EL FO RTI N TABOR NI SAMO ŽIVA VEZ MED ZDRUŽENIMI SLOVENSKIMI PROTIKOMUNISTI, AMPAK JE TUDI V VSEJ ZGODOVINI TISKANE SLOVENSKE BESEDE PRVI IN OBENEM NAJCENEJŠI TEČAJ SVOBODNEGA DEMOKRATSKEGA SOŽITJA IN RAZPRAVLJANJA; SAJ ŠE VEDNO STANE MANJ KOT ZAVOJČEK NAJCENEJŠIH CIGARET. — PROSIMO, DA SE TEGA ZAVEDATE IN REDNO TER PRAVOČASNO PORAVNATE NAROČNINO. — HVALA! TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov — TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor. — Mnenje Z. D, S, P, B, Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. Urejuje uredniški odbor, odgovorni urednik Adolf škrjanc, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Esio-venas Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovenc Anticommunists Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 893.310 NAROČNINA: Južna Amerika 400 pesov, odn. enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 2.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika; Jose Jenko, Pedernera 1075, Vijla Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NAŠA NASLOVNA SLIKA: Takčlni bodo »stali v spominu slovenskega naroda iz roda v rod. Ponos svojega rodu. Najboljše, kar je rodila slovenska poštena kri v vzburku svoje zgodovinske heroike. Preko njih je drobcen slovenski narod postal luč na svetilniku svobodoljubnega človeštva; narod prvoborcev proti komunistični temi. — Slovenski domobranci! Zn slovensko domačijo c.icpamo v potrebni boj. (Domobranska pesem) Abril 1967 BUENOS AIRES April 1967 NE POPUSTIT! Dokler komunizem ne pride do oblasti, ne pokaž? obraza. Ve, da je odvraten. Za to je njegova idejna osnova vse preveč ničeva. Polomi, ki jih je doživel povsod kjer s: je primešani do oblasti, mu branijo, da bi nastopil odkrito. Za odkrito tekmo so komunisti vse preveč strahopetni. Komunist je lahko samb slabič, ki ne zaupa v silo individualnosti. Zato je njegova moč edinole v kolekfvni zlorabi instinkta mase- .Dokler komunizem uc' pride na oblast, ne pokaže obraza. Ve, da je odvraten. d- / fl . ' . Pri nas'jč zlorabil v narodu gorečo žel;o -po osvoboditvi izpod okupatorjev. V) Združenih- državah stoii za rasno integracijo. V Kubi je zlorabil dušeče■ vzdušje'diktature. V Afriki ir Aziji poganja"koles5e osamosvojitve narodov- Santo'kot'komunistični spaček rti nastopil nikjer; samo kot ’od rojstva v smrt obsojen'družbeni in gospodarski sistem ne-pokaže 6’brafeal 1 !'Njegova' motč je edini)le v kolektivni zlorabi instinkta mase. Komunizem pokaže’ obraz, kadar ‘pride do oblasti- Takrat T.iceVost svoje'ni'jiV--osnove zamenja za krutost slabiča. Zakaj krutost je prvi. os-rfoVni zhak': slabiča. .... . i . : - r: r Mi ga! poznamo. Spoznali smo ga v .vseh njegovih. kanieleopsk^h fazah. Ker smo po vsem svetu posejano seme izkrvavele generacije spozna-viiicev, v našem boju proti"komunizmu ne popuščamo. Ne bomo popustili! — Nč bomo popustili, da bo narodom, med katerimi živimo, prihranjena naša usoda. 'Zato ne bomo popustili, četudi se v najnovejšem času hoče''zabarikadirati za novo encikliko Pavla VI. 'V novih okoliščinah naše borbe ne vedimo z orožjem v roki. Sedaj imamo boljše, 'močnejše orožje. — Naše spoznanje! — Naše izkušnje! S tem orožjem pa smo ostali udarni domobranski bataljoni, ki nam jo kruta komunistična neumnost odprla operativno področje preko vse zemeljske oble. Sedaj so vse zemlje sveta bojišče naših udarnikov. Ne popustiti! Adolf Škrjanec BOG DAJ SREČO! Tak je bil pozdrav našega kmečkega garača na polju, ko je iz zemlje, innogokje in mnogokdaj preve.č skope slovenske zemlje ruval svoj vsalkdanji kruh. Bratje in 'borci: Bog Vam daj srečo v tem novem letu< vsakemu posamezniku, kjerkoli irj karkoli je! Bog daj srečo naši vojaški skupnosti, našemu tolikclkrat napadenemu, a nikoli zatrtemu Taboru in Bog daj prav po tem bojevitem in silnem a poštenem in zavednem Taboru, srečo tudi vsemu našemu narodu, našemu slovenskemu narodu, da bi lahko kmalu postal — in ni važno, ali v tej ali v oni obliki državnosti — narod svobodnjak! Brez svobode ni sreče. Iščimo najprej svobodo Slovenije, pogoje pa, ki bodo za to svobodo dani, uporabljajmo ir.1 ustvarjajmo nove, a nikdar se ne zaprimo v neko nestrpno doslednost, da morda še pogojevi ki so nam že dani, ne izgubimo. Ljubimo svojo Slovenijo z vsem srcem in delajmo za njeno največjo srečo, a ne zanemarjajmo tistih okoliščin, ki nam že danes nekaj nudijo dasi morda še ne v tisti obliki in meri, kot jo mi v svoji ljubezni do domovine želimo in hočemo- Ne razbijajmo hiše, v kateri smo solastniki, če nimamo že kupljene zemlje za boljšo zgradbo. Poleg ljubezni, ki je v srcu — ir srce je po Jalnovem slab računar — imamo še pamet, ki je v glavi. Zato ne nosimo svojega srca na dlaneh kot krošnjarji, in ne zapirajmo svoje pameti v srce kot sanjači. Bodimo trezni, ustvarjajmo slovensko bodočnost na vse možne in dosegljive načine, dokončen sklep pa ohranimo za tedaj, ko bodo mednarodne razmere prikazale, kaj lahko dosežemo, kaj mi in narod pred vsem svetom lahko zahtevamo in kaj izmed vsega_ kar se doseči da, vodi do resnične narodove sreče. To je lahko slovenska država, je lahko nov jugoslovanski ali slovanski sik lop, lahko je srednjeevropska zveza. Kaj bi bilo najboljše, danes ne vemo, ker na vemo, v katero smer bodo šli dogodki, kam bo šel narodov in mednarodni razvoj. Ljubezen do Slovenije pa nam narekuje, da ta slovenski nared ohranjamo pri življenju do tistega dne, ko bo narod sam in mi v njem, svobodno izjavil, kaj hoče, kakšno srečo si želi. Do tedaj pa je naša naloga: boriti se proti komunizmu! Na vseh okopih, na vse načine, kjerkoli in povsod! In do tedaj je naša naloga: ohranjati živ spomin na naše pobite heroje, ki jih hočejo blatiti že celo nekateri med nami. Mi borci, moramo poveličati te čiste žrtve in njihova svetla imena izročiti zgodovini. Do tedaj je naša naloga: ostajati bratje med seboj, bratje z različnimi političnimi ideali; a vedno brez sovraštva v srcu, brez zlob; in zavisti v mislih: bratje, ki na različne načine, z različnimi močmi in zmožnostmi iščejo samo en cilj: rešitev in svobodo Slovenije, srečo naše domovine, srečo, ki je skrita v treh najvišjih besedah: Bog — Narod — Domovina! Gen. Leon Rupnik MOJE ZADRŽANJE FRED IN MED DRUGO SVETOVNO VOJNO (KONCEPT) (Nadaljevanje) Z vsemi meni dovoljenimi sredstvi sem pospeševal uresničenje svoje zamisli, da bi šli s poglavitnimi silami za črto: Donava-Sava-Una ter s tem obenem pojačili in držali odprto macedonsko grlo. Dejansko so tudi začeli v tem smislu misliti na spremembo vojnega načrta. Tudi sam sem dobil pozneje jeseni 1&40 ukaz, da pripravim premestitev vsega svojega utrdbenega aparata za omenjeno fronto. Jugoslavija je torej -politično in vojaško dobesedno tičala v precepu-To pa je na njej lasten mojstrski način izkoristila komunistična partija. Med vojaštvom je ustvarjala razpoloženje proti vojni s silami Osi in tajno sabotirala pomnožitev vojne priparvljenosti. Politično se ji je posrečilo dovesti do prijateljske pogodbe s Sovjetsko zvezo. Istočasno pa se je neopazno polastila vseh nacionalnih in demokratskih adutov> da bi jih o pravem času, ki je spomladi 1941 napočil, pa 22. VI. 1941 dosegel svoj višek, izigrala v svoj prid- Šele februarja 1941 je prišlo do postopne premestitve moje utrdbene organizacije v državni reduit. iče bi se nam posrečilo, da bi ostali še vse leto 1941 nevtralnii bi reduit lahko še dobro dogradili. Tudi temeljita izpeljava vseh z novim vojnim načrtom povezanih ukrepov bi bila še možna. Istočasno s premestitvijo moje utrdbene organizacije pa so se pričeli odvijati tudi vojaški in politični dogodki okoli in v Jugoslaviji. Odigrali so se mnogo hitreje kot premestitev utrdbenega aparata in sprememba vojnega načrta. Napredovanje nemških čet preko Donave v Bolgarijo vse do doline Strume in pričujočnost italijanskih čet v Albaniji sta skoroda zaključili obkolitev Jugoslavije. Državi je ostalo samo še po zračni črti nekako 100 Km široko macedonsko grlo (dolina Vardarja). Z enim samim sunkom je bilo možno to ozko grlo zadrgniti in Jugoslavijo zadušiti. Politični in vojaški položaj je bil v resnici grd! Grška vojska se je sicer junaško upirala italijanskim kleščam, ni pa mogla zadržati vztrajno napredujočega pritiska nemško-bolgarskih klešč. Navzlic vsem klicem na pomoč, z anglečke strani očitno ni mogla priti notena pomoč, čeprav je bilo takrat — februarja irj marca 1941 -— rečeno, da je v Grčiji menda stalo 300.000 mož. Če bi bile pravočasno uporabljene bi te sile lahko držale odprto ma-cedonsko grlo in tako omogočile odstopanje jugoslovanske glavnine v prostor državnega reduita, v še bolj zoženo mostišče Macedonije, r.a severno grško mejo in — v slučaju potrebe — še naprej preko Sredozemskega morja. Ko sem junija 1940 v svoji spomenici izrazil svojo slutnjo o možnosti nastanka tako težavnega položaja, sem zapisal, da bi bilo zaradi nadaljevanja vojne r.a strani zahodnih zaveznikov sicer bolje — tudi za ceno izgube vse dežele — operativne sile povesti izven države kakor je vendar bil slučaj s srbsko vojsko 1915. leta, da pa bi bilo še mnogo bolje, obdržati in bran'ti vsaj mali kos domovine. — To nalogo pa bi jugoslovanska vojska s pravočasnim odstopom v naprej izbrani obrambni prostor brrz r.adalj-nega lahko rešila, č@ bi se izvedbe energično lotili. Ta to na j*> bila vodeča*politika preveč neodločna in jugoslovanski generalni štab preveč okoren in neroden! T" pomanjkljivosti so rodile najhujše posledice! Namesto, da bi v tem položaju z vsemi sredstvi vzdrževali nevtralnost in si s tem kolikor mogoče dolgo ohranili svobodo akcije znotraj in na. zunaj, vojaško silo koncentrirali v državnem reduitu in s t m stresli s'sebe vsako sumnjo napadalnost', kakor tudi da bi si rezervirali moralno in politično prednost “napadenega” sta bili takoj druga za drugo storjeni dve' nespametnosti, ki sta v svojih posledicah morali privesti do katastrofe za državo, narod in dinastijo, pa pr'ko prepira med paktisti in pučish končno' z zmago tretjega privesti do boljševistične Jugoslavije pod Titom. Ne pristop k protikominternskemu paktu (25. marec 19411, ne temu sledeči pUe (27. marec 1941) nas-nist^ mogla, rešiti pred katastrofo in :s tem povzročeno končno boljševizacijo; .vsekakor pa bi nas rešila v kolikor mogoče do.l-go trajajoči nevtralnosti ohranjena narodna substanca, v podobi nekako 2! milijona močne, po potrebi o pravem času na strani močnejšega, it.: j. nat strani zapadnih sil, uporabljene vojske. . Pri presojanju pakta in puea .ge mi jo pakt vsekakor zdel pametnejši; kot 40 ur nato izvršeni puč. .i> Pod kritjem pakta bi lahko bili podvzeti vsi za obstanek države no-.. trebni ukrepi, da bi v sluačju, če bi naša udeležba v vojni postala neizbežna bili v vojaškem oziru močnejši kot. jo bil slučaj dotlej. Puč pa je. sile Osi pri priči alarmiral in jih naredil nezaupljive. Vodja puča general^ Simovič bi kljub temu lahko pridobil mnogo časa če bi dal silam Osi gotova zagotovila in pustil č'-te posadk na mejah, pa v stanju mobilizacije, pabaiaioče se operativne sile takoj umaknil nroti’ jugu dežele, s čemer bi dokazal svoie nenapadalne namene. S tem bi bili preprečeni vsaj popolna katastrofa in ka;ritulacija yoiske. Tudi angleške operacije v Grčiji bi vse drugače — ugodneje — poteklo. Poleg tega bi bil moralni kanita}, da tr.-f Poveljnik utrjevanja div. general Leon Rupnik kaže kralju Petru II. z Ble-gaša utrdbej ki jih je zgradil proti Italiji snio napadalci, pri širokih plasteh, ki so bile zaradi ikomunistične propagande proti vojni, ugodno spreje.t. Večina naroda jle ob pristopu ik; paktu antikominternskih sil-olajšano zadihala, ker je, računala, da smo se s tem vsaj začasno vojni umaknili. Tej. sproščenosti je puč, naredil presenetljiv konec ne da bi množicam vrnil moralni kapital “napadenih”. Obrambna pripravljenost širokih slojev naroda je zdrsnila na oni minimum, ki je potem prstal glavni vzrok neverjetno hitrega popolnega zloma in kapitulacije vse vojske (v manj kot 14 dneh!). ; Jugoslavija je postala tako hitro in tako popolnoma žtrev prenaglje-nostii s katero se je zapletla v vojno, ,da je postala za Anglijo takorekoč brez vsakršne vrednosti. Hrvaška se je osamosvojila in postala vojni zaveznik sil Osi. Njena ustaška politika ki, sta jo narekovali in ji bili varuhinji Nemčija jr; Italija in ki sg. >e izgubljala v najbolj, nesmiselnih pogromih prati Srbom .ir; neuj staškini ^rva-t^m^ je naredila premostitev med jSrhi ip Hrvati že prej obstoječega, brezna neizvedljivo in ipripravljal^. poti komunistom,', 'da so ^ :r,, 'L čpvana^: & je bil kratkomalo razčetverjen. Najvecji delež si je prisvojila Nemčija, Lju- bljansko pokrajino so si anektirali Italijani, Prekmurje je prišlo k Madžarski, nekaj občin pa je vzela celo 'Hrvaška. čeprav jte nosil najmanjši delež krivde za vstop v vojno, je na ta način bil mali slovenski narod, ki šteje vsega skupaj samo nekako 1.6 mili-Jona, najbolj trdo kaznovan. Bil je dobesedno izbrisan iz seznama narodov in samo v ustavi, ki jo je dal Mussolini majhni Ljubljanski pokrajini s 350.000 prebivalci, je bilo še mogoče najti v najbolj okrnjeni obliki ostanke pravic, ki pripadajo vsakemu narodu; kar pa ne bi moglo zadržati italijanizacije tudi tega dela. slovenskega naroda, — kakor je bilo v Julijski krajini že od leta 1918. Deli Slovencev, ki so pripadli Nemčiji, Madžarski in Hrvaški bi naj kratkomalo postali nemški, madžarski in hrvaški. Prav postopek s Slovenci je tipičen primer za to, kako so takoime-novane “antikominternske” sile s svojo bedasto politiko nasilja naravnost pospeševale komunizem. Ta politika nasilja in popolnoma nesmiselna samovoljna izseljevanja in preganjanja so komunistom omogočila, da so v Sloveniji z lahkoto nastopili kot volkovi v ovčjem kožuhu in pri narodu neopazno naleteli na odziv kot “osvoboditelji”. Med tem pa, ko so se narodu predstavljali kot osvoboditelj^ so se na drugi strani pod krinko lojalnosti znali vgnezditi pri okupatorjih, da so tako z vsemi sredstvi podlosti, nasilja in terorja preganjali vse resnično prave narodnostno in versko čuteče ljudi, kar se jim je v prav posebni meri posrečilo pri strahopetnih in k temu še osvajanja željnih Italijanih. Samo v Srbiji se je zaradi herojskega in preko vseh mer požrtvovalnega zadržanja generala Mihailoviča in njegovih junaških četnikov posrečilo vzdrževati zvezo, ki je Jugoslavijo vezala na Anglijo, še do leta 1944, čeprav je tudi tu nemški okupator očitno nehote postal zaveznik komunistov in jim podzavestno pomagal proti Mihailoviču, katerega pomen za vojno je Tito, ki je spretno držal v svojih rokah navidezne jugoslovar.ske-na-cionalne in navidezno demokratične adute, tako pri angloameriških zaveznikih, kakor pri Nemcih vedno bolj pritiskal navzdol. Čeprav sem bil sam udeleženec vojne proti silam Osi, do danes nisem mogel ugotoviti, kdo nosi odgovornost za na zločinski način lahkomiselno in površno vodene operacije jugoslovanske vojske aprila 1941. Kot priča pa ugotavljam sledeča dejstva: 1. Za vojsko, ki je bila že več kot do inolovice mobilizirana, je bila dne 27. III. 1941 ukazana takoimer.ovana “talna mobilizacija”. Generalni štab si je očitno domišljal, da Nemčija njegove “tajne” ne bo zvedela- T-a naivnost se je maščevala. Nemčija je za “tajnost” zvedela najbrž prej kot jugoslovanska poveljstva, ki se jih je tikala. Ker “tajne mobilizacije” plakati, ki so bili pripravljeni za “splošno mobilizacijo”, seveda javno niso mogli razglasiti, za usoderj ukrep niso zvedela ne samo neštevilna vojaška mesta, ampak skoro roben civilni urad. prav posebej pa ne široki sloji prebivalstva. Že same po sebi nepopolne, neurejene in deloma samo na papirju predvidene mobilizacijske ukrepe je “tajna mobilizacija” zapletla v zme- šnjavo, ki se je posebej pri »kolonah, ustanovah in trenu stopnjevala do kaosa. 2. H mobilizacije, ki je bila še v teku in — kakor rečeno pod 1. — neredna, je prišlo do premikov — ne mogoče po nekem novem vojnem načrtu za močno pregrado: Donava-Sava-Una ali še bolj južno, temveč po starem vojnem načrtu neposredno za raztegnjenimi mejnimi in obalnimi frontami, ki so jih v njihovi polni dolžini okroglo 2.500 kilometrov imele obkoljene italijanske nemške, madžarske, romunske in bolgarske čete, tako da je ostalo odprto samo ozko grlo med Dojranskim in Ohridskim jezerom naproti Grčije. Ta preveč napeti lok bi bilo z 1,5 milijona bojevnikov mogoče braniti za pridobitev časa samo tedaj, če bi pravočasna pomoč modernih angleških enot držala vsaj macedonski hodnik, omogočila odstopne premike jugoslovanske glavnine ter preprečila popolno obkoljenje Jugoslavije. V tem slučaju fc' prav gotovo še bilo mogoče izvesti umik čet za rečno oviro v prostor projektiranega državnega reduita ter zgraditi mostišče balkanske fronte in ne bi prišlo do sramotne kapitulacije vojske in fatalnega pobega vsrga državnega ir vojaškega vodstva skupaj z. mladim kraljem. 3. Grobi strateški napaki, ki je napadalcem omogočila, da so lahko v prenapeti obrambni lok zabili svoje operativne in taktične oklepne kline, kjer jim je bilo ljubo, so se potem pridružile še nepojmljive vodstvene napake. Tako so n pr. bile posadke utrjenih postojank na mejah oborožene, izurjene in vzgojene za to, da bi držale položaje do zadnjega strela. Za to so bile obilno in dobro opremljene s strelivom in oskrbo, niso pa imele pra-teža, kolon in ustanov, ki bi omogočile njih operativno uporabo izven postojank. Pod zaščito teh “edinic v postojankah” bi “operativne sile” morale dokončati svojo mobilizacijo ter bi lahko položaju odgovarjajoče operirale bodisi naprej k zasedbi predvidenih obrambnih oporišč ali nazaj k odstopu v ožji obrambni prostor in k naslonu na angleške in grške vojske. Tedaj pa sta se pripetila — takorekoč zaradi udobnosti, lahkomiselnosti, površnosti in nesposobnosti vodstva, da bi se prilagodilo težkim položajem — največja napaka in oni ukrep, ki sta neposredno povzročila bliskoviti zlom, katastrofo in kapitulacijo jugoslovanske vojske. Da ne bi bilo treba ničesar spremeniti na načrfh za »pohod: čet iz mobilizacijskih predelov naprej v obrambna oporišča, kakor je to bilo po starem vojnem načrtu že zdavnaj izdelano so pustili, da so se ti pohodi izvršili. Ker pa mobilizacija ni bila povsod določene dni izvedena, vs"i deli niso krenili na pohod po načrtui tako da ob 6. uri zjutraj dne <3. aprila 1941, ko so čete osnih sil nenadoma in nepričakovano udarile, neposredno za utrjenimi postojankami predvidena obrambna oporišča po več;ni sploh še niso bila zasedena in so sovražni napadalni klini lahko drezali v čete, ki so bile deloma na pohodu, deloma pa še v mobilizaciji. »Pri I. armadni skupini (IV. in VII. armija, I. konjeniški divizijon, močne čete posadk v dobro utrjenih obrambnih postojankah), ki je stala v se-vero-zapadnem kotu Jugoslavije in ki je že tako bila kaznivo daleč izpo- stavljena, se je zgodilo še preostalo^ kar je dovedlo do tega, da je v bore 4 dneh katastrofa postala dejstvo. Sam sem bil šef generalnega štaba te skupine (Str. zaup. ipov. D št. 1900, Beograd 3. april 1941) in sem predložil takojšen umik operativnih sil najprej za Savo in Uno, pod zaščito močnih posadk v njihovih dobro utrjenih postojankah. Ker pa zaradi telefonskih tehničnih razlogov ni bilo mogoče dobiti tovrstnega pristanka vrhovnega poveljstva je- poveljnik armadne skupine, pustil, da so se avtomatično vršili ne samo v načrtu predvideni pohodi, ampak tudi zakasneli premiki. V ta usodni ukrep sta se tedaj za mojim hrbtom in no da bi mi dala možnost da bi jaz lahko sploh kaj slutil, vmešala dva armadna poveljnika. Z utemeljitvijo, da hočeta biti na svojih obrambnih bojnih položajih in v slučaju odstopa v Bosno kar se da močna, sta pri poveljniku armadne skupine dosegla pristanek za umik posadk iz njihovih dobro utrjenih postojank na obrambna oporišča, že v noči od 7, m« 8. april 1941 je poveljnik VIL armade — to je armade, ki je morala med Karavankami in Jadranom držati fronto proti Italijanom — zapovedal umik posadk iz postojank, ne da bi jaz kot šef generalnega štaba o tem imel sploh pojma, line 8. aprila 1941 predpoldne se je. ta armadni poveljnik pojavil pri poveljniku armadne skupine in mu v moji prisotnosti javil, da je že vse —- „kot včeraj dogovorjeno" — spravil v tek, in prinesel s seboj pa.! vpogled povelje, ki je:‘med tem že bilo izvajano. Nič hudega sluteč sem, ga poprosil če smem povelje prečitati. Mislil sem pač, da je govora o neki neeperativni zadevi.: Ko sem prečital prvi odstavek, sem v grozi odrevenel. ■— Dve polni leti sem s posebno vnemo ter z zastavitvijo vse svoje osebe in svojih sposobnosti ravno to fronto moje domovine proti Italiji posebno dobro utrjeval ter organiziral, uril in navduševal posadko. V eni sami noči se je vse to zaradi neumnosti domišljavega generala, ki se je vse preveč precenjeval nesmiselno in brez boja porušilo. Bil sem iz sebe in sem reagiral na način, ki ga ni mogoče ponoviti. — Armadni poveljnik je izginil ter mi popoldne poslal povelje, ki naj bi ga bil poslal vsem svojim enotam, in s katerim je razveljavil umik posadk- Dne 9. aprila zvečer sem ugotovil, da je bilo to povelje samo osebno zame in za mojo pomiritev spretno; fingirano,— vojaštvu pa nikoli dostavljeno. — Pri presojanju položaja mojih hrabrih slovenskih mož in fantov, ki so z zadržano razjarjerost’0 in borbenostjo v utrjenih postojankah čakali na tfpež z osovraženimi Italijani, sem obupaval. ;— Uvidel sem, da 'bi se zunaj svojih utrjenih postojank operativno neuporabni in brez vodstva —• zgubili in razpršili. :— Bil sem obupan in presedlo mi ;je tako topoglavo vodstvo vojne, —Ko je bil dne 10. aprila 1941 okrog 14. ure zopet brez moje vednoatidiK za mojim hrbtom v trenutku, kooso nas. čete ^najbolj potrte-bovalev ^ukazan takojšnji umik vseh višjih štabov, v- Bosno) sem -ostal iisaih v stanu štaba v Zagrebu, sam opravljal-s stab inim, telefonom in: sentrudil. da bi osirotele čete spravljal na pot, za, Uno-, —. Bilo Je. prepozno! — Razkroj' jd bil Špipšen' zrheda sd'‘je kazala jneizbezha! V’ , • Skoži okno šem vi^ef. kakd šo r,a vse'^ hišah,razobešali ^irvaške^ zastave'. Ž •JelaČiČevegfi trga je' orlic vpitjeV'Skozi daljho^le^’ šehi videl, "ka^b 'so še nemški oklepniki skozi velike množice ljudi počasi premikali proti savskemu mostu, šel sem k starim, upokojenim tovarišem iz prve svetovne vojn?. Ti so preko bivših avstrijskih častnikov v nemški vojski dosegli da sem bil najprej konfšniran v Celju, od' koder sem bil 11- maja 1941 odpuščen v Ljubljano. Tu sem debil še eno moralno zaušnico za spredaj opisano vodstvo vojne. Poveljnik XI. italijanskega armadnega zbora general Ucbotti me je po nekem obisku v zadevi eksistence slovenskih častnikov vprašal: ,,Ste vi zgradili utrdbe pred našo mejio?“ — Na moj pritrdilni odgovor je odvrnil: ..Zelo spretno so postavljene; če bi jih Jugoslovani branili, ne bi mi nikdar prišli skozi." ("e bi vodstva vojne osnovali na prostoru državnega reduita in Mace-div.ij-, bi v<>jno Jugoslavije proti silam Osi z več pameti ter s pravočasnim preudarkom in ravnanjem kljub vsem nezgodam lahko vodili vsaj kot uspešno narodno gverilo. V tem slučaju namreč ne bi nikoli pri,Olo do kapitulacije, Juge.Jovani, bi v vsej obliki ostali sovražniki osnih sil, gverila bi bila legalna m komunisti ne bi imeli možnosti da bi se god nacionalno in demokratsko krinko polastiti države. Razočaran in zagrenjen sem sklenil stopiti popolnoma v ozadje in svojo osebo zastaviti sani o še proti boljševizmu, ki sem ga spoznal kot glavnega sovražnika vseh narodov- ........~ ^ • Slu,'aj mi je I T naklonjen. Ni mi bilo treba v taborišče vojnih ujetnikov, temveč sem tl. maja 1941 lahko pristal pri svojih v Ljubljani. (Sledi.) ' Poplavi: Str. 54. Prvi odstavek, 5. vrsta beri: Kolpa, namesto Kfpra. Str. 54. Četrti odstavek, 6. vrsta beri: oboroženim silam namtšto oboroženimi silami. M. K.. Pri pravi jeni Zvezi bereev se pridruži, nje postani zvesti član, Tabor naše je glasilo, beri, niši vedno vanj! Na fese bode Te spomnilo, Kako izic drago domov no pripravljeni nekdaj — storimo to- sedaj; dolžnost to narekuje nam. . Zvezi borcev se pridruži! Pošten namen je nam vsem znan: Nekdanjim borcem — invalidom pomagat hočemo v dokaz! So zdravje svoje izgubili, ko za dom so se borili. Pripravljeni nekdaj — storimo to sedaj; dolžnost to narekuje nam! Pokaži svetu kot nekdaj, da se koraka ne sramuješ; ki si napravil ga tedaj. Ko naša ljuba domovina trpela je od komunizma... Pripravljeni nekdaj —-storimo to sedaj dolžnost to narekuje nam! "Na razpotju" Okrožnica ZDSPB TABOR št. 5 Marec 1967. Jtv. Slovenski narod je pred 25. leti stal na razpotju. Brez pomisleka je krenil na desno — r.a pot borbe proti vsem sovražnikom slovenskega naroda. Sprejel je na svoja ramena tudi boj proti brezbožnemu komunizmu, ki mu je bil vsiljen. Naša odločitev je tedaj bila lahka- Ker smo bili vzgojeni v krščanskem duhu, smo se tedaj odločili za ideale svobode; tako nam je velevala naša vest in naša narodna zavest. Na tej poti smo znova in znova z bridkostjo in žrtvami spoznali, da s komunizmom ne more biti nikdar nobenega kompromisa. TUDI TEDAJ NE, KADAR NAM TA OBLJUBLJA AMNESTIJO ALI NUDI SPRAVO IN POZABLJENJE. Deset tisoči naših mrtvih potrjujejo to dejstvo! Tudi danes stojimo na razpotr.ici. Srce nas vleče domov, komoditeta v pozabljenje in odtujitev tistemu, za kar smo nekoč bili pripravljeni umreti; komunizem doma pa gre svojo pot. Na eni strani ponuja spravo, na drugi pa z vso silo in z novo taktiko podpira vse akcije za zmago internacionalnega komunizma. Med tem< ko je doma vedno večja gospodarska stiska, komunistična oblast znatno podpira akcijo Viet — Gonga in drugih upornikov v Indokini in Afriki. Ravno te dri smo imeli priliko zvedeti o masovni organizaciji zbiranja krvi v Sloveniji za komuniste v Vietnamu. Domov nas vabilo, ker so jim potrebne valute, na drugi strani pa med nas nenehno sejejo ljuliko sporov in nas načrtno blatijo pred svobodnim svetom. Vse kaže, da so bili nedavni napadi na Titova poslaništva v ZDA in Kanadi komunistično delo, katerega skušajo pred oblastmi naprtiti bivšim protikomunističnim borcem. Komunisti se niso spremenili in nam niso odpustili da smo se nekoč proti njim borili: toda njihova taktika do nas je bolj rafinirana kot nekdaj — očividno tudi mnogo bolj uspešna- Slovenski narod od cvetne nedelje leta 1941 dalje ječi v suženjstvu. Doma ni ekonomske, ne politične svobode toda v srcih naših ljudi svoboda živi in klije v upanju, da bo njih upanje našlo oporo pri tistih, ki žive v svobodi. Mi se danes ne borimo proti komunizmu z orožjem v roki, ampak z orožjem resnice in pravice. Tudi v tem načinu boja KOMPROMISA NI! Prijatelji — soborc^ prisluhnimo tihim klicom domovine, usmerjajmo naš korak in naše delo vedno tako, da bo služilo svobodi našega naroda. Vse naše hotenje naj ima samo en namen: Storiti vse, da bo tudi naš narod nekoč dočakal svoje VSTAJENJE! V teh mislih Vas pozdravljamo in želimo vsem društvom in članstvu “VESELO VELIKO NOČ”. ■Svetopolk PLAZ NA ČATEŽU (Konec) Na samem vrhu naša patrulja preseneti skupino kakih 20 partizanov, ki ne dajo skoraj nikakilšnega odpora, ampak jo na vrat na nos ucvrejo proti zaplaški božje,potni cerkvi. Ker se patrulja vendarle zadrži, jo dohitim s poročnikom Janezom in njegovim vodom. Situacija je tai. da je predlagal, raj se odstranijo “s položajev” vsi vidnejši predstavniki obeh organizacij, obenem pa ni upošteval naravnost histerične propagande in blatenja, ki so g-a bili deležni člani lin zlasti odborniki “Tabora” s strani organizacije g. Mauserja. 4. Zakaj je “Tabor” odklonil skupno proslavo 20—letnice Vetrinja v Clevelandu? — Glavni odbor “Tabora” ni nikdar odklonil skupne proslave 20—letnice Vetrinja v Clevelandu. Tajnik ZDSPB Tabor je prejel pismo tajnika Odbora za spominsko kapelico na Slovenski Pristavi s povabilom na razgovor o možnosti skupne proslave. Glavni odbor ZDSPB Tabor je s tem v zvezi pooblastil tajnika Borštnika , in podpredsednika Zajca, da na prihodnji seji odbora za spominsko kapelico USTNO razložita njegovo stališče. To je bilo sporočeno tajniku omenjenega odbora. Sledilo je pismo tajnika gornjega odbora z dno 9. februarja 1965 v katerem je predloženo: „Obe protikomunistični organizaciji sta vljudno vabljeni, naj pošljeta vsaka po dva delegata dne 14. februarja t- 1. ob 11. uri dopoldne v prostore šentviške šole ža razgovor. Od našega odbora (za spominsko kapelico) (bodo Tatn: Fath. Jošt -Martelanc, Jernej Slak in Fr. Sfi-Iigoj.“ To pismo je tajnik ZDSPB Tabor prejel v četrtek zvečef. Ker ni imel nikakega pooblastila od Glavnega odbora ZDSPB Tabor, da" gre na nek razgovor o skupni proslavi, in ker je bilo nemogoče, da bi tako pooblastilo dobil do nedelje dopoldne, je telefonično odklonil udeležbo na tem sestanku in ponovil; da ima pooblastilo samo,' da na seji Odbora za spominsko kapelico ustno obrazloži stališče ZDSPB Tabor. V odgovor je bil obveščen, da bodo predstavniki odbora za kapelico najprej govorili 's predstavniki organizacije g- Mauserja in-nato s predstavniki 7DSPI1 Tabor'. Prvi razgovor se je vršil 14. februarja, do drugega pa ni nikoli prišlo iz razlogov,- ki niso poznani. ...............-- 5. Zakaj je “Tabor” v svoji resoluciji na lanskem občnem zboru pozval k “ublažitvi razlik”? — ZDSPB Tabor ni politična organizacija; zato z oijmnieno resolucijo tudi -ni- vključeval v poziv direktno ne sebe< ne organizacije g. Mauserja. Poziv resolucije je namenjen "redvsem političnim skupinam v slovenski emigraciji in tri: Slovenski. Pndski stranki, Slovenski demokratski stranki. Slovenskemu državnemu "ibaniu. Slovenski socialistični stranki in Slovenski Pravdi. Menda je »»emn. dn m glavna “Razlika”, ki bi jo-bilo nujno ublažiti, razlika med -stMi-čem sm.R ir stališčem Slovenskega državnega gibanja, ne pa razlika med ZDSPB Taborom in orga-nizacijo g. Mauserja! Zato je tudi vse pisanje -o tej resoluciji v “Vestniku” 1-—4 na -straneh 47—51 skoraj smešno, kot je tudi tisti odstavek v poročilu g. Mihe Kreka v Svobodni Slovenili 1. decembra 1966, ki se nanaša na, to resolucijo “Tabora”. Snor med SI/S in SDG vendar teče dejansko že od prvega dne naše emigracije! . • u ‘tl Ir Da pa bi taka “pomirjevalna. ^Jccija” dosegla jčjm večji uspeh in da bi se ustvaril nek res širok, vseslovenski forum, je omenjena deklaracija pozvala na sodelovanje tudi predstavnike ..prosvetnih, kulturnih in drugih ustanov1*. 6. Kaj torej loči “Tabor” od “Vestnika”? — Ko je bil spor na viJku, sta se v eni od slovenskih naselbin srečala dva nekdanja borca. Eden je aktivno sodeloval pri reorganizaciji Zveze v ZDSPB Tabor, drugi je bil bolj naklonjen nasprotni strani. ,,Za hožjo voljo,“ je dejal drugi pripadniku Tabora, ,^kaj pa počenjaš? Ali ne veš, da te zaradi tega lahko vržejo iz stranke?“ Nobena razprava ne bi mogla nazorneje pokazati na razliko med “Taborom” in “Vestnikom”, kot jo je pokazala ta prigodnica. Pripadniki organizacije g- Mauserja so mmnja, da se mora organizacija borcev tesno nasloniti na politično stranko in to na Slovensko ljudsko stranko. Tabor pa je nasprotno mnenja> da mora biti organizacija borcev samo to in nič drugega, ter da mora biti prosta vsakega pokroviteljstva katerekoli politične stranke torej tudi Slovenske ljudske stranke. Če kaj, potem je bilo v teh mesecih nesporno dokazano, da je SLS zastavila ves svoj ugled in vso svojo avtoriteto za to, da obdrži na površju organizacijo g. Mauserja. Celoten strankin aparat je v teh mesecih vprežen v ta napor: oživljena je bila clevelandska “Slovenija”; pritegnjene so bile vse strankine satelitske organizacije; celoten publicistični aparat od Svobodne Slovenije do strani Ameriške Domovine je bil dan na razpolago v isti namen; v krog sodelavcev “Vestnika” so bili pritegnjeni najmočnejši “kanoni” strankinega aparata_ pa tudi številni duhovniki so zavzeli Taboru nasprotno stališče. Namen ZDSPB Tabor je trojen: Povezati nekdanje borce brez ozira na njihovo preteklo ali sedanjo politično prepričanje; skrb za kolikor toliko izdatno podporo našim inval dom; skrbeti za zbiranje zgodovinskih podatkov o naši borbi v domovini in zlasti — Ureditev Matice mrtvih, seznama padlih in pobitih Slovencev. Res je, da ima dejansko prav isti namen v svojem programu tudi organizacija g. Mauserja- — V Združenih državah deluje cela vrsta veteranskih organizacij: American Legion, Veterans of Foreign Warst American War Veterans, Catholic War Veterans, Jevvish War Veterans, Disabled American Veterans in verjetno še kakšna manjša organizacija. Vse imajo gotovo nek skupen, osnoven namen; in vendar lahko brez bridkih zaletavanj delujejo druga ob dru"), ob gotovih prilikah pa celo nastopajo skupno. Isto je popolnoma možno v slovenski zdomski skupnosti, če so skušnje preteklosti pokazale, da so razlike v mišljenju posameznih ljudi tako velike, čemu siliti te ljudi v isti kalup, v isti jarem, ko pa vendar lahko svoje cilje veliko bolj uspešneje zasledujejo v plodnem sodelovanju z ljudmi, ki so istega mišljenja! Zakaj naj bi bile seje in sestanki še vnaprej samo prilike, da se te razl'ke še bolj zaostrujejo, ko pa to onemogoča vsako resno delo? V času po reorganizaciji je ZDSPB Tabor pokazala naravnost neza.li-šan razmah. Urejene so bile načelne zadeve an naravnost vzorno izpeljane finančne zadeve organizacije, ki stoji danes bolje, kot kdajkoli poprej. Naklada zvezir.ega glasila se je dvignila; tako tudi število naročnikov; število članstva se je dvignilo nad število v času, ko je delovala ena sama organi-oija. Ustanovljene so bile nove postojanke in Invalidski sklad je v petih mesecih leta 1966 izkazal dohodek 1-012.68 dob! (Tabor štev. 12 1966, str. 361). Če ipa je organizacija v tem času dosegla tak razmah in če so resnična tudi enako optimistična poročila organizacije g. Muserja, čemu siliti nazaj v nekdanje mrtvilo in prepire? Govoriti o “razkolu” more zato samo oni, ki se pri tem postavlja na neko svetovno-r.azorsko stališče, ali bolje, na neko zgolj STRANKARSKO stališče. ZDSPB Tabor je danes edina res masovna slovenska zdomska organizacija. V svojih vrstah združuje nekdanje borce brez ozira na njihovo nekdanje politično prepričanje; sodelovanje je iskreno in vse razlike so obravnavane na iskren, odkrit in prijateljski način. Organizacija ima namen pozitivno delovati v smislu svojih osnovnih namenov; je pa odločena, da svojo trdo priborjeno neodvisnost brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi; tudi za reno nekega puhlega slogaštva. Večina članstva ZDSPB Tabor je nekoč pripadala Slovenskemu domobranstvu. Organizacija je na to ponosna. Slovenskemu domobranstvu gre nesporno prvenstvo v zaslugah borbe proti komunizmu v Sloveniji, (kakor tudi v žrtvah, ki jih je doprineslo v tej borbi. Ne moremo pa se otresti vtisa, da organizacija g. Mauserja nima pravega razumevanja za vlogo in značaj Slovenskega domobranstva^ odnosno da se ga skoraj sramuje. Gotovo pa je, da bi bilo tej organizaciji bolj po volji, če bi bil za vselej pozabljen ustanovitelj in poveljnik Slovenskega domobranstva general (Rupnik. Na dan 20. obetnice njegove smrti je ta or-nizacija v Clevelandu priredila — piknik s plesom. Nekaj razlike je gotovo tudi v tem! Morda je potrebno, da se dotaknemo še naslednjih točk, ki se pojavljajo v okrožnici organizacije g. Mauserja^ objavljene na straneh 47—51 Vestnika 1-4 za leto 1967: Odnos „Tabora“ do takozvanega Narodnega odbora; vprašanje “jugoslovenarstva” v Taboru z ozirom na pisanje časopisa “SMER v slovensko državo” in pa moji osebni komentarji na postaji WKEN—FM v Clevelandu. Prvo in tretjo točko je mogoče združiti. Ker okrožnica ne navaja citatov iz mojega komentarja, v katerem naj bi “ostro in posmehljivo napadal skupine izven Tabora”, mi je nemogoče ugotoviti točen komentar, na katerega se ta trditev nanaša- Mogel hi samo reči, da so ti komentarji izraz mojega osebnega mišljenja in da v njih nisem nikdar postavljal Tabora na ra pedestal in slepo obsojal vse skupine “izven Tabora”. Gle:ie “Narodnega odbora” pa sledeče: Ta odbor utemeljuje svojo “avtoriteto” na trditvi da je sestavljen iz pravdno izvoljenih predstavnikov slovenskih političnih strank. Poslednje res demokratične volitve so se v Jugoslaviji vršile menda Ihta 1929. Večina današnjih emigrantov je bila takrat še v kratkih hlačah. Ta Narodni odbor pa je od svojega nastanka do danes dokazal .sledeče: Nesporen in tragičen neuspeh v Vetrinju. Leta 194(5, ko se še ni usedla prst na množičnih grobovih, je objavil v Koledarčku Slovenskih emigantov izjavo, po kateri je pripravljen na pogajanja s Komunistično partijo Slovenije, ne pa z OF. .Dopusti: je svojemu članu dr. Bajlecu, da je z vrsto člankov v “Vestniku” zastrupil ozračje v slovenskem zdomstvu. ' • Predsednik tega odbora je 11. junija 19G5 v Ameriški Domovini objavil Članek, v katerem je žaljivo pisal o Slovenskem domobranstvu. Ves čas emigracije, to je dobrih 22 let, pa se je izživljal v praznih velikonočnih' in božičnih ■poslanicah. ■ V okviru tega odbora delujejo predstavniki sledečih političnih organizacij: Slovenska ljudska strankia. ki jp bila nekoč večinska stranka v Sloveniji, ki pa je v zdomstvu po osnovanju Slovenskega državnega gibanja včrjetno izgubila veliko pristašev; Slovenska demokratska stranka, v kateri po najboljših podatkih ni včljenjenih več kot nekaj desetin oseb; ir Socialistična stranka Slovenije, ki ima le nekaj članov. Stvar navadne matematike je, da tak odbor ne more zase zahtevati kakršnekoli avtoritete. ! Napad na “Tabor”, ki je bil objavljen v “Smeri” 18. januarja 19G6 je gotovo presenetil ne le člane Tabora, temveč tudi ostalo slovensko javnost. Pazlogov za ta napad je treba iskati predvsem v osebnosti pisca samega, ker jim kakršnekoli upravičenosti gotovo ni mogoče pripisovati. Glavni odbor ZPSPB Tabor je na ta izpad molčal enako, kot je molčal ko so se po Clevelandu od strani članov organizacije g. Mauserja širile govorice, da so vodilni člani Tabora komunisti in da se sestajajo s predstavniki slovenskega komunističnega režima. S tem ie odbor Zveze pokazal, da mu ni do brezplodnega prepiranja zaradi prepiranja samega, temveč da prepušča javnosti sami in dogodkom, da pokažejo na pravo stanje stvari in omogo'-čijo sodbo o organizaciji. Tn slednjič je treba zavreči še mnenje nekaterih nepoučenih opazovav-cev, da gre pri vsej tej stvari zgolj za osebne spore odnosno ambicije. — ZDSPB Tabor ni nikaka osebna domena enega ali drugega človeka. Popolnoma neupravičeno je namigovanje, da si hočejo nekateri posamezniki preko te organizacije dokopati do “političnih” položajev v slovenski emigra* eiji ali celo v domovini. Naj tisti, ki imajo tozadevne skrbi, poskrbijo za to da bo “Taboru” omogočeno nemoteno delovanje, da organizaciji ne bo potrebno zapravljati časa z odgovori na vsa mogoča natolcevanja in obre--kovania, vse drugo pa bo prinesel čas! * Kdo govori ■ ■ . ? Dne 26. marca t- 1. je krvavi jugoslovanski komunistični poglavar v Prištini hudo napadel Združene države in jih obdolžil narodomora v Vietnamu. Svoj napad je zabelil z izjavami kot npr-: „Nc moremo ostati indiferentni, ko pokončujejo ogromno množico naroda.11 Se bodo predstavniki ameriškega naroda pri prihodnjem glasovanju dolarske pomoči za vzdrževanje komunistične strahovlade v Jugoslaviji spomnili da je zares že skrajen .čas, da ne ostanejo še naprej indiferentni do predrznega zločinca, ki-je v času tuje okupacije zaradi rdeče revolucije ipokončal ogromno množico lastnega naroda. .. ? JVAŠJ MOŽJE Josip V. Mojce — 70-letnih V zavetišču Združenih Narodov „Santa Rita“ v lepem mestu Marti'-nez blizu večmilijonske argentinske .prestolnice Buenos Aires, je dne 14-februarja t. 1. v tihi skromnosti —..pa zato ne ipozabljcn obhajal 70-let" nico svojega življenja naš član in prijatelj g. Josip Valentin Majce- Naš 'slavljenec je v 70 letih svojega življenja nakopičil toliko pomembnih dejanj, dobrih del, pa tudi izkušenj, da bi nam bilo zares popolnoma nemogoče, ca skromnih straneh našega glasila narediti pravično bilanco, ki bi zatrdno pokazala pozitivni prebitek njegovega mrsta v slovenskem občestvu.■' ' ; 1 'iM' ■ : ' ■ Prevzet doživete narodne zavesti, ki se izživlja v dejanjih in ne v prelepih besedah)'naš Jož® kajpak hi manjkal med Maistrovimi borci, ki sb hoteli po .prvi svetovni vojni poštavip meje ’ slovenstva na Koroškem dalje preko krivične odločitve mednarodnega mešetarstva. Ta. i trdna slovenska zavest je bila tudi povod, da bivši tiskovni a tašč pri jugoslovanskem diplomatskem predstavništvu v bratski Pragi ni za-* kolebal, ko so ,čas največje nesreče slovanskega naroda med drugo svetovno vojno izkoristili rdeči mednarodni zarotmki za komunistično revolucijo. Zanj ni bilo dvoma kje je njegovo mesto! Tako tudi ob nastopu gen. Leona Rupnika ni mnogo računal in premišljeval, ampak je'kot vodja tiskovnega odseka pri pokrajinski upravi postal eden izmed njčgovih prv;h. zvestih in vztrajnih sodelavcev, 'da je med čermi okupatorske neusmiljene čimzure paz;l ha varnp krmarjenje slovenske besede-Thed' dbjhd'•ih'revolucijo. Ramo, krDr je bi] takrat blizu, bo lahko raždiViel iH^pričal, kaj je takrat'nflš 'šlavijefi&‘ StOr]i prištno,''Či- sfo^šlbvenško'ifešfedb: it''*« oo ».t natvv« c' J jnmatt v cL-ut Pa tudi to je bilo za našega Jožeta očitno premalo. Kot član odbora bivših koroških borcev ni zamudil priložnosti, da ne bi strupa} z ostalimi vedno bil pripravljen priskočiti .r.a pomoč, kjer je bilo potrebno. Ko ga je končno pristna narodna zavest odpeljala na teren med primorske domobrance, je poleg ostalega postal še samaritanski dobrotnik marsikomu, ki je v skrivališču pod njegovim varstvom v miru in varnosti preživljal usodne dni odločilnega boja slovenskega naroda na čelu svobodoljubnega človeštva. Bog ve, če so se ga ti, ki bi se morali našemu Jožetu zahvaliti za toliko, spomnili v samoti jubileja ? Toda, kaj bi pisali še več! — Naš slavljenec ve, da ga cenimo, imamo radi in da mu iz srca zvestih borcev za Boga-Narod-Domovino želimo, da bi iz obupne pohabljenosti meddržavnega zavetišča nekoč skupaj z nami šel iz zagrenjenosti v zarjo svobodne slovenske zemlje ki jo tako ljubi. Jože, še r.a mnoga leta! Razmišljanja ob 50-lelnici nehoga Vedno, kadarkoli berem tiste ganljive članke o naših zaslužnih možeh, ki so „sre,čali Abrahama''' (čudno, da na naših ženah — vsaj v javnosti — nikoli ne najdemo ničesar zaslužnega, ali pa: nikoli niso stare 50 let), se hudomušno nasmiham. V mislih vprašujem samega sebe: kaj pa je ta človek spet hudega storil da ga zdaj somišljeniki in pripadniki določenega kroga ali stranke, na vse kriplje rešujejo, da je že res skoraj nekoliko nerodno, ker imamo toliko tako velikih in zaslužnih mož? Irj ob teh naših petdesetletnikih mi misli navadno zaidejo na drugo polje in spet se vprašujem: le kako je mogoče, da Slovenci ki plemstva rismo nikoli imeli in si ga tudi želeli nismo, uganjamo včasih tako čudne rc -redne opredelitve ? Ker je — recimo Peter — iz zelo ugledne in priznane družine: hvalimo ga, pišimo o njem dolge slavospeve, dasi vsi vemo, da je prav ta Peter vse kaj drugega kot pa zaslužen mož. In ker je — recimo Pavel — povsem navadnih in brez donečega imena staršev sin: r.o, Bog pomagaj, hvaliti ga ne moremo, pa čeprav vsi vemo, da je pošten in idealen, da sodeluje pri vsem dobrem in da dostikrat gara za nas vse. Je res treba, da nekdo pripada neki točno opredeljeni in določeni „eliti“, pa je že zaslužen? Nekdo se je rodil 30. aprila 1917 v kraju, kj ni nič posebnega: na Pobrežju pri Mariboru. Nato je dečko živel ir.' doraščal v vasi, ki jo samo na posebnih zemljevidih najdem: Sveti Miklavž v Prlekiji. V tisti Prlekiji, ki je svet tako zase: dobri Bog ji ni dal mnogo bogastva, a v tiste skope gorice je vlil toliko sanjave lepote, da srca bednih goričancev nenehno hlipajo v pesmi, ki do konca r.« bo nikoli izpeta- Tudi ta dečko od Svetega Miklavža, je pil in sikal vase lepoto Konc, je čutil irjih bedo je sanjal, j? živel njih spev. Ko so videli, da je dečko, ta mali Prlek nadarjen, so ga poslali v šole. Tako nekako, kot bi rekel Finžgar: študent naj bo! Ta deček, ki je pozneje mnogo sveta prehodil mnogo zase in za druge pretrpel, mnogo presanjal in mnogo sanj uresničil, je zdaj petdeset let star. čehak iz PrleKije, študent od Svetega Miklavža, obhaja zdaj daleč od svojih goric, dale,č od svoje ,.kuče“, petdesetletnico življenja. Mied nami tu v Puenos Airesu je, poznamo ga, vemo, kdo in kaj je: DR. STANKO KOCIPER Dragi Stane! Vem, da boš godrnjal in morda še po prleško zaklel, ko boš videl, da sem se Te za petdesetletnico privoščil — dasi ne prvič — toda: napisano je bilo: ljudje Tabora hočemo biti pošteni!*1 Zato! Ker hočemo biti po- šteni, ker priznamo vsakemu — brez ozira kdo in kaj je — njegove zasluge, zato! Tudi Tebi zato in, ker vem, da ljubiš svobodo in da si sam v sebi popolnoma prost_ vem tudi, da moje svobode ne boš kratil, pa naj Ti je to pisanje po volji ali ne. Kot mladoleten dijak sem spoznal Prlekijo, Tebe pa ne. Prvič sem o Tebi čul in prvič sem Te slišal na tisti veliki dan — se spominjaš? — ko je tudi slovenski narod, po vseh porazih in ponižanjih, po vseh domačih in, tujih spletkah, spet „našel svojo dušo" dan, ki bo ostal v zgodovini kot rojstni dan Slovenskega domobranstva: 10. oktober 1943. Tedaj smo korakali po ljubljanskih ulicah prvi domobranski [prostovoljci, fantje, ki smo (komaj zapustili šolske klopi, še brez pušik in vojaških obek< a že z jasnim znamenjem, s točno določeno resnico: s čisto slovensko zastavo! Naj zdaj nekateri še tako razglabljajo o našem „kolaboracionizmu“, zgodovina bo lahko napisala samo eno: pod nemško okupacijo smo šli na ceste Ljubljane s slovensko zastavo! Bclo-modro-rdeča slovenska zastava, se je vila po Ljubljani tedaj, ko so ,,'borci Osvobodilne fronte" na rdeče cunje risali srp in kladivo. Mi nismo rabili ne kljukastega križa, ne laškega snopa. Ne tedaj in nikoli! Samo čisto slovensko zastavo! In tedaj si govoril Ti, Stan:. Malo nas je še bilo, mladi in neizkušeni smo bili tudi ti si bil mlad. A povedal si nam in vsemu svetu, da hočemo tudi Slovenci živeti in da se bomo za svoje lastno življenje in za obstoj slovenstva borli. To si nam povedal. Tvoj prvi veliki govor je bil to. Tvoj prvi veliki nastop, ne več za razvoj, ampak za obstoj naroda. Stane za Tvoj govor dne 10. oktobra 1943, sem Ti hvaležen! Mi vsi, Stane, ki še človeško in pošteno mislimo, smo Ti hvaležni, in hvaležni Ti bodo poznejši rodovi, ker Ti zaradi pravičnosti bodo morali biti hvaležni za Tvoje delo v 6. oddelku Slovenskega domobranstva in pa — jn predvsem: za Tvoje uredništvo in urejevanje lista „Slovensko domobranstvo". Mimogrede: človek, ki je urejeval ta list, ne more postati glavni in odgovorni urednik našega Tabora? iStane, premisli! Hvaležni smo Ti — ne vsi in r.e samo nekateri — bodimo pravični: mnogi smo Ti hvaležni za dejstvo, da si bil osebni tajnik in kot vojak: adjutant človeka, ki mu zgodovina šele nakazuje in pripravlja njegovo pravo mesto, ki pa bo — br:.z dvoma častno in vzvišeno: pokojnega generala Leona Rupnika. Ti povem iz vsega srca: upira se mi, da bi jaz osebno, ali pa da bi “Tabor” kot list zavzemal neko “Rupnikovo” linijo, da bi postal neka “Rupnikova struja”; upira se mi ker to ni potrebno. Vse, kar smo o pokojnem junaku in generalu pisali, vse, kar še bomo, je zato, ker je bilo napisano: .....ljudje Tabora hočemo biti pošteni!" Zato, samo zato! Stane: 11. februarja 1945 si se poročil s hčerko generala Rupnika: Ksenijo. Poročil. Vaju je pokojni škof Rožman (o katerem bo Tabor pisal, kot jb'pisal dozdaj o*gen. Rupniku), asistirai pa je tej poroki sedanji direktor dušnih'pastirjev v Argentini: msgr. Anton Orehar. Tudi za to poroko, ža to zvezo dveh imen, smo Ti hvaležni! •, . , '......................................................’ 1 \ v Hvaježni smo Ti za Tvoje trpljenje,> ; za ponespo trpljenje, ko* so Te 5, maja 1945 konfinirali v iVlilstattu in za. Tvoj poznejši križev .pot, k0,., bil skupaj s Tvojim in našim generalom Rupnikom zap^t v kraju, ki imenuje: Federaun ob Žili. . n . .* V; raor, MM ib rr : ;. • .V$lik , in veličasten — del .Tvojbegunskp^. življenja Stane, pje,: y zaporih, Kajti, pptem. ko si bil v'taborišču Spihaj, tajjpik. vicedirpktorja Te poslali za 12 mesecev v Wolfsberg, kjer si bil skupno s Kesselringom, ki so bili res vojni zločinci, a tako pomembni in tako priznano zmožni, da se je še malo poprej napuhnjen albijonski imperij s sovražnim občudovanjem tresel pred njimi. Nato pa — ni mi več tako všeč, a tako je: Tvoje življenje je postalo tako buržujsko kot moje in nas vseh: po vseh ovinkih, ko Ti niso dali —■ kdo ve zakaj?, nam boš to kdaj razložil? — dovoljenja za Argentino si končno le sem prišel. In zdaj: 50 let S' star! Srečal si Abrahama, a zdi se mi, da je tudi on napačno poučen in Te ima za “vojnega zločinca”, kajti obrnil se je vstran od Tebe in ni pritisnil nate žiga: petdeset let! Kajti, Stane, Ti si še poba, si še v neki meri “čehak”, ki nam zna pripraviti še kakšno zagonetko, v katero bo položil svoje uporno sanjavo goričko srce, da bo z nerodne preprostosti vzklila sijajna lepota, ki ras bo prevzela in napolnila, ki nas bo aicr zbegala, a nato streznila da bomo vse gledali kot “na bož’i dlani”, medtem, ko se “svet vrti naprej”. Stane! Teb' vsem Tvoiim dragim, vsem. ki s Tabo in z mano, ki z nami ali proti ram, a ki pošteno mislijo, ob Tvoji petdesetletnici: Bog daj srečo! To želi Tebi — petdesetletniku in vsem ppšteni.akpm: Tabor in. njegov odgovorni urednik MiVEiVJA IJV VREM J A Vladimir Kozina: Communism- aS I knpw it. GoVpiaS 'Christi Church 'Biilletin,' 32’2 St. James . Dri ve, Piedmor.t, (jpjif., U-S.A.,— 1967 — str. 43.. . ■. ’ - ■ f Rev. Vladimir Kozina, preživeli ud mučeniške družine Kozinovih iz, Zap.otoka, je za..vestnik fajte Corpus., Christi, Piedmont, Calif-, U-S-A-, napisal' v angleščini prispevek, ki leži sedaj pred nami kot ponatis v lični brošuri 43 strani z izvirnim naslovom: Communism as I kno\v it. (Komu-nižem1, kot ga poznam’jaz). livomimo, da še je pisec zhvedal kakšen doprinos je s tem spisom primaknil ne samo za afirmacijo Slovencev kot prvoborcev iproti komunizmu, ampak predvsem za nujno prebujenje še-vedno v zmedi-pojmov tavajočega svobodoljubnega človeka Amerike. r uZa Geržiničevo,- leta 1965, v Argentini in v španščini napisano brošuro-‘'Pred 1400... pred 20 leti” je to-nedvomno zopet nekaj najboljšega, ar je doslej slovenska ideološka emigracija s tega področja dala velikemu-svetu, v katerem živi- Kakor je namreč Geržinjčev znanstven zgodovinski ekscerpt izpričal popolno vživelost v miselnost okolja, kateremu je njegova brošura bila namerjena, tako je Rev. Vladimir Kozma s trm zvezkom do-, kazal, da se je uspel v:stovetit!. z značajem in, psihološko naravnanostjo bralcev, za katere je napisal svoj prikaz komunizma v ideji in praksi., To je namreč sila važen element_ če sploh hočemo sebe tujemu svetu posredovati v zanj sprejemljivi obliki. Že platnice z izzivajočim rdečim emblemom takoj vzbudijo zanimanje, kaj r.eki stoji za naslovom, ki je tudi psihološko tako učinkovit, da bo po brošuri hlastno posegel najbrž tudi marsikdo izmed tistih, katerih načela ali vsaj skeptična opredelitev bo morala klecniti pred težo citatov in neovrgljivih dokazil. Pisec je v 21 odstavkih obdelal gradivo na način_ ki bralca takoj pritegne in — kar je poglavitno —• prepriča. Kjub temu namreč, da bi avtor kot ud mučeniške družine lahko zdrsnil v patetičnost, ni v spisu sledu histerije, ničesar vsiljivega in zato odbijajočega. Ko v začetnih odstavki obdeluje komunizem z ideološkega vidika, ne najdemo v njegovem prikazu nikakšnega dogmatiziranjai ki bi bilo sicer za katoliškega duhovnika razumljivo. Tudi opis komunistične revolucije prav za časa vojne pri nas je ne samo neizbežno aktualen in poučen za amerikanskega bralca, ki pač danes nujno stoji pod tem ali onim neizbežnim vtisom Vietnama in gverilskih zarodkov v latinski Ameriki, ampak je tudi za nas dragoceno zgodovinsko pričevanje, ker je — objektiven in zato pravičen. Pisec se ne izgublja v preživelih geslih in frazah, ki so vlekle in zbegale mnoge med vojno, katero so prav zaradi njih znali tako mojstrsko izkoristiti komunisti za svojo revolucijo, in ki so prva leta po vojni še med nami v zdomstvu povzročale toliko krivic ter privedle končno do nepotrebnega in škodljivega razcepljenja v istem, vsem skupnem idejnem občestvu. Rev. Vladimir Kozina piše realno, objektivno, trezno — in zato prepričevalno. To je z ene strani važno zaradi tega, ker bodo njegovi bralci ljudje, ki komunistični satanizem doživljajo — za sedaj! — le posredno, so samo zaradi tega skeptični ter ne osvajajo nikakšnih dogmatičnih gesel; za nas pa je tolažilno, da spis, ki bo zaradi svojih kakovosti nedvomno globoko odjeknil med ameriško javnost, ne dela krivice nikomur in bo prav zaradi tega tudi na slovenskega bralca učinkoval pristno. Piscu se je posrečilo, da mu na kratkih 43 straneh ni ušlo ničesar bistvenega; irj vendar spis ni skupek golih trditev. Vse je dokazano, dokumentirano iz izvirnih virov. Posebej je treba poudariti njegov prijeten, kramljajoči slog, ki bo prav amerikanskim bralcem napravil gradivo še bolj sprejemljivo. Prav tem pa je tudi namenjen — za opozorilo in v premislek, kar je Rev. Vladimir Kozina zgostil v usodno težko ugotovitev: It can happen here (Lahko se zgodi tu) za naslov zadnjega odstavka. če bodo torej ob r.ašem tragičnem primeru Amerikanci lažje razumeli nevarnost na katero gledajo s skepso močnih, v svobodi zakoreninjenih individualistov, je Rev. Vladimir Kozina opravil ogromno nalogo. Zato je potrebno in nujno, da spis pride tudi ir.' predvsem kot poročilo pred Kongres Združenih držav. Rev. Vladimir Kozina se s tem zvezkom ni oddolžil samo mučencem svoje lastne družine in ni samo prinesel novega dokaza, da naši domo-hrar.ski junaki niso zastonj strohneli v množičnih grobovih mučeniške domovine, ampak je naredil nam vsem, vsemu slovenskemu narodu uslugo, za katero mu moramo biti hvaležni, ker bo preko njega ime našega naroda kot prvoborca proti svetovni komunistični kugi nedvomno močno odjeknilo v velikem svetu- Iz tega pa sledi naša neodložljiva dolžnost, da brošuri v angleško govorečem okolju pripomoremo do čim večje razširjenosti; saj je poleg drugih kakovosti tudi vzorec in učbenik, kako naj velikemu tujemu svetu naš problem naredimo dostopen in sprejemljiv. Zaradi vsega toga bi bilo priporočljivo, da bi nam Rev. Vladimir Kopina dal v priobčitev slovensko verzijo. Ker ni dvoma, da naša borba proti 'komunizmu še zaaleka ni končana, nam njegov spis nazorno kaže, kako je treba to nalogo izvrševati v okoljuj v katerem živimo. Ob tej ugotovitvi sl>is kriči po prevodih in adaptacijah tudi za druga okolja; predvsem in nujno za latinsko Ameriko! Pa še eno misel se nam na koncu zdi primerno poudariti. — Že dolgo nismo več v velikem svetu zgubljena, zbegana čreda. Uveljavili smo se v njem. Da, osvojili smo ga. Zrastli smo vanj. Pri ohranitvi naših bistvenih svojskosti smo vendarle osvojili njegovo miselnost. To je kapital, ki ga nioramo za naše poslanstvo ideološke emigracije izkoristiti do skrajnosti! ^oleg tega razpolagamo že z generacijo, ki začenja odločilno posegati v življenje in nehanje okolja, v katerem je zrastla in se izobrazila. Pri tej ugotovitvi se spominjamo, kaj je storil en sam nesrečni Louis Adamič za naše komuniste! Potem nam pač ne bo težko uganiti, kaj lahko stori za nsvoboditev naše očetnjave legijon izobražencev^ ki so deloma prišli z nami naravnost iz borbe in so danes že povsem asimilirani z novim okoljem, deloma pa so vsaj doraščali ob mleku naših idejnih vrednot. — Pred dvemi *eti prof. Alojzij Geržinič v Argentini, sedaj pa Rev. Vladimir Kozina v Združenih državah sta nakazala pot. Bomo vsaj ob petindvajsetletnici naše vsenarodne žaloigre kljub ali pa prav zaradi očiščujočih družinskih prepirov znali dokazati, da smo velik narod prvoborcev proti zaroti svetov-ne8a komunizma? Pi. Ka. K- O. POMLAD BREZ LASTOVK To je naslov povesti Karla Grabeljška. Dogaja se v Dolomitih. Je skrpucalo brez pravega začetka še bolj pa preseneča nepričakovan konec. Povest nazorno kaže, da je Grabeljšek najprej in predvsem propagandist šele prav nazadnje pisatelj, če je tega imena sploh vreden. Jezik mu s>cer teče gladko, dejanje pa je raztrgano. Ob ideji sami bravec osupne. če se količkaj zaveda, kaj bere- Glavna :unaka sta neka M rna italjanska vlačuga, ki je presedlala k partizanom in postala bolničarka, in pa partizan Frenk< poklicni morivec, kateremu je prav toliko ubiti .človeka kot muho. Kakor pisatelj — pravi umetnik bi že moral najti kaj lepšega kot je vlačugarstvo in umor —, tako Grabeljšek odpove tudi kot propagandist-Trudi se, da bi partizanstvo prikazal kot vsenarodni edino človečanski pokret- Kljub temu mu je v nekaterih tako grdo spodletelo da se res čudim, kako je oblast dovolila izid- Pri opisovanju, kako so ubili Gl b lnikovo mater in hčer, ie nehote odvrgel masko -:n partizanstvo pokazal takšno, kot je v resnici bilo. že na poti t'a je 'komisar rekel Frenku: „Ti 'u boš streljal! Ti najlaže . .” S tem je povedal bridko resnico, ki se je ponavljala skozi vso revolucijo — žrtve so bile obsojene vnaprej l Molivca hoče prikazati kot dobrega človeka, ki ima čut za pravico. Za čas ga zavije v navidezen odpor do tega dejanja, ko pravi, da ni verjel komisarjevim besedam, da sta onidve izdajali, ker so »najbrž partizane izdajali psi“. Pisec s tem verjetno hoče poudariti, da portuzi niso nikogar po nedolžnem likvidirali, a prav s tem opisom pove, da za uboj ni bilo treba nobene krivde. Seveda je to na koncu poglavja sku.al oprav .čiti, ko pravi, da sta Globelnikovi imeli pod streho bunker, kar je bilo za ipartizanske sodnike zadosten dokaz za izdajstvo. Kdor se še spominja, v kakšnem strahu so ljudje živeli pred temi nasilniki',’ ve, da'skrivanje pred njimi nikakor ni dokaz krivdfe, ampak neizpodbitno spričevalo O F. Pri istem opisu odgovarja tudi na žalostno poglavje o' rekvižicijah. Samo bajto sta imeli, pa so jima pobrali vse: zaklali so svinjo, odgnali kravo, v hiši pa vse'tako razmetali, da „je bilo kot sodni dan“. Kar je bilo žanje So odnesli, drugo pa zmetali po tleh iti uničili. Preden so ju dobili, -so grozili zažgati bajto. Tako eno samo poglavje razkriva celotno geslo komunistične zarote: top, požig, umor... Razkritje bunk'rja pid Glol cinikovih za dimnikom da misliti na umor MravH-torih na Brezovici pri Ljubljani, ki so se res zatekli za streho za. dimnik, kjer so jm tudi dobili- Morda ima v mislih prav ta umor, a ga je postavil na partizansko podlago. Grabeljšek je namreč dogna iz Vrhnike in njegovo partizansko ime je Gaber, če tej okolnosti dodam še to, da sta bila pri umoru Mravljetovih navzoča tudi učiteljšščn&a Franc Brežic iz Loga in Emil Gerdol iz Bevk, je zelo verjetno, da je bil zraven tudi Gaber. Kako so svo:e žrtve razmesarili z bajoneti, je bilo že drugod zapisano. Prav nič ne prepriča, epizoda,,kako so beli iz Horjula ujeli bolničarko Mirno, jo na begu ustrelili in še ranjeno rezali z noži. Take stvari -se- med. protikomunisti niso dogajale nikjer- Znano pa je na stotine, primerov, ko so partizani š svojim žrtvam iztikali oči. jim rezali jezike in celo jermene z živih teles, da drugih grozovitosti sploh ne omenjam. Grabeljšek bi rad to grozovitosti zvrgel na ramena belih, |kar .pa zadnja leta nič več ne vleče, ker narod partizanstvo sponava po delih ter, se ra njihove laži in bajeslovji? no herojstvo požvižga. Gaber sam prav dobro ve, od ikod je ta dogodek pobral in ga po svoje mrcvaril, prav kakor mi vemo da te vrste natolcevanje ni drugega kot krtačenje kosmate partizanske vesti. V „Zgodovini slovenske književnosti" je med drugim zapisano, da je Grabeljšek zelo viden humanist. No, ta njegova povest tega ne potrjuje,1 dokazuje pa, da je popoln sadist, ki za človečnost nima nobenega čuta. 1 o dejstvo zelo lepo podaje okoliščina, da je bila Globelnica popol sestra bmrekarice, pri katerih so bili partizani kot doma; na hrani skoro vsak dan, v šupi pa so imeli celo bunker za ranjence. Smrekarica je zvedela, da so ji sestro ubili partizani, zato se je napram njim čisto spremenila- V žalosti je bruhnila, naj po ofenzivi partizani k njim ne zahajajo več, ker so sami prav tako ljudje, obenem pa v stalni nevarnosti- Grabeljšek ne pove, če so jo za ta „greh“ ubili, ker se mu povest kar na lepem konča, a vse njegovo izražanje potrjuje, da njene reakcije na sestrino smrt ne opraviči in ji zameri tudi njen strah za življenje. Po njegovem smejo živeti samo partizani; vsi drugi jih morajo samo rediti, skrivati in odobravati njihove zločine. V tem pisateljevem gledanju ni prav nič več humanosti kot v besedah starega lisjaka, ki je 'od daleč gledal v kurnico in govoril putki, kako jo ima rad. Resnice pa je v tej zgodbi toliko, kot je je v Pavlihovi pratiki za leto 1967, kjer je za prvi april zapisana zbadljivka: dinar vreden dvanajst in pol dolarja. Tema za razmišljanje Manj hudo je razburiti se v dvomu, kot molčati v zmoti! (A. Mar.zoni) JVA UREDNIŠKI MIZE Rev. V. Kozina. Zahvaljeni za poklon in pozdrav. Vaš spis gre od roke do roke vseh, ki razumemo angleški. Naše čestitke so naša hvaležnost. Prosimo za slovenski prevod, da ga na straneh našega glasila posredujemo bralcem širom zemeljske oble kot navodilo za njihov boj proti komunizmu danes. -— Pozdravljeni! invalidski sklad Prof. Logar Vinko, Capital . . 500 Bevk Ivan, Muniz ............ 500 N- N., Munro ................ 100 Holosan Franci, Hurlingham . 500 TISKOVNI SKLAD Zbirka nabrana v Boulogne 4. 3. 1967 ............... 1.050 dr. N. N., Avstrija ........... 200 N. N., Hurlingham ............. 100 ga. Potočar Milena, San Martin ..................... 250 SLOVENSKO ZAVETIŠČE 150 DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA. VSEBINA Ne popustiti ................................................... 81 Bog daj srečo! (A. škrjanc) .................................. 81 ZA ZGODOVINO Moje zadržanje pred in med drugo svetovno vojno (G. Leon Rupnik) 83 Pripravljeni (M. K.) ........................................... 89 Na razpotju .................................................. 90 Plaz na Čatežu (Svetopolk) ..................................... 91 Je borba proti komunizmu danes še potrebna? (Zdravko Novak) ... 94 RAZLIČNI POGLEDI Kaj nas loči? (Pavle Borštnik) ................................. 99 ZA BELEŽNICO .................................................. 105 NAŠI MOŽJE ................................................... 105 MNENJA IN VRENJA .............................................. 109 Pomlad brez lastovk (E. O.) 111 O ® — a3 O .E ra "O (/> TARIFA REDUCIDA Concesi6n N9 8133 o s,3 s » O 3 J? CQ FRANCMJEO PAGADO < CO _ w > ConcesiOn N9 2619 Registro Nac. de la Prop. Intel. No- 893.310