FRAN TRATNIK E m i 1 i j a n C e v c Ko je leta 1907 narisali Fran Tratnik za dunajski list »Der liebe Augustin« perorisboi »Grobar na pokopališču«, je urednik. Gustav MeyTink, naprosil belgijskega pesnika Emila Verhaerena, naj naredi k ris)bi primerno peisem. Mnogo manj sposobno pero mora danes, ko je preteklo že več kot pol leta, odkar je grobar zasul jamo nad truplom slikarja Tratnika, napiisati nekaj besed db rdbu njegovega življenjskega dela, v katerem se razboleni čas prve polovice našega stoletja zrcali v pretresljivi podobi. Časovni proistor med 11. junijem 1881, ko se je Tratnik rodil v kmečki družini na Potoku ob Dreti v zgornji Savinjsiki dolini, pa do 10. aprila, ko se je za vedno poslovil od svojih risb in olj, se mi zdi kot glasbilo močne resonance, iz katerega zveni Tratnikov boj s svetom in človekom, izvojevan z risbo in barvo. Ce bi nadaljevali z glasibeiio primero, bi lahko rekli, da trije kointrapunkti odločujejo posežejo v njegovo življenje, ki je bilo še tako polno upanju ob slovesu od domače doline: Dunaj, Praga in MiLncheii. In tri strune zvene v;seskozi v vodilnem motivu: otroški spomin, bridko razodetje tujine in groiza prve svetovne vojske, medtem ko zvani glas domovine kot struna, ki se je prehitro utrgala. In vendar bi bila plejada slovenske moderne uuiet-nosti nepopolna, če bi iz nje izbrisali zvezdo stalnico Tratnikove likovne izpovedi, pa čqprav je zažarela tu pa tam tudi v svetlobi tujih planetov. Tratnik je bil pri nas pr\i, ki sta Jnu riisalo in čopič setgla do dna človeške tragedije, čepra\' usodnega človeškega nesporazuma niista mogla razrešiti. Ob pisanju teh vrst mi kot 0'srednja poddba živi pred očmi Trat-nikova risba »Slepci« iz leta 1911. Iz brezobličnega mraka in v brezprostorju — 'kakor na temnem dbrobju zemlje — so vzkipele tri postave: d^^a moža in žena. Podobne so trem v življenjski sili okmelim rastlinam, ki jim je težko hrepe- 67 Naša sodobnost 1057 nanje iz mraka v luč dalo neveselo rast in jiim razžira cvetove zavest onemoglosti. V močneni isunku sta pognala kvišku moža. gigantska v telurni dinamiki, kakor kipa sproščena v težkem jedru. Ju je mar neka demonska sila zgnetla v uporu proti lepoti povprečnega sveta? Ovita v zguibana, nadčasovna oblačila sta okamenela v pretreisljivi grozi in kakor v razodetju vizije, ki je živini očem prikrita, dvignila roike — podobno kot tisti dušeči se blaznik, ki ga je zajel slikar v risbi štiri leta poprej med zidovi raorišnice. Ali je res bolečini luč odvzeta? Bodo mar usta v spačenih obrazili kriknila kakor jetniki v Beetho^'-novem Fideliu: »Sonce, sonce!«? Toda ne! Ce se bo iz teh zaznamovanili teles iz vil kakšen krik, bo' to krik živali, krik na meji teme in luči, obsojen, da nenehno trepeta nad iskanjem človeka. Krik upora in groze, krik breizupja. Izgubil se bo v dušečem ozračju umirajočega sveta, za katerega je že pripravljen nož, da mu zareže v žile prvo rano. So mar ti »Slepci« vedeli, da bodo tri leta kasneje postali zgovorna priča še vise drugačne slepote, ki bo sprožila svet v sovraštvo in kri? Ob tej blazni modrosti, ob upu brezupja, ki razžira telesi mož, živi bolna roža žene. Ne podoba razkošne samice, ne sproščujočega principa večno ženskega, amipak podoba nelepe, zvesto upognjene slepe žene, ki kot tiha služabnica vdano sprejema obsodbe in z vsem trepetom svoje duše prisluškuje melodiji brez odmeva, melodiji pošastnega molka, molčečemu kriku mož. V tej ženi ni več moči, da bi vzkipela v kljubovalno rast. Kot mirna žival se podreja težkemu bivanju v posvečeni blaznosti in lepoiti bolečine. Ali je v tej viziji ponižam človek — ali je poveličana bridkost tripljenja? »Umetnik je prost v svoji miselnosti in ustvarjanju... Njegovo duhovno življenje je v iskanju lepote, ne resnice.« — Tako je zapisal Tratnik v enem svojih »AfoTiizmov o umetnosti«. Toda v čem je bila njegova lepota? V čem njegova resnica? Z grafitom izvršena risba »Slepci« pomeni Tratnikovo najbolj iskreno umetnostno in človeško izpoved. Z njo je dosegel enega od vrhov svojega umetnostnega vzpona. Ta risba je Todila še vrsto variacij na istoi baladično temo. Njen pendant je »Hrepenenje« — spet elegija trudnega zaleta proti luči in agonije strtih peruti človeškega duha, utelešenega v goli ženi, ki ji je glava omahnila na ramo. In še četrt stoletja kasneje bo isti motiv nekoliko koniipozicijsko obagačen zapel v svoji drugi varianti, potem ko bo botrinil še številnim baladam o 1058 gladu in žrtvah in končno bo v iluzionistični barvni sonati in z ekspre-sivno oblikovno silo zazvenel v posvečeno tipanje »Slepe«, ki pa je že oblita s toplo sončno svetlobo, v kateri se prebuja uipanje in se smiselno bogati dobrotna bolečina vdanega žrtvovanja, »(Umetnikovo) življenje je v iskanju lepote, ne resnice.« Ali pa ponovimo drugo Tratnikovo misel o umetnoisti: »Kakor je vsa boAa človekova le ho^tenje po nekem življenju sreče, ki pa ne bo nikdar zaživelo — tako je tudi umetnosi le izraz hrepenenja po nekem življenju lepofte. katerega popolnost ne bo nikoli dosežena,« V tem spoznanju se skriva življenjska tragedija slikarja samega in njegovih »Slepcev«! Luč mladostnih spominov s sončnih travnikov in gora ob Dreti — slepa varuška je kot druga mati bdela nad njegovim otroštvoim! — je Tratniku zatemnela pred razkritjem človeške bede. Kmečki sin je ob iskanju varljive modrice umetnosti zablodil v veliko mesto, kjer mu je ulična senca izakrila blesk svetlobe nad polji in vodami. Od dobre skAi domače strehe je zašel v brezčutnost sveta, med ljudi, nad katerih življenjem se je zgrozil in ga je vendar dražljivo vpijal kot neusahljivi vrelec slikaTskih motivov. Mislim, da ga je v prav toliki meri zamikal nenadni razloček med dvema bregoivoma življenja, kot ga je pritegnilo soičutje do ponižanih in razžaljenih. Toda spočetka se to sočutje ni znalo sprostiti drugače kot v jedkem nasmehu. Sam je pred leti v nekem pogovoru povedal takole: »Taikoj prva leta v tujini me je zajel neusmiljeni tok velikega mesta in sem^ spoznaval globino njegovega življenja. Na zunaj je videti življenje velikih mest sicer blesteče in razkošno, pod to gladino pa je veliko trpljenja in bede. Vse te svetlobe in sence sem bridko občutil. Zaito sem iz življenjskih senc hotel pokazati lažni zunanji blesk življenja vdbče...« Morda je prav zato naslikal sence še bolj črne, da je v tesneh življenja piribližal nasprotje med zlagano moralo in konvencionalnimi družbenimi moinenti na eni strani in živim človekom na drugi strani v vsej njeg"ovi pretresljivosti. Po nekem tragičnem konfliktu, bi lahko rekli, je Tratnikova umetnostna realizacija vedno v nasprotju z njegovimi umetnostnimi ideali. Kar izpoveduje z besedami o umetnoisti na splošno, bi le delno mogli prenesti na njegovo lastno ustvarjanje. In vendar bi bilo nesimiselno govoriti o kakšnem diualizmu — pač pa prej o temeljinem razkolu med njegovo uimetnostno teorijo in prakso. Ta razkol ga nekje v globinah hromi. Preveč je človek, da bi se mogel umakniti resničnosti, in preveč umetnik, da bi mogel žrtvovati lepoto. In vendar zma-ga spočetka 67* 1059 človek, tako da mu mora umetnik, nenavadmo izurjen risar z ritmično pretehtano črto, izročiti svoje najdražje orožje. Ko so oči ponosnega fanta z dežele, ki so mu sanje tipale za zvezdami, zaznale revščino, je odgovoril nanjo najprej s satiro, včasiih pa tudi z nekoliko sentimentalno, toda bleistečo tehnično ilustracijo. »Umetnik, ki ihoče spoznati pravo lepoto, mora gldblje v življenje, v bolečino in bolest, kamor ga naj vodi Ijtilbezein in sočutje.« Res, da je to spoznanje formuliirai v besedah šele precej kasineje. toda gOitovo iga je spremljalo že takrat, ko je v dunajskih, praškib in miinohcnskih listih objavljal bridke risbe ljudi, podiobnih morečim pri^-idom: (onemoglih, rahitičnih bitij, ujetih v blato podzemlja, včasih demoinsko nakaznih, pahnjenih \ trudno životar-jenju in \'brezupju otrplih:Ibolečina jih komaj še zadeva in koimaj jim še lahko priznamo značaj člo\ eškosti. Dvignjena so v žiilostne simbole, ki ne morejo spremeniti sveta. Tratnik sam ni bil »eden od njih«! Zdi se naan, kalkoT bi teh bitij ne udarila družbena krivica, ampak da so zaznamovana sama po sebi, od narave in rtudi od družbe. Tu se ne vprašujemo več, koliko je to brezdušno druščino izoblikoval gospodarski liberalizem m kapitalizem v začetku naprednega 20. stoletja, kako jo je zmaličila krivica okolja. Od teh ljudi ne moremo več pričakovati, da bi sodelo^'ali ob novi podobi sveta. V njih čutimo le utriip zadinjiih kapelj dedno obTonienjene k^^'i, vzgiba njihove duševnosti pa ne 'zaslutimo' več. Zato se imni o(b teih Tratnikoi\'ih karikaiturah včasiih zazdi, kakor bi mračna roka dvignila zaveso, stkano iz lagodnih, pomirjujočih laži in nam pokazala Kajnov rod v vsej njegovi ndbaglje-nosti, tnpni zaistrmljenosti, obloženega z grehom in s trpljenjem brez rešitve. Od zibelke do ječe, norišnice in groba ni niti en koirak več. Pred temi ljudmi strepetamo — toda ali nam Azbnde tudi sočutje? Viprašujemo se: ali res ni več rešitve? In oaiemo-gli obrazi hudodelcev, potepuhov, kvartoipircev. pijancev, izmozganih žena in mater ter do okostja izsesanih oitrok odgovarjajo: Ni je! Kaj molite naš pelkel? Trudni smo in olbsojeni. Pustite nas! Med našim in vašim svetoim ni mostu. .. Karikatura skriva v sebi vedno nekaj nečloveškega. Celo tedaj, kadar se bori za človeške pra\ice. Tudi pri mojsitru Tratnikovega kova! Tudi pri geniju, kakiršen je bil Dautmier. Mislim, da se ne bomo preveč zimotili, če zapišenro, da je obenem z mladositno neugnanostjo po preživelem »Sturm umd Dranigu« usahnila tudi Tralnikova saitirična ostirina. Miorda tudi po* nekaterih življenjskih udaTcih, ki so zadeli prav v srčiko Tratnikovega ustv-arjanja. Ne bom trdil, da se imu je sartira izčrpala, vsekakor pa se mu je izmodirila. Ali 1060 se je prečistila olb doživetju risb in grafik velike nemške socialne umetnice Kathe Kolhvitzeve? In res v drugi periodi Traitnikovega ustvarjanja, v kateri so doizoreli »Slepoi«, lahko zaznamo najmočnejši odmev umetnostnega in idejnega poislansitva Kollwitzeve. Vendar je izhodišče pri dbeh umetnikih kaj različno. V trenutku, ko se je njuno delo srečalo, bi lahko relkli, da občutinio olb risbah in grafikah KoMwitzeve grozio pred družbenim položajem, ob Tratnikovih pa grozo pred človekom. Koll-vvitzevi je bil glavni namen, da s s^¦ojo umetnoistjo dvigne ponižanega proletarskega čloiveka, zato prežema njegovo težko resiniičnost, njegov upor in poraz in obtožujočo letargijo kljub objektivni vsebini s srčno prizadeitostjoi. Tratnik zajema sicer iz istega vira, toda brez globlje psihološke dramatičnosti in nikdar ne zapada v tisto programsko pripovednost, ki pri KolKvdtzevi odloča celo tedaj, kadar po zakomih »Jngendstila« zahaja v tvegano simboliko. Tudi Tratnik sega sicer po simbolih, +oda ti so drugačne vrste: prepojeni so z eksipresivno, kčir ekspresiomistično noto. Pri Kolhvitzevi prostor diha in odločujoče podpira razpoloženje upodobljenega prizora; človeške figure so pogosto potisnjene prav na rob žalostnih prizorišč, ki s svojim mrakom, revščino in zapuščenostjo stopnjujejo dramatski efekt. Pri Tratniku se človeška tragedija odvija v brezproistorju aLi — posebno v zgodnejših delih — le v spremstvu za razirmevanje upodobit\'e najnujnejših rekvizitov. Toda kakor so v iemeljnem razpoloženju predstavnega sveta obeh umetnikov opazni mnogi razločki, tako so vidne tudi mnoge skupne črte: patetična manumentalnost, deformacija telesnih oblik, svetlobni poudarek na rokah in obraizih kol nosilcih človeškega psihičnega izraza, izogibanje idealni lepotnosti. trdna, kar kiparska forma iui ritiiniono razgibana kompozicija. Krčevito 'so'z\'očje rok, ki ga poslej vedno znova srečujemo na TratiiikoA^ih risbah in oljih, je tako rekoč v celoiti dedišči-na po Kolhvitzevi. Njen umet-noistni impulz je vsekal t Tratnikovo umetnostno iskanje ognjen pečat, ki ne bo nikdar več izginil. Izraziti risarski talent, kakršen je bil Tratnik — posebno v letih svoje največje ustvarjalne moči — se ni mogel otresti vsebinskega poudarka, ki je bil končno kar karakteristikon enega pola umetnosti pirvih desetletij našega stoletja, tako da mu je zapadel celo tak umetnik, kot je bil na priimer Ran Meštrovič. Zaradi tega lahko še bolj raeuimemo, zakaj je odmev Kolhvitzeve pri Tratniku tako močno za-zvenel, da so ga, vsaj delno, subjektivneje preglasili šele »Slepci«. Veindar velja ponovno poudariti, da gre pri tem bolj za oblikovne in snovne, manj pa tudi za idejne usedline. »Slepci« pa, čeprav so vsebinsko še tako zgovoirni, se dvigajo' že nad zgolj literarino raven, ki sta 1061 jo na splošno v srednjeevropskem^ slikarstvu določala >Jugendstil« in secesija. Vendar pa so tuji impulzi, pa naj so prihajali od strani Koll-wiitzeve ali od strani svoj čas zelo priznanega slikarja Rudolfa Wilkeja, pomenili vsaj v stilno formalnem pogledu negativen element. V mnogo-čem so namreč zabrisovali Tratnikov individualni izraz in ga podrejali skupnemu imenovalcu tedanje časopisne in revialne ilustracije. Po človeški strani pa je imel ognjeni krst, ki mu je botrinila Kollwiitzeiva, za Tratnika še drug pomen. Odkril mu je duhovne odlike človeka, posebno zatiranega človeka. Ce so bili v njegovih zgodnjejših delih ljudje kakor grmiči, ki jih je izničil vihar strasti, so zdaj podobni drevesom, ki jih sicer še vedno vrtinci neurje, toda njih bolečina zadoibi priizvok nečesa islovesnega. Mnogolkrat bi lahko govorili kar o »heraiizmju mboštva«, kolikor je seveda heroizem lahko tudi neaktiven, pasiven. Pri tem. mislim na primer na riislbe »Žrtve«, »Glad«, »Sejalec«, »Berača«, na vrsto mater z otroki ali na čudovito ritmično vzvalovaino »Delo na polju« — na skopem, kraškem polju! — v katerem po svoje še zveni daljni odmev »Oračev« iz cikla »Kmečki punti«, ki ga je ustvarila Kollwitzeva. In matere z otroki so sestre tistih jetičnih žena, ki jim je KolKvitzeva zapela veličastno žalostiiiiko na svojih grafičnih listih in ki iso se poslej tolikokrat ponavljale talko v svetu nemškega kot slovenskega ekspreisioiiizma. Groiza prve svetovne \ojske je odjeknila v Tratnikovem. opusu na poseben način. Slikar jo je dočakal na Goriškem, kjer je doživel Kalvarijo goiriških beguncev. Ali bi od nekdanjega bridkega karikaturista, ki je poveličal cesarsko-kraljevo oblast v pošastnih prizorih iz kaznilnice in sodišča, pričakovali kaj drugega, kot da bo razgalil nesmisel vojske z vso njeno nečlovečnostjo? Res, pokazal je njeno najbolj žalostno podobo — trpljenje nedolžnih. Nastal je ciklus »Goriški begunci« s starci, sklonjenimi k zapuščeni izemlji, z materami, ki si stiskajo otroke na prsi, z opotekaj očim se, brezdoninim človekoim, gnanim od sovražnega viharja — db njem pa iskri konj z vihrajoče grivo kot simlbol sproščene narave ... S tem ciklom je dosegel Tratnik svoj drugi izrazni vrhunec. V njem ni miti kanca satiričnega posmeha več; plameneči čas in človek sta našla prvič harmoničnost nasprotn-jočih si sil. Umetnik je preživel duhovno katarzo, ki ga je vsebinsko in oblikovno prečistila. Preko nje so> nam razumljiva tudi tista olja iz prvih povojnih let. ki jim pomeni skoraj baročno uverturo imipresio-nistično slikovita, v barvah pa popolnoma ekspresioraistična »Rdečelaska«. Ta čas sita nasitala momumentalno pogojena »Učenca«, ki nas na prvi pogled spoimnita kar na Kokosehkovo sugestivnoist in končno se iz barvne polifonije iizvije lirična vizija »Slepa«. 1062 Kako viso/ko je t;a podoha slepe žene dvignjena nad deset let starejše »Slepce« iz leta 1911! Kar je ibilo v zadnjih še baribapsko primarnega, se je zdaj izkristaliziraloi v duhovno doživetje luči in hrepenenja. Animalično vitalni pogon se je umiril v mirno sozvočje duševnih, notranjih oči in dobrotnega slapa luči. Pregrada nepreimoist-Ijive usodnosti se je porušila iin človek je spet našel ravnotežje med svetom in življenjem, lo življenje je v neki rneri sicer še vedno tragično, čeprav je obenem tudi izmagoslavno. In zato se zdaj tudi barva, linija iu likovna komrpozioija na sliki enakovredno družijo med seboj in se medsebojno podpirajo. Toda v trenutku, ko se v slikarju sprosti »ooincidentio opposi-torum«, je pretila Tratiniku tnova nevarnost — izguba prav tistega dialektičnega principa, čigar konfliiktna vozlišča so doslej pomenila pogonske moimeinte v umetnikovem človeškem in duhovneni in zato iudi umetnostnem razvoju. Slike in risbe, nastale v drugi četrtini stoletja, itipljejo bolj za oblikovnimi kot za idejnimi rešitvami. Slikovito razipoloženje se umika sipei tisti plastični nionume'ntalno'sti, ki jo spri Tratniku srečamo že v nekaterih najzgodnejših delih, vendar pada zdaj naglas na plastično poenostavljanje voluminoiznih detajlov, ki se mu začne podrejati tudi barva. Značilen primer za to je oljnata slika »Vedeževalka« iz leta 1935, v risbi pa »Mati z otrokomi« iz leta 1929, ki učinkuje kakor predloga za plastiko. Impulzivni kreativni slap Tratnikove umetnoisti začenja usihati in se izživlja ali v ponavljanju že rešenih likovnih im vsebitnsikih problemov ali v virtnoznih portretih in razgibanih arhitekturnih detajlih, kar pa vse ne preseže meje slikovito poždvljenega riealistionega koncepta. V letih, ko je pri nas ekspresionizem dosegel svoj največji razcvet, ko je postal v resnici nosilec novega umetnostnega izraza v vseh smereh, tako da se mu je po svoje pridružil celo Jalkopič s svojo subjektivno barvno paleto, je Tratnik, ki bi ga po pravici smeli imenovati našega prvega ekispresio-nista. že zaipustil avantgardistične pozicije. Lahko bi ga primerjali z ognjem, ki je premočno vzplamtel, da bi mogel do kraja goreti z intenizivnim žarom. Ce je Ivan Cankar nekoč zaklical: »Donio'\'ina, glej, umetnik«, bi ob Tratniku skoraj simeli vzklikniti: »Umetnik, glej, domovina!« Če ga gledamo s sloivenskega zrelišča, je hodil ta nenavadni osamelec svoja poita, kakor bi se nikoli več ne mogel vživeti v domačo sredino, iz katere ga je že v mladih letih iztrgala usoda. Že v študijskih letih ga je Praga odtujila mladi sloivenski umetniški generaciji. Ni se 1063 mogel piridiružiti niti Ažbetu v Mlinchemi niti liinipresioimBtoni aiiitd du-najsikim »Vesiiainonn«. Sprejel ni ne larpurlartisitičinega programa ilmpiresioinisitov' ne Jiiteirarno sLovensikega programa Vesnanov. Od impre-sioiiiistov ga je oddaljev^ala lastna, v ilusitraciji in risbi zasidrana oblikovna volja, od Veis.naiiov pa kolektivini značaj njihovih uimetnostnih načrti0'\'', ki iso koreininili v iskanju doimačiiosti in njene lirionoisti. To roniantičino domačijstvo Tratnika ni mikalo. Njegov okvir je bil pre-rairen in preozek. Tratnik je vse življenje ostal nekak kozmopolit. Ko se je poivruil iz itujine v Ljubljano, se nikakor ni moigel vživeti v njeno oizko ofoizorje. In čepra^ se je do zadnjih d;ni spominjal »prelepe doliine« ob Dreti in Savinji, kjeir mu je stekla zib«Ika, visokih planin in goizdov nad njo, njenih vasic in trgov, mu vendar domača zeimlja na platnu iii zapela. Ko>t tujec se je vmil v domovino m v njenem mirjiem zatišju so nru usitvarjalne moči okrnele. Vendar pa je v razvojnem diagramu slovenskega slikarstva Trat-ndkovo mesto pomembno. Že po na;ravni nadarjenosti se je uvrstil med naše najboljše risarje dn ilnstratoirje in veiristični, nekoliko romantično pobarvani realizeim praške šole mu je pomenil pri tem delu potrdilo in tehnično dopolnilo. Tako je v nasprotju s secesijskimi Vesnaui že pred prvo vojsko uveljavi! risbo kot nositeljico tudi noitranje, ne samo zunamje vsebime. Njegova riisba se je uprla družbenim krivicam, čeprav ni pogojena v poudarjeni pTogramski doktrini. Značilni slovenski lirični eleiment se je uveljavil pri njem le v obliki nekakega sveto-bolja in pesimizma, poetične sproščeinosti pa ni dosegel. Njeg^ove trdno grajene, precizne, v formi in liniji dognane risbe so zorele ob impre-sioiuiizimu in mimo njega in dviignile most od sred:njeevropskih sece-sijslkih temeljev preko razlbitin v vojski podi^¦jalega s\'eta do bregov ekspresionizma, s čimer je pripravil pot stilno revolucioina.rneniu nastopu naše mlajše slikarske generacije po prvi vojski, lanpresionistionih rešitev se je poslužeival le toliko, koiikar je lahko z barvniim ihuziomi-Zimmn in pred>sem z barvno prviniskostjo' &toipnje\al isiinbolično in psihično razpoloženje upodobljenega predmeta. Zrak. krajino ¦in prostor na TratiiiikoAih slikah poigrešamo, skoraj pa je ni slike, na kateri bi manjkal človek. In ta se je spireniin j al obenem z dozorevanjem sli-karjevoga humanističnega ideala od prvih ilustracij pirekiO psihoana-Htičnih karikatur do- vedno bolj prečiščenega izraza. Motiv slepcev mu je postal pravi ideogram človeškega iskanja. Kadar naslika človeka, mdsli na ljudi. Od mladioslnega neugnanca je dozorel v misleca. sklonjejiega imd lastni svet, poln mračnega ognja. In \ tem ognjn je končno doigorel, ne da bi dojel končno melodijo nasprotujočih si 1064 silnic — le »Slepo« bi mojda lahko uvrstili med harmonično prečiščene Sitvariiitve. Tratnik ni ustvaril »šole« in ni pomembneje Nipli^al na sodobni iin mlajši slovenski umetniški rod. Samo'ten je šel skozi življenje, kakor si je sam začrtal pot že v eni svojih zgodnjejših risb z naslovom »Moja poit« (leta 1902): Za^¦:it ^' ha\eloik, s sklonjeno glavo iiii z zgroženimi očaui stopa po skalnaiti, ;s trnjem obrasli steizi. Bleda starka, od glave do peta ovita a- bel plašč, ga spremlja in ne vemo ji imena. Je mar beda ali žalost? Porušeine hiše žalujejo nad opustošeno deželo' in orni iptiči se sipreletavajo nad njimi . . . Kar bo isirečail na tej poti, bo' zaznamovano z bridkostjo, bo samotno — hlapce Jerneje in vse tiiste iz povorke, ki jih je Cankar uvrstil »za križem«. V tem je Tratnikov pomen za krog slovenske umetnosti. Določeno razdobje človeške in naše lastne zgodovine govori v njegovi risbi in oljnati sliki svojemu in prihodnjim rodovom. V tujini bi bil eden od številnib, pri nas je osamljen, toda pomemben in nepogrešljiv. Končam naj s stavkom, s katerim je v nekem pogovoru Tratnik sam dobro izrazil svoje umetnostno iskanje in poslanstvo: »Ideja v umetnosti, ki jo je irapTesionizem tako vztrajno odslra-njeval kot ,literarno umetnost', ni teiidenčnost, kakor so njeni nasprotniki trdili; vzbuja jo instinkt čustva, da bi iz zunanjega prikaza prešli globlje, v duhovni izraz.« 1065