Poštnina plačana v gotovini	Cena	2*50	Din.
OPERA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJAN11935/36
Kavalir z rožo
Premijera 25. marca 1936
UHAJA ZA VSAKO PREMIJERO
UREDNIK: N. BRAVNIČAR
*'	V
1 ri' ‘, " -	’■	H,	,
i $m
f- /;'V ' V v
& ' ^
v -»-sr-	•ni~<	r-..r	X-
SEZONA 935/36
OPERA
ŠTEVILKA 10
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	25.	marca	1936
Rihard Strauss — Kavalir z rožo
Ko je R. Strauss napisal svoj glasbeno dramatski prvenec je imel za seboj že tri znamenite simfonične pesnitve (»Don Juan«, »Matbecth«, »Smrt in poveličanje») ki so sprožile mnogo črkar-skih pravd med takratnimi glasbenimi esteti in pismarji. Rihard Strauss je v teh pesnitvah kot simfoničar prelomil s tradicijo in vzdržal na začrtani poti do popolne zmage. Kot dramatik pa je ubral in hodil drugačno pot. Njegov prvenec »Guntram«, za katerega je napisal tekst sam, nosi mnogo znakov Wagnerjeve muze. Šele v svoji tretji operi »Salomi« je Strauss rezko pretrgal vse vezi s tradicijo in ustvaril nov glasbeni govor, ki ni imel primere v prejšnji operni tvorbi. Kakor skoraj noben operni prvenec tudi Guntramc ni bil goden za dolgo življenje. Straussova druga opera je bila enodejanka »Feuersnot«; nastala je sedem let po prvem opernem neuspehu. (Prva uprizoritev 1901.) V razdobju med tema operama je Strauss zložil svoje najpomembnejše simfonične pesnitve (Til! Eulenspiegel, Also sprach Zarathrustra, Don Quixote, Ein Heldenleben). Enodejanki : Feuersnot« sta sledili še enodejanki »Saloma« in »Elektra«, dve samostojni pesnitvi, ki ju je Strauss napolnil s svojo glasbo, ne da bi bili prirejene za libreto. Poslej doživi Straussovo operno delo prerod in preokret, ki je Pripeljal vso njegovo dramatsko tvorbo v drugo smer. Pesnik »Elektre« Hugo v. Hofmannsthal je vstopil v stalno umetniško zvezo s skladateljem in ta zveza je postala usodna za vse nadaljnje Straussovo operno delo. Enodejanki »Elektri« je neposredno sledil »Kavalir z rožo«. V seznamu Straussovih del je navedena prva z op. 58., druga pa z op. 59. Do »Elektre« je Strauss potreboval samostojnih glasbenih dram, od te drame dalje pa librete v smislu prejšnjih oper. Hofmannsthal je bil tisti pesnik, ki je lahko ustregel tudi tej Straussovi želji. Strauss .1© dolgo iskal primeren sujet za lahko komedijo, ki bi ga rešil težkih in mračnih, bolnih in psihopatoloških postav iz njegovih prejšnjih oper. »Kavalir z. rožo« je s svojo vedrina, prisrčnostjo ni pestrostjo nastrojen) popolnoma zadovoljil Straussove želje,
73
ker je v njem našel bogatih prilik, da je izživel svoje artistične zmožnosti in sposobnosti. Hofmannsthal je napisal »Komedijo za glasbo«, ki se odigrava na dunajskih tleh v času Marije Terezije. Na oder je pričaral Dunaj iz starih časov, oblečen v rokoko, z vsemi njegovimi plemiškimi ceremonieli, intrigami in ljubezenskimi zgodbami. Zunanja zgradba »Kavalirja z rožo; se naslanja na vzorce tridejanske komične opere. Tudi skladatelj se približuje temu načinu z, zaključenimi arijami, dvospevi, trospevi in večjimi vokalnimi enotami, kakor jih najdemo v vseh klasičnih komičnih operah. Med te bolj ali manj zaključene enote vpleta skladatelj priprosti tekoči konverzacijski govor, ki se izraža z govorjenim petjem in brbljanjem v trganih ritmih in energičnih intervalnih skokih. Razlika med glasbenim konceptom /Salome« in Elektre« ter med »Kavalirjem z rožo je izredno velika. Glasba prvih dveh je zaradi silne dinamičnosti razpadala na majhne koščke, glasba Kavalirja z rožo« pa veže vse enote v celoto in jih drži pcvezane. V tej Straussovi operi je pevska črta dobila zopet svojo polno vrednost in naravno lepoto, nihče več ji ne dela sile, da bi jo potlačil v onemoglost. Tudi orkester je v tej komediji z glasbo v drugačnem odnosu do scene in pevcev kakor v prejšnjih Straussovih glasbenih dramah. Orkester se sicer še vedno opaja z lastnim bleskom, vendar se v tej komediji že lepo zliva in strinja s pevskim glasom v zaokroženo enoto. Nad vsem delom pa viada bujna melodija, ki ima v sebi čar južnega sonca in lahkoto dunajskega ozračja. Omembe vredno je prevladovanje plesnega ritma, ki polni vse delo s svojevrstnim nastrojenjem. Čeprav se dejanje godi v času menuetcv, saraband in gavot, je Rihard Strauss vzel za podlago plesnega gibanja dunajski valček. Valčkovi ritmi se oglašajo vsepovsod iz bogate partiture, Strauss se igra z njimi v najrazličnejših položajih komedije. Trdili bi lahko, da je ves Kavalir z rožo zasidran v dunajskem valčku. ^ njim je dosegel črto tiste erotike, ki veje iz vsega dela, z njim je dosegel tudi lahkoten ton komedije rokoko in brezskrbno razpoloženje v vsem dogajanju. Nekateri kritiki so Straussu hudo zamerili, da je za svojo glasbeno komedijo segel po tako »cenenem« sredstvu in preplavil partituro svojega »Kavalirja« z običajnim valčkom, ki naj bi ostal operetni rekvizit ne pa izrazno sredstvo za komično opero. Strauss bi brez dvoma lahko napravil tudi drugače, izognil bi se tudi zgodovinskemu anahronizmu, a tega ni storil iz gledališkega nagona, ki je izbral izmed mnogega najboljše. Valčke smejo pisati samo skladatelji z močno melodično invencijo. Strauss je velik melodik z bujno fantazijo, zato se ni pregrešil zoper sebe, če je oblekel glasbene misli v zibajoči tričetrtinski ritem. Izrek nekega pesnika: »Bog ima večje dopadenje nad dobrim valčkom, kakor nad slabo mašo«, velja na temi mestu tudi za Straussa.
»Kavalir z rožo« je učinkovita in z gledališko krvjo prežeta opera. Iz vsega dela čutimo, da je bilo napisano z voljo in hotenjem po neposrednosti. Prav zaradi tega hotenja so se v delo vrinile nekatere neskladnosti, ki motijo čistost sloga in enotnost zgradbe, vendar je ta pomanjkljivost v prvi vrsti le artističnega značaja. Kakor sem že omenil, je skladatelj slikal dobo me-nuetov, saraband in gavot z valčkom, ki se je razvil prav za prav šele 100 let pozneje. V tem oziru skladatelj ni hotel ostati veren zgodovini pač pa je v drugem dejanju upošteval zgodovinska dejstvo ter ustvaril »Canzono« v slogu in občutju italijanskih klasikov iz 18. stoletja, (poje jo tenorist pri leverju).
V	tej operi srečamo še več takšnih drobnih časovnih in slogovnih nesoglasij, ki pa so opazljiva le pod drobnogledom in v luči stroge glasbene estetike. K. Strauss je napisal »Kavalirja z rožo« za gledališče in za občinstvo, ta dva pa sta ga sprejela takoj po prvi uprizoritvi in ga uvrstila v železni spored ter med najbolj poljudne in največkrat izvajane Straussove opere.
Prva izvedba »Kavalirja z rožo« je bila 26. januarja 1911. v Dresdenu. Pred dvema mesecema je torej praznoval svoj 251etni jubilej. Od prve uprizoritve do danes ni izgubila ta ljubka komdija prav nič svoje svežosti, nasprotno zrasla je po privlačnosti in se izvaja pogosteje kot prej. Okus sodobnega občinstva je mnogo bližji glasbi »Kavalirja z rožo«, kakor »Salomi; in »Elektri«. Vedrina in lahkota sta današnjemu času bolj potrebni kakor prejšnjemu, zato bo »Kavalir z rožo« v našem opernem sporedu dobrodošel in upamo, da bo ostal v
Glasbeno zgodovino zadnjih 50 let izpolnjujeta v nemški glasbi dve močni skupini skladateljev: na eni strani Wagner, Liszt, Bruckner in Brahms, na drugi pa Rihard Strauss, Mahler in Reger. S prvimi je romantična struja dosegla svoj višek in zadnje gigantsko osedotočenje vseh moči v izraznih sredstvih. Od^ tod dalje se razvojne linije cepijo pri vsakem narodu drugače .Pri Nemcili se zadnji odtenki romantike iztekajo v pozno romantiko, ki jo predstavljajo Strauss, Mahler in Reger; razvoj francoske in ruske glasbe pa teži dosledno k oblikovanju impresionističnega sloga, medtem ko se v Italiji naslanjajo na stare vire in črpajo iz preizkušenih in uveljavljenih glasbenih zakladov. V operni tvorbi so v tej dobi postavili mejnike 'Vagner s svojimi glasbenimi dramami, Verdi s svojimi operand, Bizet s »Carmen in Musorgski z Borisom«. Romantiko so nadaljevali pozni romantiki. Najizrazitejši zastopniki so bili,
njem za stalno.
M. B.
Rihard Strauss v zrcalu glasbene
75
kakor smo že omenili R. Strauss, G. Mahler in M. Reger, in z njimi dospemo že v novo stoletje, kajti njih doba obsega čas od 1890 do 1914. V tem času se je obraz glasbenega življenja temeljito izpremenil — Wagnerjevo delo je končano in pregled postaja vedno bolj jasen. Pojavijo se nasprotniki njegove struje, ki se rekrutirajo v prvi vrsti iz pristašev moderne revolucije, — to je reakcije, ki je nujno nastopila kot posledica izživljajoče se romantike. Izrazna sredstva se nečuveno pomnožijo, tehnika orkestra se razvije, barvitost postane bistveni del instrumentalne glasbe, orkester se poveča do izredne velikosti, pritegnejo mu nove inštrumente z razširjenimi obsegi posameznih skupin, vse to pa rodi nebroj novih zvočnih kombinacij. Orkester doseže svoj največji razmah in razvoj, vsi ti zunanji znaki vrhunca pa so obenem znaki zaključka romantične smeri.
Če natančno premotrimo vse prvine tega glasbenega sloga, cpazimlo sledove, ki vodijo od Liszta do R. Straussa, od Bruck-nerja do Mahlerja in od Brahmsa do Regerja. Največkrat imenovana zveza Wagner - R. Strauss se v tej luči pokaže kot najmanj opazljiva, čeprav zasledimo tu pa tam v Straussovih tema-tičnih osnovah Wagnerjeve odtise. Teh primerov pa je v vsej veliki Straussovi tvorbi tako malo, da sinteza Wagner-Strauss nikakor ni upravičena.
Za razčlenbo glasbenega sloga je tematika najnaravnejše izhodišče. Straussova tematika je zgoščena, glasbene misli so ritmično živahne, nabite z energijo ter drvijo skozi kalejdoskop menjajočih se harmonij. Viški fraz nastopajo naglo, motivi in teme nimajo v sebi takih razvojnih možnosti kot pri Wagnerju, temveč se le ponavljajo in kvečjemu stopnjujejo dinamično in instrumentalno. Pri razčlenjevanju Straussove glasbe je važnejša njegova harmonija. Že Wagnerjeve harmonije so razburljivo vplivale na poslušalce, kritiki so ostro obsojali »nesmiselno kopičenje disonanc«; v poročilih o Wagnerjevi glasbi se je često čitala beseda nezvočnost (Missklang), zato se nam zdi umljivo, da je bil v zvezi s Straussovo glasbo prvič v zgodovini rabljen izraz kakofonija«. Čas pa je vse Wagnerjeve nezvoč-nosti« in Straussove ; kakofonije omilil in ublažil. Wagner je postal milozvočen in Straussove »kakofonije« v Salomi« in »Elektri so postale nedolžne harmonije. Naiven in nepojmljiv se nam zdi tudi klic glasbenih kritikov in estetov po harmoničnih zakonitostih v času nastajanja Wagnerjevih in Straussovih umotvorov. Strauss je sprostil harmonijo ozkih spon in ji dal v okviru zakonitosti večjo svobodo in izrazne možnost. R. Strauss se v svojih harmonijah peslužuje poleg kvintnega sorodstva tudi terenih in hroiratičnib harmonij. Med temi zvezami se harmonije neovirano izživljajo, izraz se neprestano menja, bolj in bolj se izgublja temeljna harmonija, na katero bi se te izvedene in slučajne harmoni je ir ogle opirati. Melodična linija nima več podpore v trdni harmonični podlagi, na kateri
76
bi počivala, zato postane nemirna, dinamično razgibana, se spreminja in drsi od ene harmonije do druge, prepuščajoč jim glavno besedo. Tam kjer prevladuje barvitost pa razpadajo tudi harmonije v neizrazite tvorbe. Strauss je barvitost stopnjeval do takih mej, da je z njo potisnil v ozadje vsa druga sredstva glasbenega izraza. Pri njem so posamezni inštrumenti dobili velike vloge kot barve; s tem je pomnožil možnost barvnih kombinacij in razdelil enotnost zvoka v nešteto majhnih substanc. Vsa ta pot je vodila k razvoju impresionizma. Zaradi cepljenja melodične linije v mnogo barvnih skupin je postala zastrta, prvotna misel je celo izginila, tako da je barva postala glavna prvina Straussove glasbe. Razumevanje Straussove glasbe je bilo prav zaradi tega otežkočeno' zato ni čudno, da je pred leti veljal za največjega glasbenega revolucionarja, pri mnogih kritikih celo za šarlatana, ki sicer popolnoma obvlada vso skladateljsko tehniko, a jo uporablja samo. da z njo dosega zunanje učinke in trenutne, a senzacionalne uspehe.
Danes Straussova glasba ni več problem. V zrcalu glasbene zgodovine je njegova podoba že popolnoma jasna in razločna. Njegov pomen v razvoju polpretekle glasbene dobe je velik, čeprav je njegov sijaj v razmeroma kratkem času izgubil mnogo prvotnega bleska. Med najbolj sveže umetnine njegove plodovite glasbeno dramatske muze spada še vedno »Kavalir z rožo«. Ta pristna dunajska opera po glasbi in vsebini je tudi njegov največji in najtrajnejši uspeh. Ljubek okoliš in bogato inven-ciozna glasba pridobivata občinstvo, zato bo še dolgo ostala v stalnem sporedu svetovnih gledališč.	Dr. D. Švara.
Vsebina
I.	dejane. Spalnica maršalke. Po ljubezenski noči z mladim, ognjevitim Oktavijanom se v maršalki vrstijo čustva nežnosti, očitkov, nemira in strahu, ker se boji, da bi se maršal prezgodaj vrnil z lova. Majhen zamorček prinese zajtrk. Iz pred' sobe se začuje hrup in maršalka domneva, da se je soprog vrnil. Oktavian se mora skriti. Prišel pa ni general, temveč bratranec Ochs, ki hrupno zahteva vstop od služinčadi, ki mu to brani. Medtem se je Oktavijan preoblekel v sobarico; v tre-notku, ko hoče zapustiti sobo, vlomi Ochs nasilno in zagleda srčkano sobarico, ki mu že na prvi pogled ugaja. Ochs sporoči maršalki svoja zaroko z mlado hčerko jarega plemenitaša, vojnega dobavitelja Faninala ki je zelo bogat in ne najboljšega zdravja. Oktavian hoče odnesti zajtrk Ochs naroči, naj prinese tudi njemu zajtrk in tako prisili sobarico — Oktavijana, da °stane in pcsluša njegova naročila. Ochs pripoveduje maršalki, ‘■a bi potreboval za poroko starešino, ki bi po starem plemi-
škem običaju predal nevesti srebrno rožo, in jo vpašuje za svet; tudi notarja potrebuje, ki da bi mu sestavil ženitbeno pogodbo. Maršalka mu obljubi vse, vendar Ochs noče oditi in zadržuje tudi Oktaviana, ki bi ga rad pridobil za sobarico svoji nevesti. Maršalka predlaga v svoji prešernosti Oktavijana za kavalirja z rožo in pokaže Ochsu njegovo medaljonsko sliko; Ocbs je sporazumen s tem. Oktavi jan pozove prosilce ki čakajo v predsobi in se tako izmakne Cchsu. Prcsilci, trgovci, lasuljar-ji, glasbeniki in pevci, učenjak in notar vstopijo in predložijo svoje želje. Cchs ukaže notarju, naj sestavi ženitbeno pogodbo, medtem poje pevec svojo arijo, ki jo pa nenadoma prekine, ko Ochs zakriči na notarja, ker mu dela težkoče pri določanju dote. Maršalka odslovi ljudi. Valzacchi in Anina se Ochsu ponujata za špionsko službo, Ochs pa sprašuje, kje je lepa sobarica. Slednjič odslovi maršalka tudi Ochsa, ki ji pred odhodom izroči srebrno rožo za kavalirja. Sedaj, ko je sama, se maršalka čuti postarano in s tiho otožnostjo se poslovi od sreče in mladosti. Tudi Oktavijan. ki se je vrnil oblečen v jahalno obleko, je kliub zagotavljanju ljubezni ne more potolažiti. Odslovi ga, a kmalu se kesa, da ga ni vsaj poljubila; hitro pošlje, naj ga pokličejo nazaj toda prepozno, ne najdejo ga več. Zato pošlje k njemu svojega malega zamorčka s srebrno rožo in se zopet zatopi v otožnost.
II.	dejanje. Dvorana v Faninalovi palači. Faninal se poslovi od svoje hčerke Zofije in gre po ženina. V hiši in na cesti vlada veliko vznemirjenje zaradi velike časti ki jo bo s to ženitbo deležna družina, ki je bila še nedavno navadna meščanska družina. Zofija prosi Boga za ponižnost, ko pa vstopi z velikim spremstvom grof Oktavijan Rofrano in ji izroči rožo, vzplamti v njej ponos in zavest sreče. V navzočnosti Duenne se razvije med Zofijo in Oktavijanom pogovor in oba začutita nežno na-gnenje drug za drugega. Ko pa vstopi Ochs je Zofija ogorčena nad njegovim vedenjem. Ochs se predstavi Oktavijanu in izrazi domnevo, da je maršalkina sobarica zaradi velike sličnosti naj-brže Oktavijanova nezakonska sestra. Nato se nerodno nežen obrne k Zofiji, ki pa se mu odmika, kar starega Ochsa še bolj razdraži. Skuša jo razvneti s »čustveno« plesno pesnitvijo, vendar zaman; ko pa ostane Zofija sama z Oktavijanom ni treba ljubezni med njima nobene vzpodbude več. Valzacchi in Anina prisluškujeta in vidita poljub. Takoj pokličeta Ochsa, ki pa tega dogodka ne vzame preveč resno in tragično. Ochs hoče s silo odvesti Zofijo v sosedno sobo, da bi podpisala ženitbeno pogodbo, tedaj pa potegne Oktavijan svoj meč in v boju rani svojega nasprotnika. V hiši je največje razburjenje. Faninal besni — Oktavijan odide in tolaži Zofijo da bo še slišala o njem. Anina prinese ranjencu pisemce ,ki mu ga je pisala maršalkina sobarica, da je prosta in da čaka odgovora. Ochs je ves iz sebe in gre, pojoč plesno pesmico, pisat odgovor.
III.	dejanje. Posebna soba v neki gostilni. Na odru se odigra nema slika z glasbo. Slika kaže priprave za nameravano komedijo, ki jo je Oktavijan zamislil, da bi ujel in razkrinkal starega Ocbsa. Intriganta Valzacchi in Anina sta sedaj v Okta-vijanovi službi; zapustila sta Ochsa, ker jima ni hotel plačevati za njuno službo. Oktavijan je preoblečen v meščansko deklico in opazuje priprave za to komedijo, prireditelje in pomagače dobro plačuje iz svoje obilne mošnje. Valzacchi privede nekaj gospodov«, jim odkaže prostore in preizkuša razne skrivnostne izhode ter hitro prihajanje in odhajanje teh gospodov. Z natakarjem prižgeta sveče, tedaj vstopi Ochs z namišljeno mar-šalkino služkinjo pod roko. Hitro ugasne nekaj sveč in odpusti godbo, ker Se boji prevelikega računa. Tudi natakarje odslovi, Valzacchiju pa obljubi napitnino, če mu bo pomagal mešetariti, da račun ne bo prevelik. Oktavijan, preoblečen v maršalkino sobarico, igra vlogo naivno koketne gospodične. Ochs se vsede za mizo. Podobnost sobarice s kavalirjem z rožo spravi starega ljubimca nekoliko iz ravnovesja. Kmalu postane Ochs nežen in prične dvoriti lepi gospodični, tedaj pa se začno prikazovati v steni in kotu sobe razne postave in prikazni, kakor bi bila soba začarana. V spremstvu Valzacchija nastopi Anina v žalni obleki, gre proti Ochsu in trdi, da je njen soprog, kmalu nato planejo proti njemu štirje otroci in kličejo: papa! Gostilničar, ki je ves prizor videl, svari starega Ochsa pred mnogoženstvom. Ves iz sebe in silno ogorčen pokliče Ochs s ceste policijo. Komisar pride in začne Ochsa strogo zasliševati. Ker ne ve, kako bi se izmotal iz neprijetnega položaja in da bi mu napravil čimprej konec, izjavi komisarju, da je »sobarica« njegova zaročenka in Faninalova hčerka.
Medtem so se natrpali pri vratih gostje, godbeniki in služinčad. Faninal nastopi; poklical ga je Valzacchi s pretvezo, da ga želi Ochs. Faninal seveda noče priznati te hčerke za svojo. Hitro pokličejo še Zofijo; ta vpričo vseh ponovno odkloni Ochsa. Faninal se razjezi in postane tako togoten, da ga morajo odvesti v sosedno sobo; Zofija in ostali mu sledijo. Komisar zaslišuje Ochsa dalje, na Oktavijanov migljaj pa preneha in izgine v pregradek, odkoder prifrči obleka sobarice. Končno pride tudi maršalka, ki reši Ochsa iz neprijetnega položaja s tem, da Qiu razjasni vso zadevo kot farso in komedijo. Ochsa odslovi m mu istočasno sporoči željo Zofijinega očeta, naj se nikdar več ne približa njegovi hiši. Ko Ochs ugleda še demaskirano Anino in Oktavijana v moški obleki, se mu odpro oči. Zato Pobegne. Oktavijan stoji v veliki zadregi med Zofijo in maršal-ko. Zadnja pa se mirno in brez besed odpove svoji nedovoljeni Sreči in neopazno izgine. Zofija in Oktavijan ostaneta sama ter se združita v nežnem, dvospevu. Maršalka se vrne še enkrat in odvede Faninala v svojem vozu domov; Zofija in Oktavijan odideta za njima. Dejanje zaključi mali zamorček, ki pride kot
poslednji še enkrat v sobo in pobere robček, ki ga je izgubila Zofija.
*
Prihodnji operni spored
Prve dni aprila se uvrsti v spored opernega gledališča operetna novost »Pesem ljubezni«, ki jo je zložil kapelnik Josip Ralia, Besedilo je napisal po skladateljevi ideji M. Simončič. V glavnih vlogah sodelujejo: Španova, Cankarjeva. Rakarjeva, Franci, Peček, Rus in Zupan. Opereto, ki je bogata na plesnih vložkih režira P. Golovin. glasbeno vodstvo ima skladatelj operete.
Razno
R. Strauss je dirigiral v monakovski operi svojega »Kavalirja z rožo« v spomin na 25 lehiico premiere, ki je bila 26. januarja 1911 pod taktirko Feliksa Mottla.
*
Straussovo simfonično pesnitev »Till Eulenspiegel« so uprizorili scenično v gledališču v Essenu.
*
Po vzoru salzburških festivalov bodo letos priredili tudi v Frankfurtu glasbene in gledališke slavnostne tedne.
*
Umetniška sekcija narodno socialistične stranke v Monako-vem namerava ustanoviti ambulantno opero.
*
V	Frankfurtu pripravljajo mednarodni teden za cerkveno glasbo.
Arthur Honegger je napisal glasbo k Paul Claudelovemu baletu »Jeanne d’Are na meji«. Prvič bo izvajan z Ido Rubin-steinovo v pariški operi.
*
V	Zagrebu so z velikim uspehom izvedli 27. II. 1.1. »Signo-rino Gioventu« in »Nikotino«, dva baleta češkega skladatelja V. Novaka, ki je pri nas znan po operi »Laterna«.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik; Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
80
i
Kje kupim nsjboljše in najcenejše moške in deške obleke domačega izdelka?
Pri tvrdki
OLUP JOSIP, Ljubljana
STARI TRG 2
Velika zaloga sukna, kamgarnov iz priznanih tuzemskih in inozemskih tovarn. Obleke se izvršujejo tudi po naročilu in konkurenčnih cenah. Velika zaloga moškega perila iz lastne tovarne Triglav
KOLINSKA CIKORIJA
je naš
pravi
domači
TELEFON 35-61
Smučarsko opremo
po najnižjih cenah in v kvalitetnem blagu Vas postreže
KOLB & PREDALIČ
Kongresni trg 4
Kavalir
muzikalna komedija v treh dejanjih, napisal H. v. Hoft®1
prevedel N. Štritof, uglasbil Richard Strauss.
Dirigent: dr. D. Švara
Režiser: C. Debevec J. Rus A. Perko I. Franci J. Gostič Š. Ramšak M. Mišič P- Rupnik P. Kobau S. Lukman
Dvorni oskrbnik Faninala
Notar .  ....................
Krčmar................
Maršalka, kneginja Werdenbergova .... M. Kogejeva
Baron Ochs von Lerchenau ....... J. Betetto k. g-
Octavian, imenovan Quinquin, mlad plemič . . Z. Gjungjenac Gospod pl. Faninal, bogat plemenitaš .... V. Janko
Zofija, njegova hčerka...........................  .	I. Ribičeva
Mladenka Mariana, družica...........................Z. Župevčeva
Valzacchi, intrigant.......................•	•	.	S. Banovec
Anina, n jegova spreml jevalka......................Št. Poličeva
Policijski komisar..................................D. Zupan
Dvorni oskrbnik maršalke............................F. Jelnikar
Zamorček, lakaji, hajduki, služinčad, gostje, muzik*
Godi se na Dunaju, v pr Kostume izdelala
*ri plemenite sirote
j^odistka .... ^rgovec z živalmi .
°troci in razne sumljive prikazni, tanja Marije Terezije.
1 F- Remškar.
Ojačevalno napravo je dobavila tvrdk*
v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7
Blagajna se odpre ob pol 20,
Konec po 23,
Dodatni ložni ®'
Parter: Sedeži 1. vrste
, II. - III. vrste
Lot«'. Lože v parterju	,	120'—	.
. 1. red. 1-5.............120'—
6-9................140-—	!!•	*
VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gledali**’
Predpisana taksa za P®1
S
Predno si nabavite radio aparat si oglejte
zalogo
PHILIPS
RADIO
aparatov, pri zastopstvu Ljubljana, Aleksandrova 6
TELEFON ŠTEV. 34-70
Ugodni plačilni pogoji Predvajanje brezobvezno in brezplačno
Prodaja na obroke
PHILIPS
■Je
NAJVEČJA RADIOINDUSTRIJA SVETA