Župančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike Med številnimi vidiki, ki jih lahko zajame taka tema, nas bo predvsem zanimalo vprašanje: v kolikšni meri, kdaj in kako bi bilo mogoče Zupančičevo Dumo — in če jo je še mogoče — vključiti v tokove jugoslovanske rodoljubne lirike. Na Dumo gledamo torej predvsem kot na rodoljubno pesem, čeprav ni samo to. Nanjo gledamo z zornega kota, ki ga morda najbolje opredeljuje misel Marka Rističa: »Vsak narod poje svojo pesem, pesem svoje nacionalne biti, in iz vseh teh pesmi je sestavljena čudna in pogosto nerazumljiva, disharmonična, a v svojem vrhunskem spajanju enotna polifonija celotnega človeštva, ki se na tem zavrtinčenem splavu med zvezdami skozi megle in meglenice prebija proti svojemu člove-čanskemu smislu.« Zanimalo nas bo torej, koliko se je Duma vključila in tudi mogla vključiti v »enotno polifonijo« naših narodov in kaj lahko ta njena morebitna vključitev pomeni tudi zanjo samo. Če se hoče kako umetniško delo sploh potegovati za pravico do trajanja v okviru svoje, še zlasti pa tudi drugih nacionalnih literatur, mora imeti določene »univerzalne« umetniške kvalitete, določene karakteristike, ki ga uvrščajo v moderne, sodobne, vedno žive in dejavne organizme. Nosi tudi Duma te »večne« karakteristike in katere? Kaj jo dela — iz današnje perspektive — moderno? Marija Mitrović 71 72 Marija Mitrović Pesnitev Duma ima 227 stihov in zelo zapleteno kompozicijsko strukturo. O njej ne bomo podrobneje govorili, čeprav prav ta fenomen pogosto poudarjajo v skoraj vseh zapisih o tem delu. Opozorili bomo samo na dejstvo, da to novo, moderno »epsko« obliko dejansko sestavlja niz simbolističnih (imaginativnih) fragmentov. To pisanje poezije »kot najboljše proze«, to osvobajanje poezije od abstraktne in nedoločene emocionalnosti ne samo predhodnikov, temveč tudi samih predstavnikov simbolizma-modemizma, je značilno za angleške »imagiste« (Ezra Pound, T. S. Eliot, T. E. Hjulm), kakor tudi za francosko postsiimbolistično poezijo, ki je nastajala pred prvo svetovno vojno in po njej (P. Claudel, Saint-John Perse). Vendar v tem trenutku ni tako pomembno, da poudarimo hkratnost Župančičevih in nekaterih drugih evropskih postsimbolističnih poskusov razbijanja popolne dominacije malih lirskih oblik, predvsem moramo namreč postaviti v ospredje dejstvo, da ta vrsta »epske« oblike, sestavljena iz niza intenzivno doživetih fragmentov, še danes velja kot moderna,1 in naprej: prototip modernega romana, kakršen je na primer Jovceov Ulikses, se približuje poeziji in pesniški konstrukciji prav na tej točki spajanja posameznih imaginativnih, pogosto simboličnih fragmentov. Patriotizem kot banalna in perfidna teza političnih časnikov, kakor tudi patriotizem kot oblika boja za uspeh in moč v konkretnem družbenem življenju, sta bila tema in predmet ostre kritike, satire in karikature v okviru literarne usmeritve, ki ji je pripadal tudi Zupančič: Cankarjev obračun z neiskreno, zlorabljeno idejo patriotizma v življenju je »omogočil« Zupančiču, da obračun z dotedanjim mitom rodoljubja uresniči »samo« na ravni poezije. Ze od vsega začetka hoče, da bi njegova pesem zvenela kot odmev že obstoječe, že izpete pesmi: v prvih devetih stihih se beseda »pesem« ponovi kar enajstkrat! Prav tako ne smemo pozabiti na dejstvo, na prvi pogled samo zunanje in formalno, da se himna vaški idili ne pojavlja neposredno iz ust ženske, ampak da to žensko pesem navaja, citira moški glas: ta idila, to poveličevanje rodnega kraja torej že obstaja, samo po sebi je že pesem, hvalnica, himna, in to zelo glasna, vsiljiva; in naj je še tako nežna in topla, dejansko ni brez napadalnosti: ženski glas ni tu samo zato, da poje nežno idilo, ampak da tudi »vriska in vabi, / kliče na kmete.« Pesem zemlje, rodnega kraja, pesem toplih in razigranih bukoličnih motivov niti ne prikriva svoje agresivnosti: izziva, draži, poudarja svojo prednost in tujo slabost: »Ti pa se mučiš v tujini in dušo dušiš, / jaz pa sem z rožami roža: pomešam se mednje / mimo bi šel in me ne bi razbral iz mojih družic« Ze od prvega komentarja k tej pesmi, od Prijateljevega predavanja o Zupančiču v dunajski Sloveniji (marec leta 1909), pa vse do Mejakovega teksta Obračun z mitom (1961), 2 je bilo vedno poudarjeno tisto toplo, globoko doživljeno, intenzivno lirsko občutenje »zelene« pesmi: »Lepotije naših vasij so tu popisane z najintimnejšimi barvami« (Prijatelj). Vendar se tista druga in drugačna, moška pesem, ki je hvalnica sodobni civilizaciji, mestu, človeškem delu, misli, napredku in svobodi, ne bi pojavila, ko bi »zelena« pesem imela samo to lepoto, toplino, razigranost, iskrenost... Pesnik sploh ne 1 Jovan Hristič, Oblike moderne književnosti. Nolit, Beograd, 1968, str. 116—116. 2 Mitja Mejak, Obračun z mitom. Spremna beseda za knjigo: O. Ž. Duma. DZS, 73 Zupančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike dvomi in niti ne bi mogel dvomiti o liričnosti domačijskega navdiha, samo upira se in "postavlja nasproti njegovi napadalnosti, samozavesti, samozadostnosti. Ko se Zupančič trudi, da bi patriotski eros postavil na drugačne osnove, s tem nikakor noče z »moško«, »mestno« pesmijo odriniti pesmi zemlje, vasi, rodnega kraja, ampak hoče hvalnico (na)rodu, oziroma patriotsko liriko odpreti za vse, kar prinašajo novi svet, nova civilizacija in predvsem — nova poetika. In po zahtevah te nove poetike mora biti pesem in umetniško delo nasploh odprto, ne sme vsiljevati nikakršnih svojih rešitev, ne sme biti prepričano, da je samo sebi in celemu svetu zadostno, da zna ponuditi prave, edine zveličavne rešitve. — Celo tako izrazita negacija dotedanjega pojmovanja ljubezni, umetnosti, reda in religije, kakršna je na primer pesem Vladimira Majakovskega Oblak v hlačah, pušča svojo strukturo in idejo odprti in se konča s pesnikovim dvomom vase, z njegovo razpetostjo med lastnim »nihil« ne kozmičnim »infinitum«3. Če gledamo na Zupančičevo Dumo v navedenem smislu, se pravi dosledno in radikalno kot poskus prevrednotenja patriotskega erosa v okvirih slovenske pesniške tradicije, in to v imenu nove poetike, v imenu odpiranja problemov, ne pa usmerjanja (življenja posameznika ali celo skupine) ali eksklamativnega prepričevanja v pravilnost lastne poti, potem a) ga ne moremo gledati kot pesnika, ki skuša ukiniti idiliko, hvalnico, himno vasi in rodnemu kraju; Zupančič se vrača k idili, celo k pravljičnemu upodabljanju svojega otroštva v rodnem kraju tudi v tako imenovanem tretjem delu pesmtve, kjer je opisana reakcija pesnikovega srca na »žensko« in »moško« pesem; b) moramo ga gledati kot pesnika, ki hoče razširiti in odpreti hvalnico: ne poje več samo slavospeva vasi, ampak tudi mestu, in prav tako, kot izginja ženska iz »zelene« pesmi, ko se poisti z rožami v »svojem«, bukolič-nem kraju, tako se tudi »pogumni« moški glas ponaša s svojim potapljanjem, vraščanjem v celoto v okviru mestne idile: »V velikih mest valovanju bil sem val«; c) vsi deli pesnitve se branju vsiljujejo v luči pesnikove želje, da bi uveljavil novo poetiko; čeprav gre v bistvu za patriotsko liriko, moramo gledati na pesnitev tudi kot na uresničitev novega pesniškega programa. V tem smislu se Zupančičeva estetizacija tega, kar je bilo dotlej antiestetsko, — njegova estetika dela, proizvodnje, delavca in njegovega ustvarjanja, njegova himna pločniku, telegrafski žici, železnici itd., kakor tudi njegova univerza-lizacija domovine, ne glede na to, da se ta domovina izraža bolj kot želja, manj kot resničnost — vse to se torej izrazito kaže kot del modernega, post-simbolističnega, celo postekspresionističnega, revolucionarnega, avantgardnega pesniškega programa. In ker je osnovna motiv pesnitve patriotizem, je brez dvoma treba govoriti tudi o socializaciji in univerzalizaciji tega motiva, vendar pa tudi o odpiranju za nekatera druga in drugačna vprašanja, ki se bodo pojavljala vedno znova. Cela pesem je izpeta v poudarjanju razlik (med razumom in srcem, med vasjo in mestom, med naravnimi in zgodovinskimi zakoni, med preteklostjo kot carstvom neosveščenosti in sedanjostjo kot carstvom misli, med intim- 3 Aleksander Flaker, Oblak v hlačah kot prevrednotenje sveta. Umjetnost riječi, 1977. št. 1—3. 74 Marija Mitrović nuni in občimi problemi. ..), vendar s pesnikovo tendenco, da bi podčrtal njihovo dialektično spojitev: človek enako pripada srcu in mislim; ne glede na dejstvo, da je to stoletje misli in njene veličastnosti, je popolnoma jasno, da se pesnik ne odreka tudi tisti skladnosti narave in človeka, ki traja v stanju blaženega prepuščanja čustvom. Pesnik razlik in njihovega dialektičnega spajanja se ne bo branil tega, da sredi morda najbolj idilične podobe, sredi svojega spomina na mladost v rodnem kraju, ko se lepota narave romantično napaja z lepoto in srečo njenega opazovalca, da torej sredi takšne scene uporabi tako futurističnojtehnicistično metaforo-prispodobo, kakor je: »škrjan-ček — pojoča raketa«. Seveda bi lahko veliko govorili o posebnostih Župančičeve pesnitve v luči njenega preloma z dotedanjo pesniško tradicijo. Vendar pa je iz perspektive problema, ki smo ga označili na začetku, za nas čisto dovolj, če se dotaknemo samo nekaterih tez, nekaterih njenih osnovnih kvalitet. Predvsem se Duma giblje na nam še danes tako privlačnem prostoru vmes: to je delo, ki vsebuje nenavadno dolg niz zapazenih pojavnih oblik fenomenov in jih pri tem izpostavlja vse po vrsti ter celo vrednostno določa, saj ne samo, da drugim ne vsiljuje rešitve, ampak celo nakazuje negotovost avtorja samega, to, da se tudi sam ni mogel do konca znajti in da je bil odprt za obe skrajnosti v okviru tolikerih razlik, ki se v tej odprtosti vzpostavljajo. Namesto rešitev na pesnitve pred nas prihrumi pravi hudournik vprašanj, ki še naprej mučijo tako pesnika kakor bralca. Pesnik pa si pri moderni poetiki ni »sposodil« samo te sposobnosti, da pusti delo odprto; kolikor je bilo najbolj mogoče, se je pesnik vezal s sodobnostjo, s sedanjostjo: tako socialni problem, ki ga muči — problem izseljevanja — kakor razcvet tehnike, komunikacij in nasploh celotne civilizacije, vse to so — hkrati s socializacijo vseh oblik življenja, od političnega, prek umetniškoustvarjalnega, do intimnega in splošnočloveškega, miselnega — sodobni problemi par excellence; sodobni so bili takrat in so taki še zdaj, samo še v večji meri. Za rodoljubno poezijo, zlasti srbsko in predvsem iz tega časa, je značilno iskanje vzora, modela nacionalnega življenja in tudi motiva v preteklosti; v Zupančičevi rodoljubni pesnitvi Duma je vse samo del sodobnosti, sedanjosti (od poetike, prek motivov, podob, ritma, stiha ...) Povsem v skladju z omenjeno odprtostjo in absolutno vezanostjo na sedanji trenutek se v tej rodoljubni pesmi razmikajo meje domovine: če je vrhovno božanstvo — Delo (zanimivo je mesto, ki ga je Zupančič izbral, da je izrazil svoj dvom v krščanskega Boga: to stori v okviru najbolj intimne, najbolj pretresljive žalostinke, ki jo ob spremljavi cerkvenih zvonov in v žalostnem, a hkrati pretresljivo svečanem ritmu izgovarja mati, katere sin je umrl na delu v tujini), če sadovi tega osmišljenega in ustvarjalnega Dela spajajo ( v pogledu komunikacij) cel svet v tako rekoč istem časovnem trenutku, potem domovina — kakor navsezadnje tudi pri Marxu — nima meja. Toda Zupančič ne bi bil velik pesnik, če ob veličastnosti te vsespošne kozmične povezanosti, v katero se človek vključuje s svojim delom, če ob tej himni napredku ne bi razkrival tudi vseh tragičnih, bolestnih, srcu nesprejemljivih dimenzij istega pojava: s svojim rojstvom lahko človek pripada samo enemu kraju, in samo en — rojstni — kraj lahko ekstatično lirsko in idilično živi v človekovem spominu. Zakone srca, intimnih zvez prizadenejo obupne ločitve in odhod v kraje, kamor moje oko ne seže . .. Ampak to so bolečine, ki dajejo novi, širši domovini vrednost bisera .. . Itd. 75 Župančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike Leta 1908, ko je izšla zbirka Samogovori — na njenem sklepnem mestu stoji Duma — je slovenska kritika tako rekoč spregledala ne samo to pesem, ampak tudi celo zbirko. Izšli sta samo dve oceni: pohvala v Ljubljanskem zvonu (Iv. Merhar) in omalovažujoča v Domu in svetu (L. Lenard). Medtem ko Zvonov kritik opozarja »samo in zlasti na najdaljši in najmarkantnejši, pa tudi na najtehtnejši spev z naslovom »Duma«, Lenardova klerikalna načela in pripombe v slogu: pesnikova pot je »brez cilja in zvezd«, pesnik se ponavlja in ponavlja prejšnje slovenske pesnike, sploh ne dopuščajo, da bi kritik zapazil to, kar je v zbirki bistveno novo in avantgardno. Ocena zbirke se je pojavila tudi na srbohrvaškem jezikovnem območju: beograjski list Slovenski jug (ur. dr. Božidar Markovič in Jovan Dučič), ki kot svoje programsko načelo poudarja »spoznavanje življenja in gibanja jugoslovanskih narodov ter propagiranje idej kulturne enotnosti«, je leta 1910 natisnil oceno izpod peresa Jovana Dučiča. Čeprav Dučič v uvodu poudarja, da Zupančič spada v »plejado jugoslovanskih pesnikov, ki skušajo modernizirati literarni okus in dvigniti literarni govor na stopnjo, na kateri so tuje književnosti«, v svoji predstavitvi sploh ne omenja po tematiki in kompoziciji vsekakor najbolj zapletene, verjetno pa tudi najmodernejše pesmi, Dume. Dučič, pesnik starodavne, »bleščeče«, carske Srbije, pesnik poezije, »mirne kakor skala«, pesnik, ki noče peti »po nečistih ulicah« in ki se na »drhal profanih« obrača izključno s prezirom, preprosto prezre rodoljubno poezijo, ki je zasnovana na principih, ki so mu direktno nasproti, na principih iskanja vzorov v sedanjosti, v kozmopolitizmu in delavsko-socialm misli. In ne samo, da »ne opaža« teh konkretnih oznak »modernega okusa«, ki jih — kot pravi — išče, ampak pri Župančiču celo »najde« in predvsem poudarja »nekakšen prerafaelitski okus za vse primitivno«. Pri tem pesniku menda z vseh strani »cingljajo orglice, pokajo dekliški naprsniki«. Kot najboljše Dučič našteva »tiste pesmi, polne sentimentalne filozofije, ki spominjajo na D. Ketteja (!), njegovega tovariša, v katerih se otroška in na pol ženska naivnost spopada s širokim slapom moške moči in možate resnobe«. Zupančič v »visokem tonu« poje o bogu in ljubezni, kar ga pa ločuje od drugih, je: »neverjetno povišan ton vznemirjenosti duha in duše pred problemom človekovega mesta med stvarmi okoli njega, trpljenja zaradi negotovosti, ki nas obkroža, in vsega atavističnega, ki nas napolnjuje.« Na koncu Dučič še enkrat poudari: »kar nas pri Zupančiču očara... je tista filozofska sentimentalnost, ki se preliva v vseh njegovih pesmih. To so solze, ki so spolzele skozi možgane, to so misli, ki so šle skozi srce.« Kljub vsej programski usmeritvi lista k »medsebojnemu poznavanju« in kljub dejstvu, da je Zupančičevo zbirko predstavil pesnik, ki je tudi sam nemajhno število pesmi posvetil nacionalnemu navdihu, je Zupančičeva patriotska pesnitev na srbohrvaškem jezikovnem območju ostala neznana. In kot kaže, bo taka še dolgo ostala: leta 1919 se Miroslav Krleža v svojem znanem, slovitem tekstu Hrvatska književna laž vzdigne proti »lažnemu patosu ilirskega romantizma« in »naskoku že srednjeveških furioznih slepil«, proti »Vidovdanski Etiki«. In v tem, kakor Krleža sam pravi, času »najbolj gigantskega preporoda vseh preporodov in vekov, ko umirajo zadnja slepila barbarskih časov, ko sredi svetle slovanske mamice Moskve vihrajo rdeče zastave ruske Komune, ko s kremeljskih zvonikov zvonovi zjutraj, opoldan in zvečer pozdravljajo Internacionalo s Spaskih vrat, danes, v teh 76 Marija Mitrović herojskih dnevih občečloveške misli in bratstva«, Krleža zarisuje linijo »jugoslovanske kulturne tradicije in kontinuitete« (Podčrtala M. M.), tako da jo potegne »od bogomilov do Križaniča in od Križanača do Kranjčeviča«. Krleža, ki je takrat že izrazil svojo novo vero s stavkom: »Globus je moja vera« in ki mu je bila kot naprednemu levičarju blizu socialna estetika, estetika dela in delavca, ne omenja Župančiča kot možnega »duhovnega lučenosca« v okviru jugoslovanske kulturne (tradicije. Domnevamo seveda lahko, da Krleža v tem času Dume niti ni poznal. Zakaj ta pesem tako dolgo ni prodrla iz svojih jezikovnih meja, je vprašanje, na katero nikakor ni preprosto odgovoriti, prav tako pa od tega odgovora v tem trenutku ne bi imeli kakšne večje koristi. Vsekakor je pomembnejše dejstvo, da so Dumo od vsega začetka pa tudi v skoraj celem medvojnem obdobju predvsem razlagali samo kot eno v vrsti socialnih pesmi. Prijatelj (v že omenjenem dunajskem predavanju) sicer res govori, da je to »visoka pesem domovinske ljubezni, kakor je doslej še ni poznala slovenska umetnost«. Takšne in podobne deklarativne pohvale so prihajale tudi pozneje, vendar so od njih vsi zelo hitro prešli na »osnovni problem« — problem majhnega naroda in njegovega izseljevanja. Dvajset let po objavi Dume piše Karlo Kocjančič:4 »Ko je v Dumi premeril vso zemeljsko kroglo in je gledal ljudstva v silovitem razmahu njihovega ustvarjanja, v njihovem trpljenju, toda obenem v neprestanem razvoju, je omahnil pred grozno mislijo, kaj bo z njegovim ljudstvom, ki odhaja v svojem siromaštvu v širni svet za kruhom in se izgublja samemu sebi, svojemu lastnemu razvoju in delu za vsečloveško prihodnost.« Ko se je ta pesnitev prvikrat pojavila v srbohrvaškem prevodu (to se je zgodilo leta 1932 v šibeniški Socialni reviji z ne prav visoko naklado), je urednic in obenem prevajalec zapisal opombo in jo postavil na platnice revije: »Duma Otona Zupančiča, največjega slovenskega pesnika, ki jo prinašamo v prevodu našega urednika, je izseljenčeva pesem, izraz njegove radosti in bolečine.« (Prevajalec in urednik je bil Božo DuMbič.) Dve leti pozneje je v biblioteki Profesorskega društva iz Beograda izšel izbor Zupančičevih pesmi, sicer v origmalu, vendar z dodanim besednjakom neznanih besed. Izbor in uvodna beseda sta bila zaupana Tonetu Potokarju, ki jemlje Dumo za »najbolj karakteristično slovensko pesem nasploh«. »Pesnik je videl Evropo, vendar je našel tudi domovino. Stopil je k njej z odprtim srcem, z ljubeznijo. V Dumi je dokazal, da pravilno pojmuje in razume slovensko življenje in narodno psiho. Pred bralcem se odvija bujni film od vaške idile do socialno poantiranih motivov slovenskih izseljencev. ..« Bolj pomembne kot ta skromna opomba o Zupančičevi patriotski pesmi so vsekakor reakcije, ki jih je knjiga v celoti, predvsem pa še njeni rodoljubni motivi, doživela s strani kritike. Med drugimi je o knjigi pisala tudi Isidora Sekulič, ki je poudarila rojstni kraj in narod kot prva »temeljna problema v Zupančičevi poeziji«, dopolnjujejo pa jih še »problem jezika, premoč narave nad človekom, politike sveta in vprašanja duha in srca«. »Zupančič je heroičen tip pesnika,« piše Isidora. »Poln kipečih energij se prvotno daje življenju občosti, šele za tem pa svojemu življenju in svojemu nagonu umetnika.« V poezijo, ki ne vsebuje osebne problematike, Zu- 1 Karlo Kocjančič, Socialni motiv v Župančičevem pesništvu. Ljubljanski zvon, 1928. št. 1. 77 Zupančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike pančič vnaša prepričanje, določene kriterije, cilje, zaveze in dogme; svojo osebno poezijo pa govori tiho, v malo stihih, zadržano, tako da njegovo osebnost lahko slutimo »šele za daljnimi simboli«. Njegova osebna pesem »je diskretna do trpkosti«. Ko Isidora Sekulič preide na probleme odnosov med patriotskimi in socialnimi motivi, poleg socialnih vzrokov izseljevanja omeni tudi tisto »izrazito opazno človešiko v večnem klicu divjine«: »Vesoljstvo kliče človeka in potem ta nezadržno drsi v neznano, hladno, tuje, sovražno.« Isidora meni, da Župančič skozi problem izseljevanja govori o »večno človeškem nagonu nomada in barbara«. V teh razlagah, v tem poudarjanju večno človeškega, nejasnega, koz-mičnega in obenem barbarskega nagona za blodenjem in osvajanjem novih, neznanih, a nepremagljivo privlačnih prostranstvih, je mogoče prepoznati izkušnjo patriotske poetike, ki jo je po prvi svetovni vojni v srbski poeziji zastopal in uresničil Miloš Crnjanski. Ko se je pojavila Župančičeva rodoljubna pesnitev, je pesnik Jovan Dučič preprosto zamolčal samo pesem in njen obračun z rodoljubnim mitom; četrt stoletja pozneje moderni kritik in esejist o naravi Zupančičeve socialno-rodoljubne poezije iz izkušnje že opravljenega obračuna z mitom v srbski rodoljubni poeziji. — O prelomu, ki ga je Duma opravila na ravni rodoljubne lirike, kritika ni govorila niti takoj niti glasno: najprej je pesem zamolčevala, potem jo je razlagala v glavnem kot pesem socialne narave in šele več kot pol stoletja po njenem izidu (1961) začno pisati tudi o njenem obračunu z mitom.5 — Vendar pa so v srbski literarni kritiki o »obnovi« in »preporodu« te vrste poezije pisali že dosti prej, preden je dejansko nastopil! Kajti prav leta 1908, ko so se pojavili Samogovori, je izšel Skerličev članek Obnova naše rodoljubne poezije, ki ob poeziji Alekse Šantiča in Veljka Petroviča poudarja, da se »v naši poeziji znova javlja ... čustvo nacionalne in člove-čanske solidarnosti.« Poleg tega čustva, kot znamenja obnove rodoljubne poezije, Skerlič poudarja čustvo »človečanskega bratstva in družbene Pravice«, bolj od vsega drugega pa se mu zdi pomembno dejstvo, da se patriotizem postavlja »na realne osnove in pozitivne vsebine.« Avtor meni, da se pesniki — vsaj ti, ki jih navaja — ne vračajo več v »bleščečo« preteklost, ne oživljajo pravice svojega naroda iz prašnih pergamentov in poročnih pogodb vladarjev, ampak svoj preporod doživljajo »v stiku z ljudmi iz ljudstva, ki pesnika učijo dela, potrpljenja in predanosti zemlji.« Patriotska poezija postaja obenem tudi socialna, kakršna je bila — opozarja Skerlič — že v sedemdesetih letih v poeziji Djura Jakšiča. Veljko Petrovič, na primer, poje o svoji zemlji, vendar ne o katerikoli, marveč o obdelani zemlji, ki se je pokorila plugu in delu, medtem ko »tuji so mi pragozdovi, skale, / ki se jih človeška noga ni še dotaknila.« Če gledamo z današnje perspektive, bi lahko ta zapis, to pohvalo nove rodoljubne poezije prej navezali na Zupančičevo Dumo, kakor pa na srbsko rodoljubno liriko: kot osnovne kvalitete Dume namreč resnično prihajajo do veljave »človečansko bratstvo«, potem postavljanje pesnika na »realne osnove in pozitivne vsebine«, njegovo navezovanje na sedanjost v najširšem smislu te besede, pa tudi utemeljevanje pisanja na socialnih motivih. V 5 Že omenjena študija Mitje Mejaka. 78 Marija Mitrović srbski rodoljubni poeziji tega trenutka je najbolj prisotna pravzaprav samo socialna nota, medtem ko so druga znamenja »obnove« bolj kritikove želje, ki se bodo uresničile pravzaprav šele v poeziji Miloša Crnjanskega. Vendar tudi sam Skerlič poudarja, da se prav glede vpletanja socialne note v rodoljubni navdih ta poezija navezuje in v določenem smislu vrača k tradiciji Djura Jakšiča. To seveda ni nobena absolutna novost, to je samo ohranjanje, močna čustva, zelo blizu Kranjčevicevi rodoljubni poeziji in sploh njegovi celotni poeziji, katere cilj naj hi bil, po Krleževih besedah, »da estetsko emocionalnost dvigne do visoke stopnje socialne, harmonične enotnosti.« Sicer pa celo pri tako mehkem in melodičnem pesniku, kot je Matoš, in kljub njegovim bohemskim pogledom na življenje, srečamo himno delu, ki se povezuje prav z usodo domovine in naroda. V epsko-lirski pesnitvi Mora, M je nastala skoraj hkrati z Dumo (objavljena je bila oktobra 1907), se pesnik sicer res še postavlja v romantično vlogo odrešenika vsakršnega človeškega zla (»Iz mene rjove strup tega sveta«; »Zge me ledeno trpljenje in smeh pekla«), obenem pa jemlje človeško delo, zapleteno in marljivo, »čebelje« delo, kot edino dejansko protiutež brezumju in laži sveta, ki ga obkroža. Da ne naštevamo naprej: tako srbski in hrvaški pesniki kot Župančič so imeli (predvsem v Aškerčevem opusu) predhodnike, vzore v spajanju socialnega in rodoljubnega motiva. Ko torej Skerlič govori o obnovi rodoljubne lirike, in sicer ob primeru Šantiča in Veljka Petroviča, se lahko samo veseli, ker se je rodoljubno — zanj vsekakor najpomembnejši navdih, ki ohranja zdravje in polet naroda — odtrgalo od skrajno oguljenih, zlizanih, hladnih in izumetničenih modelov, medtem ko o kakšnih dejansko novih čustvih še ni mogoče govoriti. V slovenski poeziji se takšna, resnično nova in danes moderna čustva pojavljajo že takrat, vendar kritika tega noče opaziti. Tako razvoj kot intenziteta in številnost srbskih rodoljubnih pesmi se v marsičem razlikujejo od razvojne poti in narave slovenske patriotske poezije. Na tem mestu o tem ne moremo spregovoriti niti mimogrede, saj ni ne dovolj prostora ne dovolj Časa; vseeno pa je pomembno poudariti, da obstaja zavest o tej razliki: srbska poezija je bila generacije in generacije zagledana v »slavno« preteklost svojega naroda, slovenska pa — v lepoto svoje domače dežele. Obe sta — kot je to rodoljubni poeziji nasploh lastno — zgradili svoj mit, ki se je ponavljal in variiral v brezštevilnih oblikah. Določene napovedi v zvezi z rušenjem tega mita se pojavljajo na začetku stoletja v Srbiji, ali natančneje: sodijo v isti čas, kot obračun, ki ga je v okviru slovenske patriotske poezije izpeljal Župančič. Vendar je zgodovina književnosti zabeležila, da se je v Srbiji pravi obračun in prelom dogodil šele z Milošem Crnjanskem, se pravi deset in celo več let pozneje: Lirika Itake je izšla leta 1919. »Namesto sijajnih arkad in carskih praporov postavlja Crnjanski pesniški hram narodu-žrtvi in narodu-ubijalcu, ljudstvu — edinemu resničnemu subjektu zgodovine, ki dotlej v rodoljubni poeziji najpogosteje ni bil vreden niti omembe. Vendar pesnik tega novega hrama ne krasi z avreolami, niti mu ne kadi z odo. Opeva ga oskrunjenega, polnega mračnih skrivnosti, zapuščenega in z dvema nasproti si stoječima oltarjema: umora in žrtve.«6 6 Vladimir Jovičič, Srbsko rodoljubno pesništvo. Nolit, Beograd, 1976. str. 294. 79 Župančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike Že iz narave »prevratnih« pesmi — Dume na eni in, denimo, pesmi V spomin Principu, Oda vislicam, Jugoslaviji, Večni sluga in drugih — je očitno, da gre za dve različni tradiciji, za dva mita različnih vsebin. Celo narava upora je drugačna: Župančič vključuje tudi staro in ga vpleta v resnično nove tone in občutja novega, svobodnega sveta; Crnjanski pa protestno, včasih celo s psovkami, zavrača staro in hoče samo novo. Vendar pa je mogoče v novem, pozitivnem konceptu, kar se je pri Crnjanskem pojavilo šele pozneje — v pesmi Straiilovo in Sumatra na primer v vsem. Sistem torej, kar bi lahko angažiralo človekova čustva in misel namesto rodoljubnega mita, je mogoče to dvojico — po naravi sicer tako nasprotnih pesnikov — ne samo primerjati, ampak celo medsebojno dopolnjevati. Pri Crnjanskem pojem »Sumatre« in »sumatraizma«, daljnih, neznanih, a privlačnih predelov, v katere nosi moj pogled vso bližino in toplino in katerih čar obenem zdravi moje najintimnejše muke — mar ni tu nekje skupna točka? Tista »silna, brezmejna« domovina, ki je povsod, kjer so človek in delo, misel in napredek, ali ni tudi to Župančičeva, prav tako nedosegljiva Sumatra? Poezija Miloša Cmjanskega se razliva v melanholijo, nekakšno nedoločeno slutnjo, kajti vključuje že tudi zavest o nedosegljivosti daljav; Zupančičeva pesem pa je prežeta z vitalizmom, dinamiko, svetlimi toni, kajti pesnik se ustavlja pri dramatičnih, zavrtinčenih, nerešljivih, odprtih vprašanjih. (Tudi tu je Isidora odlično »prečrtala« Zupančiča: posebej govori o njegovi pogosti rabi vprašalne oblike in poudarja, da je mogoče njegove »temeljne probleme« spoznati prav skozi ta vprašanja). Tu se pravzaprav problem raziskovanja šele odpira, šele začenja: literarno življenje določenega dela (v tem primeru Dume) nas je šele pripeljalo do možnosti, da lahko soočimo dve tako nasprotni si poeziji, kot sta poeziji Zupančiča in Crnjanskega. Kritika, ki se je pri nas na ta in vrsto drugih del, vključenih v isto razvojno verigo, moderniziranja poetskega patriotskega navdiha, odzivala tako ali drugače, al pa se sploh ni odzivala, je samo povod in spodbuda za nadaljnja razmišljanja o tematskih, pomenskih in drugih slojih tistih pesniških del, ki so v okviru jugoslovanskih književnosti prispevala k razbijanju okostenelih rodoljubnih mitov, pa naj bo njihova vsebina še tako različna in na prvi pogled prav tako narava te poezije. Če se zdaj vrnemo k začetnemu vprašanju in k odgovoru, ki ga to vprašanje zahteva, bi lahko sklenili: Duma mora šele začeti živeti v kontekstu druge rodoljubne poezije, predvsem pa pri nas najmočnejše, najštevilnejše — srbske. Določeni zunanji znaki njenega delovanja na zavest bralcev in kritike obstajajo, vendar so ti znaki komaj tolikšni, da nas le usmerijo v dejanjsko soočanje prelomnega trenutka v slovenski patriotski liriki s prevratom, ki se je nekaj pozneje dogodil v srbski rodoljubni poeziji in ga je sprejela tudi medvojna poezija s socialno tematiko. Prev. Jasa Zlobec