se je bil spojil z dušo svojega naroda. Tudi tedaj, ko je stopil pred te zadnje skrivnosti, spričo katerih se človeška osebnost drobi v prah, je ostal cel, mojstrsko enotno ulit.
Zato se ga danes spominjamo.
Resnično, po smrti ni težko slaviti zaslužne može; to je lahko in prav za prav prijetno opravilo. Dokler poet živi med nami, dokler križa našo pot, dokler potrebuje kruha, ki ga potrebujemo sami, dokler diha zrak, ki ga moramo dihati sami, dokler nas vznemirja s svojim sarkazmom in nam razodeva skrite naše grehe, dokler nam ponuja svoje nezanesljivo blago v kup in prodajo, ga e težko slaviti, in trudni, omagujoči Ivan Cankar, ki je hodil zadnji čas poln smrtnih slutenj med nami, je doživel več bridkosti nego tolažbe in ljubezni. Pa ne štejmo si tega v greh; za to nas ne bo nihče klical na odgovor. Ali tudi v zaslugo si ne štejmo, če smo izvršili prijetno dolžnost in obhajali slovesno njegove spominske dneve, zakaj tudi za to nas ne bo nihče klical na odgovor. A zaradi nečesa drugega bomo stali pred sodbo potomstva. Ivan Cankar nam je zapustil veliko duševno premoženje, ki ga je naskoparil, nagrabil v kratkih letih izza prve mladosti, ki je ob njem sam izkrvavel, ko ga je spravljal za nas. Za to zapuščino pa smo vsi odgovorni. Prihodnji rod bo vprašal, ali smo jo prevzeli vase, prevzeli tako trdno in neločljivo, kakor prevzema vase sedaj prst ljubljanske ravani moči njegovega telesa. Ta zapuščina, ki smo odgovorni zanjo, pa je samozavest in mirna vera, spoštovanje do vseh dobrin duha in ideal človeka, ki je »visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čuvstvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni.« To je dediščina Ivana Cankarja in v njej je večno on sam.
KETTEJEVA PISMA CANKARJU.
PRIOBČIL IZIDOR CANKAR.
riobčujem naslednja Kettejeva pisma Ivanu Cankarju, ker mislim, da niso brez važnosti za pravilno umevanje postanka nove slovenske književnosti. To korespondenco je Ivan Cankar svoj čas bil oddal bratu Karlu.
Kette in Ivan Cankar sta se bila v srednješolskih ljubljanskih letih tesno združila in sta ostala prijatelja, dokler se ni Kette poslovil za vedno. Po njegovi smrti je bil Ivan Cankar prvi, ki ga je prav označil kot pesnika in z besedo, polno resničnega občudovanja in zvestega prijateljstva, pokazal njegov pomen za slovensko poezijo; vsa leta pozneje, do lastne smrti, mn je hranil vedno enako topel spomin in je slednjič legel k njemu in Murnu v skupen grob.
Do 1. 1896. sta si bila Cankar in Kette tovariša v dijaški »Zadrugi«, skupno sta pesnikovala in veselja-čila, nekaj časa tudi skupaj stanovala v Vodmatu. L. 1896. je Cankar slednjič srečno prebil realčno maturo in se odpravil na Dunaj študirat tehniko, Kette pa je isto jesen po nesreči v ljubljanski šoli odšel v sedmi razred novomeške gimnazije. Tedaj se začenjajo prva Kettejeva pisma Cankarju na Dunaj, spočetka še prešerno dijaško klepetanje, ki pa postaja vedno bolj resnobno in se čedalje bolj ukvarja z aktualnimi literarnimi problemi. Kakor Cankar Ketteju, tako je tudi Kette prilagal Cankarju v pismih svoje najnovejše

pesmi; teh priloženih pesmi ne objavljam, ker so vse objavljene in se po obliki ne razlikujejo toliko od poznejših redakcij, da bi bilo tu potrebno tiskati vse variante. Niso pa brez pomena te variante za prihodnjo kritično izdajo Kettejevih pesmi, ki je že danes potrebna.
1. Pismo 8. novembra 1896, pisano na Dunaj. — Odstavek: »Ali še morda Ti nisi slišal, da so mojega pegaza v Gorici metamorfozirali v oslička. Veš, prej je bil tako nekak norček, kakor sem jaz. Iz zaljubljenih se je rad kaj ponorčeval. In zdaj!... toda kaj Ti bom pravil; beri zadnjo pesem v Zvonu, pa boš videl. Sožalno!« se nanaša na pesem »Zaprta so njena okenca«, ki je bila isti mesec izšla v LZ (1896, 667) z naslovom »Pesem« in podpisom Mihael Mihajlov; tam se glasi zadnja kitica:
»A da bi mojo znali bol
bleščeči tisoči,
sožalno bi jim padale
solzice iz oči...«
Iz pisma je razvidno, da je pesem spremenil Bežek v Gorici, in sicer ji je dal prav nasprotni zmisel, nego pesnik. V Aškerčevi izdaji je beseda »sožalno« popravljena v »od smeha«, s čimer je pesem zopet dobila od Ketteja zamišljeno ironično konico. — Povpraševanje, zakaj ni v »Zvonu« Cankarjevega »nadaljevanja«, se nanaša na studijo »Anton Aškerc«, ki jo je Cankar začel priobčevati oktobra, in nadaljeval šele decembra; o vzrokih, zakaj je novembra nadaljevanje izostalo, glej Cankarjeve Zbrane spise II, 360.
Kandija pri Novem mestu, dne 8./11. 96. Dragi prijatelj!
Malo pozen odgovor, kaj ne da, na Tvoj pozdrav od Bog si ga vedi katerega, pa nikari ne misli, da me je kaj zadrževalo, ne, ampak sama lenoba je bila kriva, da Ti šele sedaj odgovarjam.
Kaj Ti bi še povedal? No da, jaz sem s profesorji svojimi zelo zadovoljen, oni pa seveda ne tako z menoj. Kako pa s Tabo j? Si-li kaj priden? Ali boš kaj vrl inženir? Jaz upam, toda to Ti že naprej povem, da Tebi ne bom dal zidati svoje hiše, ker se bojim, da bi se mi ne podrla prej, nego bi jo Ti začel zidati. Torej na moje stroške ne pij!
Jaz sem se tudi zaljubil, če še ne veš. Pri Istri-janu namreč dobim prav fina jajca. Jaz sem imel že nekdaj pas-sijon nanja, toda prilike ne. Torej bi prav za prav ne smel govoriti o kaki novi ljubezni, temveč reči bi moral, da se je vrnila stara ljubezen. Meni se kar razigra srce, kadar tako ljubeznivo in dražestno polže skozi grlo, ah to ti je božanstveno! ...
Sicer pa je Novo mesto zelo dolgočasno. Pot od Novega mesta do kolodvora več nego četrt ure, od doma do šole več ko deset minut, do moje ljubice oo. Iz tega sledi, da grem strašansko rad k nji, še rajši v šolo (welche Ironie), a najrajše pa na kolodvor, z vlakom na, v, proti..., kamorkoli iz N. m. To Te fopam! Saj ni res. Še na Dunaj ne pridem, če bi me še tako vabili, vi, ki nimate pri večerji druzega dela nego da dopisnice podpisujete tako pravilno in natančno, da se takoj vidi, kako imate pred seboj kako ubogo četrtinko Gumpoldskirch-nerja ali pa celo tisto puhlo bavarsko pivo, torej res prav nič čudno, če Vas le še zavest, da ste lite-rati, nekoliko tolaži ob vseobčnem   poto        suši.
Ampaj jaz, le poglej moje čačke, prec vidiš, da tisti ni dobro videl, ki jih je pisal. — In precej spoznaš,   da   se  tisti,   ki   jih   je   naredil,   precej
razume na ples. Da, in mi plešemo. Četvorko; ali veš, kaj je četvorka? Ha, ha kako naivno, bo rekel Cankar, kje pa misli ta, da smo. Mi, ki plešemo vsak dan, če hočemo, s kakšno debelo Madjarko pa kaj jaz vem kako se še zovo vse tiste done della Bunke. No, no, jaz pač nisem mislil tako hudo in sem hotel le povedati s tem, kako kratkočasno je tu v Novem mestu.
Čuj, Cankar, nekaj novega! Ovidijeve metamor-foze so spet prišle v naši literaturi na dnevni red. Ali še morda Ti nisi slišal, da so mojega pegaza v Gorici metamorfozirali v oslička. Veš, prej je bil tako nekak norček, kakor sem jaz. Iz zaljubljenih se je rad kaj ponorčeval. In zdaj! Jejmene, da bi ga Ti videl, kake debele solze toči bore magarac ... toda kaj Ti bom pravil; beri zadnjo pesem v Zvonu, pa boš videl. Sožalno!... Da, da, \idi se, gospodje zastopijo.
Mene je bilo tisti dan, ko sem tisto čital, tako sram, da sem bil tako rdeč, kot krški raki, ki so poginili pred leti.
Sicer pa mi nikar ne zameri, da jenjam na ti strani. Vidiš, na Stražo bomo šli ali kamže, ljudje pa ne čakajo radi in so ravno tako nestrpni, kakor bi bil Ti, če bi Ti popisal še četrto stran.   Torej
Pozdravi Te Železnikar,  Drenik, Žorž e. t. q.
Zakaj si tako len, da sedaj nisi ničesar v »Zvon« poslal? Stara lenoba se Te je gotovo zopet prijela.
Zdravstvuj           železnikar.
Naslov.
Kette Kari — N. m. — Kandija pri g. Juncu. — Pa daj tudi Ti naslov. Ja, pa zakaj ni nič nadaljevanja v Zvonu?
2. Pismo 7. marca 1897, pisano na Dunaj. — LZ 189V je objavljal Kettejeve pesmi pod psevdonimoma »Zvono-slav« in »Zor« (ne več Mihael Mihajlov); prvo izmed teh imen je pesniku samovoljno vzdel urednik Bežek in dunajski literarni tovariši so ga po svoje komentirali. — Pesmi, ki jih je bil Cankar poslal pred tem pismom Ketteju, so »Dunajski večeri«; kakor ostali doma (prini. Cankarjeve Zbrane spise I, 313), je tudi Kette sodil, da bi si bil mogel dunajski tovariš izbrati primernejših snovi. — Najnovejše »Zvonove« pesmi, ki jih Kette ocenjuje v pismu, so Župančičeva »Essehrin kip% (Aleksij Nikolajev), Dergančeva »V mraku« (Kazimir Radič) in Resmanova »Zvečer«. — Pismu je Kette priložil pesmi »Moja maksima« (v »Poezijah« pod naslovom »Laokoont«), »Starčkova pesem«, »Zimska idila«, »Sonet« (v poznejši redakciji »O Jurček, o Jurček...«) in »Podgorska svetnica«. Vse pesmi so bile kesneje drugače redigirane, »Podgorska svetnica« zelo popravljena in obe prvi kitici soneta popolnoma spremenjeni. K temu sonetu je Kette pripisal med pesmimi: »Pričujoči sonet ni tak, kakoršen bi moral biti, mislim namreč prvi del. Ali zdaj Ti ga dam, kakor ga imam. V Zvonu bo prišel popravljen, če ga bom sploh tje poslal.«
Kandija, dne 7./I1I. 97. Dragi Cankar!
Nikari se ne jezi, da Ti nisem odpisal tako hitro, kakor si želel. Glavni vzrok je bil ta, da sem ti hotel pokazati, koliko sem v tem času pesmi j naredil; zato sem se pa moral hitro spraviti  na   delo  in  zložiti  par  verzov.   Predno
pa dalje govorim, to se prav po beraški zahvalim za laskavo in duhovito mnenje gospoda Vidica; no, duhovit človek lahko o duhovitosti in neduhovitosti govori; in pač je največja duhovitost ta, sklepati iz devetih črk. Zdaj mi je pa res žal, da si nisem jaz dal imena »Zvono-slav«. Ti namreč poznaš mojo mani jo, veseliti se nad tem, da sem drugačnega mnenja kot drugi. In glej! Tri dni in tri noči nisem mogel ne jesti ne piti same jeze, da so me tako lepo titulirali gospod Bežek. In vedel sem dobro, da me bo naredil ta Zvonoslav v Zvonu neslavnega, jezil sem se in niti od daleč nisem pričakoval, da mi bo to ime doneslo tolikega veselja; škoda, škoda, da si ga nisem sam izmislil. Tvoje pesmi sem prečital z največjim veseljem. Ti, golobček, precej napreduješ. Kako me to veseli, da nočeš več krevsati po Španskem, toda da po Francoskem potuješ, me pa draži. Ti sicer praviš, da si na Nemškem, pa Bog ve, če niso tisti Tvoji Dehmel in Liliencron kaki Francozi. Potlej pa je že vse skup jedna figa! — No, vzlic temu mi vzlasti prve pesmi zelo ugajajo, da je le drugačno, nego na Kranjskem, »kjer po stari šegi še dreka jo«. Prvi dve ste mi vzlasti radi tega zelo všeč, ker je v njih duševno stanje mladeniča in propale ženske tako lepo izraženo. Tudi četrta in peta (Ne vstajaj ... Pod oblačnim ...) ste krasni. Pa kaj Ti bi to pravil, saj moreš sam najbolje vedeti, kaj je lepo, da sem Te pa razumel, verjemi. — Vendar mislim, da bi se dalo na Dunaji najti tudi drugih snovi j. Toda pst! Ti si dejal, mi smo subjektivni. Jaz umolknem in rečem le toliko: Vsak po svoje! Vendar bi rad vedel, kake nazore imaš Ti zdaj o bistvu poezije. Odpiši mi torej prej ko mogoče, in na Tvoje trditve bom odgovoril, kakor bom vedel in znal; na vsak način pa morava biti glede tega na čistem. Sploh mora nekoliko oživeti konverzacija med nama; jaz sicer ne vem, da li bi Tebi to kaj koristilo, da bi meni, vem, če ne v drugih ozirih, saj v tem, da bi me spodbudilo k delu.
Novo mesto me je zopet restavriralo. Še ne povsem, ali vsaj toliko, da sem začel zopet imeti nekoliko zaupanja do svojega talenta. Da sem ostal v Ljubljani, bil bi do sedaj do mala uničen. Vzrok moje bolezni je bila neka čudna mistika. Tega Ti doslej menda še nisem povedal, ali sedaj Ti že smem to odkriti, tem bolj, ker sem se je kolikor toliko otresel. To je res čudna lastnost, ki pa je v naši rodovini vkoreninjena. Ali v Novem mestu se — hvala Bogu — ne dobi nič tacega, kar bi jo moglo rediti, in prej ko pridem zopet v večja mesta, bo tako še precej časa preteklo. Ah, to je čudno stanje, ko leže razum, pamet in volja zavita v neko meglo, čim razgreta domišljija išče priljubljenih predmetov s strastjo, da se ne da dopovedati. Pa tudi sicer se je mnogo-kaj izpremenilo od tačas, ko sva bila zadnjič skupaj. Pa tega Ti ne bom pripovedoval v pismu, to Ti povem o Veliki noči v Ljubljani.
Ravnokar sem dobil tretjo Zvonovo številko. Zupančičeva pesem mi ugaja, pa ne vem, zakaj je uvedel v špansko formo toliko slovanskih elementov.   Pri njem se vidi,  da je  študiral jugo-
183
slovanske narodne pesmi in ruske dume. Da je rabil špansko obliko, je prav storil, saj se dajo satire fino narediti v nji. Tudi Resmanova pesmica je lepa, kaj pa je hotel Drganec s svojo, ne vem. Sploh sem jaz glede Drganca blizu tacega mnenja ko Ti. Ker pa mi bi kdo lahko pred-bacival, da to zato tako pravim, ker ,,xcu rpftoyybQ yftoyy(b (f&ovppl xal aoidoc doidcp" (ker je glas glasu, ptič ptiču nevoščljiv), rečem za sedaj le: Vederemo! No, če bom moral biti Drgancu nevoščljiv, potlej pa kar liro v koš pa z akti pokriti. Da, baš narobe. To me je razveselilo, ker, če sem bogat, me pač ne bo vznemirjalo, če so tudi drugi bogati in dele dobrote od svojega bogastva, če sem pa reven, pojdem pa k njim in Boga bom hvalil, da smem njihov kruh jesti. Zato se mi je pač smešno zdelo, da se jeziš nad ubogo živalico. Pa menda vendar ne misliš, da so vsi Slovenci tepci. Slovenska pamet je res da počasna, od jedne pa do druge pametne misli potrebuje petdeset let (vzlic duhovitosti nekaternikov), pa pride vendar-le naposled do svojega smotra. In to je čisto prav od nje, drugače bi morala kedaj s kesanjem izreči besede tistega polža, ki je sedem let lezel čez prelaz, a prišedši do polovice padel in vzdihnil: »Ti šentana naglost, ki nisi nikoli niČ prida«. Čez petdeset (pri profesorjih 51) let se torej tudi v Slovencih spozna prava poezija. Baš radi tega pa bom jaz pel tako, kakor bom sam spoznal za pravo, ne pa, kakor bi ugajalo kakemu filistru. In Ti imaš čisto prav, če se nič ne oziraš nanje, O Drgancu pa je moja sodba taka: morebiti bo pel boljše nego Cimperman, morebiti bo celo dosegel Levstika! Morebiti!
Tu Ti sledi par pesmic, ki sem jih naredil zadnje čase. Do Božiča nisem delal skoraj nič; šele prejšnji mesec sem se nekako zbudil in jel zopet pisati.
Zadnji dve pesmi sem nalašč sedaj naredil, da ne porečeš, kako sem len, da nisem ničesar naredil itd. Vem, da bi Ti lahko še mnogo, mnogo povedal. Ali danes se mi kar nič več ne ljubi pisati, pismo pa moram še danes ekspedirati. Piši mi kmalu, še boljše, precej! Potem Ti bom tudi jaz še kaj več napisal. Pa pošlji, če imaš še kaj. Pa napiši kaj o Tvojih nazorih in Zupančič naj tudi tako stori. Ah! Mene pustite kar tako lakote umirati, čim se Vam dobro godi. Menite li, da je ljubo človeku, odločenemu od somišljenikov, ki ga razumejo?
Pozdravim srčno Zupančiča in Tebe.
Tvoj zvesti prijatelj
Dragotin Kette.
Pozdravi Te Drenik! ki bo odslej z menoj stanoval. Železnikarja smo ekspedirali, stanuje v mestu.
3. Pismo 20. junija 1897, pisano na Vrhniko, kamor se je bil Cankar po prvem dunajskem bivanju zopet povrnil. — Nekdo je bil najbrže prenesel Cankarju razgovor s Kettejem o narodni poeziji in klasični obliki, a nepravilno in Kette pojasnjuje sedaj svoje nazore o teh stvareh. — Foersterjev spis in Cankarjevih pet pesmi, na katere se Kette sklicuje kot na vir svojega poznanja »dekadence«, so »Dekadenca, nova literarna smer«  (LZ 18.7) in »Dunajski večeri«.
Kandija, pri N. m., dne 20. VI. 97. Dragi Cankar!
Tvoje pismo me je razveselilo, ker sem po njem zvedel, da si še med živimi. Kar mi pišeš glede na »Svetnico«, bo deloma upravičeno, deloma ne. Da nima nič prave vsebine, je res, da bi bila kompozicija slaba, je napačno. Sicer pa jaz do sedaj še nobenega svojega proizvoda nisem smatral popolnim, vzlasti pa ne proizvode, ki sem jih izvršil za časa najinega skupnega bivanja na Friškovcu in mojega prvega bivanja v Novem mestu. Vsi ti proizvodi so izrodek bolne domišljije, vse moje pisarjenje je bilo neko prizadevanje najti nekaj, a kaj sem iskal, tega nisem vedel. In baš »Svetnica« zaključuje to žalostno dobo. Ti si rekel, da se bodem smejal Tvoji kritiki. No, smejal sem se, a smejal le Tvojim besedam, kako si bil žalosten. Ta žalost je pač prišla le iz tintnika, ne-li? Smejal sem se tudi Tvoji domišljiji, ki si me riše tacega, kot nisem. Nazadnje si boš še domišljeval, kako slabo je uplivalo Novo mesto name, kako sem tam postal filisterski, kako... ej, bratec, kdo bo neki tu uplival name, ki je ni žive duše, da bi Ti sploh mogla kako ziniti o poeziji. In smejal sem se tudi Tvoji lahkovernosti, ki tako rad verjameš čudo-vitosti iz ust mojih prijateljev, čudovitosti, ki postanejo čudovitosti le radi čudovitega spomina njihovega. Misli j in čutov ne bom kradel narodu: če jih sam nimam, potlej kar pero v kot; zakaj pa bi ne smel, uporabljati narodne zgodovine, zakaj bi sploh ne jemal iz življenja svojega naroda, ne vem. Izraz, obliko pa od drugodi niti ne morem jemati, nego od njega. Kdo je dalje rekel, da hočem jaz klasično obliko? Jaz sem le rekel, da mi ugaja ona klasična mirnost in harmonija, ki preveva recimo »Herman in Dorotejo« ali »Torquatta Tassa« ali Homerjevi epopeji... Tisto je pa res, da mi dekadenca ne ugaja, toda pristavljam, le v toliko, kolikor jo jaz poznam. Prav si rekel, da jo sodimo le iz Foersterjevega spisa. Jaz zraven tega še iz Tvojih pet proizvodov, ki si mi jih poslal. Seveda, ko bi jaz čital Dehmela, bi morebiti dobil vse drugačno misel o nji. A do sedaj sem mnenja, da ima edino prednost pred drugimi smermi v tem, da zajema iz realnega življenja. Toda bojim se, da ni preveč naturalistična ..., ne vem sicer, ali zdi se mi. Kakor pa ne ljubim naturalizma v romanu, to ga še men j v poeziji. Jaz bi se rad poučil, je-li prav mislim ali ne, ali do sedaj nisem imel priložnosti. Ti si mi obljubil priti o Veliki noči v Ljubljano, toda bilo Te ni. Tam si mi hotel pokazati Tvoje najnovejše ljubljence. Sedaj praviš, da prideš v Novo mesto. Jaz Te z veseljem pričakujem. Pridi, kadar hočeš; o ponedeljkih, sredah i sobotah smo prosti. No, odkrito povem, da Ti nič kaj ne verjamem. Ti samo obljubuješ. Ako pa res prideš, ne pozabi svojih proizvodov na Vrhniki; rad bi vedel, kakšni so.
Tu živim, fletno! Punčke so mi prva skrb, druga denar, tretja vince, četrta jajca, peta lepi romančki in poezije, šesta natura, sedma kvartir,   osma  cerkev,   deveta   šola.     Zaljubljen
184
sem v jedno blondinko, in imam srečo.   Sicer pa
Ti povem nekaj prijetnih zgodbic, kadar prideš
lesem.
brcno   le pozdravlja:
Dragotin Kette.
4. Pismo 23. julija 1897, pisano s počitnic v Trnovem pri Ilirski Bistrici na Vrhniko. — Cankarjeva igra, o kateri povprašuje Kette, so »Romantične duše«. — Svojo obljubo, da se ustavi za nekaj dni v Ljubljani meseca septembra, je Kette izpolnil, ko se je vračal s počitnic v Novo mesto; sešla sta se s Cankarjem v Ljubljani. Tedaj mu je Cankar obljubil, da ga obišče v Novem mestu, na kar se sklicuje pismo 19. septembra 1897. — Pesmi, ki jih prilaga pismu Fran Valenčič, so »V gozdu« in »Idejalist in dekadent« (I, II, III); v njih ironizira (na zelo neroden način) starejšo idealistično poezijo in poveličuje »dekadenco«.
Trnovo, dne 23. VII. 97. Dragi Cankar!
Lepo si mi Ti odgovoril, a še lepše prišel v Novo mesto ... Sedaj sem v Trnovem, pohajkujem in nekoliko pisarim. Do sedaj sem napravil šele kakih 10 proizvodov, kadar jih bo nekaj več, Ti jih pošljem, da boš vedel, kakšna je sedaj moja Muza. — Ti si gotovo zelo priden; igra je že dokončana? Jaz sem zelo radoveden, če si že kaj izpremenil svoje nazore o dekadenci; če jih pa nisi izpremenil, to je pa potem od Tebe zelo grdo, da jih nočeš tudi pri drugih utrditi, to se pravi, da mi nečeš poslati kakih lepih dekadent-skih proizvodov, kateri bi me mogli prepričati o resničnosti Tvojih besed. Že parkrat si dejal, da mi hočeš pokazati neko »Jugend«, ali da me hočeš seznaniti z nekaterimi dekadenti. No, jaz od dne do dne zaman pričakujem pisma, ali knjige ali časopisa od Tebe, zaman pričakujem Tebe samega. Torej stori vendar nekaj! Ako bi mi kaj poslal, mislim, da bi Te ne stalo toliko. Ako pa nimaš novcev, naznani mi z dopisnico (2 kr. stane), da potrebuješ za pošiljatev; jaz Ti bom rad poslal; potem pa piši mi tudi kaj.
Ali bi ne mogel tudi sam kaj priti v naše kraje? Če ne, potem se morebiti vendar konečno! vidimo septembra meseca, ko se vstavim za par dni v Ljubljani, in, če Tebe tam ne dobim, na Vrhniko mahnem.
Tu sem se seznanil z g. Valenčičem, Tvojim znancem.           „ v      _,           .      ,.
brcno  le pozdravlja           Kette
Ker je vže slučaj nanesel, priložim Ti tukaj 3 nove pesmice. Če se ti zljubi, opozori me na kakšne hibe.   Pozdravi brata, če je doma.
Na zdar
Valenčič.
5. Dopisnica 19. septembra 1897, pisana na Vrhniko. Novo mesto, dne 19. 9. 97. Dragi Cankar!
Glej, da ne pozabiš, kaj si mi obljubil. Pridi, če mogoče, v Novo mesto. — Včeraj bila tu veselica; na nji se je igrala neka Murnikova burka, ki bi dosti bolje uspela, da so se je diletantje bolje   naučili;    posameznosti   so  bile    še   precej
dobre, ensemble slab. — Moje stanovanje je kaj idilično; sobica majhna, a uredil in okrasil sem jo kolikor mogoče po svojem ukusu. Zdravstvu j!
Tvoj
Kette.
Naslov. K. K. pri
;. Štamcarji v N. m.
6. Dopisnica 1. januarja 1898, pisana na Vrhniko. — Podpisana »Pepca« je bila natakarica v novomeški gostilni g.  Jakca, kjer je dopisnica tudi bila napisana.
Novo mesto, na novega leta dan 98.
Ljubi moj Cankar!
Jaz Ti voščim iz vsega srca, iz vse duše in iz vse moči srečno Novo leto, da bi še nadalje imel toliko sreče pri »des femmes«, kot doslej, toliko častilcev v literaturi kot pri njih, in — da bi začel res — novo življenje. Cospica Pepinka -r- Tvoja znanka — ima res »levres bien aimes«. Kaj si ji obljubil, se gotovo spominjaš. Glej, da ne pozabiš.
Je reste bien affectionne ton ami
Kette.
Pepca.
7. Pismo 1. januarja 1898, pisano na Vrhniko (isti dan kakor prejšnja dopisnica). — Cankar je bil še vedno na Vrhniki, ker ni imel denarja, da odide na Dunaj. Veljal je za izprijenega študenta, bil je v strahu za svoje življenjsko delo in mati mu je bila malo prej (23. septembra) umrla. Živel je v težki depresiji in sklepal, da mora začeti »novo življenje«, ter je o tem pisal tudi prijatelju, ki je takoj našel zanj toplih besed spodbude in tolažbe. — Glede debate o subjektivističnem značaju moderne poezije prim. Cankarjeve Zbrane spise II, XXII, kjer je tudi natisnjena temu pismu priložena pesem »Romarski berač«. — Razen te pesmi je Kette priložil še »Gazelo« (»Kamorkoli hodim«).
Novo mesto, dne l./I. 98. Dragi!
Srčno me je razveselilo Tvoje pismo, ne samo zato, ker je sploh prišlo, ampak ker je bilo tako pisano, kakor sem si ga vedno želel od Tebe. Tudi tako hitro se ga nisem nadejal, ker vem, da hitrost glede na pisanje pisem ni ravno Tvoja krepost, kakor tudi moja ne. Prav, da si se dokopal do teh sklepov, jaz upam, cla še zadosti zgodaj. Mislim namreč, da bi sicer pač ne mogel uspešno delovati, ako bi bil primoran polniti predale slovenskih političnih časnikov, če tudi s feljetoni. Tako se je že ubil Jurčič, tako se bo morebiti (žal) uničil Govekar, tako bi se gotovo tudi — Ti. Saj vemo, kako je. Inter arma silent Musae.
Kar sem jaz slišal o Tebi, ni bilo, da bi še jedenkrat ponavljal, in to ne iz ust mlečnozobih Študentov, pokornih, suženjskih pisarjev ali jed-nakih individuov, ampak iz ust — odraščenih ljudij, celo — profesorjev, vsaj posredno. Sicer vem, kaj da si misliš pri teh besedah (Tepci!) Ali kaj hočeš, tepci imajo jezik! Nevernih To-mažov pa je sedaj prokleto malo na svetu. Jaz sem vedel, kako je s Teboj. Vedel sem, »dass du dich austoben musst«, da pa boš, kedar boš imel tisto kako bi že rekel »Sturm-Drang-periodo« za seboj, odličen človek. Misliš, da mi je kdo hotel verjeti, če sem se slučajno s kom sporekel radi tega?   —   Ljudje   gledajo   pač   samo   na   Lakta,
185
verujejo pa radi vsakemu, naj si bi jim natvezel še takih oskodnostij. Kultura pa tudi ni še dospela do tacega vrhunca, da bi ljudje ne gledali drug na druzega kakor volk na jagnje; da, gospod Darvin bi tudi s to analogijo lahko podkrepil svoj dokaz, da izhaja človek od živali — cd opice, saj je res vse živalsko na njem. O, ljudje smo škodoželjni, nevošljivi! Zlasti pa velja to za pesnike. Homer pravi: Kai fthongos fthon-go fthoneei kai aoidos aoido. Po domače bi to tako povedal, da pesnik pesnika ne more videti koncem oka. Potlej lahko razumeš, da Te Theodor Doksov ne bo hvalil in zakaj da ne, jasno Ti bo, da Te »filistri« ne bodejo hvalili.
In vendar je Tvoje življenje tako lahko umeti, če se le pozna Tvoj značaj. Ti niti nisi mogel drugače živeti, nego si. Ti si pesnik, in kot tak že po naravi strasten, občutljiv človek. Brez stra-stij pa ni pesnikov, torej bi tudi ti ne bil pesnik, da nisi strastan. Kaj si jaz upam trditi?!... Pa je vendar le res Brezstrastni pesniki a la Gangl, Doksov... niso pesniki, ampak pesmotvorci. Ali, če hočejo biti po vsi sili pesniki, dobro, potem pa moramo vzdeti Prešernu, Gregorčiču, Aškercu drugo ime, ne pesnik. Recimo, človek! — Smejati se pa le moram Ganglju, Doksov-u in jednakim, ki hote pesnikovati brez strastij. Ali se ne pravi to hišo zidati brez kamenja v oblake? Ljubezen je strast — nescrpen vir lirike — pregrešna, pst, te ne sme biti v pesmih katoliških pesnikov. Jeza je strast — neizčrpen vir satir — pregrešna; doli ž njo. enthusiazem za kar-koli je strast, a brez njega pišejo naši pesniki. Jaz pa nimam kar nič veselja za njihove umetne cvetke, naj si bodejo še tako lepo barvane, ko so pa brez — duha, ko pa nimajo svojih korenin v srcu človeškem, •— ampak v umetnem cvetličnjaku, v loncih, v za-bojčkih — hočem reči v njihovih piskrih — pardon   —   možganih.
Nikari torej ne misli, da si zaman živel, ako si tako živel, kakor bi vendarle ne smel vedno dalje živeti. Zaman ne, kajti imaš vsaj prepričanje, da si pesnik, in to prepričanje ni napačno! Ali strast je reka, ki, če stopi čez bregove in se razlije po ravani, uniči ne samo vso okolico, ampak tudi samo-sebe, ker se porazgubi, ki pa, tekoč v strugi, goni mline, nosi ladije; Ti bi moral napeljati strugo svojih strastij v pesmi. In to misliš storiti sedaj; kako bi torej ne bil vesel jaz, ki sem bil Tvoj — veruj ali ne veruj — najiskrenejši prijatelj zato, ker sem primoran ljubiti resnico in večjo popolnost, a sovražiti laž, licemerstvo, nadutost in domišljavost.
Torej na Dunaj pojdeš? Upam, da boš tam srečen, kajti v življenju boš, med somišljeniki morda, morebiti celo med prijatelji. In •— delal boš, a brez dela je človek nesrečen. O, ko bi mogel tudi jaz priti kaj kmalu t je gori! Ko bi le tudi jaz imel kmalu prašne šolske sobe, vojašnico za seboj! Jedno se bo kmalu zgodilo, ali drugo pa ne tako kmalu. Vendar upam, da se bova kedaj videla na Dunaju ali kjer že, ako nam bo sreča mila. Prav imaš, če si dobiš kako službo za to leto. A vendar je glavno, da si dobiš — trdno voljo. Ona je tvoriteljica, brez nje je celo nadar-
jeni Rajski j v Gončarovem »Oblomu« ali kje že (saj se ga menda še spominjaš) ostal le nekak diletantsk pustolovec. Upam, da mi boš odslej bolj pogostoma pisal, tudi kaj poslal; nasprotno se bom tudi jaz odslej češče oglašal pri Tebi; najprej pa Te prosim, da mi v slučaju, da res pojdeš na Dunaj, pošlješ svoj naslov.
O sebi Ti nimam povedati kaj posebnega. S šolo veš, kako da je; razven tega čitam romane (ruske), berem zgodovino (vzlasti domačo; sedaj ravno novomeško), hodim v gostilno (sedaj k Pe-pici; njen naslov je P. Repenšek pri g. Jaczu v N. m.) in spišem tu pa tam kako pesmico. (Ker je za danes pismo samo že preveč narastlo, do-pošljem Ti pesmice posebej.) Sploh pa se dolgočasim, da nikdar tega. Novo mesto je dolgočasno gnezdo.
Kar se tiče Tvojega mnenja, da pesnik bodi subjektiven, kakor si se nekoč izrazil, moram reči, da mu ne morem pritegniti docela. Mislim namreč, da se je mogoče človeku tudi v tuje stanje, tuje čustvovanje, tuje mišljenje prestaviti v mislih, a iz tega sočustvovanja dobiš celo vrsto novih mislij in čustev, ki jih radi subjektivnosti nikakor nočem zavreči. (Na ta način sem napravil že nekaj pesmij; prosim Te, da se takoj izrazi o njih, kakor hitro jih doboš.) Ravno zato, ker tako rad spoznavam tuje misli in tuja čustva, so mi tudi narodne pesmi prirastle k srcu. Kaj pa Ti? Ali si še vedno tako zoper nje? —
Kar mi pišeš o Govekarju, je verjetno. Škoda bi ga res bilo, če bi se pogubil. Slišal sem, da mu tudi jus ne diši več. Ali je res? O Zupančiču ni duha ne sluha. Rad bi vedel, kako kaj živi. Z Valenčičem prideš gotovo kaj skupaj. Zadnjič mi je poslal celo kopo pesmij. Obliko ima boljšo. Tudi Muren mi je poslal zadnjič dopisnico, v kateri pravi, da — raste. Je-li to res, ne vem, ker nisem že dolgo čital njegovih pesmij. Kaj pa, Bablerja poznaš? Meni je nekaj njegovih pesmij zelo ugajalo. —
Da ne bo ostajal prostor prazen, naj sledita tu še  dve  pesmi.    Druge,   kakor  sem  rekel,    dobiš
CANKARJEV »BUDALO MARTINEC«.
DR. FR. VIDIC.
/^)ravi umetnik stopa vedno par korakov pred ostalim svetom; on krči pot, po kateri mu sledijo potem v večji ali manjši razdalji najprej tisti, ki ga najlažje dohajajo s svojim duhom, umom in srcem, za njimi pa drvi slepa masa ali pa nastane praznina in umetnikovo delo ostane narodu tuje. Odtod tisto nerazumevanje, ne-zanimanje mase za vsako moderno strujo v umetnosti in v literaturi še posebej. Res je, da ni vsaka moderna struja napredek; marsikatera taka struja je gola zabloda, njeni propagatorji zaidejo na stranpoti in se le deloma vrnejo na ravno cesto, deloma pa se pogube in izginejo brez  sledu.   Cesto  se  drapira  z  modernostjo  le
186