m SLOVENSKA ECELA, m Leposloven tednik. CiSlO S. v četvertek 8 januarja 1852. III. teéaj. Zmiraj krasna je narava. ^arja rujna se razliva Čez plavoto cisto neba, Veličastni se snežnici Kopljejo v tresečem zlalu. 1 meglice nježne, lahke Plavajo po zračno m morju Kakor ladjice leteče; Netiom dirno veslajoče Zlato sonce se pripelje Iz svetov nam še neznanih, Se vzdiguje na obnebju , Svit i žar krog se zlivaje. Po boršličih i po gajih Zadonijo čudni kori, Nježni, bistri, mili glasi, Pevajoči slavo Boga. Rahli pihljejček zibljuje Rožic kronice leskeče, Iz peresčekov gorečih, Se zasveti svitla solza — Nemo znamnjice radosti — Stvarniku solzica hvale. Pen'ce sreberne t je spuša Po kamničkih skoz livado Potok čisti, i prepéva Zuborečo svojo pesem U korove stvorja vsega. I radosti napolnjeno Mora serce izdihnuli ; »O prekrasna je narava!«— Leto je. Hudo pripeka Žarko sonce na žemljico, Ki otrudena zdihuje Po dežja hladivnih kapljah. Omaguje že nje žitje, Ko joj kervca oživeča — Vodka hladna posahnuje. Kar naenkrat se uzdigne Izzad gòr visocih verhov Siv oblaček. Kakor da bi Klicalo ga sonce, hitro Plava k njemu, i če bliže — Bolj strahobna je podoba. Kot pošasti grozovite Se ga primejo oblači, In u strašnom, urnom tiru Se dervijo po obnebju, Ki postaja čcrno — tamno. \ zašvigne žarna strela Cez tarnriino, in ko da bi Znamnje bilo vsej naravi, Zdaj razpoči ta vse veze. Grom bobneči nebo stresa, In u stermih gör votlinah Se stoglasno inu oglaša Jek grozeči. I s podnebja Se usipa gosta toča. Slap verši, bobni gromeči. Hudournik se naraša, I poplavi, kar narava Je vstvarila v radost našo. V strašnom boju glasno priča Celo stvorje — nebo — zemlja, Da se tudi v divjem sporu Kar lepo je — lepo kaže. I serce trepeče mora Iz globine izdihnuti: „O prekrasna je narava!« Sonce plava že za gore, Zadnje svoje svitle žarke Razpošilja čez nebesa In obliva zemljo zlatom. Zadnji „z Bogom« nam prinese Hladni pihljejček jesenski, Ki igra se milosladko S pozlačenimi veršički. Drevcev že orumenelih. Ze je sonce blizo grobu, Potonuje v zlalo mnrje, — K ar naenkrat zablišijo Gore v čarovilom sulu. Iz gorečega serca jim Pošlje sonce plani slovesni. Skale blede, osne/eni U nebo kipeči verhi Se blišijo v njega žaru, Kakor deinanti plameči. Zor rumeni opasuje Snežne verhe i zavija Zemjico v krasoto rajsko. Zmiraj bolj planili i žari. Radostno kipe meglice» Po precisioni, zlatom nebu, V lahke vjemajo perutke Krasne bojice blišeče. Zmiraj bolj pojenja dannk— Bolj bledi in omaguje, Dok da zabliši v zahodu Mila zvezda zlaiosvilla. I prevzeto mora serce Iz glo ine izdihnuli : „0 prekrasna je narava!" Noč'ca tiha zemljo trudno Je zavila v černo krilo. Vsa narava v statikom miru Odpočiva i nabira Spet moči za mladi danak. — Vse je mertvo. Zima ledna Je poslala na žemljico Mirijadno svojih hčeric, Snežnih zvezdic. Z njih je stkala Za zmerzelo zemljo krilce — Krilce krasno — sreberneno 1 čez njega se razpenja Tainno nebo neizmerno, I svetovi miglajoči Mu pošiljajo luč svillo. Nešlevilno milih zvezdic Blisketa se na obzoru, In u sredi zlalih lučic Tje vesla premila una Luč prečudno razlivaje Čez osneženo žemljico. Nje odeja blisketa se V milom svilu tak prečudno, Ko da biserji presvitli Bi po njoj se lesketali. Čudno dvigajo se kòpe Gòr visocih proti nebu, Segajo v obnebje tamno, Ko duhovi sveli, čisti, Ki eri hrepene gor k Bogu. Čara lakoga objeto Mora serce izdihnuti : »Zmiraj krasna je narava!« Josipina Turnogradska. O —- Adam Mickievic. Komu med Slovani ni znano prestavno ime poljskoga pesnika Adama Mickieviča ? S iskrenim nadušenjem prebira vsaki Slovan njegova dèla. Gotovo bode tudi Slovence mikalo, kaj več o tem velikanu na polju slovanske književnosti slišati. Adam Mickievic je rojen 1. 1798 v Novgfodeku, litvanskom mestu, od stare poljske rodbine. Po dokončanih pervih' šotah se je podal na vseučilišče u Vilno, kjer se je posebno učenju naravskih navkov in starinskih pisateljev oddal. Bister um, globoki čut in vroča ljubezen do svojega naroda so ga pred vsimi druzimi že od mladih nog kinčale in odlikovale. Če je bila ravno istihdob Polska s francoskim duhom in slovstvom tako rekoč celo zaplavljena, je naš bistroumni mladenč vendar svojo nalogo spoznal in pri njegovih prekrasnih lastnostih narodni pesnik postati odločil. Trud mu ni bil zastonj. Kome} je leta 1820 svojo „Grazino" in svoje balade izdal, je na mah vso mladež za se predobil. Pesen „Gražina", ki je zastran sloga krona vsili njegovih del, pripoveduje do-godbe iz onih grozovitnih bojev v sredovéku, ki so jih Litvani s nemškimi vitezi ali Križarji prestati morali. V te čas se je osnovalo družtvo »Filoretov"; njegovo središče je bilo Vilnansko vseučilišče. Tudi Mickievič stopi v število družtvenikov. Pa komaj ruska vlada za družtvo zazve, je dala vse kolovodje, in med njimi tudi Mickieviča prijeti in v tamnico vreči. Pa revščina in tuga duh pesniški samo zbuja in povišuje. V tamnici, v železju, v naj večej ne-volji je sostavi! Mickievič glasovitno: »Odo na mladež«, ktera je bila s takim nadušenjem sprejeta, da v cèloj Polskoj ne najdeš izobraženoga mladenča, ki bi ti je od besede do besede povedati ne znal. — Odtod je bil Mickievič odpeljan v Odeso, kjer je, pozabivši sužanjstva, svoja žlahtna čuvstva v prekrasnih: „Krymskih sonetih« izleval in Krime-jo s jasnim nebom poveličeval. Iz Odese je bil naš pesnik u Petrograd poklican, kamor se je že prej slava njegovih pesem razširila. Plemstvo in pisateljstvo, clo samoga Cara je tu za se predobil. Ovde je izdal svojega, „Konrada Wallen-roda«, nad kterega krasoto so Po'jaci in Rusi ostermeli Sam ruski Car mu je svojo zadovoljnost sporočiti dal. Pesnik prosi zdaj za dovoljenje, v mostrane dežele "potovati, in ga tudi dobi. Pred odhodom so mu njegovi ruski prijatelji dragoceno sreberno čašo podarili, v ktero so tudi svoja imena izrezati dali. Iz Rusije se je podal Mickievič 1. 1829 na Nemško in se tam u Vojmiru s Götheom soznani. Kakor stara znanca, sta se zagerlila ta dva pesniška velikana. Slari nemški pesnik podari svojemu mladoinu drugu pero, s kterim je bil svojega izverstnoga Fausta pisal in poprosi Mickieviča za njegovo podobšino, ktero mu je tudi neki francozki kiporezec napravil. Iz Nemške olide Mickievič v Francosko in odtod čez Planine u Italijo. Od ondod ga je poljska revolucija 1830 v svojo domovino pozvala. Spominu te nesrečne dogodbe je posvetil svojo dramo: „Dziady«, u kteroj s milimi glasovi pad svojega naroda opeva. Iz Poljske otide Mickievič spet v Francozko, kjer je svoje: Knjige poljskoga naroda in potovanja izdal. Leta 1833 se je oženil s hčerjo glasovitoga pianista Krimanovsky-ga. Dve leti poznej je izdal svojega: „Pana Tadeusza« v klerem so živlen-je in dela poljskih plemičev s tako živimi barvarni popisana, da se mora nad tim opisom vsaki poljski prognanik zjokati. — Leta 1839 je bil v Lausano za profesorja klasične literature poklican in prihodnje leto v Pariz za učitelja slavjanskoga jezikoslovstva od ministra Cousina pozvan. Tu se je krog njegove delavnosti scèla preminil. Mickievičeva dela so sbrana pervie v Parizu 1828 na svillo prišla in od tistihdob že večbarti v Lipnici in Parizu. Naj novejše njegovo delo je dveletni tečaj njegovih čitanj o slavjanskoj dogodivščini in književnosti, ki so tudi v nemški jezik prestavljena 1. 1849 v Lipnici v štireh zvezkih na svitlo prišla. — Dandanas živi g. Mickievič na Francozkom, kjer se je celo književnim delom posvetil.—Njegove pesine dihajo iskreno ljubav do domovine in človečanstva, zraven so pa tako krasno in živahno spisane in okinčane, da ga po vsoj pravici v kolo pervih slovanskih klasikov postaviti moramo. A. J. v Zertvovanje na Savi. IVedaleč od pirujočih na bregu Drave pod košatim dobom sloni mlad ' junak. Globoka zamišljenost in neznane želje inrače mu zorokrasno lice. Le včasih se oberne njegov pogled na družtvo. Serce se mu trese nemira in njegovo bistro oko lovi željno valove dereče rèke. — V svojih domišlijah ne zapazi svojega starega prijatelja Staroslava, ki se mu sedaj v bojnom oblačilu približa, rekoč: „Triglav naj ohrani hrabroga Per-vina (tako je bilo namreč mladenču ime), in boginja Živa naj mu krasno milenko podari!" Na to mu podà svojo roko, ktero mladenč seréno u svojo stisne. • „Hrabri junak! čmu sloniš tu nespokojen in tužen, ter motiš čisto veselje svojega naroda? Kaj je vzrok tvojega pobitega serca"? Boj se pravične jeze Kurenta in Radegasta, ker se po nemarnom bogoljubnoj gostii uklanjaš." sOj nikar toga, moj dragi!" mu zamolklo, pa vendar neprestra-sen Pervina odgovori. »Ni mi več mar vaših lažnjivih Bogov; nočem jim več služiti; le vašo zaslepljenost obžalujem, ki se še klanjate nezmožnim malikom." „Pervina", pravi Staroslav, „veliko krivico delaš ti našim bogovom. Tvoj narod, tvoji roditelji jih česte, in mili bogovi jih varjejo nesreče in vsega zlega. Ne bodi neveren svojemu rodu, ne zatajuj vere svojih s ta-rišev! Glej kako vojvoda po svojej veri s nami naklada. In ti bi se hotel vere poprijeti, ktera naš narod tako nevsmiljeno preganja in čerti ?" »Zastonj so tvoje besede", mu Pervina s iskrenim nadušenjem odgovori. Ne verujem več vašim bogovom, ki je jih peklo rodilo. Oni so lažnjivi in nemajo moči vam pomagati. — Pretečeno jesen pridem v svojih dolžnostih na dvor vojvoda Valhuna. Tam je učil in razlagal pobožni Majoran, siv starček, vero Kristusovo. Ta véra nas uči spoznati in častiti jedinoga Boga, stvaritelja nebes in zemlje. Te Bog je izvir vse ljubezni in milosti. On ne potrebuje kervave žertve, praznoga pirovanja; dobro serce, beli kruh in vino so mu naj drajši darovi. Njegov navk je ljubezen, neizmerna ljubezen do Njega, do vsih ljudi kakor bratov med seboj. O j, predragi moj Staroslav! zapusti vero krivice in malikov. Ma- joran, vnet ljubezni do Boera in vsih ljudi ce te podučili in posvetili u veri pravoga Boga, u veri kristjanskoj. Tedaj ti bo cvetela sreča na veke ! V tein se bliža Droh, ki je čul njegove iskrene besede. Lice mu jeze planiti. Grozno se valijo oči pod zgerbaniin čelom. Grozivno povzdigne svoj glas: Bodi proklet Pervina , zasmehovavec naših bogov, iz-dajica svojega naroda! Bodi proklet, dokler če nam Bel og zlato solnce pošiljati, dokler budi Triglav nad oblači, na zemlji in pod zemljoj!" Sedaj se pripogne, pobere kamen iz šumeče Drave in ga sopet zadeni u taisto s grozno besedo: „Pri černih mrakovih Carla, pri nemiloj Morani se zarótim, da čem nevernoga Pervina, prej da mesec svojo kroglo devetkrat napolni, darovati bogovom vesolnosti. Pogasi solnce in luno Cer-nobog, in pok'''! zemljo s vekovito nočjo, razpusli Perun svoje morivne strele^ med zemlje sinove, in raztergaj Triglav uzde vihrom in vodam, ako ne potopim odpadloga Pervina, kakor ovi kamen v globočini šumečega valovja !c< Strašna zaprisega se razbije po daljnom skalovju. Pocasoma potihne gostija in narod se razide. Grozne sklepe kovaje se zaklene Droh v svojo kočo. III. Nekterokrat je že vstalo solnce na jutru po prazniku Kurenta. Pervina vnet kristjan in zvest služabnik svojega vojvoda jezdi proti dvoru Val-huna, ki je tedaj v Aguntu stanoval. Slabe vèsti mu nosi. Sovraštvo naroda do kristjanstva narašča, Droh, Samo, Dodor in Avrei podpihujejo in šuntajo narod proti vojvodu in veri kristjanskej. Trumama se zbira zaslepljeno ljudstvo pod zaslavami svojih kolovodjev. Vstaja se širi od dne do dne. Le hitra in silna pomoč zamore odstraniti grozečo nevihto. Tudi Valhun je spoznal, da je sam preslab, tih nemirov zagušiti. Zatorej sklene, se na Tasila, parskoga vojvoda, za pomoč oberniti. Sporoči to prevažno opravilo svojemu zvestomu Pervinu. V dnu serca se razveseli Tasil, začuvšf-prošnjo Valhuna; zakaj že davno je prežal na priložnost, kako bi rodovitne slovenske pokrajine pod svojo oblast spraviti zamogel. Kakor je bilo pričakovati, obljubi mu Tasil dovoljno pri-pomoč — in veselega serca hiti Pervina spet na dvor svojega vojvoda. S velikim veseljem spriine težko pričakovanoga. Vse, kar mu je ljubo in drago, mu ponuja izbrati. Pervina pade na kolena pred svojim gospodarjem, s ponižnostjo rekoč: »Visoki gospodare! znano ti je, da mi je Višnji vsega blaga v obilnosti podaril ; ako mi hočeš pa kako posebno milost skazati, podari mi, vèm da jene zaslužim, roko zornolične tvoje Ljudmile. Ljubim jo iz globine svojega serca, in moja ljubezen je najdla tudi v njenom sercu oglasa! Ne odreci mi je, če me hočeš na vèke srečnoga storiti!" Sladko smehljaje mu vojvoda odgovori: „Krasen in junaški mla-denč! vreden si moje Ljudmile, ali spomni se, kaj nas čaka. Ni zdaj časa svatovščini in veselovanju. Ko bo pa konec nemilih nemirov, ko se poverne blagi mir v moje dežele, tedaj vaju naj združi za vselej sveti zakon!" — Rajsko veselje pri tih besedah Pervina prevzame! Nove moči mu klijejo v sercn. Poguma navdušen pričakuje prihodnjih - ker-vavih dni. Med tim dohaja glas za glasom, kako se shajajo in zbirajo vstaj-niki na Dravi in Savi in po vsih slovenskih deželah. Vse se vzdiga in pripravlja na boj. Posebno razserdi kristjane, zvediti, da na strani svojega vojvoda Parr.i stoje, kterih divjost in grozovilost so. že prejšnih lčt skusili. Bojna bandera veje po cèloj Slovenii. Puntarji napadajo krist-janske sosedscine, in doprinašajo v svojej serditosti naj veča nečloveštva ; ropajo i požigajo cerkve in stanovališča kristjanov, mučijo in preganjajo kristjanske duhovnike da je joj. VaShun zbere svoje zveste trume, in gre, zaupaje na sveto vero, za ktero bojuje, nezadovolnikom nasproti. TudT'Tasil napade s silnoj ar-madoj pagane. Puntarji se ne morejo vbraniti dvojnemu napadu, ter se vinaknejo v svoje lesove in nepristopne kraje. S tim je bil punt na videz zadušen in potlačen; ali u sercih paga-nov je vrelo sovražtvo do kristjanskoga imena še hujše kot prej. Vidili, kako nevsmil eno ravnajo Parci z vjetiini, kako mučijo i morijo brani-telje stare svobode in pravice, je s novim serdom, s strašno željo osvete njihova serca napolnilo. Kakor kervižejni volkovi so padli Parci čez njih žertvenike (oltarje) i svetišča bogov, ruvajo in sekajo svete gaje in posvečene lipe Verh tega še pripelje ptujec gospodar neštevilno trumo knezov in vlastnikov v deželo, da jih na mèsto pomorjenih domačih vojvodov in glavarjev postavi. S ptujimi pride tudi ptuji jezik v naše kraje, vse domače se pak zatira in preganja. Ni se bilo taj čuditi, da so se na čas potlačeni Slovani s vso močjo spet vzdignuli, ko so komej Parce čez meje svoje dežele vedeli. (Dalje sledi.) I. bukve iz Iliade. (Poslovenil iz gerškoga Jan. Terdina.) Kuga — jeza. Jezo zapoj, boginja, Pelejeviča Ahila, Kvarno, ki zlega nezmerno Ahajcem je naklonila, Siala v Hades duhove mnogo pogumnih možakov, Nje same pa podajala psom v požertvo i ticam 5. Verste vsaktere — tak Cenova volja se je spolnovala — Od kar v pervo nasprot si vstopita se prepiraje Vodja možev Atrejevič ino nebeški Ahilej. Kteri bogov nevmerjočih razdražil ju je v bojevanje? Letin in Cenov sin. On se nad kraljem razjezil, 10. Hudo bolest poslal je med vojsko, so padale ljudstva, Ker Atrejevič storil nečast je Križu duhovnu. Prišel namreč bil ta je k jadernim ladjam Ahajcov, Oprostiti si hčer, prinesel nezmerno odkupo, Venec deržal v rokah je dalekostrelca Apola, 15. Zezlu na zlatom ino vesoljne Ahajce poprosi, Slasti pa Atrejeviča oba, vreditelja ljudstev: „Atrejeviča in dobroošinjeni drugi Ahajci, »Naj dodelé vam bogovi, olimpških poslopij gospodje, »Priama mesto razsuti, in zdravi dospeli dnmovje, 20 »Heer pa ljubo oprostite meni in vzamite odkupo, Cena simi spošlovaje, dalekoslrelca Apola." Vsi na mestu sicer poterdijo drugi Ahajci, Spoštovali duhovna in drago odkupo sprejeti. Ni pa dopadb» letó Agamemnu, Atrejeviču. 25. Ampak odpošlje ga z gerdo in silne besede izreče: Da te nikdar več, sivec, pri ladjah votlih ne najdem, Ne se mudečega zdaj, ne v posiert pridšega zopet, Bogme ne bilo ti var bi ne žezlo ne venec bogova, Nje ti oprostil ne bom, dokler obide jo starost, 30- V našem domovju, v Argu, daleč od njenoga doma, Delajočo na statvah i post' Ijo mi postiljajočo. — Tode zdaj pojdi, ne jezi nikar me, da srečno se verneš. Tak je govoril, se zbal je starček i govor poslušal. Sel molče je ob brežini silno šumečega morja, 35. Mnogo potem v samoli gredé je molil bil starček Kralja Apola, ki lepolasa ga Leto rodila: »Cuj me, srebrolok, ki vzel si Krizo u hrambo, „Ino Kilo presveto, ki Tenedos močno vladuješ, »Srnintej! Ako sim kdaj ti okinčani hram bil ovenčal, 40. „Ako kdaj ti v resnici stegna debela zažigal »Volov al koz, tak željo letó mi dopolni, »Tvoje strelice za moje solze pokoré naj Danajce!" Tak je govoril mole, ga slišal je Tebos Apolon. Šel iz višav je Olimpa, serce kipi mu serdito, 45. Lok mu visi na ramah so celo zadelanim tulom. Žvenknejo na ramah mu pušice jeznomu v sercu, Kose premika. On pa je stopal noči podoben; Vsedel potem se vstran od ladij, ter spustil pušico. Loku srebernomu strašen zazvon se odmeva veršeče. 50. Mezge vskonca sicer in divje pse je pobijal, Ali poznej v nje same prebritke strelice izpuščal, Ter jih zadeval; in vedno gorijo gromade mertvaške. Dni že devet lete po taboru strele bogova, V zbor pa desetoga dne pozove ljudstvo Ahilej, 55. Dala v misel le to bilà beloroka mu Hero, Ker omiluje Danajce, jih viditi vedno merjoče. Ko pa zberó se oni in vesoljni snidejo v zboru Tak govori jim, kviško vstal berzonogi Ahilej : Atrejevič jez menim, nazaj da v blodenje zagnani 60. Gremo domtì, če zamogli bi smerti saj se vogniti, Ako davi zares i vojska i kuga Ahajce, Pa vender, kaka vedeža barajmo pred al duhovna Al tud sanj izlagavca — kajti tud sanj je od Cena — Ki bi razložil, zakaj tak serdi se Tebos Apolon; 65. Se li jezi nam zavolj obljube, al hekatombe, Ino bi dami dim brezmadežnih koz ali ovnov Hotel sprejeti in tak odverniti nam grozno pogubo. Tak jim govoril je in se vsedel potem. (Dalje sledi.) — le Književni pregled. Slovnik všeslovanskv od Josefa Franiy Šumavskeho. Taisti bo obsegel slova (besede) vsih glavnih slovanskih narečij, posebno ruskoga, polskoga, českoga in jugoslovanskoga poleg naj boljših dosedajnih slov-nikov. Verh loga bo v njem tudi mnogo liesed iz cerkveno sloven.skoga in bulgarskoga jezika. Vsakomu slovu bode pristavljena nemška pomem-. Kai prej bo izdan slovan*ko-nemški del, kteri bo okoli 80 tiskanih "iL* t»?"' "hsegel. Kdor se do mesca aprila naroči, dobi nemško-slovanski ^f", -del za 5 zlatov (gld). More se pa tudi na vsaki zvezček od 4 pol s C- ' dvajstimi krajcarji sr. naročili. Ni dvomili, da se bo prav veliko naro-v;*;Včftikov oglasiio. - * Slaroslovanski sbornik od preslavnoga P. Safarika. Taisli obseže posebno legende o Cirilu i Melodu, o sv. Savi, v sv. Simeonu : i druge za staro serbsko dogodivščino preimenitne spise. Verh lega je sborniku tudi dodanih nekoliko staroserbskih listin. Uvodi k legendam i '.