ŠTEV. (No.) 23.-24. CHICAGO, ILL., DECEMBER, 1st, and 15th 1924. LETO (Vol.) XVI. AVEMARlft "AVE MARIA' Izhaja 1. in IS. vsakega meseca. — Issued every 1st and ISth Jay of the month by THE FRANCISCAN FATHERS 1852 West 22. Place, Chicago, 111. In the interest of the Order of St. Francis. Naročnina $2.50 na leto. Subscription Price $2.50 per annum. Entered as second-class matter October 20, 1919 at the post office at Chicago, 111., under the Act of March 3, 1870. Acceptance for mailing at the special rate of postage provided for in Section li03. Act of October 3, 1917, authorized on October 25, 1919. Naši zastopniki. Naš glavni potovalni zastopnik je Mr. Leo Mladič iz Chicago, 111. On je pooblaščen pobirati naročnino za A. S. in Edinost, Ave Maria, St- Francis Magazine, oglase, knjiga, tiskovine in vsa druga naročila. Pravico ima tudi pooblaščati nove lokalne zastopnike in zastopnice po naselbinah. Isto velja za našega potovalnega zastopnika Mr. Franka Kurnik. LOKALNI ZASTOPNIKI (ICE) COLORADO: Canon City. — Ana Susman. Crested Butte, — Martin Teak. Denver, — G. Pavlakovich. Leadville, — Rev. M. Trunk, Mrs. Bra-sich, Ana Turk. Pueblo, — Rev. P. Cyril, O. S. B„ J. Meglen. Salida, — Frank Gačnik. ILLINOIS: Aurora, — M. Vesel- Bradley, — Rose Smole. Chicago, — Marko Mihelič, Frank Horwath. Elmhurst, — Karolina Milost. Joliet, — M. Bluth, Jos. F. Muhich, Paul J. Laurich, R. Zupane- Rockdale, Joliet, 111. — M. Kostelic. La Salle, — Annie Ovnik, Anton Stru-kel. Lockport, — John Koreltz. No. Chicago, — Joseph Drashler. Ottawa, — Joe Medic. Peoria, — Mary Zabukovec. Springfield, — Frank Supanc. INDIANA: Elkhart, — Mary Oblak. Indianapolis, — Louis Komlanc. Porter, — August Kerznaritz. KANSAS: Franklin, — John Dobravec. Frontenac, — Joseph Zorc. Kansas City, — Peter Majerle. MICHIGAN: Ahmeek, — J. Hribljan. Calumet, — M. Klobuchar, John Mu-sich. Detroit, — Frances Plautz, A. Banks. Iron Mountain, — Kath. Hebein. Ironwood, Maurin Mike. Rothbury in okolica, — R. Snidar. MINNESOTA: Aurora, — E. Smolich-Biwabik, — Mr. Frank Globokar. Chisholm, — Rev. J. E. Schiffrcr, 1!. Globočnik, John Strle. Ely, — V. Marn, John Otrin, Jos. Peshell. Eveleth, — Johana Kastelic, Frances Kvaternik, Antonia Nemgar. Gilbert, — Frank Ulčar, A. Preglet, Frances Tanko. Greaney, — U. Babich. Hibbing in okolica, — Joe Zaic. McKinley, — A. Hegler. Mountain Iron, — Lucia Kralj. Nashwauk, — Ana Hribar. New Duluth, — Rev. A. Pirnat, M. Spehar. R"dore, — A. Mlakar. Rice, — Rev. John Trobec. Sartell, — John Burgstaler. Soudan, — Frances Loushin. Virginia, — Mary Sterbenc- NEW YORK: Brooklyn, — Catherine Schneller, Joseph Skrabe, Joe Češark. Gowanda, — John Zevnik. New York, — Rev. P. B. Snoj. OHIO: Batberton. — Rev. A. L. Bombach, Joseph Lekšan, A. Okolish. Bedford, — Frank Stavec. Bridgeport, — L. Hoge. Cleveland, — Frank Suhdolnik, Ivana Gaspari, Frances Bombač, A. Strniša. Newburg, — Rev. J. J. Oman, J. Res-nik J. Sercel. Collinwood, — John Mcsec. Notingham, — Mary Mevzek. Lorain, — Mamie Perusek. West Park, — Jos- Grdina. Youngstown, — Frank Sellars. PENNSYLVANIA: Ambridge, — Jennie Svegel. Beadling, — Nikolaj Simonich. Braddock, — Joseph Lesjak. Bridgeville, — Elizabeth Gradishar. Burgettstown, — J. Pintar. Bulger, — S. Jenko. Canonsburg, Houston, Strabane ii» okolica, — John Pelhan, Michael Tomšič, Mary Bevec, Frances Mohorich. Durant City, — Frank Debevc. j Duryea, — A. Pirnat, Amalia Swek Farrell, — Anna Lumpert. Forest City, — Anna Grchman, Mary-Svete. Homer City, — Mary Gorichan. Imperial, — Paul Jamnik. Tchngtown, — Andrew Tomec. C^ Pristau. M«cn Run, — Jacob Drašler. Morgan, — M. Dernovšek. Oakdale, — Paul Jamnik. O'vmhant, — Mary Zore. Pittsburgh, — John Golobich, J. Bojane. G. Weselich, G. Verbanc. Presto, — J. Krek. Sharpsburg, — John Skoff. Steelton, — Anton Malesich, Doroteja Dermeš-St Mary's, — Marv Anfderklam. W. VIRGINIA: Thomas, — John Lahajnar, Mrs. Mv Bulich. WISCONSIN: Greenwood, — Agnes Seliškar. Milwaukee, West Allis, Wis. — Mary rv Mohorko, A. F. Kozleuchar. Johi» Kovačič, Avgust Florjane. Racine, — Martin Novak. Sh"boygan, — Michael Progar, Johnr Udovich. Tioga, — Ludvik 'Perušek. Wauwatosa, — Ivanka Zavodnik. Willard, — Frank Perovshek. San Francisco, Calif. — Mrs. Cesar. Oakland, Cal. — M. Matzele. Bridgeport, Conn. — Rev. M. J. Go-lob, Stephen Sumen. Anaconda, Mont. — Frank Sašek. Butte, Mont. — Rev. M. Pirnat. East Helena, Mont. — Frances Am-bro. St. Louis, Mo. — John Mihelich. Omaha, Neb. — M. Petrasich. Enumclaw, Wash. — Mrs. Richtar. Renton, Wash. — Tonus Rihtar. Newark, N. J. — Jennie Mevzek. Valley, Wash. — Mary Swan. Kemmsrer, Wyo. — Mrs. Motoh. Rock Springs, Wyo. — Rev. A. Schiffrer, Apolonia Mrak. Sublet — Okley, Wyo. in okolica, —-John Krumpečnik, Mr. Orešek. Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00 Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50 List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. ŠTEV. (No.) 23.-24. DECEMBER 1st & 15th 1924. LETO (Vol.) XVI. Anton Medved: BOŽIČNA PESEM Zakriva svet noči zavesa, polnočni zvon čez plan odmeva, pozdravlja zemljo in nebesa, zbor angelov vesel prepeva: Bogu na visokosti slava, na zemlji mir ljudem in sprava! Nocoj, človeški duh, ne kolni trpljenja, ki te je morilo! Svetišče z verniki se polni, duhovnik kliče glasnomilo Bogu na visokosti slava, na zemlji mir ljudem in sprava! Podobo v zlatem glej okvirji: Na slami spi nebeško Dete, krog Njega molijo pastirji, bleste na traku črke svete: Bogu na visokosti slava, na zemlji mir ljudem in sprava! Bučijo orgije. Dim v kadili pod stropom se vonjiv raztaplja. Kaj smeh na lice vnuku sili, kaj dedu solza z lica kaplja? — Bogu na visokosti slava, na zemlji mir ljudem in sprava! Po letih mladih se nam toži — Neodoljiva sila neka srce zdaj širi nam, zdaj oži, kot morje plima in oseka. Bogu na visokosti slava, na zemlji mir ljudem in sprava! Da, slava Njemu, ki dostojen med vsemi je najvišje slave! Da, mir ljudem in čut pokojen, ki vir edin je sreče prave! Odklepaj raj nam izgubljeni, o zveni, sladka pesem, zveni! 370 "AVE MARIA Resna beseda naročnikom. List "Ave Maria" je letošnje leto v številu naročnikov nekoliko nazadovala. Sredi leta je namreč uprava pregledala svoje zapisnike in našla, da je precej naročnikov zaostalo s svojo naročnino predolgo. Poslali smo potem vsem, ki so bili dolžni, posebno prošnjo in jih prosili, da bi blagovolili poravnati svoj dolg, ker nas list silno veliko stane in ga toraj ne moremo nikomur dajati zastonj. Nekateri so se odzvali takoj in plačali dolg. Drugi so pa pismo sprejeli, — pa molčali. Tem je pa uprava morala list ustaviti že radi poštnih postav. Pravilno bi bilo, da bi vsakdo, kdor ne mara več lista naročevati, bil tako pri-• jazen, da bi nam plačal svoj dolg in sporočil: ne bom več naročil. Toda list sprejemati, potem ga pa ne plačati — ni pošteno! Pred leti se spominjamo, da smo videli v več listih, da so take dolžnike listi z imenom in naslovom priobčili. Seveda je nastalo veliko razburjenje med njimi, kateri so bili tako osramoteni. Vendar vsi dobri naročniki so pa to odobravali. List "Ave Maria" ima krasno delo za ameriške Slovence za seboj. Vseh 16 let je krepko in neustrašeno vršil svojo nalogo katoliškega lista med njimi. Kdor hoče biti pravičen, mora mu dati častno spričevalo, da si je zaslužil veliko hvaležnost vseh ameriških slovenskih katolikov. Ko bi njega ne bilo, bi marsičesa ne bilo, kar danes imajo. On je bil prvi, ki je svoja junaška pr;;a dvignil v boj proti rdeči nevarnosti med nami in jih izpostavil vsem pšicam, puškam in kanonom nasprotnikov katoliškega imena med nami. Krepko je udaril kot junak, kjer je bilo treba. Kot junaški Matati-ja v starem zakonu je klical skupaj razkropljene katoliško zavedne čete pod zastavo Križa in Marijino na obrambo naših svetinj sv. vere. Ko se bo za nami pisala zgodovina katoliških Slovencev, ko bodo malenkostne osebnosti jenjale dobil bo list "Ave Maria" svoje častno mesto. Pa naj kdo reče, da to ni res? Ne! O tem so vsi prepričani tako prijatelji, kakor še bolj nasprotniki. Vendar pa mi tega tu ne povdarjamo, da bi se morda bahali. Bog nas vari! Kar hočemo s temi besedami je samo to, da bi opozorili vse kat. Slovence po Ameriki na dolžnost, katero imajo pa tudi oni do lista. List je svojo dolžnost do naroda v polni meri vršil skozi vsa leta. Je pa tudi katol. slovenska javnost vršila svojo dolžnost do lista? Ali jo je ali ne, naj javnost sama sodi. Gre nam za naprej, za prihodnjost. List je v preteklem letu na številu naročnikov za nekoliko sto nazadoval. To je, na kar opozarjamo prav resno slovensko kat. javnost, pred vsem pa vse prijatelje in naročnike lista. Bomo tudi v prihodnjem letu nazadovali? Ne, tega ne smemo, oziroma, recimo bolje, tega naročniki in prijatelji vendar ne boste dopustili. Kaj ? Zato, naročniki veste kaj? — Božični prazniki so tukaj. Drug drugemu dajete "prezente." Kaj ko bi se letos ob tej priliki spomnili tudi svojega starega dobrega prijatelja — lista ''Ave Maria" in bi pod vašim božičnim drevesčekom "Santa" pustil tudi za "Ave Maria" v Chicagi mal "prezent" v obliki novega naročnika? Kaj mislite o tem? Naročniki, prijatelji, boste storili to? Bomo videli . . . Vesele božične praznike in srečno Novo leto! * Mala cvetka. bi. Terezija Deteta Jezusa. H: B. (Dalje). Terezkine proroške besede, da bo po svoji smrti lila na zemljo dež cvetlic, so se kmalu po njeni blaženi smrti jele uresničevati. Čudežna uslišanja, čudežna ozdravljenja na njeno priprošnjo so se ta korekoč dan za dnem množila. Cerkvena oblast je začela postajati vedno bolj pozorna na čudotvorno skrito cvetko in začela potrebne predpriprave, da se jo dvigne na altar. Malo služabnikov in služabnic božjih, v novejšem času posebno malo je, če sploh kateri, ki bi mu bila tako hitro priznana čast altarja, kakor Mali cvetki. Dne 1897. je umrla, dne 6. aprila 1923. je bila prišteta blaženim. Svetniški proces je bil že od nekdaj, zlasti odkar ga v zadnji instanci vodijo posebne rimske o-blasti, izmej vseh najstrožji, pa tudi najdaljši. Vendar so ga v prejšnih stoletjih, če je bila svetost osebe preočitna, malo pospešile. Tako je bil sv. Dominik že 13 let po smrti proglašen za svetnika, sv. Elizabeta Turingijska po 4 letih, sv. Frančišek in sv. Klara po dveh, sv. Anton Pad. celo prej kot po enemu letu. Zadnje čase se pa sv. cerkev glede tega drži pravila, pravi svetniški proces otvoriti šele petdeset let po smrti dotične bogoljubne duše. Pri Mali cvetki je bila prisiljena napraviti izjemo. Bog sam jo je z izrednimi milostmi podeljenih na njeno priprošnjo, k temu prisilil. Vse kaže da ne bo dolgo, ko bo sv. kongregacija za obrede, ki vodi ta proces, kmalu prisiljena še k nadaljnemu koraku, h kanonizaciji bi. Terezije, to je, da jo bo proglasila za svetnico. Menim, da se ne motim, ako trdim, da jo je poleg imenovanega vzroka še nekaj druzega nagibalo k pospešenju beatificijskega procesa in jo bo nagibalo tudi k pospešenju kanonizacijskega procesa. To je način, kako se je ta nova blažena posvetila. Sv. cerkev se namreč pri svetniških procesih ozira tudi na sodobne potrebe, svoje in ljudstva. Ko se kaka verska resnica posebno napada, rada pospeši beatifikacijo ali kanonizačijo kakega takega služabnika božjega, ki se je za dotično resnico posebno vneto boril, ali celo življenje dal zanjo. Tako je papež Pij IX. začasa, ko so sovražniki križa posebno drzno dvigali glave, "hitro dovršil proces" in proglasil sv. Petra Bapt tovariše japonske mučenice, ki so bili križani za svetnike. Ko se je prvorojenka sv. cerkve, Francija, znorela in po vojski zopet zaželela k materi nazaj, je papež Benedikt XV. vpošteval njeno željo, naj bi se Devica orleanska, bi. Ivana D'Arc prištela svetnicam. Tozadevne oblasti so vzele proces v roke, ga natanko, a vstrajno vodile in kmalu vspešno dovršile. Vsa katoliška čuteča Francija se je čutila počaščena in zdelo se je, da bo postala zopet biser in steber sv. cerkve. Podoben nagib je imela sv. cerkev po mojem mnenju tudi pri pospešenju beatifikacije bi. Terezije Jezusove. Povod zanj ji je dalo življenje blažen-ke same. Rekli smo že, da je način, kako se je ona posvetila privlačen, privlačen celo za nas moderne moralne slabiče. Svetniški vzori, kakor nam jih na-vadnd slikajo življenjepisci svetnikov, so za nas previsoki. Čudežna znamenja že ob rojstvu, čudeži v življenju, čudeži ob smrti, vmes pa spokorna dela, da se nam lasje ježe, kaj takega mi težko razumemo, še manj da bi posnemali, kolikor se sploh da. Ne, taki svetniški vzori niso za človeka naših dni, svetnega najmanj, ki bi najrajši igraje prišel v zbor svetnikov, ali vsaj doli kam za nebeška vrata. Življenje Male cvetke nam pa kaže, kako človek res nekako igraje lahko pride ne samo v nebesa, ampak celo mej svetnike. Kaj pa vidimo na njej tako izrednega, da bi nas plašilo in bi se nam po svetosti samo sline cedile. Slabotna ženska stvarica je bila, še vsa bolehna povrhu, nezmožna za velika dela. O kakih čudežnih znamenjih ob njenem rojstvu, o kakih čudežih v njenem kratkem zemeljskem življenju ne vemo veliko ali nič. Še črvi ji grobu niso prizanesli. In vendar je živela svetniško življenje, ter v cerkvi na zemlji prej prišla kot blažena na altar kot marsikateri drugih, ki ga le občudujemo, posnemati si ga ne upamo in nam nedostaja moči. S cvetkami malih vsakdanjih žrtev, ki jih življenje vsakemu dnevno več ali manp nalaga, je posipala Jezusu pot. Z njimi se je v malo letih svojega življenja posvetila. Kedo, ki je blage, dobre volje, more reči, da mu je kaj takega nemogoče. Takih svetniških vzorov smo bili mi moralni slabiči že davno potrebni. Naša mati sv. Cerkev, ki nas dobro pozna to prav tako dobro ve. Zato je hitela z beatifikacijo Male cvetke, da nam prej lahko zakliče: Vi, moji otročiči, slabiči, če se vam pot, ki so jo hodili svetniki veliki spokorniki in veliki apostoli, predolga in prestrma zdi, pojdite za Malo cvetko po krajši, in zložnejši poti. S cvetlicami malih žrtev, ki jih nikomur ne manjka posipajte Jezusu pot, pa bo prišel tudi v vaša srca, jih do stopnje svetniške popolnosti razžaril, ter vašo svetost če prej ne po smrti s čudeži kronal. Ker mi Slovenci nismo nič večji moralni junaki kakor drugi in bi tudi radi bolj igraje prišli vsaj v 372 AVE MARIA nebesa, če že ne na altar, se mi je zdelo umestno življenje Male cvetke kratko opisati in svoje rojake opozoriti na to kratko in kolikor pač mogoče zložno pot do našega skupnega cilja. Komur se še ta pot zdi pretežavna, ta pač ni za nebesa ustvarjen in mu ni pomagati. Tega bi bilo treba samo še za lase prijeti in v nebesa vleči. Tega pa Bog ne dela. Nebesa so plačilo za postavna se vojskujoče, ne pa kako odlikovanje s spregledom zaslug na takse. Tem skromni opis Male cvetke ni bil namenjen. Za kogar so nebesa vendar malo večje vrednosti kot tisto, kar se "šenka," bo vzljubil to Malo cvetko in z veseljem krenil za njo po "kratki poti" proti cilju, ali jo vsaj z zaupanjem prosil naj še nanj vrže par cvetk. Ako sem oz. bom s tem vsaj to dosegel, da se bo njeno češčenje tudi mej nami Slovenci, tako širilo, kakor se mej drugimi narodi, bom z vspehom zadovoljen. Isti namen sem imel pred očmi, ko sem sklenil en altar v naši novi cerkvici njej v čast postaviti. Njene sosestre na Selu pri Ljubljani so mi iz Rima dobile uradno potrjeno relikvijo. Ostane mi še, da priredim za Slovence posebno devetdnevnico v čast bi. Tereziki, ki je mej drugimi narodi že zelo razširjena in se vneto opravlja. To se bo v kratkem zgodilo. Ti pa Mala cvetka prihrani še za moje rojake malo rož, ko te bodo začeli prositi zanje. Potrebni so jih, potrebni. Izprosi, da tudi vredni! Prof. Dr. F. T. Koncem leta 303. je bilo, v Kartagini v severni Afriki. Bog je preizkušal mlado Cerkev z mučeništvom, krutega cesarja Dioklecijana preganjanje je napajalo krščanske dežele s krvjo mož in mladeničev, žena in deklet in otrok, ki so šli v smrt za Jezusa in njegov nebeški nauk. Duhovnik Saturnin je ravno o-pr avl j al v nedeljo zjutraj sv. mašo na skrivnem kraju, vernikov je bilo navzočih 49, in sicer so bili to možje, žene, mladina in otro-čiči. Kar se odpro s truščem vrata začasne kapele, paganski poizvedovalci navalijo glasno kričeč na kristjane, jih hitro zvežejo in odpeljajo v verigah v glavno mesto afriške province, Kartagino. Ko so jih zaslišavali, reče pro-konzul Anulinus duhovniku Sa-turninu: "Ali si bil ti tisti, ki je zbiral ljudi k krščanskemu bogoslužju, čeprav je cesar to prepovedal pod smrtno kaznijo?" "Da," reče hladnokrvno sveti mašnik; mi smo se mirno zbirali k naši službi božji." "Zakaj?" "Ker se mora vsako nedeljo k službi božji, če nima kdo res važnega opravičevalnega vzroka. To so bili junaki. Tako nas uči postava, tako nam zapoveduje višji zakon." Za ta odgovor, vreden dobrega duhovnika, so ga takoj razpeli na natezalnico, kruto so ga mučili in mesarili. Ali njegova srčnost je bila nezlomljiva, nemogoče je bilo omajati njegovo zvestobo do nebeškega Gospoda. "Kristus, k Tebi kličem v svojem trpljenju, usmili se me! — Sin Božji, pridi mi na pomoč! — To sem delal, kar nas uči postava, kar mi zapoveduje višji zakon" — to so bile zadnje besede junaškega starčka — duhovnika. Pa ni še popolno ugasnilo njegovo zvesto oko, kar se prerije lektor Emeritus in izpove glasno: "Jaz sem vsega kriv, saj je bila služba božja v moji hiši, katero sem dal v ta namen na razpolago." "Zakaj si jim to dovolil?" iz-prašuje sodnik. "Ker so to moji bratje in jim ne smem ovirati službe božje, marveč je moram še podpirati." "Pa si vedel, da bi tega ne bil smel, saj to prepoveduje cesarski ukaz." "Ne!" odgovori srčno junaški mož. Ta zapoved cesarjeva ni da- na za naše duše, saj imamo mi kristjani strogo dolžnost, iti ob nedeljah k službi božji." Med ganljivimi klici k Bogu je tudi on prestal muke natezalnice in umrl na nji. Vseh petdeset je tako prišlo na vrsto. "Mi smo kristjani," so ponavljali venomer, "mi nismo mogli in smeli drugače ravnati, saj kristjan mora vsako nedeljo k maši. Morali smo ubogati sveto zapoved Cerkve, magari naj nas stane tudi življenje." Ne premagljivo dušno moč jim je dala nedeljska sv. maša. Naposled je prišel pri zaslišava-nju na vrsto mali Hilarian. Pa tudi njega ni mogla nikaka grožnja in nikaka obljuba odvrniti od prave poti vere. "Stori z menoj kar hočeš, jaz sem kristjan," je srčno pozival prokonzula Anu-lina. In ko je ukazal sodnik, naj ga peljejo v ječo, odkoder bo moral na morišče, je mladi junak s smehljajočim obrazom rekel prisrčni "Hvala Bogu!" Vzorniki nedeljske sv. maše, prosite za nas in za vse naše ljudstvo, da nam bo nedelja svet dan in nedeljska sv. maša res sveta dolžnost! DA BI NAM BOG DAL SVETNIKOV. Molitveni apostolat za december Rev. John Plaznik. Svetost je znamenje prave božje cerkve. Cerkev je sveta, ker je njen začetnik Jezus Kristus svet, ker uči svete nauke, ker daje svojim otrokom vsa sredstva, katera vodijo k svetosti in ker je imela v vseh časih zveste otroke, katere imenujemo svetnike, katerih svetost je Bog potrdil s čudeži in drugimi posebnimi milostmi. Vsi njeni otroci so v to poklicani, da postanejo svetniki. V vseh stanovih najdemo na tisoče dobrih duš, katere slede Kristusu, katere ga ljubijo nad vse drugo, katere vedno mislijo na nje- Prof. Dr. F. T.: S sladkim mirom božjim in s tihim domotožjem v srcu je stopalo pet mladih mož, sv. Bernard in 4 njegovi bratje, poslednjič skozi hodnike in sobane starodavnega gradu. K staremu svojemu otcu Tescelinu so šli, da se poslovijo od njega in dobijo njegov zadnji blagoslov, predno odidejo iz domačega gradu v samostan. Poslovili so se; težki trenotki so to bili za dobrega očeta, težki za mlade može, dobre sinove. Srce je klicalo: "Ostani, ostani!" Pa klic milosti je bil močnejši ko klic domačega krova, z odločnim korakom so zapustili sobo očetovo. Zdaj so stali na grajskem dvorišču. Tam je tekal njih mladi bratec Nivard med svojimi tovariši pri igri; njegov zvonki smeh je odmeval od sivih sten, njegov hitri korak je hitel kot korak mlft* ga in se trudijo, da bi postale vsak dan njemu podobnejše, to so pravi svetniki in svetnice, četudi ne bodo morda nikoli proglašeni svetnikom. Navadno pa imenujemo svetnike take duše, katere so posedovale v tem življenju heroične čednosti in katerih slavo v nebesih nam je Bog potrdil s čudeži, kateri so se zgodili po njihovem posredovanju, zavoljo katerih jih je cerkev proglasila svetnikom. Taki svetniki so storili brezmejno dobrega, ne samo, dokler so bili na zemlji, ampak tudi po smrti. Njihov zgled je bila vedno veli- KAJ JE VEČ VREDNO? dega jelenčka. Gvido, najstarejši od petero odhajajočih bratov, stopi k njemu, ga objame in mu nežno govori: "Zbogom, naš Benjaminček! Ostani zdrav, naš mali Nivard! Ljubi naš bratec, odslej je vse naše premoženje, grad in njive in travniki in gozdi — tvoje. Bodi srečen!" "Kako?" odvrne deček," vi starejši moji bratje si hočete kot svoje premoženje pridobiti lepa nebesa, meni pa prepuščate zemljo, to revno in žalosti polno zemljo?! To ni pravična razdelitev, jaz ne privolim vanjo in je ne sprejmem." Nekaj let potem je tudi on stopal po grajskem griču navzdol, v cvetu let in mladih moči. Poslovil se je tudi on od svojega domačega gradu, objel je za slovo očeta in se zjokal od ljubezni, potem pa je Sel in potrkal na sa- ka pomoč vernikom in tolažba v težavah. Ta mesec bomo molili, da bi nam Bog dal več takih svetnikov tudi v današnjih časih. Molitev vsakdanjega dobrega namena: O presveto srce Jezusovo! Po rokah prečiste device Marije ti darujem vse molitve, dela in trpljenja današnjega dne; prvič, v spravo za vsa razžaljenja, katera trpiš v zakramentu presvete-ga Rešnjega Telesa; drugič, da bi nam Bog dal svetnikov. mostanska vrata v Citeaux. Postal je cistercijanski menih in velik svetnik. 7. februarja praznujemo god blaženega Nivarda. * * * Takih žrtev ne zahteva Bog od vsakogar; za tako odpoved je treba posebnega klica milosti od zgoraj. Toda za nas vse velja klic apostola sv. Pavla: "Iščite to, kar je zgoraj! . .. . mislite na to, kar je zgoraj, ne pa na to, kar je na zemlji!" (Kološanom 3. 1—2.) Kar ti nudi zemlja zares lepega in dobrega, tega se veseli! Samo tega ne smeš pozabiti, kar je najvišje in najlepše. Imej pred očmi oni čudoviti "svetli samostan tam gori," kamor je šel pred nami ljubi Jezus, naš prvorojeni brat. Hodi po zemlji takt>, da boš pričel v nebesa! Zadnje sv. obhajilo. Rev. J. Plaznik. Bil je dan pred božičem. 0-troci so bili dobro pripravljeni za iprvo sveto obhajilo in gospod Vojteh jim je dejal zadnje nauke. Ko je dovršil z naukom, jih je nagovoril: "Najlepši dan prvega svetega obhajila se je približal ;upam, da ste -.vsi dobro pripravljeni. Ali bi radi slišali zgodbo o zadnjem svetem obhajilu ?" Duhovnik je z veseljem opazoval veliko zanimanje, katero je bral na otroških obrazih. Pričelo se je glasno odobravanje. Duhovnik je pričel s povestjo. Po mrzli cesti je stopal stari, mršavi konj starega cunjarja. Pobiral je cunje in kadar mu je kdo dal zavitek starih cunj, mu je vrgel kaj malega za plačilo. Kadar so se otroci ojunačili in šli preblizu njegovega voza, je cunjar pograbil kako malo vredno stvar in jo zagnal med otroke. Nikdo ni vedel, kako mu je bilo ime. Bil ni zgovoren in bil je sam in skrivnosten, kakor nagroben spomenik. Bilo je mračnega novemberske-ga jutra. Vojteh je počasi in žalostno korakal v šolo, ker je vedel, kaj ga čaka, ko se pokaže pred ostrim sodnikom s praznim razumom, ker se ni zvečer naučil, kar mu je bilo naloženo za prihodnji dan. Mrzel zrak mu je prinesel na ušesa hropel glas starega cunjarja. Vojteh je imel knjigo v roki in se učil. Bil je tako zatopljen v knjigo, da ni pazil kod hodi in zaletel se je v stoječi cunjarjev voz ter raztre-sel nekaj cunj. Zastonj se je o-pravičeval; stari cunjar je klel, da se je vse kadilo. Kako se je stari mož čudil, ko je opazil, da se prestrašil ni dečka. Deček je samo čakal, kedaj bo možu sape zmanjkalo, potem mu je pa prav resno in jasno povedal, kaj Bog misli o njegovi kletvini. Človek bi mislil, da je stari mož okamenel, ko je deček govoril. Ko je deček skončal, se je cunjar oglasil: "Ti si edini človek, kateri si u-pa kaj takega mi povedati; ti si mal možak." Prijel je za vajeti, kakor bi hotel oditi. "Počakajte!" je klical dečko. "Kakšne vere pa ste ? Gotovo veste veliko o Bogu, ker tolikokrat imenujete njegovo ime, četudi ne na pravi način." Stari mož se je bridko nasmehnil. "Bog me menda ne mara. Bili so časi, ko sem se zanašal na njega, pa mi je vzel vse in s tem je tudi napravil konec vsemu." Cunjar je počasi odšel. Deček je hitel za njim. Kaj, če je malo pozen; morda lahko kaj dobrega stori za ubogo cunjarjevo dušo. "Dobro žival imate," je rekel, ko je pogladil konja. "Ce mi poveste, kje živite, pa bom prinesel malo korenja za konja." Ta prijaznost je nekoliko o-mehčala cunjarjevo okamenelost in skoro nehote je zamrmral nek naslov zunaj na samoti. Daleč je bil ta kraj od dečkovega doma, vendar hoče iti tja; morda si vendar osvoji staro trdnjavo. "Bog daj srečo!" je še zakli-cal in odhitel v šolo. Deček je moško prenesel kazen v šoli in takoj zvečer odhitel z vrečo korenja v cunjarjev brlog, da mu na dar sprave. Cunje, kosti in druga stara šara je bila razmetana po stanovanju. Tudi je moral plezati po lestvi, da je prišel v stanovanje. V pritličju je bil konj, moževo stanovanje pa je bila nad hlevom. Bil je zakopan med šaro, katero je zbiral dolga leta. Deček bi bil skoro omedlel, ko je vstopil. Cunjar mu je ponudil star zaboj za stol. Deček se je vsedel in pričel ogledovati prostor. "Ali tukaj živite?" je pra- šal." "Seveda; ali ni lepo stanovanje?" "Vsak po svoje," je odvrnil deček. Nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa se je deček poslovil, rekoč: "Lahko noč! Se bom še o-glasil in prinesel korenja za konja." Naša znanca sta postajala vedno bolj zaupna in sčasoma je deček pripravil starega moža na to, da ni več preklinjal in tudi Boga ni tako sovražil. Polagoma mu je tudi cunjar razodel, zakaj sovraži Boga. Bil je nekoč dober katoličan in imel je tudi dobro službo. Imel je ženo in enega o-troka. Domači župnik je nekoč priredil zabavo. Ko so se vozili v čolnu po reki, mu je utonila žena in otrok. Nihče drugi se ni vtopil. V veliki žalosti je zavrgel vero in zapravil vse imetje. Odšel je v tuje kraje in postal cunjar. Deček ga je prosil, naj se okle-nt evere, pa zastonj. Približeval se je božič in cerkve so bile lepo ozaljšane za prihod Zveličarjev. Dečku je prišla dobra misel na um. Bogat ni bil in je premišljeval, kako bi našel pot, da bi šel naprej v šole. Kljub temu je kupil lepe jaslice, da jih postavi v stanovanju našega cunjarja, ko je ta odšel. V ta namen je tudi stanovanje nekoliko očedil, kolikor je bilo mogoče. Ko je bilo delo zagotovljeno, se je vsedel na zaboj in si še enkrat ogledal jaslice. Začul je moža plezati po lestvi. Skril se je, da vidi, kakšen upljiv bodo napravile jaslice na moža. Cunjar je najprej resno zrl v podobe v hlevu, potem pa je padel na kolena in rekel: "O Bog, zakaj mi pošiljaš ta opomin! Zakaj me spominjaš na vesela leta, ko sem veroval, upal in ljubil! Sedaj je prepozno." Vzdihnil je in vrgel vrečo na jaslice, katere je dečko postavil z velikim trudom. Dečku se je zdelo, kakor bi ga bil kdo v srce zabodel. Neopa-ženo se je zmuzal ven in domu. Nikakega razočaranja ni pokazal in tiho je bil, ko so ga vprašali, kaj je kupil za tisti denar, katerega je dobil za praznike. Skoro bi bil nehal moliti za cu-njarjevo spreobrnitev. Le božični duh ga je vzdržaval, da je vs-trajal. Zdelo se mu je po svetem obhajilu pri polnočni sveti maši, da mu nekaj pravi, da bo spreobrnil starega moža. Deček in vsa družina je bila veselo zbrana pri kosilu na božični dan. Bil je mrzel dan, v sobi pa je bilo tako prijetno. Pa je prišlo poročilo, naj pride Voj-teh v bolnišnico. Cunjar je bil povožen in umira. Mati mu je svetovala, naj gre pozneje ali drugi dan. Deček pa se ni dal pregovoriti in je resno odgovoril: "Iti moram. Mož ne bo dolgo živel. Jaz sem njegov edini prijatelj." "Pa pridi kmalo nazaj," je re- kla mati in ponosno zrla za njim. Dečko je bil kmalo v bolnišnici. Povedali so mu, da mož že u-mira, vendar je še pri polni zavesti in želi z njim govoriti. "Ali si ti, Vojteh," je vprašal s slabotnim glasom. "Jaz sem skončal, ti si zmagal. "Strežkinja je prinesla kozarec vode k njegovim razgretim ustnicam. Dečko je komaj spoznal cunjarja. Bil je ves očeden. "Ne boste še umrli ne," je rekel deček. Zmajal je z glavo. "Ne, nič ne bo z menoj; ves sem zmečkan. Ugani, odkod sem šel, ko sem bil povožen." Deček je odgovoril, da mu ne more tega povedati. "Šel sem domov od spovedi. Na sveti večer sem se pripravljal na spoved. Občutil sem mir božji. Bil sem zopet v rokah božjih po dolgih letih. Moji škrlatno rdeči grehi so postali beli, kakor sneg." "Ko sem tako zamišljeno šel po cesti, sem bil povožen. Bolniški kaplan je storil vse za mene, kar je mogel in bo skoro prišel s sveto popotnico. Hotel sem, da »iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiii« me videš pri mojem zadnjem sv. obhajilu." Deček vsled veselja ni mogel spregovoriti. Kar je videl, se mu je za vedno vtisnilo v spomin. Začasen altar, duhovnik, sveta hostija, belo odet bolnik in jaslice, katere so sestre postavile v sobi. Betlehemski Zveličar je vstopil v grešnikovo srce. Vse je bilo tiho, le iz daljave so se čuli božični zvonovi. Bolnik ni govoril Pogovarjal se je samo s svojim Bogom, kateri mu je bil toliko časa tujec. Umrl je tako mirno, da ni nihče opazil, dokler se ga ni sestra dotaknila. Deček je šel ven in se odločil za nekaj, kar je bilo pomembno za njegovo celo življenje. "To je resnična zgodba," je rekel duhovnik, ko je skončal. "Pozabili ste nam povedati, kaj se je zgodilo z dečkom," so vsi vprašali. "Postal je duhovnik," je bil odgovor. "In ta duhovnik ste vi," se je oglasil mal dečko. Duhovnik se je nasmehnil in vsi so mu ploskali. Prof. Dr. F. T. PAGANSKI MODRIJAN SENEKA O NESMRTNOSTI DUŠE. Kar imenujemo mi "smrt," je le potovanje. Smrt le prekine življenje, toda nam ga ne vzame. Pride namreč dan, ki nas popelje nazaj k luči. Tako zorimo v času od našega detinstva pa do starosti za neko drugo rojstvo. Zato pa glej pogumno na ono odločilno uro (smrt) ; ta ura namreč ni poslednja za dušo, ampak le za telo. Vse, kar gledaš v tem življenju okrog sebe, smatraj le za opravo v prenočišču; ti boš namreč moral najprej potovati. Oni dan, katerega se bojiš, da bo zadnji v tvojem življenju, bo tvoj rojstni dan za večnost. To bedno telo je ječa in vez duha; trpi muke, nasilja in bolezni. Duša pa, sorodna bogovom, je nedostopna za nasilje; večna je, nikdo je ne more umoriti. -o- V močnem upanju grem z večjim pogumom iz tega življenja, ker verujem, da mi je odprta pot k bogovom. --o- Ne hodi žalosten k grobu tvojega sina! Saj tam leži le nižji in slabši del njegovega bitja: kosti in prah. On je odšel nepoškodovan in cel iz tega življenja, nič ni pustil na zemlji. Nekaj časa bo še bival med nami, dokler se ne očisti njegova duša svojih napak in pregreh; potem pa bo šel v višja bivališča, med blažene du- hove. V vili Scipiona Afrikanca to pišem, potem ko sem se poklonil njegovim zemskim ostankom. Prepričan sem, da je njegov duh v nebesih, odkoder je bil prišel na zemljo k tebi. Tvoj pokojni brat je zdaj vesel in gleda na vse človeške zadeve iz višjega stališča; Bog pa, čigar bistvo je tako dolgo brez vspeha proučeval, je prišel zdaj bližje njegovemu pogledu in spoznanju. Duši se spodobi, da gre smrti pogumno naproti in se izseli iz telesa brez oklevanja, saj gre domov. Poezija svete noči. Gorska slika. Spisal dr. Ivo Česnik. Prav preprosto in odkrito bom govoril, kakor govori sivolasa babica na zapečku, ko pripoveduje pravljice o kralju Matjažu, zakleti kraljičini, nagajivih škratljih, palčkih poniglavčkih, Indiji Koromandiji in podobnih znamenitostih. Kmet Lavrin je praznoval s svojo družino sveti večer. Visoko v gorah je stala njegova hiša, čisto osamljena in zapuščena, kot so zapuščena ptičja gnezda jeseni. Po vseh hribih in dolinah je ležal sneg, svitel in kristalen, da se je blestela bela gladina ob migljajočih zvezdah kot sinje morje, če pluskajo nalahko valovi in se poigravajo s prozorno peno. Smrekovi gozdovi so šele-steli in nočne sape so se dotikale z božajočimi krili vitkih smrek. Hiča je bila vkovana v sneženo odejo, in od nje je peljala ozka gaz v dolino k fari. Vrata so se odprla in iz veže je stopil oče Lavrin, dolg, močan človek, z velikim loncem v rokah. V njem je bila žerjavica in nanjo je potresel zdrobljenih oljkovih vejic. Za njim je stopala žena Meta, majhna, široka in krepka, s skledico v levici. V skledici je bila blagoslovljena voda. In zadaj so šli: ded, sključen in nadložen, s sivo brado in bolno nogo, njegov vnuk Janez, raven kot sveča, železnih mišic in krepkih prsi, teta Franca, hlapec Marko in dekla Pepa. Vsi so bili odkriti, tudi ženske. In molili so glasno in pobožno, oče Lavrin in mati sta pa škropila. Vse shrambe so prehodili, kaščo, hlev in svinjak, in vse je oče Lavrin priporočil v varstvo novorojenega deteta. Družina je molila za njim vdano in pošiljala enake želje k Bogu. Ko so se vrnili v sobo, so po-, sedli k mizi in večerjali zelje in žgance, Pridno so zajemali in malo govorili. Nocoj je sveti večer in srce je polno svetih čuv-stev. Le dekla Pepa ni mogla držati jezika za zobmi. Bila je klepetava in jezična in hlapec Marko, moder in molčeč človek, se je zaradi tega večkrat z njo spri. Nekoč jo je celo udaril, ker ga je hotela učiti, kako se živini stelje in polaga klaja. "Na, čeljust klepetava!" je rekel in ji pripeljal zaušnico. Tekla je k Lavrinu in mu tožila. "Marko, ali si padel na glavo, da jo tepeš?" "Komandirala me ne bo ta macafura. Sam dobro vem, kdaj je treba živini kidati, jo krmiti in napojiti." "Nič te nisem komandirala. Prav lepo sem ti rekla. Kaj boš lagal!" "Sam bes te plentaj, klepetulja. Ni prijetno živeti s teboj pod eno streho," je odgovoril Marko, zapalil pipo in odšel. Klepetava je bila toraj Pepa in pri večerji je pripovedovala, da nocoj govori živina. "Srečen je oniž ki jo čuje," je pravila. "Na praproti mora nevede ležati, pa jo čuje. Nekdaj je čul bogaboječ hlapec vole, ki so se pogovarjali:" To leto zadene gospodarja velika nesreča. Cmoke bo jedel in se zadavil. Rešiti ga more edino hlapec, če moli zanj vsak dan. Za plačilo mu da gospodar lastno hčer in prepusti mu vse posestvo." Hlapec si je to dobro zapomnil. Molil je vsak dan za gospodarja in svaril gospodinjo, naj ne kuha cmokov. Gospodarju je povedal pogovor volov, a ta se mu je smejal, ker je bil brezbožen človek. Nekoč je šel hlapec zelo zgodaj v gozd. Tedaj je skuhala gospodinja cmoke na gospodarjevo povelje. Ko je opoldne pripeljal iz gozda, po bili že na mizi, Prestra- šil se je in zmolil na tihem oče-naš in sedel z gospodarjem za mizo. Sama sta bila v hiši. Jedla sta, hlapec v strahu, gospodar pogumno. Tedaj je zaletelo gospodarju in mu obtičalo v sapniku. V hipu je bil ves obraz temnovišnjev, oči so gledale debelo na čelu so se pojavile smrtne kaplje. Hlapec je poslal goreč vzdih proti nebu in udaril gospodarja s tako močjo po hrbtu, da se je zvalil pod mizo. Cmok mu je smuknil iz ust, in bil je rešen. Potem je bila poroka in svatba. Hlapec in hči sta se vzela." Tako je pripovedovala dekla Pepa, teta Franca, zelo pobožna ženska, jo je pa svarila, naj ne govori preveč. Po večerji je Janez nažgal lučke pri jaslicah. Da, jaslice, skoro sem pozabil nanje! Koliko truda si je dal Janez, da je poiskal pod snegom mahu, ga prinesel domov v oprtnjaku in napravil jaslice v kotu nad mizo, kjer je sicer visel bel golobček z razprostrtimi pe-rotnicami. Jaslice so bile lesene. Bog ve, kateri umetnik jih je izrezljal iz lipovine. Nekatere podobe so bile nerodne, posebno pastirji so bili neokretni, a vendar so v celoti dajale prijeten vtis, in dedu se je zdelo, da ni na svetu tako lepih jaslic, kot so domače. In pokleknili so vsi pred nje, samo ded je sedel na zapeček, ker je bil bolehen. Oče Lavrin je molil, vse tri dele rožnega venca je molil. In čim dalje so molili, tem večja pobožnost se je selila v njih duše, in večji mir in zadovoljstvo. Zunaj je vel veter od gora, nebo je bilo jasno kot ribje oko. Gozd je šumel svojo tisočletno pesem. Kot orjaški starec je zdiho-val. Zvezde so brlele na nebu in bile zavite v svetel pajčolan. Tako prijf^gno so migljale kot nek- daj pastircem, ki so hiteli molit Zveličarja v jaslicah. Kot sanje tisočletij je bila tista sveta noč. Zganili so se narodi iz spanja, radovedne oči so se ozrle v svit. Kdo in od kje? Majhen in nepoznan, zaničevan in umorjen na križu. In razpel je svoje mreže v jezeru človeštva. Samo 12 ribičev si je izbral in z njimi je zmagal svet. Valovilo je jezero, visoko so se penili valovi, zaganjali se v čoln, a varno so pluli v razburkanih vodah. Mogočna je bila Njegova beseda, tolažlji-va in polna upanja, tista beseda: "Z vami sem . vse dni do konca sveta." Tako so odmolili in posedli o-krog mize. Mati Lavrinka je vžgala svetilko in jo nesla v gorenj o sobo, kjer je stala na sredi javor-jeva miza. Na njej je ležal velik hleb, poprtnjak, pogrnjen s čistim prtom. Na svetega Janeza dan ga pride blagoslovit gospod od fare in na sv. Tri kralje zjutraj ga razlomi oče Lavrin ter razdeli med družino in živino. Mati je postavila svetilko na mizo, da sveti celo noč ob poprtnjaku na čast novorojenemu Zveličarju. In odprla je veliko skrinjo in natre- sla v predpasnik orehov, lešnikov in suhega sadja ter nesla družini, da tolče in je po stari šegi in navadi. . Teta Franca pa ni jedla. Bila je gospodarjeva sestra in ostala devica. Petdeset let je imela na hrbtu in bila je zelo pobožna. Iz obraza in vedenja si utegnil to brati. V mladosti ni bila taka. Menda n ibilo plesa, da ne bi bila zraven. Nekoč ji je oče ponujal tolar, če ne gre. In tolar je v tistih časih nekaj veljal. "Oče, če mi ponujate stotak, ga ne vzamem. Rajši grem," je rekla in šla. Tudi lepega fanta je imela, pa je bil ubog. Na Hrvaško je hodil po zimi v gozdove. Neko pomlad se je vrnila vsa kolonija, le njenega fanta ni bilo. Pobila ga je sm- reka. Od tedaj ni več hodila na plese, ni se zmenila za moške; začela je moliti in se postiti in blaženost je legala na njena suha lica. Vzela je v roke sv. pismo in čitala o rojstvu Kristusovem. O pastirjih je čitala in angelih, ki so peli nad betlehemskimi planjavami: "Slava Bogu na višavah, in mir ljudem na zemlji!" Mir sije iz vseh obrazov. Spominjajo se bojev, težkih morda u-sodnih za svoje življenje. Danes je vse pozabljeno. Ded je imel na hrbtu že skoro devet križev, mnogo je pretrpel, noga mu dela preglavice, starost in naduha ga mučita. Pred tremi leti je žagal v gozdu bukove hlode. Celo življenje je gozdaril, to je bila njegova sreča, zadovolj-nost. In nikoli se ni pobil, varoval ga je Bog in angel varih. A tisti dan je prišla nezgoda. Hlod mu je hlastil na stopalo in ga zmečkal. Mesec dni je ležal in ni mogel ganiti z nogo. Vsa domača mazila je poskusil. Zdravnika pa ni maral bal se je, da bi mu odrezal nogo. In ko je vstal, je ču- til, da ne bo nikoli več zdrav, da ne bo mogel več k fari. Trpel je vdano svojo usodo, rezljal žlice in žličnike, kuhalnice in lesene skledice ter mislil na prejšnje čase, ko je vozaril s konji po Krasu v Trst, po Šempaskem polju, v Gorico, Gradiško in celo na Italijansko. Včasih je začutil veliko bolečino in nevolja se ga je polastila. Danes je vse pozabljeno. Oče Lavrin je resen in zamišljen. Samota in leta so ustvarila kremenit značaj. V mladosti je ljubil hčer bogatega gostilničarja v Zalesju, in obljubila mu je zvestobo. Lepa je bila in on je bi! krepak in zdrav, sin premožnega očeta in ponosen. Zdelo se mu je, da se mu ne more nobena ustav-" ljati. Domneval je takrat, da bi klatil zvezde z neba in jih polaga! v njeno naročje. In verjel je njenim sladkim besedam in se vaial. V srce ga je bolelo, a ozdravel je bolečino in se poročil s preprosto godčevo Meto. Ni mu prinesla srebra, a pridne roke in bistro glavo. In ko so prišle težke ure, ga je tolažila in delila z njim gorje. Letos so prišle take ure; Jenko iz Zalesja je prestavil mejnik v Lazih. Imela sta pravdo, se prepirala, klela in zmerjala. Jeza in sovraštvo je nastalo med njima. Lavrin je dobil pravdo kljub Jenkovim spletkam, a vesel ni. Nikoli v življenju se ni pravd al, zato mu je hudo. A nocoj je v njegovi duši mir, nocoj je vse pozabljeno. In Marko! Trd je in sive lase ima na glavi. Zgodaj sta mu umrla oče in mati, in siroto je vzel v svojo oskrbo Lavrin. Bil je najprej pastir. Takrat je bil še naj-zadovoljnejši, ker je živel brez skrbi. Veselil se je solnca nad seboj in lepe božje narave, okrašene s pisanim cvetjem, zelenimi gorami in šumečimi gozdovi. Skrbel je le za čredo, da je prišla sita in vsa domov, da se je opoldan in zvečer napojila v kalu. Potem je bil hlapec. Rad je delal in se potil. V delu je našel uteho, delo ga je osrečevalo. Bri- gal se ni za svet. Le dvakrat na leto se ga je spomnil: na dan svojega patrona in na pustno nedeljo. Takrat se je napil pri fari in prišel pozno domov. Gospodar mu ni tega zameril. Marko ni užil na svetu veselja, ni užil ljubezni, le eno dolžnost in potreba je poznal : Lavrinova kmetija mora biti trdna, mora rasti. Žulje je dobil in noge so postale okorne. Nocoj je vse pozabljeno. Pepa je bila res klepetava, a ne hudobna. Nesrečna je bila. O-goljufal jo je nesramen človek, ji vzel čast in jo popihal črez morje. Ko je dobila sina, jo je zapodil oče od hiše. Otrok je kmalu nato umrl. Jokala je nad svojo sramoto, se kesala in šla služit. Preklinjala je zapeljivca, ki ji je ukradel srečo. Danes je vse pozabljeno. In kaj berem v vaših očeh, mati Meta, in kaj v tvojih Janez ? Srečna sta, nista izkusila ne gorja trpljenja in gorja storjene krivice. Blagor vama! O ne, tudi vidva sta občutila bolest. Pet otrok je imela mati Meta in le Janez je ostal. Koliko je trpela z njimi !Komaj so dorastli, da bi ji pomagali, pa je prišla smrt. Francko in Metko je pobrala za pljučnico, Tončka vnetje črev, Peterček se je pa pobil na paši. Krava sivka je izprožila skalo, ki je ubila nedolžnega fantička. Veliko je potrpela mati Meta, a vse voljno in vdano, ker je bila pobožna žena. In Janez! Petindvajset let je dopolnil o sv. Andreju, raven je ko sveča in krepak kot hrast v dobravi. Odslužil je vojaščino in bil ponosen na to. Imel je tudi dekle, Fortunatovo Maričko iz Vodic. Ko je šel k vojakom, mu je pripela šopek za klobuk in se zjokala na njegovih prsih. Tako se je zjokala, kot bi ji bilo usojeno, da ga ne vidi nikdar več. In res ga ni videla. Bog jo je poklical k sebi. Tako se je zgodilo, da je postal Janez žalosten, da ni verjel rožam in smehu, plesu in godbi, solnčnim žarokm in ptičjemu petju. Nocoj je pa pozabil na vse in mati Lavrinka tudi, saj je nocoj sveti večer. Ded si je naložil pipo, vzel gobo, kresilo in kresilni kamen ter prižgal tobak. Gosti oblački so se dvigali proti stropu. Zahotelo se mu je govoriti. In začel je o svoji mladosti, o Francozih in tihotapcih, ki so kradli, kjer so mogli, o volkovih in risih, ki jih je streljal po gozdu, o divjem možu, grdem in kosmatem, ki je govoril kot bi grizel konce, in o godcu, ki se je norčeval iz svetnikov in smrti in pri pogrebu skočil iz krste ter izginil v hosti, da ga niso pokopali na blagoslovljeni zemlji. Tako je prišla deseta ura. Počasi in nerodno je odbila na steni. Jeli so se napravljati k pol-nočnici. Mati Meta, teta Franca in ded so ostali doma. Marko je prižgal v peči bakljo in šli so drug za drugim po ozki gazi. Tedaj so se pokazale tudi na drugih hribih baklje. Pri fari je zapel zvon, in oglasili so se zvonovi po vsej dolini. Lepo in umerjeno so peli v sveto noč in nosili v srca trpečih Zemljanov blažena čustva. Slast teh čustev občuti pobožna duša, ki je romala v tujini, mrzli in neprijetni in se vrnili po dolgih letih pod domači krov. Mati Lavrinka in teta Franca sta se odpravili spat, ded je pa ostal na zapečku vso noč, po davni navadi svojih očetov. Kmalo se mu je zadremalo in sanjal je o jaslicah, ki so se mu zdele najlepše na svetu, in o Jezuščku, ki ga čaka in vabi k sebi. Sanjal je kot dete. Po vseh hribih in dolinah je ležal sneg, svitel in kristalen, da se je blestela bela gladina ob luninem sijaju in trepetu migljajo-čih zvezd kot sinje morje, če plu-skajo nalahno valovi in se poigravajo s prozorno peno. Smrekovi gozdovi so šelesteli in nočne sape so ae dotikale z božajo- čimi krili vitkih vrhov. Taka je poezija svete noči v Spisal: Ivan Joergensen "Čemu bi pa odhajal domov?" reče dr. Foersom. "Saj se lahko tu na zofi odpočiješ?" In res napravijo v veliki sobi za Bjerra posteljo — in Foersom in Nežika mu želita lahko noč. Bjerre se razpravi in vleže, toda zaspati ne more. Noč je preveč jasna, zunaj na lipah ob cesti vrabci preglasno žvrgole in Jankovo srce bije premočno. Bjerre sliši vsak glas v tej jutranji tišini in v jutranje svetlih sobah : Foersom stopi parkrat prav trdo preko obednice, navije borm-holmsko uro in obrne ključ v vratih. Jako Bjerre kmalu nič več ne sliši, njegova kri udarja liki kladivo venomer. On sam nič ne sliši, toda njegovo uho razbira glasove v tej tišini. Raz zglavja dvigne glavo — toda vse naokrog je tiho. Potem položi roko na srce in začuti, da udarja njegova konjiča kakor nakovalo na prsne stene; neprestano trka in tolče kakor ujetnik, ki hoče prebiti zid svoje ječe. Ta mala in vendar močna mišica dela neutrudno, venomer — kakor strojni bat globoko doli v parniku. In Janko Bjerre se čudi temu večnemu utripanju žil, pa se tudi boji, da ne bi hipno zastalo, zato previdno položi nanj roko kakor na ptico, ki jo drži ujeto . . . Močno utripanje srca polagoma pojenja in Janko Bjerre se izno-va vleže k počitku. Toda v svetlem jutru ga nepremično opazujejo morsko zelene oči gospe Foersom in Janko čuti, da se ga polašča želja po ženi svojega prijatelja. gorah, preprosta in lepa kot je lepa pravljica sivolase babice, a- 4 4 4 4 EVA Roman iz modernega sveta. XI. • • , i • ■' ' ..' ; ; i . > _ ■ ► »> Nekaj tednov pozneje so že razobešali mali časopisi, ki kakor šakali žive od nesreče drugih, v svojih oknih plakate in zmagoslavno svetu razglašali: Pisatelj Janko Bjerre — navaden lump — Pobegnil z ženo svojega prijatelja ! In vse občinstvo šakalskega časopisja se je radostno naslajalo, uradno seveda ogorčeno, ko je bralo obširno in s smelimi slikami opremljeno objavo. "Vidite, kako rijejo ti pujski! Kako strastno požirajo!" je rekel Jakob Geismar še isto popoldne, ko se je s slikarjem Ferkel-senom peljal po železnici in se naokrog oziral. V vagonu je bilo osem oseb in pet izmed njih je imelo vsak po en izvod najbolj ostudnega šakalskega časopisa. Vsi so bili še mladi — dva trgovska učenca, dve mladi deklici in en na pol dorasel šolar. In oči vseh so poželjivo drsele od črke do črke, od vrstice do vrstice. "Za božjo voljo, kako vzgojo imajo ti otroci!" je mrmral Geismar, ne brigajoč se za morebitne opazke. "Če pomislimo, da vsrkava mladina vsako popoldne, kadar se pelje v naravo, tak strup! Če bi bil jaz minister, jaz bi prepovedal ves tak smrad in sicer v razdalji četrt milje od železnice." "Minister bo že skrbel, da ne bo kaj takega storil," je' pripomnil Terkelsen premišljeno. "List podpirajo z denarjem "desničarji." Daleč so prišli konservativci, ako morajo seči po takih sredstvih." li tiha, svetu neznana molitev samostanske device. Prevel: Prof. Dr. F. T. "Po takih sredstvih ? Kaj pa misliš s tem, ljubi Terkelsen ? Zdi se mi, da postajaš tako čednosten in kreposten! Vi, radikali, ste se kar čez noč prelevili: ravnate, kakor bi ne bili nikdar drugače mislili. Ampak ta doslednost! Na eni strani se predstavljate za mu-čenike preganjanega svobodomi-selstva, na drugi strani pa nastopate v slavnostnih govorih za Šlezvičane in Islandce in za pov-zdigo verske zavesti in življenja po veri." Geismar umolkne in zre s svojimi velikimi in okroglimi očmi jezno skozi okno. Na postaji Charlottenburg izstopijo ostali sopotniki, v kupeju ostaneta samo še oba umetnika. "Jaz sem hotel govoriti o Bjer-rovem dogodku, ker je tu zraven naju sedela ta poživinjena mladina," nadaljuje Geismar. "Pro-kleto! Zakaj pa zdaj stikate glave in ste nad Bjerrom ogorčeni, ker je pobegnil z gospo Foersom ? To se je zgodilo vendar vse po predpisu! Gospa Foersom je pobegnila, ker je že dolgo s posebnim hrepenenjem hlastala po "življenju" in "sreči" in po vsem mogočem uživanju; poročena je pač bila z dolgočasnim pustežem in vestnim zakonskim Jurčkom. Bjerre je prihajal, popeval ž njo Bellmannove melodije in jo v kotu skrivaj poljubljal, ker mu je njegova lastna žena ušla in pobegnila k svoji materi — in končno nista hotela, Bjerre in Nežika, njenega moža več za nos voditi! To je bilo lepo od njiju in popolnoma vse v redu! Vi pa zdaj kakor farizeji povešate glave in po-milujete ubogega dr. Foersoma — to je neumnost, ljubi Terkel- sen. Dvoje je mogoče: ali smo svobodomiselni ali pa nismo svobodomiselni. Ali je zakon neka višja ustanova, pred katero se mora človek ukloniti in se vanjo udati, naj ga stane, kar hoče — ali pa mora vladati popolna svoboda za moža in za ženo, da se poročita ali razporočita tolikokrat, kolikokrat ona dva to hočeta. Da je pri tem eno ali drugo srce uničeno in ugonobljeno, to stvari še ne spremeni. Kjer se veliko zida, se tudi veliko poruši. Ljudje si morajo ustvariti bolj trda srca in ta si bodo seveda privzgojili polagoma — in ko bodo utrjeni, bodo svoje boljše polovice tako menjavali, kakor menjavajo svoje služkinje. Naši voditelji sami nam dajejo dober zgled — Mayer ima že tretjo ženo, izobraženo, mlado dekle, najboljšega radikalnega kova . . ." "Poslušaj vendar, Geismar, meni se zdi, da je vse, kar v zadnjem času govoriš, nekam dvoumno?" razlaga svobodomiselni slikar z nezaupljivim izrazom. "Ali si ti prišel na to misel, ljubi Terkelsen? Morebiti ne sodiš popolnoma napačno . . . No, skoro bova na postaji. Povem ti pa samo še eno stvar, o kateri ti ni treba molčati, kar ti tudi ne znaš. Vidiš, jaz nisem nikdar postal nezvest kakemu prepričanju, ki sem se ga navzel in ki je postalo meso mojega mesa in duša moje duše, jaz ne postanem ne katoličan, ne domoljub, ne Turk. Kar sem enkrat spoznal za pravo in resnično, to ostane za me pravo in resnično. Opažam pa, da življenje ni veselo in prijetno, in da postaja vedno manj prijetno, čimbolj dviga glavo napredek in svobodomiselstvo — in vse to, vidiš, na kar seveda tudi sam prisegam, vzbuja v meni neštetokrat obup . . ." "Tako, zdaj bo pa treba izstopiti. Pozdravi mi znance! Levi-son in Arendrup in mnogo drugih radikalnih gostov bo tam, kakor se spominjam. Jaz bom poslikal sobo neki stari dami, ki tudi hoče imeti najnovejše novo!" XII. Nekako ob istem času, ko je ravnokar omenjeni vlak drčal iz Kopenhagna proti Klampenbor-gu, je sopihal iz nemške prestoli-ce proti jugu neki drugi vlak, v katerem sta sedela gospa Nežika Foersom in pisatelj Janko Bjerre. Solnce je močno pripekalo, ko sta se peljala preko bujnih saških poljan, kjer so se jablane pod težo sadu tako upogibale, da so jih morali podpreti s krepkimi, na NAZNANILO. Vslecl "Koledarja Ave Maria" in vsled preobilnega dela pri samostanu in Kolegiju v Lcmontu, zakasnil se je list Ave Maria za tri številke. Prvi teden decembra je minul, pa je šla še-le druga novembrova številka ven. V tiskarni so pa ravno sedaj tako preobložen z delom, da komaj izdelujejo. Vendar pa moramo letnik končati ta mesec. Zato nam ni kazalo drugega, kakor, da smo zadnji dve številki letošnjega leta združili v eno in tako imate v rokah danes 23. in 24. številko letošnjega letnika. Dragi naročniki naj nam to oproste, ker prikrajšani itak niso nič. Mesto dvakrat po 16 strani, dobili so enkrat 32, kar je isto. pol naklanimi podporniki. Bila sta sama v kupeju, ker ju je imel sprevodnik za novopočenca na ženitovanjskem potovanju. In sedela sta res kot dva novoporočen-ca, ki sta na videz vsa srečna. Toda tudi sreča ima svoio u-sodo. Na zemljevidu ni najti nobenega mesta, v katerem bi bila sreča nastanjena. Včasih je daleč od nas, četudi hodimo po sinjih gorah ali se izprehajamo v prazničnem solnčnem svitu pod cvetočimi mandelni, včasih pa se nam nasproti prjsmeje v sivo meglenem jutru, ko gremo z dežni- kom in visokimi škornji na delo. Lahko pometeš in pospraviš vso hišo, na poboje vrat razobesiš venec in po tleh posuješ zeleno listje in v nedeljskih oblačkih sediš in čakaš — toda sreča noče priti. Nekega dne pa, ko hodiš v najslabših oblačilih okrog in se v potu svojega obraza trudiš in mučiš, vstopi sreča skozi vrata, ne da bi potrkala, in prime s prijaznim pozdravom od dela u-mazano roko in ti ne pusti, da bi se poprej umil. In tako je bilo tedaj; sreča se ni hotela pridružiti ne gospe Ne-žiki ne njenemu ljubimcu. Da, ravno tistega dne se je zdelo Janku Bjerre tako grozno nespametno, da sedita v kupeju in se peljeta neznanokam v širši svet; vse mu je bilo tako tuje, kot sta si pravzaprav onadva bila tuja, sedela sta in se peljala ven na izredne doživljaje in na lov za srečo. "E, Janko, ne sedi tako in ne glej ven kakor Foersom," je prekinila gospa Nežika molk in njegova ugibanja. Bjerre bi se rad smejal. "Kakor Foersom?" "Da, kakor Foersom ! Ravno tako mrzel, lesen in dolgočasen! Povej mi vendar kaj in bodi vsaj nekoliko vljuden! Moški precej na vse pozabite . . ." Nežika utihne. "Precej na vse pozabimo, Nežika?" vpraša Janko z izdajalsko krotkostjo. "Precej, saj mi nimaš ničesar odreči!" ga ona nahruli. "Toda Nežika!" "Toda Janko!" se ona norčuje. "Ti sam, ti junak kreposti, li sam si dal povod, da sem to rekla. Ti si pač dobro vedel, na kaj sem jaz merila." "Ne, zagotavljam te, Nežika! Kaj takega bi si jaz v resnici nikdar ne mogel misliti!" "Kaj praviš ? Ti lažeš, Janko!" Njen glas se izredno glasno čudi njegovi laži. "Jaz naj lažem?" "Da, ti lažeš! Jaz sem že prej / videla v tvojih očeh, da si dobro razumel, kaj sem jaz hotela reči." V tistem trenotku bi bil Janko najraje utajil svojo laž, pa je ni mogel. Nespravljivi zlodec prerekanja in pričkanja ga je vsega obsedel. Njegova zaljubljenost, ki išče samega sebe, pokaže v hipu drugačno lice — sovraštvo, ki je kazen zaljubljenosti. Janko sovraži žensko, ki jo je še pred kratkim držal v svojem naročju in jo imenoval svojo dragico. Sovraži jo in jo skuša čim globlje raniti in žaliti. Do te ure še vedel ni, da je v mučenju in trpinčenju tako izurjen in izvežban, zdaj se pa čudi, da je njegova zloba tako iznajdljiva. Tudi Nežika mu vrača z enako mero. Zdi se, da hoče svoje ponižanje na ta način maščevati, da sramoti svojega ljubimca. Biča ga z ravno tistimi sramot-ljivimi in trdimi besedami, s katerimi je prej bičala svojega moža. Jezno in z vprtimi očmi sstr-mita drug v drugega. Končno posili Nežiko krčevit smeh. "Oh, kako je življenje lepo!" kriči, krohotaje se. "Zato gotovo ne bova nikdar obžalovala, da sva pobegnila iz dežele. Kako sva pač srečna, kaj ne, Janko, srečen si ti, srečna sem jaz, srečna sva oba!" Njen smeh se strdi v spačeno posmehovanje, njene oči žare. Janku Bjerre postaja tesno. "Toda Nežika!" jo pomirjuje in hoče prijeti njeno roko. "Molči! Jaz za te nisem Nežika ! Oh, da naju je moralo to doleteti — in precej prvi dan, ko sva skupaj . . ." Nežika mu izvije svojo roko in začne bridko jokati, skrivajoč v žametasti sedež svoj obraz. Janko Bjerre je vstal. Pravzaprav bi jo bi lnajraji tolažil, pa se ni mogel premagati. Tudi ona je kriva — tudi njo zadene prav taka krivda ... in še bolj! Bjerre sede k oknu na nasprotno stran in gleda skozi okno v svet ves togoten, razjarjen in vznevoljen. Vlak hiti preko rodovitnih pokrajin, kjer morajo ši-beče se veje jablan podpirati z napol naklanimi podporniki. Dan se nagiblje; solnčni svit pada v zlatih pramenih skozi tiho sadno drevje; otroci se igrajo pred vratmi majhnih hiš, iznad katerih mole dimniki, ki mirno izpu-ščajo dim pod modro nebo. Mimo tihih vrtov in majhnih hiš pa drči ponosni in besneči brzovlak, ki pelje Janka Bperre in njegovo jokajočo ljubimbo v naročje sreče — v naročje velike in svobodne sreče — zunaj v širnem svetu ... XIII. V svojih razodetjih je zapisala Ana Katarina Emerih v izvirnem grehu sledeče značilne besede : "Po zaužitju prepovedanega sadu greh še ni bil popolnoma dovršen. Toda ta sad je vklepal v sebi počelo svojevoljne presaditve in sicer čutne samopresaditve, ki je ločila človeka od Boga. Tako sta uživanje sadu in nepokorščina povzročila ločitev stvari od Boga in razploditev narave v sebi in po sebi in iz te narave izviraj očo sebično požel jivost. Blagoslov svete in čiste rodovitnosti in razmnoževanja — Bogu — ki sta ga Adam in Eva po ustvarjenju v Bogu prejela, jima je bil zaradi uživanja prepovedanega sadu odvzet." Sadove te nepokorščine prvih starišev okušajo — kakor pravi Brentano — celo tisti, ki žive sveto in čisto zakonsko življenje, tudi ti morajo prenašati raznovrstne nadloge in bridkosti in križeva pota. Koliko več pa morajo pretrpeti še le tisti, ki ne hodijo skozi vrata, katera straži božji Ke-rub, ampak tavajo okrog, pred-no dospo, po zablodah preizkušeni, v raj ? Nad njimi se potrjuje strašna beseda sv. Gregorija: Posledice mesenosti so slepota duše, pomanjkanje razsodnosti, prenaglo sklepanje, nestalnost srca, sebičnost, sovraštvo do Boga, ljubezen do sveta in strah pred bodočnostjo . . . Navedene besede se do pike nanašajo na razmerje, ki je bilo med Jankom Bjerrom in Nežiko Foersom. Slepota duše ju je speljala, da sta začela srečo, ki sta jo uživala, omalovaževati in iskati tam, kjer je ni mogoče najti. Zaradi pomanjkanja razsodnosti sta se podala na pot in prenagli sklepi so ju gnali naprej. Vsled nestalnosti srca sta na pol obžalovala svope dejanje, njuno sebično samoljubje pa je bilo krivo, da skupaj nista našla veselja. Sovraštvo do Boga je naraščalo v revolucijonarno sovraštvo proti vsem vezem in postavam; ljubezen do sveta je gorela v njunih dušah liki neugasljivi plamen, od strahu pa sta zatrepetala ob mislih, da bo nekega lepega dne vsega tega konec . . . Bilo je sredi septembra. Janko in Nežika sta že bila prehodila rajsko krasne gore in preplula jezera, ki so se lesketala liki zlato steklo, toda njuni duši sta bili bridko razočarani. Tedaj sta dospela nekega večera v Luzern — zunaj je bilo in grmelo, vrh Pilata pa je bil v oblake zavit. Hotel, na katerega sta se bila obrnila, ju ni mogel sprejeti, bilo je vse zasedeno, za potovanje je bil pač takrat najbolj u-goden čas. S pomočjo Baedeker-jevega kažipota je Janko Bjerre na slepo srečo izbral hotel, ki se mu je zdel najbolj primeren. Odpeljeta se tja z izvoščkom. Hotel ni bil daleč od kolodvora, stal je tik ob reki Reussi. Videti je bil star in malo prikunljiv; spredaj so ven moleli veliki pomoli. Pred vhodom ni bilo nobene luči, k vozu ni pristopil noben vratar. Bjerre je moral sam izstopiti in iti v hotel, da poišče ljudi. Tipal je naokrog po temni poti pred glavnim vhodom, končno je pa le zadel na vrata po svetlobi, ki je prihajala skozi kiju- 382_"A V E MARIA" čavnico. Ko je odpiral vratar, je skoro padel preko par stopnjic v napol temno gostilniško sobo. Tu je ob dolgi mizi sedelo in pilo nekaj neprijaznih fantovskih obrazov v družbi precej težke gospodinje. Z zadrčnim pozdravom — Bog daj — je žena počasi vstala in stopila k Bjerru. Janko bi bil najraje odšel, tedaj so pa tudi okorni fantje o-krog mize prezračili svoje klobuke in ga ravnotako pozdravili. Njih obrazi so bili videti neškodljivi. "No, kaj bo zdaj iz tega?" je zaslišal v prav tistem hipu Ne-žikin glas za seboj. Vsa nepotr-pežljiva je bila tudi ona izstopila in zdaj je stala tu v svetlosi-vem plašču, ki ga je obseval svit, prihajajoč skozi odprta vrata. Krčmarica je z odprtimi ustmi opazovala fino, tujo gospo.. "Tu notri je ravno tako kakor v kaki zakajeni kmetski gostilni v Spessartu," reče. Bjerre po dansko svoji spremljevalki — "toda to noč se bova morala tudi s tem zadovoljiti. Zunaj kar naprej li-je in tudi pozno je že. Tu v Lu-zernu se vendar ne moreva voziti od hotela do hotela in iskati prenočišča." Pogodita se z gostilničarko, ki jima odkaže sobo. Stopnjice so široke, tudi stara soba, ki je v prvem nadstropju, je prostorna in ima več oken. "Ali je odtod tudi razgled na reko?" vpraša Bjerre debelušno gospodfnjo. "Seveda, seveda!" odgovarja ona, vsa vzradoščena, da mu more postreči vsaj z nečem, kar mu ugaja. Nato se pa odstrani z mnogimi pokloni in skuša gospe poljubiti roko. Janko stopi k oknu in odpre dvojna polkna. Hladilno svež deževni vzduh mu zapiha nasproti in močan višnjev blisk mu za tre-notek razsvetli! dolgo in mokro cesto ob narasli rumeni reki, na drugi strani brega pa vrsto hiš z zelenimi zavesami in od dežja blesteči vrh cerkve. "Dala nam je svojo najboljšo sobo,"' izpregovori Janko, obr-nivši se k Nežiki." Kaj pa neki tam počneš?" "Vrata zapiram, Janko," nadaljuje Nežika, ki stopa proti njemu — "na stopnjicah so zijale velike razpoke, opazila sem jih, ko sva stopala navzgor. In to pohištvo . . . dotaknila sem se stola, odpala mu je ena noga; poglej ga, tamle stoji na treh nogah in ves črviv je. Ravno taki so tudi drugi stoli in zofa in miza . . Janko, • Janko, priskoči mi na pomoč in pomagaj, vse bo palo skupaj, če se le dotaknem..." Nežika obstoji, vsa bleda od strahu, in trdo drži zofo. Janko prisktfči in vidi, da je res tako — od stare zofe so odpadle vse šti--ri noge, kakor hitro sta se je dotaknila, in potem je zofa počivala na tleh kakor pes, ki se potuhne. "Janko!" sikne Nežika in njene oči se krčijo od presenečenja, "Janko, tu notri nikdar živa duša ne stanuje!" Za hip postojita oba nepremično in gledata drug drugemu sre-po v oči. Na umivalniku pa brli luč, ki jo je pustila hišna gospodinja. "Pozvoniti morava," meni Bjerre in skuša vse to naravno razlagati — "dati nam mora drugo sobo!" Janko stopi k vratom — toda obrne se, še predno je prijel za nje. "Tu ni nobenega zvonila," gol-či ves iz sebe. V trenotku ga spreleti strah in kolena mu odpovedo, da se zgrudi na svoj veliki kovčeg. Nežika stoji po koncu vzravnana pred njim. "O, moj Bog! Kam sva prišla? Vsak hip se sme-va nadejati, da naju pomore. Morebiti so tu kje skrivni vhodi . . . vrata v tanetih?" Z mrzlično naglico skačtv^žilra-pio .wtoi'Viao* krog in vsppoTHorP^djMi&n'in pre-izkuje. PrytenV se*p*f ■zropfet-riiovr« ne k Janku Bjet+ey^vsn^bledrt-II* ki pobeljena sten«.'r.t o m. ofniKtoliIp "Tako, zdaj sva toraj med zločinci," sika iznova in govori trdo in zaničljivo — "Končno sva vendar prijadrala med najine prijatelje in duševne sorodnike! Ti roparji spodaj, katerih obisk imava vsak čas pričakovati, so pač, kakor midva, svobodni ljudje katerih, puntarski nagon je podrl plot nravnosti. To so vele-umi, ki mečejo stare laži v žele-zotopilnico, da kujejo nove novce, v sorodu so z Luciferjem, Kajnom, Judežem in vsemi prevzetnimi prestopki postave! Nadljudje so, kakor midva — meso od našega mesa, duh od našega duha. Kakor midva mislijo tudi ti, da ima človek samo en cilj — srečo, in da je pot, ki pelje do sreče, svobodna, ali kar naziv-ljejo sužnji neba — greh. Kajne, Janko, kajne Janko Bjerre, kajne, gospod Ahasver, kajne, gospod Prometej ?!" Nežika se skloni nad svojim ljubimcem in mu bere še hujše, levite, naravnost v obraz. Janko pa sedi nepremično in zre venomer v njeno besno obličje. Zaradi močnega groma zašklepeče-jo okna skoro vsako minuto, višnjevo svetli bliski pa neprestano razsvetljujejo nočno temino. Te čudovite naravne prikazni Janka za trenotek zamaknejo. Nato ga pa iznova vzdramijo Neži-kine besede, ki dežujejo nanj v vedno hujših curkih. "Da se mi je moralo kaj takega pripetiti, in s teboj in zaradi tebe!" grmi nad njim, škripa-je z zobmi — "in na najinem že-nitovanjskem begu, ki si mi ga slikal tako veličastnega in tako sijajnega. Da, kaj vse si mi napovedal doma, ko sem jaz sedela v svojih sobah in si ti prihajal in popival vino svojega prijatelja in poljubljal njegovo ženo. Ti si bil junak, Janko Bjerre, bal se nisi ne Boga ne hudiča. Bil si junak v besedi" in + vi peresU,- 'kljubfval ni nebu-'in' zemlji/^co si posedava! prr-pvoji^pisalni riiizi, ks-den zapeti svojo novo mašo. O-četa je bila sama prijaznost, ko se mu je v frančiškanski obleki kot novo posvečeni duhovnik predstavil. Sestra ga sprva niti poznati ni hotela. A se je kmalu sprijaznila z njim. Oba sta se vde-ležila slovesnosti. Ravno pri njegovi novi maši je v srcu njegove prej na katoličane tako hude sestre pognala prva katoliška kal. Doživel je srečo, da jo je sam pripravljal na prestop in jo sam sprejel v katoliško cerkev. Danes je nekdanji "vandro-vec" Schmid kot Dr. Expedit Schmid, kakor rečeno, eden najbolj znanih nemških frančiškanov in eden največjih nemških u-čenjakov. Z njim zaključujemo vrsto konvertitov v letošnji Ave Mariji. ŠENTJERNEJSKA NOČ (Zgodovinski roman.) Spisal: KONRAD BOLANDEN Prosto preložil: REV. J. C. SMOLEY "Sama dejstva, Sire! Dvakrat že vam je stregel Coligny po življenju, — — leta in leta je vodil upore proti kralju,--zavezal se s smrtnimi sovražniki Francije, --izročil sovražniku naj- krasnejša mesta naše domovine. Z eno besedo: On je izdajalec svoje domovine. In vaše Veličanstvo mu je vse odpustilo, vaš smrten sovražnik je vaš najboljši zaupen svetovalec. Ker hočete admirala imenovati vrhovnim poveljnikom vseh vojnih sil, polagate maziljeno kraljevo glavo v roke svojega smrtnega sovražnika." "Dovolj!" prekinil ga je kralj. "Pred Colignyjem sem popolnoma varen. Obljubil in prisegel je, da bo zadostil za svoje izdajstvo v preteklosti z zvestobo in junaštvom v prihodnjosti. Blazen bi bil, ko ne bi porabil izvrstnih Co-lignyjevih zmožnosti!" "Obljubil in prisegel? Kolikokrat ni že Coligny prelomil kralju dane prisege? Boljše, varnejše je zidati grad na pesek kakor pa zaupati verolomnemu izdajalcu." "Mirno, bratranec, mirno! — Admiral misli pošteno. Njegovo kesanje je odkritosrčno. Opozoril me je na zmote in napake dosedanje politike. Pokazal mi je pot in sredstva, s katerimi bo mogoče Francijo povečati, obljubil mi je, da bo napel vse svoje moči, da te velikanske načrte izvedemo. --Res, odkrito rečeno, vojvoda, v primeri s Colignyjevo velikodušnostjo ste jako malenkosten s svojim sovraštvom." "O Colignyjevi velikodušnosti in požrtvovalnosti nimam nikakih dokazov, Sire! Pač pa jih imam dovolj o njegovi hinavščini in izdajstvu." "Prazni ugovori, ki vas bodo štrli, ko bomo ponosni Španski narekovali mir v Madridu." Nanagloma so se odprla vrata. Hugo Riviere, admiral poročnik, je vstopil ves brez sape, bled in prestrašen. "Glejte, glejte, kak je Colig-nyjev poročnik!", vzkliknil je kralj presenečen. "Markez, kako novico nam pa prinašate?" "Strašna novica, Veličanstvo! Na admirala so streljali!" "Streljali?" vprašal je kralj prestrašeno. "Menda ga vendar niso zadeli?" "Krogla mu je odtrgala kazalec na desni roki in ranila levo ramo." "Nevarno?" "Bati se je, da je bila krogla zastrupljena." Grozna jeza je popadla kralja. "Prokleti lopovi! Za Boga, — to hočem maščevati! Ali naj res nimam nikoli pokoja?" Kralj je prav divjal po dvorani gori in doli. Obžaloval je Co-lignyja, proklinjal njegove sovražnike. Končno se je vihar polegel. Postal je nekoliko bolj miren in stopil pred markeza. "Poročnik,--povejte, nam, kako se je dogodilo! Vse hočem vedeti,--in sicer natanko vedeti, lopovom moramo priti na sled!" "Bil sem priča zločina in dogodek lahko opišem, Veličanstvo!" odgovoril je Hugo Riviere. "Admiral je bil danes pri Vašem Veličanstvu in poročal o položaju. Potem je obiskal svojega prijatelja izza mladih let, grofa Autremonta; pri njem se je mu- dil nekako uro. Nato je šel domov. Nekaj plemičev ga je spremljalo. Z baronom Regnier sem bil komaj tri korake za admiralom. Prišli smo v ulico de Fosses St. Germain. Admiral je vzel iz žepa pismo in ga pričel čitati, ne da bi obstal. Naenkrat je počil strel iz odprtega okna neke hiše. Admiralu je padlo pismo iz rok, roka je krvavela. "Tam je padel strel!" je rekel in pokazal z levico na okno. Okno je bilo v prizemlju. Regnier in jaz sva skočila skozi okno. Bila sva v sobi, kjer se je kadil še dim. Toda o lopovu ne duha ne sluha. Ostali od spremstva so udrli skozi vrata v hišo, hiteli od tod na dvorišče, kjer so bila vrata na stežaj odprta: ta vrata peljejo v druge ulice. Tje je pobegnil zločinec. Ostali prebivalci v hiši so zatrjevali svojo nedolžnost. Trdili so, da je imel to sobo v najemu nek Maurevert. Mej tem je šel admiral v spremstvu dveh prijateljev domov. Zdravnik mu je rekel, da niste nevarni. Na levi rami je samo obstrel. Boje se pa, da so bile kroglje zastrupljene. Admiral mi je ukazal, da naj takoj poročam vašemu Veličanstvu o dogodku in zahtevam v imenu pravice koz-novanja zločincev." "V imenu pravice in v imenu naše časti!" je rekel kralj razjarjen. "Jaz bom pokazal zločincem! — Na vislice z lopovi! — Sreča, da rane niso nevarne! Bila bi to prevelika izguba!-- Sporočite odmiralu moie ogorčenje in moje sožalje!" Obiskal ga bom še danes! Vzemite seboj mojega telesnega zdravnika Pare. Skrbite za admirala!" Ravno ko je markez odhajal, so se odprla vrata. Vstopil je kralj Navarski, njegov brat, princ Conde, in najbolj vplivni voditelji Hugenotov. "Vem vse,--ne samo admiral, tudi jaz sem ranjen!" je rekel kralj. "Mi vsi smo ranjeni!" je rekel kralj Navarski. "V imenu Colig-ny-ja, v imenu njegovih prijateljev, v imenu pravice zahtevamo natančno preiskavo, zahtevamo, da se zločinci najstrožje kaznujejo." "Nepotrebne zahteve, svak!" je rekel kralj razburjen. "Smatral bi lahko kot razžalitev, ko zahtevate nekaj od mene, kar se razume samo od sebe,--kar zahteva moja osebna čast. Kakor se mi je sporočilo, je morilec, nek Maureveret, ušel. Vse mu ne bo nič pomagalo, našli ga bomo, če treba preiskati vsak kotiček. Čaka ga usoda Poltrotova, ki je umoril blagega vojvodo Giza. Za Boga,--najhujše muke so pripravljene za njega." "Maurevert je samo orodje, — Colignyjevi, smrti sovražniki so odgovorni za zločin," je rekel princ Conde. Pri teh besedah so se vsi ozrli na vojvodo Lotarinškega. Tega je sicer napad presene-čil, vendar se dalje za stvar ni brigal. Opazoval je mirno ves razgovor, dokler ga ni zadel sumljiv pogled Hugenotov. Sedaj se je pa njegova junaška postava vzravnala, zaničljivo je gledal na svoje sovražnike in č«kal samo povoda, da da duška svojim čuv-stvom. Ni mu bilo treba dolgo čakati. "Na dan z besedo, princ Conde!" vzkliknil je kralj. "Koga dol že, da je povzročitelj napada?" "Oprostite, Sire!" odgovoril je princ Conde. "Colignyjevi prija-to'ii--in teh je sedai na tisoče v mestu--so vsi enega mnonia, in sicer opravičenega mnenja, kdo je odgovoren za ta zločin. Vendar ne maram vpričo kralja izgovoriti sumničenje, ki je imajo Hugenoti." "Kaj naj to pomenja, princ?" vprašal je kralj ves razburjen." Od nas zahtevajte pravico, pa si ne upate z imenom zločinca na dan." "Upam si, Sire!" oglasil se je nek sivolas Hugenot. "Močni rod Gizov je dosedaj javno in povsod kazal svojo mržnjo do admirala; je torej samoobsebi umevno, če dolži javno mnenje Gize tega u-mora." "Molčite! Niti besede več, Vi-dame Chartres!" zakričal je Henrik Lotarinški. '"Najprvo vas i-menujem največjega nesramne-ža, da si upate vpričo kralja izustiti tako obrekovanje. Nadalje izjavljam sledeče: — — Ko bi bil zavratni morilec Maurevert ustrelil Colignyja, potem bi jaz rekel: Glejte dan plačila! Ravno ta Coligny najel je pred devetimi leti morilca Poltrota za sto zlatnikov, da je umoril mojega očeta, sedaj ga je zadela ravno tako morilčeva roka. Admiralu se ni zgodila nikaka krivica; odmerilo se mu je z mero, s katero je sam meril. — — Končno še nekaj: Niti jaz, niti nikdo drugi mojih sorodnikov ni najel morilca Maureverta, ker ni navada Gizov, da bi svoj čisti grb omadeževali s stikom z morilci in lopovi. Vaše Veličanstvo prosim, da odredi najstrožjo preiskavo, da se najde pravi zločinec, za se pa prosim dovoljenja, da smem z mečem braniti čast našega rodu proti vsakomur, ki bi se drznil, naše poštenje napasti." "Dobro, bratranec, dobro!" Kdor vas sumniči tega zločina, ta vas ne pozna!--Toda gorje vam. če ste le količkaj zapleteni pri tem napadu!" P oteh besedah je odšel kralj naglih korakov, ves razburjen, iz dvorane. Strel ni imel onega u-činka, kakoršnega so nameravali povzročitelji napada. Coligny ni bil usmrčen. ampak samo lahko ranjen. Posledic, katere bi bil i-mel umor, kakor so računali, to- rej ni bilo. Hugenoti so sicer prisegali, da se bodo nad Gizi maščevali. Vendar niso takoj napadli dozdevnih povzročiteljev napada. Parižanom niso privoščili veselja, da bi se mogli ti maščevati nad umorom njihovega ljubljenca, Henrika Lotarinškega, s klanjem Hugenotov. Zaupniki tega napada so se se-šli k posvetovanju. Maršal Ta-vannes je pojasnil v kratkih besedah položaj. "Tako stoji sedaj stvar za nas!" je rekel. "Sovražnik se ni še nikakor odločil. On se sicer pripravlja, ne za obrambo, ampak za napad. Sitno,--tokrat smo napačno računali!" "Nismo napačno računali, ampak Maurevert je napačno streljal," je rekel Florentinec Gon-di. "Ko bi bil admiral usmrčen, bi se naš račun vjemal do konca. 2e ta mala rana je Ilugenote popolnoma razdivjala. Nekateri prav nore! Najhujše grožnje proti Gizom je slišati, cel^ kralju groze, če ne bo kaznoval napada. Gibanje je jako nevarno, — Bog ve, kaj bodo Hugenoti storili! Celo upor ni izključen." S strahom je zrla kraljica na maršala. "Gondi nikakor ne pretirava," je rekel Tavannes. "Hugenoti so sedaj najmočnejša stranka v Parizu. Oboroženi so vsi. Ce pride do boja, ni nikakega dvoma, kak bi bil konec, če uvažujemo jezo Parižanov napram Hugenotom. Toda v.«» poulične mboju se lahko marsikaj zgodi, na kar nikdo ne računa. Zgodovina nam kaže, da se protestantje niso niti bali umoriti kralja." "Če hočemo nevarnost odstraniti in najhujše preprečiti, treba hitro ravnati," je rekel princ An-jou-ski. "Proti nanadu je Louvre dobro zavarovan, ima dovolj močno posadko." je rekel maršad Tavannes. "Po mojem mnenju je vse odvisno od tega, kaj *>o kralj u-krenil. Cplivati bi bilo treba nn kralja,"---je dejal in pogle- dal kraljico, ki je zrla v Gondi-ja, kaj misli Italijan. "Popolnoma resnično!" je rekel Florentinec. "Kralj je obljubil, da bo še danes obiskal admirala. Pri tem obisku se lahko marsikaj dogodi. Treba bi bilo pregovoriti kralja, da ta obisk o-pusti, ali pa da obišče admirala v našem spremstvu. Da bi kaj sklenili sedaj, nikakor ne gre, ker ne vemo, kako se bo zadeva razvila. Treba opazovati, treba premišljevati. Naši ljudje bodo strogo pazili, kaj delajo Hugenoti. Po sovražniku se bomo ravnali in sklepali.--To je moje mne- „ ' M nje. Vsi so pritrdili Florentincu. Katarina je vstala, da bi obiskala kralja. Karol IX. je odredil najstrožjo preiskavo in se podal potem v svoje zasebne sobane. Jeza, razburjenost ga je minula, postal je ves otožen in pobit. Ravno ko je hotel pričeti vojno, od katere si je obljubljal slavo in dobiček, je bila njegova armada oropana najboljšega poveljnika. Duša celega nagibanja, Coligny, je bil privezan na postelj. Kakega drugega človeka bi bili taki zadržki le še bolj podkurili, slabotnega kralja so pobili docela, pričel je jokati kakor kak otrok, ki je zlomil svojo igračo. "Kako krasno bi bilo, korakati zmagoslavno v Pariz!" je govoril sam s seboj. "Kaka slava bi bila, razširiti meje Francije, — osvojiti si bogato Nizozefhsko, — ovekovečil bi bil svoje ime v zgodovini ! Sedaj pa treba čakati, da Coligny zopet ozdravi! Čakati, potrpežljivo čakati,--to je čednost, ki je jaz nimam! Vse sem imel že takorekoč v svojih rokah,--tu pa pade ta nesrečni strel!--Strel, ki bi ga naj bil Balafre najel?--- Ne, ne! Hugenoti se tokrat motijo ! Giz, velikodušen, neustrašen junak, ne najema zavratnih morilcev! Lev ni plazeč tiger, ni plazeč gad.--Španska je nabila puško, ne pa Lotarinška." Nek šum je prekinil kraljev samogovor. Obrnil se je. Vstopila je kraljica. Opazila je, da ni ravno pri najboljši volji, zato je rekla hitro: "Ne prihaja kraljica h kralju, ampak mati k sinu. — Kaj nameravate storiti, Karol?-- Obiskati Colignyja?" "Imel sem ta namen," odgovoril je kralj. "In to kljub temu, ko je vam znano mišljenje Hugenotov?" "Zahtevajo pravičnost,-- in pravičnost bodo dobili!" "Če hočete biti pravičen, potem treba, da kaznujete obreko-valce in upornike. Predrzno sramote kralja, češ da je vedel o naklepu, prisegajo, da se bodo maščevali. Kakor brez uma divjajo, koprne po maščevanju, — in vi se hočete izročiti sovražnikom v roke? — Karol, ne hodi tja, bila bi tvoja smrt!" ga je prosila. "Mene dolže soudeležbe,-- mene? Smešno! Preiskava bo spravila vse na dan." "Seveda je smešno, če razvpi-jejo kralja za sovražnika moža, kateri je bil kraljev zaupnik, s katerim je kralj takorekoč delil vladarstvo, ki je imel na razpolago vse moči v državi. Toda ravno to naklonjenost, ravno ta odlikovanja zlorabljajo Hugenoti zoper vas. Pravijo, da ste to storili samo radi tega, da ste admirala zvabili v past, da se ga toliko ložje, toliko varneje iznebi-te." "Nesramno obrekovanje!" je vzkliknil kralj ogorčeno. "Vse sem odpustil admiralu, — — spoštoval sem ga kot tvojega lastnega očeta,--poslušal sem njegove nasvete. In vse to naj bi bila samo krinka, pod katero se ie skrival poskušeni, nameravani umor? Ha, ha, — — to so lopovi !" "Ne jezite se radi tega nad njimi, Karol ? Kedo se bo jezil nad volkom, če nima zvestobe, kakor jo ima pes? Hugenoti so polni hinavščine in zvijač, zve- stobe ne poznajo, zato pa tudi velikodušnosti svojega kralja ne razumejo. Oni ne verjamejo, da ste admiralu odpustili, ker se njim samim zde admiralovi pretekli pregreški neodpustljivi. Kakorš-ni so sami, tako sodijo tudi o vas, --vi ste Colignyjev smrten sovražnik, ki je najel morilca. Pomislite še, kako Hugenoti sovražijo rod Valois, pomislite, kolikokrat so se uprli zoper vas, pomislite vse naklepe proti vaši o- sebi. Vzemite vse vkup,--pa se vprašajte, ni li nespametno, podajati se v tako nevarnost? — Karol, moj sin, rotim te, ne hodi tja!" Materine besede so vplivale na kralja. "Vzrokov, ki jih navajate, mati, ne morem ovreči, — nevarnost se res ne da tajiti,--toda jaz moram tja! Obljuba me veže, obljuba, katero sem dal Burboncem. Toda varoval se bom, --vsa telesna straža me bo spremljala!" "Napačno, moj sin ! — Če vzamete telesno stražo, bodo mislili, da se bojite. Razun tega pa vam telesna straža ne daje zadostnega varstva; vedno ne more stati pri vas." Kralj je postal nevoljen in jezen. "Res je, to ne gre!--Da bi mislili, da se bojim v svoji palači, v svojem prestolnem mestu ? Ni bolj zaničljive stvari ko bojazljiv kralj! Vidim, da je usoda tako odločila,--ni nikake pomoči, če hočejo lopovi kralja umoriti!" "Poslušajte moj svet, Karol! Ukažite, da vas spremlja ves dvor,--vaša mati, vaš brat Anjou. vsi maršali, svetovalci in plemiči. Tako spremstvo bo preprečilo vsako nakano, vsak napad. Tudi se boste izognili sumu. da bojite. Hugenoti si bodo ni* šteli celo v čast, da je admirala obiskal ves dvor!" "Pameten svet! Hvala vam if" krena, liuba mati!" oddahnil s* je Karol. "Dvornemu maršalu bom takoj naročil, da ukrene vse potrebno." KAJ JE DOŽIVEL GROF ARTUR. I Grof Artur je igral z grofico Blanko šah, vsled česar ni slišal strela, ki je odmeval po celem Louvre-u. Še le ob povabilu dvornega maršala, da naj spremi kraljico-mater in kralja, je zvedel o zločinu. In novica ga je tako presenetila, da proti vsaki e-tiketi ni čakal na kralja, ampak se podal takoj k admiralu. Tam je bilo zbranih že precej najbolj vplivnih Hugenotov. Ne samo dvorano, tudi dvorišče je bilo polno admiralovih privržencev. Vsi so bili oboroženi in pripravljeni za boj. Radi strela ni nikdo vedel, kaj vse se lahko prigodi. Seli so prihajali in odhajali in donašali Ilugenotom, ki so bili raztreseni po mestu, ukrepe njihovih voditeljev. Pripravljeni so bili na vse, čutili so se močne dovolj, da branijo ne samo admirala proti vsakemu nasilju, ampak tudi močne dovolj za napad in za maščevanje. Med glavnimi vrati je stala tolpa oboroženih mož, med njimi baron Regnier. Njihov pogovor je bil jako živahen, dasi precej tiho, jako so pazili, da bi jih ne slišalo kako nepoklicano uho. "Coligny je rajše vrjel lepim besedam kralja, kakor pa svarilom svojih prijateljev," je rekel vitez jako divjega pogleda. "Verjel je Valois-cu, iz nas se pa radi naših opominov norčeval. Dve kroglji sta ga menda sedaj prepričali, koliko so vredne besede kraljevega tirana. Ves svet pozna hinavščino "tujcev" in krvoločnost njenega sina,--e- dino le Coligny je ni hotel poznati. Ko je nedavno zadnjikrat zapustil svojo grajščino Chatil-lon, da bi se podal na dvor, padla je neka kmetica pred njim na kolena in rekla: "O gospod, nikoli več vas ne bom videla, če greste v Pariz!" — Da, ta kmetica je imela ostreje oči, kakor pa a dmiral v svoji poštenosti. "In še sedaj prisega in se roti Coligny, da je kralj nedolžen," pripomnil je drugi. "Vidame Chartres ga je prosil, da naj zapusti Pariz nemudoma. O tem pa noče admiral ničesar slišati. Slepo verjame Jezabelinemu sinu. 'Če zapustim Pariz,' pravi admiral, smatrali bodo ljudje ta moj korak za bojazen ali pa za ne-zaupnost. Bojazen je zoper mojo čast, z nezaupnostjo bi pa raz-žalil kralja. Pričeti bi moral zopet meščansko vojno,--toda ! ™j Ker sem prejel več j kot sto pisem, v katerih dobrotniki kolegija j voščijo oo. Frančiška-| nom in meni vesele bo-| žične praznike in sreč-j no Novo leto, je spodobno, da se vsi lepo zah- | valimo za ta voščila in j tudi mi želimo vsem bla- j !gim dobrotnikom vese- J le praznike in srečno j Novo leto 1925. Rev. John Miklavčič. rajše bi umrl, kakor gledal še enkrat vse to gorje in nesrečo!" "Pustimo admirala z njegovo velikodušnostjo," je rekel baron Regnier. "Mi vemo, kaj je naša naloga,--maščevanje ! Vsaka sprava je nemogoča, mera razža-ljenj je polna,--zatorej maščevanje ! Česar admiral noče verjeti, o tem sem jaz prepričan, — da je kralj duša tega zločinskega napada, zatorej maščevanje! Vse, kar živi in se giblje v Louvre-u, je zvijača in sleparija, strup in umor." Vsi vitezi so baronu pritrjevali. Grof Autremont je vstopil. Re- gnier ga je zapazil in mu zasto-pil pot. "Ali prihajate iz Louvre?" je vprašal precej surovo. "Seveda!" je odgovoril grof, ki surovega obnašanja Regnie-rovega ni mogel razumeti. "In vaša želja?" "Moja želja je, obiskati mojega prijatelja Colignyja." "Vašega prijatelja Colignyja?" ponovil je Regnier norčeva-je se. "V Louvre nima Coligny ni-kakih prijateljev, ampak samo sovražnike,--same smrtne sovražnike." "Gospod!" "No?" "Vaš govor je jako žaljiv." "Ali res? Glej, glej! Resnične so moje besede! Maurevertova puška je bila nabita v Lovre, — ali hočete morda sedaj vi izvršiti, kar je Maurevertu izpodlete-lo? Morda imate v žepu kako zastrupljeno bodalce? Zakaj ne? Vi ste admiralov prijatelj iz Lou-vre-a- Kdor ima prijatelje v Louvre, ta naj pazi, da se bo zastru-jil s kakim robcem, s kakimi rokavicami, 1) ta naj se varuje, da ne bo ustreljen." Autremont je obnemel začudenja in jeze. "Zadoščenje, — — jaz sem grof Autremont!" "In jaz baron Regnier! Sem vam na razpolago,--z veseljem bi videl vas in celi Louvre nabodene na mojem meču." "Najprej boste dali zadoščenje meni. Kje stanujete?" "V ulici La Roche, pri dobrem vitezu." Toda ne pustite me predolgo čakati. Jaz koprnim po krvi gadje zalege iz Louvre-a." "In jaz bi rad lažnjivemu ob-rekovalcu odsekal njegov jezik," je odvrnil Autremont in šel dalje. Vitezi so mu zopet zastopili pot. 1) Hugenoti so trdili, da je bila kraljica Navarska zastrupljena z novimi rokavicami. 392 "A VE MARIA'' Spisal: Rey. Illemo Camelli. IZPOVEDI SOCIALISTA P« še*ti italijanski izdaji posnema: H. B. XI. Poglavje. TRIUMPF ŽIVLJENJA. 1. Duh: — Potok solza, ki mu je privrel bolj iz srca kot iz oči, mu je olajšal srce. Vso gren-kost, vso bol, ki mu je prej kakor mora ležala na njem je iz-jokal. Gosti oblaki, v katere je bila prej zavita njegova duša, so se razblinili. Majsko solnce, bu-deč novo življenje, mu je zasijalo. Seve čudežev njegovi blago-tejni žarki tudi niso delali. Divja loža, kakoršno je postalo njegovo srce v teku dolgih let njegovega brezboštva, ni moglo takoj spremeniti v lepo in skrbno negovano gredico, polno bohotnega plemenitega cvetja. Za to je bilo treba še precej časa. A začetek je bil storjen. Solze so razrahljale trdo skorjo. Ko je po tem s svojo botro Palmiro zopet začel hoditi v cerkev, si je pač prizadeval se vživeti v duhovno razpoloženje, ki je je bral z obrazov drugih, zatopljenih v pobožno molitev. Pa mu ni šlo. Materialistični duh, katerega je bil kot bivši socialist nevede in; nehote še poln, se kar ni hotel umakniti božjemu duhu. Šele po daljšem, temeljitem razmišljanju o snovi in duhu, s emu je iznad mrtve snovi kot nje pravzrok pokazal ustvarjajoči Duh, ki ga je zdaj rad priznal. 2. Bog: — Ko ga je enkrat spoznal se ni več čutil tujca v cerkvi. Rad je zahajal v njo, ne samo na gotove čase, ampak vsak dan kakor botra Palmira. S tem pa ni rečeno, da je iz bogatajca postal pobožnjak. Zahajal je v cerkev, skušal stopiti v ožji stik s spoznanim Duhom, a bolj z glavo kot s ssrcem. Ko je botra pobožno in dolgo molila, jo je on skrbno opazoval in potrpežljivo čakal, ne da bi sam kaj molil. Smisel in potreba molitve ste mu bili še tuji. Teta botra, ki je kmalu izpazila, da mu molitev še ne gre, ga je priganjala naj se potrudi, ker je cerkev hiša molitve. A kaj, če ni imel potrebnega srčnega razpoloženja. Pobožni ženi se je smilil. Ker mu pa sama ni mogla pomagati iz tega mučnega dušnega stanja, ga je peljala najprej h kapucinom, potem pa k barnabitom, da mu oni pomorejo od spoznanja do ljubezni božje. Barnabit P. Comini se je sočutno zavzel zanj in veliko razpravljal z njim o Bogu in naših odnošajih, do njega. Po teh pogovorih je v njegovi duši vedno glasneje odmevalo: Bog! Nekega dne, bilo je sredi bujne majske narave, ko je vse naokrog oznanjalo božjo lepoto, je bral v sv. pismu ono mesto pri sv. Pavlu, kjer apostelj narodov materialističnim Korinčanom govori: "Vi iščete Boga, da bi ga mogli čutiti ali najti, dasi ni daleč od slehernega izmej vas. V njem namreč živimo, se gibljemo in smo. "Dej. ap. 17, 27 si.) Pri teh besedah mu je sapa zastala. Kakor V omotici se je udaril po čelu, padel na kolena, se zjokal in iz globine srca se mu je utrgalo: Bog, moj Bog! Našel in objel ga je tudi s srcem. 3. Človeštvo: — V novi božji luči je našel tudi rešitev raznih uganjk glede človeštva, ki so se mu prej zdele nerazrešljive, naj se je še tako. trudil jih rešiti. Prej je imel o človeštvu docela napačne pojme, kakor jih i-majo pač socialisti. Z njimi je bil prepričan, da bo Človeštvo takrat doseglo višek sreče, ko bo mate-rielno naprej napredovalo in se bodo zemeljske dobrine vsem, ne samo kakim priviligirancem, e-nakomerno dostopne in enakomerno na razpolago. Glede posameznih članov človeške družbe so se mu te sanje že prej temeljito razblinile. V svoji in svoje neveste usodi je gledal usodo vseh posameznih. Danes srečen in vesel, jutri pa ti zvon zapoje, tvoje truplo bo pepel. To je končna usoda vsakega posameznega. Človeštvo pa ni druzega kot skupina iz posameznih, ker človeštvo kot tako nima svojega lastnega obstanka, svoje lastne bodočnosti. Torej bo končna usoda narodov in človeštva sploh prav ista kot posameznih — grob. Človek in človeštvo samo je iz nič in nič. Kar je, je v Bogu. To je bilo tisto veliko razodetje, ki mu je zasvetilo, ko je našel Boga. Zopet najdena vera ga je poučila, da tako posamezen, kakor človeštvo le v toliko v resnici napreduje in se bliža srečnejšim dnem, kolikor se bliža Bogu, naj bo njegov drugačni napredek tak ali tak. Vera prižiga človeku in človeštvu zvezde, ki jih niti grobna tmina ne zakrije, da takrat šele v polni luči zažare in razžare. v solnce, ki ne pozna zatona. Tako uči sv. cerkev postavna božja varhinja tega evangelija. Ona je edina prava učiteljica resnice. Kdor drugače uči je zapelji-vec. Po tem spoznanju se je tudi cerkve z obema rokama ljubeče oklenil. 5. Vrnitev k sv. zakramentom: — Iz tega priznanja ie izvajal tudi vse t>osledice. Čc io cerkev edina prava učiteljica in voditeljica posameznih in narodov, morajo biti tudi sredstva, ki jih daje ona na razpolago za posamezne in narode edini moto.' boljši bodočnosti nasproti. Zato se je tudi teh takoj oprijel. Vrnil se je k sv. zakramentom. Nekega dne ga vidimo, kako se s strahom in sklonjen pod težko butaro grehov bliža spovednici, on, ki je imel prej za spoved le pomilovalni zasmeh. Ko ga je spovednik vprašal, če veruje, da i-ma sv. cerkev oblast grehe odpuščati, je skoraj na glas zakričal: Verujem! Skesano se je spove-dal. Po sv. odvezi se mu je, nekdanjemu materialistu, zdelo, kot bi ne imel več telesa, tako olajšanega se je čutil. Sv. obhajilo ga je zazibalo v tisto blaženo razpoloženje, ki je prevevalo njegovo srce na dan prvega sv. obhajila. Pravi, da bi bil prepoln sreče najrajši začel vriskati in plesati. XII. Poglavje. V OBJEMU NAJVIŠJEGA. 1. Slovo »vetu. — Njegovim bivšim prijateljem in sodrugom vse to ni ostalo prikrito. Z zasmehovanjem in zaničevanjem so ga obsuli. A on se je za to tako malo brigal, kakor solnce za kva-kanje žab v obcestni mlaki. V znamenje, kako malo se briga, kaj oni mislijo o njegovi vrnitvi k materi cerkvi, je ob priliki neke slovesnosti v barnabitski cerkvi poprijel za baldahin in ga v procesiji pomagal nositi. Da bi še bolj očitno pokazal svoje zaničevanje svojim zasmehovalcem, se je nastanil v hiši oo: barnabi- tov tik samostana in deloma z njimi opravljal redovne pobožno-sti. Samostansko življenje mu je postajalo vedno bolj simpatično. Resno je mislil na to, da bi vstopil. Ko bi mu bil barnabitski predstojnik P. Zoia, mož izrednega uma in prevdarnosti, le namignil k temu koraku, bi ga bil tudi storil. A on ni hotel niti najmanj vplivati nanj. Zato je nekaj časa kolebal sem in tja, nevede kaj naj stori. Pobožna botra Palmira mu je prigovarjala naj se zadovolji s tem, da bo dober katoliški lajik. Njegova prijateljska svetovalka v teh dnevih, ko je stal na razpotju, gspč. Locatelli, ga je navduševala za redovno življenje, katerega se je pozneje sama kot S. Jakobina oklenila. Ko bi bil poslušal šepet lastnega srca, bi bil postal frančiškan. Frančišek mu je bil vedno silno simpatičen. Toda kaj naj postane. Pater? Na to si takrat ni upal misliti. Treba bi bilo še veliko študirati. Brat? Ja, ko bi bili še Frančiškovi časi, ko je tudi brat lahko stopil na prižnico in vne-mal ljudi v ljubezni do Boga. Toda tisti časi so bili že daleč. Druge voditi h Kristusu, viru resničnega življenja, to je pa na vsak način hotel. 2. K altar ju: — Gspdč. Locatelli je vedela, da bi rad postal duhovnik, a se mu ta vzor zdi skoraj nedosegljiv. Da mu ogladi pot do njega, je brez njegove vednosti stopila v dogovor z znanim vplivnim Msg. Montijem, naj bi ga k sebi poklical, da se prepriča, kako in koliko je njegovo znanje. Ako bi spoznal, da bi mu ne bilo dosti druzega treba kot bogoslovnih vednosti, naj bi ga priporočil slovitemu škofu Bono-melliju. Enkrat je bil že na pragu pred monsignorjevim stanovanjem, a se je vrnil, češ, da s tega ne bo itak nič. Gspdč. Locatelli ga je pa toliko časa priganjala in mu prigovarjala, da se je ojunačil. Monsignor ga je na vse strani spraševal in dognal, da je njegovo predznanje za študij bogoslovja zadostno. V barnabit-skem samostanu se je začel z vso vnemo baviti z bogoslovnimi znanostmi. Spočetka je šlo seveda težko, potem pa vedno lažje, tako da mu je iz dalje že začela lahno doneti novomašniška glori-ja. Toda staro vprašanje, ali naj jo zapoje kot redovnik, ali svetni duhovnik in če kot redovnik, a-li kot barnabit, ali kot frančiškan, ga je zopet začelo mučiti. Slednjič se je iz hvaležnosti do svojega vedno dobrohotnega pokrovitelja škofa Bonomellija, ki mu je že odločil njegov prihodnji delokrog, odločil za svetnega duhovnika. Na božični dan 1. 1905. je v svojem 29. letu zapel novo mašo. Sveta noč je dihnila vanj mir, ki ga je mej svetom zastonj iskal, zlasti pa v — socializmu. Gmotno stanje duhovščine v Jugoslaviji. Ko govorimo o gmotnem stanju duhovščine v naši domovini, moramo pred vsem povdariti, da je velika razlika med dohodki katoliške in pravoslavne duhovščine, poslednji v korist, prvi pa v škodo. Zato se omejimo v svojem poročilu samo na gmotne razme- , re katoliške duhovščine med Slovenci in Hrvati, ki so skoro brez izjeme katoličani, dočim so Srbi po večini pravoslavne veroizpovedi. Kakšna je temeljna plača ka-totoliških duhovnikov po Slove--niji in med Hrvati? O tistih, zlasti na Slovenskem redko sejanih, po Hrvatskem nekoliko številnejših srečnikih, ki imajo užitek večjih rodovitnih posestev seveda tukaj ne govorimo. Temeljna plača za župnika brez kaplana znaša D 500. — za župnika s kaplanom D 550.— za kaplana D 400. — "Na mesec?" boste dejali. Motite se! — Na leto! Pri učiteljih in uradnikih je vlada izpremenila temeljno plačo vsaj v dinarje iz nekdanjih kron, pri duhovnikih tega ni storila. Celo navadni pisarniški sluge i-majo po 900 Din. temeljne plače, duhovnik — inteligent le 500 dinarjev. Pa si boste mislili: Gotovo pokriva država SHS. velikanski primanjkljaj duhovskih temeljnih plač z draginjskimi dokladami. Res je bila razglašena nared-ba glede draginjskih doklad za duhovništvo vseh konfesij, priznanih z ustavo meseca januarja 1923. Toda kakšne so te doklade? Kdor ima užitek od najmanj 32 oralov zemlje, sploh ne dobi nobene draginjske doklade; duhovniki s 24 — 32, orali dobe samo en četrt doklad, s 16 — 24 orali polovico doklad, duhovniki z 8 — 16 orali tri četrt doklade. Doklada sama znaša za duhovništvo v Sloveniji po 12 dinarjev na dan kot osebna in po 3 dinar- je na dan za rodbinske člane (o-četa, mater) ki jih vzdržuje duhovnik in živi z njimi v skupnem gospodinjstvu. Kako krivična je ta draginjska naredba vlade napram katoliški duhovščini! 1.) Dobivajo pravoslavni du- 1.) Pravoslavni duhovniki, ki bivajo v isti državi in imajo splošno mnogo nižjo izobrazbo in manj dela dobivajo po 20 dinarje na dan, kaplani pri njih pa po 16 dinarjev na dan. Pravoslavni župniki, ki imajo koadjutorja (kaplana) dobijo povrhu še 8 dinarjev osebne, poleg tega pa za vsakega rodbinskega člana še 5 dinarjev rodbinske doklade. Razlika med pravoslavnimi in katoliškimi duhovniki v plači je torej bistvena in popolnoma neutemeljena, krivična. 2.) Draginjska doklada katoliških duhovnikov, ki prejemajo 12 dinarjev na dan, 360 dinarjev na mesec, 4320 dinarjev na leto, ni v nobenem razmerju z draginjo, ki vlada pri nas, kjer stane meter suknja za obleko po 250 dinarjev, kila moke po 60 dinarjev in čez, meso po 25 dinarjev, zabela po 40 dinarjev itd. AkoN prištejemo k tej draginjski do-kladi še temeljno plačo župnika v znesku 500 dinarjev, pridemo komaj do 5000 dinarjev na leto, to je znesek, s kojim ne shaja niti preprost študent v mestu. Duhovniška plača v Sloveniji je 15 do 17-krat višja od one v 1. 1914. tržne cene raznega blaga pa so se zvišale najmanj za 10-krat, pa tudi za 50, 80, da 100-krat. Plača je tako sramotno nizka, da se pismonoši čudijo, kadar dostavljajo duhovnikom mesečne baga-tele, ki jih pošilja državna blagajna. Vpoštevati je treba tudi dejstvo, da obstoja celo ona postavna temeljna plača, smešna že sama na sebi, pri mnogih duhovnikih samo na papirju; štolnina n. pr. ki je všteta v temeljno plačo, znaša danes le majhen delček njene predvojne vrednosti; tudi rente se ne izplačujejo, dasi so njihove dolžnosti ostale. Tudi paragraf, ki jemlje duhovnikom, ki imajo "grunte," deloma ali vso draginjsko doklado, je skrajno pomanjkljiv in krivičen. Suponira namreč, da so dohodki od 32 oralov zemlje adekvatni draginjski dokladi, t. j. 4320 dinarjev na leto. A to ni is-tina. Čisti katastralni dohodek pri zemljišču srednje kakovosti je znašal pred vojno 1.75 dinarjev na oral, torej 56 dinarjev na 32 oralov. Če hočemo dobiti domnevano v naturi dobljeno doklado v znesku 4320 dinarjev, moramo vzeti čisti predvojni katastralni dohodek 77-krat, to se pravi: duhovnik — kmetovalec bi moral prodati vse svoje pridelke 77-krat dražje, nego pred vojsko. Tega ne more, ker je cena kmet-ških produktov relativno mnogo nižja od cene obrtnih in tvoi'-> niških izdelkov. Tudi so posli in gnojila tako draga, nesreče pri živini in na polju tako pogoste, da se mnogi duhovniki z zemljiščem bore z večjimi težavami nego njihovi tovariši brez kmetije. Sicer pa izprevidi vsak razumen človek v prvem hipu, da je tak-sacija dohodkov edino po ploskovni meri zemljišča popolnoma nezanesljiva, ko je vendar kakovost zemljišč različna kot noč in dan. Kaj pomaga župniku, če i-ma 12 oralov puste gmajne, ali dekanu, ki ima 20 oralov močvirnatega travnika! Ta svet se vendar ne da niti primerjati s plo-dovito zemljo v Banatu ( nekdanji južni del Mažarske) ali v Srbiji ; a postava meče vse kvalitete zemlje v en koš. Edino pravična cenitev zemljišč je cenitev po čistem katastralnem dohodku. Zadnji čas pretočenega leta 1923. slišimo, da nameravajo v Belgradu odpraviti to krivico glede nadarbinske zemlje. Če se kaj zgodi bomo z veseljem sporočili, Človek in opica. Ljudje, ki tavajo po močvirju najgrših strasti radi tolažijo sebe in skušajo opogumiti svoje pristaše z rečenico: "Kaj bi se zatajevali, čemu si odrekali čašo opoj-• nosti in telesnih slasti? Saj med nami in živalmi ni razlike, naš rod izvira iz opičjega." Res spada človek po svoji telesni plati v anatomski okvir zo-ologije, živalstva: povsod ista o-peka (stanice), isti temeljni čr-tež, isti organi, vsaj, ako upoštevamo višje razvite živali, pred vsem sesalce. Vsa druga pa postane slika, ako primerjamo dušne zmožnosti in dejavnosti človeka in živali. A danes pretresimo samo vprašanje, da li je človek po svoji telesnosti v krvnem sorodstvu z živalmi in toraj z njimi enakega izvora, ali pa so podobnosti med njima samo zistematič-ne narave, tako da sta človek in žival pač ustvarjena po istem načrtu, a brez skupnega-izvora. Primerjajmo človeka z opico, ki mu je anatomsko najbližja. Med opicami smatrajo naravoslovci za najvišje razvite t. zv. an-tropoide, to je človeku slične opice : gorila, šimpans, orang-utan. Dva momenta sta, ki tvorita o-stro zarisano mejo med človekom in najvišje stoječimi opicami: razvoj možganov in pa način gibanja (hoje). V svrho primerjanja možganov so prejšnje čase kar enostavno merili vsebino lobanje. Tako so dobili, da se suče velikrat lobanje Evropejcev med 1300 do 1500 cm, dočim imajo opičje lobanje po 392 do 498 cm vsebine. Razlika je gotovo markantna. To široko vrzelj nekoliko zoži dejstvo, da imamo človeške narode — palčke, kjer se zmanjša lobanjska vsebina do 960 cm, na drugi strani pa so našli ostanke nekdanjih opio, pri katerih se je povečala lobanja do 800 cm. A ta vidik za primerjanje možganov ne odločuje. Saj veste, da so možgani le del osrednjega (centralnega) živčevja. Možgani so sedež višjega, duševnega delovanja, dočim imajo nižje, vegetativne in nesamohotne funkcije (delovanja) svoja središča v podaljšanem mozgu, zlasti pa v hrbtenjači (hrbtnem mozgu). Že vnaprej si lahko misliš, da ima človek pri svojih velikih duševnih zmožnostih možgane, ki so v primeri s hrbtenjačo razviti mnogo popolneje nego pri živalih. Merjenja so potrdila tvojo domnevo v polni meri. Slavni prirodoslovec in filozof Jan. Ranke podaja sledeče rezultate: Možgani so težji od hrbtenjače pri: človeku ......... — 50—krat gorili............. 2Q — 17— M psu ............... — 5— ** konju ........... — 2i/a " kravi in kuncu — 2— " vrabcu ......... — 10— " žabi............. 21/2 — 2— " . ribi ............... — 1— " Iz teh malo zgledov razvidimo, da tvorijo živali skupino, ki se odlikuje po močno razviti hrbtenjači, da se pa človeški možgani nikakor ne dajo uvrstiti v to skupino. Človek je prav izrazito "možgansko bitje," dočim so vretenčarji (sesalci, ptice, plazilci, krkoni in ribe) "hrbtenjačne živali." Ranke je meril tudi prostornino raznih lobanj in hrbtenic in našel, da je pri človeku lobanja 11 do 13.7-krat prostornejša od hrbtenice, pri orang-utanu pa znaša to število samo 4 Vi do 5. Ta mogočni razvoj možganov pri človeku daje vsej njegovi črepinji posebni pečat. Na njej gospoduje lobanja, ki oklepa možgane, lični del pa, ki služi prehrani, tvori na njej le majhen, ličen privesek. Nasprotno pa pre- vladuje pri opicah lični del, ki služi nižjim opravilom čutil in žvekal in daje črepinji uprav živalski izraz. Kot shramba možganov ostaja le majhna, trikotna, od vseh strani vtisnjena lobanja, ki se ti zdi v primeri s človečko kot balon, iz katerega je ušla že polovico plina. Z močno razvitimi možgani pri človeku je v zvezi tudi naša pokončna hoja, kakor je nujna posledica slabo razvitih možganov pri živalih njihova hoja po štirih. Tudi to mejsebojno zvezo je jasno dokazal Ranke. Pokončna hoja je prevažen ločilen znak med človekom in opico. Na tem dejstvu prav ničesar ne izpremeni potvorba resnice, ki tolikrat naletiš nanje v poljudnih knjigah in časopisih, da celo v šolskih berilih, kjer se govori o neki pokončni hoji človekosličhih o-pic. Nobena opica ne hodi pokončno kakor človek. Seveda vzpeti se more opica kvišku, kot se lahko tudi razni drugi plezalci n. pr. veverica; a nikdar ne more hoditi opica pokonci kot človek, tako, da bi prišli trup, stegno in kolena v eno vertikalno črto. Je pa še dovolj drugih bistvenih razlik med okostjem človeka in opice, tako zlasti v ustroju nog in v proporcijah telesa. Zato se ni posrečilo nobenemu še tako navdušenemu darvinovcu, da bi bil mogel uvrstiti človeka v zi-stem opic na način, ki bi zadovoljil strokovnjaka - naravoslovca, ter pri tem upošteval vse razmere v zadostni meri. Še najmanj pa je mogoče stlačiti človeka v prisilni jopič, t. j. v sestav človeko-sličnih opic. Te in človek tvorijo dve skrajnosti kar tiče okrost-je. Zato odklanjajo mnogi novejši razvojni teoreti z vso odločnostjo mnenje, po katerem naj bi človek izviral od antropoidnih opic. WAS STRIčFK ■I l^rt G/mJA ) fi^"/^« *5i\/ l) jf»\ MilfT mm^mšl Kansas City, Kans. Dragi striček: — Danes sem odposlala malo svotico kar sem nabrala $11.80. Prosim da ne zamerite, ker nisem mogla več nabrat. E-ver sharu pencil sem dobila, ker sem ga bla prav vesela Drugi oot bom poskusila še ugenit če boste še kakšno uganko dali not. Vas pozdravim Mary Anžiček, učenk*a 5. razreda. Draga Mary: — Kako sem ti hvaležen. ai si se spomnila tudi mojega Kolegija in si nabrala zanj. Kako je to lepo od tebe. Rog ti plačai! Vidite, bov in girls, ko bi v vsakem kraju dobil vsa i po enega dobrega učenca, da bi hotel malo kolektati. pa bi se veliko nabralo. Vidite. Marv Anžiček je v Kansas Ci-tv nabrala $11.80 pa je ta mprav malo Slovencev in še ti se nripravliajo, da bodo cerkev zidali. Ko bi v 100 kraiih vsa i po en bov ali cnn cirl toliko nabrala. na bi bilo $1.080. Kako bi bilo to leno. Otroci, kdo bi hotel posnemati lep zHed Miss Anžiček? Kar piše nai po Collection Riok. na pa mu boni noslal. — Who will srnd me before nex Christmas the hook back with at least $5.00. T will send him a very vcrv nice Christmas present. Come on, girls and hoys! Who is next? Tn our dear Miss Anžiček throe cheers. — Vaš striček. Drasri striček: — Pošlite ini collection book for the College. Rom šla gledat če bom kai dobila saj nt- hodete hudi če nam mogla velik dobit. Vas pozdravim Annie Starman. Mama so rekli da lahko grem pobirat. Draga Annie: — Tako je prav! I.e nngum! Sai sem rekel, da ne rečem koliko moro kdo nabrati. Kolikor kdo more. Če ie tudi samo $1.00. Kar vsakega prosi, pa se bo nabralo. Povej mami, da se ji zahvalim, da so ti dovolili. Pozdravljena Tvoi striček, Cleveland, Ohio. Dragi striček: — Tudi jest bi rada prišla na vaš corner. Hodim v St. Francis School. Sem stara 10 let, imam še dve sestrice Elsie in Stefie, ki hodite ♦••-di v šolo. Imam dobro učiteljico, i-"'' ii ie Sisters Mary Alendis. Grem tudi vsak dan k sv. obhajilu. Bom tudi za v >s darovala sv. obhajilo za vaše ljubo zdrav-ie. Prosim pa ne smete vreči v vaš velik kšo moje pismo. Vas pozdravljam Hermina Cerneli'-h Draga Herminie: — Kako sem ti hvaležen. da si šla tudi za me k sv. obhajilu. Vidiš, jaz zelo potrebujem molitev in sv. obhajil od mojih dobrih otrok z kornerja. Le še večkrat pojdi. Pozdravljena. Tvoj Striček. Milwaukee, Wis. Dragi striček: — Jaz Vam imam dosti kaj za povedati, ker Vam že dolgo časa nisem pisala. Na Relo nedeljo ie bil bazar za našo cerkev. Tisti dan smo mi mladina zapeli nekaj slov. pesmi in i- Trali smo tudi. Od 4---Maja je Ivi ■■■■•. Misijon v naši cerkvi. Cerkev še nikoli ni bila tako polna kakor tisti čas in od tiste dobe nam ie cerkev vsako nedeljo prcmala. 17. avgusta bo prvo sv. obhaiilo pri obeh cerkvah. 24. avg. bo se delila sv. birma na West Allis. Jaz grem tudi k sv. birmi. Sedaj Vas lepo pozdravim tudi vse bovs in irirls na kornerju in tudi v Milwaukee in želim, da bi se nas več oglasilo. Amalia Kororee Draga Amalia: — Me veseli, da tako lepo nanredujete v Milwaukee. I.e nrid-na bodi in tudi ti rada po"is<»ai. kadar moreš in kadar ie treba. Pozdravljena. Tvoj Striček. Newburg. O. Dragi striček: — Ko sem brala, da sem uganila puzzle, sem bla tako vesela. Ta drugi puzzle iest mislem da so. "net Jezusove rano." Rest reirards to ali girls and bovs on this Corner. Pozdravljen. Pauline Barle Draga Paulina: — Tudi nas veseli. T.p iSe vrčkrat piši, Pozdravljena. Tvoj Striček, Greaney, Minn. Dragi striček: — Še enkrat se moram oglasit na vaš korner če b