__21___
Venec legend
(Nabral Fr. Kralj.)
4. Mačeha.
Vcvetlični gredici na duhtečem vrtu stoji otožno ma-čeha. ,,Zakaj si tako otožna, pestra cvetka; razodeni mi svojo b61", jo vpraša sočutno desetletni deček.   In cvetlica vstrepeče in začne šepetaje pripovedovati vzrok svoje tuge.  In dečku se zdi, da sliši mačeho govoriti:
,.Glej, deček, kako hudoben je svet, ki mi je nadcl sramotilno ime mačehe in me razvpil med svet kot neusmiljeno in samopridno cvetlico. To pripovedujejo ljudje, ker gledajo samo zunanjost in na podobo, a tie na notranjo vrednost. Res presega jeden mojih lističev po vclikosti ostale štiri in je okrašen s tremi barvami: belo, rudeče in rmeno, in poleg tega tudi sloni' na dveh čašnih lističih; temu peresu dajo ime grozovite mačehe, češ, da samo sebe krasi in gospodari samooblastno po hiši. Druga dva lista imata vsak po dvoje boj in vsak sedi na jednem čašnem lističu: ta naj bi značila lastni hčeri trde mačehe, ki ju kot svoji hčeri še dostojno oblači. Zadnji in najmanjši dve peresci pa imata samo jedno barvo in obe imata le jeden čašni listič: to pa sta pastorki, kateri živita jadno v pomanjkanju in siroščini. Tako naj bi bila jaz podoba in znak vseh slabih lastnostij: samopašnosti, trdosrčnosti, sebičnosti in Bog ve še kaj. Pa svetu ni še dovolj, da mi je vzel dobro " ime, "usodil mi je šc kazen. Pravi, da rae je za. kazen dobri Bog preobrniL, da sem jaz zdolaj in pastorke zgoraj, in da sem dobila zato grbo.
Tako pravi svet, a stvar je povsem drugačna. Jaz ti bom povedala resnico, da me ne boš tako slabo sodih kakor ostali hudobni svet. Ko me je vstvaril vsemo-gočni Stvarnik, sem rastla še na žitnem polju in sem ljubko duhtela; v prijetnem svojem vonju sem prekašala vse cvetlice-vrstnice. Ljudje so me pa radi iskali in trgali za šopke. Pri tem so pa žito pomandrali, in kmetič je bridko tožil zoper mene. Smilil se mi je ubogi kmet in prosila  sem vsedobrega Boga, da naj mi od-
22
vzame vonj. In res me jc uslišal. Odslej so bili pa Ijudje hudi na-me in si izmislili to sramotno dogodbo. Tebi sem resnico povedala, ti me brani...!"
Tako je šepetala trobojna vijolica otožno in se solzila. Deček ji je pa obljubil, da bo svetu povedal njene besede. In povedal jih je meni, jaz jih pa tukaj napišem, da ne bote krivo sodili lepobojne mačehe.
5. Trnolica.
Kako krasna si v pomladnem cvetu, bela trnolica! Zdi se mi, kakor bi te bil zadnjikrat sneg pobelil. A drugod je že vse zeleno, in snega ni nikjer več. Povej mi torej, košata trnolica, odkod imaš svoje obilno cvetje ? In trnolica mi je povedala lepo, jako lepo dogodbico, ki pa je hkrati tudi žalostna. Vendar jo tudi vam po-vem, da botc v drugo bolj spoštovali ponižno, a vcndar tako počeščeno trnolico.
,,Ko je bil Kristus od izdajalskega apostola izdan, so ga ujeli brezsrčni beriči in peljali po potu, ob ka-terem sem jaz rastla. Pri pogledu na to strahovito dejanje, ko stvar zaničuje svojega Stvarnika, se je zgro-zila vsa narava. Tudi jaz sem pobesila svoje felo in tresoč se čakala, kaj pride. Pa ujetje surovim beričem ni bilo še dovolj. Ko so mene zagledali, šinila jim je peklenska misel v glavo. Hoteli so splcsti krono iz mojega trnja. Zatrepetala sem po vsem telesu in se tcmu uprla. Tedaj pa jc z milobnim glasom spregovoril moj Stvarnik in rekel: ,.Ne brani se, moja dobra stvar, dasi mi boš trpljenje pomnožila; saj ti nisi tega kriva. V večni spomin tvoje nedolžnosti naj ti bo belo cvetje, s katcrim se boš oblačila v tem času na vekov veke.4t Tako je govoril Najsvetejši, in kakor balzam so padale name mile besede. In povzdignil je zmučeno roko in me blagoslovil. V tistem trenotju pa sem dobila belo cvetje, s katerim se krasim slednjo pomlad, in se bo vršilo to, dokler bo časov tek.
Zavidajo mi ljudje in drevesa moj kras, jaz pa ne morcm biti vesela, dasi sem Stvarniku za to hva-ležna iz globočine srca. Saj so vendar-le moji trni okrvaveli in ranili sveto glavo Svetega.
23
In še drugo obljubo sem dobila od Zveličarja, da ne bo namreč nikogar strela ubila, kdor bo iskal pod menoj zavetja ob gromu in tresku.
In izpolnila se je doslej ta obljuba in se še izpol-njuje. ker mi je to obljubo dala vecna Resnica."
6. Osat.
Vem, da nimate prav zaupanja in vei"e, da bi kaj prida znal povedati o tej bodeči neži. v Pa tudi ona je Božja rastlina in služi dobro človeku. Ce nima druzega od nje, je vsaj zanj vremenska prerokinja, kar je za kmeta-trpina posebno važno. Pa še večjo korist je kdaj storila človeštvu, ali pa vsaj Karolu Velikemu in nje-govi vojni. Torej poslušajte!
V Karolovi vojni je nekoč hudo razsajala grozna morilka kuga. Tisoči in tisoči so umirali slednji dan, in Karol je bil v velikih skrbeh, kaj bo iz tega. Pa obmil se je zaupno do Boga in ga prosil pomoči in rešitve. Ko je tako goreče molil, je cesar zaspal. Videl pa je v sanjah angelja, katerega mu je Bog po-slal. Angelj. pa je vladarju govoril:
,,Bog je čul tvoje vzdihe in prošnje, in hoče re-šitl tebe in tvoje vojščake preteče nevarnosti. Vstani torej, ko se zdani, pojdi na polje in spusti pušico p; oti nebu, in kamor bo pušica padla na zemljo, tam boš našel bodeč osat, ki bo rešil tvoje vojake kuge." To je rekel, in splaval v nebo. Karol pa je storil tako, in pušica je prodrla osat, imenovan bodeča neža. Rabili so ga bolni in zdravi, in nikdo ni več umrl odslej. V spomin na to pa, da je pušica prodrla osatovo kore-nino, ima ta še sedaj pušičino podobo.
Vidite, da se Bog tudi navidezno skromnih rastlin poslužuje v svoje namene.
J7. aentjanževa roža.
S to mojo cvetko bote pa bolj zadovoljni, nego ste bili z bodečim osatom. Prav! Zato vam bom pa zopet o nji povedal jedno legendo, da bote vedeli. kdaj in zafcaj se je rodila ta cvetka.
24
Iz zgodb veste, da je hudobna Herodijada, žena kralja Heroda, zahtevala umor svetega Janeza Krstnika. Ustregel je kralj njeni grozoviti zahtevi, in prinesli so ji glavo predhodnika Kristusovega. Pa to ni bilo še dovolj kruti kraljici. Vzela je šivanko in v peklenskem veselju zbadala jezik, ki ji je tolikrat v življenju očital njene grehe. Zato se je s tem maščevala nad njim. Rudeča kri pa je kapala na zemljo, in čudežno je vsklila roža, ki je dobila v spomin tega dogodka ime šent-janževa roža. Povsod raste in cvete: ob potih, na mejah, po polju in senožetih, kot glasna priča nedolžnosti sve-tega Janeza in krutosti hudobne Herodijade.
Pri nas pa pripovedujejo tudi še razven tega, da teče še vedno kri, ako jo zmaneš v roki. Na predvečcr sv. Janeza Krstnika okrase s temi cvetkami hišna po-slopja. Na okno spredaj pa denejo toliko cvetlic, kolikor je družine pri hiši. Vsak si izbere svojo. Čegar cvetka usahne do druzega dne, ta bo tisto leto umri; čegar pa sveža ostane, ta bo doživel še sv. Janeza ob letu osorcj.
To pa je prazna vera in nikar je ne verjemite. Jaz sem jo samo radi tega povedal, da boste uvideli, kako visoko ceni naš narod to rožo.
No, saj je pa tudi zdravilna in koristna. Ker pa nisem zdravnik, ne morem vam povedati, za katere bo-lezni je dobra. Le vprašajte stare ženice, pa vam bodo povedale.