Received: 2014-02-14	UDC 929Cemy:811.163.6'282(450.365=163.6)
Original scientific article
ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI V ČEŠKEM OKOLJU
Petr KALETA
Karlova Univerza, Filozofska fakulteta, Oddelek za srednjeevropske študije, nämest^ Jana Palacha 2,
116 38 Praga 1, Češka e-mail: petr.kaleta@ff.cuni.cz
IZVLEČEK
Na prelomu 19. in 20. stoletja je v češkem prostoru vladalo očitno zanimanje za študij slovanskih etničnih skupin. Veliko zaslugo za to je imel Adolf Černy, ustanovitelj revije Slovansky prehled, ki je bila specializirana za slovansko problematiko. Černy se je osre-dinil predvsem na Lužiške Srbe, vendar se je v svojih delih posvetil tudi drugim slovanskim etničnim skupinam. Naša raziskava obravnava Černyjevo znanstveno zanimanje za Slovence v severni Italiji, predvsem v Reziji. Tu se opiramo predvsem na Černyjeva dela o Rezijanih, ki so izhajala v letih 1897-1908, in na arhivsko gradivo Masarykovega inštituta in Arhiva Akademije znanosti Češke republike (Masaryküv ustav a Archiv AV ČR) v Pragi. Adolf Černy je v svojih znanstvenih in poljudnoznanstvenih delih obogatil češko slavistiko z manj znano problematiko rezijanskega prebivalstva, predvsem z njihovimi jezikovnimi in etnografskimi značilnostmi, ter opisal njihov tedanji položaj. Pomemben posrednik za spoznavanje vseh italijanskih Slovencev je bil videmski Slovenec, duhovnik in pisatelj Ivan Trinko, ki je svoje članke objavljal tudi v reviji Slovansky prehled.
Ključne besede: Adolf Černy, Rezijani, prelom 19. in 20. stoletja, znanstvena pot, Ivan Trinko, Slovansky prehled
ADOLF CERNY E IL SUO CONTRIBUTO ALLA CONOSCENZA DEGLI SLOVENI DELLA VAL RESIA NELL'AMBITO CECO
SINTESI
Tra lafine dell'Ottocento e l'inizio delNovecento, nell'ambito ceco si notava un forte interesse per lo studio delle etnie slave. Un particolare merito per lo sviluppo della slavi-stica ceca spetta adAdolf Černy, fondatore della rivista specialistica Slovansky prehled (Rassegna di Studi Slavistici). Černy concentrd il suo interesse scientifico prevalentemen-te su tematiche riguardanti i Sorabi, ma si occupd anche di altri popoli slavi. Il presente saggio tratta delle sue ricerche inerenti alla comunitä slovena residente nell'Italia set-tentrionale, e soprattutto alla Val Resia. Ci basiamo principalmente sui lavori pubblicati tra gli anni 1897-1908, in cui Černy si occupa dei Resiani, e su vari materiali archivi-
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
stici conservati presso il Masaryküv ustav a Archiv AV ČR (Istituto Masaryk e Archivio dell'Accademia delle Scienze della Repubblica Ceca) di Praga. Adolf Černy con i suoi scritti scientifici e divulgativi diede un notevole contributo allo sviluppo della slavistica ceca presentando in tale ambito la questione della specificita linguistica ed etnografica dei Restant, nonche carattertzzando la loro sttuaztone di allora. Importante fu la collabo-razione con Ivan Trinko, sacerdote e scrittore sloveno di Udine, che forni adAdolf Černy noztont suglt Slovent ttaltant e pubbltcd dtverst arttcolt sulla rtvtsta Slovansky prehled.
Parole chiave: Adolf Černy, Resiani, fine dell'Ottocento, inizio del Novecento, viaggi di ricerca, Ivan Trinko, Slovansky prehled
UVOD
Čehi, ki so živeli v avstrijskem cesarstvu na ozemlju zgodovinskih dežel Češke, Moravske in Šlezije, so v polovici šestdesetih let 19. stoletja v svojem narodnem razvoju dosegli raven, ki je pomenila polnovredno narodno zavest. To se je zgodilo šele po procesu oblikovanja češkega naroda, ki se je začel v zadnji tretjini 18. stoletja in končal z revolucionarnim letom 1848. K oblikovanju narodne zavesti je sodilo tudi slovanstvo in ideja o t. i. slovanski vzajemnosti. Vendar pa obstajajo različni pogledi na to, kako izrazita je bila vloga slovanstva pri oblikovanju češke narodne zavesti. Jasno je, da so Herderjeve zamisli o idealiziranih Slovanih prevzeli, preoblikovali in v češkem okolju ali v okviru vseh Slovanov razvijali številni domoljubi kot so bili npr. Josef Jungmann (1773-1847), Vaclav Hanka (1791-1861), dva raziskovalca slovaškega porekla, ki sta pisala v češčini, Jan Kollar (1793-1852) in Pavel Josef Šafaf^k1 (1795-1861), nato še František Ladislav Čelakovsky (1799-1852) ali Karel Jaromir Erben (1811-1870).2 Kot alternativa prvotnega slovanstva se v štiridesetih letih 19. stoletja po nekaterih negativnih izkušnjah z drugimi Slovani pojavlja avstroslavizem, ki je bil protiutež tradicionalnemu panslavizmu. Ustanovitelj te na Češkem vse do preloma 19. in 20. stoletja razmeroma popularne smeri je postal pesnik, novinar in politik Karel Havliček (1821-1856), „Oče naroda" - češki zgodovinar František Palacky (1798-1876) - pa je dal gibanju programski značaj. V zadnji tretjini 19. stoletja, v času velike narodne zavesti Čehov, se je na Češkem domnevno začela oblikovati skupina raziskovalcev (ti navadno niso bili zaposleni kot pedagogi na univerzi), ki si je prizadevala spoznati in znanstveno opisati slovansko etnično skupino (skupine) in ji pomagati v razvoju narodnobuditeljskih prizadevanj. Eden najpomembnejših med njimi je bil sorabist3 Adolf Černy.
Ime češkega raziskovalca Adolfa Černyja (1864-1952) je neločljivo povezano z majhnim narodom zahodnoslovanskih Lužiških Srbov, ki jim je posvetil svoje znanstve-
1	Slovaško Pavol Jozef Šafarik.
2	O formiranju češkega naroda glej npr. Pynsent, 1996; Hroch, 1999; Repa, 2001.
3	Sorabisitka je veda o lužiškosrbskem jeziku, književnosti, zgodovini, etnologiji in kulturi.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Adolf Cerny, fotografija, datirana s 30. 1. 1899. MUA AV ČR, A^V Fond Adolf Cerny
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
no delo in velik del lastnega literarnega ustvarjanja. S svojo jezikovno nadarjenostjo je zelo hitro obvladal gornjo lužiško srbščino, v kateri si je nato dopisoval s pomembnimi osebnostmi lužiškosrbske inteligence, med katerimi lahko imenujemo Michala Horni-ka (1833-1894), Arnošta Muko (1854-1932) ali Jakuba Barta-Cišinskega (1856-1909). Njegovo zanimanje je bilo usmerjeno predvsem v ta narod, ki živi v srbski Lužici, danes v zvezni deželi Saški in v Brandeburgu. Tja je zahajal vsako leto, raziskoval, se pogovarjal s prijatelji in se udeležil raziskovalnih poti po lužiškosrbskem podeželju. Rezultat njegovega vseživljenjskega dela na področju sorabistike so stotine znanstvenih in poljudno--znanstvenih del, pesniških prevodov in lastno pesniško ustvarjanje. Od vseh njegovih so-rabističnih publikacij lahko imenujemo vrhunsko znanstveno delo o mitologiji Lužiških Srbov, napisano v gornji lužiški srbščini, Mythiske bytosce iužiskich Serbow (Budyšin 1898), s katerim se je za vedno zapisal v zgodovino svetovne sorabistike.4
Černy je imel zelo bogate znanstvene in literarne stike tudi s Poljaki, veliko pozornosti je namenil poljski tematiki, s svojimi prevodi iz poljske književnosti (J. Slowacki, M. Balucki, I. Maciejowski, J. A. Kisielewski, W. Perzynski, S. Przybyszewski, E. Orzesz-kowa) pa je bogatil češko literarno okolje. Cerny je prav tako prevajal poezijo iz srbščine, hrvaščine, ukrajinščine, beloruščine ter poezijo zamejskih Slovencev iz Italije. Njegovo zanimanje za Slovane in njihove težave imamo lahko brez pretiravanja za vsestransko.5
Z vidika češke slavistike ne moremo prezreti niti delovanja Adolfa Cernyja v funkciji lektorja lužiške srbščine in poljščine od leta 1901 ter od leta 1911 srbohrvaščine na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Bil je tudi češki pesnik, ki je svoje pesniške zbirke objavljal pod psevdonimom Jan Rokyta. V civilni zaposlitvi je Cerny deloval kot pedagog na učiteljskem inštitutu, najprej v Hradcu Kralove in od leta 1896 v Pragi. Nato je leta 1900 končal svojo pedagoško dejavnost in je postal svobodni pisatelj in publicist. V letih 1919-1927 je bil zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je lahko izkoristil svoje znanje slovanskih jezikov in poznavanje okolja slovanskih dežel.
Kot je razvidno iz zgornjega besedila, je Adolf Cerny poskušal v celoti spoznati Slovane in njihovo kulturo. Želel si je, da bi imela strokovna in laična javnost priložnost spoznavati politično in kulturno življenje vseh slovanskih etničnih skupin v vsem slovanskem svetu. V približno prvih petnajstih letih lastnega znanstvenega dela in objavljanja prispevkov je ta raziskovalec ciljno navezal stike s slovanskimi raziskovalci v skoraj vseh slovanskih regijah ali s tistimi, ki so se intenzivno posvečali določenemu slovanskemu narodu ali etnični skupini. Zato je lahko oktobra 1898 ustanovil revijo Slovansky pre-hled, ta pa je nato vse življenje izpolnjevala Cernyjevo idejo, da bi ciljno in kompleksno pripomogel k spoznavanju Slovanov z vsemi njihovimi pozitivnimi platmi in napakami.
Imel je poseben čut predvsem za najmanjše slovanske etnične skupine, zato njegovemu zanimanju niso mogli ubežati niti Slovenci iz doline Rezije, ki jim je posvetil nekaj svojih razprav, razmeroma intenzivno korespondenco pa je navezal predvsem s slovenskim narodnim buditeljem iz Vidma Ivanom Trinkom. Njegova prva pot k Rezijanom v
4	Podrobneje o lužiškosrbskih interesih glej npr. Kaleta, 2006; Valenta, 2011.
5	O njegovem zanimanju za posamezna slovanska območja (razen lužiškosrbskega območja) glej Bartoš, 1964; Kaleta, 2003; Cerny, 2013.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Italijo spomladi leta 1898 je bila hkrati njegovo prvo spoznavno bivanje med južnimi Slovani, ki si jih je tako dolgo želel spoznati - vse od rusko-turške vojne iz let 1877-1878 je v češkem tisku spremljal njihove usode.6 S potovanjem v Rezijo so se začeli številni poznejši izleti na slovanski jug, kamor je pogosto odpotoval predvsem na okrevanje ob Jadranskem morju. Pogosto se je zadržal npr. na hrvaškem otoku Rabu, o katerem je celo napisal temeljit turistični vodič Dalmätsky ostrov Rab (Praha 1909).7 Tematika o Jadranu se pojavlja tudi npr. v njegovi pesniški zbirki Jadranske dojmy (1908-1912) (Praha 1915). Njegova potovanja na Jadransko morje je mogoče umestiti v obdobje od konca 19. do začetka 20. stoletja, ko se je zanimanje Čehov za letovanje ob Jadranskem morju močno povečalo.8
To delo je posvečeno Černyjevim raziskovanjem in potovanjem od konca 19. do začetka 20. stoletja na področja rezijanskih Slovencev in drugih Slovanov severne Italije,9 o katerih je napisal strokovne in poljudne članke. Tu se opiramo predvsem na Cernyjeve publikacije in gradiva iz njegove zapuščine, ki so shranjena na inštitutu Masaryküv ustav a Archiv AV ČR v Pragi. Pri opazovanem obdobju pa omenjamo tudi druge prispevke iz čeških revij z rezijansko tematiko. 19. avgusta 2014 je minilo sto petdeset let, odkar se je v vzhodnočeškem mestu Hradec Kralove rodil Adolf Cerny. Zato bi s pričujočo študijo hkrati radi spomnili na jubilej enega od najizrazitejših likov češkega slavističnega raziskovanja na prelomu 19. in 20. stoletja.
PRVOTNO ZANIMANJE ZA REZIJANE V ČEŠKEM PROSTORU
Rezija (italijansko Val Resia), ledeniška dolina v zahodnem delu Julijskih Alp, ki danes administrativno spada k istoimenski občini v Videmski pokrajini10 v avtonomni deželi Furlanija - Julijska krajina11 v Italiji, je bila vse do leta 1420 del Oglejskega patriarhata, od leta 1420 do leta 1797 je pripadala Beneški republiki, po kratkem Napoleonovem obdobju Avstriji ter od leta 1866 Italiji. Rezijo sestavlja pet večjih vasi: Bela (rezijansko Bila, italijansko San Giorgio), Ravanca (rezijansko Ravanca, italijansko Prato di Resia) - administrativno središče doline, Njiva (rezijansko Njiwa, italijansko Gniva), Osojane (rezijansko Osoane, italijansko Oseacco) in Solbica (rezijansko Solbica italijansko Stol-vizza), h katerim spada še nekaj manjših vasi in naselij (Šekli, 2002, 26). To posebno s Slovani poseljeno območje je že od začetka slavistike pritegovalo različne raziskovalce. Adolf Černy tudi ni bil prvi Čeh, ki so ga navdušili slovanski prebivalci Rezije, saj so prvi prispevki o Rezijanih, ki segajo v začetek 19. stoletja, povezani ravno s češkim okoljem.
6	MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy, lastni delo, Me vzpom^nky na slovansky jih (rokopis), neurejeno.
7	Med Čehi je bila priljubljena tudi severnojadranska Opatija, kamor je Černy tudi potoval in kjer se je leta 1911 med svojim bivanjem pogosto srečeval z odličnim češkim pesnikom Jaroslavom Vrchlickim.
8	O razvoju češkega turizma na Jadranu v tem obdobju glej npr. Formankova, 2007; Kavrečič, Klabjan, 2010. O kulturnem, družbenem in političnem življenju Čehov na Jadranu, predvsem v Trstu, glej Klabjan, 2011.
9	O češkem zanimanju za Slovence in o češko-slovenskih odnosih na prelomu 19. in 20. stoletja in v obdobju med obema vojnama glej Klabjan, 2007.
10	Italijansko Provincia di Udine, furlansko Provincie di Udin.
11	Italijansko Friuli-Venezia Giulia, furlansko Friül-Vignesie Julie.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Podobno kot na drugih slavističnih področjih je bil začetnik tudi tega raziskovanja Josef Dobrovsky (1753-1829),12 ki mu je osnovne informacije o njih leta 1801 podal vojaški kaplan Anton^n Pišely (1756-1806). Dobrovsky je nato leta 1806 v nemško pisanem zborniku Slavin objavil prispevek Über die Slawen im Thale Resia (Dobrovsky, 1806; Dobrovsky, 1834), v katerem navaja zlasti primere rezijanskih besed, ki jih razlaga v nemščini in jim včasih doda tudi češko podobo. Takoj na začetku razprave je Dobrovsky pripomnil: »In einem Schreiben vom 14. April 1801 verzeichnete mein lieber Slawin (A. Pišely) einige windische Wörter, die er im Thale Resia, am Flusse gleiches Namens, zu Ruštis, einem Dorfe dieses Thales, gesammelt hat. Das Thal liegt im venetianischen Gebiete, 15 italienische Meilen von Udine, und wird von 7000 Menschen, die vom Ackerbau und Viehzucht leben, bewohnet. Die Slawisch-Redenden gehören zu dem windischen Stamme, der sich in Krain und Kärnten seit dem sechsten Jahrhundert ausgebreitet hat. Die unslawischen aus andern Sprachen aufgenommenen Wörter will ich mit einem (+) kennbar machen. Hier also eine kleine Probe.«13 (Dobrovsky, 1834, 118).
Za nadaljnjo popularizacijo rezijanske problematike v češkem okolju je bil čez slabih štirideset let zaslužen slavist injezikoslovec Vaclav Hanka, ki je poskrbel, da so leta 1841 v znanstveni reviji Časopis Českeho museum objavili odlomke iz korespondence ruskih raziskovalcev Izmaila Ivanoviča Sreznjevskega (1812-1880) in Pjotra Ivanoviča Preisa (1810-1846), ki je bila v članku Zprava o Rezianech (Dopisy I. Sreznevskeho a P. Preisa V. Hankovi) naslovljena ravno Hanki (Hanka, 1841). V pismu, datiranem z 2. 5. 1841, se je Sreznjevski posvetil opisu načina življenja, pisnih spomenikov in navad (tudi na primeru ene pesmi) rezijanskih Slovencev, katerih dolino je na svoji poti k spoznavanju Slovanov v Italiji obiskal v dveh dneh. Po ozemlju Rezije, na katerem je po besedah avtorja pisma tedaj živelo 2067 prebivalcev, je Sreznjevskega spremljal tamkajšnji kaplan, župnik pa ga je seznanjal s tamkajšnjo zgodovino. Vaclav Hanka je pri redakciji pisma opazil, da je število Rezijanov, ki jih je navedel Sreznjevski, napačno. Ruski raziskovalec si je podatek napačno zapisal ali pa ni dobro razumel svojih vodičev. Hanka, ki je primerjal to število z najnovejšimi podatki slovensko-hrvaškega pisatelja Stanka Vraza (1810-1851) v Dennici (1841), je v opombi pripomnil, da je Sreznjevski najbrž imel v mislih 2767 prebivalcev Rezije.
Dotedanje članke o Rezijanih je poznal še Pavel Josef Šafafik. Verjetno se je med zbiranjem literature o slovanskih jezikih za svoje delo Slovansky narodopis (Praha 1842)'4 pobliže seznanil tudi z rezijanskimi Slovenci, o katerih je v varšavskem časopisu
12	O znanstvenem zanimanju Dobrovskega za slovensko problematiko glej Kidrič (1930).
13	Prevod v slovenščino: »V pismu iz 14. aprila 1801 mi je moj ljubi Slovan (A. Pišely) zapisal nekaj vindišarskih besed, ki jih je zbral v dolini Reziji, ob reki istega imena, pri Ruštisu, vasi te doline. Dolina leži na beneškem delu, petnajst italijanskih milj oddaljena od Vidma, in je poseljena s 7000 ljudmi, ki se preživljajo s poljedelstvom in govedorejo. Slovansko govoreči spadajo k vindišarskemu plemenu, ki se je na Kranjskem in Koroškem razširilo v šestem stoletju. Neslovanske in iz drugih jezikov prevzete besede bom označil s (+). Tu je torej majhen poskus.«
14	V Slovanskem narodopisu (Näfeč^ korutanske) je v poglavju o slovenščini geografsko zamejil njeno tedanjo prisotnost in podal imena posameznih vej slovanskega prebivalstva. O rezijanščini in Rezijanih glej (Šafafik, 1953, 72-73, 75, 76).
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Rezijani s konca 19. stoletja (V üdol^ Resie. Praha 1899). MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy
ffeHHU^a/Jutrzenka napisal članek O pe3iHHax u ^yp^HHCKUx cßoeunax/O Rezjanach i furlanskich Slowinach (Šafaf^k, 1842). V prevodu O. Jezeckega v ruščino in A. Kuchar-skega v poljščino je opisal jezik Rezijanov in se usmeril na njihov izvor. V kritičnem članku je Šafaf^k na koncu pripomnil, da jezik Rezijanov in furlanskih Slovencev šteje za »narečje« koroške »narečne skupine«, prebivalstvo pa je slovanskega, in ne uskoškega porekla, kot so trdile nekatere predhodne hipoteze.
ZAČETKI ČERNYJEVEGA ZANIMANJA ZA REZIJO IN PRVO POTOVANJE TJA
Adolf Černy je imel zelo tople tako znanstvene kot prijateljske stike s poljskim jezikoslovcem Janom Baudouinom de Courtenayjem (1845-1929), ki je deloval kot profesor na ruskih univerzah v Kazanu in v Dorpatu (danes Tartuju), kratek čas v avstrijskem Krakovu, nato v Sankt Peterburgu, po prvi svetovni vojni pa v Varšavi. Cernyja je še kot mladega slavista očaral Baudouinov širok raziskovalni spekter, zlasti njegove dialekto-loške raziskave rezijanskih Slovencev. Oba slovanska znanstvena delavca sta si začela dopisovati leta 1887, prvič pa sta se srečala v Dorpatu leta 1889 na Cernyjevi poti v carsko Rusijo. Predvsem zaradi Jana Baudouina de Courtenayja je Adolf Cerny obogatil svoje znanje z novo posebno južnoslovansko vejo (Rezijani) in dobil zagon, da bi temeljito spoznal in češkemu bralcu približal slovansko Rezijo, to do danes tudi med slavisti
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Trinkov zemljevid Slovani v severni Italiji iz leta 1899. MUA AV ČR, A^V Fond Adolf Černv
malo znano sevemoitalijansko pokrajino. V obdobju, ki je sledilo, je tako zbiral gradivo o Rezijanih in skrbno preučeval posebnosti njihovega jezika. Pri tem pa je spoznal tri že na začetku omenjena dela iz prve polovice 19. stoletja, ki so povezana s češkim raziskovalnim prostorom: razpravo Dobrovskega Slavinu (1806), Pisma I. Sreznjevskega in P. Preisa V Hanki v Časopisu Českeho museum (1841), pa tudi Šafaf^kovo študijo v poljski Jutrzenki (1842).
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Osnova za pisanje njegovega prvega članka o rezijanskih Slovanih je bilo v nemščini objavljeno delo Baudouina de Courtenayja z ruskim naslovom Mamepua^u d^n m^HocnaeRHCKou duaneKmo.no3uu u ^mHo^pa^uu (C.-n6. 1895'5). Jan Baudouin de Co-urtenay, ki je Rezijo do tedaj obiskal v letih 1872, 1873, 1890, 1892, 1893 in 1894, se je med dotedanjimi raziskovalci rezijanski problematiki posvečal najbolj sistematično.16 Černyjev prispevek, natisnjen leta 1897 v reviji Kvety v dveh delih (Černy, 1897), je nosil ime Resiane, Slovane severoitalšti. Cerny je v članku Slovane v severni Italiji razdelil v štiri skupine, ki temeljijo na terminologiji J. Baudouina de Courtenayja: Rezijani, terski Slovani, nadiški ali špetrski Slovani ter starogorski Slovani, njihovo skupno število pa je ocenil na 35.000. V eseju se je usmeril predvsem na Rezijane, solidno je opisal značilnosti njihovega jezika, geografsko je opredelil njihovo ozemlje, opozoril je na rokopisne spomenike in ljudske pesmi, pravljice in povesti, opisal je tudi narodno nošo, tipe vasi in bivališča Rezijanov. V poljudnoznanstvenem članku je podrobno opisal značilnosti rezi-janske problematike, ki je bila v češkem prostoru malo znana. Jasno je, da je imel Cerny že tedaj dobro znanje o Rezijanih, ni pa imel neposrednih stikov z nobenim slovenskim kulturnim delavcem v severni Italiji in ni imel priložnosti, da bi to ozemlje spoznal tudi osebno.
Zavedal se je, da je treba za popolno razumevanje in poznavanje naroda ali etnične skupine dano območje obiskati, za kar si je močno prizadeval. Priložnost, da bi se seznanil z Rezijani, je dobil leta 1898, ko je bil v Italiji na okrevanju. Načrtoval je, da bo na poti nazaj obiskal Rezijane. Najprej se je ustavil v Benetkah, kjer je obiskal pianistko, skladateljico in muzikologinjo ruskega porekla Elizabeth (Ello) (von) Schultz-Adaiewsky (1846-1926), ki je bila znana zaradi podrobne študije slovenskih (tudi rezijanskih) melodij.17 Pot je nadaljeval v Videm, kraj, v katerem je tedaj deloval najznamenitejši predstavnik kulturnega življenja italijanskih Slovencev, filozof, katoliški duhovnik, pesnik in politik Ivan Trinko (1863-1954). Poleg Trinka je Cerny tedaj hotel obiskati še drugega italijanskega Slovenca, Francesca Musonija (1864-1926), vendar žal nobenega od njiju ni našel doma.
Med velikonočnimi prazniki 10. aprila 1898 se je odpravil v samo Rezijo.18 Tja je prispel zelo dobro teoretično podkovan o jeziku in navadah tamkajšnjih prebivalcev, ki jih je poznal predvsem iz del Jana Baudouina de Courtenayja. Zato je ravno z njegovimi strokovnimi publikacijami primerjal rezultate lastnih raziskav v Reziji. Takoj po srečanju s prvim Rezijanom, kočijažem Jožefom Barbarinom19, je intenzivno opažal značilnosti rezijanskega jezika, zlasti globoke samoglasnike. Rezijanska narečja je nato razdelil v skladu z Janom Baudouinom de Courtenayjem na bilsko, njivsko in osojsko (z učejskim).
15	Ponatis (Eogy^H ge KypTeH^, 2012).
16	O stikih A. Cernyja in J. Baudouina de Courtenayja ter o Poljakovom posebnem zanimanju za italijanske Slovence glej Cerny, 1929.
17	Ella (von) Schultz-Adaiewsky je npr. v Baudouinovem delu Mamepuanu d.n loxHOCÄoenHCKOü duaneKmojiQsuu u smnospa^uu (CaHKT-neTep6ypr 1904) objavila 27 napevov slovenskih pesmi.
18	Adolf Cerny je tedaj v Reziji bival med 10. 4. in 13. 4. 1898. MUA AV CR, AAV, Fond Adolf Cerny, zapisniki, zapisnik iz leta 1898.
19	V prispevku A. Cernyja Vüdol^ Resie se pojavlja ime Jozef Barbarino.
Petr KALETA: ADOLF CeRNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Naslovna stran Černyjeve publikacije V üdol^ Resie (Praha 1899). MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy
Petr KALETA: ADOLF ČERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Vsako naselje pa je imelo svoje jezikovne posebnosti. Na priporočilo Jana Baudouina de Courtenayja se je nastanil v vasi Ravanca, v središču Rezije, v gostišču, katerega lastnika sta bila Antonio Giusti20 in njegova žena. Pogovarjal se je s tamkajšnjimi slovanskimi prebivalci, predvsem pa je preučeval in si zapisoval jezikovne značilnosti njihove materinščine. Opozoril je denimo na keltski vpliv v oblikovanju višjih števnikov po dvajseti-škem sistemu. S presenečenjem je ugotovil, kako malo so na rezijanščino vplivali sosedni romanski govori. Ogledal si je celotno rezijansko občino Bila (rezijansko Šan Džerči, italijansko San Giorgio). Černy je opazil, da so mnogi poleg italijanščine in furlanščine zadostno obvladali še kak slovanski jezik, nemščino, madžarščino ali francoščino. Nekaj časa je stanoval v Ravanci, od koder se je odpravljal na raziskovalna potovanja med tamkajšnje prebivalce.
Tu ga je presenetila tudi močna slovanska narodna zavest. Opazil je tudi, da so imeli Slovenci razmeroma negativen odnos do okoliških Furlanov, ki so jih imeli za zelo neizobražene. Černy je o odnosu Slovencev do Furlanov zapisal: »Furlance, jak již prof. Baudouin de Courtenay ve svych spisech konstatoval, hluboce nenavidi [Slovinci] a jimi opovrhuji, majice je za naramne obmezence a hlupaky. ,My Resiane, vykladal mi jeden, naučime se mluvit rusky, polsky, rumunsky, nemecky a buh vi jak, ale Furlanec nedo-vede jinak otevfit ust než furlansky.'«21 (Černy, 1900, 79). V času Černyjevega prihoda je bilo v Reziji pet šol (dve v Ravanci, po ena v Bili, Osojah in Solbici), učni jezik je bila italijanščina, v rezijanščini so se delno učili le bogoslužja. Z veseljem pa je Černy pripomnil, da pridige v cerkvi potekajo še vedno v rezijanščini, o čemer se je prepričal v Osojah. V vasi Njiva, kjer se je udeležil plesne zabave, ga je očaral rezijanski ples, ki pa ga je, podobno kot rezijanske pesmi, imel za relativno enoličnega. Ravno tu je dobil bogato etnomuzikološko gradivo (besedilo pesmi in opis plesa), ki ga je nato uporabil za objavo. Podrobno si je zapomnil tudi narodne noše rezijanskih žensk, ki so se mu zdele podobne lužiškosrbskim. K opisu noše je priložil še fotografije rezijanskih prebivalcev (Čemy, 1899, 14-16; 1900, 82, 83). Zapiske ljudskih pesmi je Čemy prav tako dobil od Ferdinanda Trankona (»ljudskega pesnika« samouka iz Ravance). Pokrajina rezijanske doline v severni Italiji ga je naravnost očarala, še bolj pa sta ga navdušili neposrednost in slovanska zavest prebivalstva.
Že med vrnitvijo iz Rezije je vedel, da tu ni zadnjič. Rezultat tega raziskovalnega potovanja je bila drobna knjižna publikacija V üdol^ Resie (Praga 1899), ki jo je objavil ponovno še leta 1900 v reviji Slovansky prehled (Černy, 1900).22 Del dvaindvajset strani dolge brošure so bile štiri fotografije, besedila pesmi, pa tudi zemljevid Slovane v severni
20	V Ravanci so mu pravili »Lipini«. Treba je omeniti, da Adolf Černy v svojih prispevkih uporablja za imenovanega gostilničarja priimek »Lypa«. Po drugi strani pa je Karel Drož v svojem prispevku iz istega obdobja napisal ime gostilničarja v polni podobi, torej »Antonio Giusti« (Drož, 1904a, 1904b).
21	Prevod v slovenščino: »Furlane, kot je že prof. Baudouin de Courtenay v svojih spisih trdil, globoko sovražijo [Slovenci] in jih zaničujejo, imajo jih za neznanske omejence in neumneže. ,Mi Rezijani,' mi je nekdo pravil, ,se lahko naučimo govoriti rusko, poljsko, romunsko, nemško in bogve kako še, Furlan pa ne spravi iz ust nič drugega kot furlanščino.'«
22	V razpravi iz Slovanskega prehleda manjka večja fotografija, ki prikazuje skupino Rezijanov. Manjka pa tudi Trinkov zemljevid.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Italii, ki ga je sestavil in istega leta v svojem prispevku v Slovanskem prehledu natisnil Ivan Trinko. Cerny je svojo knjigo o Rezijanih kmalu po izidu poslal rezijanskim prijateljem v Ravanco, ti pa so jo pri sebi hranili kot dragoceno dokumentarno gradivo, o čemer se je avtor lahko prepričal med svojim naslednjim obiskom italijanskih Slovencev. O tem, da je Cernyjeva brošura s tematiko o Reziji in njenih prebivalcih motivirala nekatere Cehe za potovanje v dolino Rezije, nam priča npr. nepodpisan feljton v češkem dnevniku Narodni listy iz leta 1901.23 Avtor prispevka, ki je tedaj s svojim kolegom obiskal isto gostišče kot Adolf Cerny, je v feljtonu zabeležil: »Vratil se [hostinsky] a po chvili položil pfed každeho z nas sešitek. Otisk stati pana Adolfa Cerneho ze ,Slovanskeho Pfehledu' o ,Rezii a Rezianech'. Znali jsme brožuru a na jeji popud vlastne dali jsme si dnešni za-jimavou turu na prazdninovy program.«24 (Narodni listy, 8. 9. 1901, 2).
STIKI Z IVANOM TRINKOM IN GLOBLJE SPOZNAVANJE ITALIJANSKIH SLOVENCEV
Po vrnitvi iz Italije domov na Ceško se je Cerny odločno lotil priprave prve številke revije Slovansky prehled. Zelo ga je razveselilo, da bo prispevek zanjo napisal tudi Ivan Trinko, na katerega se je s prošnjo za sodelovanje obrnil v pismu, datiranem z 22. avgustom 1898.25 Trinko se je na pismo budno odzval in skupaj z drugim dopisom, datiranim s 13. 9. 1898,26 Cernyju že poslal prvi osnutek. Nato je urednik revije v svojem odgovoru napisal: »Srdečne diky za prvni list, jenž bude pro čtenafe ,Slovanskeho pfehledu' velmi zajimavym. Tešim se na dalši listy, jež mohou byt obširnejši a nemusi ani miti formu listu, mohou to byti samostatne članky o pomerech italskych Slovanu, [^].«27 V prvem letniku nove slovanske revije sta bili v rubriki Dopisy objavljeni dve Trinkovi novici o stanju slovenskega prebivalstva v Italiji, vključno z Rezijani, kjer je avtor kritično predstavil negativni odnos italijanske vlade in tiska do slovenske manjšine (Y [Trinko, 1.], 1899). Kot zadnjo je Ivan Trinko leta 1899 v časopisu objavil resnično obširno razpravo Italšti Slovinci (Trinko, 1899), v kateri se je osredinil na geografska dejstva, statistiko
23	Narodni listy, 8. 9. 1901: Feuilleton. V Pragi, 7. sept., 1-2.
24	Prevod v slovenščino: »Vrnil se je [gostilničar] in čez čas pred vsakega od nas položil zvežčič. Kopijo razprave gospoda Adolfa Cernyja iz ,Slovanskega pfehleda' o ,Reziji in Rezijanih'. Brošuro smo poznali in ravno ta nam je dala zagon, da smo si danes popestrili praznični program in se odpravili na zanimiv pohod.«
25	O znanstvenem sodelovanju in osebnih stikih obeh raziskovalcev priča korespondenca Adolfa Cernyja in Ivana Trinka. Devetindvajset Trinkovih pisem, korespondenčnih listkov in razglednic iz let 1898-1930 je shranjenih v zapuščini A. Cernyja na inštitutu Masarykuv ustav a Archiv AV CR v Pragi, 19 Cernyjevih pisemskih pošiljk iz istega obdobja hrani Knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici. Kopije dopisov Cernyja iz knjižnice v Novi Gorici hrani tudi Masarykuv ustav a Archiv AV CR, v. v. i. O dopisovanju Adolfa Cernyja in Ivana Trinka glej tudi (Giger, Giger, 2005; Giger, Giger, 2007).
26	MUA AV Cr, AAV, Fond Adolf Cerny (neurejeno).
27	MUA AV Cr, AAV, Fond Adolf Cerny (neurejeno), kopija pisma A. Cernyja I. Trinku iz 12. 9. 1898. Prevod v slovenščino: »Iskrena hvala za prvi list, ki bo za bralce revije ,Slovansky pfehled' zelo zanimiv. Veselim se novih listov, ki so lahko obširnejši in ni nujno, da imajo formo listov, lahko so samostojni članki o razmerah italijanskih Slovanov [^].«
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Pisatelj Ivan Trinko, fotografija, datirana s 6. 1. 1904. MUA AV ČR, AAVV Fond Adolf Černv
Petr KALETA: ADOLF CeRNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
in način življenja slovenskega prebivalstva v Italiji. Za prispevek je izdelal tudi posebni zemljevid Slovane v severni Italii. Razpravo na to temo Trinko nadaljuje v članku iz leta 1900 Vlaši a Slovane (Trinko, 1900), kjer kritično predstavi slabo poznavanje slovanske kulture v Italiji in iz tega izhajajoče predsodke o njej. V članku opozarja, da so v italijansko družbo prodrla le nekatera dela ruske in poljske literature, poglobljeno poznavanje slovanske kulture pa preprečuje neznanje slovanskih jezikov.
Drugo potovanje v Rezijo je Cerny že kot mladoporočenec udejanjil skupaj s svojo ženo Boženo Cerno-Reinerovo. Na območje, poseljeno z italijanskimi Slovenci, sta prispela leta 1903, svoje vtise pa je Cerny zabeležil šele dve leti po vrnitvi, in sicer v potopisnem članku Opet v Rezii (Cerny, 1905b, 1905c, 1905d). Njegov cilj niso bili le Rezijani, ampak tudi Slovenci, živeči južno od Rezije. V Reziji in okoliških slovenskih pokrajinah se je tedaj zadrževal med 26. in 31. avgustom.28 Rezija in njeno prebivalstvo sta Cernyju močno prirasli k srcu že med njegovim prvim potovanjem tja, italijanski Slovenci iz rezijanske doline pa so si zapomnili raziskave raziskovalcev in slovanskih navdušencev, kar je Cerny omenil, ko se je spominjal svojega prihoda v Rezijo: »Vytvoril se tam i mythus o mne: jedni považovali mne za syna prosluleho znalce a badatele Rezie, polskeho jazykozpytce prof. Baudouina de Courtenay, jini za jeho bratra, opet jini za nej sameho. Pravdou jest, že se ode davna tešim vzacnemu pratelstvi tohoto znameho učence, že jeho prace vždy obracely moji pozornost k zajimavemu, u nas pred tim takrka neznamemu koutu sveta slovanskeho, a že take pratelstvi jeho razilo mi do Rezie cestu.«29 (Cerny, 1905b, 369). Iz naselja Na Bili (Resiutta) sta šla čez Bilo v Ravanco, kjer sta se spet nastanila v gostišču Alla stella rforo pri zakoncih Giusti, ki jih je Cerny poznal že s svojega prvega potovanja. Istega dne sta odšla še v bližnjo vasico Solbica, med vrnitvijo v Ravanco pa si je Cerny zapisoval besede ljudskih pesmi dveh mladih Rezijank. Zvečer so se v čast znamenitega slovanskega obiska v gostišču sešli predstavniki rezijanske inteligence iz okolice, med katerimi je bil tudi mlad domoljub, kaplan Ivan Gujon, s katerim je Cerny ostal v stiku tudi po odhodu iz Rezije.30 Naslednjega dne pa sta ga obiskala na fari in se z njim odpravila na izlet v Osoje.
Cerny je med svojim bivanjem leta 1903 prepotoval velik del krajev, kjer so živeli italijanski Slovenci zunaj Rezije, študiral je arhivsko gradivo, nadaljeval je z jezikoslovnimi raziskavami ter spremljal šolsko in cerkveno vprašanje. Obiskal je mesto Cedad (italijansko Cividale del Friuli), tedaj ležeče na slovensko-furlanski jezikovni meji, kjer je bil v središču njegovega zanimanja arhiv, povezan z muzejem. Med pisnim in drugim arhivskim gradivom, s katerim se je seznanil med Slovenci, je nanj pomembno vplival predvsem zapisnik čarnejske bratovščine Device Marije iz 15. in 16. stoletja, eden od redkih spomenikov itali-
28	MUA AV Cr, AAV, Fond Adolf Cerny (neurejeno), zapisniki, zapisnik iz leta 1903.
29	Prevod v slovenščino: »Tam je nastal tudi mit o meni: nekateri so me imeli za sina slavnega poznavalca in raziskovalca Rezije, poljskega jezikoslovca prof. Baudouina de Courtenayja, drugi za njegovega brata, drugi spet za njega samega. Resnica je, da se že od nekdaj veselim dragocenega prijateljstva s tem znanim učenjakom, da so njegova dela vedno obračala mojo pozornost k zanimivemu, pri nas do tedaj tako rekoč neznanemu slovanskemu kotičku sveta in da mi je tudi njegovo prijateljstvo utrlo pot v Rezijo.«
30	O nadaljnjih stikih pričajo npr. pismo Ivana Gujona A. Cernyju, datirano z 8. 1. 1906, in nekaj razglednic s fotografijami iz Rezije, ki jih je Gujon nabavil med obiskom zakoncev Cerny. MUA AV Cr, AAV, Fond Adolf Cerny (neurejeno).
Petr KALETA: ADOLF ČERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Gostišče Alla stella d'oro zakoncev Giusti v Ravanci, kjer je bil nastanjen Černy na svojih dveh potovanjih po Reziji (razglednica, 1903). MUA AV ČR, A^V Fond Adolf Černy
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Adolf Černy s svojo ženo Boženo pri italijanskih Slovencih (levo od hiše, razglednica, 1903). MUA AF ČR, AAV, Fond Adolf Černy
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
janskih Slovencev. V dokumentu, ki mu ga je na njegovo prošnjo pokazal ravnatelj muzeja grof Zorzi, so zapisi zapuščine iz maše zadušnice; v prvem delu so maše potekale v italijanščini in latinščini, v drugem večinoma v slovenščini. Prav tako ga je prevzel pogled na Cedad in kamniti „Vražji most" (italijansko Ponte del Diavolo) (Cerny, 1908, 1. 2., 2-3). V Šenčurju je hotel obiskati italijanskega Slovenca Francesca Musonija, ki mu ga na prvem potovanju v Rezijo v Vidmu ni uspelo srečati, vendar sreče tudi tokrat ni imel.
Na poti do Špetra mu je bil zelo všeč drugi most, Ponte San Quirino, ki je tvoril narodno mejo med Furlani in Slovenci. Njegov cilj je bilo območje špetrskih Slovanov, tedaj narodnostno najbolj ohranjen del italijanskih Slovanov. Skozi vasi Dolnji Barnas in Ažla sta prispela v mesto Špeter (v tamkajšnjem narečju Špjetar), kjer ga je prijetno presenetil trden slovenski značaj mesta. K temu je Cerny pripomnil: »Oslovoval jsem na ulici dospele i deti - všichni odpov^dali slovinsky. Nepochyboval jsem již v nejmenš^m, že Špjetar je zcela slovinsky, že vlašske školy, vlašt^ učitele a učitelky, furlanske kandidatky učitelstv^, vlašske notafstv^, urednictvo a mužstvo italske finančni straže - že vše to na potlačeni slovanskosti mestečka nestač^.«31 (Cerny, 1906, 669-670).
Naslednja Cernyjeva destinacija je bila vas Bjača pod Landarjem, kjer je lahko izkoristil kontakte kaplana Ivana Gujona, ki jima je priporočil, naj prespita pri njegovih sorodnikih. Cerny je opazoval tamkajšnje narečje, še posebej mu je vzbudila pozornost jezikovna čistost brez ene same italijanske besede, česar v rezijanskem narečju ni bilo več. Z gospodarjem Gujonom sta obiskala gorsko vas Landar z znamenito podzemno jamo, nato sta se odpravila nazaj v Špeter, od koder sta odpotovala naprej v Gornji Barnas, kjer sta se srečala s patrom Alojzom Blažutičem, čigar kontakt mu je ravno tako dal Jan Baudouin de Courtenay. Po vrnitvi v Cedad sta se odpravila še k terskim (čentskim/ tarčenskim)32 Slovanom, ki so tedaj večinoma živeli le še v treh občinah: Platišča, Brdo in Cezerije. Vendar zadnji dve nista bili več čisto slovenski. Velik del od skupaj približno 9.000 terskih Slovencev je tedaj živel v Ahtanu, Nemah, Torjanu in Gorjanih. Iz Maline sta zakonca nadaljevala pot po gorski poti do Subita, kjer se je Cerny pogovarjal s tamkajšnjimi Slovenci in si zapisoval njihove pesmi ter jezikovne posebnosti. V Subitu pa patra Dorbola, čigar kontakt sta dobila od A. Blažutiča, nista našla doma. Cerny v svojih zapiskih sicer govori o slovenščini, vendar je opomnil, da Baudouin de Courtenay jezika terskih Slovanov nima za slovensko narečje, temveč da po njegovem mnenju spada k srbohrvaškemu plemenu, ki prebiva v južni Istri in na slovanskih otokih Jadranskega morja.
Med potjo nazaj se je spet ustavil v Vidmu, kjer je končno lahko osebno srečal sodelavca iz Slovanskega prehleda Ivana Trinka. Slovenski buditelj, leto starejši od češkega slavista, je nanj naredil velik vtis, o čemer pričajo Cernyjeve besede: »Navšteva u neho nälež^ k mym nejmilejš^m vzpominkam. Vysoky knez, tehdy čtyficetilety (narodil se r. 1863) stal se mi za den osobniho styku milym pf^telem. C^til jsem se tak doma v jeho
31	Prevod v slovenščino: »Na ulici sem ogovoril odrasle in otroke - vsi so odgovarjali slovensko. Niti najmanj nisem več dvomil, da je Špjetar v celoti slovenski, da laške šole, laški učitelji in učiteljice, furlanske učiteljske kandidatke, laški notarji, uredništvo in možje italijanske finančne straže - da vse to ni dovolj, da bi potlačili slovanskost mesteca.«
32	Po naselju Centa (ita. Tarcento).
Petr KALETA: ADOLF ČERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Kaplan Ivan Gujon, fotografija, datirana s 26. 8. 1903. MUA AV ČR, A^V^ Fond Adolf Černy
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Skupina tarčentskih, tj. čentskih oz. terskih, Slovencev (1903). MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy
skrovne, takfka kläštern^ cele, v n^ž mne pozdravovaly zname časopisy a knihy slovanske, zejmena slovinske a ruske. V osobn^ delikätnosti jeho poznäval jsem jemne citiciho basnika ,Rozvateho listi', v hovorech o italske Slovenii hlubokeho patriotu a znalce sve vlasti.«33 (Černy, 1906, 808). Černy je v njem prepoznal idealista, domoljuba in temeljitega poznavalca slovenskih razmer v severni Italiji, ki pa je bil poln skepse o prihodnosti svoje etnične skupine. V Vidmu je ravno tedaj potekala deželna razstava, ki jo je obiskal tudi italijanski kraljevi par, kar je v mestu povzročilo precejšnje nemire. Med občinstvom pri kraljevem paru je bila sprejeta tudi delegacija italijanskih Slovencev pod vodstvom Ivana Trinka. Kraljico, ki je bila črnogorskega rodu,34 je zastopnik delegacije ogovoril
33	Prevod v slovenščino: »Obisk pri njem je eden od mojih najljubših spominov. Visoki duhovnik, tedaj štiridesetletni (rodil se je l. 1863) je v enem samem dnevu najinega osebnega srečanja postal moj dragi prijatelj. V njegovi skromni, tako rekoč samostanski celici, kjer so me pozdravljale revije in slovanske, predvsem slovenske in ruske knjige, sem se počutil kot doma. V njegovi osebni občutljivosti sem prepoznal nežno čutečega pesnika ,Razpršenega listja', v govorih o italijanski Sloveniji globokega patriota in poznavalca svoje domovine.«
34	Italijanska kraljica (1900-1946) Elena del Montenegro (1873-1952), po rodu črnogorska princesa Jelena Petrovič-Njegoš.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Procesija med tarčentskimi Slovenci (1903). MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy
v slovenščini, kralj pa je nato spraševal po številu Slovencev v Videmski pokrajini. Na razstavi je Adolf Černy iskal slovenske sledi na Videmskem, ki pa jih je našel le v zelo majhnem številu, in to predvsem v njenem zemljepisnem oddelku (Cerny, 1904). Cerny je po potovanju leta 1903 potrdil svoje predhodne vtise, da so italijanski Slovenci svojevrsten slovanski element, ki ima vse pogoje, da se še naprej ohrani, in to kljub očitni italijanski asimilaciji. Najpomembnejši rezultat njegove druge raziskovalne poti v Rezijo in okoliška slovenska naselja je bila mogočna študija U italskych Slovanu (Cerny, 1906)35, natisnjena v reviji Kvety, kamor je priložil tudi nekatere zanimive fotografije krajev, ki jih je spoznal na svojih potovanjih.
Leta 1903 je obiskal rezijanske Slovence tudi češki pedagog, popotnik in publicist Karel Drož (1858-1928), ki je po prvi svetovni vojni služboval kot inšpektor meščanskih in romunskih šol v Podkarpatski Rusiji. Drož je bil seznanjen s Cernyjevo publikacijo V üdol^ Resie in ta mu je najverjetneje dala zagon, da se še sam odpravi k Rezijanom. O svojem bivanju v Reziji je napisal potopisni prispevek VItalii slavjanske (Drož, 1904a, 1904b), v katerem je natisnil tudi nekaj fotografij iz omenjene Cernyjeve publikacije. Podobno kot Cerny je v rezijansko dolino prispel iz naselja Na Bili (Resiutta) na vozu
35 Študija je prav tako izšla kot poseben natis, glej Cerny (1906b).
Petr KALETA: ADOLF ČERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
11. Nadiža pri Šenpeterskem malnu, tj. Špetrskem mlinu (1903). MUA AVČR, AAV, Fond Adolf Černy
kočijaža Barbarina36, ki ga je pripeljal h gostišču Alla stella rforo, kjer je na svojih potovanjih prebival Černy. V gostišču je izvedel podrobnosti o tukajšnjih preteklih potovanjih profesorja Jana Baudouina de Courtenayja in tudi o obisku Adolfa Černyja, o čigar osebnosti je Karel Drož zapisal: »Dobro so se spominjali Černyja. Bil je nekoliko bolehen, v Italiji je iskal zdravja in obljubil je, da se bo še enkrat vrnil. Kar je napisal o Reziji, jim je tudi poslal, kar si je signor Antonio skrbno spravil.« (Drož, 1904b, 393) Če sklepamo na podlagi avtorjevih opomb, je jasno, da je leta 1903 obiskal Rezijo še pred drugo Černyje-vo raziskovalno potjo med italijanske Slovence. Karel Drož je pozneje, novembra 1917, potem kot je avstrijska vojska osvojila naselje Na Bili (italijansko Resiutta), omenil svojo pot v Rezijo iz leta 1903 v plzenskem časopisu Česky denik3'7
Pesniško ustvarjanje in osebnost Ivana Trinka je Adolf Černy predstavil bralcem Slovanskega prehleda leta 1905 (Černy, 1905a), kjer je z lastnimi prevodi objavil primere iz cikla Razpršeno listje iz pesniške zbirke Poezije (Gorica 1897), objavljene pod psevdonimom Zamejski. V svojem zadnjem prispevku v Slovanskem prehledu iz leta 1906 Iz italijanske Slovenije (Trinko, 1906) je Ivan Trinko razpravljal o brezupnih razmerah Slo-
36	Drož pa v nasprotju s Černyjem ne piše Barbarino, temveč Barbarini.
37	Česky den^k, 22. 11. 1917: K Slovanum Rozianskym, 4; Česky den^k, 28. 11. 1917: K Slovanum Ro-zianskym, 3-4.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
12. Šenpeter (pošta in župnišče, 1903). MUA AVČR, AAV, Fond Adolf Cerny
vencev v Italiji, o raznarodovanju, o pomanjkanju knjig in revij v slovenščini, kritiziral je tudi nezanimanje Slovencev, ki ne živijo v Italiji, za njihove težave. V tem skeptično obarvanem članku avtor ni našel nobenega izhoda za ohranitev in razvoj slovenske manjšine v Italiji. Prva svetovna vojna je za dalj časa pretrgala vezi med slovenskimi raziskovalci, Slovansky prehled pa je zaradi delovne obremenitve Adolfa Cernyja v državni službi na dolgi rok prenehal izhajati. Med vojno pa so se v češkem tisku pojavljale redke novice o italijanskih Slovencih, kot npr. 11. aprila 1916, ko je dnevnik Narodni politika prevzel informacije od ljubljanskega lista Slovenec, da so bili med italijanskimi ujetniki iz poslednjih bojev pri Podgorici, ki so potovali skozi Šempeter pri Gorici, tudi beneški Slovenci. Beneške Slovence dnevnik po napačnem označuje za Rezijane in navaja, da jih je 40.000, ter omenja njihove nezavidljive razmere na področju šolstva in gospodarstva.38 Revija Slovansky prehled je bila po prvi svetovni vojni obnovljena šele leta 1925 in še vedno so v njej izhajala poročila o italijanskih Slovanih, ki sta jih tiskala predvsem Adolf
38 Närodn^ politika, 11. 4. 1916: Zaj^mavou pf^hodu sdeluje lublansky „Slovenec",1.
Petr KALETA: ADOLF ČERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
13. Senpeter (občinska hiša, 1903). MUA AV ČR, AAV, Fond Adolf Černy
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Cerny in Josip Vuga. Prispevki so najprej izhajali v rubriki Slovanske menšiny, od leta 1932 pa v rubriki Slovane v neslovanskych statech. V tem času se med poročevalci ime Ivan Trinko ni pojavljalo, leta 1930 pa je Adolf Cerny natisnil dve poročili o njegovih novoizdanih knjigah Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole (Gorizia 1930) in Naši paglavci. Črtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja (Gorica 1929) (Cerny, 1930a, 1930b). O čedalje hujših razmerah italijanskih Slovencev na prelomu dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja so na Ceškem poročale tudi druge revije. V članku Slovinci v Italii v reviji Československo-jihoslovanska revue (Fr. B., 1934) iz leta 1934 izvemo npr. še nekaj o usodi Ivana Trinka: »Ve Vidmu pod policejni dozor se dostal profesor se-minafe, sedmdesatilety Ivan Trinko-Zamejski, spisovatel a vudce videmskych Slovincu. Pfes to za gorickeho biskupa nebyl jmenovan Sirotti, ale biskup Margotti z Romague, ktery pry umi slovinsky a srbochorvatsky.«39 (Fr. B., 1934, 194).
SKLEP
Adolf Cerny spada k relativno močni generaciji čeških domoljubov, rojenih v petdesetih oz. šestdesetih letih 19. stoletja, ki je dosledno skrbela ne samo za razvoj in obrambo lastnega naroda, ampak si je za svoj cilj izbrala, da bo podpirala sorodne in bližnje slovanske etnične skupine v njihovem boju za narodno uveljavitev. V tem Cernyjevem prizadevanju je pomembno sredstvo omenjenega cilja postala specializirana revija Slovansky prehled, v kateri je lahko Cerny predstavil lastne nazore o Slovanih, pa tudi nazore drugih raziskovalcev najrazličnejših območij. Menil je, da je pomembno spoznati tudi italijanske Slovane, predvsem Rezijane, katerih jezik in kulturo je sam spoznal med svojima dvema potovanjema v letih 1898 in 1903 ter o katerih je napisal sedem obširnejših razprav (v letih 1897-1908) v čeških revijah Kvety, Slovansky prehled, Zlata Praha in Čas. K tem je treba prišteti še posebno delo Vüdol^ Resie (Praha 1899), ki je bilo prav tako objavljeno leta 1900 v Slovanskemprehledu. Pri spoznavanju in popularizaciji Rezije sta pomembno vlogo odigrala predvsem poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay in predstavnik italijanskih Slovencev Ivan Trinko, ki je omogočil, da je Slovansky prehled tiskal novice o italijanskih Slovanih. Cernyjevi prispevki in študije o italijanskih Slovanih so prinašali posebej dragoceno gradivo etnografskega značaja (primeri pesmi), za današnji čas pa pomenijo dragoceni dokument za spoznavanje življenja rezijanskih Slovencev na prelomu 19. in 20. stoletja. Veliko vrednost imajo tudi fotografije iz prispevkov, pa tudi tiste, ki so shranjene med Cernyjevo zapuščino. S svojim zanimanjem za majhne narode in majhne slovanske etnične skupine je Cerny postal eden od pionirjev sistematičnega znanstvenega zanimanja za študij slovanskih narodnih manjšin v evropskem prostoru. Hkrati je bil prvi češki raziskovalec, ki je strokovno javnost informiral o pripadnikih majhne slovanske etnične skupine na severu Italije.*
39 Prevod v slovenščino: »V Vidmu je pod policijski nadzor padel profesor seminarja, sedemdesetletni Ivan Trinko-Zamejski, pisatelj in vodja videmskih Slovencev. Kljub temu za goriškega škofa ni bil imenovan Sirotti, ampak škof Margotti iz Romagne, ki baje zna slovensko in srbohrvaško.«
* Ta študija je objavljena s podporo GACr P410/12/0142.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
ADOLF CERNY AND HIS CONTRIBUTION TO CZECH SCHOLARSHIP ON THE SLOVENIANS IN RESIA
Petr KALETA
Charles University, Faculty of Arts, Department of Central European Studies, nämesti Jana Palacha 2,
116 38 Prague 1, Czech Republic e-mail: petr.kaleta@ff.cuni.cz
SUMMARY
Resia and its inhabitants were not a new topic in principle - Josef Dobrovsky, Vä-clav Hanka and Pavel Josef Safafik had already written about them during the first half of the 19th century It is possible to state that that the Czech Slavic Studies scholar Adolf Černy (1864-1952), who was primarily oriented toward Sorbian Studies, continued in their unique research through his systematic work and main publications in the years1897-1908. His most important publications on Resia and the Resians are Resiane, Slovane severoitalšti (The Resians, the Northern Italian Slavs; Kvety, 1897), V udoli Re-sie (In the ResiaValley; Praha 1899) and U italskych Slovanu (At home with the Italian Slavs; Kvety, 1906), in which he analyzed the specific character of the Resian language as well as the customs and habits of the Slovenians from Resia and their position in Italy at the time, above all problems in the areas of education, economy, culture and public awareness. He was already well familiarized with the topic due to the specialized literature, above all from the linguistic works of the Polish researcher Jan Baudouin de Cour-tenay. However, his two research trips to Resia and to the areas where other Italian Slovenians lived, in 1898 and 1903, were invaluable. After Adolf Černy founded Slovansky pfehled (Slavonic Review), a specialized scholarly journal dealing with Slavic issues, the Italian Slovenes were the subject of articles published therein. The main correspondent and expert in this area was Ivan Trinko (1863-1954), a nation-builder for the Udine Slovenians, with whom Černy corresponded during the years 1898-1930. Important material for understanding Černy's interest in the Resians, including his correspondence with I. Trinko, personal records, articles and photographs, is stored in his personal estate, located in Masarykuv ustav a Archiv AV ČR (Masaryk Institute and Archive of the Academy of Sciences of the Czech Republic). Though the Resians were not Černy 's central research topic, he expressed significant interest in them, as he was most attracted by small Slavic minority ethnic groups. Through his work and personal contacts, he contributed to the popularization of Resia and the Italian Slovenes in the Czech scholarly community as well as among laymen.
Key words: Adolf Černy, Resians; turn of the 19th and 20th centuries; research trips; Ivan Trinko; Slovansky pfehled
Petr KALETA: ADOLF CeRNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
VIRI IN LITERATURA
MUA AV ČR, AAV - Masaryküv ustav a Archiv Akademie ved Ceske republiky, Archiv Akademie ved (MUA AV Cr, AAV), Fond Adolf Cerny.
Bartoš, O. (1964): Adolf Cerny a Polsko. Acta Universitatis Carolinae - Historia Univer-sitatis Carolinae Pragensis, 5, 2. Praha, 211-231.
Černy, A. (1897): Resiane, Slovane severoitalšti. Kvety (prve pololeti), 19. Praha, 326332, 451-461.
Černy, A. (1899): V udoli Resie. Praha, Knihtiskarna F. Šimaček.
Černy, A. (1900): V udoli Resie. Slovansky prehled, 2. Praha, 16-22, 79-84, 113-118.
Černy, A. (1904): Z Videmu. Slovansky prehled, 6. Praha, 28-30.
Černy, A. (1905a): Ivan Trinko. Basnik a buditel italskych Slovincu. Slovansky prehled, 7. Praha, 336-340.
Černy, A. (1905b): Opet v Rezii. Zlata Praha, 22, 31. Praha, 369-370.
Černy, A. (1905c): Opet v Rezii. Zlata Praha, 22, 32. Praha, 379, 381.
Černy, A. (1905d): Opet v Rezii. Zlata Praha, 22, 33. Praha, 391.
Černy, A. (1906a): U italskych Slovanu. Kvety (prvni pololeti), 28. Praha, 662-672, 797-811.
Černy, A. (1906b): U italskych Slovanu. Praha, nakladem vlastnim.
Černy, A. (1908): Stara pamatka z uzemi italskych Slovincu. Cas, 22, 31, 1. 2. Praha, 2-3.
Černy, A. (1929): Za J. Baudouinem de Courtenay. 13. III. 1845 - 3. XI. 1929. Slovansky prehled, 21. Praha, 641-659.
Černy, A. (1930a): Ivan Trinko: Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole. Gorizia 1930. Slovansky prehled, 22. Praha, 770-771.
Černy, A. (1930b): Ivan Trinko: Naši paglavci. Crtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja. Gorica 1929. Slovansky prehled, 22. Praha, 772.
Černy, M. (2013): Adolf Cerny jako prvni česky prekladatel novodobe beloruske litera-tury. Slavia, časopis pro slovanskou filologii, 82, 1-2. Praha, 69-111.
Česky deni'k, Plzen, Zavody pro prumysl tiskarsky a papirnicky, 1916-1920, 1921-1936, 1936-1944.
Dobrovsky, J. (1806): Über die Slawen im Thale Resia. V: Dobrovsky, J. (ur.): Sla-vin. Beiträge zur Kenntniß der Slawischen Literatur nach allen Mundarten. Prag, Herrl'sche Buchh, 120-127.
Dobrovsky, J. (1834): Über die Slawen im Thale Resia. V: Hanka, V (ur.): Slavin. Bothschaft aus Böhmen an alle Slawischen Völker, oder Beiträge zu ihrer Charakteristik, zur Kenntniß ihrer Mythologie, ihrer Geschichte und Alterthümer, ihrer Literatur und ihrer Sprachkunde nach allen Mundarten. Prag, Mayregg'schen Buchhandlung, 2., razširjena izdaja, 118-124.
Drož, K. (1904a): V Italii slavjanske. Ilustrovany svet. Svetova kronika současna slovem i obrazem. Casopis pro zabavu i poučeni, 4, 16. Praha, 369-372.
Drož, K. (1904b): V Italii slavjanske. Ilustrovany svet. Svetova kronika současna slovem i obrazem. Casopis pro zabavu i poučeni, 4, 17. Praha, 393-395.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Formankova, P. (2007): Jak Emil Geistlich naučil Cechy jezdit na Jadran. Zakladatel „českych mofskych lazni" v Chorvatske Bašce. Dejiny a současnost, 29, 7. Praha, 24-27.
Fr. B. (1934): Slovinci v Italii. Ceskoslovensko-jihoslovanska revue, 4, 9-10. Praha-Be-ograd, 191-195.
Giger, M., Giger, M. (2005): Dopisy Adolfa Cerneho v pozustalosti Ivana Trinka. V: Ka-leta, P., Martinek, F., Novosad, L. (ur.): Praha a Lužičti Srbove. Sbornik z mezinaro-dni vedecke konference ke 140. vyroči narozeni Adolfa Cerneho. Praha, Společnost pfatel Lužice, Macica Serbska, Masarykuv ustav AV Cr, 82-87.
Giger, M., Giger, M. (2007): Koresponca s Ceško v zapuščini Ivana Trinka. V: Dapit, R., Obit, M., Trusgnach, L. (ur.): Mons. Ivan Trinko (1863-1954). Spodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami: Promotore della conoscenza e del dialogo tra culture. Cedad/Cividale, Kulturno društvo-Circolo di cultura »Ivan Trinko«, 177-197.
Hanka, V. (1841): Zprava o Rezianech. (Dopisy I. Sreznevskeho a P. Preisa V. Hankovi.) Casopis Ceskeho museum, 15, svazek tfeti. Praha, 341-346.
Hroch, M. (1999): Na prahu narodni existence. Touha a skutečnost. Praha, Mlada fronta.
Kaleta, P. (2003): Ukrajinska problematika v dile Adolfa Cerneho. Slovansky pfehled, 89, 2. Praha, 169-185.
Kaleta, P. (2006): Ceši o Lužickych Srbech. Cesky vedecky, publicisticky a umelecky zajem o Lužicke Srby v 19. stoleti a sorabisticke dilo Adolfa Cerneho. Praha, Masarykuv ustav AV Cr.
Kavrečič, P., Klabjan, B. (2010): „Na najlepše morje na svetu, na Jadran." Procesi turističnega razvoja severnega Jadrana pred prvo svetovno vojno in po njej: Primer Ceške in Ceškoslovaške. Acta Histriae, Koper, 18, 1-2, 175-206.
Kidrič, F. (1930): Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana, Znanstveno društvo v Ljubljani.
Klabjan, B. (2007): Ceškoslovaška na Jadranu. Cehi in Slovaki ter njihove povezave s Trstom in Primorsko od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Koper, Založba Annales.
Klabjan, B. (2011): „Jadran je naš". Nacionalno prisvajanje Jadranskega morja pred prvo svetovno in po njej. Annales. Ser. hist. sociol., 21, 1, 1-12.
Narodni listy. Praha, Julius Gregr, 1861-1941.
Narodni politika. Praha, Ludvik Bratršovsky, 1883-1945.
Pynsent, R. B. (1996): Patrani po identite. Praha, H&H.
Repa, M. (2001): Moravane nebo Ceši? Vyvoj českeho narodniho vedomi na Morave v 19. stoleti. Brno, Doplnek.
Šafarik, P. J. (1842): O pe3iaHax h ^ypnaHCKHx c^OBHHax / O Rezjanach i furlanskich Slowinach. 3eHHH^a, ^HTepaTypHaa ra3eTa/Jutrzenka, pismo literackie, 1, 9, Man / maj. BapmaBa/Warszawa, 109-113.
Šafarik, P. J. (1953): Slovansky narodopis. 4. Izdaja, Praha, Nakladatelstvi Ceskoslo-venske akademie ved.
Šekli, M. (2002): Reziska, Rezičenjo a rezičcina. Sorapis, 3. Lipsk/Leipzig, 26-33.
Trinko, I. (1899): Italšti Slovinci. Slovansky pfehled, 1. Praha, 223-229.
Petr KALETA: ADOLF CERNY IN NJEGOV PRISPEVEK K SPOZNAVANJU SLOVENCEV V REZIJI ..., 633-660
Trinko, I. (1900): Vlaš^ a Slovane. Slovansky pfehled, 2. Praha, 312-316.
Trinko, I. (1906): Z italske Slovenie. Slovansky pfehled, 8. Praha, 271-276.
Valenta, Z. (2011): Korespondence Adolfa Cerneho s Arnoštem Mukou z let 1885-1891
I. Üsti nad Labem, Univerzita J. E. Purkyne v Üsti nad Labem. Y [Trinko, I.] (1899): Z Videmu (Udine). Slovansky pfehled, 1. Praha, 14-15; 153-155. Bogy^H ge KypTeH^, H. A. (1904): MaTepna^H g^a M:®HOcgaBaHCKOH gnaneKTogoran
H ^THO^pa$HH. CaHKT-neTepöypr. Bogy^H ge KypTeH^, H. A. (2012): MaTepnagH gga M^HOcgasaHCKon gnaneKTogoran H ^THO^pa$HH. MocKBa, HHÖPOKOM.