Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 135650 dl_____ )LOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI LJUBLJANI 1LIKACIJA ŠT. 12 Prof. dr. LJUBO BAVCON, dr. KATJA VODOPIVEC, BORIS UDERMAN INDIVIDUALIZACIJA KAZNI V PRAKSI NAŠIH SODIŠČ INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI PUBLIKACIJA ŠT. 12 Prof. dr. LJUBO BAVCON, dr. KATJA VODOPIVEC, BORIS UDERMAN INDIVIDUALIZACIJA KAZNI V PRAKSI NAŠIH SODIŠČ 135650 (P z s*/s Irfj Tiskal Zavod SRS za statistiko, Ljubljana, Vožarski pot 12 VSEBINSKO KAZALO Str. I. UVOD 3 1. Predmet raziskave 4 2. Namen raziskave in njena poglavitna Vprašanja 5 3. Gradivo raziskave in njegova obdelava 8 II. OLAJŠEVALNE IN OBTEŽEVALNE OKOLIŠČINE V KAZENSKEM PRAVU 10 1. Pojem olajševalnih in obteževalnih okoliščin 11 2. Kratek primerjalnopravni pregled 13 3. Olajševalne in obteževalne okoliščine v kazenskem pravu SFRJ 14 III. OLAJŠEVALNE IN OBTEŽEVALNE OKOLIŠČINE V PRAKSI NAŠIH SODISČ 18 1. Splošen pregled v sodbah navedenih o- lajševalnih in obteževalnih okoliščin 19 2. Razvrstitev navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin po frekvencah in poskus njihove ocene (dr. Katja Vodopivec) 23 3. Dejanski vpliv navedenih okoliščin na izrečeno kazensko sankcijo (Boris Uderroan) 36 IV. SPLOŠNO PRAVILO ZA ODMERO KAZNI 1. Analiza kriterijev, ki jih navaja čl. 38 KZ 52 2. Splošno pravilo za odmero kazni in nje- gova praktična uporaba v luči sodobnih kriminalnopolitičnih konceptov 84 V. UPORABA OMILITVENIH DOLOČB (Čl. 42 in 43 KZ) 90 VI. UPORABA POGOJNE OBSODBE 96 VII. KAZNOVALNA POLITIKA VIŠJIH SODIŠČ 103 1. Splošni podatki o pritožbah 107 2. Olajševalne okoliščine, ki jih je Vr- hovno eodišče navajalo v obrazložitvah spremenjenih sodb Ul Str. VIII. SKLEPI 116 1. Individualizacija kazenskih sankcij v praksi naših sodišč 117 2. Kako pojmujejo naša sodišča individualizacijo kazenskih sankcij 137 5. Koncepcija sodobne individualizacije kazenskih sankcij 149 ITI PREDGOVOR Gradivo, ki je bilo zbrano in obdelano za raziskavo "Sodna odmera kazni"*, Je raziskovalcem inštituta za kriminologijo zastavilo novo vprašanje o tem, kako naša sodišča izvajajo načelo individualized je kazni in kakšna pojmovanja jih pri tem vodijo. Zaradi tega smo opravili še raziskavo o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki je sicer docela samostojna, vendar pa je treba o-pozoriti, da bo bralcu problem individualizacije kazenskih sankcij v praksi naših sodišč bolj razumljiv, če bo bo seznanil s spoznanji in sklepi obeh študij. Pričujoča študija, ki je nastala ob navedeni raziskavi, Je obširna in obsega okrog 300 strani. Spričo pomanjkanja sredstev Je nismo mogli objaviti v celoti. Odločili smo se zaradi tega za izbor najpomembnejših poglavij. Toda tudi pri tem smo morali nekatera poglavja skrajšati in jih predstaviti le v izvlečku. Odreči smo se morali tudi dokumentarnemu gradivu, kot bo n.pr. popolni seznami o-lajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki smo Jih našli v preučenih sodnih spisih, statistične tabele in drugo. Vsekakor pa je študija v celoti, hkrati z vsem dokumentarnim gradivom interesentom dostopna v knjižnici inštituta za kriminologijo. Tudi ta raziskava Je kolektivno delo, tako pri zbiranju in obdelavi gradiva kakor tudi pri izdelavi te študije, ki je bila predložena finanserjem in ki ao Jo recenzenti ugodno ocenili. Pri raziskavi in pri izdelavi študije oo sodelovali naslednji sodelavci! * Prvo Studijo iz te raziskave Je objavila dr. Magda Ha-yer v publikaciji z naslovom "Kriteriji za odmjeravanje kazne od strane sudova u Sloveniji", Inštitut za kriminologijo, publikacija št. 10, Ljubljena 1907. TV dr. Ljubo Bavcon, redni profesor pravne fakultete v Ljubljani, kot vodja raziskovalne skupine, dr. Katja Vodopivec, znanstveni svetnik inštituta za kriminologijo, Boris Uderman, višji strokovni sodelavec inštituta za kriminologijo in Vinko Skalar, psiholog, višji strokovni sodelavec inštituta za kriminologijo, vsi kot soavtorji; dr. Magda Bayer, samostojni svetovalec pri zavodu za statistiko SR Hrvatske v Zagrebu; dr. Peter Kobe, redni profesor pravne fakultete v Ljubija ni, in Ivan Glonar, samostojni svetovalec pri zavodu za statisti ko SR Slovenije, kot svetovalci. Vsem sodelavcem se najtopleje zahvaljujemo. Za pričujoče delo, ki je, kot že rečeno, izvleček in deloma povzetek najpomembnejših poglavij obširnejše študije, sta prispevala dr. Katja Vodopivec drugi odstavek in Boris Uderman tretji odstavek tretjega poglavja Vse preostalo besedilo je napisal prof.dr. Ljubo Bavcon, ki je oskrbel tudi redakcijo te publikacije. Raziskavo je financiral Sklad Borisa Kidriča, ki je prispeval tudi del stroškov za njeno objavo v pričujoči knjigi. Ljubljana, aprila 1968. I. UVOD 1. Predmet raziskave 2. Namen raziskave in njena poglavitna vprašanja 3. Gradivo raziskave in njegova obdelava 1. Predmet raziskave Individualizacija kazenskih sankcij je gotovo najtežji del sodnikove naloge. Izbrati je treba tisto vrsto in tisto mero kazenske sankcije, ki je v okviru predpisov kazenskega zakonika in ki bo najbolj ustrezala namenom, za katere se uporabljajo kazenske sankcije. Uporabljena kazenska sankcija mora biti prilagojena teži in druž beni nevarnosti kaznivega dejanja in osebnosti storilca ta ko, da bo prispevala k varovanju družbe in k resocializaci ji storilca. Za večino drugih opravil v kazenskem postopku i-ma sodnik natančne predpise in navodila v kazenskem zakoniku in v zakoniku o kazenskem postopku. Subsumiranje resničnih dogodkov pod predpise kazenskega prava seveda ni vselej preprosta naloga, toda dobro poznavanje predpisov in njihove interpretacije v judikaturi po navadi zadostuje. Funkcija kazenskega sodnika pa se spremeni iz "obrti" v "umetnost" takrat, ko mora presojati o stvareh, za katere ni pravil niti v zakonodaji niti v judikaturi. Takšno opravilo je v prvi vrsti individualizacija kazenskih sankcij. Ne zakonik ne judikatura ne praksa ne morejo zajeti in predvideti kar najbolj raznovrstnih okoliščin, ki sprem ljajo kaznivo dejanje, kakor je nastajalo in bilo izvršeno, ter njegovih posledic. Te okoliščine, imenujemo jih spremljevalne okoliščine, mora ugotavljati, vrednotiti in upoštevati sodnik sam, in to celo v primeru, kadar kakšen kazenski zakonik taksativno našteva, katere ugotovljene o-koliščine se smejo upoštevati kot olajševalne oziroma ob-teževalne. Z zakonsko določitvijo kakšne okoliščine za ob-teževalno, namreč še ni prav nič povedano o njeni intenzivnosti v danem primeru, o njeni relativni vrednosti v zvezi z drugimi okoliščinami in še manj o tem, ali in v kakšnem pomenu jo kaže upoštevati pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Na ta vprašanja lahko zadovoljivo odgovo- ri samo sodnik s kar najširšo splošno in kriminološko izobrazbo, s temeljitim poznavanjem in razumevanjem temeljnih filozofskih tokov v moderni teoriji kazenskega prava in če vse to podpre še z osebno prizadetostjo in zavestjo, da o-pravlja funkcijo, ki globoko posega v probleme družbe in posameznikov in njihovih medsebojnih odnosov. Glede na to, da za individualizacijo kazenskih sankcij ni zaenkrat za vselej danih in nedvoumnih predpisov, je očitno, da sodi tovrstna praksa naših sodišč med zelo zanimive predmete raziskovanja. Raziskovanje o tem, kako sodišča opravljajo individualizacijo, katere okoliščine u-poštevajo, katere jih najbolj impresionirajo in kako jih vrednotijo, utegne pokazati, kakšno je razmerje našega kazenskega pravosodja do individualizacije, kako jo pojmuje, v čem vidi smisel svoje sodne funkcije in kakšna je miselnost oziroma katera kazenskopravna filozofija je osnova takšne ali drugačne prakse naših sodišč. Spredaj zastavljena vprašanja so za našo študijo bistvena in opravičujejo nase napore in materialne stroške, ki so bili zanjo potrebni. Spoznanja, četudi bodo ponekod le hipotetična, bodo imela svojo vrednost, če bodo uspela vsaj deloma odgovoriti na ta vprašanja. 2. Namen raziskave in njena poglavitna vprašanja Naša raziskovanja o praksi naših sodišč pri od- p “eri kazni so razdeljena na dva dela. Prvi del zajema različne spremljevalne okoliščine kaznivih dejanj iz čl. 141/1, 249, 25O ter 322/1 in 2, ki so bile podane v kazenskem spisu, ne glede na to, ali jih je sodišče v obrazložitvi izbire in odmere kazni omenilo ali ne. Okoliščine torej, ki jih obravnava prva študija, so resnično obstajale, saj so navedene v kazenskem spisu, in pri tem nas je zanimalo, ali ao imele kakšen vpliv na izbiro in odmero Glej Bayer dr. M., op.cit. na str. 1 kazni. Kot je razvidno iz prve študije, so imele značilen vpliv na vrsto in količino odmerjene kazni zlasti okoliščine: predkaznovanost, stek, vrednost ali vrsta ukradenega predmeta, višina škode ali vrsta poškodbe, sredstvo, s katerim je bilo dejanje storjeno, izzvanost, vinjenost, starost storilca, njegove družinske razmere in njegovo vedenje po storjenem kaznivem dejanju. Poglavitni sklep prve študije, ki je zanimiv za drugo študijo, bi se dal morda strniti v naslednje: Naša sodišča sicer izrekajo kazni,ki se gibljejo zelo blizu zakonskega posebnega in splošnega minimuma kazni, predpisanih za raziskovana kazniva dejanja, vendar pa z uporabo pogojne obsodbe in določb o omilitvi kazni izvajajo določeno politiko pri odmeri kazni in individualizaciji. Ta politika ni naključna, temveč nedvoumno v zvezi z upoštevanjem prej omenjenih okoliščin, bodisi posamezno ali pa njihovih kombinacij. Ta ugotovitev je izhodišče za našo drugo študijo, ki želi raziskati, kakšna je ta politika individualizacije po svoji vsebini, katere ideje in stališča jo navdihujejo. Zaradi tega se loteva druga raziskava tistih okoliščin, ki jih sodišča navajajo v obrazložitvah sodb kot razloge za izrek določene kazenske sankcije. V študiji, ki je izdelana na podlagi raziskave, bomo najprej podali pregled tistih okoliščin, ki smo jih našli v obrazložitvah sodb, in njihove frekvence ter njihov dejanski vpliv na izrečeno kazensko sankcijo. Nadalje bomo razvrstili te okoliščine po kriterijih, ki jih navaja Čl. 38 KZ, in poskusili analizirati praktično uporabo tega člena. V nadaljevanju študije bomo poskusili oceniti okoliščine, ki jih sodišča navajajo v obrazložitvah, s kriminalnopolitičnega stališča. Zanima nas, ali se navedene okoliščine smiselno morejo šteti za olajševalne oziroma obteževalne in katere okoliščine sodišča najbolj impresionirajo. Glede na pogosto uporabo določb o omilitvi kazni in pogojne obsodbe se zastavlja vprašanje, katere so tiste posebne okoliščine, ki so sodišča prepričala o tem, da je treba uporabiti enega izmed navedenih ukrepov, ali je tu praksa sodišč v skladu s predpisi zakona in intencijami zakonodajalca in seveda ali je v skladu s sodobnimi koncepti kriminalne politike, ki so nam vseskozi izhodišče in kriterij. Pri načrtovanju te raziskovalne naloge smo seveda imeli pred očmi poglavitno težavo in morebitni ugovor zoper vrednost naših ugotovitev. Obrazložitve sodb so namreč na prvi pogled kaj malo zanesljivo gradivo za raziskovanje. Sodbo oblikuje sodnik nekaj dni zatem, ko jo je izrekel. Medtem mu je ušlo iz spomina marsikaj, kar ga je prepričalo o tem, da je treba uporabiti prav tisto sankcijo, ki jo je izrekel. Pravijo pa tudi, da je obrazložitev sodbe le čisto formalno opravilo in da sodniki kar iz rokava stresejo nekaj okoliščin in jih zapišejo v obrazložitev samo zato, da pač zadostijo predpisu člena 327 ZKP^. Ne vemo, če je to res, in ne moremo verjeti, da bi kar vsi sodniki tako neresno pojmovali svojo funkcijo in obveznost, ki jim jo nalaga ZKP, in odnos do obsojenca ter drugih udeležencev v kazenskem postopku. Odgovor na vprašanje pa bo vsekakor dala raziskava, zakaj, če ni med ugotovitvami prve raziskave o vplivu objektivno obstoječih okoliščin in ugotovitvami druge raziskave o vplivu v obrazložitvi sodbe navedenih okoliščin na izrečeno kazen nobene medsebojne zveze, potem bo seveda treba z obžalovanjem ugotoviti, da je naše kazensko sodstvo neresno. Na srečo so preliminarna raziskovanja in izračunavanja pokazala, da obstaja velika soglasnost med ugotovitvami prve in druge raziskave o vplivu določenih okoliščin na izrečeno kazensko sankcijo, in celo še več, da v primerih, kadar je soglasnost manjša ali je ni, obstajajo za to docela razumljivi razlogi. Če je namreč sodnik prišel do prepričanja, da je treba izreči ob- Prejšnji 336. člen ZKP je dobil z novelo z dne 11. maja 1967 novo številko - 327* To velja tudi za nekatere druge člene ZKP, ki jih navajamo v študiji. V nadaljevanju bomo navajali člene kakor so navedeni v prečiščenem besedilu ZKP (Ur.l. št. 30/67). sojencu pogojno obsodbo, temu pa je stala na poti njegova predkaznovanost, jo je v obrazložitvi izrečene kazni preprosto spregledal. Ponovno moramo torej zatrditi, da delovanje naših sodišč ni naključno, da vodijo določeno politiko in da se to kaže tudi v obrazložitvah sodb. Kar zadeva druge ugovore, je treba reči, da v večji meri potrjujejo, kot pa negirajo temeljno vrednost naših ugotovitev. Ravno presledek nekaj dni med izrekom in formulacijo sodbe namreč dopušča, da se v sodnikovem spominu zabriše nebistveno, zato pa tembolj stopi v ospredje tisto, kar je nanj najbolj delovalo in za kar sodi, da bo dovolj prepričljivo utemeljilo njegovo odločitev tako za obsojenca kot tudi za tožilca in za višje sodišče. To je seveda pravilo, ki pa ga ne spreminjajo razumljive izjeme in tudi to ne, da je del tistih okoliščin, ki jih najdemo v obrazložitvah sodb, v resnici stereotipen. Na podlagi tega menimo, da ni razlogov za dvom o tem, da so tudi obrazložitve sodb dovolj verodostojno gradivo za raziskavo s takimi nameni, kot smo jih spredaj o-značili. Sicer pa je vsako človeško spoznanje relativno, ker more zajeti opazovani predmet le v njegovem relativnem mirovanju, ker ne more upoštevati prav vseh vidikov in ker so možnosti človeškega spoznavanja omejene. V tem smislu bodo imela relativno vrednost tudi spoznanja te študije. 3 3. Gradivo raziskave in njegova obdelava Kot je bilo že povedano, je ta raziskava nadaljevanje prve, ki je že dokončana in ki ima naslov "Sodna odmera kazni". Že ob zbiranju gradiva za prvo raziskavo so bili v vprašalnik vstavljeni tudi podatki o okoliščinah, ki jih sodišča navajajo v obrazložitvah sodb. Ti podatki so bili vstavljeni posebej za obteževalne in posebej za o-lajševalne okoliščine in posebej za sodbo prve in za morebitno Bodbo druge stopnje. Pri olajševalnih okoliščinah so še posebej vstavljene tiste, ki so jih sodišča navedla v zvezi z uporabo čl. 38 KZ, v zvezi z uporabo pogojne obsodbe in v zvezi z uporabo določb o omilitvi kazni. Z izpisovanjem iz vprašalnika smo dobili temeljni seznam vseh okoliščin za vsako od raziskovanih kaznivih dejanj in posebej glede na učinek teh okoliščin, razen tega pa tudi njihove frekvence. Nato smo jih klasificirali po frekvencah, po smiselnih kriterijih, po psiholoških kriterijih in posebej po kriterijih iz čl. 38 KZ. V pričujočem delu, ki prinaša, kot že povedano, le izbrana poglavja obširnejše študije, smo se omejili na splošen prikaz in na prikaz frekvenc olajševalnih in obteževalnih o-koliščin ter na njihovo razvrstitev po kriterijih iz čl. 38 KZ. Zatem 3mo opravili preskus o podobnosti rezultatov obeh raziskav, ali namreč veljajo ugotovitve o vplivu objektivno obstoječih okoliščin na izrečeno kazen tudi, če jih primerjamo z ugotovitvami o vplivu okoliščin, ki so bile navedene v obrazložitvah sodb. Kot že rečeno, je bil ta preskus pozitiven. Pri tem pa smo preverjali značilnost razlik s hi2. Kjer bodo v študiji potrebna še dodatna metodološka pojasnila, bodo navedena v tekstu. Za izdelavo te študije smo uporabili tudi sodobno kriminološko in kazenskopravno literaturo, ki je navedena na ustreznih mestih v študiji. II OLAJŠEVALNE IN OBTEŽEVALNE OKOLIŠČINE V KAZENSKEM PRAVU 1 2 1. Pojem olajševalnih in obteževalnih okoliščin 2. Kratek primerjalni pravni pregled Olajševalne in obteževalne okoliščine v kazenskem pravu SFRJ 1. Po .jem olajševalnih in obteževalnih okoliščin Opisi oziroma definicije kaznivih dejanj, kakršne najdemo v posebnih delih kazenskih zakonikov, so abstrakcije. Zakonodajalci se pri opredelitvi tistih človeških dejanj, ravnanj in njihovih posledic, ki jih zapišejo med kazniva dejanja, omejujejo na najpotrebnejše, na bistveno. Ko zakonodajalec opredeli zakonski dejanski stan kakega kaznivega dejanja, odmisli veliko večino tistih o-koliščin, ki so spremljale dogodek, kakršen je bil v resničnosti. Spremljevalne okoliščine so lahko kar najbolj različne in se tičejo kraja, časa, načina storitve, sredstev, s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, teže posledice, višine škode, osebnega položaja oškodovanca, storilčeve osebnosti, njegovih nagibov, njegovega prejšnjega življenja, vedenja po storjenem kaznivem dejanju itd. Tisto, kar je v posebnem delu kazenskega zakonika navedeno v dispoziciji posameznega kaznivega dejanja, so njegovi zakonski znaki. Imenujemo jih tudi konstitutivne elemente kaznivega dejanja, zakaj kaznivo je samo tisto človeško dejanje, ki ima vse z zakonom določene sestavine. Če dejanje, ki je bilo v resnici storjeno, nima katerega izmed znakov, ki so zapisani v zakonskem dejanskem stanu, tedaj kaznivega dejanja ali sploh ni ali pa gre lahko za kakšno drugo kaznivo dejanje. Prej omenjene okoliščine, ki so spremljale kako dejanje, ki je bilo izvršeno v resničnosti, pa ob vsem tem seveda ne ostanejo brez pomena. Deloma jih upošteva že zakonodajalec, deloma pa jih s splošnimi pooblastili prepušča bolj ali manj prosti presoji sodišč. Nekatere spremljevalne okoliščine so v tako tesni in pomembni zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji, da Jih je zakonodajalec povzdignil na stopnjo konstitutivnih elementov tistega kaznivega dejanja. V takšnem primeru kaznivega dejanja sploh ni, če ga ni spremljala takšna po- sebna okoliščina. Posebna okoliščina pa more kakšno temeljno kaznivo dejanje tudi spremeniti v drugačno, hujše ali manj hudo kaznivo dejanje. V še večji meri se prej omenjene okoliščine pojavljajo v posebnem delu kazenskega zakonika kot kvalifi-katorne oziroma kot privilegatorne okoliščine. Če se kakšna okoliščina pridruži temeljnemu kaznivemu dejanju, mu da lahko hujšo ali milejšo naravo, na katero veže zakonodajalec tudi strožjo ali milejšo sankcijo. V vseh pravkar navedenih primerih smo imeli pred očmi takšne spremljevalne okoliščine, ki dobijo poseben pomen le, če so se pojavile v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji. Nekatere okoliščine pa so splošnega pomena in vredne upoštevanja, če se pridružijo kateremukoli kaznivemu dejanju. Zaradi tega jih je utemeljeno obravnavati v splošnem delu kazenskega zakonika. Takšni okoliščini, ki se zelo pogosto pojavljata v splošnih delih kazenskih zakonikov, sta povratek in stek. Z določbami, kot so n.pr. določbe o povratku, steku, olajševalnih okoliščinah in podobne, pooblaščajo zakoniki sodišča, da smejo izreči strožjo ali milejšo kazen vselej, kadar je katera izmed takšnih okoliščin spremljala storitev kaznivega dejanja. Kar je bilo doslej omenjeno, je torej do nadrobnosti uredil že zakonodajalec sam. V takšnih primerih imajo sodišča predvsem to nalogo, da natančno in nedvoumno ugotovijo, ali zadevna spremljevalna okoliščina v resnici obstaja ali ne, in da uporabijo ustrezne določbe kazenskega zakonika. Razumljivo pa je, da e tem še daleč ni izčrpana raznovrstnost okoliščin, ki jih prinaša življenjska resničnost v zvezi z vsakim kaznivim dejanjem. Zaradi tega poznajo vse kazenske zakonodaje tudi institut olajševalnih in obteževalnih okoliščin, v katerega okviru lahko sodišča bolj ali manj prosto presojajo in upoštevajo druge okoliščine, ki so spremljale kaznivo dejanje. Institut olajševalnih in institut obteževalnih okoliščin štejejo za najpomembnejša pripomočka pri individualizaciji kazenskih sankcij. To je seveda mogoče trditi le za klasični monistični sistem, v katerem sta ta dva instituta omogočala vsaj kvantitativno individualizacijo kaz- v ni kot edine kazenske sankcije. Toda instituta olajševalnih in obteževalnih okoliščin nista izgubila svojega pomena niti danes, ko so se že močno razvila kazenskopravna sredstva za kvalitativno individualizacijo. Tudi izbira primerne kazenske sankcije izmed več možnih je v veliki meri odvisna od spremljevalnih okoliščin, med njimi tudi od olajševalnih in obteževalnih. 2. Kratek primerjalni pravni pregled Zakonodajna ureditev instituta olajševalnih in obteževalnih okoliščin kaže v različnih zakonodajah zelo pisano podobo. Temeljni kriterij, po katerem se razločujejo kazenskopravni sistemi glede olajševalnih in obteževalnih okoliščin, je odvisen najprej od tega, ali je zakonodajalec bolj ali manj naklonjen načelu sodniške proste presoje pri odmeri kazni. Ta odnos determinira obravnavanje spremljevalnih okoliščin sploh. Kolikor manjša je naklonjenost določenega zakonodajalca sodniški prosti presoji, toliko bolj nastopajo spremljevalne okoliščine kot konsti- 4 * * * * 4 Z razvojem kazenskopravnega instituta individualizacije se tu ne ukvarjamo. Potrebne informacije o tem lahko dobi bralec v domači literaturi, in sicer: Kobe dr. Peter: Upoznavanje ličnosti učinioca krivičnog dela kao nužna predpostavka individualizacije pri izricanju krivične sankcije i njenom izvršenju. JKKK, 1. II., 1964, št. 4 Bavcon dr. Ljubo: Novejši kriminalnopolitični pogledi na individualizacijo ukrepov zoper delinkvente. Kriminologija v kazenskem pravosodju, Ljubljana 1957* tutivni oziroma kot kvalifikatorni in privilegatorni elementi posameznih kaznivih dejanj v posebnem delu kazenskega zakonika. V takšnem primeru najdemo v splošnem delu kazenskega zakonika precejšnje omejitve glede uporabe in glede učinka splošnih obteževalnih in tudi olajševalnih okoliščin, obteževalne okoliščine pa so pogosto sploh taksativno določene. Sem sodijo n.pr. italijanski kazenski zakonik, kazenski zakoniki nekaterih arabskih dežel (n.pr. ZAR)^ in Temelji sovjetske kazenske zakonodaje8. V prid takšni ureditvi navajajo zlasti skrb za varovanje zakoni- n tosti in za preprečevanje samovolje v sodstvu'. Ta argument utegne biti sprejemljiv v zaostalejših deželah, ki imajo težave z uvajanjem zakonitosti in modernega sodstva sploh. Do neke mere je razumljiv tudi v tistih kazenskopravnih sistemih, kjer ima ugotovitev določenih obteževalnih okoliščin za posledico izrek strožje kazni, se pravi kazni, ki presega posebni maksimum (kot n.pr. v Italiji) . Večina modernih držav pa vendarle dopušča dokaj široke možnosti za sodniško prosto presojo, in to lahko ocenimo kot uspeh danes že skoraj stoletnega gibanja za individualiza- 9 cijo kazenskih sankcij. ^ Awad M.£., Les circonstances aggravantes, Behnam R., Les circonstances aggravantes autres que le concours d’infractions et la recidive, Hosni N., Les circonstances aggravantes en droit egyptien, Revue internationale de droit penal, 1965» št. 3-4, str. 397-460. 6 Savezni zakon SSSR iz oblasti krivičnog prava i uredje-nje sudova sa predgovorom Nikole Srzentica, Beograd 1959» Institut za uporedno pravo, Serija E, br. 18. ? Nuvolone P., Les circonstances aggravantes en droit ita-lien, Revue internationale de droit pdnal, 1965» št. 3-4, str. 605 in nasl. 8 Frosali R.A., Sistema penale italiano. Utet 1958, Torino, str. 574 in nasl. 9 9 Ancel M., L»evolution de la notion d’individualisation. Revue penale suisse 1959» Btr. 187 in nasl. Kazenskopravni sistemi, ki dopuščajo prosto sodniško presojo na področju olajševalnih in obteževalnih o-koliščin, se v svojih zakonodajnotehničnih ureditvah razločujejo v mnogih niansah, in sicer: a) glede vpliva okoliščin na kazensko sankcijo. Razlike so majhne, kadar gre za olajševalne okoliščine.Te skoraj povsod povzročijo razen milejše kazni v okvirih predpisanega razpona tudi možnost, da se izreče milejša kazen po vrsti ali po količini, vsekakor pa pod mejo, ki je predpisana, in da se razen tega še uporabijo pogojna obsodba in druge vrste sankcij, ki so po učinku podobne sodnemu opominu. Razlike so večje, kadar gre za obteževalne okoliščine. Njihov učinek na kazensko sankcijo je sicer povsod omejen, toda po različnih poteh: po poti taksativnega naštevanja obteževalnih okoliščin, ki edine povzročijo izrek strožje kazni, z njihovo omejitvijo samo na stek in povratek, z njihovo izključitvijo iz splošnega dela KZ in z večjim upoštevanjem v posebnem delu itd.; b) glede njihovega vsebinskega obsega. V nekaterih kazenskih zakonikih so okoliščine, ki naj se upoštevajo pri odmeri kazni, omejene na tiste, ki kažejo na težo kaznivega dejanja in na stopnjo storilčeve krivde. Drugi dopuščajo ali celo spodbujajo upoštevanje tudi vseh drugih okoliščin, ki so v zvezi s kaznivim dejanjem in storilčevo osebnostjo. Za takšno ali drugačno zakonodajnotehnično rešitvijo stoji seveda načelno stališče o namenu kaznovanja (vzpostava porušene pravičnosti, generalna prevencija specialna prevencija, resocializacija); °) glede postopka, ki je predpisan za njihovo obravnavanje. V nekaterih zakonodajah je sodišče dolžno u-gotoviti vsako okoliščino posebej in izmeriti njeno težo in njen vpliv na sankcijo. V Franciji n.pr. pa se o posa- mezni olajševalni okoliščini ne razpravlja in sodniku jih ni treba precizirati. Če sodišče uporabi milejšo kazen od predpisane, izhaja iz tega, da je našlo olajševalne o-koliščine. V postopku pred poroto je zastavil sodnik porotnikom tudi vprašanje, ali so našli olajševalne okolišči ne. Po reformi (1. 1941), ki je nadomestila poroto s pri-sedniškim sodiščem, se glede tega ni nič spremenilo - na to vprašanje zdaj skupaj odgovarjajo sodniški kolegij in porotniki10. Odgovor je samo pritrdilen ali nikalen in ni potrebno nobeno preciziranje ali obrazložitev11. V nasprot ju s tem pa nekateri drugi kazenski zakoniki, med njimi tudi naš in grški zahtevajo, da mora sodnik obrazložiti, zakaj je izrekel določeno kazen, in pri tem seveda našteti vse okoliščine in jih ovrednotiti. 3• Olajševalne in obteževalne okoliščine v kazenskem pra-vu SFRJ Jugoslovanski kazenski zakonik pozna in uporablja vse tiste institute in metode za ureditev spremljevalnih okoliščin, ki so bile naštete v prvem odstavku tega po glavja. Spremljevalnim okoliščinam daje zakonodajalec posebno px'avno naravo v posebnem oziroma v splošnem delu kazenskega zakonika glede na to: a) ali takšna okoliščina spremeni dejanje, ki v splošnem ni kaznivo, v kaznivo dejanje; b) ali takšna okoliščina spremeni temeljno kaznivo dejanje v drugo, hujše ali manj hudo; 10 Bouzat, Pinatel: Traite de droit penal et de criminolo-gie, T.I., str. 514. Dalloz, Paris 1963. 11 Stephani - Levasseur: Droit penal gćnđral et criminolo-gie. Dalloz 19571 str. 440 - 441. 1 O Karanikas D.: Resumes des rapports, IX.erae Congres International de droit penal, La Haye 1964, str. 42 in nasl. 15 c) ali takšna okoliščina spremeni temeljno kaznivo dejanje v kvalificirano ali privilegirano; č) ali je kakšna okoliščina tako splošne narave, da pooblašča zakonik sodišče za izrek strožje ali milejše kazni vselej, kadar je okoliščina podana (n.pr. koristoljubnost, povratek, stek med obteževalnimi in vrsta drugih med olajševalnimi). Ugotovimo torej lahko, da je velik del spremljevalnih okoliščin, zlasti pomembnejših, uredil že kazenski zakonik. Vendar pa je prepustil prosti presoji sodišč prav tako precejšen del spremljevalnih okoliščin v okviru institutov olajševalnih in obteževalnih okoliščin (splošno pravilo za odmero kazni v čl. 38 KZ). Ko primerjamo ureditev institutov olajševalnih in obteževalnih okoliščin v tujih zakonodajah z našo, moramo ugotoviti, da sodi ta med tiste, ki dajejo sodiščem precej široka pooblastila. Tiste okoliščine, ki so naštete v čl. 38 KZ, pravzaprav niso "okoliščine" v ožjem pomenu besede, temveč široki kriteriji in napotila sodiščem glede tega, kaj naj upoštevajo pri odmeri kazni. Noben kriterij ni vnaprej določen kot obte-ževalen oziroma olajševalen, in se zaradi tega lahko isti kriterij pojavi v enem primeru kot obteževalen in v drugem kot olajševalen. Kriteriji tudi niso taksativno našteti, temveč le za primer in orientacijo. Pomembna značilnost na šega sistema je končno tudi v tem, da se na čl. 38 KZ ne vežejo nobena posebna matematična, proporcionalna ali podobna pravila za odmero kazni. V okviru zakonskega poseb-oega minimuma in maksimuma lahko sodišče odmeri kazen z upoštevanjem okoliščin po prosti presoji. Iz tega tudi izhaja, da imajo zlasti obteževal-ne okoliščine le omejen učinek. Sodišče sme ob njihovem ob 3toju odmeriti kazen v okviru tiste, ki je predpisana po zakonu. Le v posebej določenih primerih (večkratni povratek po čl. 40a KZ in stek po čl. 46 KZ) sme sodišče preseči posebni maksimum kazni, predpisane za tisto dejanje. Obstoj olajševalnih okoliščin ima dosti večji učinek. Razen običajne omilitve kazni v okviru predpisane sme sodišče izreči kazen pod mejo, ki je predpisana a-li pa izreči milejšo vrsto kazni (cl. 42 in 43 KZ), nadalje sme izreči ob posebnih pogojih iz čl. 48 KZ pogojno obsodbo in ob pogojih iz čl. 50a in 50b tudi sodni opomin. Na podlagi vsega tega pa bi smeli morebiti napraviti sklep: a) da daje naš kazenski zakonik številne možnosti za to, da sodišče ne obravnava kaznivega dejanja kot abstraktni pravni pojem, ampak kot življenjski pojav, v vsej raznoličnosti njegovih individualnih in socialnih značilnosti; b) da daje kazenski zakonik sodiščem razmeroma precej možnosti za prosto presojo vseh okoliščin, ki so pomembne za presojo posameznega primera in za njihovo a-dekvatno upoštevanje; c) da je možni učinek olajševalnih in obteževal-nih okoliščin na izbiro - (kvalitativna individualizacija) in na odmero (kvantitativna individualizacija) kazenske sankcije precej velik; č) da je ob sedaj veljavni ureditvi ustrezno zavarovana zakonitost, zakaj izrek kazni, ki gre prek posebnega maksimuma, je možen le ob steku kaznivih dejanj in ob večkratnem povratku; izrekanje kazni,ki so milejše od predpisanih, po navadi ne vzbuja pomislekov glede zakonitosti, čeprav je seveda lahko kriminalnopolitično ali pa s stališča resocializacije neupravičeno. Zakonik o kazenskem postopku nalaga v členu 327/6 sodiščem obveznost, da morajo v obrazložitvi sodbe povedati, katere okoliščine so upoštevala pri odmeri kazni. Tu je mišljena očitno odmera kazni v okviru uporabe določb Člena 38 KZ, zakaj v istem odstavku čl. 327 ZKP je določeno, da mora sodišče posebej obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da gre za posebno hud primer ali da je treba izreči strožjo kazen od predpisane (čl. 40a KZ), ali ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti, obtožencu kazen odpustiti, izreči pogojno obsodbo ali uporabiti varnostne ukrepe. Očitno torej tudi predpisana metoda za ugotavljanje in upoštevanje olajševalnih in obteževalnih okoliščin ne postavlja sodiščem nikakršnih ovir, ampak jih le opozarja na vestno obrazložitev izrečene kazenske sankcije, zlasti kadar gre za njeno kvalitativno izbiro. Pravkar izrečene trditve o zadovoljivosti sedaj veljavne pravne ureditve spremljevalnih okoliščin sploh in olajševalnih ali obteževalnih okoliščin še posebej v našem kazenskem zakoniku, imajo seveda relativno vrednost. Mogoče si je zamisliti tudi boljšo ureditev. Toda če obenem u-poštevamo, da naša sodna praksa ne izkorišča v zadostni meri niti tistih možnosti in okvirov, ki ji jih dajejo veljavno pravo in intencije zakonodajalca, se nam vsiljuje misel, da bi bilo treba v prvi vrsti spremeniti sodno prakso in ne zakonodaje. To pa seveda ne pomeni, da bi bili odveč posamični popravki in dopolnitve, ki bi z bolj jasnim besedilom usmerjali sodišča k popolnejši in pravilnejši uporabi tistih možnosti, ki že obstajajo. Uresničevanje določb kazenskega zakonika in kar največje izkoriščanje raznovrstnih možnosti, ki jih daje za individualizacijo kazenskih sankcij, bi po naši sodbi pomenilo pomemben napredek v boju proti kriminaliteti na področju pravosodja. III OLAJŠEVALNE IN OBTEŽEVALNE OKOLIŠČINE V PRAKSI NAŠIH SODIŠČ 1. Splošen pregled v sodbah navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin 2. Razvrstitev navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin po frekvencah in poskus njihove ocene (dr. Katja Vodopivec) t>. Dejanski vpliv navedenih okoliščin na izrečeno kazensko sankcijo (Boris Uderman) Kot je bilo navedeno že v uvodnem poglavju te študije, so sodelavci inštituta v posebne anketne pole izpisali poleg raznih okoliščin, ki so bile zapisane v sodnem spisu, tudi vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča navajala v obrazložitvah sodb. Zajeli smo 1.970 storilcev kaznivih dejanj iz čl. 141/1, 249, 250 in 522/1 in 2 KZ. Tu bomo prikazali le skupne preglede in skupine teh okoliščin, kakor smo jih razporedili po raznih kriterijih. 1. Splošen pregled v sodbah navedenih olajševalnih in ob-teževalnih okoliščin A. Huda telesna poškodba (čl. 141/1 KZ) Naša anketa je zajela 220 storilcev kaznivih dejanj hude telesne poškodbe. Pri tem navajajo sodišča v obrazložitvah sodb skupaj 46 različnih vrst olajševalnih in skupaj 41 vrst obteževalnih okoliščin. Nekatere se pojavljajo zelo pogosto, nekatere pa le v posameznih primerih. Seštevek vseh vrst olajševalnih okoliščin z njihovimi frekvencami nam pokaže, da so našla sodišča pri ?18 storilcih 892 olajševalnih okoliščin ali za vsakega poprečno po 4. Samo v dveh primerih sodišča niso našla olajševalnih okoliščin. Obteževalnih okoliščin sodišča niso našla pri 118 od 220 storilcev kaznivih dejanj hude telesne poškodbe. Pri drugih 102 storilcih pa so našla skupaj 175 obteževalnih okoliščin ali poprečno 1,7. Iz tega očitno izhaja, da sodišča navajajo dosti več olajševalnih kot pa obteževalnih okoliščin. Prednji podatki kažejo, da se to izraža tako v neprimerno večjem številu primerov, kjer sodišča niso našla obteževalnih okoliščin, kakor tudi v dvakrat večjem številu olajševalnih okoliščin, ki so jih upoštevala v poprečju. B. Tatvina (čl. 249 KZ) Z anketo smo zajeli 1.216 storilcev kaznivih dejanj tatvine. Naš seznam pokaže, da so sodišča ugotovila 87 vrst olajševalnih in 153 vrst obteževalnih okoliščin. Pri 57 storilcih sodišča niso našla nobenih olajševalnih okoliščin. Pri preostalih 1.159 storilcih pa so našla 3.259 olajševalnih okoliščin ali poprečno za vsakega skoraj po tri. Pri 393 od 1.216 storilcev kaznivega dejanja tatvine sodišča niso našla nobenih obteževalnih okoliščin. Pri preostalih 825 storilcih pa so našla 1.110 obteževalnih okoliščin ali poprečno nekaj več kot po eno. Pri kaznivem dejanju tatvine preseneča raznovrst nost in bogastvo obteževalnih okoliščin, ki jih sodišča na vajajo v obrazložitvah sodb. Seznam okoliščin kaže malo manj kakor dvakrat več vrst obteževalnih kot pa olajševalnih okoliščin, toda ob občutno manjših frekvencah. Čeprav v manjši meri, lahko tudi pri kaznivem dejanju tatvine u-gotovimo, da so sodišča navajala večje število olajševalnih okoliščin, obenem pa so večjo skrbnost posvečala izbiri obteževalnih okoliščin. C. Velika tatvina (čl. 250 KZ) Velika tatvina je kvalificirano kaznivo dejanje, ki ga je naš zakonodajalec oblikoval tako, da je dodal k tatvini kot temeljnemu kaznivemu dejanju nekatere obteže-valne okoliščine (navedene v petih točkah prvega in v drugem odstavku tega člena). Sodišče tistih okoliščin, ki so postale zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine, ne sme še enkrat upoštevati kot obteževalne pri odmeri kazni. Spričo tega je bilo pričakovati, da bo število vrst okoliščin, ki so jih sodišča upoštevala, manjše. Vendar se je pokazalo, da so sodišča ugotovila in upoštevala 77 vrst o- lajševalnih in 73 vrst obteževalnih okoliščin. Olajševalnih okoliščin sodišča niso našla pri 10 od skupno 25? storilcev. Pri preostalih 247 storilcih so sodišča našla 979 olajševalnih okoliščin ali za vsakega poprečno po 4. Obteževalnih okoliščin sodišča niso našla v 114 primerih, pri preostalih 143 storilcih pa so jih našla 275 ali poprečno po dve. V splošnem se kaže torej že doslej ugotovljena tendenca sodišč po favoriziranju olajševalnih okoliščin tudi pri kaznivem dejanju velike tatvine. Podatki prejšnje raziskave, ki jih potrjuje tudi druga, kažejo, da sodišča pri odmeri kazni ne delajo razlike med navadno in kvalificirano tatvino. Vzrok bo po vsej verjetnosti v tem, da se sodišča ne strinjajo z zelo široko razlago pojma vlom, ravno ta pa se v praksi v večini primerov pojavlja kot kvalifikacijska okoliščina. Vlom sam po sebi pogosto kaj malo pomeni, zlasti če gre za pač običajne (primitivne, enostavne itd.) načine vdora v zaprte prostore ali predmete. Zaradi tega sodišča iščejo in najdejo obilo olajševalnih okoliščin, ob katerih kaznivo dejanje sicer kvalificirajo kot veliko tatvino, kazen pa znižajo do najnižje možne mere. C. Poneverba (čl. 322/1 KZ) Z anketo smo zajeli 277 storilcev kaznivega dejanja poneverbe. V obrazložitvah smo našli 76 vrst olajševalnih in 59 vrst obteževalnih okoliščin. Sodišča so našla tri storilce, pri katerih niso bile pouane olajševalne okoliščine. Za 274 storilcev so sodišča našla 1.172 olajševalnih okoliščin ali poprečno po 4 za vsakega. Obteževalnih okoliščin so sodišča našla dosti manj. Najprej jih pri večini, se pravi pri 167 od 277 storilcev, sploh ni bilo. Pri preostalih 110 storilcih pa so ,1ih ugotovili in upoštevali skupaj 234 ali za vsakega poprečno po dve. Takšno ravnanje sodišč si je na podlagi samo omenjenih podatkov težko razložiti. Vendar pa podatki nakazujejo, da štejejo sodišča kar dobro polovico storilcev kaznivega dejanja poneverbe za družbi malo nevarne; to jim dovoljuje ob upoštevanju še drugih olajševalnih okoliščin izreči milo kazen. Primerjava olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri posameznih raziskovanih kaznivih dejanjih nam omogoča še nekatere zanimive ugotovitve. Daleč največje število vrst olajševalnih in obteževalnih okoliščin najdemo pri kaznivem dejanju tatvine. Pri kaznivih dejanjih iz čl. 141/1, 250 in 322 KZ najdemo več vrst olajševalnih kot pa obteževalnih okoliščin. Preseneča veliko vrst obteževalnih okoliščin pri kaznivem dejanju tatvine, zlasti ko obenem ugotavljamo, da je poprečno na vsakega storilca odpadla samo nekaj več kot ena. Deloma gre to nesorazmerno bogastvo navedenih okoliščin pri tem kaznivem dejanju na račun skorajda petkrat večjega števila storilcev kot pri preostalih treh kaznivih dejanjih. Vendar pa to ne more pojasniti vsega, zakaj seznami okoliščin so tudi pri drugih raziskovanih kaznivih dejanjih tako izčrpni, da bi si težko izmislili še kakšno dodatno okoliščino. Majhna tabela naj nam pomaga prikazati ugotovitve, ki izhajajo iz primerjave: Z anketo obseženi obsojenci po kaznivih dejanjih glede na število olajševalnih in obteževalnih okoliščin Kaznivo Število Število $ od Število Poprečno dejanje vseh ob- obsojen- vseh ob- okoli- na 1 ob- po čl.KZ sojencev cev sojencev ščin sojenca Olajševalne okoliščine 141/1 220 218 99,0 892 4,0 249 1216 1159 95,0 3259 2,9 250 257 247 96,1 979 3,9 522/1 277 27^ 98,9 11'72 4,2 Kaznivo Število Število % od Število Poprečno dejanje vseh ob- obsojen- vseh ob- okoli- na 1 ob- po čl.KZ sojencev cev Obteževalne sojencev ščin okoliščine sojenca 141/1 220 102 46,3 175 1,7 249 1216 823 70,0 1110 1,3 230 257 143 55,6 275 2,0 322/1 277 110 39,7 234 2,1 Analiza zgornje tabele nazorno kaže, da imajo o-lajsevalne okoliščine v kaznovalni politiki naših sodišč, vsaj kar zadeva raziskovane štiri člene KZ, privilegiran položaj v prav vseh pogledih. 2. Razvrstitev navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin po frekvencah in poskus njihove ocene Obsežni seznami olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih navajajo sodišča v obrazložitvah o izbiri in odmeri kazni, bi utegnili vzbuditi vtis, da so te obrazložitve zelo individualizirane in dejansko odsevajo miselni proces članov sodnega senata. Vendar je številčna pogostost posameznih okoliščin tako različna, da terja to dejstvo posebno analizo. Če se namreč pojavljajo nekatere okoliščine v obrazložitvah o izreku kazni zelo pogosto, n.pr. več kot v treh četrtinah primerov, druge pa zopet zelo redko, morda po enkrat, dvakrat ali trikrat v kontingentih sodb, ki obsegajo od 200 pa do več kot 1.100 primerov, potem postajajo tiste okoliščine, ki se pojavljajo v podobnih inači-°ah zelo pogosto, verjetno dokaj stereotipne in šablonske, vtem ko kažejo morda večjo individualizacijo tiste okoliščine, ki se pojavljajo redko, izjemoma, kolikor seveda budi te niso v nekaterih primerih navedene samo formalno, brez globlje proučitve njihove vsebine. Zato smo za anali-20 tega problema izločili kot pogoste tiste okoliščine, ki jih navajajo sodišča bolj ali manj z istimi ali zelo podobnimi izrazi, medtem ko smo razvrstili v posebno skupino vse tiste okoliščine, ki bi utegnile imeti količkaj individualen pomen za opredelitev kaznivega dejanja ali njegovega storilca. Za primer naj navedem, da smo v skupi ni: "neoporečno prejšnje življenje" pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe upoštevali kot pogosto ponavljajočo se okoliščino le "nekaznovanost" (171 primerov), vtem ko smo uvrstili v skupino močneje individualiziranih okoliščin navedbe kakor "prvič se je pretepal" (1 primer) in "primerno prejšnje življenje" (2 primera). S tem smo število individualiziranih okoliščin morda bolj povečali, kot bi se zdelo upravičeno, toda to smo storili namenoma zato, da si ne bi nakopali očitka, da problem stereotipi-zacije okoliščin preveličujemo. V tem poglavju obravnavamo vse okoliščine, ki jih sodišča navajajo v splošnih utemeljitvah o izbiri in odmeri kazni. V posebno skupino smo izločili vse tiste o-koliščine, ki se pojavljajo v manj kot 10 % vseh možnih primerov. Tako so bile n.pr. pri 218 storilcih kaznivega dejanja hude telesne poškodbe (čl. 141/1 KZ) navedene o-lajševalne okoliščine v obrazložitvah o izreku kazni, od tega pa smo v skupino drugih okoliščin uvrstili vse tiste ki se pojavljajo v manj kot 22 primerih. To naj bi bila torej skupina močneje individualiziranih okoliščin. Olajševalne okoliščine Po zgornjih kriterijih razvrščene olajševalne okoliščine nam dajo za obravnavana štiri kazniva dejanja naslednjo podobo: Število navedb v obrazlo-Okoliščina žitvah po členu KZ priznanje 141/1 155 249 696 250 187 322 206 nekaznovanost 171 647 141 182 vrnjena škoda • • 380 113 118 obžalovanje^ 52 315 68 92 skrb za družino 110 300 47 149 mladost • • 140 63 42 mladostna nepremišljenost 24 29 majhna vrednost škode • • 59 34 pripravljenost vrniti škodo 71 39 70 slaba vzgoja • • 28 • • slabe gmotne razmere • • • « 39 sodelovanje v NOB • • • • 29 izzvanost, razburjenje 97 , , • • vinjenost 36 • • • • poškodovanec je odpustil dejanje 28 • • • • • • okoliščine, pri katerih je število navedb manjše od 10 % 148 781 205 211 Skupaj 892 3259 979 1172 Iz preglednice je mogoče napraviti več sklepov. Predvsem sestavlja 6 do 10 relativno pogosto navedenih o-koliščin 79 % vseh navedenih okoliščin. Poleg tega se str nejo vse pogosto navajane okoliščine pri kaznivem dejanju ki obsega največ storilcev, t.j. pri kaznivem dejanju tatvine, v komaj 6 različnih skupin, vtem ko izkazujejo o-koliščine za kaznivo dejanje poneverbe, ki številčno obsega za 5/4 storilcev manj, mnogo bolj obsežen register navedb. Če menimo, da tudi število okoliščin, ki se pogosto pojavljajo v obrazložitvah izreka o kazni, do neke mere odseva individualizacijo obrazložitev, potem je interpretacija naslednja: - najmanjša je individualizacija v obrazložitvah o izreku kazni za storilce tatvin (6 skupin), čeprav bi morala biti - če vzamemo, da so ljudje in njihova dejanja različni - največja glede na veliko število obravnavanih primerov; - večja je individualizacija pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe (9 skupin); to je razumljivo glede na vrsto tega kaznivega dejanja in možnost, da je žrtev tudi sama prispevala h kaznivemu dejanju; - večja je individualizacija pri kaznivem dejanju velike tatvine (10 skupin); to je mogoče pojasniti s težavami, ki jih ima sodišče pri izbiri in odmeri kazni storilcem za manj pomembna kazniva dejanja te vrste; - taka je tudi individualizacija pri kaznivem dejanju poneverbe (10 skupin); to je verjetno mogoče pripisati večji obzirnosti sodišč do te vrste storilcev kaznivih dejanj.^ To interpretacijo pa sprejemamo le z določenim pridržkom, kajti čeprav je res, da je število različnih skupin okoliščin pri kaznivem dejanju tatvine najmanjše, odpade pri tem dejanju na morda močneje individualizirane okoliščine (t.j. na okoliščine, pri katerih je število navedb manjše od 10 % možnih) 24 % obrazložitev, vtem ko odpade pri kaznivem dejanju poneverbe na take okoliščine le 18 % obrazložitev. Procentualna razporeditev navedb ^ Ta interpretacija je v skladu tudi z našo ugotovitvijo, koliko olajševalnih okoliščin odpade poprečno na 1 storilca. Podatki so naslednji: Poprečno število olajše- Kaznivo dejanje valnih okoliščin na 1 sto- rilca - hude telesne poškodbe 4,1 - tatvine 2,8 - velike tatvine 4,0 - poneverbe 4,3 Poleg tega smo ugotovili n.pr. za 1159 storilcev kaznivega dejanja tatvine 83 različnih olajševalnih okoliščin, za 274 storilcev poneverb pa 76 različnih o-lajševalnih okoliščin. je namreč naslednja: Okoliščine po številu %-ni delež navedb v obrazlo navedb žitvah po čl. KZ 141/1 249 250 322 10 ali več % od vseh možnih manj kot 10 % od vseh 83 76 79 82 možnih 17 24 21 18 Skupaj 100 100 100 100 To pa je v glavnem tudi razumljivo, kajti čim bolj so razpršene in različne pogosteje navedene okoliščine, tem manjša je potreba po nadrobnejši razčlenitvi drugih okoliščin. Preostane nam še vsebinska analiza najbolj pogosto navedenih olajševalnih okoliščin. Priznanje. Na drugem mestu v tej raziskavi smo povedali, da nobene od obstoječih okoliščin sodišče ni u-poštevalo v obrazložitvah o izreku kazni stoodstotno. Torej je glede na dano situacijo opravilo določeno selekcijo med obstoječimi okoliščinami. S tega gledišča pa bi mogli pričakovati, da bo priznanje močneje in bolj upoštevano pri storilcih tistih kaznivih dejanj, ki jih je na splošno težje raziskati, kot pa pri tistih, pri katerih je storilec v mnogoštevilnih primerih znan že pred uvedbo postopka in dejansko dejanja skoraj ne more zanikati. S kriminalističnega stališča je pač najteže raziskati tatvine, že lažje velike tatvine ; še lažje je odkriti storilce hu- Leto % odkritih storilcev kaznivih dejanj tatvine velike tatvine 1961 54 65 1962 52 59 1965 48 50 Vir: Statistični podatki republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije o kriminaliteti dih telesnih poškodb, kajti narava dejanja je taka, da je storilec ob dejanju večinoma znan, in končno so storilci poneverb običajno odkriti v delovni organizaciji že pred uvedbo postopka. Iz poglavja o "dejanskem vplivu navedenih okoliščin na izrečeno kazen" pa iznaja, da je od vseh obstoječih "priznanj in obžalovanj" izbralo sodišče priznanje in obžalovanje za olajševalno okoliščino v utemeljitvi izreka o kazni s naslednjih procentualnih deležih: Kaznivo dejanje % hude telesne poškodbe 74 tatvine 77 velike tatvine 89 poneverbe 94 Če je smiselno sicer prav, da je priznanje in obžalovanje upoštevalo sodišče kot olajševalno okoliščino pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe manj kot pa pri kaznivem dejanju tatvine, potem moremo ugotoviti, da so razlike v deležih mnogo manjše, kot bi lahko pričakovali. Nasprotno pa so razlike v deležih upoštevanih priznanj in obžalovanj med kaznivimi dejanji tatvin in velikih tatvin obratne kot bi pričakovali, vtem ko je vsakemu pričakovanju nasprotna zlasti velika udeležba upoštevanih priznanj in obžalovanj pri kaznivem dejanju poneverbe. Če bi pri tem mogli naleteti na ugovor, da je pri storilcih poneverb več takih, ki dejanje resnično obžalujejo, kot pri drugih vrstah kaznivih dejanj, potem se v tem primeru lahko zavarujemo z ugotovitvijo, da je priznanje samo v vseh obrazložitvah, ki so temeljile na kakršnikoli olajševalni okoliščini, zajelo 76 % vseh sodb, izrečenih zoper storilce poneverb. Naša razmišljanja lahko povzamemo z ugotovitvijo, da priznanje v obrazložitvah izreka o kazni vsebinsko ne pomeni selektivne okoliščine, marveč ima stereotipno, ne dovolj izdiferencirano vsebino. Nekaznovanost je nedvomno ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo domnevo, da je storilec slučajno, morda v stiski, storil kaznivo dejanje, sicer pa upošteva družbene norme. To domnevo opravičuje "nekaznovanost" seveda le v primeru, če jo pojmujemo dovolj široko, t.j. v smislu neoporečnosti. Ce pa presojamo storilčevo 'prejšnje življenje" samo po tem, ali je bil že kaznovan ali ne, je to čisto formalno gledanje, zakaj vsakdo, tudi prihodnji povratnik, je bil pred prvič storjenim kaznivim dejanjem nekaznovan. Mnoge kriminološke študije nas opozarjajo na to, da je sama nekaznovanost zelo formalen kriterij za presojo človekove osebnosti, zlasti pa v okviru zakonodaj, ki med kazniva dejanja ne štejejo prekrškov, ter večine kaznivih dejanj mladoletnikov in poznajo takšne institute o rehabilitaciji in izbrisu obsodbe, kot smo jih mi poznali do leta I960. Ne nazadnje pa bi izrek o kazni moral upoštevati tudi določene elemente za postavitev prognoze prihodnjega storilčevega vedenja, in prognoza je na splošno slaba zlasti pri storilcih kaznivih dejanj zoper premoženje. Zato nas močno preseneti ugotovitev, da so sodišča upoštevala nekaznovanost kot olajševalno okoliščino v 91 K> primerov vseh t.i. prej "nekaznovanih" storilcev tatvin. To dejstvo si lahko razlagamo predvsem s tem, da je sodišča močneje impresionirala majhna povzročena škoda in so milo kazen skušala utemeljiti tudi s čisto formalnim kriterijem nekaznovanosti. Iz poglavja o "dejanskem vplivu navedenih okoliščin na izrečeno kazen" namreč izhaja, da je pri vseh formalno ugotovljenih poprej nekaznovanih storilcih navedlo sodišče nekaznovanost kot olajševalno okoliščino v obrazložitvi izreka o kazni v naslednjih procentualnih deležih: Kaznivo dejanje % hude telesne poškodbe 78 tatvine 91 velike tatvine 75 poneverbe 65 Torej je tudi okoliščina "nekaznovanost" po našem mnenju pogosto formalno in stereotipno navedena v obrazložitvah o izreku kazni, zlasti tedaj, kadar na izrek kazni močno vpliva teža dejanja; obenem s tem pa je treba ugotoviti, da sta obe naši raziskavi, ta in prejšnja, potrdili določeno zvezo med obstoječo ali upoštevano nekaznovanostjo storilcev in izrekom o kazni. Povrnjena škoda in pripravijenost vrniti škodo.Povrnjena škoda je sicer v mnogih primerih lahko indikator za pozitivno obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju, zlasti takrat, kadar ne gre za odvzem predmetov in kadar ne povrne škode kdo drug (n.pr. starši ali zakonec) namesto storilca. Zato bi tedaj, kadar je bila škoda povrnjena, pričakovali opis, na kakšen način in iz kakšnih sredstev je bila povrnjena, žal pa v okviru upoštevanih olajševalnih okoliščin takih navedb sploh ni zaslediti v spisih. Mnogo bolj problematična je navedba, da je storilec pripravljen škodo povrniti, zlasti kadar gre za storilce, ki niso redno zaposleni. Čeprav se pripravljenost povrniti škodo v naši preglednici pri storilcih tatvin ne pojavlja kot samostojna frekvenca, je treba povedati, da so to okoliščino sodišča navedla kot olajševalno pri 95 storilcih tatvin; to je sicer manj kot v 10 % od vseh možnih primerov, vendar ne tako malo, da bi to navedbo lahko povsem zanemarili kot brezpredmetno. Pri velikih tatvinah se ta okoliščina pojavlja namreč že v 16 % od vseh možnih primerov. Ob tem pa moramo povedati, da v nobeni od obeh raziskav nismo mogli ugotoviti, da bi pripravljenost povrniti škodo resnično vplivala na izbiro in odmero kazni. Če je torej resnična naša domneva, da ta okoliščina dejansko ne vpliva na izrek o kazni, potem je takrat, kadar je navedena, običajno navedena šablonsko in vsebinsko nima pravega pomena. Takih primerov pa, kot smo rekli, ni tako malo. Obžalovanje. Nekaj podobnega, kot smo rekli za pripravljenost povrniti škodo, velja tudi za obžalovanje. Prepričani smo, da ima sodišče le malokdaj možnost presoditi, kdaj gre za resnično obžalovanje storjenega dejanja in kdaj ne. Tudi za to okoliščino ni bilo mogoče ugotoviti posebne zveze med njeno navedbo in izrekom o kazni.Pojavlja pa se dovolj pogosto, da bi jo lahko označili za stereotipno. Skrb za družino se upošteva kot olajševalna okoliščina razmeroma pogosto pri vseh tistih obsojencih, ki imajo zakonca in otroke. Deleži takih obsojencev so naslednji : Kaznivo dejanje % hude telesne poškodbe 94 tatvine 77 velike tatvine 64 poneverbe 85 Ker je račun napravljen samo za prvič obsojene, ki kaznivega dejanja niso storili v steku z drugimi kaznivimi dejanji, je možno, da zajemajo navedeni deleži resnično le tiste obsojence, ki za svojo družino skrbijo, ne pa tudi tistih, ki družino sicer imajo, pa zanjo ne skrbijo. Presojo o tem prepuščamo praktikom. Mladost sicer pobliže neopredeljena olajševalna okoliščina se nam zdi kot olajševalna okoliščina za razmero-nizko odmerjene kazni nezadostna, zlasti ker je pri vseh mlađih ljudeh upoštevana kot olajševalna okoliščina v skoraj polovici primerov in ker smo v obeh raziskavah u-Rotovili določeno relevantnost te okoliščine za izbiro in odmero kazni. Ta okoliščina se nam zdi zlasti problematična kot pogosto navedena olajševalna okoliščina pri storilcih kaznivih dejanj zoper premoženje, saj smo v naši razi- skavi 'Vroblemi povrataugotovili, da izhaja iz vrst mladih storilcev dejanj te vrste največ povratnikov in da se to število iz leta v leto veča. Obenem s tem pa se dogaja, da so mladoletniki, ki storijo podobna kazniva dejanja, za takšna dejanja z vzgojnimi ukrepi često mnogo bolj prizadeti (in zato tudi kaznovani) kot t.i. polnoletni, katerim je bila mladost več ali manj šablonsko upoštevana kot olajševalna okoliščina. Pri tem moramo opozoriti na,to, da v to skupino nismo šteli navedb, kakor so mladostna lahkomiselnost, nepremišljenost, neizkušenost i. pod. ker domnevamo, da je za takšne karakteristike imelo sodišče lahko tudi drugačno oporo kot pa samo formalno u-poštevanje kronološke starosti. Majhna vrednost povzročene škode bi mogla biti relevantna olajševalna okoliščina predvsem v tistih primerih, v katerih se ta okoliščina povezuje z drugimi, za storilce prognostično ugodnimi okoliščinami. To pa je zlasti pri kaznivih dejanjih zoper premoženje zelo kočljivo vprašanje. S tem smo skušali analizirati tiste olajševalne okoliščine, ki se pojavljajo najbolj pogosto z dobesedno skoraj istimi navedbami. Menim, da ne predimenzioniram možnosti analitičnega sklepanja, če rečem, da je velika večina teh okoliščin zapisana v obrazložitvah o izreku kazni zelo stereotipno, šablonsko, brez globljega premisleka. V tem mnenju me utrjuje končno tudi dejstvo, da znaša število olajševalnih okoliščin, ki jih navajajo sodišča, poprečno 5 - 4 na obsojenca, da od teh okoliščin odpade po vsem tem velika večina na prej navedene okoliščine, ki jim je le tu in tam dodana kakšna posebna,morda bolj individualizirana okoliščina. Takšen način obrazložitve izreka o kazni pa verjetno nima posebnega special- ^ Problemi povrata. Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1962, publ.6, str. 136. nopreventivnega učinka na obsojenca, pa tudi ne generalno-preventivnega na občane, ki lahko nekatere od obrazložitev preberejo v časopisju. Obteževalne okoliščine Čeprav so obteževalne okoliščine navedene pri mnogo manjšem številu storilcev in odpade na posameznega poprečno manj obteževalnih okoliščin kot olajševalnih, so vendarle obteževalne mnogo bolj specificirane in individualizirane. Medtem ko smo ugotovili pri olajševalnih okoliščinah za vsa štiri opazovana kazniva dejanja v poprečju le 21 % takih okoliščin, pri katerih je število navedb manjše od 10 % možnih, smo med obteževalnimi našli v poprečju 40 % takšnih okoliščin. Obteževalne okoliščine, razvrščene na enak način kot olajševalne, nam dajo naslednjo podobo: Število navedb v obraz-Okolisčina ložitvah po čl. KZ 141/1 249 250 322 predkaznovanost 37 292 66 51 napadeno družbeno premoženje • • 190 25 39 specialni povratek • • 122 50 16 pogostost dejanj v generalnopre-ventivnem pomenu 13 117 • • • • velika vrednost škode • • • • « • 29 surovost, brutalnost 13 • • • • .. uporaba noža 12 • • • • okoliščine, pri katerih je število navedb manjše od 10 % 100 389 134 99 Skupaj 175 mo’ 275 234 % okoliščin, pri katerih je število navedb manjše od 10 % 57 35 49 44 Toda tudi pri navajanju obteževalnih okoliščin 8e individualizacija najslabše izraža pri storilcih tatvin, pri katerih odpade na okoliščine s frekvenco, ki je manjša od 10 %, le 35 % navedb. Pripombe k posameznim, bolj pogosto navedenim o-koliščinam bi bile naslednje: Predkaznovanost se večkrat uporablja kot neizdi-firencirana navedba za povratek, specialni povratek in predkaznovanost sploh. Tako izhaja n.pr. iz poglavja o "dejanskem vplivu okoliščin na izrečeno kazen", da je bil pri storilcih tatvin upoštevan specialni povratek od vseh obstoječih povratkov te vrste le v 34 % primerov, vtem ko je bilo pri večini drugih že kaznovanih storilcev mogoče zaslediti le izraz "predkaznovan". Zato vsebujejo navedbe o predkaznovanosti tudi mnogo specialnih povratkov, zlasti pri storilcih kaznivih dejanj tatvin in velikih tatvin. Napadeno družbeno premoženje je okoliščina, za katero v nobeni izmed obeh raziskav ni bilo mogoče ugotoviti posebne relevantnosti z izbiro in odmero kazni. Zato menimo, da se pojavlja kot okoliščina, ki je v obrazložitvi izreka o kazni sicer večkrat posebej navedena, nima pa dejanske zveze s samim izrekom o kazni. Pogostost kaznivih dejanj v generalnopreventivnem pomenu je okoliščina, ki jo v obrazložitvah izreka kazni navajajo le nekatera sodišča; tako je bila n.pr. ta okoliščina pri 102 storilcih kaznivih dejanj hudih telesnih poškodb navedena kot obteževalna le 13-krat. Posebnega kriterija za to, kdaj se izreka strožja kazen iz generalnopre-ventivnih razlogov, nismo mogli razbrati iz obrazložitev izrekov o kazni. Uporaba noža je tudi okoliščina, ki naj bi imela kot posebej navedena predvsem generalnopreventivni pomen. Tudi za to okoliščino nismo mogli ugotoviti, kdaj se oblikuje v posebno obteževalno okoliščino iz tega razloga; od vseh primerov, v katerih je bil uporabljen nož, je bila namreč kot obteževalna okoliščina posebej navedena v zvezi z izrekom o kazni le v 36 % primerov. Iz tega izvajamo, da so tudi tiste obteževalne okoliščine, ki jih sodišča pogosteje navajajo v obrazložitvah izreka o kazni, zapisane v sodbi pogostoma brez globljega premisleka in ne kažejo kakšnih določenih stališč, za katera so se odločila naša sodišča. Kljub temu pa ostane pomembno dejstvo, da so obteževalne okoliščine bolj specificirane in zato verjetno tudi ustrezneje prilagojene posameznim primerom storilcev in njihovih dejanj kot pa olajševalne okoliščine. Sklep Z analizo, ki smo jo napravili v tem poglavju, nismo imeli namena spustiti se v presojo, kakšen je miselni in vsebinski proces, ki ga opravijo člani sodnega senata med glavno obravnavo in na seji zato, da bi odmerili storilcu kaznivega dejanja pravično kazen. Edino, kar smo hoteli ugotoviti, je to, kako odseva določen miselni proces v pismeni obrazložitvi izreka o kazni. Na podlagi navedenih izvajanj moremo pač sklepati, da v obrazložitvah izreka o kazni navedene okoliščine verjetno ne odsevajo psihološkega miselnega procesa članov sodnega 3enata, zakaj pripravljeni smo verjeti, da razmišljajo o posameznem storilcu in njegovem dejanju sodniki več, kot pa je mogoče razbrati iz obrazložitev. To pa seveda ne pomeni, da so pismeni izdelki sodišč tudi v resnici tako nepomembni, da bi se mogli z obstoječimi obrazložitvami zadovoljiti. Šablonsko in stereotipno navajanje čisto istih navedb pri različnih vrstah storilcev in različnih vrstah dejanj je v veliki večini nujno daleč od stvarnosti že zaradi tega, ker je šablonsko. Življenja pač ni tako lahko mogoče stisniti v nekaj obrazcev. Končno se nam ne zdi nepomembna ugotovitev, da so obteževalne okoliščine na splošno bolj razčlenjene kot olajševalne. Če to ugotovitev povežemo z drugimi ugotovitvami iz raziskav inštituta, ki kažejo na to, da sodišča v večini primerov odmerjajo kazen storilcem kaznivih dejanj na meji zakonskega minimuma, potem se vzbudi upravičen vtis, da obrazložitvi takih kazni sodišča ne posvečajo posebne pozornosti in se zadovoljujejo s šablonskimi navedbami, medtem ko posvečajo večjo pažnjo obrazložitvam tistih kazni, ki so izrečene nad zakonskim minimumom. To pa pomeni, da postajajo kazni, izrečene na meji zakonskega minimuma, poprečno normalne kazni in s tem zakonski minimum pravzaprav ni več minimum; po drugi strani pa so to kazni, ki se izrekajo večinoma storilcem kaznivih dejanj prvič, in to veliki večini vseh storilcev kaznivih dejanj (ca 80 %). Če sploh kdaj, bi mogli pac pričakovati, da tisti storilci, ki so prvič obsojeni, svoje sodbe tudi preberejo. Zato menimo, da ni prav, da posvečajo sodišča prav takšnim izdelkom tako malo pozornosti. Njihov psihološki učinek na storilce kaznivih dejanj postaja s tem več kot minimalen. 3. Dejanski vpliv navedenih okoliščin na izrečeno kazensko sankcijo Vpliv olajševalnih in obteževalnih okoliščin smo merili samo glede na pogojnost oziroma nepogojnost izrečenih kazni, ker so bile premajhne frekvence, da bi lahko preverjali tudi to, kakšen vpliv imajo v obrazložitvi kazni navedene okoliščine na trajanje kazni. Za ugotavljanje razlik med vplivom, ki ga imajo posamezne olajševalne in obteževalne okoliščine oziroma njim sorodne skupine na izrečeno kazen, smo uporabljali hi kvadrat test. V ta namen smo primerjali strukturo kazni obsojencev, za katere so bile objektivno ugotovljene okoliščine navedene tudi v obrazložitvi kazni, s strukturo kazni obsojencev, ki teh okoli- ščin sicer niso imeli navedenih v obrazložitvi kazni, objektivno pa jih je sodišče ugotovilo. Pri tem moramo opozoriti na to, da se število o-koliščin v tej raziskavi ne sklada vedno s številom v prejšnji, ker smo nekatere med njimi združevali, pri nekaterih pa smo upoštevali navedbo v obrazložitvi kazni (primer: obsojenec je bil dejansko že kaznovan, sodišče pa je v obrazložitvi kazni izrecno poudarilo, da velja za nekaznovanega - gre torej za ožjo interpretacijo povratka). Pri vseh primerjavah smo izločili obsojence z navedbo povratka ali steka, ki sta pri vseh kaznivih dejanjih najvplivnejši obteževalni okoliščini. Zaradi enakega razloga smo izločili pri kaznivih dejanjih hude telesne poškodbe tiste obsojence, ki so pri storitvi uporabili nož, in vse specialne povratnike. A. Storilci, obsojeni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - čl. 141/1 KZ Število storilcev, ki so bili obsojeni za to kaznivo dejanje, je razmeroma majhno in je zato možnost za preverjanje vpliva navedenih okoliščin na odmero kazni zelo zmanjšana. a) Vpliv olajševalnih okoliščin na odmero kazni Priznanje in obžalovanje, kamor se štejeta tudi pripravljenost povrniti ško^o in poravnava z oškodovancem, J«, pri tem kaznivem dejanju najpogostejša olajševalna okoliščina, ki obsega 35 % vseh v obrazložitvi sodb navedenih olajševalnih okoliščin. Ugotovili smo, da je upoštevanje be okoliščine v obrazložitvi izbire in odmere kazni močno vplivalo na pogojno odložitev kazni, saj je delež nepogojnih kazni pri storilcih, ki jim priznanje ni bilo upoštevano, relativno dvakrat večji. Osebne lastnosti in okoliščine, ki obsegajo 22 % vseh olajševalnih okoliščin in med katere smo uvrstili izzvan ost, razburjenost, mladost, starost, bolezen ter sodelovanje v NOB, smo razdelili v dve skupini, in sicer: izzvanost in razburjenost v eno, storilce z drugimi naštetimi okoliščinami pa v drugo. Izzvanost in razburjenost, ki ima pri tem kaznivem dejanju zelo pomembno vlogo, je bila objektivno ugotovljena pri 56 % vseh v poštev vzetih obsojencev. Relevantnosti te okoliščine za odmero kazni nismo mogli meriti, ker so bile frekvence nepogojno obsojenih storilcev premajhne. Vendar sklepamo iz razmerij med pogojnimi in nepogojnimi kaznimi, da je ta okoliščina že sama po sebi zelo vplivala na pogojno odložitev kazni. Mladost, starost, bolezen in sodelovanje v NOB sestavljajo skupino olajševalnih okoliščin o osebnosti storilcev, ki je bila navedena v 33 % primerov v poštev vzete populacije. Izrecno navajanje teh okoliščin ni vplivalo na izbiro in odmero kazni drugače kot njihovo nenavajanje. Neoporečno prejšnje življenje je olajševalna o-koliščina, ki je bila po pogostnosti šele na tretjem mestu, vendar je po svoji pomembnosti nedvomno najvplivnejša. Delež nepogojno obsojenih storilcev z upoštevano neoporečnostjo je komaj 16 /6, medtem ko je pri drugih storilcih trikrat večji, t.j. 54 %, pa čeprav je bil kriterij neoporečnosti v tej raziskavi širši. Skrb za družino je okoliščina, ki je bila navedena v 94 primerih, storilcev z družino pa je bilo 105» To pomeni, da ta okoliščina samo v 11 primerih ni bila upoštevana, in zato nismo mogli preveriti njene relevantnosti. Vinjenost je bila v obravnavani populaciji objektivno ugotovljena v 68 primerih, vendar je bila izrecno na- vedena kot olajševalna okoliščina le v 30 primerih. Ugotovili smo statistično značilne razlike med storilci, pri katerih je sodišče upoštevalo to okoliščino, in tistimi, ki jim te okoliščine ni navedlo v obrazložitvi o odmeri kazni. Delež pogojnih kazni je pri prvih dvakrat večji kot pri drugih. Zdi se, da je bila v tem primeru navedba v obrazložitvi izbire in odmere kazni pomembnejša od okoliščine same. To nas prepričuje, da navedbe v obrazložitvah o izbiri in odmeri kazni večidel niso napisane brez razloga, temveč da imajo pri odločanju o kazni pomembno vlogo. b) Vpliv obteževalnih okoliščin na odmero kazni Kriminalna preteklost, t.j. predkaznovanost kot najpogostejša obteževalna okoliščina, je ugotovljena pri 63 obsojencih, v obrazložitvah izbire in odmere kazni pa je bila navedena le pri 30 obsojencih. Izrecna navedba te okoliščine je imela zelo močan vpliv na izrek nepogojne kazni, saj je delež nepogojno obsojenih storilcev s to navedbo dvakrat večji kot pri storilcih brez te navedbe. Negativne osebne lastnosti in slabo obnašanje storilca ob storitvi kaznivega dejanja ali po njej so obteže-valne okoliščine, ki označujejo osebnost storilca v negativnem pomenu. Te okoliščine, ki so bile navedene v spisih pri 44 storilcih - pri polovici od njih še celo po dvakrat - so imele nedvomen vpliv na odločitev sodišča pri odmeri kazni, zakaj kar 52 % storilcev z navedbo teh okoliščin je bilo obsojenih nepogojno, pri storilcih brez te navedbe pa le 23 %. Uporaba noža je obteževalna okoliščina, ki kaže na težo dejanja. Navedena je bila v 12 primerih,storilcev, ki so nož dejansko uporabili, pa je bilo 53- Zaradi premajhnega števila primerov nismo mogli preveriti pomembnosti te okoliščine, vendar se da iz deležev nepogojno obsojenih storilcev sklepati, da je ta okoliščina sama po sebi tako pomembna, da jo sodišča upoštevajo on odmeri kazni, tudi če je ne navedejo posebej. Vpliva urugih obteževalnih okoliščin, ki naj bi opredeljevale težo poškodbe in njene hude posledice (vinjenost, sorodstveno razmerje s poškodovancem in motiv), zaradi majhnih frekvenc nismo mogli preverjati. Razčlenjevanje obteževalnih okoliščin, navedenih v obrazložitvah sodb, lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so le-te manj izkoriščene kot olajševalne okoliščine. Kolikor pa so, so to najbolj pogosto okoliščine o negativnih osebnostnih lastnostih storilcev. B. Storilci, obsojeni za kaznivo dejanje tatvine - čl. 249 KZ Pri tem kaznivem dejanju je navedenih absolutno največ olajševalnih in obteževalnih okoliščin med vsemi z anketo obseženimi kaznivimi dejanji. Vendar je število na posameznega storilca navedenih okoliščin med vsemi kaznivimi dejanji najmanjše, saj odpade na 1 obsojenca poprečno 2,8 olajševalnih in 1 obteževalna okoliščina. a) Vpliv olajševalnih okoliščin na odmero kazni Priznanje in obžalovanje .ie najpogosteje navajana olajševalna okoliščina, saj se dojavlja kar 1.136 krat, t.j. v tretjini vseh navedenih olajševalnih okoliščin. Kljub tako močni udeležbi pa ta okoliščina ni vplivala na pogojno odložitev kazni zato, ker je bila navedena v obrazložitvi sodbe, temveč sama po sebi, kot objektivno ugotovljena olajševalna okoliščina. Glede na to, da je bila ugotovljena v prejšnji raziskavi statistično značilna pomembnost te okoliščine za odmero kazni, je zelo verjetno, da so sodišča v večini primerov, kjer priznanja in obžalovanja niso izrecno navedla, to pozabila, ali pa se jim ni zdelo potrebno tega ugotovljenega dejstva navajati, čeprav so ga dejansko upoštevala pri odmeri kazni. Povrnitev škode oziroma pripravljenost obsojencev, da to storijo, je tudi ena izmed zelo pogosto navajanih o-lajševalnih okoliščin, saj se pojavlja kar v sedmini vseh navedb. Izkazalo se je, da je navedba te okoliščine v obrazložitvi izbire in odmere kazni močno vplivala na odločitev sodišča o pogojni odložitvi kazni. Da je razmeroma velik delež pogojnih kazni tudi pri storilcih, pri katerih sodišča tega niso izrecno navedla, si lahko razlagamo tako,da je povrnitev škode sama po sebi tako pomembna okoliščina,da vpliva na pogojno odložitev kazni tudi brez izrecne navedbe v obrazložitvi kazni. Neoporečnost storilcev (preverjali smo jo samo pri obsojencih, ki niso bili povratniki) je prav tako pogosta o-lajševalna okoliščina. Njena posebnost je zlasti v tem, da je med vsemi okoliščinami najbolj izrazita s statističnega gledišča. Sodišča so namreč kazen pogojno odložila vsem storilcem, ki niso bili že kaznovani in ki jim je to okoliščino posebej navedlo v obrazložitvi izbire in odmere kazni. Mladost smo preverjali samo pri tistih storilcih, ki še niso dopolnili 24 let starosti, in ugotovili, da je imela navedba te okoliščine v obrazložitvi izbire in odmere kazni dejanski vpliv na pogojno odložitev kazni. Ta okoliščina pa je tudi sicer zelo pomembna, saj je tudi pri mladih storilcih brez navedbe te okoliščine delež pogojnih kazni zelo velik. Osebne lastnosti in okoliščine obsegajo: starost, sodelovanje v NOB, vzgojno zanemarjenost, bolezen in invalidnost, alkoholizem in podobno. Pogostost teh okoliščin je precejšnja, saj smo jih ugotovili pri vsakem šestem obsojencu med obravnavano populacijo. Kljub temu pa nismo ugotovili zveze med pogojno odložitvijo kazni in navedbo teh okoliščin v obrazložitvi izbire in odmere kazni. Skrb za družino. To okoliščino smo merili samo pri obsojencih, ki so imeli družino oziroma mladoletne otroke,in teh je bilo kar 43 %. Ugotovili smo, da je imela navedba te okoliščine statistično značilen vpliv na pogojno odložitev kazni. Stiska. Okoliščine, ki sodijo v ta okvir, so: slabe gmotne razmere, neurejene družinske razmere, stiska glede hrane in nezaposlenost. Obsojencev z navedbo te okoliščine je bila približno sedmina. Razlike niso statistično značilne in zato domnevamo, da sodi stiska med tiste olajševalne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni le ob součinkovanju drugih olajševalnih okoliščin. Neznatna teža dejanja. Tu so upoštevani tisti storilci, ki so ukradli predmete majhne vrednosti ali celo nerabne predmete, kakor tudi tisti, ki niso povzročili nobene škode. Pri preverjanju te okoliščine smo upoštevali samo tiste obsojence, ki so ukradli predmete, katerih vrednost je bila manjša od 10.000 Sdin. Razlike niso statistično značilne, vendar kljub temu lahko sklepamo, da je imela ta okoliščina vpliv na odmero pogojne kazni, saj znaša delež pogojnih kazni v primerjanih skupinah čez 80 %. b) Vpliv obteževalnih okoliščin na odmero kazni Kriminalna preteklost. Ta obsega povratek, specialni povratek in nagnjenost k tatvinam, in sicer: vpliv povratka ne glede na to ali so bila prejšnja kazniva dejanja istovrstna, in vpliv specialnega povratka na odmero kazni. Povratek je najpogostejše navajena obtezevalna o-koliščina pri tem kaznivem dejanju in obsega 43 % vseh ob- L teževalnih okoliščin. V povratku je bilo 5H ali 42 % vseh obsojencev. Navedba te okoliščine v obrazložitvi izbire in odmere kazni je imela nedvomno velik vpliv na izrek nepogojne kazni in so razlike statistično zelo značilne. Specialni povratek. Med 5H povratniki je 322 ali 63 % specialnih, iz tega pa izhaja, da je med storilci tovrstnih kaznivih dejanj precejšnje število nevarnejših storilcev. Tudi v tem primeru smo ugotovili nedvomen vpliv specialnega povratka na izrek nepogojne kazni, saj so razlike statistično značilne. Teža dejanja (tukaj smo razen vrednosti ukradenih predmetov upoštevali še dejstvo, da je bilo ukradeno družbe-, no premoženje, in pa kraj in način storitve kaznivega dejanja) je po svoji pogostosti na drugem mestu med obteževalni-mi okoliščinami (20 %). Pokazalo se je , da je navedba teh o koliščin v obrazložitvi odmere in izbire kazni nedvomno vpli vala na izrek nepogojne kazni, saj so razlike statistično izrazito značilne. Zato lahko sklepamo, da drznost storitve, tatvina na javnih mestih in vrednost ukradenih predmetov napravijo na sodišče močan negativen vtis, ki se kaže predvsem v izreku nepogojne kazni. Negativne osebne okoliščine in slabo obnašanje ob storitvi kaznivega dejanja in po njej kakor tudi storilčeva delomrznost, pijančevanje in drugačno nemoralno življenje, objestnost, zloraba zaupanja delovnih tovarišev in delodajalcev in siceršnja izprijenost so prav tako zelo impresionirale sodišča. Delež nepogojno obsojenih storilcev z navedbo teh okoliščin je namreč dvakrat večji kot pri storilcih, ki teh navedb niso imeli. Tudi pri tem kaznivem dejanju lahko ugotovimo, da so obstoječe obteževalne okoliščine v obrazložitvah o izbiri in odmeri kazni dosti manj izkoriščene kot olajševalne. C. Storilci, obsojeni za kazniva dejanja velike tatvine -čl. 250 KZ Glede na to, da je velika tatvina kvalificirano kaznivo dejanje, smo izločili iz obravnavanja pri merjenju vpliva posameznih olajševalnih in obteževalnih okoliščin vse tiste obsojence, ki so bili v povratku ali v steku, da bi tako izločili dodatni vpliv te relevantne okoliščine.Pač pa smo posebej merili vpliv in pomembnost povratka, navedenega v obrazložitvi izbire in odmere, znotraj same skupine povratnikov, da bi tako ugotovili, če morebitna opustitev navedbe tega dejstva tudi pri tem kaznivem dejanju vpliva na milejše kaznovanje. a) Vpliv olajševalnih okoliščin na odmero kazni Priznanje in obžalovanje obsega skoraj tretjino (31 %) vseh v obrazložitvah sodb navedenih oJajševalnih oko liščin, vendar zaradi premajhne frekvence v skupini storilcev, ki te okoliščine niso imeli navedene, nismo mogli izra čunati značilnosti razlik. Kljub temu pa je očitno, da so sodišča to okoliščino upoštevala ne glede na to, da je niso navedla v obrazložitvi, zakaj 61 % obsojencev, ki so kaznivo dejanje priznali in ga obžalovali, je bila kazen pogojno odložena. Delna ali celotna povrnitev povzročene škode je bila objektivno ugotovljena v 69 primerih, v obrazložitvah izbire in odmere kazni pa je bila ta okoliščina navedena pri 53 storilcih. Hazliko med obema skupinama so majhne in statistično neznačilne in zato lahko sklepamo, da ta okoliščina nima vpliva na izbiro in odmero kazni, posebno še če upoštevamo, da je 60 % storilcev takšnih, ki ukradenih pred metov niso vrnili sami, temveč so jim bili zaseženi ali pa so jih vrnili drugi ljudje. Osebne lastnosti in okoliščine, katerih v sklopu naj bi največjo vlogo odigrala mladost storilcev, so po svoji številčnosti sicer zelo pomembne, niso pa tudi temu u-strezno vplivne. Med storilci tega kaznivega dejanja je 102 ali 40 % mlajših polnoletnikov, vendar pa mladost in druge z mladostjo in osebnostjo storilca povezane okoliščine pri pogojni odložitvi kazni niso prišle do veljave, zakaj razlike niso statistično značilne. Zdi se, da so te okoliščine v obrazložitvah kazni fungirale le bolj kot formalna ugotovitev dejanskega stanja. Neoporečno prejšnje življenje je med vsemi olajševalnimi okoliščinami pri tem kaznivem dejanju zares močno vplivala na pogojno odložitev kazni. Delež obsojencev s to navedbo, ki jim je bila kazen pogojno odložena, je namreč dvakrat večji kot pri obsojencih brez te navedbe in so razlike statistično značilne. Skrb za družino oziroma mladoletne otroke je zopet ena tistih okoliščin, ki jih zaradi premajhnih frekvenc nismo mogli statistično preveriti, zakaj število poročenih storilcev je bilo zelo majhno. Druge okoliščine, kot so: stiska, bolezen in neznatna teža dejanja, smo tudi preverili, vendar nismo našli statistično značilnih razlik glede vpliva na pogojno odložitev kazni. b) Vpliv obteževalnih okoliščin ns odmero kazni Kriminalna preteklost oziroma povratništvo je bila med vsemi obteževalnimi okoliščinami pri tem kaznivem dejanju najpogosteje navajana in je nedvomno sama po sebi vplivala na izrek pogojne kazni. Zaradi premajhnega števila obsojencev brez navedbe te okoliščine nismo mogli preveriti njenega vpliva na izbiro kazni. Sklepamo, da so sodišča na- vedbo te okoliščine opustila predvsem v tistih primerih, kjer so hotela kazen omiliti in so za to obstajali ustrezni pogoji, kot na primer časovna odmaknjenost od zadnje obsodbe, izbris prejšnje obsodbe in podobno. Teža kaznivega dejanja, kamor sta vključena tudi način in kraj storitve, je po svoji pogostosti sicer manj pomembna okoliščina, vendar pa se je izkazalo, da je vpliv navedbe te okoliščine na odmero nepogojne kazni zelo izrazit, saj je delež nepogojnih kazni pri storilcih s to navedbo relativno skoraj trikrat večji kot pri storilcih brez te navedbe. Negativne osebne lastnosti, med katerimi so sodišča verjetno najbolj impresionirali brezdelje, zloraba zaupanja, oškodovanje socialno šibko stoječih ljudi in podobno, so imele izrazit vpliv na odmero nepogojne kazni. Zakaj vsi tisti storilci, ki so imeli v obrazložitvi o izbiri in odmeri kazni navedene prej omenjene okoliščine, so bili le poredkoma pogojno kaznovani. Zanimivo je tudi, da nihče od storilcev, ki teh obteževalnih okoliščin niso imeli navedenih, ni bil kaznovan s strogim zaporom, medtem ko je bilo kaznovanih s strogim zaporom kar 32 % storilcev z navedbo teh o-koliščin. Ugotoviti moramo, da tudi pri tem kaznivem dejanju niso obstoječe obteževalne okoliščine izkoriščene tako intenzivno k olajševalne. Najpogosteje navajana okoliščina je povratek, Ker je bila posebej navedena pri 75 % vseh povratnikov. D. Storilci, obsojeni za kazniva dejanja poneverbe - čl. 322/1 KZ Pri tem kaznivem dejanju je razmeroma največ olajševalnih in obteževalnih okoliščin med vsemi z anketo obseženimi kaznivimi dejanji. Zaradi velikega števila navedenih okoliščin in majhnega števila obsojencev je bilo merjenje vpliva le-teh na odmero kazni oteženo. Razen tega smo morali iz primerjave izločiti še vse tiste obsojence, ki so imeli navedbe o povratku in steku, ker bi zaradi močnega vpliva teh dveh okoliščin sicer ne dobili ustreznih rezultatov. a) Vpliv olajševalnih okoliščin na odmero kazni Priznanje in obžalovanje je bila najpogosteje navajena olajševalna okoliščina pri tem kaznivem dejanju; opuščena je bila v obrazložitvah sodb le v 9 primerih in zato tudi nismo mogli preveriti njene pomembnosti. Povrnitev škode - delna in popolna kakor tudi pripravljenost povrniti škodo so olajševalne okoliščine, ki so jih sodišča zelo pogosto navajala in sodijo dejansko v skupino priznanja in obžalovanja. To okoliščino smo posebej preverjali zato, ker je bilo v prejšnji raziskavi ugotovljeno, da ima pri prvič obsojenih storilcih značilen vpliv na pogojno odložitev izrečene kazni. Vendar nismo mogli preveriti relevantnosti te okoliščine zaradi premajhnega števila obsojencev, pri katerih je bila ta okoliščina v obrazložitvi odmere kazni izpuščena. Domnevamo, da ta okoliščina nima tiste tehtnosti, kakršno bi ji po pogostosti v obrazložitvah sodb sicer lahko prisojali. Neoporečno prejšnje življenje je po svoji pogostosti na drugem mestu med olajševalnimi okoliščinami in ima tudi dejansko izrazit vpliv na pogojno odložitev kazni. Delež pogojnih kazni pri storilcih, ki dejansko ali formalno še niso bili obsojeni, je namreč dvakrat večji od deleža obsojencev, ki so že bili obsojeni. Osebne lastnosti in okoliščine (semkaj smo uvrstili mladost, starost, sodelovanje v NOB in podobno) so po pogostosti na tretjem mestu. Čeprav naštete okoliščine v določeni meri ugodno karakterizirajo posameznega storilca, niso imele ustreznega učinka kot posebej navedene pri odmeri kazni. Skrb za družino in mladoletne otroke je bila v obravnavani populaciji z 203 navedbami zelo pogosta, včasih celo po dvakrat navajana okoliščina pri posameznem storilcu. Vendar njenega vpliva na odmero kazni nismo mogli preveriti. Zdi se, da je to ena od ugotovitev sodišča, ki zavzema pomembno mesto v registru olajševalnih okoliščin, vendar pa njena tehtnost ni ustrezna pogostosti. Stiska, ki izraža slabe gmotne in družinske razmere ter bolezen in invalidnost, je okoliščina, ki naj bi prikazala tiste pomembne težave, v katerih se je storilec znašel in ki naj bi ga do določene mere opravičevale ali vsaj zmanjšale njegovo krivdo. Vendar se je pokazalo, da izrecno navajanje takšnih, za individualizacijo kazni pomembnih okoliščin ni imelo ustreznega učinka na pogojno odložitev kazni, saj malenkostne razlike statistično niso značilne. Neznatna teža dejanja, ki se je kazala predvsem v majhnem znesku poneverjenega denarja, je bila po svoji pogostosti bolj postranskega pomena. Vkljub temu je ta okoliščina zelo tehtna in pomembna, saj je bilo pri storilcih, ki so jim jo sodišča v obrazložitvi izbire in odmere kazni upoštevala, le 9 % nepogojno obsojenih, pri storilcih brez te navedbe pa kar štirikrat več. b) Vpliv obteževalnih okoliščin na odmero kazni Težo kaznivega dejanja, ki je najpogostejša obte-ževalna okoliščina pri tem kaznivem dejanju, preverjamo tukaj s stališča velike vrednosti prisvojenega premoženja in drugih podobnih okoliščin, ki merijo na težo dejanja. S preverjanjem te okoliščine smo ugotovili, da ima zelo izrazit vpliv na izrek nepogojne kazni, saj je delež nepogojnih kazni pri obsojencih s to navedbo dvakrat večji od deleža, pri storilcih brez navedbe te okoliščine. Kriminalna preteklost oziroma povratništvo je bilo posebej navedeno pri 68 storilcih, povratnikov pa je bilo dejansko 98. Ta okoliščina je po pogostosti navajanja v obrazložitvi sodbe na drugem mestu in je temu primerno tudi pomembna. Delež nepogojno obsojenih storilcev, ki so jim sodišča štela povratek med obteževalne okoliščine, je namreč skoraj dvakrat večji kot pri drugih storilcih povratnikih. Značilno je tudi, da so bile vse kazni strogega zapora v tej skupini storilcev izrečene prav povratnikom z navedbo te okoliščine. Negativne osebne lastnosti (semkaj spadajo predvsem lahkomiselnost, lahkoživost in zapravljivost, zloraba zaupanja ter brezobzirnost skupaj s slabim vedenjem ob storitvi dejanja ali po njej) so po pogostosti navajanja v obrazložitvah sodb manj pomembne. Vendar se je izkazalo, da te okoliščine zelo vplivajo na odmero kazni,^saj je delež nepogojnih obsodb pri storilcih, ki so jim sodišča te okoliščine štela med obteževalne okoliščine, skoraj štirikrat večji kot pri drugih obsojencih. Sodišča so pač ocenjevala pijančevanje, veseljačenje in kvartopirstvo s poneverjenim denarjem med skrajno brezvestno in družbi nevarno in so temu primerno tudi ukrepala. Tudi pri tem kaznivem dejanju so bile obteževalne okoliščine manj izkoriščene kot olajševalne. Najbolj je bil izkoriščen povratek, ki je bil naveden v 69 % vseh primerov . Sklepi Na podlagi ugotovitve, da na pogojni izrek kazni vpliva tako navedba samih olajševalnih okoliščin kakor tudi pretežnega števila olajševalnih okoliščin, smo opravili pre- izkus glede vpliva posameznih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so bile v obrazložitvi o izbiri in odmeri kazni posebej navedene, in sicer samo pri vseh z anketo obseženih kaznivih dejanjih, ter ugotovili naslednje: 1. večinoma je bil vpliv navedenih obteževalnih okoliščin na izrek nepogojnih kazni mnogo močnejši kot vpliv olajševalnih okoliščin na pogojno odložitev kazni; 2. vse obteževalne okoliščine, katerih vpliv na izrek kazni smo preizkusili, so bile statistično značilne oziroma je bil njihov vpliv na nepogojno kazen povsem oči- p ten, čeprav hi ni bil vedno izračunljiv; 5. med olajševalnimi okoliščinami je neoporečnost obsojencev najpomembnejša in pri vseh kaznivih dejanjih izrazito statistično značilna; 4. čeravno večina olajševalnih okoliščin ni imela pričakovanega vpliva na pogojno odložitev kazni, ne moremo trditi, da so bile vse te okoliščine nepomembne in tjavdan navajane, temveč je nekaj med njimi takšnih, ki vplivajo objektivno, nekaj pa verjetno le ob součinkovanju drugih o-lajševalnih okoliščin; 5. večina olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so bile v prejšnji raziskavi objektivno ugotovljene in za katere je bilo ugotovljeno, da vplivajo na izbiro in odmero kazni, učinkuje na izrek o kazni močneje, če so v obrazložitvi kazni upoštevane, kot pa če niso. IV. SPLOŠNO PRAVILO ZA ODMERO KAZNI 1. Analiza kriterijev, ki jih navaja čl. $8 KZ A. Stopnja kazenske odgovornosti B. Nagibi C. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine Č. Okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno D. Storilčevo prejšnje življenje E. Storilčeve osebne razmere F. Obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju G. Druge okoliščine 2. Splošno pravilo za odmero kazni in njegova praktična uporaba v luči sodobnih kriminalno-političnih konceptov Kakor je bilo povedano že v začetku te študije, daje čl. 38 KZ najširše pooblastilo sodiščem, da pri odmeri kazni raziščejo in upoštevajo kot olajševalne oziroma obteževalne vse okoliščine, ki bi utegnie vplivati na to, da bo kazen večja ali manjša. Zakonik opozarja .sodišča zlasti na nekaj zelo pomembnih vprašanj, ki naj jih raziščejo, vendar pa jih ne omejuje. Sodišča lahko preučijo prav vsako okoliščino, ki jo najdejo, in ocenijo njen vpliv na višino kazni. V tem poglavju nas zanimajo spričo podatkov, ki jih imamo, naslednja vprašanja: 1. Kaj praksa razume s pojmi, ki so navedeni v čl. 38 KZ in kakšno vsebino jim daje? 2. Ali so kriteriji, ki si jih je izoblikovala praksa, soglasni z zakonskimi, ali so bogatejši ali skromnejši ali sploh drugačni? 1. Analiza kriterijev, ki jih navaja čl. 38 KZ Razvrščanje navedb o olajševalnih in o obteže-valnih okoliščinah v skupine je seveda nekoliko tvegano in samovoljno opravilo. Le posamezen sodnik, dokler mu je primer še pred očmi, bi mogel povedati, ali je n.pr. neizkušenost štel za podatek, ki kaže na manjšo stopnjo kazenske odgovornosti, ali pa je s tem hotel poudariti neko opravičujočo osebno lastnost storilca. Ne glede na to pa nastaja tu nekaj zelo zanimivih vprašanj, ki so v zvezi s pojmovanjem zakonodajalca, kazenskopravne teorije in prakse o posameznih pojmih, ki jih našteva čl. 38 KZ. Splošen pregled navedb, ki smo jih razvrstili po kriterijih iz čl. 38 KZ v absolutnih številih in v odstotkih (glej obe tabeli), nam dovoli nekaj zanimivih ugotovitev v okviru olajševalnih in v okviru obteževalnih okoliščin, dovoli pa tudi njihovo medsebojno primerjavo. Struktura olajševalnih okoliščin po kaznivih dejanjih, ki so bila obsežena z anketo v smislu čl. 38 KZ Olajševalne okoliščine stopnja kazenske odgovornosti nagibi teža kaznivega dejanja okoliščina dejanja prejšnje življenje osebne razmere obnašanje po kaznivem dejanju druge okoliščine skupaj Kazniva dejanja čl. čl. čl. čl. Skupaj 141/1 249 250 522/1 KZ KZ KZ KZ Absolutno 754 199 288 178 89 53 2 23 10 18 243 21 122 64 *>6 42 26 2 2 12 1.281 187 700 I70 224 1.065 125 559 114 267 2.746 313 1.519 416 498 118 19 46 25 28 6.302 892 5.259 979 1.172 Struktura v % stopnja kazenske odgovornosti 12,0 22,3 8,8 18,0 7,5 nagibi 0,8 0,2 0,7 1,0 2,0 teža kaznivega dejanja 5,8 2,3 3,7 6,5 5,0 okoliščina dejanja 0,7 3,0 0,7 0,5 1,0 prejšnje življenje 20,3 21,0 21,4 17,0 19,0 osebne razmere 17,0 14,0 17,0 12,6 23,0 obnašanje po kaznivem dejanju 43,4 55,0 46,5 42,6 42,5 druge okoliščine 2,0 2,2 1,* 2,0 2,0 skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Pri olajševalnih okoliščinah opazimo, da se vr- atijo glede na število navedb takole: 1. obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju (44 %) 2. storilčevo prejšnje življenje (20 %) 3. storilčeve osebne razmere (17 %) 4. stopnja kazenske odgovornosti (12 #). Prva navedba je na istem mestu (prvem) pri vseh štirih raziskovanih kaznivih dejanjih. Storilčevo prejšnje življenje, njegove osebne razmere in stopnja kazenske odgovornosti pa so na različnih mestih pri posameznih kaznivih dejanjih. Pri hudi telesni poškodbi se stopnja kazenske odgovornosti pojavi celo na drugem mestu, pri veliki tatvini pa na tretjem. Storilčevo prejšnje življenje je na drugem mestu pri obeh vrstah tatvin in na tretjem mestu pri hudi telesni poškodbi in poneverbi. Osebne razmere so na drugem mestu pri poneverbah in na tretjem mestu pri tatvini. Navedba o storilčevem obnašanju prekaša po številnosti vse druge za dvakrat. Vse preostale tri navedbe se v odstotkih med seboj tako malo razlikujejo, da je njihova uvrstitev bržčas docela slučajna. Vsekakor si ne moremo dovoliti nobenih sklepov v zvezi z vprašanjem, ali kateri izmed kriterijev pri posameznem kaznivem dejanju dobiva večjo težo. Struktura obteževalnih okoliščin po kaznivih dejanjih, ki so bila obsežena z anketo v smislu čl. 58 KZ Kazniva dejanja Obteževalne okoliščine Skupaj čl. 141/1 čl. 249 čl. 250 čl. 522/1 KZ KZ KZ KZ absolutno stopnja kazenske odgo- vornosti 428 76 259 82 51 nagibi 55 5 7 6 17 teža kaznivega dejanja 400 19 255 49 97 okoliščina dejanja 82 21 58 25 - prejšnje življenje 659 42 422 105 70 osebne razmere obnašanje po kaznivem 7 7 * dejanju 46 1 54 2 9 druge okoliščine 159 15 128 8 10 Skupaj 1.794 175 1.110 275 254 Kazniva dejanja Obteževalne okoliščine čl. čl. cl. čl. Skupaj 141/1 249 250 322/1 KZ KZ KZ KZ Struktura v % stopnja kazenske odgo- vornosti 24,0 43,5 21,6 29,8 13,2 nagibi 1,8 1,7 0,6 2,2 7,2 teža kaznivega dejanja 22,2 10,8 21,2 17,8 41,5 okoliščina dejanja 4,6 12,0 3,4 8,4 - prejšnje življenje 35,6 24,0 38,0 58,2 30,0 osebne razmere obnašanje po kaznivem 0,4 0,6 ~ — dejanju 2,5 0,6 3,1 0,7 3,8 druge okoliščine 8,9 7,4 11,5 2,9 4,3 skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Tudi med obteževalnimi okoliščinami najdemo tri kriterije, ki zajemajo več kot 80 % vseh navedb. To so: 1. storilčevo prejšnje življenje (56 %) 2. stopnja kazenske odgovornosti (24 %) 5. stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine (22 %). Storilčevo prejšnje življenje se po številnosti navedb pojavlja na prvem mestu pri kaznivih dejanjih tatvine in velike tatvine, pri hudi telesni poškodbi in poneverbi pa na drugem mestu. Stopnja kazenske odgovornosti je na prvem mestu pri hudi telesni poškodbi, na drugem mestu pri tatvini in veliki tatvini, pri poneverbi pa na tretjem mestu. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine je na prvem mestu pri poneverbi, pri preostalih treh kaznivih dejanjih pa je na tretjem mestu. Pestrost je torej med obteževalnimi okoliščinami nekoliko večja, to pa pomeni tudi, da je stereotipizacija tu nekoliko manjša. Dejstvo, da je pri hudi telesni poškodbi na prvem mestu stop- nja kazenske odgovornosti, pri obeh vrstah tatvine storilčevo prejšnje življenje in pri poneverbi teža storjene poneverbe, ni nesmiselno, će imamo pred očmi naravo teh vrst kaznivih dejanj. Kaže torej že na prvi pogled, da je navajanje obteževalnih okoliščin in s tem verjetno tudi njihovo resnično upoštevanje precej bolj resno kot pri olajševalnih o koliščinah. Ro tem uvodnem splošnem pregledu olajševalnih in obteževalnih okoliščin po kriterijih iz Čl. 38 KZ prehajamo na nadrobnejšo analizo posameznih kriterijev in navedb, ki bi sodile v okvir posameznega kriterija. A. Stopnja kazenske odgovornosti Na prvi pogled se zdi povsem jasno, kaj naj bi pomenila stopnja kazenske odgovornosti. Tudi v naši teoriji"^ ni spora o tem, da sta prištevnost in krivda v svoji najožji obliki samo eden izmed pogojev za obstoj kaznivega dejanja. Ti dve sestavini kazenske odgovornosti pa se lahko stopnjujeta in to stopnjevanje naj bi upoštevali pri odmeri kazni, hedtera ko sta Srzentič in Stajič nekoliko previdna - v oklepaju navajata za orimer samo stopnjevanje 17 med direktnim in eventualnim naklepom - pa Tahović in Frank dopuščata upoštevanje prav vseh okoliščin, ki bi lab ko vplivale na stopnjo prištevnosti oziroma krivde. Tako bi po Tahoviču poleg bistveno zmanjšane prištevnosti morali upoštevati tudi vsakršno drugačno odmikanje od normalne ga duševnega življenja, zakaj vse nianse in aberacije od Srzentič - Stajič: Krivično pravo FNRJ. Beograd 1961, str. 307 in nasl. Tahović: Krivično pravo, Opšti deo. Beograd 1961, str. 320 in nasl. Frank: Teorija kaznenog prava, Opći dio. Zagreb 1955* ^ Srzentič - Stajič: Krivično pravo FNRJ, Opšti deo. Beograd 1961, str. 311. normalnega vplivajo na kvaliteto prištevnosti. Isto velja tudi za krivdo. Razen stopenj, ki so naštete v kazenskem zakoniku, "obstajajo mnoge nianse v kvaliteti psihičnih odnosov storilca do dejanja ..., ki lahko tudi vplivajo na stopnjo kazenske odgovornosti in jih je zato treba upošte- 1 R vati pri odmeri kazni." Frank je v tem pogledu še jasnej ši, ko pravi: "Okoliščine, ki so odločilne za stopnjevanje krivde, so izven omenjenih pogojev in oblik krivde. Z njimi razširjamo krivdo in ugotavljanje odgovornosti na socialno in družbeno osebnost storilca. Kadar so podani pri-števnost, naklep ali malomarnost, je podana tudi odgovornost, toda za velikost krivde so odločilne še druge okoliščine moralne in družbene narave, ki so obenem faktorji storilčeve osebnosti". Potem pa nadaljuje: "Prištevnost, naklep ali malomarnost so zadostni podatki za rešitev vpra sanja, ali obstaja kaznivo dejanje ali ne, niso pa to zadostni podatki za določitev kazni za posamezno dejanje. Poleg njih kot stalnih elementov krivde so potrebni še spremenljivi elementi, da bi bila kazen upravičena. Te do neke mere stranske okoliščine omogočajo sodišču, da spreme ni kazen, ki je za posamezno kaznivo dejanje predpisana v zakoniku, v zasluženo kazen. Po zamisli zakonodajalca pripada subjektivnosti dejanja vloga regulatorja pri odmeri kazni".^ Pregledovanje in poskus razvrstitve okoliščin, ki so jih sodišča navajala v obrazložitvah sodb, v skupine iz čl. 38 KZ pa kljub temu prinaša vrsto težav in dvomov praktične in načelne narave. Ne glede na že prej izraženo rezervo nam je ta razvrstitev lahko izhodišče, saj obsega prav vse navedbe, ki bi utegnile imeti kakšno zvezo s prištevnost jo oziroma krivdo. Ko izločimo sicer maloštevilne Tahovič, op.cit., str. 332 -555-19 Frank, op.cit., str. 232. navedbe, ki ao očitno nesporne, kot n.pr. zmanjšana pri-števnost, duševna (živčna) bolezen, defektnost, nizka stopnja kazenske odgovornosti in podobno, nam ostane še veliko nejasnih okoliščin tako med olajševalnimi kot tudi med ob-teževalnimi okoliščinami. a) Prištevnost Po našem kazenskem pravu pomeni prištevnost, da se je storilec v trenutku, ko je izvrševal kaznivo dejanje, zavedal njegovega pomena in da je imel v oblasti svoje ravnanje. Splošna predpostavka je, da ima takšne sposobnosti praviloma vsak človek in jih zaradi tega ni treba dokazovati. Predpostavljamo zmožnost presoje o pomenu dejanja in zmožnost samoobvladovanja lahko izključuje ali omejuje le kakšna duševna bolezen, motnja ali duševna zaostalost, to pa je treba dokazovati. Ob predpostavki, da storilec ni duševno bolan, moten ali zaostal, pa ostaja vendarle odprto vprašanje, v kolikšni meri se je posameznik zavedal pomena svojega dejanja oziroma do katere mere je mogel sebe obvladovati. Ti dve zmožnosti 3ta verjetno pri vsakem človeku drugačni in zraven še odvisni od danega položaja, v katerem se je posameznik znašel. V splošnem lahko rečemo, da se ti dve zmožnosti pri človeški vrsti raztezata od najvišjih stopenj" osveščenosti in samoobvladanosti prek vmesnih stopenj tja do primitivnih, nerazgledanih, topih, neobvladanih, a še vedno duševno normalnih (vsaj ne bolezenskih) stanj. V tem smislu bi toi’ej sodile med podatke za oceno stopnje prištevnosti te-le navedbe, ki so jih sodišča vzela za olajševalne okoliščine: mlad (585 navedb), vinjen oziroma alkoholik (64 navedb), star (54 navedb), zapeljan (52 navedb), primitiven, nerazgledan, nezrel, nepismen, neizkušen, labilen (29 navedb) in pomanjkljivo vzgojen (44 navedb). Medtem ko najdemo navedbe o mladosti, alkoholizmu in starosti pri vseh štirih raziskovanih kaznivih dejanjih, najdemo navedbe o primitivnosti, nezrelosti ipd. le pri veliki tatvini in poneverbi. Izmed tukaj naštetih navedb jih odpade največ, kar 52 %, na mladost. Po številnosti naslednji navedbi (iz-zvanost in alkoholizem) obsedata le še po 9 %• 0 mladosti kot olajševalni okoliščini smo svoje mnenje povedali že prej, ko smo ugotovili, da naša sodišča premalo upoštevajo spoznanja domačih in tujih kriminoloških raziskovanj. Zgodnji začetek kriminalne dejavnosti, zlasti na področju premoženjske kriminalitete, daje izredno slabo prognozo za nadaljnji storilčev razvoj. Razburjenost in razdraženost se pojavljata v nekaterih primerih kot izrecno navedeni okoliščini, ki dovoljujeta omilitev ali celo odpustitev kazni, oziroma se pojavljata kot privilegatorna elementa zakonskega dejanskega stana. Sodeč po tem, afekt po intenciji našega zakonodajalca ne bi sodil med tista biološka stanja, ki so temelj zmanjšane prištevnosti ali neprištevnosti. Pri odmeri kazni pa seveda ni zadržka, da se afekt ne bi morsel upoštevati kot kazalec za stopnjo kazenske odgovornosti. Zaradi tega sodimo, da upravičeno uvrščamo sem tudi navedbe, kot so: izzvan, razburjen, razdražen. Te navedbe se seveda v večjem številu pojavljajo samo pri čl. 141 KZ (izzvanost 66 navedb in razburjenost 43 navedb). Med olajševalnimi okoliščinami ostaja odprtih nekaj navedb. Sem sodi najprej vinjenost, ne zato, ker ne bi načeloma spadala med okoliščine, ki določajo stopnjo kazenske odgovornosti, temveč zato, ker se pojavlja hkrati kot olajševalna in kot obteževalna okoliščina. To samo po sebi seveda prav tako ni nemogoče, vprašanje pa je, ali je res v pretežni večini upravičeno navajati alkoholizem in vinjenost kot olajševalne okoliščine. Druga dvomljiva navedba je zapeljanost, ki se pojavlja pri vseh, zlasti pa pri premoženjskih kaznivih dejanjih kot olajševalna okoliščina. Če zapeljanost sploh sodi h kazenski odgovornosti,potem sodi samo v primerih, kadar je šlo za sugestibilno oseoo, ki se zaradi mladosti, primitivnosti, naivnosti itd. ni v zadostni meri zavedala pomena svojega dejanja ali pa ni imela v zadostni meri sposobnosti samostojnega ravnanja. Podobne narave .je tudi navedba o lahkomiselnosti, pri tem pa je treba povedati, da se ta navedba (skrajna lahkomiselnost) včasih pojavi tudi kot obteževalna okoliščina. Končno sta v tem okviru dvomljivi tudi navedbi o pomankljivi vzgoji oziroma o pomanjkljivi strokovni usposobljenosti. Čeprav je res, da je pomanjkljiva vzgoja samo drug izraz za to, da storilec ni imel priložnosti pridobiti si pravih odnosov do moralnih in etičnih vrednot, se zdi, da bi šli predaleč, če bi tudi to prištevali h kazenski odgovornosti. Kar zadeva olajševalne okoliščine, ki se tičejo prištevnosti, na videz ni večjih problemov. Drugače je, ko se povprašamo o obteževalnih okoliščinah, ki bi sodile v okvir prištevnosti. Zaustavimo se že pri vprašanju, kaj bi sploh lahko sodilo med okoliščine, ki bi kazale na večjo stopnjo prištevnosti. Zdi se, da bi mogli sem Šteti edinole takšna stanja in takšne osebne lastnosti storilca, ki potrjujejo njegovo večjo sposobnost za razumevanje in presojanje in za samoobvladovanje. Toda če tako postavimo vprašanje, ali nismo že zašli s področja prištevnosti na področje krivde, in sicer pojmovane normativistično? Ali se v takšnem primeru ne bi spraševali o tem, kako bi posameznik glede na stopnjo svoje izobrazbe, družbeni položaj itd. moral ravnati, kaj od njega pričakujemo, in ker ni tako ravnal, mu to očitamo in ga grajamo. Pregled naših seznamov pokaže, da je takšnih navedb zelo malo - vsega skupaj 16 in od tega največ pri čl. 522 KZ. Očitno je torej, da si je na področju prištevnosti obteževalne okoliščine že pojmovno težko zamisliti. b) Krivda Kakor v zvezi s prištevnostjo tako smo tudi v zvezi s krivdo zbrali vse navedbe, ki bi utesnile imeti z njo kakšno zvezo. Po psihološki teoriji krivde, ki jo v pretežni meri sprejema tudi naš kazenski zakonik, je krivda psihično razmerje storilca do storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v naklepu ali v malomarnosti. Krivda je seveda pojem z moralno-etično vsebino, saj razglasitev storilca za krivega pomeni očitek, da je ravnal v nasprotju s svojimi človeškimi in družbenimi dolžnostmi. Toda do tega očitka sodišče ne pride na podlagi vrednostne ocene o storilčevih spodbudah, nagibih, o njegovih takšnih ali drugačnih osebnostnih lastnostih, temveč na podlagi ugotovitve, da je storilec ravnal naklepno oziroma iz malomarnosti. Ko gre za ugotovitev, ali je podano kaznivo dejanje ali ne, se pojavlja krivda samo kot tehničen pojem ali še bolje kot metoda za ugotavljanje dejstev, ki šele dovoljujejo vrednostno sodbo - razglasitev storilca za krivepja. Ugotoviti je namreč treba, ali se je storilec zavedal zakonskih znakov kaznivega dejanja, posledice ali njene možnosti in vzročne zveze in ali je posledico hotel, vanjo privolil ali lahkomiselno mislil, da ne bo nastala (nezavestno malomarnost puščam ob strani, ker gre za drugačen problem). Vse to pa seveda ni moralno, temveč tehnično vprašanje. Tudi kot tehnično vprašanje je dovolj težko, saj zakon nalaga sodišču, naj ugotovi zs nazaj iz spleta spremljajočih okoliščin, izjav prič ipd., ali ae je storilec vsega zahtevanega zavedal in to tudi hotel oziroma dopuščal, Če v okviru ugotavljanja o obstoju kaznivega dejanja krivdo tako pojmujemo kot je spredaj nakazano, pa lahko ostane še dovolj okoliščin, ki vplivajo na njono stopnjevanje v okviru odmere kazni. V naši raziskavi se Je pokazalo, da Je nekaj navedb, ki so tudi terminološko v najtesnejši zvezi s stopnjami krivde, kakor jih navaja kazenski zakonik (naklep, malomarnost., iniciator, spodbudnik dejanja Ipd.). Ko smo te navedbe izločili, je ostalo dosti navedb, ki so v zvezi z načinom storitve ali pa označujejo storilčeve osebne lastnosti ali pa so kombinacija obeh hkrati s poudarkom na storilcu, kot negativni osebnosti. V prvo skupino štejemo navedbe o načinu storitve: drznem, rafiniranem, načrtnem, premišljenem, sistematičnem, vztrajnem, trdovratnem itd. V teh primerih bi bilo po naši sodbi dvomljivo šteti način storitve med objektivne okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Menimo, da so sodišča hotela s takšnimi navedbami označiti predvsem storilčevo osebnost. Te okoliščine obsegajo 16 % vseh navedb o stopnji kazenske odgovornosti med obteževalnimi okoliščinami. Drugo skupino sestavljajo tiste navedbe, ki so neposredna označba storilca z moralnega stališča. Sera sodijo zlasti: surovost, brezobzirnost, zahrbtnost, objestnost, neiskrenost, izprijenost, lakomnost, prekanjenost, nečastno življenje, nemoralnost, lažnivost, zakrknjenost, delomrznost, klateštvo, prostitucija, alkoholizem, nagnjenost k lahkotnemu življenju in podobno. Te navedbe zajemajo kar 42 % vseh tistih, ki smo Jih uvrstili v kategorijo "stopnja kazenske odgovornosti". Tudi tretja Bkupina navedb, ki zajema zlorabo zaupanja, izkoriščanje nemoči ali nebogljenosti oškodovanca in podobno, kaže predvsem na negativno moralno podobo storilca. Te navedbe zajemajo 30 % vseh navedD o stopnji kazenske odgovornosti v okviru obteževalnih okoliščin. Ko smo iskali olajševalne čkoliščine, ki bi sodile v okvir krivde in njenega stopnjevanja, jih tako rekoč nismo našli. Vse, kar smo našli, je: sokrivda (ena navedba), to pa bi verjetno lahko uvrstili tudi med izzvanost ali pa vso izzvanost med sokrivdo; dalje navedbo pomagač s podrejeno vlogo (tri navedbe), pri tem pa je vprašanje ali je pomoč milejša oblika udeležbe zaradi milejše oblike krivde ali zaradi manj pomembne objektivne storitve. Ugotovili smo torej lahko, da najdemo v praksi sodišč veliko olajševalnih okoliščin, ki se tičejo prištev-nosti, in da si je obteževalne okoliščine v tem okviru spleti težko zamisliti. V zvezi s krivdo smo ugotovili obrnjen položaj - veliko obteževalnih okoliščin, medtem ko je o-lajševalnih manj že zaradi narave stvari. Prednja izvajanja odpirajo nekaj problemov, v prvi vrati pa vprašanje, kaj sploh sodi v okvir pojma kazenske odgovornosti. Ni dvoma, da je sodna praksa, zavestno ali ne, sprejela že prej navedeno stališče prof. Franka, po katerem šele upoštevanje prav vseh spremljevalnih okoliščin omogoči sodišču, da spremeni po zakonu predpisano kazen v zasluženo kazen. Kakor je Frankovo stališče sicer zapeljivo, pa želimo vendarle opozoriti na nekatere nevarnosti. Pojem kazenske odgovornosti je namreč silno majhen izseček človekove osebnosti, omejen celo na trenutek storitve kaznivega dejanja. Odločilen je samo za rešitev vprašanja, ali je podano kaznivo dejanje ali ne. Vsako razširjanje tega pojma čez meje, ki jih določa kazenski zakonik, bi utegnilo voditi v sentimentalno sodstvo, ki vse razume in odpuščs, ali pa v moralizatorsko sodBtvo, ki ne sodi in kaznuje zaradi storjenega kaznivega dejanja, temveč zaradi tega, ker je storilec moralno zavržen človek. Po naši sodbi bi bilo bolj smotrno pustiti pojmu kazenske odgovornosti njegov ožji pomen, kot to zamišljata tudi Srzentič in Stajič, in sicer tako pri ugotavljanju, ali je podano kaznivo dejanje ali ne, kot tudi v okviru odmere kazni. To pa bi zahtevalo uvedbo novega kriterija med tiste, ki so že navedeni v cl. 38 KZ. Ta novi kriterij naj bi zajemal vse podatke o storilčevi osebnosti. Zdi se, da bi to imelo nekatere pomembne prednosti. Najprej bi se spoznavanje storilčeve osebnosti, vsaj v manjši meri kot doslej, omejevalo pretežno na tiste okoliščine, ki naj sodišču odgovorijo na vprašanje "koliko povračilne kazni je storilec zasluzil". Izločeni iz pojma kazenske odgovornosti bi podatki o storilčevi osebnosti bolj pripovedovali o tem, katera kazenska sankcija bi bila potrebna za njegovo reso- cializacijo. 0 tem, kako sta pojma kazenske odgovornosti m zaslužene kazni med seboj povezana, drug drugemu pogoj, nam med drugim priča tudi že navedeno Frankovo stališče. Sodobno kazensko pravo in za njim stoječa kriminalna politika seveda ne moreta povsem spregledati kriterija zaslužene kazni, vendar pa gs morata vedno bolj dopolnjevati s kriterijem "po potrebi", in sicer po potrebi za varstvo družbe in resocializacijo storilca. Stopnja kazenske odgovornosti v ožjem pomenu (zakonsko določene stopnje prištevnosti in krivde) naj skupaj z oceno o objektivni teži in družbeni nevarnosti kaznivega dejanja odgovarja na vprašanje, koliko je storilec zaslužil (generalna in specialna prevencija), podatki o storilčevi osebnosti pa na vprašanje, kaj mu je potrebno za resocializacijo. Predloženo ožje pojmovanje kazenske odgovornosti se zdi upravičeno tudi s stališča krivde, saj koncepcijo o "krivdi iz načina življenja" (LebensfUhrungsschuld) ali o krivdi na podlagi značaja (Charakterschuld) ali na podlagi 20 ocene (ocenočnaja vina) nikakor niso sprejemljive. Tudi vsako drugačno razširjanje krivde izven okvirov naklepa ali 20 20 0 prvih dveh teorijah dobi lahko bralec informacije v sestavku Maklecova: Vračunljuvost, krivda, nevarnost. ZZR XVI, Ljubljana 1940. Tako imenovano ocenjevalno pojmovanje krivde je v sovjetskem kazenskem pravu posebno avtoritativno zastopal Višinski. Krivda je po tem pojmovanju negativna vrednostna sodba o storilcu, ki si jo ustvari sodišče na podlagi ocene podatkov o njegovem prejšnjem življenju, odnosu do sovjetske oblasti, okolju, v katerem živi itd. Očitno je šlo za teorijo, ki naj bi opravičila tedanjo nezakonito in samovoljno prakso organov kazenskega pregona. Prav tako očitno je, da je slo za normativisticno pojmovanje krivde v njegovi skrajni varianti, čeprav so privrženci pojmovanja "ocenočnaja vina" normativiste obenem najostreje kritizirali. Glej o tem tudi: Piontkovskij, Čhikvadze: Ukreplenie sociali-stičeskoj zakonnosti i nekotorije voprosy teorie sovet-skogo ugolovnogo prava i processa. Jovetskoe gosudarstvo 1 pravo 1956/4. Bavcon: Utrjevanje zakonitosti in pravna znanost v •Sovjetski zvezi. Pravnik, 1. XI., 1996, št. 9-10. malomarnosti je zelo tvegano. Upoštevanje spodbud, motivov, nagnjenj, storilčevih osebnih lastnosti itd. utegne odločilno vplivati na vprašanje, ali je obtoženec kaznivo dejanje, ki se mu očita, sploh storil ali ne. Ob dejstvu, da človeku za nazaj ne moremo pogledati v duševnost, bi se u-tegnile pri upoštevanju omenjenih podatkov kaj lahko poroditi tudi razne predpostavke, ki bi bile docela neutemeljene. Gre torej v skrajni posledici za varovanje človekovih pravic in svoboščin, ki jih kazensko pravo ščiti z načelom domneve nedolžnosti, z načelom "in dubio pro reo" ipd. Razširjanje ocene o krivdi na spremljevalne okoliščine izven neposredne zavesti in volje storilca bi lahko sprevrglo kazensko sodstvo v brezplodno zgražanje in moraliziranje. Ob takšnem razširjanju pojma krivde bi kazensko sodstvo ne sodilo več kaznivih dejanj po načelih klasične in neoklasične šole niti ne bi sodilo nevarnim storilcem kaznivih dejanj po načelih pozitivistične šole. Postalo bi pa sterilen moralizator, ki sodi in kaznuje zato, ker je nekdo izprijen, lakomen, prekanjen, nemoralen ali zakrknjen. Videli smo, da je takšnih in podobnih navedb v sodbah naših sodišč presenetljivo mnogo, vse pa praviloma izražajo negativno moralno sodbo o storilcu. Po naši sodbi takšnih navedb nikakor ne gre uvrščati v kriterij "stopnja kazenske odgovornosti". Če bi to storili, bi nedopustno razširili pojem kazenske odgovornosti, in to tudi v primeru, ko bi šlo le za merjenje stopnje že ugotovljene kazenske odgovornosti. Razen tega pa moramo poudariti, da je t-odobna kriminologija dokazala, da posameznikove delinkventnosti ne gre pripisovati njegovi zlobnosti, pokvarjenosti in drugim njegovim morebitnim negativnim moralnim lastnostim, ki so tudi same, tako kot delinkventnost, produkt mnogo globljih osebnostnih in socialnih mehanizmov. Vzemimo, da so prej naštete negativne človeške lastnosti posledica in izraz motene osebnostne strukture, katere bistvena lastnost je med drugim ta, da na kazen ne reagira oziroma, da reagira tako, da postane še bolj antisocialna. Ce štejemo v takšnem primeru navedene lastnosti za obteževalne, to pa ima seveda za posledico izrek strožje kazni, smo s tem storili nekaj vsaj povsem nekoristnega, če že ne prav škodijivega .za varstvo družbe in za resocializacijo posameznika. Vse okoliščine, ki so se pokazale v zvezi s pri-števnostjo kot olajševalne, v zvezi s krivdo pa kot obteževalne, so očitno v najtesnejši zvezi s storilčevo osebnostjo. Kot je bilo že pravkar povedano, te okoliščine po naši sodbi ne sodijo v okvir pojma kazenske odgovornosti, saj nič ne povedo o storilčevi prištevnosti niti o tem, ali se je zavedal znakov kaznivega dejanja in ga hotel ali dopuščal. Razen tega v tem okviru odmikajo sodišča od njihove poglavitne naloge na spolzko področje sterilnega moraliziranja. Spoznanje o storilčevih negativnih značajskih lastnostih pač ne bi smelo biti predmet zgražanja in moralnega obsojanja, lahko pa ima pomen v strokovni obdelavi psihiatrov, psihologov, pedagogov in socialnih delavcev. Te lastnosti se lahko strokovnim delavcem pokažejo kot simptomi določenih osebnostnih motenj in nakazujejo primerno ravna- . nje s prizadetim. (To je seveda lahko tudi kaznovalne narave). Kakor hitro pa pridejo te lastnosti v roke laika,se mora vse skupaj izpriditi v prazno moraliziranje, ki je praktično brez pomena za varovanje družbe in za resociali-21 zacijo storilca. Ugotovitve o značajskih lastnostih storilca kaznivega dejanja očitno ne sodijo tudi v nobeno drugo skupino okoliščin, ki jih našteva čl. 58 KZ. Zastavlja se vprašanje, ali je torej praksa kriterije iz čl. 58 KZ obogatila in ali to zahteva morda dopolnitev tega člena. Po pogostosti tistih navedb med obteževalnimi okoliščinami, ki Temu stališču oporeka Petar Gvozdić v članku: Marginalije uz Peto savjetovanje Jugoslavenskog udruženja za krivično pravo i kriminologiju. Naša zakonitost, 1. XXI. 1967, št. 4 in 5. se tičejo označbe storilčevih značajskih lastnosti (80 % vseh navedb), bi lahko sodili, da je praksa kriterije iz čl. 38 obogatila in da bi kazalo dodati še kriterij "lastnosti storilčeve osebnosti". Pri tem pa obstaja nevarnost, da bi ostali na ravni moraliziranja, tudi če teh lastnosti ne bi vrednotili kot kriterije za določitev stopnje kazenske odgovornosti. Ta nevarnost bi odpadla le v primeru, če bi večje število negativnih značajskih lastnosti ali njihovo večjo intenzivnost pri posameznem storilcu sodišča jemala kot opozorilo in napotilo, da se bo treba posvetovati s strokovnjaki glede izbire primerne sankcije. Iz vsega povedanega torej izhaja naše mnenje, da bi bilo ob današnjem sistemu našega kazenskega prava primerneje pojmovati kazensko odgovornost ožje tudi tedaj kadar gre le za odmero kazni. Prepričanje, da moralno lepše ali grše storilčeve osebne in značajske lastnosti znižujejo ali zvišujejo njegovo kazensko odgovornost, ima lahko za posledico edinole milejše ali strožje kaznovanje. Ugotavljanje teh lastnosti izven pojma kazenske odgovornosti bi utegnilo imeti za posledico razmišljanje o tem, ali je treba za duševno motenega ali primitivnega človeka res v vsakem primeru izreči le milejšo kazen ali pa morda v našem kazenskem zakoniku le najdemo tudi takšen primernejši ukrep za konkretnega storilca. Isto velja tudi za nasprotni primer, ko sodišče ugotovi negativne osebne lastnosti. Tudi v teh primerih ni vselej najbolj pametno in koristno zaradi moralnega zgražanja izreči edinole strožjo kazen. B. Nagibi Nagibom ali motivom, iz katerih je kdo storil kaznivo dejanje, posvečata kazenskopravna in kriminološka literatura že dolgo precejšnjo pozornost. Najprej je bila ta pozornost usmerjena predvsem na vprašanje, ali je nagib moralno zavržen, indiferenten ali celo moralno pozitiven. Zato tudi trdi Frank: "kolikor bolj je spodbuda, motiv v moralnem pogledu manj vreden, toliko hujša mora biti kazen"22. Ob teh razmišljanjih so nekateri kazenskopravni teoretiki motiv všteli med elemente krivde in temu je n.pr. v Franciji sledila tudi praksa.2^ Seveda je to .v Franciji mogoče tudi zato, ker ta država ne pozna niti v teoriji niti v zakonodaji tako precizno določenih elementov, ki sestavljajo krivdo, kot je to primer v večini drugih evropskih kazenskih zakonikov. Z uvrstitvijo nagiba med elemente krivde se uveljavlja v kazenskem pravu merilo, ki ima izrazito moralno -etično naravo, pravita Dolenc in Maklecov. Hkrati pa opozarjata, da etični moment ni edino merilo, ki je odločilno za kvalifikacijo kaznivih dejanj. Tudi sicer spoštovanja vreden nagib načelno ne izključuje kaznivosti. "Tudi človek plemenitega mišljenja in dobrega značaja more včasih podleči slabemu nagibu in nasprotno ravna hudoben človek v iz- 04. vestnih primerih iz poštenih nagibov" Spričo tega je seveda prav, da nagibi niso eden izmed elementov, ki sestavljajo krivdo v našem kazenskem pravu, ampak le eden izmed kriterijev, ki lahko vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije. Tako torej nagibi in motivi ohranjajo svoj pomen v sodobnem kazenskem pravu, vendar pa ne več samo s stališča njihove zavržnosti ali nezavržno-sti. Ugotovitev o tem, kakšni nagibi so gnali storilca v storitev kaznivega dejanja, je pomembna predvsem zato, ker lahko sodišču marsikaj pove o stopnji njegove nevarnosti, o pritiskih ožjega in širšega okolja, o intenzivnosti njegovih osebnostnih motenj itd. S tem pa lahko raziskovanje sto- 22 Frank, op.cit., str. 252. 2-5 Bouzat Pierre: Traite de droit penal et de criminoloeie Tome I, Paris 1963. Dolenc - Maklecov: Sistem celokupnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1934, str. 120 - 21 rilčevih nagibov prispeva k pravilni izbiri in odmeri kazenske sankcije. Glede nagibov nastaja tudi vprašanje, ali moramo razločevati nagibe in neposredni povod ali pa morebiti to razločevanje ni pomembno. Pri izbiri tistih okoliščin, ki smo jih uvrstili med nagibe, smo poskušali vzeti kar najširši kriterij in nismo ločili neposrednega povoda od nagiba. Tega ob skopih navedbah o olajševalnih in obteže-valnih okoliščinah niti nismo mogli storiti. Zato se seveda nismo mogli niti dotakniti zanimivega kriminološkega problema o tistem povodu, ki utegne sprožiti nakopičene pritiske, stiske in delinkventne potence v kaznivo deja- 25 nje (Auslflsungsproblem in Entwicklungsproblem) . V seznamih in razvrstitvah navedenih okoliščin smo našli le zelo malo navedb - komaj 5^ med olajševalnimi in 33 med obteževalnimi okoliščinami - ki bi kazale na to, da so se sodišča potrudila odkriti nagibe, iz katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Morebiti pa je temu krivo tudi to, da smo zaradi formulacije kakšno navedbo, ki naj bi po sodnikovem mnenju povedala kaj o nagibu, uvrstili v kakšno drugo skupino. Naj bo že kakorkoli, nespremenjeno ostane dejstvo, da motivu ali nagibu posvečajo sodišča majhno pozornost. Če bi jih to vprašanje bolj zanimalo, ni dvoma, da bi svoje ugotovitve tudi jasneje, precizneje in določneje formulirala. Številnost navedb po vutah in po frekvencah pri osebnostnih lastnostih upravičuje prednjo trditev. Po vrstah in po gostoti navedb se pojavljajo na- Tako vidimo, da je spoznanje kriminoloških raziskovanj - da je treba razločevati "Auslflsungsproblem" in "Entwicklungsproblem" - v soglasju z ljudsko modrostjo, ki je svojo milijonkratno izkušnjo izrazila v dveh pregovorih: "Priložnost dela tatu" in "Jabolko ne pade daleč od drevesa". Med njima ni protislovja, saj se nanašata na različne probleme. (Seelig: Lehrbuch der Kriminologie, 2. izdaja, Graz 1951, str. 162) gibi v približno enakem številu pri olajševalnih in pri obteževalnih okoliščinah. Med olajševalnimi okoliščinami nastopa nagib v največjem številu primerov v obliki stiske (50 %). Sodišča so v več primerih upoštevala, da se je storilec znašel v težavah glede preživljanja sebe in svoje družine. Druge okoliščine v zvezi z nagibi smo našli v tako neznatnem številu, da jih ne kaže posebej obravnavati. Nagibi se tudi dokaj redko pojavijo med obteže-valnimi okoliščinami. Še največkrat so se sodišča o nagibu izrazila v negativni obliki, češ da storilec ni imel potrebe krasti ali poneverjati, ker je dobro zaslužil (50 %). Na drugem mestu po številu navedb je ugotovitev, da je storilec kradel ali poneverjal zaradi popivanja ali veseljačenja (10 navedb). Končno se štirikrat pojavi tudi izjava, da je storilec ravnal iz nizkotnih ali zavržnih nagibov. G. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine S tem kriterijem nalaga zakonodajalec sodiščem dolžnost, da v vsakem posameznem primeru ocenijo, v kolikšni meri je bila napadena dobrina, ki jo kazenski zakonik varuje, ogrožena oziroma poškodovana. Tu mora priti torej do izraza objektivna teža in družbena nevarnost konkretne- Of. ga kaznivega dejanja. Poglobitev v ta pojem pove, da gre predvsem za vprašanje, ali je imela poškodba hujše posledice pri kaznivem dejanju iz čl. 141/1 oziroma kolikšna je vrednost, vrsta, narava ukradenega ali poneverjenega premoženja. Pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe najdemo med olajševalnimi okoliščinami izjavo, da poškodba ni imela hujših posledic (48 navedb). Pri omenjenih premoženjskih kaznivih dejanjih je najštevilnejša navedba med Glej tudi Srzentič - Stajič, cit. delo, str. 509 in naal., Tahovič, cit. delo, str. 550 in nasl. olajševalnimi okoliščinami "neznatna teža dejanja" ali pa "majhna vrednost ukradene stvari" ali "majhen znesek" poneverjenega denarja (189 navedb). Razen tega najdemo še v manjšem številu navedbe o tem, da ni bilo posledic ali škode. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine se kot obteževalna okoliščina pojavlja večkrat, tako po številu navedb kot tudi po njihovi gostoti (skupaj 400 navedb). Največkrat naletimo na navedbo, da je bilo napadeno družbeno premoženje (64 % navedb), v manj številnih primerih pa še na "veliko vrednost" (18 %) in druge navedbe,ki kažejo na težo kaznivega dejanja. Prva raziskava o sodni odmeri kazni je pokazala, da imata vrednost in vrsta napadenega premoženja razmeroma močan vpliv na odmero kazni. Pokazalo se je, da je pri kaznivih dejanjih zoper premoženje kaznovalna politika vezana na standarde. Tatvine koles, žepne tatvine, tatvine denarja pod ali nad 20.000 st.din in podobno so kriteriji, ki določajo standarde. Pri tem je bolj ali manj brez pomena, ali je bilo napadeno družbeno ali zasebno premoženje. Problem, ki je torej v okviru kriterija "stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine" omembe in pozornosti vreden, so standardi. Za njim se namreč skriva šablonska in v bistvu neindividualizirana kaznovalna politika. Takšne kaznovalne politike seveda ne gre v celoti očitati sodiščem, saj jih k temu silijo sistem (čeprav le relativno) določenih kazni, tradicije, politika višjih sodišč, pritisk številnih predmetov, naglica in morda še kaj. Ne glede na vse to pa ostaja odprto vprašanje, ali more vzdržati kritiko sistem standardov, ki je pihava negacija načela o individualizaciji kazenskih sankcij. Č. Okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno Po prevladujočem mnenju v naši literaturi gre tu za objektivne in subjektivne okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tahovič navaja za primer: sredstva, način storitve, kraj in čas kot objektivne o-koliščine, ki so spremljale dejanja. Kot subjektivne okoliščine pa navaja razna psihična stanja, če niso bila u-poštevana že pri oceni stopnje kazenske odgovornosti. Sem bi sodili n.pr. afekti, zlasti če jih je izzval oškodovanec.2^ Srzentič in Stajic temu dodajata še razmerje med 2Q storilcem in oškodovancem. Pregled naših seznamov olajševalnih in obteže-valnih okoliščin pokaže, da se okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, le redko navajajo kot olajševalne (vsega skupaj 42 navedb). Pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe najdemo v nekaj več primerih (22) povsem neopredeljeno izjavo "okoliščine dejanja". Kakih 12-krat pa se pojavi navedba,iz katere je razvidno, da so sodišča štela za olajševalno dejstvo, da je bilo v gospodarski organizaciji na splošno nesolidno poslovanje in pomanjkanje kontrole. V tej zvezi pa je Zlatarič že pred leti izrekel mnenje, da "objektivna situacija, ki olajša izvršitev kaznivega dejanja in je v določenem pomenu večja skušnjava za omahljivce, ne more delovati olajševalno". To zato, ker ni mogoče imeti storilca,ki izrablja ugodno priložnost, za manj nevarnega, prav tako pa tudi njegovo dejanje ni zaradi tega prav nič lažje niti po svoji naravi niti glede na težo posledice. Zaradi tega predlaga Zlatarič, naj se izraba priložnosti praviloma šteje za irelevantno pri odmeri kazni, če pa se že upošteva, se lahko upošteva edinole kot obteževalna okoliščina, če je to izraz storilčeve posebne trdovratnosti oziroma intenzivnosti njegove kriminalne vo- 27 28 27 Tahovič, cit. delo, str. 330 in na3l. 28 Srzentič - Stajič, cit. delo, str. 30<) in nasl. lje.29 Zlatarićevo mnenje je seveda pravilno, če ga gledamo z ožjega stališča, ki ima pred očmi predvsem le storilca in njegovo "kriminalno voljo". To stališče pa bi zahtevalo dopolnitev, ki seveda v ničemer ne spreminja stališča o osebni odgovornosti vsakogar za lastna dejanja ne glede na to ali so ga nered in dezorganizacija v okolju k temu navajali. Zastavlja se namreč vprašanje, ali je v skladu z načelom relativne družbene pravičnosti, če odgovarja samo tisti, ki je izvršil razmeroma majhno tatvino ali poneverbo v dezorganizirani in korumpirani gospodarski organizaciji, ne pa tudi tisti, ki so za takšno stanje odgovorni. Pri tem niti nismo upoštevali včasih zelo velikih škod, ki so posledica takšnega stanja, prikazujejo pa se kot normalni gospodarski riziko ali izguba. Čeprav to vprašanje presega okvire te študije, pa ima vendarle dokaj tesno zvezo tudi s sojenjem in odmero kazni. Dejstvo, da sodišča upoštevajo in štejejo za olajševalno, če je storilec izvršil kaznivo dejanje v korumpiranem in dezorganiziranem okolju, je namreč povsem razumljivo in soglasno tudi s splošnimi pojmovanji ljudi. Sodišče, ki meni, da nima možnosti poseči v prave vzroke in okoliščine, ki so povzročile posameznikovo iztirjenje, izrazi to svoje spoznanje tako, da storilca mileje kaznuje. Razprava o tem vprašanju ni kritika dela sodišč, temveč poskus najti izhod iz položaja, ki že nasploh prizadeva skrbi in ki obenem demoralizira družbeno disciplino in moralo državljanov, pa tudi sodišča. Predvsem imajo danes sodišča glede na nove u-stavne določbe možnost opozarjati pristojne skupščine in druge organe na tiste družbene probleme, na katere naletijo ob opravljanju svoje funkcije. Med takšne probleme sodi prav gotovo tudi ugotovitev sodišča, da je v neredu Zlatarič: Krivični zakonik u praktičkoj primeri. Zagreb 1956, str. 137 - 158. iu dezorganizaciji tisto okolje, v katerem se je gibal storilec ali so se gibali storilci kaznivih dejanj. Najbrž ni treba dvomiti o pravilu, ki ga je postavil že Ferri, da je namreč kriminaliteta "posledica in simptom individualne in socialne patologije". Pri tem seveda ne gre jemati izraza "patologija" v ozkem medicinskem pomenu besede, temveč v takšnem pomenu, kakršnega daje temu izrazu sociologija negativnih družbenih pojavov. Že izpolnitev te funkcije in obveznosti bi sodiščem dala večjo moralno moč v tem smislu, da posameznikovih dejanj ne bi opravičevali z razmerami v okolju. Kakor je morda dvomljive vrednosti kazenskopravni pojem odgovornosti, pa ni prav nobenega dvoma, da nam je v splošnem nadvse potrebna krepitev osebne odgovornosti vsakega posameznega človeka. Ta je prav izrednega pomena ravno v gnilih, korumpiranih okoljih in razmerah, saj po eni strani ni težko biti pošten v urejenih razmerah, neurejene pa bi po drugi strani lahko spreminjala le visoka zavest odgovornosti pri posameznikih. Kot obteževalna okoliščina kaže ta kriterij nekoliko bolj pisano podobo, čeprav številčno ni pomemben (komaj 82 navedb). 8e največkrat naletimo na navedbe, ki so v zvezi s krajem, časom in načinom storitve (skoraj 60%). Kazen, tega smo sem uvrstili še navedbe, iz katerih izhaja, da je storilec storil kaznivo dejanje med preskusno dobo, medtem ko bi moral v zaDor, ali pa takoj po odpustu iz KPD (12 navedb). Čeprav gre tu za povratek, smo te okoliščine šteli med okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, zaradi tega, ker so navedene posebej, poleg povratka. Kot je videti, so podatki o okoliščinah, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, precej skromni, vsaj kar zadeva olajševalne oziroma obteževalne okoliščine. To seveda še ne pomeni, da sodišča teh okoliščin niso ugotavljala in upoštevala, vel,ja pa tudi tu ugotovitev, da bi prišle te okoliščine tudi v obrazložitvah sodb bolj do izraza, če bi jih sodišča resnično raziskovala in upoštevala . D. Storilčevo prejšnje življenje Literatura in praksa sta pojem storilčevega prejšnjega življenja zožili skorajda izključno na vprašanje, ali je bil že kdaj prej kaznovan. Edinole pri Franku najdemo nekoliko širšo razlago tega pojma, saj pisec opozarja na to, da "je oporečnost ali neoporečnost sama po sebi kazenskopravno brezbarvna in dobiva pomen samo v zvezi z vsem storilčevim življenjem in njegovo osebnost jo.To Frankovo stališče se zdi veliko bolj upravičeno kot pa zoževanje tega pojma edinole na predkaznovanost ali nekaznovanost. Analiza okoliščin, ki so bile navedene v obrazložitvah sodb, kaže, da se praksa vztrajno drži te ozke razlage, saj odpade 89 % vseh tovrstnih navedb na nekaznovanost med olajševalnimi okoliščinami in 95 *> na predkaznovanost med obteževalnimi okoliščinami. Navedbe, ki se tičejo sodelovanja v NOB in siceršnjega pozitivnega družbenega delovanja, zajemajo komaj 7 % navedb. Razen tega najdemo tudi navedbe o težkem življenju v mladosti in podobno. Te navedbe se sicer pojavljajo v nesorazmerno manjšem številu (komaj 4 %) kot pa navedbe o nekaznovanosti, vendar je treba nanje opozoriti, saj pričajo o tem, da se počasi veča razumevanje sodišč tudi za takšne okoliščine. Za zdaj se to razumevanje uresničuje pretežno v obliki milejšega kaznovanja. Ne glede na to pa je tukaj morda odskočna deska za razumevanje teh okoliščin v smeri izbire primerne in učinkovite sankcije. Zaradi prejšnjega težkega življenja se nam lahko kdo smili, s tem pa še ni reče- Frank, cit. delo, str. 233. no, kolikšna je njegova družbena nevarnost, in tudi ne, ali je najbolj pametno poškodbe, ki jih je na osebnosti pustilo prejšnje življenje, kompenzirati samo z milejšim kaznovanjem. Tudi kot obteževalna okoliščina se pajavlja v veliki večini primerov navedba o predkaznovanosti oziroma o kriminalni preteklosti sploh. Izven tega najdemo med navedbami le še eno skupino navedb, in sicer takšne, ki kažejo n'a negativna in antisocialna nagnjenja, ki jih je storilec pokazal v Drejšnjem življenju (5 % navedb). Glede na to, da ima navedba kake okoliščine kot obteževalne svoj učinek v strožjem kaznovanju, veljajo spredaj izrečeni pomisleki tudi tu. Niti za povratek niti za kriminalna nagnjenja ni vselej strožja kazen najboljše zdravilo. V okvir tega kriterija bi sodilo med drugim n.pr. tudi vprašanje o tem, kakšno družbo si je storilec izbral, zlasti za preživljanje prostega časa. Ta podatek seveda ne more biti relevanten pri vprašanju o krivdi, saj bi to pomenilo razširiti jo na krivdo za način življenja (Lebens-ftihrungsschuld). V okviru izbire in odmere kazenske sankcije pa postane lahko zelo pomembno vprašanje, ali se giblje storilec v kriminalnem podzemlju ali v družbi brezdelnežev, prostitutk in alkoholikov ali pa živi med normalnimi, urejenimi ljudmi. Zelo očitno je, da so takšni podatki odločilni za izdelavo prognoze storilčevega prihodnjega vedenja. Storilčevo prejšnje življenje kot eden izmed kriterijev, ki naj vplivajo na izbiro in odmero najprimernejše kazenske sankcije, obseda torej precej več kot pa samo podatke o predkaznovanosti. Teh podatkov danes sodišče po navadi nima ali pa le v zelo bornem obsegu in obliki.Zato je tudi povsem razumljivo, da se omejuje na predkaznova-nost. Ni nobenega dvoma, da bi utegnili biti podatki o storilčevem prejšnjem življenju velikega pomena, Če jih ne bi vrednotili samo s stališča "koliko je storilec zaslužil ka- zni", temveč s stališča, katera izmed po zakonu možnih sankcij bi bolj ustrezala za zavarovanje družbe in za storilčevo resocializacijo. Ob tem pa se seveda zastavlja vprašanje strokovnega in smiselnega zbiranja takšnih podatkov, saj je jasno, da ni vsak podatek dober in uporaben. Glede na to,da zdaj že obstaja večje število centrov in zavodov za socialno delo, se odpirajo za bližnjo prihodnost veliko večje možnosti za dobavo podatkov o storilčevem prejšnjem živijenju.Razen tega je treba tukaj opozoriti na novo določbo prvega odstavka čl. 160 (prej 168) ZKP, ki naroča preiskovalnemu sodniku, da si preskrbi potrebne podatke o obdolženčevi osebnosti, preden konča preiskavo. Če ob vsem tem še obstoje pomisleki, zlasti takšni, ki so v zvezi s kvaliteto poročil o obdolženčevi osebnosti, je treba povedati, da bo edinole sodelovanje med sodišči in centri za socialno delo lahko pripomoglo k boljši vsebinski in metodološki izdelavi socialne ankete. E. Storilčeve osebne razmere Ko smo razvrščali navedbe o olajševalnih in obte-ževalnih okoliščinah v skupine iz čl. 38 KZ, smo se morali povprašati, kaj ta kriterij sploh zajema, da bi ga mogli razločevati od kriterija "stopnja kazenske odgovornosti". Sr-■51 zentič in Stajič ne opredeljujeta vsebine tega kriterija, sodita pa, da je hkrati s prejšnjim storilčevim življenjem pokazovalec za to, ali je storilec moralno pokvarjen ali ne in ali se da glede na to doseči vzgojni namen kaznovanja tudi z uporabo milejše kazni. Tahović^ omenja ob razlagi tega kriterija osebne in družinske razmere, ki bi mogle pojasniti storilčevo od- Srzentić-Stajič: Krivično pravo SFRJ, Opšti deo. Beograd 1961, str. 311 ^ Tahovič: Krivično pravo, Opšti deo. Beograd 1961, str. 334 ločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje. Radovanovič^ navaja med osebnimi razmerami zlasti materialne, družinske, socialne, zdravstvene, vzgojne in druge okoliščine, ki lahko v znatni meri vplivajo na večjo ali manjšo kazen. Tako kot Radovanovič je tudi Frank^ nekoliko š.irši pri naštevanju sestavin pojma "storilčeve osebne razmere" in pravi, da zajema "vzgojo, družinske odnošaje, poklic itd.; pridobivanje potrebnih sredstev za življenje, premoženjsko stanje, vedenje v življenjskem boju itd. Pri razvrščanju navedenih okoliščin po tem kriteriju smo upoštevali zlasti stališče Franka in Radovanoviča, ki se nam zdi najboljše. Ugotovili smo, da se okoliščine, ki se tičejo storilčevih osebnih razmer, pojavljajo v dovolj velikem številu kot olajševalne, toda z razmeroma majhnim učinkom na višino kazni. Glede tega kriterija izhajajo iz prakse naših sodišč naslednja spoznanja. Najprej se storilčeve osebne razmere kot obteževalna okolišči na tako rekoč sploh ne pojavljajo. Med olajševalnimi okoli ščinami pa imamo na prvem mestu navedbo "skrb za družino" (64 % vseh tovrstnih navedb). Ta okoliščina ima sicer določen vpliv na odmero kazni, je pa včasih dvomljiva, saj sodišče po navadi nima nobenih podatkov, iz katerih bi lah ko sklepalo, ali je storilčeva trditev točna in utemeljena Samo dejstvo, da ima kdo več otrok, seveda še nič ne pove o tem, ali res skrbi zanje ali ne. dpričo tega je danes to očitno ena izmed tistih okoliščin, ki nediferencirano in stereotipno vplivajo kar nasploh na milejšo odmero kazni, pa naj bo to smiselno in upravičeno ali ne. Na drugem mestu so navedbe o storilčevih slabih gmotnih razmerah, te pa obsegajo le Še kakih 16 % vseh navedb v okviru tega kriterija. Preverjanje je pokazalo,da tudi te okoliščine sodišča niso štela za zelo tehtno. 33 Radovanovič: Krivično pravo, Opšti deo. Beograd 1966, str. 32?. 34 Frank: Teorija kaznenog prava, Opči dio. Zagreb 1955» str. 233. Po številnosti tretja navedba je tista, ki zajema bolehnost, invalidnost in podobne osebne tegobe (12 % navedb). Tudi tu se sodišče opira le na navedbe obtoženca samega, in jim zato pri odmeri kazni tudi ne pripisuje večje teže. Končno najdemo še navedbo o slabih družinskih razmerah (6 % navedb), iz katere smo sklepali, da gre predvsem za nesoglasja in razrvanost v družini, ne pa za slabe gmotne razmere. Za to okoliščino velja vse, kar smo že prej povedali. Ob sedanjem položaju, ko se morajo sodišča zatekati k storilčevim lastnim izjavam, je seveda razumljivo, da osebnih razmer ne jemljejo za zelo resno okoliščino pri odmeri kazni. V resnici pa štiri poglavitne okoliščine, ki sestavljajo kriterij "storilčevih osebnih razmer", niso in ne bi smele biti tako brez pomena. Ob predpostavki, da bi sodišče imelo točne in strokovno zbrane podatke o družini, njenih gmotnih razmerah, njenih odnosih in o storilčevem zdravstvenem stanju, bi ti podatki lahko zelo vplivali na izbiro in odmero primerne sankcije. Vsaj za uporabo denarne kazni - pogojne ali nepogojne, za izrek pogojne obsodbe ali sodnega opomina itd. bi ti podatki lahko imeli soodlo-čujočo vlogo. F. Obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju Temu kriteriju pripisujeta literatura in praksa velik pomen. Razumljivo je, da bo treba drugače obravnavati tistega, ki se je sam prijavil ali oškodovancu škodo resnično poravnal in podobno. ^ Radovanovič^ §e posebej 35 y Glede tega soglašajo vsi naši avtorji, ki smo jih že poprej citirali. J Radovanovič: Krivično pravo, Opšti deo. Beograd 1966, str. 327. opozarja na to, da storilčevo vedenje po storjenem kaznivem dejanju ne razkriva le njegovega odnosa do storjenega dejanja, temveč tudi prognozo za njegovo vedenje v prihodnje. Žal pa je praksa ta zelo pomembni kriterij preoblikovala tako, da najdemo izredno veliko navedb med olajševalnimi okoliščinami, ki se tičejo priznanja (45 %), pripravljenosti povrniti škodo (10 %), obžalovanja in obljube poboljšanja (21 %). Te navedbe (subjektivno kesanje) obsegajo skoraj 80 % vseh navedb v skupini "obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju", in sicer med olajševalnimi okoliščinami. Le dobrih 20 % odpade na povrnitev škode in na druge oblike storilčevega primernega vedenja po storjenem kaznivem dejanju (objektivno kesanje). Toda tudi v okviru navedbe o povrnjeni škodi (22 %) smo našli velik delež tistih primerov, ko škode ni povrnil storilec sam, ampak so pač pristojni organi ukradene predmete vrnili oškodovancu. Med navedbami v tej skupini se najpogosteje omenja priznanje (45 %). 0 tem, kdaj more imeti priznanje težo olajševalne okoliščine smo govorili že prej. Pri kaznivih dejanjih hude telesne poškodbe in poneverbe, kot že rečeno, je v največjem številu primerov storilec znan od začetka in zato priznanje v resnici nima velike teže. Če se priznanje tu zapiše med olajševalne okoliščine, je očitno, da gre za ah stereotipno navedbo. Priznanje ima enak vpliv na odmero kazni tudi pri obeh vrstah tatvine, glede katerih je znano, da je odkrivanje težko in da je velik delež neznanih storilcev. Priznanje ima v teh primerih nedvomno večjo težo, in tu bi ga kazalo v resnici upoštevati pri odmeri in izbiri kazenske senkci je^. ah Tako tudi Zlatnrič: Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, I. svezak, str. 140. Nerodne novine, Zagreb 1956. Glej tudi Zlatarič: Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, str. 140. Druge navedbe, kot pripravljenost povrniti škodo obžalovanje in obljuba poboljšanja, kažejo zaradi velikega števila navedb, da gre tudi za šablono. Sodišča najbrž niso bila prepričana o resnični pripravljenosti storilca popraviti posledice kaznivega dejanja oziroma poboljšati se, so pa te okoliščine upoštevala ob drugih okoliščinah, ki so jih prepričala o utemeljenosti mile kazni. Obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju bi bil lahko pomemben kriterij tudi kot obteževalna okoliščina. Toda med temi okoliščinami najdemo samo 46 navedb iz te skupine. Ker se razbijejo na nekaj posamičnih navedb je njihova številnost povsem neznatna. Sodišča očitajo sto rilcem, da niso povrnili škode (14 navedb), da so oteževali delo organom za notranje zadeve (12 navedb), da vztrajno zanikajo ali poskušajo prevaliti krivdo na druge (11 navedb) in podobno. Ali so imele te navedbe v posameznih primerih kakšen vpliv na izbiro in odmero kazenske sankcije, ni bilo mogoče ugotoviti. G. Druge okoliščine V skupino "druge okoliščine" smo uvrstili tiste, ki po našem mnenju niso sodile v nobeno drugo skupino. Tu naj bi se pokazalo, koliko je praksa obogatila zakonske kriterije in izdelala nove, ki bi jih kazalo nekoč vnesti v kazenski zakonik. Pregled te skupine okoliščin pokaže pri olajševalnih okoliščinah večjo gostoto samo pri navedbi "časovna odmaknjenost dejanja" (kar 86 % navedb). Za to navedbo je sicer jasno, kaj pomeni, ni pa povsem jasno, zakaj bi morala biti to olajševalna okoliščina, razen če s tem sodišča ne prevzemajo nase del krivde za zavlačevanje postopka. Glede na majhno absolutno število navedb sicer ni bilo mogoče preskusiti resničnega vpliva te okoliščine na odmero kazni, vendar pa se zdi, da je navedba močno formal na in rutinska, toliko da se z njo konča stavek, ki se tiče obrazložitve izrečene kazni. Vse druge navedbe so številčno silno majhne (vsega 17 navedb) in zato statistično in glede vpliva na kazen nepomembne. Med njimi pa najdemo vendarle še dve navedbi, ki kljub številčni neznatnosti zaslužita pozornost. Tu in tam se namreč pojavi navedba, ki kaže na odnose med storilcem in oškodovancem, to pa je gotovo kriterij, ki bi zaslužil več pozornosti. Sodobna kriminologija je uvrstila med probleme, ki jih obravnava,tudi vlogo žrtve ali oškodovanca in je na tem področju odkrila marsikaj zanimivega.Ni dvoma, da bi odnosi med storilcem in oškodovancem (žrtvijo) mogli povedati dosti koristnega tudi za pravilno in smiselno izbiro in odmero kazenske sankcije. V nekaj primerih se dobi v tem okviru tudi kakšna navedba, s katero poskuša sodišče smiselno utemeljiti svojo odločitev o kazenski sankciji glede na njen konkretni u-činek. To nas je navedlo na misel, da bi bilo verjetno mnogo bolje, če bi sodišče v obrazložitvi sodbe moralo konkretno utemeljiti izrečeno kazensko sankcijo po vsebinski strani, namesto da samo formalno našteva olajševalne in obteže-valne okoliščine, ki da jih je upoštevalo. Sedanjo prakso spodbuja do neke mere tudi formulacija 327 čl. ZKP (čl. 336 ZKP 195-3), po kateri je sodišče dolžno obrazložiti svojo odločitev le v primeru, če je spoznalo, da je podan posebno hud primer, če je kazen omililo, odpustilo, izreklo pogojno obsodbo ali uporabilo varnostne ukrepe. Kadar sodišče obsodi storilca na kazen, zadostuje, da v obrazložitvi sodbe pove, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Zato naj bi obrazložitev izbrane kazenske sankcije de lege ferenda obsegala stvarne razloge, ki so sodišče vodili pri njenem izboru in odmeri, ne pa formalno naštevanje raznih okoliščin, izmed katerih so dejansko vplivale samo nekatere. To bi bilo velikega pomena za to, da bi sodišča začela uporabljati razen kazni in nje- ne pogojne odložitve tudi druge sankcije in njihove kombinacije, ki so po veljavnem kazenskem zakoniku dopustne.Razen tega bi to moglo vplivati na spremembo kriterija "vsakemu po zaslugi" v kriterij "vsakemu, kar potrebuje", seveda v okviru zakonskih in stvarnih možnosti. Končno, a ne nazadnje bi bile sodne odločbe tudi ljudem, obsojencem in njihovemu okolju razumljivejše. Danes obsojenci ob neenakih kaznih za podobna dejanja godrnjajo in se pritožujejo nad pravičnostjo sodišč. Ob pravkar omenjenih pogojih bi bilo tega bistveno manj, kajti teža kaznivega dejanja in moralna ocena storilca ne bi bila več prevladujoča kriterija za odmero kazni. Med "drugimi okoliščinami" obteževalne narave smo našli 95 % takšnih, ki so v zvezi z generalno prevencijo. To so sodišča tudi največkrat povedala kar v obliki "generalna prevencija", včasih pa so štels za obteževalno okoliščino "pogostost takšnih dejanj". Glede tega pravi Zlatarič, "da narave in teže kaznivega dejanja ni mogoče popolnoma oceniti, če se vzame dejanje izolirano in neodvisno od časa, prostora in razmer, v katerih je bilo storjeno"-^. S tem po pravici zavrača ugovor, češ da bi bilo upoštevanje takšnih okoliščin diskriminacija državljanov. Tisto, čemur po navadi pravimo generalna prevencija, bi prišlo do pravega izraza ravno z upoštevanjem konkretnih okoliščin kraja, časa in razmer. Naravno je, da ne more bi ti istega pomena sicer istovrstno kaznivo dejanje tam,kjer jih je veliko, in tam, kjer pomenijo redkost. Tako bi tudi glede tega kazalo zahtevati od sodišč dosti bolj natančne navedbe o tem, ali so pri izbiri in odmeri kazenske sankci je upoštevala tudi okoliščine kraja, časa in razmer in katere. Tako bi danes neopredeljena izjava o generalni prevenciji v obrazložitvah sodb in tudi sicer dobila dosti bolj določno vsebino. Sodišča bi bila prisiljena zavestno Zlatarič: cit. delo, str. 158. spoznavati svoje širše okolje in prilagajati svojo kaznovalno politiko potrebam tega okolja, obenem pa bi tudi sama bolj zavestno poskušala vplivati na spremembe v tem o-kolju. 2. Splošno pravilo za odmero kazni in njegova praktična uporaba v luči sodobnih kriminalnopolitičnih konceptov Splošno pravilo za odmero kazni, ki je formulirano v čl. 38 KZ, je skladno s tistim obdobjem v razvoju individualizacije kazni, ki ga smemo imenovati "individualizacija na temelju pravičnosti in storilčeve nevarnosti" Ni dvoma, da pomeni ta razvojna stopnja velik napredek gle de na prejšnje faze, ko sta bila objektivna teža kaznivega dejanja in storilčeva kazenska odgovornost edina kriterija individualizacije kazni. Ta napredek se kaže v upoštevanju storilca oziroma bolje v upoštevanju storilčeve nevarnosti pri izbiri in odmeri kazni. Kot je znano, je treba pripisa ti eklektični šoli v kazenskem pravu zaslugo za to, da je dovolila poleg nedotaknjenega neoklasičnege sistema kazenskega prava še en stranski sistem. Prvi, neoklasični, teme lji na idejah o kaznivem dejanju kot centru kazenskega pra va, o krivdi kot temelju storilčeve kazenske odgovornosti in o kazni kot pravičnem povračilu. Drugi sistem prizna pod pritiskom kriminoloških spoznanj in praktičnih potreb obstoj nevarnih delinkventov in zgradi na tem kriteriju drugo vrsto kazenskih sankcij - varnostne ukrepe. Tako se pojavi dualistični sistem kazenskih sankcij, ki obvladuje obdobje velike kazenskopravne reforme v tridesetih letih tega stoletja v Evropi. Pojem nevarnosti, omejen sprva na duševno bolne delinkvente in rezistentne povratnike, pa seveda ne more ostati dolgo omejen samo na stranski sistem varnostnih ukrepov. Kriterij nevarnosti je počasi prodrl tudi v klasično zgradbo kazenskega prava skozi individualizacijo kazni. V okviru predpisanih kazni so sodišča za- Čela izbirati tisto mero, ki bo pravična (kolikor je storilec zaslužil), obenem pa so začela upoštevati tudi vprašanje, ali bo oziroma ne bo storilec v prihodnje izvrševal kaznivih dejanj. Človekova osebnost, ki je poprej zanimala kazensko pravo samo kot izseček, kot prištevnost in krivda, pridobi novo dimenzijo - nevarnost. To je seveda napredek, a še vedno zelo daleč od upoštevanja celovite bio-psiho-socialne človekove osebnosti. Že bežen pogled na formulacijo čl. 58 KZ nam potrdi njegovo pripadnost pravkar orisanim načelom. Sodišče naj pri odmeri kazni upošteva vse okoliščine, ki lahko vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša, pravi ta člen in našteva nam že znane kriterije. Če jih pogledamo pobliže, vidimo, da so to kriteriji, ki naj sodišču povedo, koliko je storilec zaslužil, in ali je nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja, večja ali manjša. Nagibi, prejšnje življenje, osebne razmere in obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju so kriteriji, na podlagi katerih naj sodišče sklepa o tej nevarnosti. Tudi pregled sodne prakse pri odmeri kazni in pri navedbah olajševalnih in obteževalnih okoliščin je pokazal, da prevladuje v skladu z miselnostjo zakonika tudi v sodni praksi miselnost, ki je tipična za prvo polovico našega stoletja. Ob pregledovanju navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin se nam vsiljuje njihova razdelitev na štiri skupine, s katerimi poskušamo tudi ilustrirati tiste kriterije in tisto mentaliteto, ki jih bo treba nujno spre meniti, da ne bi doživeli prej opisanih nezaželenih posledic.40 V prvo skupino sodijo tiste okoliščine, ki daje- Raziskava, ki je podlaga za pričujočo študijo, obsega tudi poseben prispevek psihologa Vinka Skalarja. Nadalj nja izvajanja upoštevajo zlasti tudi ta prispevek. jo sodišču lepšo ali pa gršo, pozitivno ali pa negativno storilčevo moralno podobo. Bern sodijo okoliščine, kot n.pr. aktivno sodelovanje v NOB, napravil je dober vtis, obžalovanje, zapeljanost in podobno. Takšnih okoliščin je dosti več med obteževalnimi, kot n.pr. vse že naštete- negativne osebne lastnosti, zavržni načini storitve, zlorabe zaupanja, izkoriščanje oškodovančevih nemočnosti, zavajanje,zlasti mladoletnikov, in podobno. Razumljivo je, da se takšni podatki ne smejo zanemariti. Toda če se te okoliščine upoštevajo samo s stališča večje ali manjše storilčeve moralne pokvarjenosti,to pa ima za posledico samo strožje ali milejše kaznovanje, potem lahko te okoliščine postanejo nesmiselne s stališča varovanja družbe in resocializacije storilca. Navedene okoliščine imajo s stališča varovanja družbe in resocializacije storilca dvojen pomen. Po eni strani so to podatki o nekaterih nezaželenih človeških lastnostih, ki morajo doživeti obsodbo zato, da bi v družbi ostalo jasno in se še bolj utrjevalo spoznanje, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj grdo, kaj dobro in kaj zlo. Po drugi strani so te vrste podatki o storilčevi o-sebnosti eden izmed simptomov njegove nevarnosti in eden izmed simptomov njegove osebnostne motenosti. Obsodba negativnih osebnostnih lastnosti pa seveda ni nujno in vedno izražena samo s kaznijo. V odvisnosti od nevarnosti storilca in vrste njegove osebnostne motenosti se lahko pokaže kot bolj koristno izreči tudi katero drugo kazensko sankcijo ali kombinacijo, ki ne bi ostala samo pri obsodbi, ampak bi morda aktivno vplivala na spremembo vzrokov in na spremembo negativnih storilčevih osebnostnih lastnosti.Obsodba nekega negativnega dejstva ostane sterilno moraliziranje, če se ji ne pridružijo prizadevanja za odpravo njegovih vzrokov in dejstva samega. V drufro skupino sodijo tiste okoliščine, ki so prizadele sodnikovo čustvenost in sočutje. V tej skupini naletimo predvsem na olajševalne okoliščine, kot n.pr. mlad, star, zanemarjena vzgoja, težko življenje, brez staršev, bolehnost, invalidnost, osamljenost po razvezi, bil je že disciplinsko odpuščen, človek, ki se je do skrajnosti zapustil in podobno. Takšnih okoliščin je, kot smo videli že prej, izredno veliko, tako po vrstah kot tudi po gostoti navedb. V tej skupini pride zelo jasno do izraza, kako izvrnjeni so naši kriteriji. V večini primerov ni nobenega racionalnega razloga za to, da bi šteli takšne okoliščine že kar a priori za olajševalne. Ni n. pr. jasno, zakaj bi morala biti mladost olajševalna okoliščina, ki ima za posledico milejše kaznovanje. To še zlasti velja, če pomislimo, da je novela iz leta 1959 uvedla posebno skupino mlajših polnoletnih zato, da bi bilo mogoče bolj prosto izbirati zanje primerne kazenske sankcije, prav gotovo pa ne zato, da bi jih kar kot celo skupino mileje obravnavali s stališča kaznovanja. Prav tako tudi dejstvo, da je imel kdo težko življenje, še nikakor ne pomeni, da ga je treba mileje kaznovati. To pač morda pojasnjuje, zakaj je delinkventen, kje tiči njegova okvara in kaj bi bilo treba storiti za njegovo socializacijo, prav nobenega racionalnega razloga pa ni že kar a priori za milejše obravnavanje takšnega storilca. S tem seveda ne zahtevamo, naj se te okoliščine ne upoštevajo ali da naj se upoštevajo samo kot obteževal-ne. Nasprotno, te okoliščine so lahko celo velikega pomena, toda predvsem kot okoliščine, ki morda nakazujejo potrebo po ustrezajoči kazenski sankciji zaradi ustrezajočega tret-maja. Tu pa tiči tudi odgovor na vprašanje, ali naj bo kazen večja ali manjša oziroma katera kazenska sankcija najbolje zagotavlja ustrezen tretma. V tretjo skupino sodijo okoliščine, ki nam razkrivajo sodišče kot neke vrste arbitra, ki tehta težo storilčeve individualne odgovornosti in težo odgovornosti, ki je izven njega, v ožjem ali širšem družbenem okolju in razmerah. Ob spoznanju, da je mlado dekle, ki še ni do konca izoblikovano, poneverjalo v podjetju, v katerem cvetejo nered, korupcija, izkoriščanje družbenega premoženja in podobno, si sodišče ne more kaj, da ne bi vsega tega upoštevalo in storilko mileje kaznovalo. To velja seveda tudi za primere, kadar je sodišče v obrazložitev sodbe napisalo, da je bil storilec v denarni, gmotni ali drugačni stiski, da ni mogel najti zaposlitve in podobno. 0 tem smo obširneje spregovorili že na drugem mestu, pa se tu omejujemo zgolj na ugotovitev, da so pač splošne razmere v družbi tiste, ki silijo sodišča v takšno ravnanje, in da bo treba najprej spremeniti te razmere in šele potem od sodišč zahtevati, naj sodijo, ne da bi se ozirala na omenjene okoliščine. V četrto skupino spadajo okoliščine, ki nam razkrivajo sodišče v vlogi laičnega socialnega delavca, psihologa, pedagoga ali psihiatra. Tudi tu gre v prvi vrsti za olajševalne okoliščine. Vrsta navedb, ki jih že poznamo, o psihičnih posebnostih storilca, o njegovem socialnem in družinskem položaju, o pedagoški koristnosti izrečene kazni, sodi v to skupino. Tudi o tej skupini smo nadrobneje že razpravljali. Ugotovili smo, da se takšni podatki v sodnikovih rokah redno spremenijo v argument za izrek milejše kazni. Ob tem se vsiljuje neka paralela. Tudi v zdravniški ordinaciji se pogosto zglasi bolnik, ki ima težave zaradi neugodnih razmer čisto socialne narave. Vse njegove tegobe bi bile odpravljene ali pa vsaj omiljene, če bi mogel zdravnik namesto recepta za pomirjevalo napisati n.pr. nakazilo za stanovanje. Ker pa tega ne more storiti, se mora zadovoljiti z nekaj tolažilnimi besedami in z receptom za pomirjevalo. Tako nekako tudi sodnik: v zavesti, da stanovanjskega ali kakšnega drugega socialnega problema, ki očitno tiči v o-zadju storilčeve delinkventnosti, ne more rešiti, se odku- pi tako, da izreče storilcu milejšo kazen. To seveda ni kritika, temveč ugotovitev stanja, za katerega spremembo niso pristojna sodišča. Vendar paralela ne drži povsem. Sodnik namreč nima v rokah enega samega sredstva - kazni v večji ali v manjši meri, ampak relativno še kar obsežen seznam kazenskih sankcij, ki jih lahko uporabi za posamezen primer, čeprav ta seznam seveda ni neomejen. Toliko bolj bo njegov izbor pravilen, kolikor bolj bo upošteval namen, ki naj ga ima uporaba kazenskih sankcij, in če se bo po potrebi posvetoval s strokovnjaki, ki bi mu lahko pomagali pri pravilnem vrednotenju podatkov o storilčevi osebnosti in o njegovem okolju. V UPORABA OMILITV ENIH DOLOČB (Čl. 42 in 43 KZ) Omilitev kazni je po našem kazenskem zakoniku dopustna v dveh primerih: 1. kadar to KZ izrecno predpisuje (čl. 6/2, 10, 11/3, 12/3, 16/2, 20/1, 121/2, 139/5, 359/5, 3^2/5) in 2. če sodišče spozna, da so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno kaznijo doseči namen kaznovanja. Zakonik o kazenskem postopku določa v že omenjenem čl. 336, da mora sodišče posebej obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, med drugim tudi v primeru, ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti. Glede na te določbe smo izpisali iz obrazložitev sodb, ki so predmet te raziskave, še posebej tiste okoliščine, ki so bile navedene v obrazložitvah omiljene kazni. Te okoliščine smo primerjali po količini in po kakovosti s tistimi, ki so bile navedene pri uporabi čl. 58 KZ. Glede na pravkar omenjene določbe je bilo namreč pričakovati, da bomo našli navedenih več in drugačnih okoliščin v zvezi z uporabo drugega odstavka 42. čl. KZ kot pa v zvezi z uporabo samo čl. 38 KZ. Naslednja tabela naj nam pokaže , ka ko so sodi- šča uporabljala določbe čl. 42 in 43 KZ o omilitvi kazni pri štirih kaznivih dejanjih, ki jih raziskujemo. Člen vsi obsojenci uporaba čl. 42 in 43 KZ odstotek 141/1 220 123 55 249 1.216 237 20 250 257 176 68 322/1 277 45 15 Najprej opazimo zelo velike razlike v uporabi omilitvenih določb pri posameznih kaznivih dejanjih. Toda napačno bi bilo misliti, da izvirajo te razlike iz strožje kaznovalne politike sodišč pri tatvini iz čl. 249 in pri poneverbi iz čl. 322. Razlike so preprosta posledica tega, da so kazni,predpisane za ti dve kaznivi dejanji, dopuščale izrekanje minimalnih kazni tudi brez uporabe o-militvenih določb. Glede preostalih dveh kaznivih dejanj so sodišča morala uporabljati določbe o omilitvi kazni,če so hotela izvajati kaznovalno politiko, po kateri se kazni gibljejo v veliki večini do šest mesecev zapora. Prav zanimivo je n.pr. primerjati sodno prakso glede poneverbe v letih 1961 in 1963. Leta 1961 je bil za to kaznivo dejanje določen zakonski posebni minimum zagrožene kazni, in sicer tri mesece zapora. Takrat seveda ni bilo treba v večjem obsegu uporabljati omilitvenih določb; iz naših podatkov je razvidno, da so jih sodišča uporabila le v 15 % primerov. Toda leta 1962 je bil z novelo zvišan posebni minimum za to kaznivo dejanje zagrožene kazni na eno leto strogega zapora. Naša sodna praksa je na to novost takoj reagirala tako, da se je delež primerov, v katerih so bile uporabljene določbe o omilitvi kazni, zvišal od 15 % kar na 66 %. Kvantitativni pregled okoliščin, ki so jih sodišča navedla za utemeljitev omiljene kazni, nam je pokazal, da je njihovo število v poprečju enako številu tistih, ki so jih sodišča navedla za utemeljitev odmere kazni po čl. 38 KZ. To velja za vsa štiri obravnavana kazniva dejanja in pomeni, da smo v takšnih primerih našli skupaj po 8 navedenih okoliščin n.pr. pri kaznivem dejanju tatvine, po 6 pri kaznivem dejanju velike tatvine itd. Nadrobnejši pregled navedenih okoliščin in njihova primerjava nam pove, da so sodišča v daleč največjem številu primerov uporabila isto število in iste okoliščine v zvezi z uporabo čl. 38 in v zvezi z uporabo čl. 42 in 43 KZ. V kakih 10 % primerov so navedla sodišča po eno ali dve okoliščini več, in v istem odstotku tudi po eno, dve ali več okoliščin manj kot v obrazložitvi odmerjene kazni po čl. 38 KZ. Dovolj velik je odstotek primerov (kakih 12-15 #), v katerih nismo našli nobene okoliščine, s katero bi sodišča u- temeljila izrek omiljene kazni. Našli smo končno tudi okrog 3 odstotke primerov, pri katerih so sodišča navedla povsem drugačne okoliščine od tistih v zvezi s čl. 33 KZ. Nadrobnejši pregled teh o-koliščin nam je pokazal, da se po vsebini v ničemer ne razločujejo od splošnih olajševalnih okoliščin. Prednji podatki bi nas mogli zavesti v morebitno zmotno mnenje, da so sodišča kazni orailjevala brez zadostnih razlogov ali da so vsaj napotilo drugega odstavka čl. 42 KZ vzela bolj na lahko. Toda vsaj s stališča količine tu ni pomislekov. V primerih, kadar so sodišča kazen omilila, najdemo namreč že v zvezi s čl. 38 našteto večje število olajševalnih okoliščin, poprečno skoraj po štiri, in če k njim prištejemo še tiste, ki so bile posebej navedene zaradi omilitve kazni - torej tudi poprečno po štiri, vidimo, da so v takšnih primerih sodišča navedla poprečno po osem olajševalnih okoliščin. 3 količinskega stališča je to vsekakor dovolj. Nekoliko bolj dvomljivo pa je, ali je bila omilitev kazni v vseh primerih utemeljena v zadostni meri tudi s stališča kakovosti. Ta dvom opravičuje že navedeno dejstvo, da so sodišča v veliki večini navajala prav iste okoliščine, ki so opravičevale že milejšo odmero kazni v okvirih čl. 38 KZ. Veliko število olajševalnih okoliščin seveda lahko preraste v višjo kvaliteto, kakršno imamo pred očmi ob drugem odstavku čl. 42 KZ. Vendar pa se zdi upravičen pomislek, ali je res le količina tista, ki praviloma utemeljuje izrek omiljene kazni. Kakovost okoliščin kot razlog za ugodno prognozo bi morala praviloma utemeljevati uporabo čl. 42 in 43 KZ, količina pa izjemoma. Glede na podatke, ki smo jih predstavili, niti ni mogoče reči, da bi bile kombinacije olajševalnih okoliščin takšne, da bi posebno prepričevalno utemeljevale izrek omiljene kazni, saj gre v veliki večini primerov za iste o-koliščine in njihove kombinacije, ki so bile navedene tu- di v zvezi z uporabo čl. 38 KZ. Spričo takšnih dvomov smo posebej proučili tistih deset odstotkov olajševalnih okoliščin, ki so bile približne ali pa povsem drugačne kot pa tiste, navedene v zvezi s splošno odmero kazni. Pokazalo se je,' da se tudi te okoliščine ne oddaljujejo bistveno po svoji vsebini od običajnih. Večji del takšnih okoliščin kaže na objektivno težo dejanja, kot n.pr. majhna vrednost škode ali neznatna teža dejanja, preostale pa so v zvezi z osebnimi lastnostmi storilca oziroma njegovimi osebnimi razmerami. Kar je še ostalo izven pravkar omenjene razporeditve, se je tako razpršilo, da ni dovoljevalo nobenega sklepa. Vsekakor pa bi iz teh in seveda tudi iz vseh prejšnjih ugotovitev lahko sklenili, da je manjša teža kaznivega dejanja v zvezi s pozitivnimi ali vsaj ne negativnimi storilčevimi osebnimi lastnostmi oziroma v zvezi z njegovimi opravičujočimi osebnimi okoliščinami sodišča prepričevala o potrebi omilitve kazni. Glede posameznih obravnavanih kaznivih dejanj moramo dati še tele pripombe: Huda telesna poškodba je tako po nazivu kot tudi glede na zagroženo kazen eno izmed hujših kaznivih dejanj. To je tudi razumljivo, saj je objekt kazenskopravnega varstva-človekova telesna integriteta - zelo pomembna vrednota. Zastavlja se vprašanje, ali je s stališča kaznovalne politike utemeljeno tako pogosto uporabljati določbe o omilitvi kazni, saj se s tem lahko razvrednotita tako objekt varstva kakor tudi napad nanj. Konec koncev je deset ali dvajset dni zapora za hudo telesno poškodbo le nekoliko tvegana stvar, četudi obstajajo tehtne olajševalne okoliščine. Vredno se je vprašati, ali je šlo v takšnih primerih res za hudo telesno poškodbo. Če pa o tem ni dvoma, potem je upravičeno vprašanje, ali more deset ali dvajset dni zapora koristiti varovanju ene izmed pomembnih družbenih vrednot, kot je človekova telesna in- tegriteta, in pa storilčevi resocializaciji, če je ta seveda potrebna. Pri obeh vrstah tatvine se majhna vrednost škode pojavlja kot poglavitni omilitveni razlog. Toda tatvina je hkrati z drugimi premoženjskimi kaznivimi dejanji tista, pri kateri najdemo daleč največje število povratnikov. Lahko celo rečemo, da izvršuje največji del naše prave kriminalne populacije (se pravi povratnikov) skoro-da edinole tatvine in še te s pretežno majhno vrednostjo ukradenih stvari. Spričo tega torej majhna vrednost škode ne bi mogla biti kar na splošno poglavitni razlog za milo kaznovanje. Prav bi bilo, če bi bila kaznovalna politika naših sodišč glede teh kaznivih dejanj bolj diferencirana in smiselna zato, da bi mogla biti kriminalnopolitično bolj učinkovita. Končno velja prioomniti še tole: s tem, kar smo povedali o omilitvi kazni, še ni rečeno, da sodišča v resnici niso imela dovolj tehtnih razlogov zanjo, ko so o tem odločala. Naše ugotovitve lahko pomenijo samo to, da sodišča niso navedla v obrazložitvi sodbe razlogov tako, kot bi to morala storiti glede na določbe drugega odstavka 61. 42 KZ in glede na določbe čl. 32? ZKP. Lahko pa bi vse to tudi pomenilo, da je izbira in odmera kazni v precejšnji meri zgrajena na vtisih, na izjavah samega obdolženca in na kopičenju tradicionalnih formul, v manjši meri pa na objektivno ugotovljenih in zavestno pretehtanih dejstvih. UPORABA POGOJNE OBSODBE Po 48. čl. KZ smejo sodišča pogojno odložiti izvršitev izrečene kazni zapora ali denarne kazni. Materialni pogoji, ob katerih se naj sodišča odločijo za izrek pogojne obsodbe, so našteti v 4. odstavku tega člena in so tile: a) okoliščine dejanja, b) obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju in c) njegovo prejšnje življenje Na podlagi teh podatkov naj se sodišče prepriča, ali je utemeljeno pričakovati, da se bo obsojenec v prihodnje varoval kaznivih dejanj, tudi če se kazen ne izvrši, in da bo v danem primeru že s samo obsodbo dosežen namen kaznovanja. Kriteriji in okoliščine za presojo, ali kaže izreči pogojno obsodbo ali ne, so v kazenskem zakoniku razmeroma skromni. To velja povedati še zlasti zato, ker je pogojna obsodba v zadnjem desetletju tudi pri nas dobila, vsaj v zakonski formulaciji in deloma v teoriji, naravo docela samostojne kazenske sankcije. Njena vezanost na izrečeno kazen je bolj ali manj le še formalne narave. 0 tem najbrž ne bo veliko dvoma, če pomislimo, da imajo sodišča možnost izreči pogojno obsodbo tako rekoč vsem storilcem kaznivih dejanj, saj je odstotek tistih, ki jim izrekajo kazen strogega zapora, več kot minimalen. Razen tega lahko sodišča vežejo pogojnost obsodbe tudi na dodatne pogoje (povrnitev škode ali premoženjske koristi) ali pa na posebne obveznosti. Ti dodatni pogoji in posebne obveznosti pa pomenijo, da se od obsojenca ne zahteva le pasivna neoporečnost v preskusni dobi, temveč aktivno delovanje in prizadevanje v smeri, ki jo določi sodišče v okviru določb zakona. Ob vsem tem pa pogojna obsodba odločno dobiva večji pomen in s tem postajajo širši, bolj zapleteni tudi kriteriji, ki jih imajo sodišča pri uporabi te kazen- ske sankcije. Njena uporaba smiselno ni več omejena zgolj na storilce, za katere je vnaprej jasno, da ne bodo ponovno storili kaznivega dejanja. Pogojna obsodba postaja v resnici preizkušnja in tako neke vrste tretma za resocializacijo tudi tistih storilcev, za katere sicer ni mogoče z gotovostjo trditi, da ob morebitnih neugodnih razmerah ne bodo vendarle ponovno delinkventni. Pogojna obsodba se torej počasi spreminja iz ukrena milosti in odpuščanja v ukrep, ki ima oziroma bi mogel imeti brez dvoma tudi reso-cializatoren pomen. Vprašanje, ki si ga v tem okviru zastavljamo, je, ali je v praksi naših sodišč zaslediti razumevanje za to novo vsebino in smisel pogojne obsodbe. Hazpolagamo seveda z zelo omejenim gradivom, ki bo dopuščalo le hipotetična sklepanja, vendar velja skrbno spremljati vsako, še tako neznatno gradivo, ki nam lahko pripomore do določenih spoznanj. Huda telesna poškodba (čl. 141/1 KZ) Najprej lahko ugotovimo, da so sodišča izrekla pogojno obsodbo od skupno 220 storilcev tega kaznivega dejanja 147-tim ali skoraj 67 V obrazložitvah sodb so svoje odločitve utemeljevala glede na količino navedb in glede na njihovo kakovost takole: V splošnem so sodišča našla za 147 pogojno obsojenih storilcev 611 olajševalnih okoliščin ali poprečno po 4 na vsakega. To pomeni, da so sodišča naštela za utemeljitev pogojne obsodbe v poprečju isto število olajševalnih okoliščin kot za odmero kazni po čl. 38 KZ. H količinskega stališča moramo reči, da so sodišča navedla kar dovolj okoliščin, saj jih je poprečno po 8 pri vsakem, ki je bil pogojno obsojen. Ko pregledujemo seznam vseh navedenih okoliščin, najdemo največjo gostoto navedb pri kategoriji priznanje in obžalovanje (203), nato pa sledijo neoporečno življenje (129), pozitivne osebne lastnosti in okoliščine (106), skrb za družino (51)» stiska (36) in končno še druge okoliščine (86). Primerjava z okoliščinami, ki jih zahteva zakon, pove, da o okoliščinah, v katerih je bilo dejanje storjeno, ne zvemo veliko, pač pa sta vedenje storilca po storjenem kaznivem dejanju in njegovo prejšnje življenje na prvih dveh mestih. V 52 primerih najdemo isto količino istih okoliščin, kot so jih sodišča navedla tudi za utemeljitev odmerjene kazni. V 23 primerih najdemo po eno ali dve okoliščini več. Po drugi strani imamo tudi 17 primerov, kjer je navedena po ena ali več okoliščin manj. V dveh primerih sodišča sploh niso ničesar navedla za utemeljitev pogojne obsodbe. Drugostopna sodišča ali pa prvostopna ob ponovnem sojenju so v 13 primerih spremenila pogojno v nepogojno kazen zapora. Končno smo našli povsem drugačne okoliščine v 36 primerih. Zanima nos še, kako se razporejajo tiste okoliščine, ki so bile naštete kot presežne, in pa tiste, ki so bile povsem drugačne od onih, navedenih za utemeljitev odmere kazni po čl. 38 KZ. Po številnosti na prvem mestu najdemo priznanje, obžalovanje in pripravljenost povrniti škodo. Štejemo jih v kategorijo "obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju" in se pojavi v 35 primerih. Na drugem mestu s 30 primeri je neoporečno prejšnje življenje, na tretjem z 29 primeri so storilčeve osebne lastnosti in okoliščine. V manjšem številu najdemo še časovno odmaknjenost dejanja (9) in "ni bilo težjih posledic" (8), drugo pa so posamične navedbe. Iz vsega tega lahko ugotovimo, da sodišča v glavnem navajajo dva izmed po zakonu naštetih kriterijev, dosti manj pa "okoliščine dejanja". To gre morda tudi na račun tega, da so okoliščine v obrazložitvi sodbe opisala obširneje že pri opisu dejanja in jih pri obrazložitvi pogojne obsodbe ne navajajo še enkrat ali pa se sklicujejo na "okoliščine dejanja". Vsekakor pa moramo ugotoviti, da so sodišča dodala kriterijem, ki jih navaja kazenski zakonik, še kriterij storilčeve osebnosti in njegovih osebnih oziroma družinskih razmer. Temu v splošnem ni kaj ugovarjati oziroma bolje, zdi se, da bi bila ta dopolnitev celo zelo koristna ob pogojih, ki smo jih navedli že prej. Tatvina (čl. 249 KZ) Z našo raziskavo smo zajeli skupaj 1.21b storilcev kaznivega dejanja tatvine, od tega pa so sodišča izrekla pogojno obsodbo v 650 primerih ali za 55 %• Zanimivo je, da je pri tatvini manj pogojnih obsodb kot pri hudi telesni poškodbi, čeprav je za slednjo po zakonu zagrožena kazen veliko hujša. Vse kaže, da so sodišča v precejšnji meri upoštevala dejstvo, da so pretepači in sploh družbi nevarni ljudje med storilci hude telesne poškodbe v manjšini, medtem ko je med storilci tatvine sorazmerno več povratnikov, delomrznežev itd. Seštevek vseh okoliščin, ki so jih sodišča navedla v utemeljitev pogojne obsodbe, je 2.153. To pomeni, da odpadejo na vsakega pogojno obsojenega po tri olajševalne okoliščine v zvezi z uporabo čl. 58 in nekaj več kot tri zaradi pogojne obsodbe ali poprečno po šest na vsakega. Nadrobnejši pregled pa pokaže še tole: v 502 primerih so sodišča navedla isto število istih okoliščin za utemeljitev splošne odmere kazni in za utemeljitev pogojne obsodbe. V 60 primerih so sodišča navedla po eno ali dve okoliščini več, v 110 primerih pa po eno, dve ali celo tri okoliščine manj. Sploh ničesar niso sodišča navedla v 84 primerih, v 94 primerih pa so navedla povsem drugačne okoliščine 'kot v zvezi z odmero kazni iz čl. 38 KZ. Tiste okoliščine, ki so bile dodatno navedene in tiste, ki so bile povsem drugačne, kažejo enako podobo po strukturi in glede na razvrstitev, kot smo jih že ugotovili. Zopet manjkajo navedbe o okoliščinah dejanja, dodane pa so okoliščine, ki se tičejo storilčeve osebnosti oziroma gmotnih in družinskih razmer, v katerih je živel. Najštevilnejših primerov, tistih, pri katerih so sodišča naštela za utemeljitev pogojne obsodbe isto število istih okoliščin kot za utemeljitev odmere kazni po čl. 38 KZ, se nismo dotikali. Primeri, ko sodišča niso navedla prav ničesar za utemeljitev pogojne obsodbe, pomenijo kršitev določb čl. 327 ZKP. Zoper sodbo, ki ne bi navajala nobenih razlogov za uporabo pogojne obsodbe, bi bila po lo. tč. 334. čl. ZKP možna pritožba, čeprav je seveda jasno,da se obsojenec v tem primeru ne bo pritožil. Če se pritoži tožilec, sodi omenjena slabost sodbe med tiste, ki jih mora višje sodišče preskusiti po uradni dolžnosti (čl. 346 ZKP). Ostane končno tudi tožilčeva pravica do pritožbe, s katero bi lahko v takšnih primerih vplival na sodišča, da bi bolj vestno in natančno obrazložila, zakaj so se odločila za izrek pogojne obsodbe. Velika tatvina (čl. 230 KZ) Med 237 storilci velike tatvine je 90 takih, ki so jim sodišča izrekla pogojno obsodbo. Odstotek pogojnih obsodb (35 %) je torej pri tem kaznivem dejanju najnižji in v tem se vsekakor veliko bolj kaže 3trožja kaznovalna politika sodišč glede tega kaznivega dejanja kot pa v časovni dolžini ali v vrsti izrečene kazni. Obenem pa nam to potrjuje hipotezo, da postaja pogojna obsodba samostojna sankcija oziroma da jo tudi že sodišča v praksi tako poj- mujejo. Za utemeljitev izreka pogojne obsodbe so sodišča navedla skupno 350 okoliščin ali v poprečju po 3,5 na vsakega. Sodišča so morala seveda za vsakega storilca najprej kazen omiliti in to omilitev utemeljiti, nato pa so izrekla še pogojno obsodbo, ki so jo morala tudi utemeljiti. Tako je razumljivo, da je število navedenih okoliščin tu nekoliko manjše v poprečju, saj so bile že malodane izčrpane pri utemeljevanju odmere kazni po čl. 38 in 42 KZ. V celoti vzeto so sodišča navedla pri pogojno obsojenih storilcih poprečno po 12 olajševalnih okoliščin. Hes je seveda, da se te ponavljajo, vendar pa s količinskega stališča ni mogoče imeti nobenih pripomb. Okoliščine, ki so bile posebej navedene za utemeljitev pogojne obsodbe, se razporejajo po nam že znani shemi. Prav isto sliko dobimo pri pregledu tistih okoliščin, ki so bile navedene dodatno, in tistih, ki so bile povsem drugačne kot okoliščine za utemeljitev odmere kazni. Na prvem mestu je storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju (19)* na drugem storilčeve osebne lastnosti in okoliščine (16) in na tretjem njegovo neoporečno prejšnje življenje. Sicer pa so sodišča v 30 primerih navedla isto število istih okoliščin, v 6 po eno ali dve več, v 12 po eno, dve ali tri manj, v 25 primerih so navedla popolnoma različne okoliščine, v 14 primerih pa svoje odločitve o izreku pogojne obsbdbe sploh niso obrazložila. Poneverba (čl. 322/1 KZ) Pri tem kaznivem dejanju so sodišča izrekla 167 pogojnih obsodb ali 60 % vseh obsodb, ki smo jih zajeli za to kaznivo dejanje. Kakor smo že spredaj ugotovili, sodišča niso imela potrebe kazni omiljevati, da bi lahko izre- kala pogojne obsodbe, ker Je bila po noveli KZ z dne 1.1. I960 zagrožena kazen najmanj treh mesecev zapora. Primerjava z letom 1963, ko Je že veljala novela z dne 8.8.1962, pove, da so sodišča v tem letu izrekla še več, t.J. 66 % pogojnih obsodb, in 67 % kazni zapora pod tremi meseci.To Je vsekakor zgovorna ilustracija učinka, ki ga ima zvišanje zagrožene kazni na kaznovalno politiko sodišč. S tem seveda ne trdimo, da Je kaznovalna politika sodišča zmotna, temveč trdimo le, da Je zmotno pričakovanje zakonodajalca, če meni, da bo z zvišanjem zagrožene kazni vplival na strožjo kaznovalno politiko sodišč. Prednji podatki, tako se zdi, znova potrjujejo misel, da dobiva pogojna obsodba tudi v praksi sodišč vedno bolj naravo samostojne sankcije. Razlike v kaznovalni politiki sodišč so dosti manj opazne, če primerjamo vrste in časovne dolžine kazni, ki so bile izrečene za posamezna kazniva dejanja, kot pa če primerjamo odstotek pogojnih obsodb. Tako vidimo, da so sodišča pri kaznivem dejanju velike tatvine zelo varčno izrekala pogojno obsodbo, medtem ko so storilci poneverbe, hude telesne poškodbe in tatvine deležni te sankcije v skoraj še enkrat večji meri. Da Je treba iskati razlike glede strogosti kaznovalne politike naših sodišč predvsem v pogojnosti ali nepogojnosti izrečene kazni, nam priča tudi naslednji podatek. Po noveli KZ z dne 1.1.1960 Je bila zagrožena enaka kazen za veliko tatvino (čl. 250) in za kvalificirano poneverbo iz drugega odstavka 322. Čl. KZ. Čeprav smo storilce kaznivega dejanja iz čl. 522/2 izločili iz obdelave, lahko ugotovimo, da so sodišča pri veliki tatvini izrekla 35 % pogojnih obsodb, pri kvalificirani poneverbi pa samo nekaj več kot 8 %. V utemeljitev pogojnosti obsodbe so sodišča navedla pri tem kaznivem dejanju za 167 pogojno obsojenih 730 okoliščin ali poprečno nekaj več kot štiri za vsakega. Poprečno so sodišča navedla za vsakega pogojno obso- jenega po deset okoliščin, to pa seveda s količinskega stališča povsem zadostuje. Pri tem pa naletimo kot pri vseh drugih kaznivih dejanjih na 65 primerov, ko so sodišča navedla isto število povsem istih okoliščin za utemeljitev odmerjene kazni in za utemeljitev njene pogojne odložitve. Ti primeri in pa 18 primerov, ko sodišča pogojne obsodbe sploh niso obrazložila, so poseben problem, čeprav je seveda možno, da v posameznih primerih iste olajševalne okoliščine oblikujejo prepričanje sodišča tako glede višine odmerjene kazni kot tudi glede njene pogojne odložitve. Eno ali dve okoliščine več kot pri obrazložitvi odmerjene kazni so sodišča navedla v 29 primerih, v 25 primerih pa so navedla eno, dve ali tri okoliščine manj. To pomeni, da so preostale okoliščine iste, kot so bile navedene za utemeljitev odmerjene kazni. Končno so sodišča v 30 primerih navedla povsem drugačne okoliščine kot v zvezi s Čl. 38 KZ. Ugotovili smo, da tudi pri tem kaznivem dejanju sodišča navajajo storilčevo prejšnje življenje in njegovo vedenje po storjenem kaznivem dejanju, kaj malo pa povedo o okoliščinah dejanja. Vsebina in razvrstitev okoliščin, navedenih za utemeljitev pogojne obsodbe, se tudi pri tem kaznivem dejanju v ničemer ne odmika od ugotovitev pri drugih raziskovanih kaznivih dejanjih. VII KAZNOVALNA POLITIKA VIŠJIH SODISČ 1. Splošni podatki o pritožbah 2. Olajševalne okoliščine, ki jih je Vrhovno sodišče navajalo v obrazložitvah spremenjenih sodb Naša raziskava o kaznovalni in individualiza-cijski politiki sodišč bi ne bila popolna, če bi zanemarili ustrezno politiko višjih sodišč. Odločbe višjih sodišč seveda nimajo in merito obvezne moči za nižja sodišča, vendar pa je jasno, da te odločbe vplivajo na nižja sodišča zaradi razumljive avtoritete višjih sodišč, zaradi argumentiranosti stališč, pa seveda tudi zato, ker je neprijetno, če sodniku nižjega sodišča višje sodišče razveljavlja in spreminja njegove odločbe. Tako imajo torej višja sodišča razmeroma veliko možnost vplivati na stališča, na mentaliteto in na kakovost odločb nižjih sodišč. V tem poglavju naše študije smo zato zbrali tiste primere raziskovanega gradiva, kjer je bila vložena pritožba. Izmed teh pa smo izbrali samo tiste, glede katerih je višje sodišče sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi 351- in 357. čl. ZKP. Pri kaznivih dejanjih iz čl. 141/1, 230 in 322/I pri izbiri primerov, kjer je višje sodišče sodbo samo spremenilo, ni bilo težav glede na to, da je bilo pristojno višje sodišče vrhovno sodišče SRS. Kaznivo dejanje tatvine, ki ga je na prvi stopnji sodilo občinsko sodišče, pa smo morali iz raziskave izločiti, ker so jih na drugi stopnji obravnavala okrožna sodišča in teh podatkov nismo imeli. V teh primerih smo nove sodbe razdelili na tiste, ki so strožje, in na tiste, ki so milejše od prvostopnih. Preučili smo še tiste okoliščine, ki jih je navedlo vrhovno sodišče posebej, in njihov morebitni vpliv na izrek strožje ali milejše sankcije. Na koncu smo poskušali s primerjanjem kaznovalne politike sodišč prve in druge stopnje in s primerjavo olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih navajajo sodišča prve in druge stopnje, priti do nekih sklepov o tovrstni politiki vrhovnega sodišča SRS. 1. Splošni podatki o pritožbah Največji odstotek pritožb so doživele prvostopne odločbe zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, to je kar 37 % vseh sodb, najmanj pa sodbe prvostopnih sodišč zaradi tatvine (20 %). Okoli poprečja - ene tretjine - se giblje število pritožb zoper sodbe prvostopnih sodišč zaradi kaznivih dejanj hude telesne poškodbe in poneverbe. Majhen odstotek pritožb pri kaznivem dejanju tatvine gre po vsej verjetnosti na račun tega, da so bile pri tem dejanju v splošnem uporabljene zelo mile kazni. Pritoževali so se v veliki večini obsojenci sami, in sicer največkrat zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Deleži obsojencev kot pritožnikov pri hudi telesni poškodbi in tatvini ustrezajo splošni strukturi pritožb Od te pa se vidno oddaljuje poneverba, kjer so se obsojenci sami občutno manj pritoževali, tožilec pa pogosteje.Pri tem kaznivem dejanju sta se tudi največkrat (15 %) pritoži la oba - obsojenec in tožilec. Ze uvodoma 3mo povedali, da smo se morali omejiti samo na tiste primere, ko je višje sodišče, se pravi vr hovno sodišče SRS, sodbo samo spremenilo. To je imelo za posledico tudi znatno zmanjšanje števila primerov, s katerimi smo v nadaljnjem raziskovanju razpolagali, in to seve da omejuje vrednost naših ugotovitev. Potem ko smo izločili tiste primere, pri katerih so višja sodišča spremenila sodbo prve stopnje, nam je o-stalo pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe 25 ali 33 % vseh tistih, glede katerih je bila vložena pritožba. Pri kaznivem dejanju velike tatvine nam je ostalo 28 ali 30 pri kaznivem dejanju poneverbe pa 27 ali 31 % vseh tistih primerov, v katerih je bila vložena pritožba. Ne glede na majhne številke pa je zanimivo ugotoviti, da se vsi odstotki s pravo zakonitostjo gibljejo okoli ene tretjine primerov. V tretjini vseh raziskovanih primerov je bila vložena pritožba in v enakem deležu se pojavljajo tudi primeri, pri katerih je vrhovno sodišče sodbo prve stopnje samo spremenilo. Zakonitost tretjin pa doživi spremembo, ko se povprašamo o tem, kako je bila sodba prve stopnje spremenjena. Kot že rečeno, smo jih .porazdelili na skupino "kazen milejša" in na skupino "kazen strožja". To pomeni, da je bila na drugi stopnji izrečena milejša ali strožja kazen glede na kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče je v veliki večini primerov izreklo obsojencem milejšo kazen. Preseneča to, da je vrhovno sodišče izreklo milejšo kazen kar v 82 % primerov pri kaznivem dejanju velike tatvine. Zanimalo nas je tudi, kako se skupini "kazen milejša" in "kazen strožja" razporedita glede na to, kdo je vložil pritožbo. Glede na prepoved reformacije in peius je seveda razumljivo, da kazen ni mogla biti strožja v pri merih, kadar se je pritožil samo obsojenec. Teh primerov je pri vseh treh kaznivih dejanjih največ, čeprav odstotki pri posameznih kaznivih dejanjih variirajo - od 55 % pri poneverbi do 68 % pri hudi telesni poškodbi in 7S % pri ve liki tatvini. Takoj pa opazimo, de je bilo vrhovno sodišče zelo skromno glede omiljevanja takrat, kadar se je pritožil samo tožilec oziroma kadar sta 3e pritožila tožilec in obsojenec. Pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe v teh primerih vrhovno sodišče ni nikoli izreklo milejše kazni kot sodišče prve stopnje. Pri kaznivem dejanju velike tatvine najdemo v enem primeru od dveh, ko sta se pritožila tožilec in obsojenec, spremembo v smeri omilitve. Pri poneverbi pa najdemo milejšo kazen celo v enem primeru, ko se je pritožil sam tožilec. Vse te številke so seveda premajhne, da bi nam dovoljevale kakršnokoli sklepanje. Morda si smemo ob tem zastaviti le dve vprašanji: 1. Očitno je, da je na veliko število sprememb v smeri omilitve vplivala pogostost primerov, ko se je pritožil samo obsojenec. Vendar pa višje sodišče nima samo e-ne možnosti - izreči milejšo kazen; lahko sodbo sodišča prve stopnje potrdi ali pa tudi spremeni tako, da varuje načelo o prepovedi reformacije in peius. Ko je vrhovno sodišče pri tretjini vseh pritožbenih primerov kazen samo spremenilo in od teh v veliki večini izreklo milejšo kazen,je ali zasledovalo določeno politiko izrekanja milih kazni ali pa je imelo za to močne argumente v olajševalnih okoliščinah, ki jih prvostopno sodišče ni dovolj upoštevalo. V nadaljevanju bomo poskusili odkriti, katera izmed dveh možnosti bi utegnila biti bolj točna. 2. Teoretično ni dvoma, da bi mogel imeti javni tožilec veliko vlogo pri usmerjanju kaznovalne in individu-alizacijske politike sodišč. V nekaterih primerih ga zakon izrecno pooblašča, da se pritoži, če meni, da sodišče neupravičeno ni uporabilo kakšne kazenske sankcije, razen tega pa ima splošno pooblastilo, da se sme pritožiti zoper odmero kazni ali drugih sankcij (čl. 557 ZKP). Razen v e-nem primeru pa je vrhovno sodišče kazen vselej poostrilo, če se je pritožil javni tožilec. Ali to pomeni, da je bila pritožba javnega tožilca vselej ali vsaj v večini primerov naperjena zoper premilo kazen, ki jo je izreklo sodišče na prvi stopnji obenem pa tudi, da javni tožilci niso izkoriščali pooblastil, ki jim jih daje ZKP? To velja sevedel tudi za primere, ko sta se pritožila javni tožilec in obsojenec. V zvezi s kaznovalno politiko sodišč prve stopnje smo ugotovili, da se kaže njena večja ali manjša strogost predvsem v izreku nepogojne ali pogojne obsodbe. Ta ugotovitev pa velja v manjši meri za kaznovalno politiko vrhovnega sodišča, razen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. Pri tem kaznivem dejanju je od skupno 25 spremenjenih sodb 15 takšnih, ko je vrhovno sodišče spremenilo pogojno v nepogojno ali nepogojno v pogojno obsodbo. V preostalih primerih je šlo za izrek milejše ali strožje nepogojne kazni. Pri kaznivih dejanjih velike tatvine in poneverbe pa najdemo dosti manj operiranja s pogojnost-jo ali ne-pogojnostjo obsodbe. Tako je vrhovno sodišče pri veliki tatvini samo v sedmih primerih od 28 spreminjalo sodbe v tem smislu, v vseh preostalih 21 pa je omililo kazni ali izreklo strožje nepogojne kazni. Tudi pri poneverbi se večina sprememb tiče omilitve ali izreka strožje nepogojne kazni (15 primerov), le v 12 primerih je šlo za spremembe v pogojnosti ali nepogoj-nosti obsodbe. Pri tem smo v to skupino pri vseh treh kaznivih dejanjih všteli tudi tiste posamezne primere, ko je vrhovno sodišče ostalo pri pogojni obsodbi, je pa znižalo ali zvišalo kazen, katere izvršitev je bila pogojno odložena. Pri tem pa vendarle ne gre spregledati dejstva, da je po spremembi sodbe na drugi stopnji odstotek pogojno obsojenih pri vseh treh kaznivih dejanjih močno poskočil. Številke so sicer zelo majhne, vendar pa ne smemo spregledati tega, da je bilo na prvi stopnji od 25 storilcev hude telesne poškodbe pogojno obsojenih 6, na drugi stopnji pa 10 storilcev. Pri veliki tatvini sta bila na prvi stopnji pogojno obsojena dva storilca, na drugi pa šest; pri kaznivem dejanju poneverbe so bili na prvi stopnji pogojno obsojeni 4, na drugi stopnji pa 10 storilcev. Tako torej velja tudi za vrhovno sodišče, čeprav v nekoliko manjši meri, ugotovitev, da je pogojnost ali nepogojnost obsodbe eden poglavitnih pripomočkov za individualizacijo in za izražanje milejše ali strožje kaznovalne politike. Če se to pravilo na drugi stopnji izraža v nekoliko manjši meri kot na prvi stopnji, bo to šlo po vsej verjetnosti na račun tega, da dobi drugostopno sodišče že prebrane primere, saj so prvostopna sodišča uporabila pogojno obsodbo v skoraj vseh primerih, ko je to bilo mogoče glede na kriterije, ki za uporabo pogojne obsodbe v našem pravosodju v splošnem veljajo. 2. Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jin je vrhovno sodišče navajalo v obrazložitvah spremenjenih sodb Spričo premajhnega števila primerov, s katerimi razpolagamo, se moramo omejiti na nekaj spoznanj, ki izhajajo iz pregleda gradiva. a) Vrhovno sodišče je različne sodbe, s katerimi je spreminjalo sodbe prve stopnje, v veliki večini primerov veliko bolj temeljito obrazložilo kot sodišča prve stopnje. To velja tako za količino okoliščin, ki jih je navajalo, kakor tudi za način, s katerim je to sodišče obrazložilo svojo sodbo. Spreminjevalne sodbe vrhovnega sodišča lahko razdelimo na tiste, s katerimi je: 1. spremenilo pogojno obsodbo v nepogojno ob nespremenjeni kazni; 2. spremenilo pogojno obsodbo v nepogojno ob spremenjeni - znižani ali zvišani kazni; 3. spremenilo nenogojno obsodbo v pogojno ob nespremenjeni kazni; 4. spremenilo nenogojno obsodbo v pogojno ob spremenjeni - znižani ali zvišani kazni; 5. znižalo nepogojno kazen; 6. zvišalo nepogojno kazen. Očitno je, da nam ob tem razpadejo naše skupine, ki štejejo 2!? do 28 primerov, v tako neznatne skupinice, da z njimi ni kaj početi. Na splošno pa lanko rečemo, da vrhovno sodišče v tistih primerih, ko Je spremenilo nepogojno obsodbo v pogojno, ni našlo ali nobene ali pa redko po eno obteže-valno okoliščino, pač pa precej vec olajševalnih, kot jih je našlo sodišče na prvi stopnji. Tudi v primerih, ko je vrhovno sodišče omililo nepogojno kazen, se je število navedenih olajševalnih okoliščin občutno zvišalo, medtem ko je število obteževalnih ostalo približno na isti ravni kot na prvi stopnji. Zelo izrazite so tudi razlike med številom navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin na prvi in na drugi stopnji v primerih, ko je vrhovno sodišče izreklo strožjo kazen. Takrat ko je spremenilo pogojno kazen v nepogojno, praviloma ni našlo prav nobene olajševalne okoliščine, čeprav so jih sodišča prve stopnje našla, in to celo po več. Pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe so n.pr. sodišča prve stopnje navajala najmanj 4, največ pa 7 okoliščin za utemeljitev pogojne obsodbe. Vrhovno sodišče je ob spremembi pogojne obsodbe v nepogojno dosledno navedlo, da ni pogojev za uporabo pogojne obsodbe, včasih pa povedalo tudi obširneje, zakaj ne. Nekoliko manj izrazite, a še vedno dovolj, so razlike v količini navedenih okoliščin, kadar je vrhovno sodišče izreklo strožjo nepogojno kazen kot sodišče prve stopnje. To se vidi zlasti v količini navedenih obteževalnih okoliščin, ki je n.pr. pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe kar štirikrat večja kot na prvi stopnji,neka j manj na pri olajševalnih okoliščinah, ki pa jih je sicer tudi manj navedenih. b) Kakor smo že ugotovili, se obrazložitve sodb vrhovnega sodišča razlikujejo od sodb prvostopnih sodišč tudi po tem, da najdemo v večjem številu primerov obsežnejšo obrazložitev, kadar je to sodišče uporabilo pogojno namesto nepogojne obsodbe oziroma narobe. Zlasti dosledno se je vrhovno sodišče tega držalo takrat, kadar je pogojno obsodbo spremenilo v nepogojno, torej takrat, kadar je izreklo strožjo kazen. To nedvomno kaže na večjo solidnost in občutek za odgovornost do obsojencev. Tudi v nasprotnih primerih, ko je vrhovno sodišče spremenilo nepogojno sodbo v pogojno, je v večini primerov, ne pa v vseh, obširnejša obrazložitev. Vrhovno sodišče torej očitno izpolnjuje zahtevo *27 • 51. ZKP v večji meri kot sodišča prve stopnje in bi kazalo, da bi to zahtevalo tudi od teh sodišč . c) Spričo majhnega števila primerov bi zelo težko kaj več povedali o vsebini olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je vrhovno sodišče navedlo za utemeljitev svojih odločb. Najprej moramo ugotoviti, da se velika večina navedb na drugi stopnji ujema z navedbami na prvi stopnji. Zaradi tega bodo za našo presojo odločilnejšega pomena tiste okoliščine, ki jih je vrhovno sodišče navedlo dodatno, seveda pa z vsemi omejitvami zaradi majhnega števila. Te posebej in dodatno navedene olajševalne okoliščine so se za vsa tri kazniva dejanja razporedile tako, da dobimo na prvem mestu navedbo "osebne lastnosti in okoliščine", ki smo jim prišteli še stisko in skrb za družino - skupaj *8 navedb. Na drugem mestu je priznanje in obžalovanje z 18 navedbami, na tretjem neznatna teža dejanja s 6 navedbami in končno druge okoliščine z 9 navedbami. Ob tem lahko ugotovimo, da je vrhovno sodišče še bolj kot prvostopna sodišča občutljivo za vse tiste okoliščine, ki označujejo storilčevo osebnost in razmere, v katerih živi. Najbolj pride to do izraza pri hudi telesni poškodbi, najmanj pa pri poneverbi, kjer se zdi priznanje in obžalovanje pomembnejše. Kar zadeva obteževalne okoliščine, smo še na slabšem s številom primerov in zato tudi s številom navedb. Dodatno navedene okoliščine za vsa tri kazniva dejanja so se razporedile takole: na prvem mestu so "negativne osebne lastnosti" z 20 navedbami, na drugem teža kaznivega de jan ja, ki stno ji pridružili način storitve z 10 navedbami kriminalna preteklost s 7 in generalna prevencija s 4 navedbami. Iz tega torej izhaja, da tudi pri obteževalnih okoliščinah prevladujejo na drugi stopnji isti kriteriji kot na prvi stopnji. Prav tako tudi ni nobenega dvoma o tem, da so olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so najbolj frekventne, tudi v resnici bistveno vplivale na odločbe vrhovnega sodišča. V vseh primerih, ko je vrhovno sodišče navedlo osebne lastnosti in okoliščine, stisko in skrb za družino, je izreklo tudi milejšo kazen in v vseh primerih, ko najdemo navedbo o negativnih osebnih lastnostih, je izreklo strožjo kazen kot sodišče prve stopnje. Sklep V začetku tega poglavja smo si zastavili vprašanje, ali vrhovno sodišče zasleduje določeno politiko iz rekanja milih kazni ali pa je imelo za svojo kaznovalno politiko močne argumente v olajševalnih okoliščinah, ki jih sodišča prve stopnje ali niso upoštevala ali pa ne do volj. Odgovor na to vprašanje na podlagi podatkov, ki smo jih mogli zbrati in preučiti, ne more biti določen. Vsekakor pa lahko rečemo, da vrhovno sodišče v glavnem ne odstopa od splošne kaznovalne politike naših sodišč glede strogosti oziroma blagosti. To stanje je po vsej verjetnosti celo deloma pogojeno s politiko, ki jo vodi vrhovno sodišče, saj ni dvoma, da njegove odločbe vplivajo na prakso nižjih sodišč. Razen tega pa lahko rečemo, da dajejo sodbe vrhovnega sodišča veliko več solidnih in prepričljivih argumentov za to, da so odločbe takšne, kakršne so, kakor pa sodbe sodišč prve stopnje. Glede.vsebine kaznovalne politike in politike individualizacije ter glede miselnosti, ki za njo tiči, pa seveda ugotavljamo, da se ne razločuje od zadevne politike nižjih sodišč. Zaradi tega veljajo ugotovitve, ki smo jih napravili, izhajajoč iz sodobnih kriminalnopoli-tičnih konceptov, najbrž tudi za vrhovno sodišče, seveda z omejitvijo zaradi majhnega števila primerov in samo treh kaznivih dejanj, ki smo jih raziskovali. Trditev pa najbrž kljub temu ni zmotna, če znova pomislimo na to, da imajo sodbe vrhovnega sodišča pomemben vpliv na prakso in miselnost nižjih sodišč. Tudi na drugo, v začetku zastavljeno vprašanje - o vlogi javnega tožilca pri usmerjanju kaznovalne in in-dividualizacijske politike sodišč - naš odgovor ne more biti povsem določen. Skromni podatki, ki jih imamo, dovoljujejo le mnenje, da se tudi politika javnih tožilcev giblje pretežno v okviru strožje ali milejše kazni, morda še v okviru pogojne oziroma nepogojne obsodbe, veliko manj pa je usmerjena v večjo individualizacijo, v izkoriščanje možnosti, ki jih daje kazenski zakonik. Kaže torej, da nekatere ugotovitve o prevladujoči miselnosti veljajo tudi za javne tožilce kot sestavni del kazenskega pravosodja. Vlil SKLEPI 1. Individualizacija kazenskih sankcij v praksi naših sodišč A. Kaznovalna politika naših sodišč B. Sredstva za individualizacijo in njih praktična uporaba C. Teža kaznivega dejanja, izražena v standardih, kot temeljni kriterij za odmero kazni Č. Vpliv olajševalnih in obteževalnih okoliščin na odmike od standardov D. Značilnosti posameznih kaznivih dejanj in njih odsev v kaznovalni politiki 2. Kako pojmujejo naša sodišča individualizacijo kazenskih sankcij A. Zaslužena kazen kot izhodišče sedaj veljavne teorije in prakse B. Mesto in vloga olajševalnih in obteževalnih o-koliščin v sodobnem kazenskem pravu C. Analitična ali sintetična metoda pri izbiri in odmeri kazenske sankcije Č. Problem zaslužene in pravične kazni 3. Koncepcija sodobne individualizacije kazenskih sankcij A. Odnos družbe do kriminalitete in vsebina ter oblike njenega reagiranja zoper kriminaliteto B. Individualizacija na temelju varovanja družbe in resocializacije storilcev kaznivih dejanj Sklep Uvodoma smo ugotovili, da želimo s to raziskavo prodreti nekoliko globlje v vprašanje, kako izvaja naša sodna praksa eno izmed temeljnih načel veljavnega kazenskega prava - individualizacijo kazenskih sankcij. Zanima nas razen tega tudi to, kako organi kazenskega pravosodja pojmujejo individualizacijo in pa katere ideje in katera kazenskopravna filozofija Jo navdihuje. Na vprašanja, ki smo si Jih zastavili, poskušamo v sklepu tudi odgovoriti v tem vrstnem redu. 1. Individualizacija kazenskih sankcij v praksi naših sodišč A. Kaznovalna politika naših sodišč Že dovolj znano dejstvo, da Je kaznovalna politika naših sodišč v primerjavi s kaznimi, ki so predpisane po KZ, zelo mila, Je dobilo ponovno potrditev tudi v naši raziskavi. Te ugotovitve seveda ne bi kazalo ponavljati, če ne bi ob raziskovanju odkrili še nekaterih dejstev, ki to zelo splošno ugotovitev pobliže osvetljujejo. Mila kaznovalna politika naših sodišč se seveda v končni posledici izraža statistično predvsem v tem, da se izrečene kazni gibljejo pri zakonskem minimumu posamezne vrste kazni oziroma za določeno kaznivo dejanje predpisane kazni. Natančnejši vpogled pa pokaže še precej več. Tako n.pr. Je danes že mogoče trditi, da se večja ali manjša strogost kazni izraža v prvi vrsti v njeni pogojnosti ali nepogojnosti in le v manjši meri v količini odmerjene kazni zapora. Razen tega smo mogli ugotoviti, de sodišča zelo široko uporabljajo določbe o omilitvi kazni v vseh tistih primerih, ko bi po njihovi presoji storilec zaslužil pogojno obsodbo, temu pa stoji na poti po zakonu zagrožena kazen. V tem pogledu Je zelo zanimiva sodna praksa glede čl. 322 KZ. To velja tudi za uporabo olajševalnih oziroma obteževalnih okoliščin. Vsi podatki naše raziskave kažejo, da sodišča odločno favorizirajo olajševalne okoliščine,ki Jih najdemo poprečno dvakrat in večkrat več kot obteževalnih. To se kaže tudi v velikem številu primerov, ko sodišča obteževalnih okoliščin sploh niso našla in pri zelo neznatnem številu primerov, kjer niso našla nobenih olajševalnih okoliščin. Poglavitni pripomoček za individualizacijo v praksi Je torej postala pogojna ali nepogojna obsodba.Časovna dolžina odmerjene kazni ima bistveno manjšo vlogo in to Je tudi docela razumljivo, če pomislimo, da odpade na pogojne in nepogojne kazni zapora do vštetih šestih mesecev pri naših štirih raziskovanih kaznivih dejanjih v poprečju skoraj 80 % izrečenih kazni. Za kar najbolj plastično predstavo pravkar povedanega dodajamo štiri grafikone, ki razločno, s širino in višino stolpičev, pokažejo, kako sodišča izkoriščajo razpone po zakonu zagroženih kazni. Vprašanje, ki se tu zastavlja Je, zakaj Je kaznovalna politika naših sodišč tako mila? Odgovor na to vprašanje nikakor ne more biti preprost, saj je že na prvi pogled videti, da na večjo ali manjšo strogost kaznovalne politike vpliva več dejavnikov. Najprej želimo opozoriti na splošno ozračje, ki so ga naši družbi prinesli demokratizacija, humanizacija, uvedba samoupravljanja, občutno zvišanje standarda, z eno besedo vse tisto, kar pomeni usmeritev družbenega zanimanja "ad hominem". Misel bo morda bolj razumljiva, če si prikličemo v spomin nekdanji odnos do človeka, do njegovih človeških težav in napak, in ga primerjamo z današnjim Sodniki so seveda sestavni del te družbe, obkroža jih prav to ozračje, ki ga, včasih morda tudi izvenzavestno, uresni čujejo tudi v Bvoji kaznovalni politiki. Disperzija obsojencev za kazniva dejanja tatvine iz čl. 249 v SR Sloveniji po višini kazni zapora v letu 1961 Število obsojencev Legenda: pod zakonskim minimumom v mejah zakonskega minimuma do 3 3-6 6-12 kazen v mesecih Figure 1 Disperzija obsojencev za kazniva dejanja velike tatvine iz čl. 25O KZ v SR Sloveniji po višini kazni zapora v letu 1961 Število obsojencev Legenda: 150 100 ■ 50 o-N UTTITL^. pod zakonskim minimumom v mejah zakonskega minimuma * kazen v letih do 1 1-2 2-3 3-6 6-5 5-6 6-7 7-8 8-9 Figure 2 Disperzija obsojencev za kazniva dejanja poneverbe iz čl. 322/1 KZ v SR Sloveniji po višini kazni zapora v 1. 1961 Število obsojencev pod zakonskim minimumom v mejah zakonskega minimuma kazen v mesecih Figure 3 Disperzija obsojencev za kazniva dejanja hude telesne poškodbe iz čl. 141/1 KZ v SR Sloveniji po višini kazni zapora v letu 1961 .Število obsojencev 200 n 150 100 50 .. 0 1 do 6 6-12 12-2« Legenda: pod zakonskim minimumom v mejah zakonskega mini- ,|]Tfj] murna ------------1---------- 24-36 36-«B ---------1 46-60 kazen v mesecih Človekova dejavnost pa seveda nikoli ni povsem neosveščena in tako nam mile kaznovalne politike ne more pojasniti edinole spredaj navedena splošna atmosfera v naši družbi. Ni dvoma, da na takšno kaznovalno politiko vplivajo med drugim tudi štiri zelo pomembna dejstva, in sicer: a) Narava naše kriminalitete je v splošnem družbi dokaj'malo nevarna. Velika večina kaznivih dejanj, ki jih naša sodišča obravnavajo, so drobnarije, kjer gre predvsem za vsakovrstna prilaščanja tujega premoženja, toda v zelo majhni vrednosti, in za spore med ljudmi, ki se omejujejo na razžalitve, opravljanja in obrekovanja, že redkeje na lahke in še bolj redko na hude telesne poškodbe. Trdimo lahko, da je kriminaliteta hujše vrste (uboji, ropi, organizirana kriminaliteta, velike poneverbe itd.) v primerjavi z zahodnim svetom zelo redka. Štiri kazniva dejanja, ki smo jih raziskovali, spadajo sicer med hujša kazniva dejanja. Verjetno pa je kljub temu majhna družbena nevarnost našega kriminala na sploh vsaj deloma vplivala tudi na kaznovalno politiko sodišč glede obravnavanih štirih kaznivih dejanj. b) Najmanj tri četrtine storilcev kaznivih dejanj sodi med ljudi, ki so na najnižji družbeni lestvici, brez izobrazbe, brez strokovne kvalifikacije, z najnižjim življenjskim, civilizatornim in kulturnim standardom in tudi z najnižjimi etičnimi in moralnimi standardi. Socialistična usmeritev naše družbe obvezuje seveda vsakogar, da si kakorkoli že prizadeva za to, da takšnih ljudi v družbi sploh ne bi bilo. Toda ker so in ker tega pojava tudi ni mogoče in še dolgo ne bo mogoče odpraviti, se pac vsakdo po svoje razbremenjuje občutka krivde, sodišča pa tako, da jih milo kaznujejo. c) Končno se zdi, da imajo močan vpliv na milo kaznovalno politiko naših sodišč tudi gibanja na področju kriminološke in kazenskopravne (kriminalnopolitične) teorije in prakse. Tudi v teoriji se je splošna večja usmerjenost naše družbe "ad hominem" izrazila tako, da je opozorila na osebnost storilca kaznivega dejanja. Spričo razvoja kriminologije in njenih konstitutivnih sestavnih delov - psihologije, socialne vede, psihiatrije in sociologije - je sodniku danes na splošno veliko bližja individualna in socialna kriminogeneza. Tako mu vsak podatek o storilčevi osebnosti v nekem smislu pojasnjuje in opravičuje kaznivo dejanje, ker nakazuje na naravne in družbene sile v posamezniku in izven njega, ki so prispevale k storitvi kaznivega dejanja. To novo razumevanje vzrokov in pogojev kriminalitete, toda ob stari in tradicionalni represivni miselnosti in utečeni praksi, seveda ni moglo i-meti drugačnih posledic kot postopno zniževanje uporabljenih kazni na najmanjšo možno mero. Gnenjeni razlogi morda ne izčrpajo vseh, ki vplivajo na milo kaznovalno politiko, vendar pa se zdi, da jo dovolj pojasnjujejo. Razen tega je treba povedati, da se sodna praksa konec 19. in v 20. stoletju "vedno bolj nagiba k zniževanju izrečenih kazenskih sankcij in k približevanju zakonskemu minimumu ... To je pojav, enako značilen n.pr. za Anglijo, Zahodno Nemčijo, Avstrijo in Italijo kot 41 za Poljsko, Sovjetsko zvezo in za nas" Toda v tem procesu omiljevanja kazni se bo treba nekega dne ustaviti in ob njem nekoliko premisliti: Konec koncev ni kaznivega dejanja in njegovega storilca, ki ga ne bi mogli razumeti in za katerega ne bi mogli poiskati najrazličnejših opravičevalnih okoliščin. Ko plediramo za premislek glede naše kriminalne politike, se nikakor ne zavzemamo za strožje kaznovanje, temveč za smotrnejšo in bolj učinkovito družbeno reakcijo zoper kriminaliteto, ki Vodopivec dr. Katja: Kriminološki pogledi na izbor in odmerjanje kazenskih sankcij. Zbornik znanstvenih razprav, XXXI. letnik, str. 167 in nasl. se ne bo omejevala samo na povračilno, bolj ali manj strogo kaznovanje. Po dosedanji poti namreč ne bo mogoče več naprej. Po eni strani sedanja praksa milesa kaznovanja že vzbuja odpor in zahteve po vrnitvi k neoklasicnim načelom o retri-butivni funkciji kaznovanja. Obenem zahtevamo še večje upoštevanje storilčeve osebnosti in uvedbo njegovega opazovanja v kazenski postopek. Če se pri tem ne bo spremenila mentaliteta kazenskega zakonika in prakse, ki znata vsak podatek o osebnosti storilca presojati edinole v okviru večje ali manjše kazni, bi utegnili doživeti na našem področju tudi še kaj zelo neprijetnega. Če bo šla naša kaznovalna politika še naprej po poti omiljevanja kazni, bo to nekega dne nujno povzročilo reakcijo odločujočih političnih organov, ki bi nas mogla vreči za nekaj deset let nazaj, v že premagane kriminalnopolitične koncepte. Glede tega je zelo ilustrativna novela KZ z dne 8.8.1962, ki je očitno posledica spoznanja, da je družbena reakcijs zoper kriminaliteto v gospodarstvu premalo učinkovita. V naglici skovana novela KZ, ki je izhajala iz predpostavke, da je strožje kaznovanje najboljše sredstvo, ni imela tako rekoč nobenega vpliva ne na obseg te kriminalitete ne na kaznovalno politiko sodišč, je pa ustvarila v sistemu kazenskega prava nekaj prav nemogočih in nedopustnih nelogičnosti. Po drugi strani se tudi upravičeno zastavlja vprašanje, ali naše pravosodje v resnici izvršuje svojo ge-neralno-preventivno funkcijo, na katero se tako radi sklicujejo nasprotniki spoznavanja in upoštevanja osebnosti storilca v kazenskem postopku. Nekateri podatki upravičeno vzbujajo dvome. Tako n.pr. se okoli 90 % vseh izrečenih kazni giblje v mejah denarne kazni in kazni zapora do 6 mesecev. Povratništvo pa polagoma narašča in kriminaliteta nasploh tudi ne upada. Bačič, cit. delo. Problem torej ni v tem, da bo uvedba opazovanja storilčeve osebnosti še bolj omilila našo kaznovalno politiko in eliminirala njen generalnopreventivni učinek, saj se je to v resnici že zgodilo, in to brez resničnega spoznavanja osebnosti. Morda ne bo pretirana hipoteza, da se je to zgodilo tudi zaradi tega, ker so spoznavanje osebnosti izvajali nestrokovno, na podlagi vseopravičujočega razumevanja, sočutja in socialnega čuta. To so seveda zelo lepe človeške lastnosti, žal pa tudi zelo malo koristne za učinkovito kriminalno politiko. Humanizem naše kriminalne politike pač ni v tem, da razume in opraviči vsakovrstne človeške težave in napake, temveč v tem, da si aktivno, u-stvarjalno prizadeva za preprečevanje družbenih in individualnih pogojev in vzrokov, ki porajajo človeške tegobe in napake. B. Sredstva za individualizacijo in njih praktična uporaba V zvezi z individualizacijo kazenskih sankcij nakazujejo prednje ugotovitve o naravi kaznovalne politike naših sodišč še nekaj posebnih problemov. Tako je treba ugotoviti, da gibanje izrečenih sankcij pri zakonskem posebnem ali celo splošnem minimumu močno omejuje možnosti individualizacije. Razumljivo je, da ne more biti ravno idealna tista individualizacija, ki se količinsko giblje za oretežno večino storilcev kaznivih dejanj v okviru šestih mesecev kazni zapora in kakovostno v okviru oogojne ali nepogojne kazni zapora. Kes je sicer, da je tudi kazenski zakonik močno skromen, kar zadeva sredstva, ki jih daje sodiščem za individualizacijo kazenskih sankcij pri naših štirih raziskovanih kaznivih dejanjih. Toda kljub temu najdemo v kazenskem zakoniku tudi še varnostne ukrepe in posebne pogoje in obveznosti ob pogojni obsodbi, ki bi ob nekoliko manj stereotipni uporabi kazni zaoora do šest mesecev mo- gli prispevati k boljši individualiziranosti kaznovalne politike naših sodišč. V resnici pa nam pregled o uporabi o-menjenih sredstev pokaže naslednjo podobo: Izrečeni varnostni ukrepi in vzgojni ukrep strožjega nadzorstva skrbstvenega organa po čl. 79 k/3 KZ Vrste varnostnih ukrepov in stranskih kazni sku- paj Kazniva dejanja hude tatvi- velika teles- na čl. tatvine po- 249 KZ na čl. škodbe 250 KZ čl. 141/1 KZ pone- verba čl. 322/1 KZ Obvezno zdravljenje proti alkoholizmu - čl. 61 a KZ 14 2 8 2 2 Prepoved opravljanja poklica - čl. 61 b KZ 8 8 Odvzem predmetov -čl. 62 KZ 16 10 3 3 - Odvzem - povračilo premoženjske koristi -čl. 62 a KZ 53 20 6 7 Strožje nadzorstvo skrbstvenega organa - čl. 79 k/3 KZ 6 1 5 Skupaj 77 13 36 11 17 Tabela pove, da je bilo izrečenih skupaj 71 varnostnih ukrepov pri 1.970 storilcih naših štirih raziskovanih kaznivih dejanj ali v 3,6 % primerov. Razen tega je bilo izrečenih 6 vzgojnih ukrepov strožjega nadzorstva skrb stvenega organa zoper mlajše polnoletne storilce. Ob drugih podatkih naše raziskave, ki nam pokažejo samo pri hudi telesni poškodbi 96 vinjenih in alkoholu vdanih storilcev, je uporaba obveznega zdravljenja alkoholikov presenetljivo niz ka. Vdanost alkoholu jemljejo naša sodišča v večini primerov za olajševalno okoliščino, ne pa kot razlog za uporabo ukrepa, ki ga KZ dovoljuje in ki bi utegnil biti primeren. V približno 40 primerih so sodišča med obteže-valnimi okoliščinami navedla, da je bil storile'c vodilna o-seba v podjetju. Koliko je bilo v resnici takšnih storilcev, zlasti pri kaznivem dejanju poneverbe, nismo mogli u-gotoviti. Toda tudi v tistih primerih, kjer takšna navedba obstaja, so sodišča posegla po varnostnem ukrepu prepovedi opravljanja poklica samo v 8 primerih. Takšna okoliščina torej očitno prepričuje sodišča o potrebi po strožjem kaznovanju, ne pa tudi o potrebi po uporabi varnostnega ukrepa, ki bi utegnil biti koristnejši za storilca in za družbo kot pa strožje kaznovanje. V obrazložitvah sodb so sodišča storilčevo mladost kot olajševalno okoliščino navedla kar 383-krat. Samo v šestih primerih pa so našla za potrebno uporabiti določbe novele KZ z dne 1.1.1960 o mlajših polnoletnih osebah. Takšno ravnanje je seveda vsaj nelogično. Zakonodajalec je ravno zaradi posebnosti, ki jih najdemo v osebnostni strukturi mlajših polnoletnih oseb, omogočil uporabo nekaterih vzgojnih ukrepov, kadar sodišče takšne posebnosti najde (duševna razvitost na stopnji mladoletnika). Sodišča torej mladosti ne bi mogla več šteti za olajševalno okoliščino. Ali bi morala uporabiti določbe prvega ali tretjega odstavka čl. 79 k KZ, če jih je impresionirala storilčeva mladost, ali pa ga obravnavati kot zrelega in dovolj razvitega, in v tem primeru seveda ne bi mogla mladosti navajati kot o-lajševalno okoliščino.Toda na naša sodišča so nove določbe kazenskega zakonika o mlajših polnoletnih vplivala tako,da jim štejejo mladost kar na sploh za olajševalno okoliščino, ne pa tako, da bi razmislila o uporabi vsebinsko primernejših ukrepov. Na podlagi naših podatkov ne moremo dajati sodb o smotrnosti uporabe preostalih varnostnih ukrepov.Po analogiji pa podoba verjetno ne bo bistveno drugačna, vsaj kar zadeva odvzem premoženjske koristi. Glede na to, da se naši podatki nanašajo samo na štiri kazniva dejanja in samo na leto 1961, smo zbrali podatke o izrečenih varnostnih ukrepih za leta 1961,1962, 1963 in 1964, da bi videli, ali se je njihova uporaba po letu 1961 kaj bistveno zvišala: Varnostni ukrepi v SR Sloveniji, izrečeni vsem polnoletnim obsojencem v letih 1961 - 1964^ Varnostni ukrep 1961 L e 1962 t 0 1965 1964 Oddaja v zavod za var§tvo in zdravljenje 5 4 11 4 Obvezno zdravljenje alkoholikov 24 35 40 54 Prepoved opravljanja poklica 25 101 104 96 Odvzem vozniškega dovoljenja 51 182 168 122 Prepoved javnega nastopanja - - - - Odvzem predmetov 38 94 119 86 Odvzem premoženjske koristi 112 211 234 134 Izgon iz države 1 - 1 - Skupaj 256 627 677 498 Kakor je videti, je uporaba varnostnih ukrepov v zadnjih dveh letih za spoznanje višja kot v letu 1961, vendar pa to zvišanje v strukturi vseh izrečenih kazenskih sankcij skoraj nic ne pomeni. Malo prej smo ugotovili, da so bili 1.970 storilcem naših raziskovanih kaznivih dejanj ^ Vir podatkov: Mesečni statistični pregled SR Slovenije, 1/1964 izrečeni varnostni ukrepi v 5,6 % primerov. Vsem storilcem, ki so bili leta 1964 obsojeni v SR Sloveniji, so bili varnostni ukrepi izrečeni v 5*8 % primerov. Povečanje torej je, ne more pa vplivati na točnost naših prej navedenih ugotovitev. C. Teža kaznivega dejanja, izražena v standardih, kot temeljni kriterij za odmero kazni Prednja izvajanja odpirajo vprašanje, na kaj, na katere kriterije se pravzaprav opira individualizacija v praksi naših sodišč. Prva raziskava nam je pokazala, da i-majo značilen vpliv na višino in pogojnost oziroma nepo-gojnost odmerjene kazni tele objektivno podane okoliščine: predkaznovano8t, stek, vrednost ali vrsta ukradenega premoženja, višina škode ali njena vrsta, sredstvo, s katerim je bilo dejanje storjeno, izzvanost, vinjenost, starost storilca, njegove socialne in družinske razmere in njegovo vedenje po storjenem kaznivem dejsnju. Tako torej vidimo, da vplivajo na odmero kazni tri skupine okoliščin, in sicer: a) teža kaznivega dejanja (stek, vrednost in vrsta ukradenega predmeta, višina škode in sredstva storitve); b) osebne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (predkaznovanost, izzvanost, vinjenost in vedenje po storitvi kaznivega dejanja) in c) storilčeve osebne razmere izven okvira samega kaznivega dejanja (starost in socialne ter družinske razmere). Podatki druge raziskave pa so pokazali nekaj zelo zanimivih ugotovitev, in sicer: a) Ugotovili smo določeno neskladje med obstojem in vplivom nekaterih dejstev na izrečeno kazen ter naved- bami v obrazložitvi odmerjene kazni. Tako n.pr. najdemo težo kaznivega dejanja v obrazložitvah razmeroma zelo redko. Največkrat se pojavi med obteževalnimi okoliščinami, če je bilo treba utemeljiti strožjo kazen. Redkeje jo dobimo med olajševalnimi okoliščinami, zlasti takrat, kadar je bilo treba utemeljiti milo kazen, ki je bila izrečena povratniku. Najpogosteje pa se teža kaznivega dejanja sploh ne pojavi med navedbami niti kot olajševalna niti kot obteževal-na okoliščina, čeprav je bilo mogoče v sodnem spisu zaslediti o tem zadostne podatke. b) Tako imenovana teža kaznivega dejanja ima v resnici dosti močnejši vpliv na odmero kazni, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi podatkov o navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah. To izhaja tudi iz ugotovitev prve raziskave o vezanosti kaznovalne politike sodišč na določene standarde. Tako so se za tatvine koles, za žepne tatvine, za tatvine denarja pod ali nad 20.000 Sdin in podobno izoblikovali v praksi standardi, ki pomenijo neke vrste poprečno startno točko, od koder sodišče ob obstoju še kakšnih pomembnejših olajševalnih ali obteževalnih okoliščin kazen še nekoliko zniža ali pa zviša, vendar pretežno vse v okviru šestih mesecev zapora. c) Od tod pa postane bolj razumljiva tudi naša tretja ugotovitev, da se namreč teža določenega kaznivega dejanja, kakor jo je določil zakonodajalec z zagroženo kaznijo, ne sklada z vrednotenji o teži teh dejanj v kaznovalni politiki sodišč. Tako smo n.pr. ugotovili, da se kazni, izrečene za tatvine in velike tatvine, skorajda ne razlikujejo, čeprav je posebni maksimum, določen za veliko tatvino, dvakrat višji, kot za tatvino. Sploh lahko rečemo, da se kaznovalna politika glede vseh štirih raziskovanih kaznivih dejanj zelo malo medsebojno razlikuje, čeprav gre za različno huda kazniva dejanja. Abstraktno pojmovano družbeno nevarnost teh štirih kaznivih dejanj je razlikoval že zakonodajalec in njih storilci se gotovo do- volj razlikujejo med seboj, tako s stališča svoje družbene nevarnosti kakor tudi s stališča potreb, ki Jih narekuje njihova resocializacija. Tako moramo torej ugotoviti, da ostaja poglavitni kriterij za odmero kazni slej ko prej teža kaznivega dejanja; meri pa se po standardih, ki so nastali v praksi, in ne po merilih v abstraktni pravni normi. Č. Vpliv olajševalnih in obteževalnih okoliščin na odmike od standardov Omenili smo že, da se temeljnemu kriteriju - stan dardu - pridružujejo v posameznih primerih še druge okoliščine in ga delno modificirajo navzdol ali navzgor. Vendar spričo presenetljivo velikega števila šablonskih in stereotipnih navedb ni mogoče reči, da so na odmerjeno kazen v resnici vplivale ravno tiste okoliščine, ki smo Jih našli navedene v obrazložitvi sodbe. Vsekakor velja to pri olajše valnih okoliščinah vsaj za tele navedbe: priznanje, povrnjena škoda, obžalovanje in pripravljenost povrniti škodo, te navedbe pa pomenijo 40 % vseh navedb med olajševalnimi okoliščinami. Iz vseh dosedanjih izvajanj v tej študiji in tudi iz prakse vemo, da gre tu pretežno za šablonske in rutinske navedbe, ki se pač zapišejo v obrazložitev sodbe poleg drugih takrat, kadar gre sodišče pri odmeri kazni iz tarife navzdol, da bi vsaj količinsko ustvarilo videz o zadostni utemeljenosti svoje odločbe. Zaradi tega se s temi navedenimi okoliščinami ne bomo več ukvarjali. Kar zadeva obteževalne okoliščine, smo ugotovili, da Je stereotipnost navedb manjša oziroma da Je napor sodišč pri utemeljevanju odmerjene kazni resnejši. Čeprav Jih Je dvakrat manj pri mnogo manjšem številu storilcev, so navedbe v obrazložitvah sodb mnogo bolj povezane s tistimi dejstvi, o katerih so sodišča v resnici razpravljala. Razen navedbe o napadenem družbenem premoženju, kaže da so vse druge navedbe tudi v resnici imele vpliv na odmerjeno kazen. Ko smo tako izločili iz razprave vse tisto, kar nima globljega pomena, nam ostane odprto vprašanje, katere okoliščine so v resnici prepričale sodišča, da so se odmaknila od standarda navzdol ali navzgor. Gradivo in podatki obeh raziskav nas prepričujejo o tem, da so odmik od standarda navzdol pogojevale zlasti naslednje okoliščine: nekaznovanost, mladost ali starost, skrb za družino, siceršnja pozitivna storilčeva osebnost (udeležba v NOB, dober delavec in podobno) in tiste okoliščine, ki kažejo na to, da je bil storilec v stiski, v zagati, v konfliktih, izzvan in podobno. Odmik od standardov navzgor pogojujejo po naših spoznanjih predvsem naslednje okoliščine: kriminalna preteklost, moralno negativna osebnostna storilčeva podoba, takšne posebne okoliščine, ki povečujejo težo kaznivega dejanja, in redkeje še razlogi generalne prevencije. V povzetku lahko rečemo tole: standardu, v katerega je vključena teža kaznivega dejanja, se pri odmeri kazni pridružita dve skupini okoliščin, in sicer: a) osebne okoliščine storilca, ki so v zvezi s kaznivim dejanjem, ki torej povečujejo ali zmanjšujejo samo težo kaznivega dejanja, in b) osebne okoliščine, ki so izven kaznivega dejanja in ki sodišču predstavijo storilca v moralno pozitivni oziroma moralno negativni luči. Znano je, da so moralizatorski kriteriji pri odmeri kazni vznemirjali že praktike in teoretike neokla-sične in eklektične šole. bna izmed maksim ten šol je bila, da mora pravosodje soditi storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja in ne zato, ker je pokvarjen in sploh moralno zavržen. V tem pogledu so imele te šole seveda prav. Ko so italijanski pozitivisti opozorili na storilčevo osebnost, niso hoteli nazaj v moralizatorski srednji vek,temveč naprej v preučevanje storilca z biološkega (antropološkega), psihološkega in socialnega vidika, da bi v skladu s svojimi koncepcijami zavarovali družbo pred njegovo nevarnostjo. Toda od tedaj je zopet preteklo skoraj sto let in sodobne znanosti o človeku sodijo, da naj se moralno negativne lastnosti storilca kaznivega dejanja presojajo v prvi vrsti kot simptomi njegovih osebnostnih motenj. Preučevanje osebnosti storilca torej ne pomeni zbirati v prvi vrsti takšne podatke, ki nam ga bodo pokazali v nekakšni - pozitivni ali negativni - moralni luči. Takšni podatki se tudi pri najboljši volji ne morejo uporabiti drugače kot v obliki strožjega ali milejšega kaznovanja. Spoznavanje osebnosti storilca in njegovega socialnega okolja pomeni torej, da spoznamo njegove socialne, psihološke in antropološke značilnosti zaradi tega, da bi lahko izbrali tem značilnostim ustrezno kazensko sankcijo. V zvezi s tem pa nastaja še eno vprašanje, in sicer, kakšna je pravna narava olajševalnih in obteževal-nih okoliščin iz čl. 38 KZ. Kadar postane kakšna spremljevalna okoliščina konstitutivni oziroma kvalifikatorni ali privilegatorni element kaznivega dejanja, takrat o njeni pravni naravi ni dvoma. Takšne okoliščine postanejo zakonski znaki kaznivega dejanja in sodišče mora v postopku njihov obstoj ugotoviti kot sestavni del dejanskega stana kaznivega dejanja. Glede olajševalnih in obteževalnih okoliščin pa prevladuje stališče, da je njihov pomen manjši, saj njih obstoj v ničemer ne spremeni pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Toda takšno stališče po naši sodbi še zdaleč ne pomeni, da bi smeli ravnati s temi okoliščinami docela sa- movoljno. To pa se v resnici dogaja v praksi. Iz podatkov obeti naših raziskav smo mogli ugotoviti, da določene okoliščine zelo pogosto objektivno obstajajo, in sicer celo zelo pomembne okoliščine, ki pa jih med naštetimi v obrazložitvi sodb ne najdemo (n.pr. teža kaznivega dejanja, povratek). Po drugi strani najdemo med naštetimi okoliščinami takšne, ki jih objektivno sploh ni bilo (priznanje, obžalovanje, pripravljenost povrniti škodo, skrb za družino itd.). Iz vsega tega izhaja, da spremljevalnih okoliščin kaznivih dejanj v praksi ne obravnavajo tako kot vsa druga dejstva in podatke, ki so potrebni za ueotovitev dejanskega stanja in materialne resnice. Te okoliščine zaznajo sodišča mimogrede, po naključju, zato ker jih navaja zagovornik ali sam obtoženec. Trditve o obstoju ali neobstoju takšnih okoliščin tako niso predmet dokazovanja, ostajajo nepreverjene kot dejstva, obenem pa ostane nejasna tudi njihova vrednost in teža. Vse to pa seveda ni v skladu s kazenskim zakonikom in s tistimi idejami, ki ga navdihujejo. Tudi če vidimo v olajševalnih in obteževalnih okoliščinah tiste podatke, ki naj pokažejo, kolikšno kazen je storilec zaslužil, bi jih bilo treba ugotoviti v dokaznem postopku, oceniti njihov pomen, vrednost in težo, ter tako odmeriti "zasluženo" kazen. To pa, kot vidimo, v praksi ne poteka tako, ampak po drugi, do precejšnje mere neosveščeni pobi. Tako je seveda močno dvomljivo, ali je mogoče na takšni podlagi izrečeno kazen po pravici imenovati zasluženo kazen. Zato vidimo, da sedanja praksa ne zadovoljuje niti zahtev zastarelih kazenskopravnih koncepcij o zasluženi kazni. V pravosodju, katerega namen bi bilo učinkovito preprečevanje kriminalitete in resocializacije storilcev, bi morale imeti spremljevalne okoliščine prav tak pomen, kot ga imajo elementi kaznivega dejanja. Za pravilno izbiro in odmero kazenske sankcije so namreč ravno te okolišči- ne odločilnega pomena. Zato bi morale biti predmet dokazovanja ter preverjanja in po ugotovitvi materialne resnice tudi predmet ocenjevanja in vrednotenja glede na namen, ki naj ga kazenska sankcija doseže. D. Značilnosti posameznih kaznivih dejanj in njih odsev v kaznovalni politiki Štiri kazniva dejanja, ki jih raziskujemo in primerjamo, se med seboj očitno močno razlikujejo po svoji naravi, družbeni nevarnosti, vrsti napadenega objekta, posledicah za oškodovance in družbo in seveda tudi po storilcih, ki jih izvršujejo. Tako je n.pr. povsem očitno, da je huda telesna poškodba po vseh prej omenjenih karakteristikah tako bistveno različna od tatvine, da bi se to moralo izraziti tudi v olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki jih sodišča navajajo. Seveda velja to do neke mere prav tako tudi za obe drugi kaznivi dejanji. Nekaj smo o tem že povedali na drugih mestih v tej študiji, n.pr. to, da je pač bistvena razlika, ali prizna storilec tatvine ali pa storilec hude telesne poškodbe, ki v večini primerov dejanja ne more tajiti. Žal pa se je izkazalo, da kazenskopravne, kriminalistične in kriminološke značilnosti posameznih kaznivih dejanj niti v objektivno ugotovljeni kaznovalni politiki niti v subjektivno navajenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ne pridejo dovolj do izraza. Posebnosti, ki smo jih seveda tudi našli, se pojavljajo v tako majhnem številu, da ostanejo povsem v senci spričo množičnosti stereotipnih navedb, ki so docela enake za vsa štiri kazniva dejanja. Kot srno že prej povedali, ni nikjer opaziti razlike v družbeni nevarnosti tatvine in velike tatvine. Tatvine, ki so s stališča prevencije kriminalitete sploh e-den najpomembnejših problemov vsake kriminalne politike, so po vseh podatkih sodeč za naša sodišča odiozna drobnarija, ki se odpravi kar na kratko. To se kaže med drugim tudi v tem, da najdemo pri tatvini v poprečju najmanjše število navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Nič čudnega, če iz takšne prakse izhajajo tudi predlogi, po katerih naj bi drobno premoženjsko kriminaliteto izločili iz pristojnosti sodišč in jo prepustili sodstvu za prekrške. Po drugi strani vzbuja pozornost dejstvo, da najdemo največ navedenih olajševalnih okoliščin pri kaznivem dejanju poneverbe. Ko smo si skušali to pojasniti, smo primerjali tudi socialno strukturo storilcev štirih raziskovanih kaznivih dejanj. Ugotovitve so razvidne iz naslednje tabele. Socialna struktura obsojencev, ki so storili z anketo obsežena kazniva dejanja Število storilcev po k.d. Poklicne skupine huda te- tatvi-lesna na čl. poškod- 249 KZ ba čl. 141/1 KZ velika tatvina čl. 250 KZ pone- verba čl. 322 KZ Absolutno kmetje in kmetijski delavci 64 191 31 10 nekvalificirani delavci 43 399 92 10 rudarski, industrijski in obrtni delavci 76 406 99 30 prometno osebje 10 58 9 23 uslužbenci, strokovnjaki in vodilno osebje 14 91 14 200 osebe z lastnimi dohodki in vzdrževani 13 71 12 4 Skupaj 220 1.216 257 277 Poklicne skupine kmetje in kmetijski delavci nekvalificirani delavci rudarski, industrijski in obrtni delavci prometno osebje uslužbenci, strokovnjaki in vodilno osebje osebe z lastnimi dohodki in vzdrževani Skupaj Število storilcev po k.d. huda telesna poškodba čl. 141/1 KZ tatvina čl. 249 KZ velika tatvina čl. 250 KZ pone- verba čl. 522 KZ Struktura v % 29 16 12 4 20 33 36 4 35 33 39 11 4 5 3 8 6 7 5 72 6 6 5 1 100 100 100 100 Podatki tabele očitno kažejo, da najdemo med storilci hude telesne poškodbe skoraj 30 % kmetov in kmetijskih delavcev ter 59 % nekvalificiranih in kvalificiranih delavcev. Socialna struktura storilcev obeh vrst tatvine se spremeni tako, da se zmanjša delež kmetov in kmetijskih delavcev, močno pa se poveča delež nekvalificiranih in kvalificiranih delavcev, ki doseže več kot 70 %. Docela drugačna pa je socialna struktura storilcev poneverbe. Kmetje, kmetijski in vsi drugi delavci so tu udeleženi le še s 27 %, na uslužbence, vodilno osebje in strokovnjake pa odpade kar 72 %. Upravičeno se ob tem zastavlja vprašanje, ali nima morda na kaznovalno politiko naših sodišč neki vpliv tudi to, s kom imajo opraviti. Ali se morda tudi na sodiščih uveljavlja sicer splošna človeška slabost, da imamo več razumevanja in posluha za sebi po civiliziranosti, izobrazbi, vedenju in nastopu vsaj približno enake ljudi, kaj malo pa za tiste, ki tiči- jo nekaj lestvic nižje, če ne celo povsem na družbenem robu? Kot rečeno, takšna človeška lastnost je razumljiva, ne pa tudi opravičljiva, zlasti pri opravljanju ene izmed takšnih družbenih funkcij, ki zahteva kar največjo osebno osveščenost. Tako se torej pokaže, da i-azličnost obravnavanih kaznivih dejanj nima ustrezajočega odseva v kaznovalni politiki in individualizacijski politiki naših sodišč. 2. Kako pojmujejo naša sodišča individualizacijo kazenskih sankcij A. Zaslužena kazen kot izhodišče sedaj veljavne teorije in prakse Na podlagi vseh dosedanjih izvajanj lahko rečemo, da se v kaznovalni politiki naših sodišč v glavnem uveljavlja tista stopnja v razvoju individualizacije, ki je značil na za eklektično šolo kazenskega prava. Kot že rečeno, ta pridruži še storilčevo nevarnost h kriterijem neoklasične teorije, ki so imeli nalogo odgovoriti na vprašanje, koliko povračilne kazni je storilec zaslužil. Kazenskopravna teorija socialističnih dežel je temu dodala še materialno koncepcijo kaznivega dejanja in tako se kot nesporna in nedvom na pojavljata stopnja družbene nevarnosti kaznivega dejanja in družbene nevernosti storilca kot poglavitna kriterija za izbiro in odmero kazenske sankcije tako v teoriji in v učbe nikih kakor tudi v sodni praksi. Toda kaj v resnici tiči za tem načelom? ko gremo še nekoliko globlje in si ogledamo, kateri podatki opredeljujejo večjo ali manjšo družbeno nevarnost kaznivega dejanja in storilca, najdemo na prvem mestu napadene dobrine, ki so temelj standardov. .jtandardi, ki so nastali v praksi, se prenašajo 4-4 kot ugotavlja dr. Katja Vodopivec v ze citirani razpravi iz generacije na generacijo sodnikov, se vedno bolj odmikajo od svojega pred 200 leti do neke mere racionalnega izhodišča in se pomikajo navzdol k minimumom predpisanih kazni. Standardi so danes apriorna izhodišča za odmero kazni in slabo nadomeščajo vestno in temeljito ugotavljanje tistih dejstev, ki so spremljala kaznivo dejanje ter storilca. Njihova posledica je tudi to, da se individualizacija kazenskih sankcij v praksi omejuje na odmero kazni, tako da o izbiri primerne sankcije izmed tistih, ki so po zakonu možne, skorajda ni sledu. Nesporno pa je, da je v sodobnem kazenskem pravu individualizacija več kot odmera kazni, in sicer predvsem kakovostna izbira in šele potem količinska odmera tiste kazenske sankcije, ki bi utegnila biti najbolj primerna s stališča varovanja družbe in resocializacije storilca. Toda tudi če sprejmemo standard kot neko izhodišče, ki dovoljuje modifikacijo navzdol ali navzgor, se moramo povprašati po vsebini in pomenu tistih okoliščin, ki so pogoj za modifikacije. Ko sodišča upoštevajo in navajajo tiste okoliščine, ki so zvečale ali zmanjšale težo kaznivega dejanja, in tiste, ki prikazujejo storilca v določeni - negativni ali pozitivni - moralni luči, postane o-čitno, da jih vodi pri tem načelo o odmeri kazni "po za-služenju" in še do neke mere družbena nevarnost kaznivega dejanja in storilca. Storilčeva nevarnost za družbo kot problem prognoze njegovega prihodnjega delinkventnega ali nedelinkvent-nega vedenja se pojavi, kot merilo po navadi takrat, kadar ta kriterij sovpada s kriterijem "po zssluženju". Tako postane jasno, zakaj so storilčeve negativne osebne lastnosti tako pogosto navajane kot obteževalne okoliščine, saj izprijenost, zahrbtnost, pokvarjenost in podobno kažejo o- ^ Vodopivec dr. Katja, opomba, cit. na str. 122 benem, da storilec zasluži strožjo kazen za nazaj in da je malo upanja za njegovo poboljšanje v prihodnje. Zelo pogosto pa se tudi zgodi, da ta dva kriterija ne soglašata in takrat zmaga praviloma kriterij "po zasluženju", kot nam kažejo podatki naše raziskave. Tako n.pr. storilčeva mladost pri kaznivem dejanju tatvine sama po sebi nikakor ne daje razlogov za pozitivno prognozo, navaja pa se zelo pogosto kot olajševalna okoliščina, češ saj je še mlad, torej ne zasluži stroge kazni. Od tod torej izhaja druga ugotovitev, da je individualizacija v naši sodni praksi, spričo standardov u-temeljena pretežno na kriteriju "zaslužene kazni" in deloma na kriteriju storilčeve nevarnosti za družbo. B. Mesto in vloga olajševalnih in obteževalnih okoliščin v sodobnem kazenskem pravu Očitno je, da je kazenskopravni institut olajševalnih in obteževalnih okoliščin v najtesnejši zvezi s širšim problemom individualizacije kazenskih sankcij. Zaradi individualizacije je ta pravni institut sploh nastal kot njen poglavitni instrument in je to vlogo in mesto o-hranil prav do danes. Zategadelj so obseg in vsebina okoliščin, ki jih sodišča smejo upoštevati, in daljnosežnost njihovega učinka na kazenske sankcije odvisni od pojmovanja o smislu in namenu individualizacije. Za kazenskopravno filozofijo neoklasične šole je delinkvent predvsem izprijen in zloben človek. Izprijenost in zlobnost pa sta kategoriji, ki jih lahko merimo po intenzivnosti; ta se izraža ravno v tistih okoliščinah, ki jih abstraktna definicijs kaznivega dejanja v posebnem delu kazenskega zakonika ne obsega. Če bi torej ne upoštevali okoliščin, ki spremljajo kaznivo dejanje in kažejo na stopnjo zlobnosti in moralne pokvarjeno- sti, bi bilo kazensko pravosodje nepravično. Pravičnost pa je po omenjeni filozofiji neoklasične šole eno izmed vrhov nih vodil, smisel in namen uporabe kazenskih sankcij. Tz pravičnosti izvira pravica države do kaznovanja in v njej so meje te pravice. Razumljivo je zatorej, da individualizacija, ki temelji na pravičnosti, mora upoštevati predvsem tiste okoliščine, ki kažejo na večjo ali manjšo izprijenost storilca, ki ga predstavljajo sodišču v bolj ali manj negativni moralni luči, to pa so vsekakor okoliščine, ki se tičejo teže kaznivega dejanja (povzročena škoda, način in sredstva storitve) in storilčeve moralne krivde. Zaradi močnega vpliva antropološko-pozitivistič-ne in sociološke šole prodre ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja v kazenskopravno filozofijo nov pojem pojem storilčeve nevarnosti. V pozitivnem kazenskem pravu in v praksi se poskuša uveljaviti novo vrednotenje okoliščin, ki spremljajo kaznivo dejanje. Njihovo ugotavljanje naj pokaže, ali obstaja nevarnost, da bo storilec v prihodnje še ponavljal kazniva dejanja, ali ne, in glede na to naj sodišče sankcijo tudi individualizira. Zarsdi tega je bilo treba vnesti v pozitivno pravo tudi osebnost storilca kaznivega dejanja, njegovo prejšnje življenje, razmere, v katerih živi, in zlasti tudi vedenje po storjenem kaznivem dejanju (priznanje, obžalovanje, povrnitev škode, pomoč oškodovancu itd.). S skrbnim zbiranjem teh podatkov, z njihovim vrednotenjem in oceno naj bi sodišče v posameznem primeru postavilo za storilca pozitivno ali negativno prognozo in se odločilo za izbiro in odmero kazenske sankcije v okvirih, ki jih dopušča zakon. Uresničitvi namenov teorije in pozitivnega prava pa sta stali na poti dve oviri, ki deloma še danes nista premagani. Po eni strani je pozitivno pravo sicer spod bujalo sodišča k upoštevanju storilčeve nevarnosti, toda hkrati jim ni dalo možnosti niti za skrbno zbiranje in temeljito presojo podatkov niti ni tako bistveno razširilo seznama kazenskih sankcij, da bi lahko individualizacija postala ne le količinska, temveč tudi kakovostna. Spričo tega še tako vesten sodnik, z dobrimi nameni in široko i-zobrazbo ne vidi več pravega pomena individualizacije, če svojega spoznanja o negativni prognozi za storilca ne more izraziti drugače kot z izrekom strožje kazni, zlasti če spozna iz podatkov o osebnosti, da je n.pr. ravno izrek strožje kazni docela kontraindiciran. Po drugi strani pa se je realizaciji individualizacije na temelju storilčeve nevarnosti postavila po robu miselnost, ki presoja tako, kot je presojal teoretik, zakonodajalec in praktik pod vplivom neoklasične filozofi-je. Podatkov o storilčevi osebnosti ta miselnost ne vrednoti s stališča pozitivne ali negativne prognoze, temveč s stališča storilčeve moralne izprijenosti in zlobnosti. Uvedba okoliščin, ki Se tičejo storilčeve osebnosti je tako izgubila svoj pravi smisel in pomeni samo uvedbo dodatnih podatkov za moralizatorsko ocenjevanje in delovanje sodišč. Tako je praktično kazensko pravosodje že pred drugo svetovno vojno hudo zaostajalo ne le za teorijo, temveč tudi za intencijami zakonodajalca. Namesto, da bi z upoštevanjem storilčeve nevarnosti vsaj deloma prispevalo k spremembi kazenskega prava v učinkovitejši pripomoček v boju zoper kriminaliteto, je ostalo v sterilnih vodah abstraktne pravičnosti in moraliziranj, s tem pa še poglobilo znano krizo kazenskega prava. V luči spoznanj sodobne kriminologije in kriminalne politike se pokažeta sedaj veljsvna teorija individualizacije in njena realizacija v zakonodaji in v praksi za močno problematični. Sedaj prevladujoči, v teoriji in praksi implicitno vsebovani kriterij odmere kazni "po za-služenju" bi bilo treba kar najhitreje zamenjati s kriterijem varstva družbe in resocializacije delinkventa. Zato Glej Vodopivec dr. Katja, opombe, cit. na str. 122. bi pa bilo treba zamenjati ali vsaj spremeniti posebne in posamične kriterije, ki sedaj pomagajo sodiščem ugotoviti, koliko je storilec "zaslužil". Kakor smo videli, niti posebni kriteriji družbene nevarnosti kaznivega dejanja in storilca niti posamični kriteriji za opredelitev te nevarnosti ne vzdržijo kritike. C. Analitična ali sintetična metoda pri izbiri in odmeri kazenske sankcije V zvezi s tem se zastavlja še eno pomembno vprašanje, kako namreč ravnajo sodišča pri odmeri kazni. Splošno je znano, da nekatera sodišča najprej določijo, ali naj bo kazen pogojna ali ne, nato določijo količino kazni, o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah pa kaj malo razpravljajo in jih prepustijo poklicnemu sodniku, ki sodbo o-blikuje. Zaradi takšne prakse velja tudi mnenje, da so v o-brazložitvi sodbe naštete olajševalne in obteževalne okoliščine v resnici brez pomena, napisane na pamet. Že v uvodu te študije smo povedali, da to mnenje najbrž ni popolnoma utemeljeno, saj je sodnik po preteku nekaj dni sicer res izgubil iz spomina marsikaj, toda vsekakor samo tisto, kar se mu ni zdelo bistveno. V obrazložitev sodbe je torej zapisal tisto, kar mu je bistvenega izmed spremljevalnih okoliščin ostalo v spominu, nadalje tisto, kar se mu je zdelo, da je treba napisati zaradi prepričljivosti odmerjene kazni, in končno tisto, kar prinaša vsakdanja rutina. Da te ugotovitve niso le naš vtis, nam prepričljivo kaže analiza navedenih okoliščin. Ta odkriva v posameznem primeru (seveda ne vsakem) eno do dve okoliščini, ki sta bistveni za posamezni primer (in to zlasti težo kaznivega dejanja in negativne storilčeve lastnosti med obteževalnimi okoliščinami), eno okoliščino zaradi prepričljivosti (skrb za družino, bolehnost, udeležbo v NOB itd. pri olajševalnih okoliščinah) in eno do dve rutinski, stereotipni navedbi (priznanje, obžalovanje, pripravljenost povrniti škodo). V literaturi, pa tudi na IX. mednarodnem kongresu za kazensko pravo v Haagu leta 1961^, je bilo opaziti spor med tako imenovanimi analitiki in sintetiki. Analitiki menijo, da mora sodišče, potem ko je odločilo o krivdi, pazljivo analizirati vsako okoliščino, ki je bila na glavni obravnavi omenjena posebej, jo ovrednotiti glede na to, ali je v danem primeru olajševalna ali obteževalna, in glede na to, kolikšna je njena relativna teža. Na podlagi takšne analize naj bi sodišče pretehtalo, ali so v premoči o-lajševalne ali obteževalne okoliščine in v kakšni meri, in izbralo ter odmerilo kazensko sankcijo. Sintetiki pa temu nasprotno menijo, da analitična pot ne vodi nikamor. Po njihovem mnenju mora sodišče o-ceniti storilca kot celoto, na podlagi splošnega vtisa. Pri tem navajajo kot argument sodno prakso, ki da nikakor ne izbira in odmerja kazenskih sankcij po analitični poti in da to tudi sploh ni mogoče. Spor med analitiki in sintetiki je že dalj časa znan v teoriji kazenskega prava in od tod izhajajo tudi zelo natančna pravila o odmeri kazni, ki jih najdemo v nekaterih zakonodajah. Se najdalj je šel pri tem italijanski kazenski zakonik, ki ima glede tega mnogo zelo formalnih določb. Ta sistem ni lahko na kratko obrazložiti, vendar naj za ilustracijo zadostuje tole: sodišče naj odmerja kazen, izhajajoč od neke srednje mere med minimumom in maksimumom za določeno kaznivo dejanje predpisane kazni. (Ta "srednja mera" je v praksi tudi v Italiji postal zakonski posebni ali celo splošni minimum). Različne olajševalne in 46 Lernell L.: Les circonstances aggravantes autres que le concpur8 d’infractions et la recidive. Rspport general, IX.e™e Congres International de droit penal. La Ha,ye 1964. Lernell L., Resumes des rapports, IXeme Congres International de droit penal. La Ha,ye 1964. obteževalne okoliščine kategorizira po skupinah že sam kazenski zakonik in dopušča razne odmike navzgor ali navzdol, ki so natančno določeni glede na naravo posamezne okoliščine. Tako se odmerjanje kazni v Italiji v resnici spreminja v matematično operacijo . Ni torej čudno, če najdemo med italijanskimi kazenskopravnimi strokovnjaki veliko nasprot- /iQ nikov analitične metode pri odmerjanju kazni. Vprašanje, ali je treba uporabiti pri odmeri kazni analitično ali sintetično metodo, bo ostalo, kot vse kaže, odprto vse dotlej, dokler bo njen poglavitni kriterij omejen na vprašanje, koliko je storilec zaslužil povračilne kazni. Ob takšnem kriteriju se res zastavlja vprašanje, ali naj sodišče izhaja od posebnega minimuma ali od neke srednje mere predpisane kazni, in to seveda ne more voditi drugam kot v sistem standardov. Razen tega je potem odprtih še mnogo drugih vprašanj, kot n.pr., kolikšno težo, izraženo v dnevih, mesecih ali letih, je treba pripisati posamezni okoliščini, kaj storiti, še je število olajševalnih in obteževalnih okoliščin enako, ali sploh obstaja stek okoliščin in kako ga je upoštevati pri odmeri kazni itd. Vse to bi povzročilo praksi tako hude težave, če bi se odločili za analitično metodo, da bi morali ali izdelati zelo natančne predpise (po italijanskem vzorcu) in s tem spremeniti sodnikovo prosto presojo v matematično operacijo ali pa bi se pač predpisana analitična metoda v praksi spremenila v sintetično. Toda s tem seveda nismo rekli, da se ogrevamo za 47 Gl. čl. 61 - 69, 99 - 100, 132 in 133 italijanskega kazenskega zakonika, II nuovo codice penale, liJdiz. nuovo diritto, Roma 1931. Primerjaj tudi Glueck: Crime and correction, Principles of a rational Penal Code. Cambridge 1952, Btr. 72 in nasi. Barletta, Cucchiara: Rapport presente pour le IX.eme Con-gr&s International de droit pćnal, La Haye 1964, str. 7 - 11. sintetično metodo. Ta je pač ob sedaj prevladujočem kriteriju odmere kazni "po zasluženju" edini praktični izhod. Kerri je imel bržčas prav, ko je dejal: "Kako naj sodnik izmeri človekovo moralno krivdo, saj ne more poznati vseh neskončnih pogojev dednosti, rodbinskega in družbenega življenja, gospodarske eksistence, fizičnega in socialnega okolja, iz katerih nujno nastaja hudodelstvo."^ Po vsej verjetnosti bi se dalo v vsakem posameznem primeru utemeljeno oporekati, da je odmerjena kazen tista, ki jo je storilec res zaslužil. Če imamo pred očmi dejstvo, da odpadeta na posameznega storilca poprečno največ dve stvarni olajševalni ali obteževalni okoliščini (vse druge so formalne ali pa rutinske navedbe), potem se upravičeno vprašamo, ali ni to zelo borno spričo velikega števila vseh mogočih okoliščin, ki so spremljale kaznivo dejanje samo, storilca in njegovo življenje. Ali je to, kar sodišče ve o kaznivem dejanju in storilcu, res dovolj za to, da odmeri kazen, ki naj bi bila zaslužena in pravična? Ob vsem tem je mogoče zahtevam po zasluženi in pravični kazni zadostiti samo tako, da se v praksi s tradicijo oblikujejo standardi, od katerih gredo sodišča navzgor ali navzdol na podlagi splošnega vtisa o objektivnih in subjektivnih soremljevalnih okoliščinah. Pri tem pa odmik od standarda ne sme biti prevelik, ker bi to prišlo v nasprotje z občutkom sodnika za pravičnost. Sodnik se namreč po vsej verjetnosti zaveda bornosti tega, kar ve o človeku, ki mu sodi, in o njegovem okolju. Vsak pretiran odmik od standarda bi postavil sodnika pred moralno dilemo, ali je namreč kazen, ki jo je izrekel, resnično zaslužena in pravična. Zdi se, da lahko tudi tu iščemo enega izmed vzrokov za značilnosti kaznovalne politike naših sodišč. Kerri Knrico: .Sociologia criminale. IV. Kdiz. C. Problem zaslužene in ornvične kazni Na tej točki te razprave bi se morda kazalo lotiti vprašanja, kaj sploh je pravičnost in katera kazenska sankcija bi močila biti "zaslužena in pravična". Ni namreč nobenega racionalnega razloga za to, da je storilec kaznivega dejanja tatvine v vrednosti 10.000 din kaznovan s kaznijo zapora dveh mesecev pogojno za eno leto. Razlogi za to so lahko samo v tradiciji in rutini. Zato je tudi postopek sodišča, ko se odloča za odmero kazr\i, sintetičen, se pravi utemeljen na splošnih vtisih, ki jih je mogoče dobiti iz sodnega spisa, na vtisih o storilcu, njegovem vedenju, govorjenju, odnosu do sodišča, njegovi zunanji podobi in podobnih zapažanjih. Tako je torej očitno, da je sintetična metoda sedaj res edini praktični izhod. Ce pa obrnemo kriterije in se v konkretnem primeru vprašamo, katera in kolikšna kazenska sankcija bi bila najbolj primerna izmed tistih, ki so po zakonu možne, zato da bi učinkovito zavarovali družbo in njene vrednote in da bi hkrati učinkovito resocializirali storilca, se stvari spremenijo. Ob takšnem kriteriju za izbiro in odmero kazenskih sankcij postane sintetična metoda neuporabna, analitična metoda pa postane conditio sine qua non za u-resničevanje prej omenjenega kriterija v praksi. Kako naj namreč na podlagi splošnih vtisov sodišče ugotovi, katera kazenska sankcija bi utegnila učinkovito pomagati pri preprečevanju kriminalitete in pri razvoju družbene morale in discipline državljanov? Že večkrat omenjeni primer vinjenosti in alkoholizma prepričljivo kaže, kako iracionalni in nejasni so kriteriji tako imenovane generalne prevencije. Izrazito strpno razmerje naše družbe sploh do alkoholizma povzroča, da se ta v večini primerov pojavlja kot olajševalna okoliščina, in to celo v tistih delih naše dežele, kjer je alkoholizem eden izmed poglavitnih kriminogenih dejavnikov. Isto velja tudi glede hudih telesnih poškodb, saj izredno mile kazni pričajo o zelo in preveč strpnem razmerju družbe sploh in sodišč posebej do pretepov, na-silnosti in nasilnega obračunavanja med ljudmi^ , in to v družbi, ki obenem razglaša humanizacijo, človeško solidarnost in humane odnose med ljudmi za svoje poglavitne naloge. Povsem očitno je torej , da nam tu splošni vtisi prav nič ne pomagajo in da bi bilo treba v vsakem posameznem primeru res temeljito in na osnovi poznavanja ožjega in širšega okolja premisliti, katera in kolikšna kazenska sankcija bi bila generalnopreventivno najbolj primerna. Pravkar povedano velja prav tako tudi za drugi sestavni del temeljnega kriterija, ki ga predlagamo za potrebe storilčeve resocializacije. Splošni in površni vtisi o zunanji podobi storilca in še njegove nepreverjene izjave prav gotovo ne morejo biti izhodišča za izbiro in odmero takšne sankcije, ki daje največ upanja za storilčevo resocializacijo. Za kaj takega je potrebno z analitično metodo in na podlagi strokovno zbranih podatkov odločiti o najprimernejši sankciji. To velja seveda za lažje, vsakdanje primere, ko ni videti nič zapletenega. V primerih pa, ko gre za povratnike, za kako drugače antisocialne storilce, za huda kazniva dejanja ali za takšne druge okoliščine, ki vzbujajo pozornost, bi bilo treba poseči po po- bl moči strokovnjakov in po kriminološki ekspertizi. Brž ko nam kriterij za izbiro in odmero kazenskih sankcij ni več to, kar naj bi storilec zaslužil, temveč to, kar je potrebno za varovanje družbe in storilčevo resocializacijo, se v povsem drugi luči pokaže tudi vpra- Selih, A.: Kriminaliteta telesnih poškodb na območju občine Slovenska Bistrica. Založba Obzorje, Maribor 1964. Kobe dr. Peter: Upoznavanje ličnosti učinioca ... Glavni referat. Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, 1964/4, str. 449 - 450. sanje pravične sankcije. Sedanji rezultat prizadevanj za pravičnost je namreč in ne more biti nič drugega kot abstraktna pravičnost, ki zadovoljuje iracionalni kfiterij odmere kazni po zasluženju, ne izpolnjuje pa tiste generalno- in specialnopreventivne funkcije, ki ji jo pripisujejo. Tako se pokaže, da je takšna abstraktna pravičnost v resnici nepravičnost do družbe in do posameznega storilca kaznivega dejanja. Obenem pa se pokaže, da je na videz utilitaristični kriterij za izbiro in odmero kazenskih sankcij - varovanje družbe in resocializacija storilca -v resnici edino sredstvo za ugotovitev relativne konkretne pravičnosti za družbo in za storilca. To pa tudi pomeni, da ne uveljavljamo načela "pravično je to, kar je koristno", temveč načelo: "pravično in koristno je to, kar osvobaja človeka bioloških in družbenih sil,ki so mu tuje, kar ga plemeniti in kar dviga njegovo človeško vrednost". Na tistem področju človeške dejavnosti, ki se bori proti kriminaliteti in proti drugim socialnopatološkim pojavom, ne bo veliko dvoma, da sta preprečevanje vzrokov kriminalitete in usposabljanje posameznikov za urejeno in uspešno življenje v družbi tisto, kar prispeva k človeko-vemu osvobajanju in plemenitenju njegove osebnosti.' ^ Tudi sedanjost zahteva pravičnost v kazenskem sodstvu. V sodobnem pomenu to ni abstraktna metafizična pravičnost, temveč konkretna, individualna in družbena pravičnost ... To je pravičnost, ki mora krepiti občutek varnosti v družbi in občutek odgovornosti posameznika, ki daje storilcu zanesljivo osnovo za družbeno sprejemljivo racionalizacijo storjenega dejanja, ki ne pomeni izmikanja pred odgovornostjo. Kobe dr. Peter, cit. delo, str. 451 - 452. t>. Koncepcija sodobne individualizacije kazenskih sankcij A. Odnos družbe do kriminalitete in vsebina ter oblike njenega reagiranja zoper kriminaliteto Prednja kritična ocena prakse naših sodišč pri izvajanju načela individualizacije zahteva tudi nekaj po možnosti realističnih predlogov za izboljšanje položaja na tem področju. Razumljivo je, da nobene spremembe zakonskih določil same po sebi ne bodo mogle stvari bistveno spremeniti, če se ne bodo spremenili: odnos naše družbe do kriminalitete, nazori, filozofija in mentaliteta, ki navdihujejo splošno uradno kriminalno politiko ter kaznovalno politiko in politiko individualizacije naših sodišč. Seveda pa je res tudi to, da si novi nazori in miselnost ne bi mogli mno go pomagati z zastarelimi pravnimi predpisi. Tako se torej oboje, sprememba splošne družbene miselnosti in potrebne spremembe kazenske zakonodaje, pojavlja kot pogoj za učinkovitejše preprečevanje kriminalitete in drugih socialnopa-toloških pojavov v naši družbi. Naše kriminalna in kaznovalna politika tičita v zagati, ker sta premalo učinkoviti pri preprečevanju kriminalitete in pri resocializaciji storilcev. Ta nezadostna u-činkovitost kriminalne politike pa seveda ni samo posledica dovolj neučinkovite kaznovalne politike sodišč, pač pa celotne, ne dovolj premišljene, včasih ozkosrčno vodene, z za starelimi nazori navdahnjene ali pa sploh kar inerciji in šabloni prepuščene kriminalne politike. Zato je razumljivo, da je kritika kaznovalne politike sodišč ostra le toliko časa, dokler jo opazujemo izločeno iz njene pogojenosti in povezanosti z vsemi drugimi družbenimi gibanji in procesi. Brž ko jo gledamo kot sestavni del naše celotne kriminalne politike in kot sestavni del celotnih družbenih prizadevanj za kar najširše pre- prečevanje družbenih negativnih in patoloških pojavov, postane ta kritika manj ostra. Ob zelo skromnih prizadevanjih in še bolj skromnih materialnih sredstvih, ki' jih naša družba vlaga v prevencijo sploh (stanovanjska graditev, otroško varstvo, socialno varstvo, šolstvo sploh in zlasti posebno šolstvo, zdravstvo in še posebej tisto s področja duševnega zdravja itd.), postane očitno, da so slabosti kaznovalne politike naših sodišč v pretežni meri izraz in odsev teh skromnih splošnih prizadevanj in razumevanja za preventivo v naši družbi. Tako rekoč izključna uporaba kazni, kljub formalnemu obstoju v kazenskem zakoniku predpisanih varnostnih in drugih ukrepov, se seveda ne da pripisati samo tradicionalni navadi in šabloni pri delu sodišč, temveč tudi in vedno bolj tudi dejstvu, da izvršitev takšnih ukrepov praktično ni izvedljiva. Sodišča pač ne morejo izrekati nekaterih vzgojnih ukrepov mladoletnikom, če ni primernih zavodov, prav tako ne morejo izrekati varnostnega u-krepa oddaje v zavod za varstvo in zdravljenje, če še danes nimamo zavoda za duševne bolne in osebnostno motene storilce kaznivih dejanj. To velja tudi za varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov in za uporabo vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva skrbstvenega organa za mlajše polnoletne storilce. To velja končno tudi za kazni same, zakaj sodnik se upravičeno vpraša, kakšna bo koi'ist daljše prostostne kazni, če se njena vsebina zaradi pomanjkanja vzgojiteljev, psihologov, socialnih delavcev in drugih višje in visoko kvalificiranih strokovnjakov nujno skrči na preprost odvzem prostosti, brez potrebnih prevzgojnih in terapevticnih ukrepov. Tako je torej očitno, da bo mogoče doseči pomembnejše premike na vsakem posameznem področju dejavnosti v boju proti kriminaliteti in tako tudi na področju kaznovalne politike in individualizacije kazenskih sankcij šele takrat, kadar se bo bistveno spremenil odnos družbe do teh objektivno zelo pomembnih problemov. Nujno potrebne spremembe v nazorih, filozofiji in miselnosti, ki navdihujejo kaznovalno politiko naših sodišč, so povezane predvsem s spremembami v splošnem in prevladujočem pojmovanju kriminalitete kot posebnega negativnega pojava v družbi. Pojmovanje kriminalitete in družbeni odnos do tega pojava se v zakonodaji in v praksi bistveno nista mnogo spremenila vse od takrat, ko so ideologi buržoazne revolucije koncipirali delikt kot posledico človekove svobodne, toda zlobne in izprijene volje. To pojmovanje v bistvu opredeljuje odnos družbe do kriminalitete, vsebino njene kriminalne politike in vsebino ter o-bliko družbene reakcije proti kriminaliteti. Takšno pojmovanje kriminalitete z vsemi njegovimi posledicami je bilo v obdobju od francoske revolucije dalje že pogosto predmet kritike. Kriminološka raziskovanja so tradicionalni pogled na kriminaliteto v marsičem spremenila in novi nazori so začeli do neke mere prodirati v veljavno kazensko pravo. Toda niti nova spoznanja kri minologije niti delne dopolnitve kazenske zakonodaje niso mogle omajati tistega bistvenega nazora in odnosa do kriminalitete, ki determinira represivno in povračilno naravo družbene reakcije zoper kriminaliteto. Ta je, kot smo mogli videti v naši študiji, tako globoko zasidrana v sistemu veljavnih družbenih vrednot, da se komajda kaj spremeni tudi v primerih, kadar zakonodajalec želi doseči spre meinbe. Če ne gre drugače, praksa molče obide zakonodajalčeve intencije in nove ali spremenjene kazenskopravne institute spremeni v instrumente represivnosti in povracil-no3ti. (Glej n.pr. pojem storilčeve nevarnosti, pojem storilčeve osebnosti, alkoholizem, kategorijo mlajših polnoletnih itd.). B. Individualizacija na temelju varovanja družbe in resocializacije storilcev kaznivih dejanj Iz vsega, kar je bilo pravkar povedano, izhaja, da se nam z vso urgenco vsiljuje prehod na novo, višjo stopnjo pri individualizaciji ukrepov zoper delinkvente. Vse zagate in protislovja, o katerih smo govorili, zahtevajo uveljavitev tiste individualizacije, ki ji je temelj varovanje družbe in njenih vrednot ter resocializacija storilca kaznivega dejanja. To ne pomeni, da je treba na glavo preobrniti ves sedaj veljavni sistem kazenskega prava. To najbrž na sedanji stopnji našega razvoja niti ni mogoče. Pomeni pa vsekakor, da moramo nekaj bistvenega spremeniti v stališčih kazenskega zakonika in v miselnosti sodišč. Odreči bi se bilo treba sedaj prevladujočim moralizatorskim in sentimentalnim stališčem in se osveščeno lotiti nalog v zvezi z učinkovitejšim preprečevanjem kriminalitete. Razumljivo je, da na nobenem področju družbenega življenja ni mogoče ničesar preskočiti, čeprav bi si to še tako želeli. To morda še v večji meri velja za kazensko pravo, ki je zelo subtilen instrument za podrejanje posameznika splošnim pravilom za sožitje med ljudmi. Pojmi, mnenja, odnosi, vrednote, morala in miselnost ljudi sploh in še posebej tistih, ki delajo v organih kazenskega pravosodja, se izražajo v njihovi praksi, njihovih ocenah in vrednostnih sodbah. Koliko so pojmi, miselnost, tradicije itd. zasidrani v zavesti ljudi, nam n.pr. priča dejstvo,da se mnoge določbe kazenskega zakonika in njegove ideje zelo slabo uresničujejo še po osmih letih od njegove uveljavitve. Kot razlog in vzroke navajajo mnogokaj, vse pa se vrti okoli pomanjkanja materialnih in kadrovskih pogojev za uresničenje teh določb. Vendar ni vse odvisno od materialnih pogojev. Znano je n.pr., da nekateri sodniki ne kličejo k sodelovanju strokovnjakov, toda ne zaradi tega, ker jih ne bi bilo, temveč zato, ker so sodniki šolani, vzgojeni in prepričani o tem, da lahko sami najbolje o vsem razsodijo. Zaradi tega bo tudi omenjeni prehod na višjo stopnjo individualizacije kazenskih sankcij zvezan z mnogimi težavami. Ena izmed takšnih težav je n.pr. navidezno nasprotje med zahtevami generalne in zahtevami specialne prevencije. To nasprotje se seveda ne da premagati tako, da bi se razdelili na tabor tistih, ki prisegajo na generalno prevencijo kot vrhovno načelo našega kazenskega prava, in na tabor tistih, ki gojijo "kult osebnosti", kot se C.X je izrazil prof. Bačič." Prav tako pa seveda tega nasprot ja ne moremo premagati, če ga preprosto zanemarimo. Vse ka že, da je mogoče to protislovje premagati na višji, se pra vi na neeklektični ravni, po dveh poteh. Prva pot je v tem, da pričnemo kazenskopravno ge neralno prevencijo, ki je utemeljena na pasivnem zastraševanju, dopolnjevati in bogatiti z aktivnimi družbenimi napori za preprečevanje resničnih družbenih vzrokov kriminalitete. Ti tičijo v naših proizvodnih odnosih in v družbenem statusu našega človeka, ki je na teh odnosih zgrajen. Bačič, Razprava na četrtem posvetovanju Jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo. Jug. rev. za krimin. i kriv. pravo, 1964/4, str. 514 - 517* Odkar se jugoslovansko združenje za kazensko pravo in kriminologijo trudi za uveljavitev novejših pogledov tudi v okviru naše kriminalne politike (glej gradivo z vseh dosedanjih posvetovanj tega združenja), doživljajo ta prizadevanja tudi določen odpor. Ta je v prvi vrsti posledica udobne inertnosti in samozadovoljstva nekega dela prakse. Odpor pa ne oojsvlja tudi v teoretični obliki. Kot argumente navaja predvsem generalno prevencijo in zahteva, naj sodišče zanima pretežno le kaznivo dejanje v objektivnem pomenu. (Glej tudi: Gvozdić Petar, Marginalije uz ...., opomba cit. na st.r. 66). Prav tako bi morali dopolniti in obogatiti tudi specialno prevencijo, ki je danes še pretežno utemeljena na pasivnem zastraševanju posameznega delinkventa z neprijetnostmi kazni. Dopolniti bi jo bilo treba še v večji meri z resničnimi, aktivnimi napori za storilčevo resocializacijo v smeri njegovega usposabljanja za pozitivno in aktivno življenje v družbi. Gotovo je, da ni mogoče zanikati že do sedaj storjenih naporov za to, da bi se represivnost in retributiv-nost družbenega reagiranja zoper kriminaliteto zmanjšala ali sploh likvidirala. Tega pa seveda ni mogoče doseči, če pustimo nespremenjen sistem kazenskega prava , v katerem se kazen dejansko pojavlja kot cilj družbene reakcije,kot merilo zavarovanih vrednot in dobrin, kot temeljna in poglavitna kazenska sankcija, kot merilo družbene nevarnosti storjenega kaznivega dejanja in kot merilo odgovornosti, krivde in osebnih lastnosti storilca, samo navidezno pa kot poboljševalno sredstvo. Pri tem seveda prav nič ne pomaga razglašanje, da kazen nima več povračilne narave in do je sredstvo za poboljševanje. 8 tem se izražajo le dobri nameni, kazen pa v resnici ostaja "malum passionis quod infli-gitur propter malum actionis". Razen tega pa s takšnimi trditvami samo prenašamo vprašanje o vsebini in naravi kazni kot vsebini in obliki določene vrste družbene reakcije proti kriminalu na področje njenega izvrševanja, to pa je seveda nek8j povsem drugega. Če želimo v resnici odpraviti retributivnost našega sedanjega kazenskopravnega sistema, potem moramo odpraviti kazen kot temeljno in osrednjo kategorijo kazenskega prava, kot merilo vseh pojmov glede odnosov in vrednosti v kazenskem pravu. To ne oomeni, da mora izginiti iz kazenskega prava, temveč le to, da ji je treba dati enako mesto in enak pomen kot vsaki drugi sankciji, s katero je mogoče doseči učinkovito varstvo družbenih vrednot in resocia- lizacijo storilca.-^ Druga pot se odpira na področju kazenskega pravosodja. Spoznati in zapopasti bi morali dejstvo, da je vsak posamezen delikt sam v sebi protisloven, tako po svojem nastanku kot tudi po svojem razreševanju. Na sodišču je naloga, da ta protislovja razrešuje v vsakem posameznem primeru tako, da ima pred očmi ne le varstvo družbe in njenih vrednot, ampak tudi učinkovito resocializacijo storilca. Zaradi tega sodišče mora upoštevati težo kaznivega dejanja v objektivnem pomenu in okoliščine, ki so ga spremljale. S tem bo kaznivo dejanje doživelo pravično so-cialnoetično obsodbo in to naj bi delovalo na utrjevanje in razvijanje družbene morale in discipline. ^ V isti meri pa bi moralo sodišče upoštevati tudi osebne okoliščine sto- Za monizem kazenskih sankcij se v nekem smislu zavzema tudi F. Bačič, toda iz drugačnega izhodišča in z drugačnim namenom. Bačič se zavzema za to, naj se večina sedanjih varnostnih ukrepov spremeni v kazni, češ da so to že po svoji naravi, in zato, ker se "kazen pojavlja kot retributivno - preventivna sankcija ...; takšna kazen v takšnem tipu kazenskega prava je osnovna sankcija, medtem ko imajo varnostni ukrepi omejen pomen, po vsebini naravo dopolnilne sankcije." (Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, 1964, št. 4, str. 515)- Očitno ni treba poudarjati, da s takšnimi pogledi ne soglašamo (op. avtorja) Takšna obsodba daje do neke mere "zadoščenje" spontani reakciji javnega mnenja zoper kriminaliteto, in ta reakcija utegne sooblikovati posameznikova stališča in pdnose do družbenih - kazenskopravno varovanih vrednot. Čeprav nismo privrženci Tardove teorije o imitaciji kot gibalu družbenih in posameznikovih gibanj in prav tako tudi ne Butherlandove teorije o diferencialni asociaciji, ima morebiti odnos vodilnih plasti družbe (vštevši kazensko pravosodje) do posameznih vrednot vpliv na o-blikovanje posameznika, njegovih pojmovanj in na oblikovanje sistema njegovih osebnih vrednot. rilca, toda ne zaradi sočutja in sentimentalnosti ali moralizatorskega zgražanja, temveč zato, ker sodišče s svojo odločbo določi generalno smer prihodnjega ravnanja s storilcem. Kadar n.pr. določi zmanjšano prištevnemu samo kazen, na varnostni ukrep pa pozabi, potem je s tem določilo, da naj se z bolnikom ravna, kakor da je zdrav, če je sodišče pod vtisom določenih okoliščin in iz sočutja kaznovalo rezistentnega povratnika s kaznijo mesec dni zapora, je pač s tem določilo, da rezistentni povratnik ne potrebuje primernega tretmaja in v končni posledici, da bo ostal povratnik tudi vnaprej. Olajševalne in obteževal-ne okoliščine naj sodišču torej ne'pripovedujejo o stopnji storilčeve moralne izprijenosti niti ne samo o stopnji njegove nevarnosti, temveč o pogojih in vzrokih njegove de-linkventnosti in o ukrepih, ki so potrebni za njegovo reso-cializacijo.^ Obenem lahko te okoliščine opozorijo sodišče tudi na nekatere posebne probleme, ki so v zvezi s krirai-maliteto kot družbenim pojavom na'njihovem sodnem območju. Tako jih lahko n.pr. opozorijo na poseben pojav grobosti ali nasilnosti na njihovem območju ali na poseben predmet, s katerim storilci kazniva dejanja izvršujejo (n.pr. nož, to pa lahko povzroči strožje obravnavanje takih primerov in še druge ukrepe, kot je prepoved nošnje nožev), ali na razmeroma tesnejšo povezanost med alkoholizmom in kriminaliteto na njihovem območju (to bi lahko povzročilo, da se pijanost ne bi štela za olajševalno okoliščino, in večjo intenzivnost boja proti alkoholizmu)^ itd. Tako bi se torej okoliščine, ki jih danes se i-menujemo olajševalne in obteževalne (čeprav ta izraz ob novem pojmovanju ni več adekvaten), spremenile v okoliščine, ki jih sodišče ugotavlja in vrednoti kot simptome druž- 56 L’inđiviđualisation des mesures prises a 1’šgard du delinquent. Paris 1954. 57 . Selih dr. Alenka: Kriminaliteta telesnih poškodb na območju občine Slovenska Bistrica. Obzorje 1964. bene nevarnosti posameznega kaznivega dejanja, določene vrste kaznivih dejanj in kriminalitete na nekem območju sploh in kot simptome, ki nakazujejo določene ukrepe in metode za storilčevo resocializacijo. Ob upoštevanju teh tako pojmovanih okoliščin bi sodišče lahko vodilo ustreznejšo kaznovalno politiko v vsakem posameznem primeru in nasploh, obenem pa vplivalo zelo učinkovito na kriminalno politiko svojega območja . Ugovor, da bi večje upoštevanje storilčeve osebnosti v opisanem racionalnem smislu oslabilo zastraševalni učinek kazenskih sankcij, po naši sodbi ni utemeljena. Zastraševalni učinek imajo kazenske sankcije same po sebi, že zaradi tega, ker se zaradi storjenega kaznivega dejanja sproži prisilni aparat kazenskega pravosodja. Ta a-parat se ne bi mogel izogniti uporabi prisilnih ukrepov, ki posegajo v svobodo in nekatere pravice državijanov»tudi v primeru, če bi bil usmerjen edinole v resocializacijo storilca. Razumljivo je seveda, da se ne dajo čez noč spre obrniti niti danes še skromne materialne možnosti niti miselnost ljudi. To pa ne pomeni, da ne bi bilo mogoče marsikaj storiti že tudi danes, se pravi pri obstoječem odnosu druž be do omenjenih problemov in pri sedanjih skromnih možnostih. Za to, kar se da storiti v danih okvirih, pa je potrebno predvsem naslednje: a) več pripravljenosti v okviru samih organov kazenskega pravosodja za sprejem sodobnih pogledov na kriminaliteto in na njeno preprečevanje. To terja, da se odre čemo škodljivi fetišizaciji obstoječe prakse, tradicionalnim predsodkom in pojmom, katerih vsebina je ob spremenjenih razmerah postala docela nejasna ali celo drugačna. Seveda se je treba odreči tudi šabloni in rutini, ki ju so- jenje kot odločanje o človeških usodah ne prenese; b) več lastnega in samostojnega preučevanja splošnih družbenih razmer in razmer na območju, za katero Je določeno sodišče pristojno. Kazensko pravo in njegovo izvrševanje ni le preprosta registracija neke stopnje družbenega razvoja in tistih vrednot, ki Jih' Je treba zavarovati, ampak Je predvsem tudi soustvarjalec novih, višjih družbenih vrednot. Takšne družbene funkcije more pravosodje izvrševati edinole z aktivnim posegom čez okvire sodnega spisa, črke kazenskega zakonika in razpravne dvorane; c) vec pripravljenosti za sodelovanje z znanostjo, čeprav Je ta lahko zelo neprijetna, ker z odkrivanjem relativne resnice ruši dušni mir, udobnost tradicije, šablone in rutino, vnaša nemir in dvome tja, kjer Je bilo na videz še včeraj vse Jasno; d) vec razumevanja za to, da odločanje o usodah ljudi in poseganje v družbene odnose terja tudi ustrezno zna nje. Dobro obvladanje kazenskega prava Je seveda pogoj, toda še zdaleč ne zadostuje za sodobno in učinkovito kriminalno politiko. Zato so dopolnilno izobraževanje, solidna specializacija kazenskih, zlasti še mladinskih sodnikov in najviš-Ja izobrazba na tretji stopnji bistvenega pomena za boljši uspeh boja proti kriminaliteti. Sklep No podlagi naše študije so nastali tudi nekateri predlogi za potrebne minimalne spremembe v kazenski zakonodaji. Glede na to, da so bili ti predlogi že objavljeni v naši strokovni periodiki^, Jih tu ne bomo ponavljali. Vsekakor je očitno, da je mogoče napredovati brez velikih sprememb v kazenski zakonodaji in že ob manjših spremembah v 58 Bavcon dr. Ljubo: Nekoliko primedaba u vezi sa primenom krivičnih sankcija u praksi naših sudova. JKKK, 1.IV/1988 št. 2, str. 217-236. družbenem odnosu do kriminalitete in v miselnosti, ki vlada v kazenskem pravosodju. Gre n.pr. za to, da bi se sodišča prepričala o tem, da ne obstoje le tri sankcije - denarna kazen, pogojna obsodba in kratkotrajna kazen odvzema prostori - temveč da jim daje kazenski zakonik že zdaj na razpolago neprimerno večje in bolj raznovrstno bogastvo sankcij in njihovih kombinacij. Smiselna in racionalna u-poraba sankcij, ki jih kazenski zakonik omogoča že zdaj, ob bolj smotrnih kriterijih za njihovo izbiro in odmero bi pomenila velik napredek v naši kaznovalni politiki in politiki individualizacije kazenskih sankcij. Takšni in podobni koraki, ki so bili nakazani,so v prvi vrsti stvar razumevanja in spoznanja o nujnostih in potrebah za učinkovitejši boj proti kriminaliteti v naših družbenih razmerah. Globoke spremembe seveda niso mogoče čez noč in tudi niso odvisne sarno od bolj ali manj srečnih formulacij v kazenski zakonodaji in od bolj ali msnj dobrega delovanja kazenskega pravosodja. Zato je velikega pomena, če si jasno zastavimo cilje, ki jih želimo doseči, in pota, po katerih jih je mogoče doseči. Usmerjanje kriminalne in v njenem okviru tudi kaznovalne politike tako, da bo postopoma nadomeščala represivnost in povračilnost z učinkovitim in smiselnim varovanjem družbenih vrednot in z ukrepi za resocializacijo storilcev kaznivih dejanj, se zdi nujno potreben sestavni del procesa človekovega osvobajanja in njegove dezaliena-cije. Institute of Criminology at the Faculty of Law University of Ljubljana Publication n° 12 Prof.dr.Ljubo Bavcon, dr.Katja Vodopivec, Boris Uderman INDIVIDUALIZATION OF PUNISHMENT IN THE PRACTICE OF OUR COURTS Ljubljana, 1968 INDIVIDUALIZATION OP PUNISHMENT IN THE PRACTICE OP OUR COURTS Resume The following publication is the result of study of the application of the principle of individualization in our courts, and of the considerations that guide them. The investigation of the practice of our courts was divided into two parts. The first part dealt with different circumstances accompanying punishable acts of grievous bodily injury (Art. 141, Par. 1st Penal Code), theft (Art. 249, Penal Code), aggravated theft (Art. 250, Penal Code) and embezzlement (Art. 522, Par. 1st and 2nd Penal Code). We found the circumstances of these crimes recorded in the court records. We studied them regardless of whether they were mentioned by the court in the explanation of the selected and pronounced sentences. Thus the first part of the research is based on objective data from the court, records; the second part deals with mitigating and aggravating circumstances explicitly cited by the court in explanation of the sentences. It should be noted that the Yugoslav courts are required by law to explain their Judgements and to cite the mitigating and aggravating circumstances which they considered (Art.527, Code of Criminal Procedure, 1968). The second part of the research makes use of the same offenses and court records. A total of 1,970 court records were analyzed, covering the years 1961-62. Dr. Magda Bayer made a study of the first part of our research. The study was published by the Institute of Criminology in Ljubljana (its 10th publication in the year 1967) under the title "Criteria for pronouncing sentence in the courts of Slovenia". The second oart of the research, and the study based on it, is quite independent of the first, but the reader will gain deeper insight into the problems of individualization of punishment in the practice of our courts by becoming acquainted with the results of both studies. Collaborating for the second study as coauthors were : Dr. Ljubo Bavcon, professor of the Law Faculty of Ljubljana, as head of the research group. Ur. Katja Vodopivec, scientific consultant at the Institute of Criminology. Boris Uderman, senior scientific collaborator at the Institute of Criminology. Vinko Skalar, psychologist and senior scientific collaborator at the Institute of Criminology. Collaborating as consultants were: Dr. Magda Bayer, independent consultant at the Institute for Statistics of the Socialist Republic of Croatia in Zagreb. Ivan Glonar, independent consultant at the Institute for Statistics of the Socialist Republic of Slovenia Dr. Peter Kobe, professor of the Law Faculty of Ljubljana. We extend our sincere thanks to all who contributed . The following paper, which is an excerpt and partially a summary of the most pertinent chapters of a broader work, was written by Dr. Katja Vodopivec (2nd section, 3rd ch.), Boris Uderman (third section, 3rd ch.) and Dr. Ljubo Bavcon (the remainder). Dr. Havcon edited the paper. Ljubljana, April 1968. TABLE OF CONTENTS I. INTRODUCTION 1. Subject of research 2. Aim of research and its most important questions 3. Research data and their evaluation II. MITIGATING AND AGGRAVATING CIRCUMSTANCES IN PENAL LAW 1. The concept of mitigating and aggravating circumstances 2. A short comparative law survey 3. Mitigating and aggravating circumstances in the penal law of Yugoslavia III. MITIGATING AND AGGRAVATING CIRCUMSTANCES IN THE PRACTICE OF OUR COURTS 1. A general survey of mitigating and aggravating circumstances cited in sentencing (Dr. Ljubo Bavcon) 2. Classification of cited mitigating and aggravating circumstances by frequency, and evaluation of them (Dr. Katja Vodopivec) 3. The actual influence of circumstances on pronounced penal sanctions (Boris Uderman) IV. THE GENERAL REGULATION FOR PRONOUNCEMENT OF SENTENCES 1. Analysis of criteria cited by Art. 38 of the Penal Code 2. The General Regulation for pronouncement of sentences, and its practical usage in light of modern crimino-political concepts V. USAGE OF MITIGATING REGULATIONS (ART. 42 AND ^3, PENAL CODE) VI. USAGE OF THE CONDITIONAL SENTENCE VII. PUNISHMENT POLICY OF HIGHER COURTS 1. General data on complaints 2. Mitigating and aggravating circumstances cited by the Supreme Court of the Socialist Republic of Slovenia in explanation of altered sentences VIII. CONCLUSIONS 1. Individualization of penal sanctions in the practice of our courts 2. Our courts understanding of individualization of penal sanctions 3. The concept of contemporary individualization of penal sanctions 1• Individualization of penal sanctions in the practice of our courts A. Sentencing policy of our courts Our research confirmed the well-known fact thht the sentencing policy of our courts is very mild in comparison with the sentencing prescribed in the Penal Code. It would not be necessary to stress this very general finding again in this paper, were it not for additional data which throw new light on it. The mild punishment policies of our courts have had as a consequence that sentences tend towards the lawful minimum. A closer view reveals considerably more. We can, for instance, already state that the severity of the penalty is reflected in whether it is conditional or not, and only to a smaller degree in the duration of the prison sentence. We also found that the courts extensively follow the regulations for the reduction of sentences in all instances in which the offender, according to their judgement, would deserve a conditional penalty, but in which such action is prohibited by law. This is also true for the role of mitigating and aggravating circumstances. All the data of our research show that the courts definitely favour mitigating circumstances - they were found to be twice as numerous as aggravating circumstances. The tendency was further seen in the large number of cases in which the courts found no aggravating circumstances, and in the minimal number of cases in which no mitigating circumstances were found. Thus individualization was primarily achieved in practice through either a conditional or unconditional sentence. The length of the sentence played a considerably less important role. This is easily understood in light of the fact that almost 80 % of the pronounced sentences for the four offenses examined were conditional or unconditional punishments of imprisonment of up to six months. These facts are summarized in figures 1—4, which show how the courts make use of the different lengths of sentences. At this point we may ask: Why is the punishment policy of our courts so mild? The answer is not simple. It is clear that several factors influence the strictness of punishment policy. We may first point to the contemporary atmosphere of our society, conditioned by currents of democratization, humanization, the introduction of self-government, and by considerable increase in the standard of living, all of which represent an orientation of the social interest "ad hominem" - towards man. As part of the society, the judges live in this atmosphere and sometimes, perhaps unknowingly, reflect it in their punishment policies. Frequency distribution of offenders convicted of theft (Art. 249, Penal Code) in the Socialist Republic of Slovenia in 1961 by length of prison sentence Number of convicts Legend: Under the lawful minimum EHH Within the limits of the law Hill) Length of sen- ip 3 3-6 6-12 tence in months Figure 1 Frequency distribution of offenders convicted of aggravated theft (Art. 2^0, Penal Code) in the Socialist Republic of Slovenia in 1961 by length of prison sentence. Number of convicts Legend: Under the lawful minimum Within the limits of the TTTim..... Figure 2 BS lewd) Length of sentence in months Frequency distribution of offenders convicted of embezzlement (Art. 322, Par. 1st. Penal Code) in the Socialist Republic of Slovenia in 1961 by length of prison sentence. Number of convicts 300 -p. 250 -200-150 100.. 50 . 0^ Legend: Under the lawful minimum Within the limits of the law Length of sentence in months Figure 3 Frequency distribution of offenders convicted of grievous bodily injury (Art. 141, Par. 1st. Penal Code) in the Socialist Republic of Slovenia in 1961 by length of prison sentence. Number of convicts 200 150 100 Legend: Under the lswful minimum Within the limits of the 11 nil mi i m m nm i f t t to 6 6-12 12-24 24.36 36-40 48-60 Length of sent ence in months But human motivation is probably never entirely unconscious. Lenient punishment policies cannot be explained solely in terms of the general atmosphere of our society. There is no doubt that the following four factors also contribute significantly to such punishment policy: a. The crimes are typically of little danger to our society. The great majority of the offenses dealt with by our courts are trivial, mostly involving small values, or interpersonal conflicts limited to insults, gossiping and calumniation. Only rarely do cases involving light bodily injury arise; cases involving serious bodily injury are rarer still. The four offenses we studied are more serious crimes, but it is probable that the general innocuousness of our criminals also influence the courts’ punishment policies in respect to them. b. At least three-fourths of the people convicted of punishable deeds are from the lowest socio-economic level, without education, professional qualification, with the lowest standard of living and least cultural, moral and ethical development. The socialistic orientation of our society obligates everyone to eliminate the conditions that favor asocial behavior in others. But since asocial behavior and its breeding grounds continue to exist, and apparently are not likely to be eliminated in the near future, everybody seeks to rid himself of guilt feelings-the courts by pronouncing mild sentences. c. Finally, it seems that developments in theory and practice in criminology and penal law have had a large influence on the mild sentencing policies of our courts. The general humanizing trend of our society has also been reflected in theory which emphasizes the offender’s personality. The development of criminology and related disci-plines-the social sciences, sociology, psychology and psy-chiatry-generally brought individual and social criminogenesis much closer to the modern judge. In a sense, each new piece of information about the offender’s personality clarifies and justifies the offense, as it points out the natural and social forces in and outside the individual which contributed to the offense’s etiology. This new understanding of the causes and conditions of criminality, combined with the traditional repressive mentality and entrenched practice, could only result in a gradual lowering of the penalties to a minimum. These factors may not be the only ones influencing punishment policy, but we feel that they are sufficient clarification of it. It also must be noted that the court practice of the end of the 19th and of the 20th century "increasingly tends to lower the pronounced penal sanctions and to approach the legal minimum ... This phenomenon is as characteristic of England, West Germany, Austria and Italy (for example) as for Poland, the Soviet Union and us"^ B. Means of individualization and their practical applica-tion The findings concerning the punishment policies of our courts cast light on several specialized problems related to the individualization of penal sanctions. It must be noted that movement of the level of pronounced sanctions to the legal minimum greatly limits the possibility of individualization. Individualization is understandably not ideal when, for most offenders, it varies in quantity within the limits of 6 months of imprisonment and in quality between conditional and unconditional punishment by imprisonment. Dr. Katja Vodopivec, Criminological aspects of the selection and pronouncement of penal sanctions. Collection of scientific papers, XXXI. year, p. 167 and following. It is true also that the Penal Code offers very limited means of individualization to the courts for the 4 offenses we studied. But in spite of this, the Penal Code does contain certain safety measures, special conditions and obligations in cases of conditional sentences. These could contribute to better individualization of punishment policy in our courts, provided that the courts would less mechanically pronounce sentences of up to 6 months imprisonment. The actual application of this available means of individualization, as revealed by our study, is as follows: Pronounced security measures and the educational measure of intensified supervision by the agency of guardianship, according to Art. 79 k, Par. 3 of the Penal Code Criminal Offences Kinds of safety measures and secondary pe- Total nalties Serious bodily injuries Art.141 1st Penal Code Theft Art.249 Penal Code Aggravated theft Art. 250 Penal Code Embezzlement Art.322 1st Penal Code Obligatory medical treatment of alcoholism -Art. 61 a Penal Code 14 2 8 2 2 Prohibition of professional activity - Art. 61 b Penal Code 8 8 Seizing of objects - Art. 62 Penal Code 16 10 3 3 Confiscation of property benefits - Art. 62 a Penal Code 33 20 6 7 Intensified supervision by the caretaking body -Art. 79 k, Par.3 Penal Code 6 1 5 Total 77 13 36 11 17 The table reveals that a total of 71 security measures were pronounced for the 1.970 offenders convicted of the 4 criminal offenses we studied i.e., 3.6 % of all cases. Apart from this, 6 educational measures of closer supervision by the agency of guardianship were pronounced for young adult offenders. Other data, which shows 96 instances of alcoholism and drunkenness in cases involving serious bodily injury alone, indicate that usage of the safety measure of obligatory medical treatment for alcoholics is surprisingly low. Alcoholism is generally taken as a mitigating circumstance by our courts, and not as reason for use of the measure provided for by the Penal Code, and which might well be appropriate. In roughly 40 cases, the courts counted as an aggravating circumstance the fact that the offender had a leading position in his enterprise. We could not find out the actual number of these offenders, especially offenders convicted of embezzlement. But even when such a declaration was made, the courts made use of the precautionary measure of prohibition of further professional activity in only 8 cases. Thus this aggravating circumstance obviously convinces the courts of the need for more severe punishment, but not of the appropriateness of the precautionary measure which could have been more beneficial than.stricter punishment to both the offender and the society . In the explanations of the sentences, the courts cited youth of the offender as a mitigating circumstance not less than 383 times. But in only 6 cases did they find it necessary to apply the new regulation of the Penal Code of January 1, I960, concerning young adults. The least that can be said about such behavior is that it is illogical. The legislators took into account the particularities which can be found in the personality structure of young adults, and in reference to them provided for application of educational measures for example, in cases in which the court encounters psychic development on the level of a teen-ager. Thus the courts would not be able to consider youth as a mitigating circumstance. Instead, they would have to apply the regulations of the first or third paragraphs of Article 79, Penal Code, if they were impressed by the offender’s youth, or else treat him as mature and sufficiently developed. In the latter case, youth obviously could not be cited as a mitigating circumstance. But the new regulations of the Penal Code concerning young adults have influenced our courts to consider youth as a mitigating circumstance, rather than as cause to arrive at substantially more suitable measures. Our data does not permit judgement on the purposefulness of the use of the other precautionary measures. But, by analogy, the general picture is probably not substantially different, at least in the case of seizure of stolen property. C. Seriousness of the criminal offense, expressed in standards1 as a basic criterion for the meting out of punishment The previous discussion raises the question of the actual criteria which form the basis for individualization in the practice of our courts. The first study revealed that the following circumstances have a significant influence on the length and conditionality of sentences: previous punishment, crime concurrence, value or kind of property stolen, seriousness and kind of damage, the means by which the offense was committed, provocation, drunkenness, age of the offender, his social and family conditions, and his behavior after the offense. Thus we see that the following three sets of circumstances influence the allotment of sentence: a. seriousness of the criminal offence, crime concurrence, value and kind of property stolen, seriousness of damage and means of offense); b. personal circumstances in connection with the offense (previous punishment, provocation, drunkenness, and behavior after the offense); c. personal circumstances of the offender unrelated to the offense itself (age, social and family conditions). The data of the second study revealed the following interesting results: a) A discrepancy was found between the existance and influence of certain facts on the pronounced sentences, and the declarations in the explanations of the pronounced sentences. The seriousness of the criminal offense, for example, was rarely cited in the explanations. It appeared mostly as an aggravating circumstances when grounds had to be given for a severer sentence. We found it more rarely among the mitigating circumstances, usually when reasons for alloting a mild sentence to a recidivist had to be given. But most frequently the seriousness of the offense was not cited in the explanation, either as a mitigating or as an aggravating circumstance, even though enough indicative data were found in the court records. b) The so-called seriousness of offense has in fact a much bigger influence on sentencing than we would conclude on the basis of cited mitigating and aggravating circumstances. The first study, which reveals the connection of the punishment policy of the courts to certain standards, also Indicates this. In practice, standards were formed for theft of a bicycle, pick-pocketing, thefts of money under or over 200 dinars (16 8 US) etc. These standards are an average sentence, a starting point in reference to which the court adds or subtracts according to the existance of mitigating or aggravating circumstances, "but almost always within the upper limit of six months of imprisonment. c) In light of these findings, our third conclusion becomes more readily understandable. We conclude that the seriousness of a given offense, as determined by the legislator through the threatened sentence, does not agree with the seriousness of the offense in the eyes of the court. We found, for instance, that the sentences pronounced for theft and aggravated theft are almost identical, even though the individual maximum legislated for aggravated theft is twice that for theft. We can say generally that the policy of punishment, in regard to all four of the offenses we studied, differ insignificantly, even though the offenses are of differing severity. The theoretical danger of these four offenses was already differentiated by the legislator, and the offenders certainly differ sufficiently from each other, both in their social dangerousness and in the means required for their resocialization. We thus conclude that the chief criterion for sentencing remains the seriousness of the criminal offence, but that the seriousness is evaluated according to standards formed in practice, and not according to norms found in the law. D. Influence of mitigating and aggravating circumstances on deviations from the standards We mentioned earlier that a basic standard, or criterion, was sometimes accompanied by circumstances and modified upwards or downwards. But the suprisingly large number of automatic and stereotyped declarations prevents us from believing that the circumstances found in the explanation of the sentence were indeed those which were influential. Such a conclusion is warranted for at least the following mitigating circumstances: confession, repayment of damages, regret and readiness to repay damages. But these declarations comprise 40 !t> of all declarations of. mitigating circumstances. From our study to this point, and also from knowledge of practice, we are lead to conclude that these essentially stereotyped and routinized declarations are written as additions to others in the explanation of the sentence when it deviates downwards from the standard. Thus, at least through the number of circumstances cited, the court builds the image of a sound foundation for its decisions. We therefore shall not consider these circumstances further. We found stereotyped declarations less frequently in cases involving aggravating circumstances, and that the effort of the courts to substantiate the declared punishment was correspondingly more serious. Even though aggravating circumstances were cited only half as often as mitigating circumstances,and affected a much smaller number of offenders, the declarations in explanation of the sentences were much more closely related to the facts debated in court. Except for statements about the damage of public property, it seems that the statements in fact influenced the pronounced punishment. As we thus eliminate from consideration all that is not essential, it remains to be seen which circumstances did in fact influence the courts to deviate from the standard . Both studies indicate that deviation downward from the standard was especially due to the following circumstances: lack of previous convictions, youth or old age, family supporter, an otherwise positive personality (participation in the National Liberation War, good worker, etc.) and those circumstances which indicated that the offender was in trouble, under pressure, in a conflict situation, challenged, etc. . Deviations upwards from the standard are believed to be especially due to the following circumstances: a crimi- nal record, a negative moral image, special circumstances which add to the seriousness of the offense, and, more rarely, also the grounds for general prevention of the offense. In summary, we may state that the standard which represents the gravity of the offense is influenced by two sets of circumstances in sentencing: a. the personal circumstances of the offender connected with the offense which alter the seriousness of the offense; b. personal circumstances apart from the offense which put the offender in a morally positive or negative light. It is a known fact that moralizing criteria in sentencing already disturbed the practitioners and theoreticians of the neoclassical and eclectic schools. One of the maxims of these schools was that the law should judge the offender for the offense, and not for his corruption or general moral decadence. In this respect these schools were of course right. When the Italian positivists focused on the offender’s personality, they did not want a return to the moralizing middle acres, but rather an advance towards the study of the offender from a biological (anthropological), psychological and social standpoint. Thus, according to their conceptions, they would be able to protect the society from the offender’s threat. Nearly 100 years have passed, and now the contemporary sciences of man think that the morally negative traits of the offender are to be judged primarily as symptoms of his disturbed personality. A study of the offender’s personality thus does not primarily mean collecting data which present him in a positive or negative moral light. Such data, even with the best intentions, cannot be used other than to indicate stricter or milder punishment. Getting to know an offender’s personality and his social surroundings implies a knowledge of his social, psychological and anthropological characteristics, in order to be able to choose the appropriate punishment . Another question arises in this connection: what is the judicial nature of mitigating and aggravating circumstances according to paragraph 38 of the Penal Code. When an accompanying circumstance becomes a constituent part (i.e., a qualifying or privileging element) of the offence, then there is no doubt of it judicial nature. Such circumstances become legal aspects of an offense and during legal proceedings the court has to acknowledge their existance as an integral part of the actual nature of the offense. As for the mitigating and aggravating'circumstances, they are generally thought of as less important, since their existance does not alter the judicial qualification of the offense. But such a position, we feel, by no means implies that the courts may handle these circumstances arbitrarily. However, this is the case in practice. The data of both of our studies show that some circumstances very often exist objectively, including very important ones, but which we do not find cited in the explanation of the sentences (e.g., the gravity of the offense, recidivism). On the other hand we find circumstances cited which objectively did not exist at all (confession, regret, readiness to repay damages, family responsibilities, etc.). It follows from the previous discussion that the circumstances accompanying the offense are in practice not dealt with in the same way as the other facts and data necessary for the evaluation of the factual situation and material truth. Such circumstances are acknowledged by the courts only in passing, by chance, because the defense or the defendant cites them. Statements about the existance (or nonexistence) of such circumstances thus are not subject to proof. They remain unproven, their validity and weight undetermined. Of course this is not in keeping with the Penal Code and with the ideas underlying it. Even if mitigating and aggravating circumstances provide data which would show us what punishment the offender deserved, they would have to be stated in the court proceedings and their significance, value and weight determined. Only in this way would they allow the meting out of a "deserved" punishment. But the process, as we see in practice, does not follow this course, but rather, to a large extent, a less conscious one, This lowers the probability of a sentence pronounced on these grounds being a deserved one. We thus see that the present practice does not even satisfy the requirements of the outdated penal law notion of deserved punishment. In a judicial system which would have as its goal the efficient prevention of crime and resocialization of the offender, accompanying circumstances should have the same significance as the elements of the offense itself. It is these circumstances that are of decisive importance in the proper selection and meting out of penal sanctions. Thus they would have to be subject to proof and determination of the material truth, and subsequently the subject of evaluation in respect to the goal which should be reached by the penal sanction. E. Characteristics of single offenses and their relation The four offenses that we are investigating and comparing obviously differ in nature, social danger .threatened object, consequences for the victim and society, and in the offenders who commit them. For example, serious bodily injury obviously differs essentially from theft in all these characteristics. This difference should also be reflected in the mitigating and aggravating circumstances cited by the court. Similar considerations apply to the other two offenses . As previously mentioned, there is an essential difference between confession of theft and confession of serious bodily injury - the latter usually being hard to conceal. Unfortunately, the penal, criminal and criminological characteristics of particular crimes have had insuf ficient influence on both the objectively determined penal policies and the subjectively cited mitigating and aggravating circumstances. Individualized citations were found in small numbers, far overshadowed by the host of stereotyped which were identical for all four offenses. As previously mentioned, no difference was to be seen between the social danger ascribed to theft and that ascribed to aggravated theft. Theft, from the standpoint of crime prevention one of the most important problems of any penal policy, is according to all our data a matter of insi gnificance to the courts. Theft is treated summarily. Evidence of this is the fact that theft has the lowest average number of cited mitigating and aggravating circumstances. Small wonder that such a practice gives rise to the suggestion that petty theft be removed from jurisdiction of the penal courts and made the responsability of the courts for misdemeanors. In contrast, we note that the highest number of mitigating and aggravating circumstances are cited in cases of embezzlement. In an attempt to clarify this finding, we compared the social structure of people convicted of the four offense^ as shown in the following table. Social structure of people convicted of the four surveyed offenses Number of offenders by offense Profession Serious bodily injury Art.141, Par. 1, Penal Code Theft Art. 249 Penal Code Aggra- vated theft Art. 250 Penal Code Embezzlement Art.322 Penal Code Absolute numbers farmers and farm laborers 64 191 31 10 unskilled laborers 43 399 92 10 miners, industrial workers and artisans 76 406 99 30 workers in transportation 10 58 9 23 office workers, professionals and executives 14 91 14 200 people of independent means and support 13 71 12 4 Total 220 1.216 257 277 Percentages farmers and farm laborers 29 16 12 4 unskilled laborers 20 33 36 4 miners, industrial workers and artisans 35 33 39 11 workers in transportation 4 5 3 8 office workers, professionals and executives 6 7 5 72 people of independent means and support 6 6 5 1 Total 100 100 100 100 As the table shows, 30 % of the offenses of serious bodily injury were committed by farmers and farm laborers, and 59 % by skilled and unskilled laborers'. The social structure of offenders for both kinds of theft contains fewer farmers and farm laborers, but more skilled and unskilled workers, whose percentage rises to more than 70 %. The social structure of embezzlers is altogether different. Farmers, farm workers and all other workers comprize only 27 %•, office workers, executives and professionals 72 %. The question justifiably arises whether the punishment policies of our curts is influenced by the social class of the defendant. Perhaps even in the courts the human weakness of prejudice creeps in, with more understanding and sympathy being extended to those of similar education, culture and behavior than to those of lower station or even from the periphery of the social community. Though understandable, such a factor is not justified, especially in the execution of a societal function requiring personal social conscience of the highest degree. Thus we conclude that the four offenses under consideration lack appropriate delineation in the punishment and individualization policies of our courts. 2. Conceptualization of individualization of punishment by our courts A• Retributive punishment as origin of present theory and practice Our discussion so far lets us conclude that the punishment policies of our courts affirm to a large measure the level of development of individualization which is characteristic of the eclectic school of penal law. As previously stated, this school adds the offender’s dangerousness to society to the criteria of neoclassical theory which for- med the basis for deciding what degree of retribution was deserved. To these criteria the socialist countries added the material conception of the offense. Thus the social danger of the offense and of the offender indisputably appear as the main criteria for the selection and administration of penal sanctions, both in theory and in practice. But what in fact is the reality behind this principle? On closer analysis of the data which measure the degree of social danger of offence and offender, we find most important the object of the offense - it forms the basis of the standard. standards which arose in practice (as indicated by Dr. Katja Vodopivec in the previously cited report+), and which are transmitted from generation to generation of Judges, increasingly deviate downward to the prescribed minimum from their origin, which had a rational basis 200 years ago. The standards currently are an a priori basis for sentencing, only poorly replacing a conscientious and thorough determination of the facts attendant to offense and offender. In consequence, individualization of punishment is in practice limited to 1ength_of_sentence, with selection of appropriate punishment from the lawful possibilities practically nonexistent. In modern penal law however, individualization undoubtedly involves more than simply meting out punishment - above all it is a qualitative choice, and only secondarily a quantitative administration of the most appropriate penal sanction from the standpoint of protection of society and resocialization of the offender. Even if we accept the standard as a point of departure, allowing modifications up or down, we must clarify the content and significance of the circumstances which are the basis of modifications. + Dr. Katja Vodopivec, reference on page 17o The considerations and citations of the courts (concerning circumstances which increase or decrease tne seriousness of the crime and place the offender in' a negative or positive moral light) show the predominant influence of "retributive" punishment, and also to some extent of punishment according to the social threat posed by offense and offender. The offender’s danger to society appears, as a problem of prognosis of future delinquent behavior, when this criterion coincides with the criterion of "retribution". Thus it becomes clear why negative personal qualities are cited so frequently as aggravating circumstances, since decadence, treachery, depravity and the like show that the offender deserves more severe punishment for past misdeeds, and that there is little hope for his future betterment. Often, however, the two criteria do not coincide, in which case the criterion of "retribution" usually rules, as was shown in the data of our research. Thus, in cases of theft for example, the offender’s youth by itself is by no means grounds for a positive prognosis. However, this factor is often cited as a mitigating circumstance, in the belief that severe punishment is not deserved by youth. Thus we may further conclude that individualized deviations from the standards in the practice of our courts are based primarily on the criterion of "retribution", and partly on the criterion of the offenders danger for society. B. The place and role of mitigating and aggravating circumstances in modern penal law The penal law institution of mitigating and aggravating circumstances obviously stands in close relation to the wider problem of individualization of penal sanctions. The institution of mitigating and aggravating circumstances arose because of individualization and has been its main means of realization to the present day. This conceptualization of the meaning and purpose of individualization determines the nature of the circumstances which the courts may consider and the breadth of their effects on the penal sanctions. The penal law philosophy of the neoclassical school considers the offender above all as a depraved and wicked person. But depravity and wickedness are categories that vary in intensity; this is expressed in exactly those circumstances which are not included in the abstract definition of offense in the special section of the penal law. Thus the penal law would be un,just if it did not consider the circumstances surrounding an offense and casting light on the degree of wickedness and moral decadence. But justice is one of the guiding principles, the meaning, and the purpose of penal sanctions, according to the neoclassical school. Justice is the basis of the state’s right to punish, and sets the limits of this right. Thus it is understandable that individualization based on justice must above all consider those circumstances which indicate greater or less depravity in the offender and which place him in a more or less negative light in the eyes of the court - circumstances which reflect the gravity of the offense (damages, mode and means of offense) and the offender’s moral culpability. Due to the strong influence of the anthropological-positivistic and sociological school, a new concept -the concept of the offender’s dangerousness - broke into penal law philosophy at the end of the previous century and in the beginning of the present one. In positivistic penal law in practice, a new evaluation of circumstances accompanying an offense attempted to assert itself. The evaluation’s findings were to show whether the o’ffender was likely to repeat his crime, and the court was to individualize the sanctions accordingly. Therefore it was necessary to also include in positivistic law the personal characteristics of the offender, his life history, the conditions in which he lived, and particularly his behavior subsequent to the offense (confession, remorse, repayment of damages, help rendered to the victim, etc.)* On the basis of conscientious gathering of these facts, and their evaluation, the courts were to arrive at a positive or negative prognosis for the offender, and to select and mete out a penal sanction within the limits of the law. However, two hindrances stood in the way of realization of the purposes of theory and positivistic law. They remain partly unconquered to this day. On the one hand, positivistic law did indeed encourage the courts to consider the offender’s dangerousness, yet it did not give the courts the possibility for conscientious collection and thorough evaluation of data, nor did it fundamentally expand the list of penal sanctions to an extent that would allow individualization to become not only quantitative, but also qualitative. Thus even a conscientious .judge with good intentions and wide education comes to doubt the proper significance of individualization, since knowledge of a negative prognosis for the offender can find no expression other than through more severe punishment, even though the personal data of the offender may indicate that it is completely contraindicated. On the other hand, the realization of individualization based on the danger posed by the offender was opposed by the mentality which judges as did theoreticians, legislators and practicioners under the influence of neoclassical philosophy.+ This mentality does not judge the personal characteristics of the offender from the standpoint of a positive or negative prognosis, but rather from the standpoint of the offender’s moral depravity and wickedness. Introduction of circumstances that reflect the offender’s personal characteristics thus lost its proper meaning and came to mean simply introduction of additional data for moralizing evaluation and function in the courts. Thus even before the se- + fciee Dr. Katja Vodopivec, note on page 17o cond world war, practical penal law lagged seriously behind not only the theory but also behind the intentions of the lawmakers. Rather than consideration of the offender’s dangerousness contributing to the transformation of penal law, it submerged in the sterile waters of abstract Justice and moralizing, thus deepening still further the recognized crisis in penal law. In light of modern criminology and criminal policies, the current theory of individualization and its realization in legislation and in practice are seen to be decidedly problematic. The criterion of punishment "in retribution", currently prominent and implicit in theory and practice, should be replaced as quickly as possible with the criterion of protection of society and resocialization of the offender. To this end it would be necessary to replace or at least change the particular and individual criteria which now help the courts determine how much the offender "deserves". As we have seen, neither particular criteria of the social danger of an offense or offender, nor individual criteria for classification of this danger, can withstand criticism. 0• The problem of deserved and Just punishment At this point in our discussion it is perhaps appropriate to question what in fact is Justice, and which penal sanctions might be "deserved and Just". There are namely no rational grounds for punishing a theft of 100 dinars (8 $ US) with two months’ imprisonment and a year’s probation. The grounds for it are only to be found in tradition and routine. For this reason the courts’ sentencing procedures are synthetic, i.e., based on »-eneral impressions gathered from the court record, from impressions of the offender, his behavior, speech, relation with the court, his outward appearance etc. (It is thus obvious that the synthetic method is at present the only practical solution). But we may look at criteria from a different standpoint. In relation to a concrete example,we may ask which and what degree of penal sanction from among the legal possibilities is most appropriate in the protection of society and its property, and in the effective resocialization of the offender. With such a criterion for the selection and meting out of punishment, the synthetic method becomes unusable , while the analytic method becomes a necessary condition for the realization in practice of the previously mentioned criterion. How, namely, can the courts decide, on the basis of general impressions, which punishment would effectively help prevent criminality and support the development of social morality and discipline in the citizenry? The oft-mentioned case of drunkenness and alcoholism convincingly shows how irrational and unclear are the criteria for so-called general prevention. The definitely tolerant attitude of our society towards alcoholism in general causes it to appear in most cases as a mitigating circumstance. This is .t'rue even in those parts of our country in which alcoholism is one of the main crime -producing factors. The same is true for serious bodily injury, since the unusually mild punishments are evidence of excessive tolerance of society in general and the courts in particular towards fights, violence and the violent settling of accounts between people - and this in a society which proclaims humanization, brotherhood and humane relations between people as its main concern. Thus it is obvious that here general impressions are of no help. In each case it would be necessary to consider, thoroughly and on the basis of all the facts surrounding the case, which and what degree of penal sanctions would be most appropriate for the general prevention of crime. + Selih, A. The criminality of bodily injury in the community of Slovenska Bistrica. The same holds true for the second part of the basic criterion that we are suggesting for the resocialization of the offender. General and superficial impressions of the external image of the offender, and of his uncorroborated statements, certainly cannot be the starting point for selection and administration of penal sanctions most suitable for the resocialization of the offender. In such a case it is necessary to determine the most appropriate penal sanction with analytical methods, applied to scientifically gathered data. This applies to less serious, everyday cases which seem uncomplicated. In cases involving recidivists, otherwise asocial offenders, serious offenses, or other cases which merit special attention, it is necessary to make use of the help of experts and criminological expert report.+ As soon as the criterion for selection and meting out of penal sanctions is no longer what the offender deserves, but rather what is necessary for the society’s protection and the offender’s resocialization, the question of just sanctions is also put in a different light. The present result of efforts towards justice is inescapably nothing but abstract justice, which satisfies the irrational criterion of sentencing according to what is deserved, but which does not fulfill the general and specific preventive function ascribed to it. Thus it can be seen that such abstract justice is in reality injustice, both to society and to the offender. At the same time it can be seen that the seemingly utilitarian criterion of sentencing - the protection of society and resocialization of the offender - is in fact the only means for guaranteeing relatively concrete justice for the society and the offender. This does not mean that we are subscribing to the concept "that which is profitable is just", + Dr. Peter Kobe, Recognition of the offender’s personality .. main presentation, Yugoslav review of criminology and penal law, 1964/4, PP- 449-45O. but rather: "that is both Just and profitable which frees a man from biological and social forces alien to him, and which enobles him and enhances his human value". Among those who battle against crime and socio-pathological phenomena there is little doubt that the removal of the causes of crime and the enabling of individuals to live successful and settled lives in society are what contributes to the freeing of man, and to his enoblement.4 The present time also demands Justice in the penal courts. In the modern sense, this is not abstract, metaphysical Justice, but rather concrete, individual and social Justice .. That is, Justice which must strengthen the feeling of safety in society and the sense of responsibility in the individual, and which gives the offender a reliable basis for the rationalization of his offense in a manner acceptable to the society, yet which does not mean an escape from responsibility. Dr. Peter Kobe, cited work, pp. 491-452.