol iz Črnega Vrha, T o 111 a Ž i č Ivan iz Most.
V	VII. razred.
A v s e n e k Ivan iz Mošenj, Hočevar Fran iz Velikih Lašič, Muren Josip iz Stopič, N a 11 a č e 11 Marko z (Joč, Rogelj Josip iz Velesovega. Smit Fran iz liibnega v Bledu, Ž e r j o v (iregor z Jesenic.
V	VI. razred:
A d a 111 i č Alojzij z Velikih Poljan. Filipi č Ivan s Trate, O n i d o v e c Anton iz Ajdovca. < I r o z n i k Anton iz Višnje Gore, (irude n Ivan z Vojskega.
Jenko Fran iz Lipice pri Škofli Loki. Pretnar Fran iz Grada v Bledu, S e d e j Fran s Trate. Šimenc Josip iz Dola, Težak Marko iz Metlike.
V	V. razred:
Boga t a j Lovro iz Stare Loko, G 11 i d o v e c Anton iz Ajdovca, Hiti Fran od Sv. Trojice, Mejak Jakob iz Ormoža, M e r š o 1 j Fran iz Radovljice, M o h o r č Ivan iz Begunj, P e s t o 111 i k Ivan iz Tuhinja, P1 e v n i k Anton iz Črnomlja, Ž g a 11 j a r Ignacij iz Dobrepolja.
V	IV. razred:
P o j e Josip iz Osilnice. Resman Anton iz Begunj. Z b a č 11 i k Alojzij iz Travnika. Z u p a n Alojzij iz Gorij, Ž a r k o v i č Fran iz Metlike. Na novo so bili sprejeti:
V	V. razred:
P e t r i 5 Gabriel iz Strug, S k e b e Venceslav iz Hinj.
V	IV. razred: Stanonik Makso s Trate,
T o r k a r Anton iz Grada v Bledu.
V	III. razred:
A 11 ž i 5 Anton iz Sostrega, Dežela Ivan iz Ledin, F r a 11 č i č Ivan iz Št. Jerneja, K o b 1 a r Fran iz Železnikov, M o ž i 11 a Fran iz Slavine. Oman Anton iz Lipice ob ŠkofjiLoki, Platiša Ivan od Sv. Ožbalta nad Školjo Loko, Š u š t e r š i č Josip iz Dobrnič, V i n d i š a r Ivan iz Srednjega Bitnja. Po „Ljablj. Sk. Listu« »t. VI. 1905.
.Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono 50 vin. Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kron; za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danica* dan poprej V Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v Lovro Blaznik-ovi trgovini na Starem trgu in v Ivan
Pichlerjeve tabakarni na Kongresnem trgu.