a K s a DOC g s (9 S g B M8g—ad 1 51 a 0»(2ft3)©Oi 1922 g i S ► I 3 9 g 3 s £ a g S ® 3 S g I a s i a W3 g t S a g a g '< i t£ a g g a g a 5/. 7, S NOVI ROD izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 12 L, za pol leta 6 L, za četrt leta 3 L; posamezne številke so po 1 L. Letna naročnina za inozemstvo: 15 L. Izdaja „Zveza jugoslovanskih učiteljskih društev* v Trstu. VSEBINA Oton Župančič: VEVERICE . . R. Peterlin-Petruška: ŽELJA DE- Str. 97 KLICE . , v 98 Karel Širok: SEMNJARJl . . . ff 98 Igo Gruden : ŠPELA - UK . . Stano Kosovel: LEGENDA O SVE- v 98 TU f Ivan Cankar: VEČERNI SPRE- T) 99 HOD Fr. Milčinski : ZGODBE KRALJEVIČA MARKA — 18. Smrt kra- n 99 jeviča Marka ....... n 100 19. Kraljevič Marko ni mrtev . Vladimir Levstik: TRDOBOJ IN v 102 NISA France Bevk : MODRA ŠTORKLJA r> 105 (Japonska pravljica) Cvetko Golar: DOBRA ZAMENA n 109 (Ruska pravljica) L. N. Tolstoj - Ivan Vouk : KAKO JE HUDIČEK ODSLUŽIL KRA- Vj 110 JEC POGAČE Josip Ribičič : SANJE IN RESNIČ- v 112 NOST F. S. Finžgar: VEDEŽ (Otroška igrica v dveh dejanjih z glasbeno v . 115 prilogo) M. Luther - Ivan Albreht: VOLK 1\T n 116 ŽERJAL 124 POUK IN ZABAVA . . 125 KOTIČEK MALIH I27 Odgovorni urednik: Josip Ribičič. Uredništvo se nahaja: v Trstu, ulica Fabio Severo štev. 25. Upravništvo: Škorldja Sv. Peter štev. 62. Ttska tiskarna »Edinost* v Trstu. ŠTEV. 7, 8. V TRSTU, JULIJA - AVGUSTA 1922. LETO II. OTON ŽUPANČIČ VEVERICE Vejica orehova, vejica ti leskova, zganile, skloni se, nagni^se k meni, dajmi lešnik, daj mi oreh veš - li, koga ž njim pogostim ? Ce se pa nočeš skloniti, moram nate skočiti! vso te otresem, vso te oberem, lešnike vse, orehe vse Cicibanu podarim, tebe pa vejica - revica, tebe pa golo pustim! Smuk smuk smuk! S suhega na zeleno, 1 zelenega na cveteče, s cvetečega na zoreče smuk — smuk smuk ! □ o □ □ R. PETERLIN - PETRUŠKA : ŽELJA DEKLICE. Sinoči sem šla mimo grada ... Na vrtu v topolov zavetju so bile vse rožice v cvetju. Jaz tudi tak domek in vrtec ves v rožah imela bi rada !...“ In rožice želje so moje umele in z vetrčem so za menoj prihitele, še enkrat me z dihom so svojim objele. □ □ □ D KAREL ŠIROK : SEMNJARJI. Kod sle hodili, dvoje za strica, kje se mudili ? za strica Matijca, — V mestu na semnju. — dvoje za teto, Kaj ste kupili ? za teto Marjeto; — Tri krave rujave, a tebi prinesli tri bele konjiče, smo vrečo luskin tri črne kozliče, rešeto medice, tri koze rogate naprstnik rozin, in štiri copate: □ □ □ □ IGO GRUDEN : ŠPELA - UK. Hija, hoja, spela - uk gre po polju : cuk, cuk, cuk . .. roke vedno kvišku nosi, kar želimo vse izprosi: njivam dežja, poljem sonca, mamki kaše za dva lonca, nam pa črešenj poln klobuk — hija, hoja, Špela - uk, hija, hoja, cuk, cuk, cuk ... Špela - uk pravijo pri nas v Nabrežini veliki svetlo - zeleni kobilici. O □ □ □ STANO KOSOVEL: LEGENDA O SVETU. Kaj je bil nekdaj ta lepi svet, kaj je bil nekdaj ta lepi cvet ? Ali oba sta od vekomaj, ali od včeraj, ali od zdaj ? Svet je bil pust kakor gola plan, cvet odpovsod je bil s temo obdan, mrtva ležala sta tam oba, dokler sta bila brez duha. Toda kot vsemu doteče čas, prišel i svetu je božji ukaz: Vzdrami sel In svet se je zavriel, in na svetu je nežno še cvet zadehtel, □ □ □ □ f IVAN CANKAR: VEČERNI SPREHOD. Pred menoj se v noč poraja gozda temnega svetišče, krasa pravega ognjišče tiha groza me sprehaja. Kažejo se iz goščave kakor gozdni velikani, tiho šepetajo v strani tanke smreke temnoglave. Vetrec hladen piha v lice; zvezd je polna neba greda, mesec bledi name gleda ; dajejo mi duh cvetice. Oglasi se gladna sova z nizke v noč zavite breze; pevka s strahom z gnezda zleze tiho čaka konca lova. Slavec čute tam na veji v zrak ljubezni sladke lije in odmeva melodije te mu skala tam na meji. To pesem je zložil Ivan Cankar, ko je bil dijak tretje realke v Ljubljani, 1. 1891. Cvetku Golar. □ □ □ P FR. MILČINSKI: ZGODBE KRALJEVIČA MARKA. 18. SMRT KRALJEVIČA MARKA. aleč preko sto let je živel kraljevič Marko svoje junaško življenje, strah nasilnikom, zavetnik zatirancem, osvet-nik krivicam. Obračal pa se je svet in modril, rodili so se novi rodovi, šibkejši v junaštvu, silnejši v zvijači, in je doživel sivi kraljevič Marko puško in smodnik. Naletel je na zeleni planini pastirja, droben je bil dečko, Markovega buzdovana niti ne bi bil premeknil, kamo-li ga zavihtel in vrgel v cilj. Pastir je imel puško in je streljal ptiče. Kraljevič Marko se ustavi, ga gleda in vpraša: «Pri Bogu, sinko, kakšno imaš to palico, kaj ž njo> počenjaš?« Pravi pastir: «Ne vidiš, dede, ptiče streljam, pa bi mogel ustreliti tudi tebe». Kraljevič Marko se mu je nasmehnil: «Da bi me s to-le palico ubil ti, sinko, ko me izmed junakov najsilnejši ni vzmogel?» Nastavil je roko: «Ustreli!» Pastir je sprožil, prestrelil je Marku roko. Kraljevič Marko je gledal krvavečo rano, zmajal je glavo in dejal: «Nadživel sem svoj čas, ni več zame ta svet — vsaka kukavica me lahko ubije ». In so ga opominjale misli, da se mu bo umakniti. Bilo je v nedeljo zgodaj pred žarkim solncem. Kraljevič Marko je jahal preko Urvine planine pa je začutil, da verni Šarec pod njim omahuje. Zavzame se kraljevič Marko, gleda, vidi: Šarcu se usipljejo solze. Mu reče karljevič Marko: «Holaj, Šarec, sto let in več je že preteklo, kar si mi zvesti drug, ali ne enkrat mi nisi omahoval, ne enkrat točil solza. Slabo je to znamenje. Komu gre za glavo, meni ali tebi?» Namesto Šarca se je oglasila vila z vrha Urvine planine: «Kraljevič Marko, moj pobratim, da veš, kaj je Šarcu: hudo mu je zate, ker se raz-staneta skoiro». Kraljevič Marko je odgovarjal: «Motiš se, bela vila. Daleč sem prišel po svetu, od vzhoda do zahoda sem prehodil zemljo in mesta, ali boljšega nisem videl konja, da bi ga hotel v zameno za Šarca. Niti nisem naletel junaka, da mi ga vzame po sili. Ne verjamem, sestra vila, da naju kaj loči, dokler mi je na ramah glava*. Še se mu je oglašala bela vila: «Kraljevič Marko, moj pobratim, ne pravim, da boš zamenjal Šarca in ga prodal. Niti ni junaka na zemlji, da te pogubi z ostro sabljo, z buzdovanom ali bojnim kopjem. Nego štete so ti ure. Nad teboj je Bog, stari krvnik, po njegovi volji te zajame smrt. Vrh planine, kamor te pelja pot, stojita dve tanki jelki, daleč na široko sega njuno hladno zelenje, med njima stoji vodnjak. Ondu razjaši Šarca, priveži ga k jelki, a sam se skloni nad vodo, da vidiš svojo usodo!» Kraljevič Marko je storil, kakor mu je velela vila. Prijahal je vrl-planine, v hladu tankih jelk je stal vodnjak, nagnil se je nad vodnjak pa mu je voda pokazala lice: sivo je bilo in upadlo, brez iskre oko mu in motno: Solze so se ulile kraljeviču Marku. Ni se bal umreti, dolgo je bil prehodil pot življenja, dolgo in polno nevarnosti in bojev, vajen je bil zreti smrti v oči, pa le mu je težka bila ločitev. «Lažniv si svet in vendar lep ko cvet. Predolgo sem hodil po tebi in je le bilo prekratko. Rad te zapuščam, pa te ne bi zapustil, ali te moram». Potegnil je sablja damaščanko, da zadnjič ž njo zamahne. Zamahnil je in je zamahnil tako, da je odsekal Šarcu glavo: «Da ne padeš Turku v roke, da ne hlapčuješ Turku s tovorom na hrbtu». Zakopal je šarca, da lastnega brata ne bi lepše. Verna sablja mu je doslužila, na štiri kose jo je zlomil, da se ne bi Turek ž njo ponašal. In še je zdrobil bojno kopje in ga razmetal po jelovem vejevju. Buzdovan šestoperni je zavihtel v silnem krogu in ga izpustil, daleč so ga nesle poslednje moči kraljeviča Marka, daleč z Urvine planine preko visokih bregov in ravnega primorja v sinjo globino. «Kadar osva-neš iz morja zopet na dan, buzdovan šestoperni, tačas se porodi junak, enak bo meni». Sedel je kraljevič Marko in napisal list, kdor pride mimo in ga najde, da bo vedel: umrl je kraljevič Marko. Tri pasove zlata je imel opasane; prvi bodi za pokop, drugi za okras cerkva, tretji slepim in hromim, da bodo hodili po svetu in peli njegov spomin. Nateknil je list jelki na vejo, da ga vidi, kogar tod pripelje pot. Pod jelko v travo si je prestrl zvesto zeleno delamo, prekrižal se je, soboljo kučmo si je pomeknil čez oči, doli ja legel in zaspal. Teden dni je ležal ondukaj. Mimo so prihajali potni ljudje; čim so spoznali kraljeviča Marka, so se mu umeknili daleč na okoli, da ga ne zbude. Prijahata mimo tudi dva svečenika. Bila sta v glasnem razgovoru pa pravi starejši mlajšemu: «Sinko moj, tiho! Glej kraljeviča Marka, da ga ne zbudiva! Zle volje lahko bi naju pogubil, če ga zdramiva iz sna.» Oprezna sta ga gledala, kako spava, pa opazita v jelki na zeleni veji beli list. Bereta ga: mrtev je kralje.ič Marko, mrtev je, mrtev! Razjokala sta se nad njim in molila. S sabo sta odnesla njegovo truplo na Sveto goro v belo cerkev. Ali grobu njegovemu ni znamenja ne sledu. □ □ □ □ 19. KRALJEVIČ MARKO NI MRTEV. reko gore je bil jahal gospodar, da si preskrbi vina za slavo krstnega imena svoje hiše. Kupil si ga je dva mehova, natovoril ga na konja in pognal proti domu. Toda se je bil zakesnil s pokušanjem in pogajanjem, prehitela ga je noč, zgre'.il je pot in se je znašel pred pečino, da ni mogel naprej, ni vedel nazaj. Pečina je bila votla, gospodar se pomakne vanjo, da v zavetju prebije noč. Pa vidi, votlina nima konca, globoko sega v goro, daleč notri gori ogenj. Prijelo je gospodarja, da pogleda in izve, kdo kuri v pusti jami, pa je šel in se tiho plazil ob skalnati steni proti ognju. Kar mu zastavi pot be la žena; čaroben soj je obdajal vitkonjeno postavo. Mož se je spomnil: vila je! in se je prestrašil, skoro se je sesedel. Ali vila ga je prijazno ogovorila, naj se je nikar ne boji, ker ni sovražna dobrim ljudem. Zdaj ji je razložil svojo nezgodo, kaka ga je zajela noč, in jo je vprašal in prosil, ali sme prenočiti v pečini. Dovolila mu je, raztovoril je konja in ukazala mu je k ognju, da je sedel. Rad bi bil pa vedel, kakšni posli drže vilo v tem skalovju. Vila mu je brala vprašanje iz oči in mu povedala, da ima Kraljevič Marko, njen pobratim, v tej gori svoj stan, ona pa ga čuva. Gospodarju se je razigralo srce od želje, da vidi na svoje oči slavnega junaka, ki gredo o njem pesmi iz ust do ust, in je prosil vilo, ali bi pustila in bi bilo mogoče, da le za hip vidi kraljeviča. Vila ga je pozvala, naj stopi ž njo. Odprla so se pred njima težka železna vrata, koj za vratmi je stal verni Šarec in jima zastavljal pot. Doteknila pa se ga je vila z rahlo roko in pokoren se ji je umeknil. Zdajci se je začudenemu pogledu moževemu pokazala široka in visoka dvorana, sredi dvorane visi sablja damaščanka, iz dragih kamenov v njenih ročajih se usiplje svit daleč naokoli. Pod sabljo damaščanko pa glej kraljeviča Marka: skala mu je stol, skala mu je miza, a junak Marko- ves bel po glavi in v bradi kakor da je sneg zapadel planino in oči mu slepe in mrtve. Zgane se Marko in vpraša vilo: «Čujem človeka, kdo je ta človek?« Vila mu pove, da je gospodar nakupil vina za krstno ime pa ga je noč prevarila in zapeljala v te pečine. Kraljevič Marko posluša viline besede in pravi: «Daj, stopi bliže, brate, da se poljubiva, in sezi mi v roko, da spoznam, kake moči ste sedaj ljudje!» Radosten je hotel gospodar pred častitega junaka, ali mu je ubranila vila. S kretnjo roke mu je ustavila korak, tiho mu je razodela, naj se varuje, kakor mu je drago življenje: kraljeviča Marka junaški objem bi mu strl glavo, njegova silna pest mu zlomila kost. Pa mu je dala v eno roko močen železni drog, nasprotni konec mu je bil razbeljen v ognju, v drugo roko, mu je dala veliko jekleno bučo. In mu je pokazala, kako naj stori, in gospodar je segel Kraljeviču Marku v roko z žarečim železom. Pa je kraljevič Marko zgrabil goreče železo in ga stisnil, da je voda zacurela iz njega. In še mu je gospodar pomolel jekleno bučo, pa jo je Kraljevič Marko objel in so se ji vtisnili vsi; njegovi prsti. «Joj meni,» je dejal kraljevič Marko, «kako slabotni so sedanji ljudje!« Mu reče gospodar: «Za Boga, kraljevič Marko, pravijo in pojo, da si že davno in davno mrtev.» «Nisem, brate», je dejal kraljevič Marko, «le svojega časa čakam v pečini, da planem na svet, da raztiram in pogubim vse one, ki delajo krivico in nasilje.« Gospodar ga vpraša, kdaj pride ta čas. Mu odgovori kraljevič Marko: «Glej sabljo damaščanko, ki mi visi nad glavo! Ne vidim je, ali čutim njen soj. Kadar bo polna mera krivic in nasilja na svetu, sama mi bo skočila iz nožnic in v roke. Bliža se ura! Pravijo mi, poglej, ali je res! — le še za prsta dva tiči damaščanka v nožnicah. Tedaj zajaham junak svojega vernega Šarca, Bog mi povrne oči in udarim po nasilju in krivici, da dam vsakemu svoje. Krvav bo boj — sila bo zatrla silo1. Iz krvave zmage se zopet vrnem v pečino na trdni ta prestol, živa skala ga veže z zemljo, ni človeške moči, da mi ga omaje, dokler ne da Bog. Pod skalnati strop nad junaško glavo si obesim golo sabljo, pod njo bo stala zlata čaša, da bo kapala vanjo s krvave sablje rdeča kri, da izpijem čašo, kadar bo polna — zadnja bo čaša zadnje krvi, ki jo sila prelije na tej zemlji, in zadnje moje pitje. Po božji volji ne bo več treba zemlji kraljeviča Marka. Kraljevič Marko se je zamislil v bodoče dni, za njim v širni temi se je oglašal žvenket junaškega orožja, rezget bojevitih konj. Zbudil se je iz misli, umirili so se konji in junaki. Vpraša kraljevič Marko gospodarja: «Koliko tovoriš vina?» Gospodar odgovori pa mu reče Marko: «Nalij mi ga čašo, da ga pokusim! Tristo let je preteklo, kar ga nisem več pil.» Drage volje mu prinese gospodar poln meh, Marko ga nagne in v dušku izprazni do zadnje kaplje. Še eno si želi čašo, gospodar mu postreže še z drugim mehom — tudi drugega popije kraljevič Marko do srage. Potem vpraša, koliko je bilo vina. Gospodar pove, da dva mehova. Zavzel se je Marko: «0 jadni svet, kaj si dočakal, kaka ti je mera in prevara! Kar sta bili za mojih dni dve čaši, zdaj sta dva mehova!» Velel je vili naj da gospodarju perišče cekinov, da kupi drugega vina, da bo mogla slaviti hiša krstno ime. A gospodarju je ukazal, da do smrti ne razodene nikomur, kar je videl in slišal. Tako se je tudi zgodilo. VLADIMIR LEVSTIK : TRDOBOJ IN NISA. red dvatisoč leti je bil Rim prestolica sveta. Rimski oblastniki so vladali tudi našim zemljam in so v njih zgradili cvetoča mesta: Emono, ki je postala Ljubljana, Ce-lejo, ki ji pravimo Celje, in Petovium, ki se zove Ptuj. Toda zgodilo se je, da so postavili rimski vojniki na gori Kalvariji tri lesene križe in so nanje pribili tri može; levega in desnega, ker sta bila razbojnika, srednjega, ker je rekel, da je Božji Sin in Kralj po večni Ljubezni... Tisti dan, ko je izkrvavel Krist na rimskem križu, se je začel konec svetovnega carstva. Mogočna država je pokala od lastnega napuha, trohnela od krivice in razuzdanosti, rušila se pod navali divjih rodov. Preden je mnilo petsto let, je stokal Rim pod peto svojih lastnih nekdanjih sužnjev. Čas je bil podoben sodnjemu dnevu. Neznane dežele so postajale svojim ljudstvom pretesne in so> jih bruhale na zapad. Karkoli je obrodilo rimsko gospodstvo v podjarmljenih krajih, je izginilo. Našo zemljo' so zaporedoma pustošili krvoločni Huni, Germani, Ostrogotje in Longobardi. Za ledji teh pa je preplavljala ravnine ob Dunavu silna človeška reka. Privalila se je z ruskih planjav, okršila carigrajske zidove in bučala naprej, iščoč zemlje, kjer bi se razprostrla. Ustavila se je pod Karpati; nato je vnovič dvignila svoje valove in udrla na jugozapad. V krvavih bojih je strla Longobarde, pohodila Celejo, dospela na Savo1. Longobardi so se umikali iz svojih dežel, zakaj strah in trepet sta šla pred novimi gospodarji. Slišalo se je, da jim ni števila: ves svet tam zadaj je bil njihov, prav do ondod, kjer vstaja solnce iz črnih prepadov noči.... In ko so prekoračili Savo in so nadaljevali svojo pot, so videli sela prazna in zapuščena; glas o njihovi moči je otrebil deželo. I11 ustavljale so se trume, popravljale razdejana domovja, izbirale rodovitno zemljo >n tesale orala iz gozdnih dreves. Druge pa so hitele dalje, zakaj pokrajina je bila izumrla in prostora je bilo v nji dovolj. Ena teh čet je bila zelo majhna po številu; največ je brojila matorih starcev, žensk in otrok, ki so sedeli na telegah, zapreženih z jakimi voli. Za telegami so se smukllaje in beketaje gnetle črede goved in drobnice, nadzorovane po velikih, kosmatih psih. Ob vozovih so stopale redke straže, zadaj in spredaj pa sta žvenketala peš in na konjih dva voja mož in mladeničev, krepkih bojevnikov, oblečenih v platno in ovčje kožuhe, oboroženih s kopji, loki in težkimi hrastovimi bati. Nekateri so bili pokriti s klobuki, drugi z uplenjenimi grškimi in longobardskimi šlemi; ta je nosil kovinast ščit, oni lesenega, prevlečenega z volovsko kožo. Svetlo-rjavi lasje so jim vihrali v pomladnem vetru, sokolje oči so bistro pazile na vse strani. To so bili junaki, pod nogami katerih se je tresel svet. Bili so naši pradedje ... Na čelu sprednjega voja ni jezdil izkušen sivec, kakor je velevala davna šega, nego lep, drzen vojnik, mladenič jedva sedemnajstih let, a silne postave in neustrašnega pogleda. Na glavi je imel svetlo bronasto čelado, ob stegnu mu je brenketal širok meč, preko pleč in golih prsi, pokritih s še nezaceljenimi ranami, mu je viselo na jermenu dolgo kopje. Beli Šarec je ponosno prhal pod njim, kakor bi se zavedal, da nosi glavarja. Črne šume so zibale svoje vrhove ob starodavni rimljanski cesti in bučale z glasom tromb in bojnih rogov: Naprej! Vse naprej! ... Zakaj tam spredaj je moralo biti morje ... Več dni so bili na pohodu. In nikoder boja. Nikjer žive duše. Le tu-intam se je dimilo pogorišče vasi, ki so jo Longobardi zapalili pred svojim odhodom; le kod pa kod je trohnel za potjo mrlič. Solne e je prekoračilo vrh neba. In mladi jezdec se je obrnil k srepo-okemu starcu, ki je jahal molče ob njegovi strani. «Morana se je pod Celejo napila krvi do sitega», je rekel z zvonkim glasom. «Kar nas je ostalo, učakamo vsi pokojnih dni. Nocoj ali jutri dospemo na obalo; da bi že prišli!« «Dažbog nam kaže pot,» je zamrmral starec in pogledal v solnce. «Jutri ga uvidiš, kako se koplje v morskih valovih«. « Nikoli še nisem gledal morja,» je zamišljeno vzdihnil mladi vojnik. «Kakšno je morja, Gorazd?« «Višnjevo kakor nebo, a sveti se lepše. In široko kakor nebo: od jutra do večerne strani, od poldne do polnoči. V nebo ne zletiš, a po morju ploveš z brodom in jadrom kakor ptič pod oblaki. Na morju je sreča, bogastvo in moč«. V tem pomenku je zmotil vojnika preplašen ženski vik. Mladi Slo-ven se je nagnil na konju, prisluhnil ter naglo pograbil lok in dve ostri pušici. Iz gozda je vpilo na pomoč. Kakor bi trenil, je pognal konja med smreke. Nekaj jezdecev se je spustilo za njim. Na majhni ravnici je uzrl črnolaso deklico svojih let. Bila je oblečena v volneno haljo, raztrgano od gozdnega trnja in blatno od dolge po!ti. Izvijala se je trem razbojnikom in obupno branila majhno cuk>, ki jo je držala v rokah. Mladi vojnik je pobliskovo priložil strelicoi k loku. Struna je zabrnela in prvi razbojnik je padel s predrtimi prsi v zeleni mah. Drugi je dobil puščico v grlo. Tretji je ušel. Mladenič je obrnil konja k devojki. Ona, videč, da je rešena, je brž pristopila k njemu in mu poljubila stremen. Opazil je, da je zala, a shujšana od gladu in naporov. «Kdo si?» je vprašal po slovensko. Ni ga razumela. «K.do si?» je ponovil v jeziku Longobardov, ki se ga je učil od robov. «Nisa je moje ime. Z materjo sva se skrivali pred Longobardi: vse pobijajo, kar puste za seboj. A mati je zbolela od gladu in muk in umrla. Kopala sem ji grob; v tem pa so me napadli razbojniki. Hvala ti! Vzemi me s seboij, da ti pasem ovce in goveda». «Tedaj nisi Longobardka?« se je zavzel Sloven. Deklica se je bledo nasmehnila. «Longobardke imajo žolte lase, a moji so čmi». «Rimljanka si?» «Ne», je odgovorila Nisa, «Tu sem doma. Moje ljudstvo je živelo v teh krajih mnogo sto let pred Rimljani«. Kako se je zvalo? Karni?» «Karni so prišli za nami. Ilirka sem. Očetje mojih očetov so bili knezi te dežele. Njih zadnji se je umeknil sovragom v gore; poslednja kaplja njegove krvi je Nisa. Živeli sva z materjo v hribih in pasli ovce. Dom so nama požgali, čredo so vzeli, medve pa sva ubežali v gozd. Tu v culi imam svetinje svojih prednikov; pokažem ti jih, ako mi pokoplješ mater in me vzameš s seboj». Proseče solze so se zableščale v njenih črnih očeh. «Z menoj hočeš, a niti ne veš kdo sem!» je rekel mladi vojnik. «Vidim, da si dober, močan in mogočen. Gotovo si knez svojega ljudstva. Tvoja sužnja bom, da me boš varoval v svoji senci». «Sužnje nočem, ker si knežje krvi. Pomagala boš našim ženam variti jed in streči bolnikom. Ako dovolijo starejšine, postaneš kedaj moja žena. Tako se bo videlo, da je zemlja, katero si jemljemo, naša od prvega dne». Nisa je zardela. Sklonila se je in vnovič poljubila Slovenu stremen. Nato je tiho vprašala: «Kako ti je ime?» «Trdoboj sem, sin Ljutice župana. Oče mi je poginil pod Celejo in ž njim polovica plemena; jaz sem z ostalimi prvi preplezal zid. Pravijo, da je zmaga moje delo. Zato me je pleme izvolilo za vojvodo v boju, čeprav je dosti starejših in tudi hrabrejših». «Česa iščeš s svojo vojsko v teh lesovih?« «Svet jemljemo«, se je nasmehnil Trdoboj. «Naš je, ker nas je mnogo». «Dosti?» je živo vprašala Nisa. «Kakor listja in trave. Slovenom ni števila«. «Odkod prihajate?« «Od začetka sveta. Sami ne vemo, odkod«. «In kam ste namenjeni?» «To vedo le bogovi. Na kraj sveta. Kdo nas ustavi? A dotlej ostanemo tu. Na morje hočemo. Stešemo si brodove in bomo vladali morju. Veš li pot na obalo?» Nisa je iztegnila roko in pokazala po cesti. Njeno bistro oko se je z občudovanjem ustavilo na mladem junaku. Potem pa so jo oblile solze in pokleknila je k truplu svoje matere, ki je ležalo nedaleč, odeto z višnjevim plaščem. Trdoboj je pozval vojnike, da so izkopali grob. Vanj so položili Ni-sino mater in so jo zasuli ter pokrili mogilo s težko kameno ploščo, da je ne bi izgrebli volkovi. Žene, ki jih je poklical s teleg, so prišle in so milovale devojko; nasitile so jo ter so ji dale robačo in kasanice, kakor so jih nosile same. Nato so zapeli rogovi, telege so zaškripale in voi se je odpravil naprej. Trdoboj je posadil Niso na svojega Šarca, da je kazala pot, sam pa je stopal peš zraven nje in vodil konja za uzdo, kakor je pristojalo nji, katere predniki so bili vladarji dežele. Zvečer so prišli iz šume. Svet je postajal čedalje bolj skalnat in gol. Ko so v zeleni dolinici zakurili ognje, je Nisa pokazala Trdoboju svetinje svojih dedov, da bi ji verjel. Drugi dan so dospeli do kraja, kjer je padala skala malone strmo navzdol. Tu so zagledali pred seboj srebrno bleščanje, ki je igralo v nedogled in se ni dalo premeriti z očesom. «Kaj je to?» je ostrmel mladi junak. «Morje», je odgovorila Nisa. «Morje!» je klicala vojska. «Naše morje! Morje Slovenov!» «Dažboig se koplje v morju«, je vzkliknil sivec Gorazd. «Slava zlatemu Dažbogu in vsem večnim bogovom, ki so mi dali ugledati morski sijaj! Nisem ga videl, odkar smo razbijali Grke ob znožju Bizantija grada!» In starejšine so zaklali Dažbogu belega jarca in so mu darovali medu in rumene pšenice. A spodaj na morski obali je ležalo mesto, ki se je zdelo malone prazno. «Kako se imenuje ta grad?» je vprašal Trdoboj. «Tergeste mu pravijo Rimljani,» je odgovorila Nisa. «Iz naših krajev tovorijo vanj volno, železo in kože». «Trst», je ponovil mladenič. Nato se je ozrl in je videl latinske kupce iz mesta, ki so prispeli z obilnimi darovi, da bi prosili Slovene prizanašanja in zaščite. «Glavo izgubi, kdor vzdigne roko na ta grad!» je rekel svojim Vojnikom. «Tu hočemo tesati brodove in razpenjati jadra, da bomo vladali morju. Zakaj v morju se koplje Dažbog, in ljudstvom, ki ga gledajo, je dana sreča, bogastvo in moč». «Tu nam je dobro biti!» je vzkliknila Nisa zamaknjeno. «Vprašaj svoje boigove, ali so vam namenili to zemljo!» In Trdoboj je velel starcem vedeževati. Storili so po njegovi volji in so povedali, da kažejo znamenja dobro in zlo. Sreča in nesreča se bosta vrstili Slovenom na morski obali; živeli pa bodo na nji do poslednjega dne. «Bogovi nam pravijo ostati», se je smehljaje obrnil k Nisi. »Mnogo 1 et?» je vprašala. «Za vse čase?» «Toliko let, kolikor je zvezd na nebu». Zgradili so si domovja in vojvodi bele dvore, tesali so brodove in so pluli na sinje morje. Trdoboj pa je vprašal starce in dovolili so, da je napravil svatbo in pir ter se oženil s prelepo1 Niso. Od tistihdob živi Trdobojev rod na svoji zemlji. Minilo je mnogo sto let in Trdobojeve vnuke je doletela sreča in nesreča. Toda oni ne obupajo v težkih dneh, ker ljubijo svoj dom in vedo, da jim je živeti ob sinjem morju, dokler ne pade poslednja zvezda z neba. Sto in tudi tisoč let trpljenja pa je v primeri s tem še manj nego kaplja vode, ki jo zajameš morju iz njegove brezdanje globine . . . □ □ □ □ FRANCK HHVK: MODRA ŠTORKLJA (japonska pravljica.) Nekega jutra se je izprehajala štorklja ošabno po ribniku gori in doli; bila je lačna in je iskala plena. Naenkrat je zagledala sijajno jeguljo, ki se je mntala skozi bistro vodo; priplavala je tudi ribica in končno je skočila žabica na lotosov list in pričela regljati svojo jutranjo pesem. „Hej!“ si je mislila štorklja, „to je bogal plen ! Ampak katerega izmed treh naj pojem najprvo!?“ Pomišljajoče in modro je nagnila glavo, ^ „ loda, ko je prevdarjala, so zagledale vse tri ,( p\ živali nevarnega sovražnika. Žabica je bila ‘rŽfŽ^^" z s*1*™ skokom zopet v vodi; ribica se je w f potopila in odplavala, jegulja se je skrila v blato. Ko se je štorklja odločila, je bila zopet sama, plen je bil izginil in novega ni bilo več. Se danes stoji zamišljena v vodi in čaka še vedno. 'm ft-HiGOi: DOBRA ZAMENA. (Ruska pravljica.) ivela sta mož in žena; imela sta par volov, voza pa ne. Kadar sta se hotela kam odpeljati, je moral kmet po vasi iskati voza in od vsakega soseda si ga je že vsaj po petkrat izposodil. Prišlo je že celo tako daleč, da mu niso hoteli posoditi voza; h komur se je obrnil, vsak mu jo je zasolil: »Kakšen gospodar pa si! Par volov imaš, a voza nimaš!« Nekoč se kmet zopet napravlja na pot, a nima, na čem bi se vozil; leti sem in leti tja in ostane doma. »Poslušaj me, mož,« reče žena, »pelji vola na sejm, prodaj jih in kupi za denar nama voz! Pojdi, da ga bova imela. In potem bodo tudi k nama ljudje prihajali po voz, pa ga ne bova nikomur posodila.« Mož posluša ženo, vstane zgodaj ob zori, vzame par volov in jih žene v mesto. Ko je bil že blizu mesta, zagleda starca, ki vozi na sejm nove vozove. Prihiti k njemu in mu reče: »Zdravo, prijatelj! Ali so ti vozovi na prodaj?« »Seveda!« »Veš ti, kaj ti bom povedal?« »Kar mi poveš, to bom tudi vedel.« »Evo kaj: Stori mi prijaznost, daj mi voz, a ti vzemi moj par volov!« Starec vidi, da zamena ni slaba: Par volov mnogo velja, poldrug sto rubljev, a voz vsega skupaj — dvajset, in reče: »Izvoli, dragi! Vzemi, katerega hočeš!« Kmet izbere največji voz in da zanj par volov. Starec pa posebno vesel hiti v mesto, in le to mu je šlo po glavi, da se ne bi kakorkoli ta šemež premislil in zahteval nazaj svoja vola. Kmet stoječ na cesti pa si je mislil: »Hvala Bogu, zdaj imam voz! Samo kako ga bom domov zvlekel? Volov nimam več, zato moram sam vleči.« Vzame v roke vrv, upreže se v voz, alo, zdaj pa vleči! Vleče in vleče, prevali pol vrste pa se utrudi kot pes. Znoj ga obliva po vsem telesu, in srajco je lahko kar ožmel. Postoji, sede, da si odpočije in se zamisli: Do doma je še daleč, okoli petnajst vrst. Kaj hoče z vozom! Kar zagleda pastirja, ki žene dve kozi na sejm pa mu zakliče: »Zdravo, prijatelj! Kam ženeš?« »V mesto, na prodaj!« »Čemu bi prodajal! menjajva rajša! Daj mi eno kozo za ta voz! Vidiš, čisto nov je!« »Samo, bratec, da se ne prevariš! Ako menjava, potem se ne da več popraviti. Pa dobro! Izberi si tisto, katero hočeš, da mi ne boš očital potem.« Kmet mu da voz, vzame kozo in jo odvede s seboj. Gre, gre, dve vrsti je že prehodil — pa sreča krošnjarja, ki je na hrbtu nosil koš, a za pas si je zataknil cel sveženj mošnjičkov. Kmet pogleda te mošnjičke, in zelo so mu všeč. »Slišiš, prijatelj! Kam neseš mošnjičke?« »V mesto, naprodaj!« »Menjajva! Daj mi enega za kozo!« »Izvoli, moj dragi!« Kmet vzame mošnjiček, ga dene za pas in gre naprej. Gre, gre, pride do rečice, sede na brod in se prepelje na drugo stran. Brodarji ga tirjajo, naj jim plača za prevoz, ali on nima n'ti vinarja in ne more plačati. »Slecimo mu suknjo, ker nima denarja,« reko prevozniki. »Postojte, suknjo potrebujem sam; imam pa nov mošnjiček, njega vzemite za trud!« Potegne mošnjiček in jim ga da; prevozniki ga puste. Kmet gre naprej. »Glej,« pomisli sam pri sebi, »par volov sem izgubil, pa sam ne vem, za kaj!« Gleda in vidi trgovce s soljo, ki sede na cesti in kuhajo kašo. »Zdravo, prijatelji!« »Zdravo, junak!« »Bog blagoslovi!« »Hvala!« »Ali je dobra vaša kaša? Dajte, bratje, da malo pokusim; zelo sem lačen.« »Odkod pa prihajaš?« ga vpraša starejšina. »Na sejmu sem bil; gnal sem par volov, da bi jih prodal.« »Glej ga! Par volov si prodal, pa prosjačiš!« »Ej, moj striček,« odgovori kmet, »ko bi ti vedel in razumel moie gorje!« »Kakšno gorje?« »No, poslušajte!« In jim vse pove po vrsti, kakor se je zgodilo. Starejšina se nasmeje in reče kmetu: »No, bratec, zdaj pa ne hodi svoji ženi pred oči, drugače bo slaba.« »Ne bo, striček, nič ne bo, niti žalbesede mi ne poreče.« »Lažeš, kmet! Ako te ne ozmerja zato žena, ti dam dvanajst voz soli z voli vred.« »Dobro, starejšina!« »Ali, ako te ozmerja?« »Bom do smrti tvoj hlapec.« Podala sta si roke v znamenje stave in odšla v vas. Ko prideta do kmetove hiše, se skrije starejšina za zidom in posluša, a kmet pozdravi stopivši v hišo: »Zdravo, žena!« v . »Zdravo, moj možiček, ali si zamenjal vola?« »Sem.« »Kje pa imaš voz?« »Dal sem ga za kozo.« »Kje imaš pa kozo?« »Dal sem jo za mošnjiček.« »A kje je mošnjiček?« »Prevozniki so ga vzeli.« »No, hvala Bogu, da si se le ti vrnil! Hitro se sleci in sedi za mizo! Prigrizni malo, gotovo si že lačen. Zaradi volov pa ne bodi žalosten — ako ni volov, tudi skrbi ne bo.« Kmet sede za mizo in zakliče: »Ej, starejšina! Pridi v sobo! No, kaj si slišal? Ali imam prav?« »Imaš, prijatelj!« reče starejšina in vzdihne: »Zbogom! Vzemi vseh dvanajst voz s soljo in voli!« Glejte, tako je obogatel kmet in je živel in delil dobrote. □ □ □ □ L. N. TOLSTO.): KAKO JE HUDIČEK ODSLUŽIL KRAJEC POGAČE. Prevedel Ivan Vouk. el je reven mužik na oranje brez zajtrka ter vzel s seboj z doma kos pogače. Obrnil je plug, odvezal plužna ter jih položil pod grm; tja je položil tudi krajec pogače in ga pokril s kaftanom. Konj se je utrudil, mužik je postal lačen. Ustavil je plug, odpregel konja, da se pase, sam pa je stopil h kaftanu, da bi pokosil. Vzdigne mužik kaftan — a pogače ni; išče in išče, obrača kaftan, pogače pa le ni. Začudil se je mužik. «Čudna reč, je pomislil. Nikogar nisem videl in vendar je nekdo odnesel pogaeo». Medtem ko je mužik oral, je hudiček zmaknil krajec pogače in sedel za grm, da bi čul, kako bo mužik psoval in imenoval njega, t. j. hudička. Potožil je nekoliko mužik. «No da, je rekel, ne bo me še konec gladu! Kdorkoli je pogačo vzel, potreben je bil. Naj mu tekne v dobro zdravje!* In šel je mužik k studencu, se napil vode, se odpočil, ulovil konja, zapregpl in začel zopet orati. Ozlovoljil se je hudiček, ker se mu ni posrečilo zapeljati mužika v greh, in šel je poročat glavarju hudičev. Stopil je pred višjega ter mu povedal, kako je zmaknil mužiku krajec pogače, a mužik, namesto da bi zaklel, je rekel: «v dobro zdravje!» Višji zlodej se je ujezil: «Če te je muzik v tem slučaju porazil, si le sam kriv: že nisi znal. Če se bodo mužiki, je nadaljeval, in njihove ženščine temu privadile, nam bo težko živeti. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi ostalo pri tem! Pojdi, je velel, zopet k mužiku in odsluži krajec pogače. Če danes črez tri leta ne premagaš mužika, te okopljem v blagoslovljeni vodi!» Prestrašil se je hudiček, pohitel na zemljo in začel premišljevati, kako bi svojo krivdo odslužil. Mislil je in mislil ter se domislil. Izpreme-nil se je hudiček v dobrega človeka in šel k revnemu mužiku za hlapca. Naučil je mužika, da je ob suhem letu posejal žito v močvirnata tla. Drugim mužikom je solnce vse požgalo, a žito revnega mužika je zrastlo gosto, visoko in klasovito. Prehranil se je mužik do nove setve in še mu je ostalo žita. Naslednje leto je velel hlapec mužiku, naj poseje žito na hribovitem svetu. In poletje je bilo deževno. Drugim kmetom se je žito poleglo in ni pognalo zrnja, a mužiku je žito na hribovitem pobočju imenitno zarodilo. Toliko mu ga je preostalo, da ni vedel, kaj bi ž njim. Hlapec pa je naučil mužika žito stolči in žgati iz njega žganje. Nakuhal je mužik žganja ter pil sam in napajal druge. Šel je hudiček k glavarju in se pohvalil, da je odslužil krajec pogače. Višji zlodej je šel pogledat. Pride do mužika in vidi, da je mužik sklical bogatine in jih pogoščal z žganjem. Gospodinja je prinesla ravnokar žganje gostom k mizi. Ko je začela hoditi okoli mize, je zadela ob ogel in razlila kozarec. Ujezil se je mužik in ozmerjal ženo: «K.aj počenjaš, zlodjeva baba! Mari so to pomije, nerodnica, tako dobroto mi zlivaš na tla!» Dregnil je hudiček višjega z lahtom: «le poglej, kako bo mužik krajec pogače zapravil.» Ozmerjal je gospodar ženo in začel sam nositi na mizo. Prišel je s težkega dela reven mužik nepoklican; pozdravil je navzočne, prisedel in vidi — ljudje pijo žganje; tudi njemu trudnemu se je stožilo po kozarčku žganja. Sedel je in sedel, požiral sline, toda gospodar mu ni ničesar prinesel, le zamrmral je sam pri sebi: «kaj menite, da bom vsako golazen napajal!» Tudi to je višjemu zlodeju ugajalo, toda hudiček se je vnovič pohvalil: «počakaj, še lepše pride.» Izpraznili so kozarce bogati mužiki, izpraznil ga je gospodar. Drug drugemu so se pričeli laskati, drug drugega hvaliti, tudi kvantali so. Poslušal je, poslušal glavar in pohvalil tudi to. «Če bodo vsled pijače na ta način lisičili in drug drugega varali, tedaj pridejo vsi v naše roke.» — «Počakaj, — je rekel hudiček, — še lepše pride; naj izpijejo še en kozarček. Zdaj so podobni lisicam, drug drugemu mahajo z repi, drug drugega hoče prekaniti, toda videl boš, kako se kmalu preleve v volkov e.» Izpraznili so mužički že drugi kozarec. Njihove besede so postajale glasne, bolj surove. Kvantanje je nadomestilo zmerjanje, pričeli so se jeziti drug na drugega, izbruhnil je tepež, da so si drug drugemu nosove porazbili. Tudi gospodar se je vmešal v tepež in tudi njega so nabili. Gledal je glavar in tudi to mu je ugajalo. «To, pravi, to je imenitno». A hudiček pravi: «počakaj, še lepše pride! Naj izpijejo še tretji kozarec. Zdaj so besni kot voleje, a daj jim časa. Ko izpijejo tretji kozarec, se iz-premene v svinje.» In mužički so izpraznili tretji kozarec. Raztopili so se popolnoma Jacljali so, vpili, da sami niso vedeli kaj, a drug drugega ni poslušal. Začeli so se razhajati: nekateri posamezno, drugi po dva ali po tri skupaj, a vsi so popadali po ulicah. Gospodar je hodil spremljat goste, pa je padel z nosom v lužo, da se je ves pomazal, in obležal je kakor svinja ter zasmrčal. Še bolj je to višjemu ugajalo. :