osnovni cilj ohraniti povezavo med župnijami in številnimi izseljenci, ki so zapustili svojo vas iz ekonomskih razlogov, ter tako prispevati k ohranjanju slovenske jezikovne in kulturne dediščine, ogrožene zaradi nenehne asimilacije in obubožane rabe. V svoji dolgi zgodovini je Dom doživel marsikaj. Po raznih pripetljajih je leta 1977 postal mesečnik; s sodelovanjem skupine laikov so obogatili njegovo vsebino. Takrat je bil odgovorni urednik duhovnik Ottorino Burelli, uredništvo pa je bilo v župnišču Štoblanka v občini Dreka. Leta 1982 je bila ustanovljena zadruga Dom; ta je prevzela glavo časopisa in njegovo upravljanje. Od leta 1983, ko je Dom postal petnajstdnevnik, je nenehno rasel ter se širil po celotni Benečiji, med izseljenci, pa tudi v deželi Furlaniji Julijski Krajini in Posočju. Cilje, ki so si jih zastavili ustanovitelji, Dom izpolnjuje in presega z izredno zanimivo vsebino, saj objavlja prispevke o različnih področjih življenja prebivalcev Kanalske doline, Rezije, Terske in Nediških dolin, od politike do športa, od dnevnih novic do poglobljenih razprav o najrazličnejših premalo raziskanih ali slabo poznanih pojavih v zgodovini in kulturi teh krajev. Članki so napisani v narečju, knjižni slovenščini ali italijanščini, tako da so dostopni vsem prebivalcem, in da tistim, ki katerega od jezikov niso vešči, olajšujejo medjezikovno prehajanje in učenje. Vse je ilustrirano, še posebej dragoceni so stari posnetki vasi in domačinov. V vsaki številki Doma je del vsebine posvečen izrecno etnološkim temam. Tu so poročila in članki o šegah, vaških in družinskih praznikih in dogodkih, življenjskih zgodbah in pričevanjih po-
sameznikov, ki sestavljajo pravo etnološko kroniko, ob njih pa mnogo poglobljenih prispevkov izpod peres domačih poznavalcev in raziskovalcev, ki posvečajo razprave in daljše podlistke izbranim tematikam. Naj med njimi posebej izpostavimo Boža Zuanello in Giorgia Banchiga, njuni članki in podlistki namreč sodijo v temeljno zgodovinsko in etnološko literaturo o teh krajih. Dragocena je tudi vrsta objav ljudskega pripovedništva izpod peresa pokojnega Luciana Chiabudinija - Ponediščaka, Ade Tomasetig, Adriana Qualizze-Barčanja in drugih. Lahko rečemo, da je Dom prava etnološka kronika, arhiv in raziskovalna ustanova, katere vrednost je toliko večja, ker v teh krajih ni etnologov, ki bi profesionalno dokumentirali, beležili in raziskovali kulturno dediščino. Da pa bi Domov prispevek k etnologiji Vi-demske pokrajine lahko polno etnološko ovrednotili, bi morali imeti pred seboj njegovo etnološko bibliografijo. To je delo, ki bi ga slovenska etnologija morala opraviti. Kot lahko preberemo tudi na spletni strani, je bilo aprila 2002 izdajanje prekinjeno, leto pozneje pa je glavo prevzela Zadruga Most, ustanovljena leta 1998, ki je časopis okrepila in poleg tega razvila zelo uspešno založniško dejavnost. Izdala je vrsto dragocenih, zanimivih in pomembnih knjig o krajevni in politični zgodovini, sakralnih spomenikih, tradicionalnih šegah in pripovedništvu, prehrani, jeziku, narečju in toponomastiki, spominih in ljubezni do domačih krajev, starih verskih besedilih, pridigah in molitvah v Benečiji, Reziji in Furlaniji.
Odmevi
Silvo Torkar*
ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Vojnik in Vuzenica
Vojnik
Pintar (1912: 49; 1914: 462) in za njim Ramovš (1924: 248) sta ta toponim iz okolice Celja izvajala iz domnevnega občnega imena *hvojnik, medtem ko je Bezlaj (1961: 308) podstavo imena iskal bodisi v slovanskem antroponimu na Voj- bodisi v glagolu viti. Bezlaj med toponimskimi paralelami za občno ime hoja ni navedel imena Vojnik niti v svojem etimološkem slovarju (1976: 199). Snoj (pri Bezlaju 2005: 336) je najprej še dopuščal povezavo toponima Vojnik z glagolom vojevati, v svojem slovarju (Snoj 2009: 464) pa se je vrnil k Pintarjevi razlagi. Za nemške zapise Hoheneke, Hohenek ipd., ki so izpričani že od leta 1165, meni, da so ljudskoetimološko prenarejeni in da predstavljajo le transpozicijo slovenskega imena *Hvojnik v nemško zveneče ime Hoheneck s pomenom 'visoko brdo'.
212 V resnici gre za ravno obraten proces: nemško ime Hoheneck (od prvih zapisov se je nanašalo na nekdanji grad, sedež gospodov Vojniških) je bilo v slovenskih ustih prenarejeno in glasovno po-5 domačeno v Vojnik: najprej *Onek, *Ojnek, *Ojnik, nato s prote-^ zo v Vojnik. Glede pojavov proteze v- na Štajerskem prim. vodno in krajevno ime Voglajna < Oglajna (še 1780 potok Oglania, vas
Oglan, 1825 vas Vogleina), Volog < Olog, Vopovlje < Opovlje, Vuzenica < Osenica.
Neposredno primerljivo je kočevsko krajevno ime Onek, nem. Hohenegg, v urbarju 1574 Honekh (Simonič 1935: 64), 1581 Honec. Tudi Vojnik ima iz leta 1202 zapis Onec (Kos 1928: 11), B. Hacquet ga 1782 zapiše Voinik. S podobnim podomačevanjem nemških zloženih imen z elementom -eck 'brdo' so nastala imena Podlehnik za nem. Liechtenegg (Krempl 1845: na Podlihtneki), Rifnik za Reicheneck, Žebnik za Sibeneg, Durnik za Durreneck, Vrčnek za nem. Schwarzeneck. Nemci so prevedli slovensko ime Rakovnik v Kretzenbach (< Krebzenbach), Slovenci pa so ga pre-naredili s svojim obrazilom v Recenjak. Slovenci so prevzeli tudi glasovno ponemčeno ime Dornava < *Trnava in Spuhlja < ze Puhel 'pri gorici'.
Iz *Hvojnik bi normalno pričakovali *Hojnik, saj je za slovenski glasovni razvoj značilno ravno izpadanje v-ja: *hvoja > hoja, *sbtvoriti > storiti, *tvbrd-b > trd, cvreti > creti (nar.) itd. Prim. Fojke, ime domačije pri Sv. Ožboltu, južno od Škofje Loke, z zapisi Hoykh 1421, Choyky 1441, Choiki 1501, ali Hojče v o. Ribnica, 1780 Hoische, 1825 Hoitsche, ledinsko ime Hoiske
Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, E-naslov: silvo.torkar@zrc-sazu.si
Nive (k. o. Sv. Gregor), Podhojni Hrib v o. Velike Lašče, 1463 Vnder dem Perg, 1780 Schellin, Franciscejski kataster 1823 Pod-hoinihrib (k. o. Krvava Peč).
Iz *Podhojnik je gotovo ime zas. Pokojnik (Mrzla Planina v o. Sevnica), 1436 Pokoynikg, 1527 Pochonick (Koropec 1988: 222), ki je obenem tudi gorsko ime. Pokojnica v o. Ivančna Gorica ima zapis 1460 Pakhonitz, 1780 Pokoinicza, Pokojišče v o. Borovnica pa 1780 Pokoinik. Oboje verjetno iz *Podhojnica oz. *Podhojnik. Izpadanje d-ja je v slovenskih toponimih s predlogom pod zelo razširjeno, prim. Poljubinj < *Podljubinj, Pokljuka < *Podkljuka, nar. Pogara < *Podgora itd. Snoj (2009: 317) razlaga (po Badjuri 1953) Pokojišče kot 'počivališče', kar je nadvse vprašljivo. Današnja oblika je z naglasom vred glede na zapis iz l. 1780 najverjetneje rezultat preo-smišljenja in adaptacije, saj domnevni apelativ *pokojišče tudi besedotvorno ni verjeten. Prehod h > k je v slovenski toponimiji pogosto izpričan, prim. Kleviše < *Hlevišče (zas. vasi Tepe v o. Litija), Kotredež < *Hotedraž (o. Zagorje ob Savi), Kotlje < *Hotlje (o. Ravne na Koroškem).
Vuzenica
Vuzenica je naselje ob Dravi vzhodno od Dravograda, ki se v historičnih virih pojavlja od leta 1238 pa vse do 19. stol. izključno z drugače motiviranim (polimorfnim) nemškim imenom Saldenhofen. Narečna oblika se glasi Vuznica (sogovornik 1), vendar velika večina danes pozna le še obliko Vuzenica (sogovornik 2). Snoj (2009: 472) izvaja to ime iz *(v)gzem>, to pa iz *(v)gziti 'ožiti' ali iz *(v)gzina 'ožina'. Toda redki slovenski zapisi iz prve polovice 19. stol. nam omogočajo drugačno rešitev. Schmutz (1822: 429, 431) navaja Saldenhofen, windisch Ofsenitz - Terg in Ofsenitz - Wefs. Krempl (1845: 169) omenja ta toponim kot Vusenice, v' Vusenicah, avtorji knjige Slovenski Štajer (Šuman 1868: 25, 81) pa že pišejo Vuzenica, pri Vuzenicah, a tudi Voze-nica (1870: 111), ki jo najdemo še v reviji Kres (Navratil 1886: 276).
Zdi se, da je bistvenega pomena prav slovenski zapis imena iz leta 1822. V njem je mogoče prepoznati apelativ osenica, kar je staro poimenovanje rastline Medicago lupulina ali hmeljna metlika (Praprotnik 2007: 48) oz. hmeljna meteljka (Trpin in Vreš 1995: 61), bolj znane pod imenom lucerna (SSKJ 1975: 648), rus. nm^epHa XMeneBudmsi. Zemljepisna imena so pač nastajala tudi iz imen manjših rastlin, prim. toponime Čeplez, Kopriva, Metlika, Bršljin, Čimerno.
Verjetna rekonstrukcija za toponim Vuzenica je zato *(v)gsenica, kar je enako rekonstrukciji za zoonim gosenica oz. fitonim osenica. *(V)gsenica je posamostaljeni pridevnik *gsem, 'kosmat, dlakav', izpeljan iz psl. *(v)gsb 'dlaka', prim. polj. wqs, rus. yc 'brk' (Borys 2005: 158).
Razvoj je torej potekal po stopnjah: Osenica > Vosenica > Vusenice > Vusnice > Vuznice oz. Vuznica > Vuzenica > Vuzenica. Glede proteze v- na Štajerskem gl. toponim Vojnik. Zvenečnostna premena s > z je v slovenski toponimiji večkrat izpričana, ne samo ob zvočniku r (Porezen < Porzen < *Pod-vresen, Modrzele < *Motore sele), pač pa tudi ob zvočnikih m in n (Kozmerice < Kosmerice < *Gostmirica). Sem se uvršča tudi Vuzenica. Podobno zvenečnostno premeno zasledimo tudi v nar. apelativu guoznca 'gosenica' v Zafoštu pri Slovenski Bistrici (gradivo za Slovenski lingvistični atlas, v zvezku, hrani dialek-
tološka sekcija Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša; za posredovani podatek se zahvaljujem kolegici M. Furlan).
Literatura
BADJURA, Rudolf: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Ljubljana: DZS, 1953.
BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena I-II. Ljubljana: SAZU, 19561961.
BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: Prva knjiga (A—J). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.
BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: Četrta knjiga (Š-Ž). Avtorji gesel F. Bezlaj, M. Snoj, M. Furlan, ur. M. Snoj in M. Furlan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
BORYS, Wieslaw: Stownik etymologiczny jqzyka polskiego. Krakow: Wy-dawnictwo Literackie, 2005.
PINTAR, Luka: Črtice o krajnih imenih. Ljubljana: Ljubljanski zvon, 1912. PINTAR, Luka: Črtice o krajnih imenih. Ljubljana: Ljubljanski zvon, 1914. RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonanti-zem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924.
SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009.
Viri
Franciscejski kataster, 1823 (http://www.arhiv.gov.si/).
KOROPEC, Jože: Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glavarine leta
1527. Časopis za narodopisje in zgodovino 2: 216-277.
KOS, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku: Knjiga V
(1201-1246). Ljubljana: Leonova družba,1928.
KREMPL, Anton: Dogodivšine štajerske zemle: Z' posebnim pogledom na Slovence. Gradec: F. Ferstl, 1845.
NAVRATIL, Ivan: Narodnostne razmere na spodnjem Štajerskem. Kres: Poučen in znanstven list 6(3), 1886: 276.
PRAPROTNIK, Nada: Henrik Freyer in njegov seznam slovanskih rastlinskih imen (Verzeichniß flavischen Pflanzen-Namen) iz leta 1836. Scopolia 61, 2007: 1-99.
SCHMUTZ, Carl: Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark: IV. Gradec: Auf Kosten des Verfassers,1823.
SIMONIČ, Ivan: Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XVI, 1935: 61-81, 106-121. ŠUMAN, Josip idr.: Slovenski Štajer: Dežela in ljudstvo: I. Ljubljana: Slovenska Matica, 1868.
SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika): Druga knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975.
TRPIN, Darinka in VREŠ, Branko: Register flore Slovenije: Praprotnice in cvetnice. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995.
Ustna vira
Sogovornik 1: akad. prof. dr. Zinka Zorko, po telefonu, 2011. Sogovornik 2: prof. dr. Bernard Rajh, po telefonu, 2011.
Seznam krajšav
k. o. - katastrska občina nem. - nemški (-o) o. - občina polj. - poljski (-o) psl. - praslovanski (-o) rus. - ruski (-o) zas. - zaselek
o
CnI