» EL FORTIN TABOR j«, glasilo Združenih slovenskih protiKomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora 9PB • Mnenje Tabora 9PB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 192.204. NAROČNINA: Argentina 200.000.— pesov; Južra Amerika: 10 dolarjev; Evropa - Australija: 12 dolarjev; letalsko 15 dolarjev, za vse države. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, (1655), J. L. Suarez — Bs. As., Argentina. Telefon: 766-7613. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Iz množičnih grobov po komunističnih partizanih zverinsko pobitih junakov Grčaric in Turjaka so leta 1943 kot žive plamenice vzrastli (lični slovenski domobranci, da poslej preko svojih zmag in mučeništva vsemu svobodoljub" nem človeštvu razsvetljujejo pot: BOG — NAROD — DOMOVINA PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Maržo-Abril 1983 BUENOS AIRES Marec-Abril 1983 A 38 aiios de la tragedla dc Vetrinje Entramos en el trigesimo octavo ano de la tragedia de Vetrinje. Lejos en el tiempo quedaron el dolor y los dras aciagos para el pueblo esloveno asesinado entonces en masa; los anos se suceden con suma rapidez, mas las jovenes generaciones de eslovenos, poco o nada saben respecto del geno-cidio de sus mayores; tampoco conocen los otros hechos que acontecieron en Eslovenia durante la segunda guerra mundial. Čada vez menos, es el niimero de los que fuimos testigos de lo? dias de la revolucion comunista que exigio un alto precio de victimas. “Tabor” — “El fortin”, consciente de su mision historica, hace cuanto esta a su aleance para rescatar del olvido y la tergiversacion, la imagen verdadera de nuestra contrarevolucion, para que las futuras generaciones, sepan initerpretar — medir aquellos hechos, para que entienden el infortunio del pueblo esloveno condenado a vi vir bajo el esclavizante regimen comunista. La presencia de nuestras publicaciones en la feria internacional del libro en Frankfurt (Repiiblica Federal de Alemania) fue considerada todo un 6xito, Nutnerosos visitantes de Vugoeslavia — Eslovenia, tuvieron la oportunidad de conocer y leer las publicaciones y de ese modo sacar conclusiones acerca de la revolucion comunista en Eslovenia. Los archivos internacionales de la segunda guerra mundial estan al alcance de los inve-stigadores que desean obtener d at os de las fuentes oficiales y de ese modo informarse del mayor de los hechos que gravitaron en la tragedia de Vetri-uje. Esta en el proyecto para este ano, la salida de un niimero especial de „Tabor“ dedicado al trigesimo octavo ano de la tragedia de Vetrinje. 38 anos de la dictadura comunista en Eslovenia, trajo a nuestro pueblo uiuchos males, pero la antano ferrea dictadura comunista va cediendo en su rigor. La cuegtion politica y economica se nota algo ddbil, constituyendo una permanente amenaza para el partido gobernante. Tal vez el principio del fin de la tirania este cerca. Debemos entonces tener fe y la esperanza en la resurreccion del pueblo esloveno, cuyos sacrificios en el pasado no deben quedar en vano. Vendran tiempos en los que la Historia debera hacer justicia, a los que lucharon y eayeron para lograr una autentica libertad de nuestro pueblo. La mision de todos nosotros es sencilla: consiste en la continuacion de nuestra labor, ello significa ayudar a nueslros necesitados — desvalidos, pregonar la verdad de nuestra lucha contra la mentira que pretende eclip-sarla. Sea este el lema nuestro en el trigesimo octavo ano del infortunio de la nacidn eslovena. let Vetrinjske tragedije Stopili smo v 38 leto po Vetrinjski tragediji. Daleč so torej tisti črni drevi, ko je ves slovenski narod zajokal ob bolečini masovnega pokola. Leta teko mimo nas, mladi rod doma ve malo ali nič o slovenskem genocidu in kaj se je dogajalo med zadnjo vojno na Slovenskem. Naše vrste se počasi krčijo in vedno manj bo tistih, ki smo bili žive priče trpljenja in pokola naših najboljših. Da, mi Taborjani smo žive priče revolucionarnih dogodkov in kot taki smo dolžni do zadnjega diha delovati in vse sioriti, da bo resnica prišla na dan in da bodo zanamci pravilno tolmačili tiste nesrečne dogodke, ki so naš narod privedle v komunistično suženjstvo. Tabor skuša vsaj nekaj storiti na tem podi-očju. Lanska razstava slovenskega protikomunističnega tiska na mednarodnem književnem sejmu v Frankfurtu je bila odlična poteza, ki je obiskovalcem iz domovine prikazala vsaj košček resnice o komunistični revoluciji. Arhivi mednarodnih Pogajanj izza vojnega časa so postali dosegljivi in tako bo možno iz uradnih virov kaj več zajeti o dogodkih, ki so vodili v Vetrinjsko tragedijo. V načrtni je izdaja posebne številke Tabora, ki bo temu posvečena. Osemintrideset let komunistične diktature je našemu narodu prinesla veliko nesreč in veliko razočaranj. Toda, nekdaj homogena diktatura se počasi ruši — razpada. Ekonomsko politična situacija je taka, da nujno razkraja monolitnost partijskega vladanja. Morda, morda je začetek ikonca te tiranije končno le blizu. Trdno smemo upati, da bo nekoč tudi naš narod dočakal svoje vstajenje, kajti žrtve, ki jih je narod doprinesel ne morejo biti zamanj. Prišel bo čas, ko bo slovenski zgodovinar moral dati priznanje tistim, ki so se borili za resnično narodovo svobodo. Misija Taborjanov je kaj enostavna — nadaljevati z delom, iki je blio naše vodilo od vsega pričetka to je POMAGATI NAŠIM REVEŽEM IN NENEHNO OZNANJATI RESNICO NAŠE BORBE. To naj bo naše vodilo v tem '18. letu naše narodne tragedije. NEPOTREBNA LIKVIDACIJA Že skoraj štiri desetletja se slovenska politična emigracija otepa vseh mogočih očitkov in napadov raznih slovenskih uradnih komunističnih predstavnikov, ali pa „žumai;stov“, id se razpisujejo o medvojni problematiki, čeprav so to po večini ljudje, ki so bili takrat še otroci in zdaj kot papagaji ponavljajo uradno linijo komunistične partije. Na vse te napade in kritike ni bilo težko odgovarjati; pisanje te vrste je bilo razumljivo in otresti se ga ni bilo težko. Po enem ali dveh desetletjih nam je ob njem tudi prenehala vstajati jeza, saj je bilo očividno namenjeno domači javnosti, da ne bi zapadla v skušnjavo kakršnegakoli odpora proti obstoječi oblasti. Drugačno vprašanje predstavljajo izjave ali članki raznih dobronamernih" in »nepristranskih" opazovalcev, nekakšnih posrednikov in miro-tvorcev, ki skušajo na nek »nevtralen" način tolmačiti medvojne dogodke, zadržanje enega in drugega tabora in tudi sam zaključek te konfrontacije. Kot so takoimenovani »napredni" kristjani, ki jih je vodli krščanski socialist Kocbek, ustvarili največ zmede med slovenskimi ljudmi, tako je značilno, da tudi skoraj vsi povojni nevtralni »tolmači" naše problematike pripadajo istemu miselnemu krogu. Toda, če se nam je v vojnem času zdelo, da so to v glavnem »koristna budala", tisti ikvas, ki je potreben za vzhajanje komunistične miselnosti, bi pa to težko rekli za povojne poskuse istih ljudi, saj bi se vendar morali strezniti ob še tako površnem presojanju sadov revolucije na slovenskih tleh. Spričo ogromnosti greha, ki ga je komunistična partija zagrešila nad slovenskimi ljudmi, še posebej nad tistimi iz protikomunističnega tabora, se nam zdi popolnoma upravičeno mnenje, da gre za NAMERNO apologijo, za manever, ki je vključen v že zdavnaj zaznana prizadevanja, razorožiti politično emigracijo, jo osmešiti, oblatiti in onemogočiti. Že pred leti se je tako oglasil eden teh »nepristranskih" opazovalcev, prof. dr. Jošt Žabkar, ki naj bi bil zdaj lektor za italijansko književnost na univerzi v Heidelbergu in tako je razvidno iz njegovega pisanja — pripada miselnemu krogu Edvarda Kocbeka. Žabkar je takrat, leta 1975, v tržaškem ZALIVU objavil nekakšne »Fragmente h Kocbekovemu pričevanju" (v katerem je Kocbek priznal pokol domobrancev). Dve poglavji teh »fragmentov" je ponatisnil »Glas Kulturne Akcije" tukaj v Buenos Airesu. V teh dveh izvlečkih govori Žabkar o možnosti takoimenovane »četrte poti" za Slovence pod okupacijo in o »likvidiranju domobrancev". Ta dva izvlečka sta najboljši primer, kako more tudi sicer najbrž pozitivno orientiran človek zaiti na stranpota, če posluša samo ®no plat zvona. Toda ob zaključku poglavja »Likvidiranje domobrancev" Žabkar piše: »Na drugi strani pa je tudi res, da sem jaz leta 1945 imel 13 let in zato nimam ne take ne drugačne krivde." Lahko bi torej zapisal tudi: „Nimam pravega pojma o dogodkih." Zato se ni zdelo potrebno, odgovarjati na njegova izvajanja, čeprav ne spadajo v običajno pisarjenje, kakršno prihaja iz domovine. Pri tem bi tudi ostalo, oe se ne bi Žabkar ponovno oglasil; spet v tržaškem ZALIVU (1981, 3—4) z bistveno istimi trditvami, le v nekoliko razširjeni in tudi protislovni obliki. Uredništvo ZALIVA uvaja Žabkarjev članek tako-le: „S posebnim zadovoljstvom objavljamo pismo uredniku našega večletnega sodelavca prof. Jošta Žabkarja, lektorja za italijansko književnost na univerzi v Heidelbergu. Ker je avtor pisma preživel vojni čas daleč od doma, in ker se sklicuje na demokratični socializem, obenem pa veruje v versko resnico evangelijev, je njegov pogled na medvojno dogajanje na Slovenskem izredno zanimiv." Res. Gre torej za človeka, ki je bil v vojnem času otrok, ki je takrat živel „daleč od doma", ki veruje v „demokratični socializem" in v evangelij, kar vse naj bi bilo potrdilo ,zanimiivosti“ njegovih pogledov. Toda Žabkar sam, pa morda tudi uredništvo ZALIVA, sugerira več kot „zanimivost“ svojih pogledov. Zanj vsaj so to prepričanja. Ker pa si jih je očividno pridobil po vojni, je jasno ,da so enostranska, ker druge strani ni bilo moč slišati. Podoben je primer Franca Šetinca, današnjega visokega eksponenta komunizma na slovenskih tleh, ki je šel isto pot kot Žabkar in potem pogoltnil kot čisto resnico vse, kar so mu trobili na ušesa po vojni. Ob vsem tem je zato nujen nek odgovor na Žabkarjevo pisanje. Pod zaglavjem „četrta pot" piše Žabkar (v Fragmentih o Kocbekovemu pričevanju), da je obstajala tudi „četrta“ možna pot, poleg treh, ki jih navaja Kocbek: vstaja, pasivnost, bela garda. Ta četrta pot naj bi bila v združenju vseh slovenskih političnih strank za skupno vstajo proti okupatorju. Žabkar torej postavlja dve nujnosti: združenje in vstajo. Do prvega ni prišlo ker so se „združili“ samo komunisti, krščanski socialisti in „levi“ Sokoli (bolje: tisti, ki so bili v Sokola poslani od KP, da, ga podminirajo). Vstaja pa je bila zaradi tega „nezdruženja“ okrnjena in manj učinkovita, kot bi lahko bila. Dogajanje naj bi bilo — po Žabkarju — čisto enostavno: komunisti f svojimi zavezniki so se odločili za vstajo, opozicija, ,,katoliški tabor" pa za kolaboracijo, pri kateri je vztrajal do grenkega konca. Toda so bile stvari res tako preproste, tako kristalno jasne? Predvsem je treba opozoriti, da se ,,vstaja" ni pričela 10. aprila, ko je bila v glavnem zaključena okupacija Slovenije, temveč je bil poziv nanjo objavljen šele po 21. juniju, „ko SOVJETSKI so junaki skupni boj oklicali" Žabkar si ne zna razlagati, zakaj se je „kaboliški“ tabor odločil za kolaboracijo, ko je vendar imel domala vso oblast v Sloveniji in bi — tako bi se dalo sklepati iz njegovega pisanja — mogel enostavno odrediti „vstajo“. Pri tem se vprašuje, 'čemu je bilo potrebno, da se je šel ban dr. Natlačen „s kar precejšnjo delegacijo11 poklonit v Rim. V resnici je med prvimi „grehi“, ki ga komunistična propaganda pripisuje protikomunističnemu taboru, dejstvo, da je posebna delegacija mesta Ljubljane pričakala italijansko vojsko in ji formalno izročila mesto in s tem ostale predele dežele ter da je dr. Natlačen potem šel v Rim z delegacijo slovenskih predstavnikov. Današnja Jugoslavija ima v svoji ustavi zapisano določbo, da je vsaka kapitulacija prepovedana. Lepo, toda resnična vrednost tega paragrafa ne bo izpričana, dokler v neki bodoči konfrontaciji ne bo nek predstavnik jugoslovanske oblasti spet stal pred neko zmagovito tujo vojsko. Dejstvo je, da je bila Ljubljana ob prihodu italijanske vojske BREZ kakršnekoli vojaške zaščite in da je zato zdrava pamet narekovala, da bi bil vsak odpor brez smisla. Kdor je na tisti črni Veliki petek leta 1941 stal samo nekaj korakov od delegacije, ki je „sprcjemala“ Italijane, ve, da ni bilo nobenega pretiranega klanjanja ali celo kakršnegakoli veselja, pa da je moral biti to za mrtvaško bledega župana Adlešiča eden najbolj žalostnih in ponižujočih dni. Namen se je zdel očiten; rešiti, kar se je rešiti dalo. Župan je prav kmalu potem odstopil, spričo poraznih poročil, iki so pričela prihajati iz nemške zasedbene cone, pa mu takrat tudi nihče ni resno očital ne izdaje, ne straho*-petstva, ne „kolaboracije“. Potem je bila ustanovljena tista takoimenovana „konzulta“, ki jo je dr. Natlačen kasneje vodil v Rim, čeprav je bila ne dolgo za tem tudi razpuščena. Žabkar razlaga to kot namerno odločitev za ^kolaboracijo". Toda dokaza za to nima nobenega. Zadržanje slovenskih političnih strank med Okupacijo, predvsem še v prvih mesecih, bi se brez dvoma dalo kritizirati, toda lahko vendar še vedno pridejo na dan dokumentirani dokazi, da je bila ustanovitev konzulte ukazana in da so gospodje potem morali v Rim, če jim je bilo to všeč ali ne. Italijani so vendar na vsa usta trdili, da bodo spoštovali naše običaje, kulturo, narodno samobitnost in kaj še vse. še vedno so upali, da jim bodo nekako prišle v roke tudi Trbovlje, pa Zidani mos'.; zato se jim je blagohotno ravnanje s Slovenci v tistem trenutku zdelo politično primerno. Dokler torej ne pridejo na dan vsi dokumenti o tej ,.kon-ulti“, je tudi neka dokončna sodba o njej nemogoča. Poleg tega gre pri tem v resnici samo za neko uvodno epizodo, ki so jo kasnejši dogodki do kraja zasenčili. Žabkarjeva „četrta“ pot bi seveda bila edino pravilna. Ni pa bila možna, ker sta jo od vsega začetka odklanjala oba ekstrema. Moti se Žabkar pri časovnem zaporedju dogodkov, to je, pri vprašanju, kaj je bilo vzrok m kaj posledica. Debata o tem teče že ves čas in bo tekla še dolgo, kar pomeni, da je treba rešitev iskati nekje „zunaj“ te problematike. (V „deba-ti“ kdo je bil prvi — kokoš ali jajce, je odgovor seveda: petelin.) Tradicionalne stranke so zavzele stališče (ki ga njihovi ostanki še danes v emigraciji trdovratno ponavljajo), da imajo za reševanje političnih vprašanj pooblastilo, kvalifikacijo, pravico itd., samo politične stranke; Komunistični partiji na dragi strani pa je bilo „nezdruženje“ bistveni pogoj za uspešno revolucijo. Kako boš izvedel revolucijo, če je vse na tvoji strani? Tragična krivda slovenskih političnih strank je zato v dejstvu, da tega komunističnega manevra niso razumele. Povečana je bila ta krivda še bolj z zadržanjem, akcijami in izjavami ljudi, ki so vsem dopovedovali, da je „London“ pravilno obveščen o razvoju in da se zato ni bati, da bi kolaboracija, ali „kolaboracija“, kakorkoli bremenila stranke same, ali ljudi, ki so se odločili,, da bodo sledili njihovi ,,liniji". Žabkar namreč tudi zapiše: „V trenutku, iko so se slovenski komunisti odločili ne samo za vstajo, ampak tudi za revolucijo, ki naj pripelje edino partijo na oblast, pa jasno niso imeli prav čisto nobenega interesa, da bi šel slovenski konzervativni katolicizem v oborožen upor proti okupatorjem. Komunističen interes je bil od tega trenutka naprej ta, da konservativni katolicizem peha v roke okupatorjev in ga v tem objemu drži." Površnemu bralcu se bo ta formulacija zdela kar sprejemljiva, čeprav že tudi jasno nakazuje vprašanje: kdo je bil prvi. Ali se je KP odločila za „vstajo in revolucijo" zato, ker je šel ..konservativni katolicizem" v kolaboracijo, ali pa je morda bilo ravno obratno? Pred seboj imamo tipičen primer povojne »krščanske" ali, če hočete, »napredno katoliške" apologetike kakršni se vdajajo naivni (in najbrž ne zgolj »realistični") zagovorniki koeksistence s partijo. Komunisti so se namreč odločili za REVOLUCIJO in jo oblekli v plašč »VSTAJE", ker bi je sicer nikdar ne pripeljali do uspešnega zaključka! Kako pa so uresničevali ta svoj »interes"? Z umori v Ljubljani in terorjem na deželi. Ne eno ne drugo pa n,i imelo kakršnekoli zveze z danes toliko opevanim »Narodnoosvobodilnim bojem". V tem boju se je namreč hotela predvsem partija »osvoboditi" vse opozicije. To pa je bilo mogoče le s tem, da je bila preprečena »četrta" pot. Dejstvo, da so tej »četrti" poti nasprotovale tudi tradicionalne politične stranke pa je spričo komunističnih umorov in terorja postalo popolnoma akademsko. Žabkar potem pravi, da so »konservativni katoličani popolnoma izpolnili to željo komunistom, pri čemer so jih gnali v smer, v katero so krenili, tudi antikomunistični ideološki vzroki im (kot zgleda) napačne analize mednarodnega položaja." Če postavimo v gornjem stavku poudarek na besedico »tudi", dopuščamo s tem možnost, da se Žabkar zaveda tudi drugih (v resnici bolj preprič- Ijivih) razlogov, zakaj so se „konservativni katoličani" odločili za smer, »kamor so krenili". Popolnoma praktično vzeto namreč ni bilo nobene izbire posebno ima, deželi. Naivno je zato govoriti o »antikomunističnih ideoloških vzrokih". Fantje iz prvih protikomunističnih edinic prav gotovo niso premišljevali o nekih »antikomunističnih ideoloških vzrokih" svoje odločitve: ta je bila vendar na dlani. Partizani so brez neke stvarne razlage pobijali ljudi, ki so bili vse dotlej poznani ikot „dobri“ ljudje; v imenu neke meglene »osvobodilne fronte" so ljudem odvažali težko pridelani živež in krvavo potrebno živino in, če se jim je kdo uprl, so mu zažgali streho nad glavo. Za upor proti takemu početju niso bili potrebni doktorski naslovi, pa tudi ne neko iskanje »antikomu ni stičnih ideološkh vzrokov"! Napačne analize mednarodnega položaja: na videz spet drži Toda glavna napaka pri presojanju položaja je bila napravljena v tem, da je celotni protikomunistični tabor gledal v svojih prizadevanjih neko LOČENO, separiranr., lokalno akcijo, ki ni v ničemer povezana z mednarodnim dogaja* njem in torej brez vpliva nanj. Vaške straže so stražile slovenske vasi in slovansko domobranstvo je branilo slovenske domove. Vaške straže niso v ničemer podpirale prizadevanj italijanske vojske, ki se je takrat »borila" v Afriki; slovensko domobranstvo se ni nikdar borilo izven slovenskih meja in je bilo tako po imenu kot po namenu zgolj obrambna formacija. Vse dru. go pa je bilo zgolj posledica Fstega komunističnega »pehanja", o katerem govori Žabkar. Danes je seveda jasno, da je bila teorija o »lokalnem" značaju slovenskega protikomunističnega upora nevzdržljiva. Povojni svet, tudi zmagoviti zahodni zavezniki, je imel preveč splošnih problemov, da bi se mogel posvetiti podrobni, izčrpni analizi obrobnih dogajanj. Najbolj tragična posledica tega je seveda bilo hitro in nepremišljeno vračanje ruskih in jugoslovanskih protikomunistov. Politični predstavniki slovenskega protikomunističnega tabora torej niso predvidevali vseh opcij, ali vsaj ; nihče se ni vprašal, kaj pa, če Anglo-Amerikanci BODO dovolili, da bi v Sloveniji in Jugoslaviji prevladal komunizem. Tako govorjenje je bilo takrat enostaven tabu. Govoriti in pisati o »političnih" vprašanjih kolaboracije, o napačnih analizah in ideoloških vzrokih je razmeroma lahko; navsezadnje obstaja o tem toliko mnenj, kolikor je naših ljudi, ali vsaj skupin naših ljudi. Težje je z vprašanjem likvidacije domobrancev. Žabkar bi tu rad ubral neko sred. 'njo pot, ki je seveda ni; tako ikot ni bilo »četrte", politične poti. Zato se v glavnem zadovolji s Kocbekovo izjavo, da je potrebno »javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh". Toda takoj zatem se skuša oddaljiti tudi od Kocbeka (morda zato, ker hodi na obiske v domovino?) im zapiše: »Ne bom razmišljal o tem, kdo je dal ukaz za to likvidiranje, tudi ne o moralni strani tega likvidiranja." Žabkar je to zapisal leta 1975; po tem pa je prišla Djilasova knjiga „Vojni časi", v kateri popolnoma nedvoumno pravi, da bi bila likvidacija takega obsega nemogoča brez pristanka ljudi NA VRHU. Toliko torej o tem, KDO je ukazal likvidacijo. Zakaj pa ne bi razmišljali © »moralni" plati likvidacije? To je vendar vse, o čemer je sploh možna neka debata! Ni namreč mogoče v današnjem času priti do nekega absolutnega zaključka debate o krivdi ali nekrivdi poklanih slovenskih domobrancev. Mi trdimo eno, oni na drugi strani trdijo drugo. Kompromisa v tem vprašanju ni in ga (še dolgo) ne bo. Toda, da se nek odgovoren, resen človek ogiba razmišljanju o tem, ali je moralno pobiti dobrih enajst tisoč zvezanih ljudi v nekaj tednih (IZ KATEREGAKOLI VZROKA), se upira zdravi pameti! Človeka strese ob misli na filozofijo, ki jo prof. Žabkar posreduje svojim učencem! še več: v isti sapi, ko zavrne debato o »moralni" plati likvidacije domobrancev, potem hinavsko, tako mimogrede namigne: „Ne bom razmišljal, kaj bi domobranski voditelji naredili s partizani in njih voditelji, če bi bili oni zmagali..." S tem seveda namiguje, da bi v takem primeru danes govorili o domobranskem pokolu partizanov... In s to mizerno argumentacijo skuša dokazati svojo »nepristranskost". Žabkar nato z isto ponižno hinavščino dopušča, »datum non concessum", da je sicer obstajala, ali da obstaja, neka .normalna administracija vstaje in revolucije", da pa je bila likvidacija domobrancev »politično nepotrebna" za zmago revolucije. To pa je tako, kot če bi zapisali, da so roparski napadi na banke sicer »normalna administracija", da pa so pri tem umori bančnih uslužbencev »nepotrebni". Krasna filozofija! Žabkar torej smatra, da je moralna plat likvidacije domobranstva drugotnega pomena; da je to likvidacijo treba presojati v primeri s hipotetičnim vprašanjem, kako bi ravnali domobranci; in tretjič, da je bila ta likvidacija »politično nepotrebna". In s čim bi prof. Žabkar nadomestil to »politično nepotrebno likvidacijo slovenskih domobrancev"? Ker so se domobranci smatrali za katoliški versko-politični pokret, tako piše Žabkar, naj bi se (zmagovito partizansko vodstvo) za PROTIUSLUGE obrnilo na vodstvo Katoliške Cerkve (Vatikan!), »naj na en ali drug način dezavuira aktivno in idejno domobranstvo!" Z drugimi besedami: Vatikan naj bi za neko protiuslugo (kakšno neki?) proglasil domobrance za črne ovce v svoji čredi, za ovce, iki so sledile napačnim, lažnjivim »koštrunom" in se znašle pred prepadom. To bi bila popolna bedastoča, tudi če bi držalo, da se je domobranstvo smatralo za »katoliški versko-politični pokret", kar seveda, ne drži. Bilo je vendar mnogo domobrancev, ki niso bili vezami ne na Cerkev, ne na klerikalno stranko. Domobranstvo je bilo DOMOBRANSTVO in nič drugega. Borilo se je za slovenski DOM, za svoj DOM. Da pa je ta pojem za premnoge vseboval tudi določene verske ali politične implikacije, je v okviru te debate popolnoma irelevantno. Žabkar se v zaključku poglavja o likvidaciji domobrancev vrača h Kocbekovi krivdi, ki se „tiče aas vseh“ in jo — zavrača. Pravi, da je imel leta 1945 trinajst let in da je zato brez „take ali drugačne" krivde. Lepo; toda če je brez krivde, ali to pomeni, da ima pravico česnati neumnosti, ki žalijo tiste, ki so imeli leta 1945 nekaj več kolt 13 let in zato tudi d a de s jasneje gledajo in globlje občutijo takratne dogodke?! Stvarna so samo njegova zaključna vprašanja, zakaj se domobranci niso umaknili v Italijo, pa zakaj se niso po prihodu ma Koroško razpršili. Tudi o vsem tem še niso znana vsa dejstva. Vsa te argumente in vprašanja je Žabkar ponovil v pismu uredniku tržaškega ZALIVA, objavljenem v številki 3-4 letnika 1981. Žabkar opravičuje to pismo s pojasnilom, da ga je urednik ZALIVA vprašal, kaj misli o medvojnih dogodkih pri nas in mu zato pač odgovarja. Na sam začetek postavlja nekakšno pravno definicijo kolaboracije in ■— specifično — kolaboracije slovenskega domobranstva. Kdor je podpiral naciste ali fašiste v boju proti zahodnim zaveznikom in Sovjetski zvezi, je kolaboriral; slovenski partizani so bili priznani kot del zavezniških sil; domobranci so se borili proti partizanom; ergo: domobranci so kolaborirali. Ta Žabkarjev argument zveni zelo legalistično im ga opira na mednarodno pravo in definicije. Toda NE NA DEJSTVA! Vsa pravila imajo namreč izjeme! Danes je dokazano črno na belem, da komunističnim parti” zanom v Jugoslaviji ni bilo do zmage nad Nemci, ki so jo (tako kot protikomunisti) prepuščali velikim zaveznikom, temveč le do zmage v REVOLUCIJI, ki so jo zanetili pod plaščem „niarodno-osvobodilnega boja". Jasno in nedvoumno je tudi dokazano, da so partizani bili samo oportunistični ,,zavezniki" Anglo-Američanov. V Robertsovi knjigi „Tito, Mihaj-lovič in zavezniki" beremo o partizanskih pogajanjih z Nemci za SKUPNO AKCIJO PROTI ZAHODNIM ZAVEZNIKOM, če bi se skušali izkrcati na jugoslovanski obali. Resničnost te navedbe sta kasneje potrdila tudi Milovan Djilas v že omenjeni knjigi „Vojni časi" in Vladimir Dedijer v novem življenjepisu Josipa Broza-Tita. Tudi je jasno — in partizani sami se danes s tem hvalijo —, da že med samo revolucijo niso izkazovali absolutne pokorščine Sovjetski zvezi, (ki navsezadnje tudi ni dosti mignila, da bi zmagali.) Če je torej pozicija komunističnih partizanov v Sloveniji in Jugoslaviji v medvojni zavezniški koaliciji nejasna, če ne že dvomljiva, je taka nujno tudi vsaka, definicija „kolaboracije“ slovenskega domobranstva. Toliko bolj, če upoštevamo mednarodne konvencije, po katerih sme neka oborožena sku- pina dobiti priznanje ,,vojskujoče se stranke" samo, če nastopa pod enotnim vodstvom, v ikolikor toliko enotnih uniformah in ČE SE BOJUJE V SKLADU Z NAČELI HUMANITARNEGA BOJEVANJA. Zdaj naj prof. Žabkar preišče vse partizanske akcije, zlasti tiste, kjer so pobijali ranjence, metali v ogenj dojenčke in rezali jermena iz hrbtov ujetih protikomunistov, in zapiše, da so v 'resnici bili mednarodno priznana vojskujoča se stranka in ne navadna tolpa! Govoriti o končni strahoti, o tisti „politično nepotrebni" likvidaciji RAZOROŽENIH IN ZVEZANIH domobrancev je pri tem pač — nepotrebno. Govoreč o kolaboraciji se Žabkar potem sam udari po zobeh. Medtem ko v leta 1981 objavljenem pismu prikazuje ,,kolaboracijo" kot zavestno odločitev, pri kateri je šlo za igranje „na napačno karto", pa v leta 1975 objavljenih „fragmentih“ navaja, da so komunisti namerno pahnili konservativni katolicizem v roke okupatorjev in ga v tem objemu držali! In potem piše o neki ^šušljajoči propagandi", ki da je skušala opravičiti Natlačenovo konzulto, češ da je šlo le za to, da bi se lahko čim več ljudi z Gorenjske in Štajerske zateklo v Ljubljano. Kaj pa je s tem narobe? Zatekli so se tudi mnogi komunisti in potem pod varnim okriljem raznih „kolaboracionistov“ skuhali revolucijo. Žabkarja takrat ni bilo v Ljubljani; mi, ki smo bili, pa se spominjamo takratnega razpoloženja: veseli bodimo, da so prišli Italijani in ne Nemci! To spoznanje je bilo toliko bolj prepričljivo, ko smo na šišenskem kolodvoru gledali obupane Gorenjce na vlakih, namenjenih v Srbijo... Žabkar se dotika tudi vprašanja narodne „izdaje“ in pravi, da so se domobranci sicer odrekli vsemu možnemu, ne pa tudi slovenski narodnosti; zato niso bili izdajalci. Bolj učinkovito je s tem vprašanjem opravil Milovan Djilas. On pravi, da je v vsaki revlouciji narod razdeljen in da je izdajalec samo tisti, ki izda „svojo“ stran. Sledi osrednje poglavje Žabkarjevega pisma: ne prepriča ga argument, da so ^klerikalci" in pozneje ,,klerikalni domobranci" zato kolaborirali, da bi „štedili s slovenskimi življenji". Predno se lotimo tega vprašanja, o katerem bi se dalo napisati debele knjige, samo to-le: 3. februarja leta 1945 so diverzanti iz partizanske IV. operativne cone pri Frankolovem, na cesti med Celjem in Mariborom, ubili celjskega „Kreisfuehrerja“ Dorf-meistra, enega, kot pravi partizanski zapisek, „najbolj vidnih političnih predstavnikov okupatorja v Sloveniji in znanega krvnika Slovencev." V odgovor so Nemci 11. februarja na istem mestu obesili na sadna drevesa 100 (STO) Slovencev! Ali je bil res en sam Nemec vreden sto Slovencev?! Nazaj k „štednji“. Žabkar spet skuša vse skupaj omalovaževati in pravi: • „Jasno je, da je treba štediti z življenji. Vendar je v j na pač taka zadeva, da se v nji me da povsem štediti z življenji..." Vojna je torej vojna... in žrtve morajo biti! — Naj nam bo oproščeno, toda na misel nam prihaja tista ljudska popevka o dveh nesrečnih Italijanih, ki naj bi bila nekoč v Ljubljani obsojena „na gavge" in jima je neki ,,pater Janez1' prigovarjal, "aj se spokorita pa bosta prišla v paradiž... in potom: ..Ravbar pa je odpovoru, pater Janez, v ... me piš; namest’ mene pej' na eravjre, pa videl paradiž...“ — Lahko je govoriti o žrtvah! Žabkar nato trdi, da je bilo domobransko stališče nelogično: žrtve v korist zaveznikom so odklanjali, one v boju s komunisti pa sprejemali. Vprašanje štednje s slovenskimi življenji in vloge, ki jo je pri tem igralo slovensko domobranstvo, pa je v resnici osrednje vprašanje celotne problematike in je zato potreben neik grafičen odgovor. Na osnovi „Matice mrtvih", ki je objavljena v naši ,,Beli knjigi", njenem „Dopolnilu", kakor tudi v drugih „emigrantskih virih", pa tudi v nekaterih partizanskih, je bil izdelan naslednji grafični prikaz izgub slovenskega civilnega prebivalstva, kot so mu jih v letih 1941—1945 prizadeli komunistični partizani, kakor tudi izgub, ki so jih pri preprečevanju teh komunističnih akcij utrpeli organizirani, oboroženi protikomunistični oddelki: legionarji, četniki, vaški stražarji in domobranci (Tudi ti podatki niso popolni). LETO 1941: prvi umori, ki jih moramo pripisati partizanom, so se primerili že v avgustu; in v decembru je že bilo ubitih 16 ljudi. Nekega oboroženega odpora ni bilo; partizani so imeli popolno oblast na deželi, v Ljubljani pa so Italijani komaj kaj ovirali njihovo ..delovanje”. 25_i 10_ 0 _ 1941 AUG SEP OKT NOV DEC LETO 1942. Umori se množijo v skoraj matematičnem postopku in dosežejo v juliju — tik pred ustanovitvijo prve vaške straže — 216 oseb. Kot vemo, je prva oborožena protikomunistična edinica odšla na teren sredi maja 1942 in v juliju so padli prvi protikomunistični borci; do konca leta jih je padlo okrog 20, močno pa je upadlo število civilnih žrtev. Zaradi zaščite seveda, ki so jo nudile Vaške straže in druge protikomunistične edinice. Vaške straže 200 _ 150_ 100_ 1942 JAN FEB KAR APR KAJ JUN JUL AUG SEP OKT NOV DEC LETO 1943 je bilo ikritično v vseh ozirih. Vse do septembra so bile „vojaške“ izgube sprejemljive, civilne pa še vedno občutne. To je treba pnpi. saiti italijanski politiki, ki je Vaškim stražam strogo omejevala delovanje in oborožitev tako, da so bile vasi brez postojank slej ko prej izpostavljene komunističnemu terorju. Septembra je bilo tudi to stanje porušeno: domala uničena je bila vojaška zaščita, ki so jo oboroženi oddelki nudili civilistom, izgube oboroženih oddelkov so se dramatično dvignile, toda civilne so naraslo za 400 odstotkov! V novembru so spet pravtako dramatično upadle: nastopilo je Slovenslco domobranstvo. Slivensko d»mobr«nstv« 400_ 200_ 1947 JAIT FEB IJAR ABB HA.J JUN JUL* iSSd SEP OKT NOV DEC LETO 1944, je bilo verjetno najbolj „normalno“ leto v življenju takratne »Ljubljanske pokrajine11, v precejšnji meri pa tudi ostalih predelov dežele. Ves čas so bile tako civilne kot vojaške izgube znosne; in ves čas so bile vojaške izgube nad civilnimi, kar jasno izpričuje vlogo, ki jo je igralo domobranstvo pri štednji s slovenskimi življenji. Slovenski domo. branci so branili slovenske DOMOVE in ŽIVLJENJA! 1944 JAN FEB MAR APR MA J JUN JULAUG SEP OKT NOV DEC LETO 1945. Leto apokalipse. V prvih petih mesecih bi komaj mogli govoriti o nekih pomembnih izgubah, civilnih ali vojaških. Konec maja se slika povsem spremeni; civilne izgube se občutno dvignejo in potem postopoma upadajo do konca septembra. TOLMAČ — civilne žrtve -- vojaške žrtve Krivulja domobranskih izgub, ki stoji na začetku maja na 30 padlih, se poiem dvigne in bi v tem merilu dosegla višino strani „Tabora“ da bi zabeležila 12 tisoč pobitih slovenskih domobrancev! In to strahoto, ta dobesedno v nebo vpijoči ZLOČIN imenuje prof. dr. Jošt Žabkar, lektor filozofije NEPOTREBNO POLITIČNO LIKVIDACIJO! — Sram naj ga bo! Tretje ..opravičevanje" kolaboracije slovenskega domobranstva naj bi — tako pravi Žabkar — potekalo v smislu, da je treba v skladu z mednarod" nimi pogodbami in božjim zakonom izkazovati pokorščino do vsake, tudi (okupacijske oblasti. Tega nihče ni govoril med okupacijo, čeprav je res, da se je del prebivalstva „pokoraval“ v precejšnji meri tudi zaradi nekega ..božjega zakona". Žabkar ga prav na hitro odpravi: izrečen je bil v „rim-skil\ časih" in izrekel ga je „sam6“ sveti Pavel! Naj se torej gre ta „sam6“ sveti Pavel solit s svojim „božjim zakonom". In potem Žabkar enostavno prepiše iz nekega komunističnega učbenika trditev da so „morda mednarod" ne pogodbe sestavljene samo zato, da tlačilci na videz legalno drže v šahu tlačene narode in države". Zdaj torej vemo, zakaj se Sovjeti in njihovi podložniki požvižgajo na vse mednarodne pogodbe! Vsaka pokorščina je bila po Žabkarjevem mnenju nesmiselna, če upoštevamo, kaj so fašisti in nacisti pripravljali slovenskemu narodu. Kaj pa danes pripravljajo Sovjeti poljskemu narodu in zakaj se ta obotavlja zgrabiti za orožje? Zato vendar, ker ima vsak odpor smisel samo, če so predvide' ne žrtve v nekem razmerju z dosegljivimi ali zaželenimi cilji! To vztrajanje pri „kolaboraciji" naj bi bilo Žabkarju dokaz „nesposob- nosti“ domobranskega vodstva. Ponovno in ponovno je bilo poudarjano, da je pri protikomunističnem uporu treba govoriti o dveh manifestacijah: politični in vojaški. Vojska je svojo nalogo opravila v polni meri in je podlegla šele, iko je bila izdajalsko razorožena. Politiki s svoje strani pa so se ušteli in 'tragedija je v tem, da so se oni po večini rešili, a napako je plačala vojska. ' Resnica je namreč, da bi domobranstvo, če mu je že bila določena smrt, lahko umrlo drugačne smrti, recimo na južnem pobočju Karavank v boju z napredujočimi partizani, ne pa, da je bilo zaradi političnih miskalkulacij razo roženo in poklano. Vztrajalo je na svojih položajih, ker zmage pri El Alameinu, Stalingradu in drugod niso imele neke direktne zveze z revolucijo doma. Slovenija je bila za zaveznike IN ZA NEMCE pomembna samo zaradi proge, po kateri je prihajal vojni material in bencin v Italijo. Za preštevanje ali sabotažo teh transportov pa ni bila potrebna ne kolaboracija, ne partizanske brigade. „Nesposobnost“ domobranskega vodstva naj bi — po Žabkarju — izvirala iz dveh virov: verskega in zunanjepolitičnega. Tudi pri obravnavanju „verskega vira“ se Žabkar poslužuje komunističnega besednjaka ter ponavlja obtožbe Pija XII. O tem bo morala spregovoriti duhovščina (sedanja, ne bivša). Politične kalkulacije, miskalkulacij e in napake v ocenjevanju zunanjepolitičnega položaja naj bi bil drugi vir „nesposobnosti“ domobranskega vodstva, če bi Žabkar takrat ne bil otrok in če bi živel v Ljubljani, bi danes drugače govoril. Evropa je takrat domala „dihala“ govorice, kalkulacije, intrige, ugibanja, politične mahinacije itd. Ena talca govorica —na primer *— je bila, da se nameravajo Anglo-Amerikanci izkrcati v Dalmaciji, ali celo pri Trstu. Danes vemo, da to ni bila samo govorica in da je bil načrt opuščen na pritisk Sovjetske zveze! Da so to govorico resno jemali tudi komunisti, dokazujejo njihova že omenjena pogajanja z Nemci (vodil jih je Djilas sam) za skupni nastop proti zahodnim zaveznikom! Da pa se je protikomunistični tabor pri teh kalkulacijah uštel, komunistični pa ne, ne dokazuje niti »nesposobnosti" prvega niti genialnosti drugega, temveč le da se stvari največkrat razvijajo kot posledica ali rezultat pravilnih, „svetih“ idealov ali celo naivnih, čeprav poštenih želja. In potem pravi Žabkar, da je bilo domobranstvo »zaslepljeno s sovraštvom". »Sovraštvo pa," tako piše, naredi človeka slepega, za vse ostalo...", kar so tako lepo dokazali partizani s pokolom domobrancev, ko jim je sovraštvo ubilo še tiste poslednje ostanke človeka v njihovih dušah! Žabkar se potem precej razpiše o »pozitivni plati" slovenskega »narodnoosvobodilnega boja" in njegovih »dosežkih". »Prima facie" je seveda vsaka »osvobodilna" ideja pozitivna. Toda, kot g. prof. dr. Jošt Žabkar gotovo ve: PO NJIHOVIH DELIH JIH BOSTE SPOZNALI! Naj gre torej v Kočevski Rog in pobrska pp tem »pozitivnem" delu narodno osvobodilne vojne! In potem uide Žabkarju krvava resnica, v kateri je zapopaden ves tragični smisel slovenskega DOMO-foranstva in vsa zločinskost komunisti, čne revolucije. „Pred smrtjo", pravi, „se vsakdo brani." PRED SMRTJO SE VSAKDO BRANI! Vsakdo, gospod profesor, tudi slovenski konservativni, katoliški kmet! Tudi slovenski klerikalec! Tudi slovenski liberalec! če je namreč upravičen, ali celo potreben odpor proti nacizmu in fašizmu, zakaj naj bi bil prepovedan odpor proti komunizmu ? Kakšna je filozofska razlika med temi tremi —izmi? Ali niso to trije strupeni gadje iz istega gnezda? Zato lahko mirne duše parafraziramo Žabkarjevo trditev o “odporu”. Slovenski protikomunistični upor je bil čisto normalna reakcija na smrtno obsodbo, ki so jo komunisti izrekli nad protikomunističnim delom naroda. Ob koncu govori Žabkar o nekem »filodomobranskem klicu po maščevanju". Kje je zapisan ta klic? Kako se manifestira? Kako se uresničuje? V zahtevi po RESNICI, ki je režim uradno še nikdar ni priznal? Samo resnica'je namreč potrebna, Vse drugo se bo sesulo samo po sebi! Žabkar je zato na napačni barikadi. Za, to barikado se namreč skriva vsa laž o »narodno-osvobodilni vojni‘“ in vsa resnica o Kočevskem Rogu. Če bi bil Žabkar človek jasnih načel in trezne presoje, ne pa pritlikavec, ki je kot goba posrkal vse, s čemer so ga po 13. letu napajali, bi to barikado podiral, ne pa stal na njej v boju proti nekakšnemu „iracionalizmu“! Zgodovinski ref. Tabor ZDSPB Dimitrij O. Jeruc Domovini V gozdu še grulijo divji golobi, pozno v večeru in v miru, v samoti; vračam se k materi, k njeni podobi, zemlji domači, brezkrajni lepoti. Moje podobe iz sanj, hrepenenj, čistost ljubezni in glorije večne, dal bi za tebe milijone življenj, peharje zvezd za minute presrečne. Starost mi- leze v kosti in tesnoba, sever podi se in burja ledena, kratka, vse krajša zdaj pot je do groba, pal bom izmučen na trudna kolena. KONZORCIJ, CPRAVA in CREDNIŠTAO ,,TABORa“ SPB želijo vsem slovenskim protikomunističnim borcem in sotrml-nikom, naročnikom, bralcem in članom S . ’• vse blagoslove božje za PRAZNIK VSTAJENJA ki naj bo nam vsem simbol upanja v naše vstajenje za BOGA - NABOD - DOMOVINO Dimitrij 0. Jeruc Napočil bo dan Potuhnjeno plazi se lakomna zver! O, kriknil bi svetu hudobno besedo in planil na dan ter odpahnil bi dver, spremenil za vedno se v ptico ujedo, da grabil, drobil bi od besa, trpkosti požiral kot plamen gozdove in mesta; saj vse so mi vzeli, še sanje mladosti, da pusta pred mano življenja je cesta. Trpinčite svet, ga izžemate, Kajni, prodali ste narod, diše vam dolarji, po vaši ogromni in rdeči kolajni se vidi, da ste le rojeni sleparji, grobarji ljubezni, svobode, resnice, klicarji sovraštva in podlosti, psovk, zidarji hinavstva, nevere, beznice in divji, pošastni, sestradani volk. Pomlad bo prišla in Ljubljana bo v cvetju, poljane, gozdovi in sleherna vas vabila bo k maši in sončnemu petju, ko dan bo napočil, svobode nam čas! Prof. dr. Tine Debeljak — 80 letnik Kdor prebira njegove sveže književne preglede, zgodovinske sinteze in toliko drugih prispevkov, brez katerih ni malodane nobena naših zdomskih publikacij, posebej pa, kdor ga videva na naših prireditvah ali celo posluša njegova predavanja in govore, enostavno ne bo mogel verjeti, da bo naš ne samo zdomski, 'temveč najbolj markantni sin častitljive škofje loke, naš edinstveni kulturni fenomen — prof. di\ Tine Debeljač, dne 27. aprila t. 1. napolnil 80 let. Razpisati se za ta njegov resnično neverjetni življenjski jubilej tako, kot bi zaslužil, je popolnoma nemogoče. Saj bo bodoči življenjepisec in kul. turni zgodovinar stal pred težko nalogo določiti, v čem je pravzaprav pohod prof. dr. Tineta Debeljaka skozi naše kulturno izživljanje najbolj pomemben. Znašel se bo pred orjaško skladovnico gradiva, ki ga je naš slavljenec na osnovi izredne vitalnosti s svojimi vsestranskimi darovi puščal za seboj na romanju skozi življenje, kakršno mu razen v intimni sreči družine ni darovalo ničesar, pač pa ga z žgočim bičem odpovedi in muk podilo skozi slovensko usodnost. Zato tudi bo človek, kulturnik, ki bi zaslužil, da bi mu tudi domovina ne glede na trenutne politične danosti za ta jubilej zapela visoke hvalnice, prav zaradi naše grenko nedoumljive usodnosti zagotovo še noč pred visokim jubilejem prebedel za svojim starim pisalnim strojem, ki je ohranil toliko (kulturnega bogastva za nedogledne rodove zanamcev. In vendar ne bo to noč, ne ta slavnostni dan sam. Poleg mehkega opoja družinske sreče bodo nad njim lebdele najbolj doživete dobre želje in molitve -— edino, kar mu hvaležnost za ta praznik lahko pomeni. S kakšnim drugačnim darilom bi mu sicer lahko dokazali, kar čutimo, ko se spominjamo in ga blagrujemo za tolike dragocene dari vse odkar je v odločilni krizi na prelomnici našega časa prevzel uredništvo in vodstvo častitljive, vodilne revije „Dom in svet“, da je z njo nadaljeval njeno vzvišeno poslanstvo vzgoje in mentorstva pesniških in pisateljskih rodov v neokuženem svetišču slovenske Besede? Kaj mu iz naše nebogljenosti lahko sicer damo za moralno podporo in vztrajanje na naši idejni premočrtnosti, za njegovo „črno mašo“ — naš edini doslejšnji veliki tekst najbolj strahotnega obdobja slovenske žiitnosti —, za čiščenje pojmov, ki ga je prožil s svojimi polemičnimi političnimi in kulturnozgodovinskimi prebliski, za Kulturno akcjo v njenem pristnem, neoskrunjenem poslanstvu, za knjige, ki smo jih v njegovem uredništvu preko nje dobili, za njegove pesmi, za prevode, za stotine načelnih člankov, za, prikaze naše kulturne pričujočnosti, za predavanja, za mentorstvo, za nauke, za vodstvo, za prijateljstvo..., za...; kje je konec? Če bo povojna slovenska politična emigracija zapustila globoke sledove svoje pričujočnosti ne samo v slovenskem, temveč tudi v svetovnem okolju — in to bo! —, bo to nedvomno v orjaški meri zasluga prisotnosti prof. dr. Tineta Debeljaka med njo. Na drugi strani bo pa prof. dr. Tine Debeljak še ena, posebej opazna negativna postavka več v bilanci trenutnega režima v domovini, ko bodo zanamci ocenjevali komunistično epizodo ob poti slovenskega naroda v zgodovino. Kaj bi namreč ta 'človek — mogoče za dolgo dobo naš zadnji kulturni encikloped — ustvaril v normalnih prilikah, če nam je v največkrat neznosnih eksistenčnih ckolnostih emigracije nagrmadil vse to, kar že hranimo v naši kulturni zakladnici in kar nam bo zatrdno še dal, ker nas bo Vsemogočni slišal, ko prof. dr. Tinetu Debeljaku iz hvaležno-nega srca želimo; še na mnoga mladostna leta! Drsk. Željko Škrjanc — Igor — 60-letnik Rodil se je v Ljubljani 1923. leta, kjer je tudi šole obiskoval, letos 10. aprila pa bo napolnil 60 let; le kdo bi mu jih prisodil... Bistrost duha in dar spoznavanja sta mladega študenta že zgodaj uvrstila med one, ki jim slovenska beseda tako v prozi kakor v verzu z lahkoto poteka; zlasti v tej zadnji, to je v pesniški obliki, je naš Igor mojster, ki mu ga ni para tostran luže. Svojega talenta ni izrabil v polni meri; a temu so krive tudi okoliščine — razmere v katerih živi presajen. Tujina ter borba za vsakdanji kruh nista ravno najboljša prijatelja slovenskega kulturnega delavca, ki pa je kljub težavam zmogel ohraniti in obogateti našo zdomsko duhovno rast. Ob nastanku naše borčevske organizacije in njenega glasila „Tabor“ je Željko sprejel mesto odgovornega urednika; kot prepričan demokrat in svobodnjak je na tem mestu odločno zavračal dogmo našega uradnega, zgodovinopisja, ki je težilo k temu, da bi prikazalo slovenske domobrance in njih ustanovitelje kot navadne kolaboracioniste — Quislinge nemškega okupatorja. Nekoč nam je prijatelj Željko v zvezi s kolaboracijo povedal tudi tole svojo zanimivo ugotovitev: „če smo slovenski domobranci smatrani kod kolaboracionisti tujega okupatorja, potem bi pa morala veljati kot taka tudi velika slovenska moža: V. Vodnik, ki je zapel hvalnico Napoleonu v svoji Iliriji oživljeni, pa dr. A. Korošec, ki je sedel v dunajskem avstrijskem parlamentu kot predstavnik Slovencev. Naprtovanje kolaboracionizma ljudem iz vrst slovenskih protikomunističnih borcev, ki so darovali svoja življenja za zmago nad rdečim zlom, je umazanija, katero smo dobro očistili; kar pa je gotovo zasluga našega in tvojega „Tabora“, ki skozi dolga leta deluje med nami ikot glasnik svobodnega in poštenega Slovenca, kakršen je naš Željko, ki si je, mimogrede rečeno, dopisoval z našim rajnim škofom G. Rožmanom, o katerem ve povedati veliko lepega in tudi trpkega. Željko, opi-osti nam, da smo te za tvojo 60 letnico razbobnali; a vedi, da je vse to prikipelo iz hvaležnosti do našega prijatelja in sodelavca. Bog te živi in ohrani zdravega in močno delavnega še mnogo let med nami! Taborjani Polde Omalien — 60 letnik 27. januarja je preteklo 60 let, ko se je rodil naš slavljenec Polde. Kar hitro je minulo 10 let, ko smo se ga spomnili ob priliki srečanja z Abrahamom. Polde je še vedno isti kot je bil; delaven in še vedno gara na Orlovem vrhu. Tudi velik napis ob vhodu BOG — NAROD — DOMOVINA je bil v glavnem njegova zamisel in delo. Ravno tako ima tudi zdaj spet v načrtu spomenik, kjer bodo ostala imena morišč zapisana še dolgo, ko nas davno več ne bo. K tvoji 60-letnici se pridružujemo čestitkam tvoje žene Fanike in hčerke Elice in.ti kličemo: še na mnoga leta! Taborjani. Martin Radoš — 60 letnik Dne 13. aprila 1983 bo obhajal 60-letnico naš prijatelj in zvest bralec Tabora Martin Radoš. Slavljenec je po rodu Belokranjec in živi z d nižin o v San Justo — Veliki Buenos Aires. Je aktiven član slovenske emigracije. Radošu kličemo: še na mnoga leta med nami! Tema za razmišljanje Čeprav velika večina ljudi niso komunisti, vsi niso pro/tikomunisti in nekateri so celo proti-protikomunisti. Vsakdo, ki pravi, da je protikomunist, Pa istočasno odbija, smeši, ovira, prezira nosilce protikomunistične ideje, zaradi takšnega svojega postopanja ne more biti resničen protikomunist in zatrdno ni opremljen, da bi lahko dojel ideološke dimenzije današnjega svetovnega spopada. C««ck. - Zcicktn B(i w«i