Poštnina plačana v gotovini.
LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST
Letnik LXXIII. Ljubljana, 20. junija 1986.	Štev.	5.—6.
Izhaja mesečno. — Leto 1986. — Naročnina: 50 Din letno.
32.
Okrožnica papeža Pija XI. o katoliškem duhovništvu.
Častiti bratje, pozdrav in apostolski blagoslov!
Odkar smo bili po skrivnostnem sklepu božje Previdnosti postavljeni na najvišjo stopnjo katoliškega duhovništva, nismo nikdar prenehali, posvečati Svoje dejanske ljubezni tistim izmed mnogih bratov v Kristusu, ki so, povzdignjeni k duhovniški časti, prevzeli nalogo, da postanejo »sol zemlje in luč sveta« (Mt 5, 13. 14). Zlasti nismo zanemarjali skrbi za tisto nam najdražjo mladino, ki si za zidovi svetih domov duše usmerja in pripravlja za sprejem te tako plemenite službe.
Nasprotno smo čez nekaj mesecev po nastopu svojega vladanja, še preden smo naslovili na vesoljni katoliški svet običajno okrožnico1, poskrbeli z apostolskim pismom »Officiorum omnium«, ki smo ga poslali Svojemu ljubemu Sinu načelniku svete kongregacije za semenišča in vseučilišča, da se določijo smernice, po katerih naj se bogoslovci vzgajajo in izobražujejo. Kadarkoli Nas pastirska skrb opominja, da s povečano pazljivostjo razmišljamo o zadevah in potrebah Cerkve, tedaj ta skrb Obsega predvsem duhovnike in bogoslovce, ki jih, kakor veste, imamo neprenehoma pred očmi.
To našo pastirsko skrb za duhovščino jasno izpričujejo številna bogoslovna semenišča, ki smo jih ali ustanovili, kjer jih še ni bilo, ali pa jih, kjer so bila premajhna, z velikimi stroški razširili in jih tako opremili z vsemi sredstvi, da bi mogla bolje in lažje dosegati svoj namen.
Ce smo 50 letnico mašništva slovesno praznovali in če smo izraze sinovske vdanosti, ki so Nam prihajali z vsega sveta, sprejemali z očetovsko radostjo, smo to storili v prepričanju, da velja proslava bolj po pravici duhovniškemu stanu in značaju, kakor Naši lastni osebi. Tudi z apostolsko konstitucijo »Deus, scientiarum Dominus« z dne 24. maja leta 1931 smo z namenom, da bi čim više povzdignili izobrazbo duhovništva in sveto vedo, določili, naj se bolje preuredijo bogoslovna učilišča.
Duhovnikovo poslanstvo.
Vprašanje pa, ki ga imamo sedaj v mislih, je tako važno, da se nam zdi umestno, če o njem govorimo v tej okrožnici namenoma, da ne bodo samo tisti, ki že imajo predragoceni dar krščanske vere, marveč tudi tisti, ki z dobrim in iskrenim srcem resnico šele iščejo, spoznali vzviše-
1 Ubi arcano od 23. decembra 1922.
nost katoliškega duhovništva in njegovo blagodejno nalogo, ki jo po božji Previdnosti ima. Vsekako želimo^ da bi o tem pazljivo razmišljali zlasti oni, ki so po božjem nagibu in vodstvu poklicani v sveto službo.
To se nam zdi prav posebno primerno ob koncu tega leta, ki je v Lurdu pred snežnobelo, blestečo podobo Bi-ezmadežne zbralo duhovnike vseh jezikov in obredov v sijaju božje luči k tridnevnemu nepretrganemu češčenju sv. Rešnjega Telesa, ko je jubilejno leto našega odrešenja, razširjeno na ves katoliški svet, pošiljajo zadnje žarke nebeške milosti na zemljo. Temu odrešenju služijo naši častitljivi in predragi duhovniki, ki niso bili nikdar bolj delavni in bolj zaslužni za krščanstvo, kakor v tem svetem letu, ko smo obhajali devetnajsto stoletje, odkar je Bog vzpostavil katoliško mašništvo, kakor smo to omenili v apostolskem pismu »Quod nuper«.
Kakor se ta okrožnica lepo in skladno uvršča med druge, ki smo jih po potrebi izdali v prejšnjem času in v katerih smo v luči katoliškega nauka osvetili najtežja vprašanja, ki pretresajo in vznemirjajo ljudi naše dobe, tako se Nam zdi, da ona tudi dopolnjuje in nekako venča že izdana važna navodila.
Duhovnik je namreč po božjem naročilu in po svojem poslanstvu v prvi vrsti poklicani apostol in neutrudni zagovornik krščanske vzgoje mladine.2 Duhovnik v božjem imenu in z božjo oblastjo blagoslavlja zakonsko zvezo ter brani njeno nerazdružnost in svetost pred napadi in zmotami čutne poželjivosti.3 Duhovnik oznanja ljudem bratsko slogo; zabičuje jim medsebojne dolžnosti pravičnosti in evangeljske ljubezni; kaže končno bogatinom in delovnemu ljudstvu prave dobrine, za katere se je treba potegovati; on skuša pomiriti duhove, ki jih begata gospodarska stiska in nravstvena pokvarjenost. Z vsem tem duhovnik veliko pomaga, da se nasprotja med stanovi človeške družbe srečno poravnavajo ali vsaj ublažujejo.4 Razen tega je duhovnik najuspešnejši oznanjevalec pokore in zadoščenja, h katerima smo pozvali vse dobre ljudi, da bi po možnosti popravili brezbožnosti, nesramnosti in hudobije, ki človeštvo tako zelo skrunijo in onečaščajo; saj smo v tem času bolj kot kdajkoli potrebni božjega usmiljenja in odpuščanja.
Nasprotniki Cerkve brez dvoma prav dobro poznajo vpliv in moč duhovniškega stanu. Zato se, kakor smo potožili v pismu predragemu mehiškemu prebivalstvu, proti duhovščini najbolj borijo, da bi jo korenito iztrebili iz človeške družbe in da bi končno katoliško ime popolnoma uničili: kar vsekakor živo žele, a gotovo nikdar dosegli ne bodo.
I.
DUHOVNIK — DRUGI KRISTUS.
Človeški rod je vedno živo čutil potrebo po duhovnikih, to se pravi po možeh, ki bi bili po zakonito poverjeni službi posredniki med Bogom in ljudmi; katerih življenjska naloga bi obsegala vse odnošaje, ki se nanašajo na večnega Boga; ki bi naj opravljali molitve in daritve v imenu družbe, ki je dolžna vršiti javno bogoslužje, priznavati Boga za najvišjega Gospoda in Stvarnika vseh stvari, v Njem gledati svoj zadnji namen in cilj; Njega vekomaj zahvaljevati in ga prositi milosti in usmiljenja. Vsi narodi, katerih običaje poznamo in v kolikor niso prisiljeni zatajiti naj-
2 Okrožnica »Divini illius Magistri«, 31. decembra 1929.
3 Okrožnica »Časti connubii«, 31. decembra 1930.
4 Okrožnica »Quadragesimo anno«, 15. maja 1931.
svetejših zakonov človeške narave, imajo verske služabnike, čeprav včasih služijo malikom. Prav tako imajo ljudje povsod, kjer imajo kakršnekoli vero in kjer postavljajo oltarje, tudi duhovnike, ki jih prav posebno spoštujejo in častijo.
Toda, ko nam je zasijalo božje razodetje, je duhovniška služba dobila še večjo vrednost. To vrednost svečeništva napoveduje na skrivnosten način Melkizedek, duhovnik in kralj (1 Moz 14, 18), ki ga sveti Pavel primerja z osebo in duhovništvom Jezusa Kristusa (Hebr 5, 10; 6, 20; 7, 1. 10).
Duhovnik se po prelepih besedah istega sv. Pavla »jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga« (Hebr 5, 1). Njegova služba ni za človeške in minljive reči, čeprav so dragocene in hvalevredne, ampak za božje in torej večne. Za reči je, ki jih ljudje iz nevednosti kaj lahko zaničujejo in zasmehujejo in ki jih moreta premetena hudobija ter brezbožno divjanje pobijati, kakor smo ne samo enkrat in vprav v našem času na svojo veliko' žalost izkusili, ki pa vendar zahtevajo zase prvo mesto v zasebnem in javnem življenju. Ker ljudje živo čutijo, da so ustvarjeni za Boga, zato morajo pripoznati, da jim ni mogoče najti miru razen v Bogu.
V stari zavezi je, kakor poroča sv. pismo, Bog sam po Mojzesu ustanovil duhovništvo ter mu predpisal posebne dolžnosti, opravila in obrede. Zdi se Nam, da je Bog v svoji previdnosti hotel v preprosto dušo judovskega ljudstva najgloblje zapisati misel, ki bi naj s svojo lučjo osvetljevala v zgodovini tega ljudstva dogodke, zakone, stanove in službe. Ta misel je: daritev in duhovništvo imata namen, da pripravita duše na pričakovanje Odrešenika ter postaneta vzrok in vir upanja, slave, moči in odrešitve (glej Hebr 11). Salomonov tempelj, čudovit po bogastvu in sijaju, še bolj po svojih ustanovah in obredih, ni bil zgrajen samo za prebivališče božjega Veličanstva. Tudi za to je bil pozidan, da bi bil visoka pesem tistega duhovništva in tiste daritve, ki sta imeli, čeprav sta bili samo senca in podoba bodočega, v sebi tolikšno skrivnost, da je sam zmagoslavni Aleksander Veliki spoštljivo priklonil glavoi vpričo svete osebe velikega duhovnika. Bog se je tudi razsrdil nad brezbožnim kraljem Baltazarjem, ker je pri pojedini oskrunil svete posode (Dan 5, 1—30).
In vendar je imelo duhovništvo stare zaveze svojo vzvišenost in častitljivost samo odtod, ker je bilo predpodoba duhovništva nove in večne zaveze, ki je postavljeno po Jezusu Kristusu in ustanovljeno s kivjo pravega Boga in pravega človeka.
Apostol narodov izrazi veličino, čast in naloge katoliškega duhovništva kratko in jedrnato s temi besedami: »Tako nas imej vsakdo za služabnike Kristusove in oskrbnike božjih skrivnosti« (1 Kor 4, 1).
Duhovnik je služabnik Kristusov. Orodje je v rokah božjega Odrešenika pri nadaljevanju njegovega čudovitega dela, ki je prešinjeno z božjo močjo, obsega vse ljudi ter je obnovilo ves svet. Da, duhovnik je, kakor z vso pravico pravimo, »drugi Kristus«. Saj je njegov namestnik, ker je Kristus rekel: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem« (Jan 20, 21), in na isti način kot njegov Učenik poje »slavo Bogu na višavah« in priporoča »mir ljudem, ki so Bogu po volji« (Lk 2, 14).
Neizrekljiva oblast duhovnikova.
Jezus Kristus je pri zadnji večerji postavil duhovništvo in daritev nove zaveze. To je nauk sv. vesoljnega cerkvenega zbora v Tridentu5: »Naš Bog
5 Sess. XXII, c. 1.
in Gospod se je hotel samo enkrat darovati Bogu Očetu s svojo smrtjo na oltarju križa, da bi nas večno odrešil. Ker pa njegovo duhovništvo ni smelo z njegovo smrtjo prenehati (Hebr 7, 24), zato je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan (1 Kor 11, 23), zapustil svoji ljubljeni nevesti Cerkvi vidno daritev, kakršno zahteva človeška narava. S to daritvijo naj bi se enkratna krvava daritev, izvršena na križu, obnavljala in se spomin na njo ohranil do konca sveta (1 Kor 11, 24), ter nam bila njena zveličavna moč v prid za odpuščanje grehov, ki jih vsak dan storimo. Sebe je imenoval duhovnika na veke po Melkizedekovem redu (Ps 109, 4). Daroval je svoje Telo in svojo Kri pod podobama kruha in vina Bogu Očetu. Pod istima podobama ju je dal zaužiti apostolom, ki jih je tedaj postavil za duhovnike nove zaveze. Njim in njihovim naslednikom v duhovništvu je naročil, naj opravljajo to daritev, z besedami: ,To delajte v moj spomin' (Lk 22, 19; 1 Kor 11, 24).«
Od tega časa so apostoli in njihovi nasledniki v duhovništvu darovali Bogu tisto »čisto daritev«, ki jo je napovedal prerok Malahija (Mal 1, 11), in ki je po njej ime božje veliko med narodi, in ki se daruje na vsakem kraju zemlje in ob vsaki uri ponoči in podnevi ter se bo darovala naprej do konca sveta. Resnična božja daritev je to in ne samo v podobi. Zato ima v sebi učinkovito moč, da spravi človeški rod z večnim božjim Veličanstvom, ki ga razžali greh: »Bog, potolažen po tej daritvi, namreč podeli milost in dar pokore ter odpusti tudi največje žalitve in grehe.«0
Vzrok za to pojasnjuje isti Tridentinski cerkveni zbor takole: »Isti je dar, isti je daritelj, ki se daruje sedaj po duhovnikih, tedaj pa se je daroval na križu, samo način daritve je drugačen.«7 Iz tega se jasno vidi, kako neizrečeno vzvišen je katoliški duhovnik, ki ima oblast nad Telesom Jezusa Kristusa. Čudežno ga pokliče na oltar ter daruje, smemo' reči, po rokah božjega Odrešenika najprijetnejši dar večnemu božjemu Veličanstvu. »Čudovito je to,« vzklika po pravici sv. Janez Zlatoust, »vredno občudovanja in strmenja.«8
Poleg oblasti, ki jih duhovnik izvršuje nad resničnim telesom Jezusa Kristusa, ima še tudi veliko in vzvišeno oblast nad njegovim skrivnostnim telesom, to je nad Cerkvijo. Ni treba, častiti bratje, da bi obširneje razlagali ta prelepi nauk o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je bil apostolu Pavlu tako pri srcu. Uči nas namreč, da oseba učlovečenega Sinu božjega in tisti, ki jih je izbral za svoje brate in jih prešinja s svojo milostjo, tvorijo eno telo, čigar glava je Kristus, oni po udje. Duhovnik je redni delilec skoraj vseh zakramentov, po katerih kakor po potokih priteka Odrešenikova milost nad vse ljudi. Postavljen je za »oskrbnika božjih skrivnosti (1 Kor 4, 1), da jih deli udom skrivnostnega telesa Kristusovega.
Kristjani imajo ob vsaki važnejši uri svojega zemeljskega življenja ob svoji strani duhovnika. Z oblastjo, dano od Boga, jim deli ali veča milost, ki je vir nadnaravnega življenja. Brž ko se človek rodi, ga duhovnik s krstno vodo očisti in prerodi in mu podeli plemenitejše in dragocenejše življenje, to je nadnaravno življenje, ki ga napravi za božjega otroka in sina Cerkve. Da ga utrdi in ohrabri za duhovne boje, ga duhovnik, ki ima posebno oblast, pri sv. birmi napravi za vojaka Kristusovega. Kot otrok zna ločiti in ceniti angelski Kruh, ki je prišel iz nebes, ga duhovnik nasiti in pokrepča s tem živim in oživljajočim kruhom. Če pade, ga duhovnik dvigne pri spovedi in ga v božjem imenu in z božjo močjo okrepi. Če ga Bog
11 Cone. Trid., sess. XXII, cap. 2.
7 Cone. Trid., sess. XXII, cap. 2.
8 I)e sacerdotio, lib. III., c. 4.
pokliče, da si ustanovi družino ter tako Stvarniku pomaga, da se dar življenja prenese tudi na potomce, da se tako pomnoži število vernikov na zemlji in izvoljenih v nebesih, mu je zopet duhovnik ob strani, da blagoslovi njegov zakon in njegovo cisto ljubezen. Ko se naposled človeku približa konec zemeljskega življenja, potrebuje moči in pomoči, da more stopiti pred božjega Sodnika. In zopet je Kristusov duhovnik, ki se skloni nad bolne ude umirajočega in ga s svetim maziljenjem očisti in okrepča. Ko je tako duhovnik spremljal kristjana na zemeljskem potovanju tja do vrat večnosti, spremi nazadnje tudi njegove zemeljske ostanke h grobu z obredi in molitvami, ki izražajo neomagljivo upanje. Pa tudi tistih, ki so odšli v večnost, ne zapusti, ampak jim pomaga s krščanskimi molitvami, če še potrebujejo očiščenja in tolažbe. Tako duhovnik kristjanom vedno stoji ob strani, od zibeli do* groba, da, do nebeškega veselja; vodi jih po pravi poti, jim lajša trpljenje, skrbi za njih zveličanje in jim deli božje milosti in dobrote.
Posredovalec odpuščanja.
Toda med različnimi oblastmi, ki jih ima duhovnik v korist skrivnostnega telesa Kristusovega, je ena, ki smo jo zgoraj omenili, ki jo je pa treba podrobneje opisati. To je oblast, ki je po besedah sv. Janeza Zlatousta, »Bog ni dal ne angelom in ne nadangelom«,11 namreč odpuščati grehe: : Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jan 20, 23). Strah in spoštovanje vzbuja ta oblast in tako svojstvena je Bogu, da človeška ošabnost sama ni mogla razumeti, kako je mogoče, da je dana ljudem: »Kdo more grehe odpuščati, kakor edini Bog?« (Mk 2, 7.)
In res, ko vidimo, da to oblast izvršuje človek, se moramo po pravici, ne iz farizejskega spotikanja, pač pa iz spoštljivega občudovanja vprašati: Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Bog in človek Kristus, ki je imel in ki ima »oblast, na zemlji grehe odpuščati (Lk 5, 24), jo je pa zato hotel podeliti duhovnikom, da bi v svoji veliki usmiljenosti ustregel potrebi po očiščenju duše, ki jo vsi ljudje živo čutijo.
Kako velika tolažba za vsakega grešnika, ki ga peče in plaši vest, a je skesan, ko sliši v imenu Boga izgovorjene besede: »Jaz te odvežem od tvojih grehov!« Te besede sliši iz ust človeka, ki mora tudi sam iti k drugemu duhovniku, da dobi odvezo. S tem pa dar božjega usmiljenja ni nič manjši, marveč se zdi še večji; zakaj bolj ko človeška je tukaj očita roka Boga, ki dela te čudovite reči. Navedimo besede slavnega pisatelja, ki tudi o verskih vprašanjih tako bistroumno piše, da tega skoraj ne bi pričakovali od laika: »Duhovnik, pretresen od zavesti lastne nevrednosti in radi veličine svoje službe, iztegne svoje posvečene roke nad našo sklonjeno glavo; v ponižni zavesti svoje nevrednosti, da je delivec krvi Nove zaveze, in poln strmenja, da more govoriti besede življenja, odveže, sam grešnik, grešnika. Ko nato vstanemo, se zavedamo, da nismo storili stvari, ki bi nas bila nevredna. Saj smo klečali ob nogah človeka, ki je namestnik Kristusov. To smo storili, da bi dobili prostost ter postali otroci božji.«10
Ta oblast, ki jo duhovnik prejme s posebnim zakramentom, ni pre-nehljiva in minljiva, marveč stalna in večna; saj izvira iz neizbrisnega znamenja, ki je vtisnjeno v njegovo dušo in po katerem je postal »duhovnik na vekomaj« (Ps 109, 4), podoben Onemu, čigar duhovništva je de-
" De sacerdotio, lib. III., c. 5.
1,1 Manzoni, Osservazioni sulla morale cattoliea, c. XVIII.
ležen. Četudi bi duhovnik iz človeške slabosti zašel v zmoto ali storil stvari, ki so mu v sramoto, znamenja duhovništva vendar ne bi mogel iz svoje duše izbrisati. Skupno s tem znamenjem in z vzvišeno oblastjo, o kateri smo govorili, prejme duhovnik pri zakramentu sv. mašniškega posvečenja posebno milost s pravico do posebne pomoči. Če z močno učinkovito božjo milostjo zvesto sodeluje, more brez malosrčnosti vršiti težke stanovske dolžnosti in nositi veliko odgovornost duhovniške službe, pred katero so trepetali celo velikani krščanskega duhovništva, kakor Zlatoust, Ambrozij, Gregor Veliki, Karel Boromejski in še mnogo drugih.
Apostol resnice in ljubezni.
Duhovnik je »služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti« (1 Kor 4, 1) tudi po »oznanjevanju nauka« (Apd 6, 4). To je ne samo njegova pravica, ki je ne more odstopiti, ampak tudi njegova dolžnost, ki je ne sme opustiti, ker zaukazuje božji Odrešenik: »Pojdite in učite vse narode..., učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28, 19. 20). Kristusova Cerkev, čuvarica in nezmotljiva učiteljica božjega razodetja, razširja po duhovnikih zaklad božjih resnic in oznanja Njega, ki je »prava luč, ki prihajajoč na svet razsvetljuje vsakega človeka« (Jan 1, 9). Z božansko radodarnostjo seje to seme, ki je sicer majhno in od človeške modrosti prezirano, požene pa kakor evangeljsko gorčično zrno močne in globoke korenine v iskrenih in resnice željnih dušah, da postane močno drevo, ki ga niti najhujši vihar ne more izrvati (Mt 13, 31. 32).
Sredi med raznimi zmotami človeškega razuma, ki ga napihuje duh napačne svobode od zakona in razbrzdanosti, in sredi med strašno pokvarjenostjo, ki jo je rodila človeška hudobija, stoji kakor svetilnik, ki kaže s svojim sijajem ladjam pot, Cerkev božja. Ona obsoja vsako oddaljevanje od resnice na to ali drugo stran ter kaže vsakemu in vsem pravo pot, po kateri moramo hoditi. Ta svetilnik radi nezmotljivih obljub Jezusa Kristusa ne more ugasniti. Vendar gorje nam, če bi ne mogel povsod neovirano razširjati svoje svetle luči! Saj vidimo z lastnimi očmi, kam je prišel človeški rod, ker je v svojem napuhu zavrgel božje razodetje in sledil pod lažnivim plaščem znanosti krivim modroslovnim, in nravnim naukom. Da ni na poti zmot in pregreh, ki pelje navzdol, še globlje padel, se mora zahvaliti krščanski resnici, ki je še vedno razširjena med ljudmi. »Oznanjevanje nauka«, ki ji je poverjeno, vrši Cerkev po duhovnikih. Ti so postavljeni na razne stopnje cerkvene hierarhije, in Cerkev jih pošilja po vsem svetu, da neumorno in brez prenehanja oznanjajo tisto resnico, ki edina more privesti, iznova vzbuditi in ohraniti človeško prosveto in omiko.
Duhovnikova beseda prodira v vse duše in jih razsvetljuje in tolaži. Beseda duhovnikova se tudi sredi vrtinca strasti resno in jasno dviga, vzpodbuja h kreposti in neustrašeno oznanjuje resnico. To je tista resnica, ki razsvetljuje in rešuje vsa vprašanja človeškega življenja. To je tista krepost, ki je ne more vzeti nobena nesreča in tudi ne smrt; vprav ta jo naredi varno in večno.
Če po vrsti premislimo nauke, ki jih mora duhovnik pogostoma poudarjati, ako hoče izpolniti svojo dolžnost, in če preudarimo njihovo notranjo moč, jasno spoznamo, kako velik in blagodejen je njegov vpliv na nravno obnovo ljudi in na spravo in mir med narodi. To pa predvsem tedaj, ko imenitne in majhne, bogate in revne opozarja na bežnost tega življenja, ko jih uči, kako minljive so zemeljske dobrine in kako dragocene so neumrljiva duša in duhovne dobrine in naposled, kako bo sodba večnega
Sodnika stroga, ki z nezmotnim in svetim očesom preiskuje vsa srca in »bo povrnil vsakemu po njegovih delih« (Mt 16, 27). Nič ni pripravnej-šega kakor ti in podobni nauki, da se ublaži mrzličasto poželenje po zabavi in ukroti razbrzdani pohlep po posvetnem bogastvu, ki danes toliko ljudi kvarita in sramotita in različne stanove poganjata v medsebojni boj, kakor da bi si bili sovražniki, namesto da bi z vzajemnim sodelovanjem drug drugemu pomagali. V času, ko povsod narašča samoljubje, ko povsod vzplamteva sovraštvo in ko se kuje toliko grdih maščevalnih načrtov, ni nič 'bolj prikladnega in učinkovitega, kot oznanjati »novo zapoved« Jezusa Kristusa (Jan 13, 14), zapoved ljubezni, ki velja za vse, ki ne pozna nobenih državnih in narodnih meja in ne izvzema niti sovražnika.
Slavna skušnja skoro dvajset stoletij spričuje, kako važni in blagodejni so nauki duhovnikov. Ker je njihova beseda odmev »božje besede«, ki je »živa, učinkovita in ostrejša, kakor vsak dvorezen meč«, zato tudi njihova beseda »prodre do ločitve duše in duha« (Hebr 4, 12), ter vzpodbuja povsod ljudi k junaškim dejanjem in prešinja vse z najplemenitejšim mišljenjem.
Vse dobrote, ki jih je prinesla krščanska prosveta in omika človeški družbi, izvirajo vsaj v korenini iz ustanove in dela katoliškega duhovništva. Takšna preteklost je že sama dobro jamstvo za bodočnost. »Še trdnejša beseda« (2 Petr 1, 19) pa so nam neminljive obljube Jezusa Kristusa.
Tudi misijonsko delo, ki tako lepo kaže zmožnost Cerkve, da se širi, ki jo je dobila od Boga, pospešujejo in vršijo v glavnem duhovniki. Kot oznanjevalci vere in posredniki ljubezni razširjajo med neštetimi napori in žrtvami vedno dalje in vedno bolj božje kraljestvo na zemlji.
Srednik med Bogom in ljudmi.
Duhovnik tudi v tem nadaljuje delo Jezusa Kristusa, ki »je noč prečul v molitvi k Bogu« (Lk 6, 12) in ki »vedno živi, da prosi za nas« (Hebr 7, 25), da je po svoji službi vsem javni priprošnjik pri Bogu. Njegova dolžnost in naloga je, da daruje nebeškemu Očetu ne samo daritev sv. maše, ampak tudi »daritev hvale« (Ps 49, 14) z javno in stanovsko molitvijo. Vsak dan, in to večkrat na dan opravlja s psalmi, prošnjimi molitvami in spevi, po večini vzetimi iz sv. pisma, dolžno molitev kot češcenje Boga. To dolžnost opravlja za človeštvo, ki je danes v stiskah bolj kot kdaj ter tudi bolj kot kdaj potrebuje božje pomoči. Kdo bi mogel prešteti, koliko kazni odvrne duhovnikova molitev od ljudi, ki so se pregrešili, in koliko milosti jim izprosi in nakloni?
Če ima že zasebna molitev tako velike in slovesne božje obljube, dane od Jezusa Kristusa (Mt 7, 7—11; Mk 11, 24; Lk 11, 9—13), imajo brez dvoma molitve, ki jih opravlja po svoji službi Cerkev, ljubljena Odrešenikova nevesta, veliko večjo moč. Čeprav kristjani v sreči prepogosto pozabijo na Boga, vendar v dnu svojega srca čutijo, da molitev vernega človeka pri Bogu vse premore. Zato se v vseh življenjskih okoliščinah zatekajo k molitvi in prosijo duhovnike za molitev v javnih in zasebnih potrebah. Od duhovnikove molitve pričakujejo nesrečneži vseh vrst pomoči in tolažbe. Na njega se obračajo v raznih pripetljajih tega zemeljskega izgnanstva, da jim izprosi božjo pomoč. Zares, »duhovnik stoji sredi med Bogom in človekom: od Boga nam prinaša milosti, k Bogu odnaša naše prošnje, in če je razžaljen, ga zopet z nami spravi«.11
11 S. Io. Chrysost., Homilia 5. in Isaiam.
Sicer pa se zdi, kakor smo že omenili, da tudi nasprotniki Cerkve čutijo in upoštevajo čast, važnost in pomen katoliškega duhovništva. Saj naperjajo proti njemu prve in najstrastnejše napade, dobro vedoč, kako tesno je Cerkev povezana z duhovniki. Najbolj zagrizeni nasprotniki duhovništva so danes tisti, ki Boga črtijo ter se proti njemu borijo: to pa je duhovnikom v največjo čast ter jih dela vredne največjega spoštovanja.
II.
KREPOSTI IN UČENOSTI DUHOVNIŠTVA.
Nad vse veličastna, častiti bratje, je čast duhovnikova. Njenega sijaja ne morejo zatemniti niti človeške slabosti nevrednih, naj so še tako žalostne in obžalovanja vredne. Spričo takih maloštevilnih slučajev se ne smejo in ne morejo pozabiti zasluge tolikih duhovnikov, ki so' se odlikovali po čednostih in učenosti, po verski vnemi in po mučeništvu. To pa tem manj, ker nevrednost človeka ne stori, da bi bilo neveljavno delo njegove službe. Nedvomno in zanesljivo je namreč res, da nevrednost služabnikova ne zmanjšuje veljavnosti zakramentov. Saj izvira njihova moč iz presvete krvi Jezusa Kristusa, ne pa iz svetosti duhovnikov. Bogoslovna znanost in tudi cerkveno učiteljstvo izraža to resnico takole: Zakramenti kot sredstva večnega zveličanja delujejo »ex opere operato«, to je, od Kristusa postavljeno sveto znamenje povzroča milost, ne pa kakšna zasluga delivca ali prejemnika zakramenta.
Jasno pa je, da ta čast zahteva od vseh tistih, ki jo> imajo, takšno vzvišenost duha, takšno čistost duše in tako svetost življenja, da je v skladu z vzvišenostjo in svetostjo duhovskega poklica. Vprav radi tega je duhovnik, kakor smo rekli, srednik med Bogom in ljudmi, namestnik in poslanec Tistega, ki pravi o njem sv. Pavel: »eden srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (1 Tim 2, 5).
Duhovnik se mora kolikor mogoče bližati popolnosti Tistega, čigar zastopnik je. S svetim življenjem in s svetimi deli naj postane vsak dan Bogu prijetnejši. Bog namreč bolj ceni in ljubi krepost kot sladki vonj kadila in sijaj svetišč in oltarjev. »Ker so duhovniki sredniki med Bogom in ljudstvom,« pravi sv. Tomaž, »se morajo odlikovati pred Bogom z dobro vestjo, pred ljudmi pa z dobrim imenom.«12 Nasprotno pa tisti, ki opravlja svete reči, pa nepošteno živi, te reči onečašča in postane sveto-skrunec: »Kdor ni svet, naj nima opravka s svetimi rečmi.«17
Zato je Bog že v stari zavezi svojim duhovnikom in levitom zapovedal: »Sveti naj bodo, ker sem tudi jaz svet, Gospod, ki jih posvečujem« (3 Moz 21, 8). In modri Salomon prosi v pesmi za posvetitev templja prav isto od Boga za Aronove sinove: »Tvoji duhovniki naj si oblečejo pravičnost in tvoji sveti naj se veselijo« (Ps 131, 9). Častiti bratjel »Če se je,« tako pravi sv. Robert Belarmin, »od onih duhovnikov, ki so darovali ovce in vole in hvalili Boga za časovne dobrote, zahtevala tako velika pravičnost, svetost in gorečnost, kaj je treba zahtevati od tistih duhovnikov, ki darujejo božje Jagnje in zahvaljujejo Boga za večne dobrote?«14 »Velika je čast duhovnikov,« zatrjuje sv. Lavrencij Justinijan* »toda še večje je breme: postavljeni na visoko mesto pred očmi ljudstva,
12 Sum. Theol., Suppl., q. 36, a. I. ad 2.
13 Decret. dist. 88, ca». 6.
14 Explan, in Psalmos, Ps. 131, 9.
morajo biti na višini čednosti pred očmi vsevidnega Boga; drugače jim njihova oblast ni v zasluženje, marveč v obsodbo. :,'r’
Posnemavec Kristusov.
Razlogi, ki smo jih na kratko navedli, da bi dokazali vzvišenost katoliškega duhovništva, so hkrati za Nas nagib, da duhovnike odločno opominjamo, naj hrepenijo po popolni svetosti. »Za dobro izvrševanje svetih redov ne zadostuje,« tako uči sv. Tomaž Akv., »navadna krepost, ampak je potrebna izredna; kakor so ti, ki prejmejo sv. red, radi njega postavljeni nad ljudstvo, tako naj tudi po svetosti stoje višje od ljudstva. 10 Kajti evharistična daritev, v kateri se daruje čisto Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, na poseben način zahteva od duhovnika, da je s čim najbolj svetim in neomadeževanim življenjem vreden božji služabnik. Saj daruje Bogu vsak dan ono častitljivo daritev, ki je sama Beseda božja, katera je iz ljubezni do nas meso postala. »Spoznajte, kaj delate; posnemajte, kar opravljate«: tako opominja Cerkev po posvečujočem škofu diakona, ki bo kmalu prejel duhovniško čast.17
Nadalje je duhovnik delivec božjih milosti, ki izvirajo iz zakramentov. In zato bi se prav gotovo ne spodobilo, da bi bil ta delivec ali sam brez milosti, ali pa da bi jo premalo cenil in mlačno čuval. Duhovnik mora tudi oznanjevati verske resnice. Tak pouk pa je samo takrat dober in učinkovit, če ga potrjuje učiteljeva krepost. Saj je znan rek: »Besede iničejo, zgledi vlečejo.« Duhovnik mora oznanjevati evangeljsko postavo. Da pa se je bodo tisti, ki jo slišijo, tudi dejansko oprijeli, ni poleg božje milosti boljšega in krepkejšega sredstva, kot če tisti, ki postavo uči, njene zapovedi izpolnjuje pred očmi krščanskega ljudstva. Razlog za to navaja sv. Gregor Veliki: »Tista beseda lažje prodre do srca poslušalcev, ki jo priporoča življenje pridigarja; kar namreč z besedo zahteva, to z zgledom podpira, da se zgodi.«18 Tako je ravnal božji Odrešenik, ki je po spriče-vanju sv. pisma »tako delal in učil od pričetka« (Apd 1, 1); in množice so mu z veseljem pritrjevale ne le, ker »nikoli noben človek ni tako govoril kakor ta človek« (Jan 7, 46), ampak tudi zato, ker »je vse prav storil (Mk 7, 37). Obratno pa so tisti, »ki govore, pa ne delajo«, podobni pismoukom in farizejem. Vsa čast božji besedi, ki so jo zakonito oznanjevali! Nje same pa je Kristus pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, tako zavrnil: :>Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam poreko, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23, 2. 3). Vsak, kdor ne podkrepi resnice, ki jo uči, s svojim zgledom, brez dvoma z eno roko zida, z drugo pa podira. Nasprotno pa Bog obilno blagoslavlja napore tistih oznanjevalcev evangelija, ki predvsem skrbijo resno in z vso dušo za lastno posvečenje. Vidijo-, kako> poganjajo in se razcvitajo cvetovi, napojeni z njihovim potom; vidijo, kako naraščajo in zorijo sadovi, in ko bo dozorela žetev, »bodo prišli in z veseljem prinesli svoje snope« (Ps 125, 6).
Bila bi, na to moramo opozoriti, zelo težka in nevarna zmota, če bi duhovnik v napačni gorečnosti zanemarjal posvečevanje samega sebe in se vsega predal zunanjim poslom svojega poklica, čeprav so na sebi dobri. S tem bi spravil v nevarnost svoje lastno zveličanje, kakor se je apostol
15 De instit. et regini. Prael., c. 11.
16 Summ. Theol. Supplem., q. 35. a. I. ad 3.
17 Pontif. Rom., de ordinat, presbyt.
18 Epist. lib. I., ep. 25.
narodov zase bal, rekoč: »Zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 27). Pa tudi ta nevarnost bi mu pretila, da izgubi, če ne milost božjo, pa vsaj posebno pomoč Sv. Duha, ki daje zunanjemu apostolatu čudovito moč in učinkovitost.
Sicer pa, če je vsem kristjanom zapovedano: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5, 48), koliko bolj morajo duhovniki pomisliti, da so te besede božjega Učenika njim namenjene, ki so čisto posebno poklicani, da hodijo čim bliže za Kristusom. Zato zabičuje Cerkev v svojem zakoniku vsem klerikom tole strogo dolžnost: »Notranje in zunanje življenje klerikov mora biti bolj sveto, kot življenje laikov, katerim morajo biti svetel zgled s krepostjo in dobrimi deli.«19 Ker je torej duhovnik »za Kristusa poslan« (2 Kor 5, 20), mora tako živeti, da lahko reče z apostolom: »Bodite posnemavci moji, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 11, 1). Živeti mora kot drugi Kristus, ki je razsvetljeval in razsvetljuje svet s sijem svojih čednosti.
Duhovnikova pobožnost.
V duhovnikovi duši morajo cvesti vse krščanske čednosti. So pa nekatere, ki so za duhovnika prav posebno prikladne in potrebne. Predvsem pobožnost, h kateri je apostol narodov svojega preljubega Timoteja takole vzpodbujal: »Vadi se v pobožnosti!« (1 Tim 4, 8.) Zares, ker je duhovnik po svojem poklicu z Bogom v tako tesni, prisrčni in stalni zvezi, morajo njegovi odnosi do Boga biti prepojeni s prijetno dišavo pobožnosti. Saj je po apostolovi besedi »pobožnost koristna za vse« (1 Tim 4, 8), prav posebno pa je potrebna za duhovniško službo. Brez pobožnosti se najsvetejša opravila in najvzvišenejši obredi izvršujejo brezmiselno in iz navade. Ni v njih duha, življenja in gorečnosti. Pobožnost, o kateri govorimo, častiti bratje, ni tista lahka in zunanja pobožnost, ki je duši všeč, pa ne daje moči, ki vzbuja ugodna čustva, a ne daje svetosti. V mislih imamo tisto jedrnato pobožnost, ki ni odvisna od menjajočih se čustev, ampak je zasnovana na temeljnih načelih najzanesljivejšega nauka in na našem trdnem prepričanju. Kdor ima takšno pobožnost, more kljubovati napadanju in laskanju skušnjav ter jih premagati.
Ta pobožnost mora biti predvsem usmerjena k nebeškemu Očetu ter se k njemu dvigati. Obračati pa se mora. tudi k sveti Devici in Materi božji. Njo morajo duhovniki bolj kot navadni verniki goreče častiti in ljubeznivo ljubiti. Saj je zveza med duhovnikom in Kristusom trdnejša kot ena med laiki in Kristusom in zato bolj podobna odnosom Marije do božjega Odrešenika.
Celibat.
Druga prelepa dika katoliškega duhovništva, ki je s pobožnostjo kar najtesneje združena, je čistost življenja. Vsi kleriki zapadne Cerkve, ki so že prejeli višje redove, so tako strogo dolžni jo popolno in vestno čuvati, da postanejo krivi svetoskrunstva, če se pregreše.20 Klerikov vzhodne cerkve sicer tak zakon v takem obsegu in s tako strogostjo ne veže, vendar se tudi pri njih cerkveni celibat ceni in časti; v nekaterih primerih, zlasti za najvišje stopnje hierarhije, je celo dejansko potreben in obvezen.
10 Cod. Iux. can., can. 104.
20 Coil. lur. Can., c. 132, § 1.
Kako je ta čednost v skladu z duhovniškim poklicem, spozna že naravni človeški razum. Ker je namreč »Bog duh« (Jan 4, 24), se zdi, da je popolnoma naravno in umestno, da se tisti, ki se posveti božji službi, nekako »odreče telesu«. Že stari Rimljani so spoznali, da se tako spodobi. Njihov najboljši govornik (Ciceron) navaja tole prav staro zapoved: Bogovom se bližaj čist!« ter jo takole razlaga: »Zakon zahteva, da se bližamo bogovom čisti, to se pravi s čisto dušo, ki obsega vse. Ne zanikuje telesne čistosti, marveč jo vključuje. Saj duša za veliko presega telo; kdor torej hoče ohraniti čisto telo, mora v prvi vrsti varovati čistost duše.«21
V starem zakonu je Mojzes v imenu Boga ukazal Aronu in njegovim sinovom, da naj ne gredo iz šotora ves teden, dokler je trajalo' njih posvečenje, in da naj te dni zdržno žive. (Primeri III. Mojz. 8, 33—35.)
Krščanskemu duhovniku, ki zelo prekaša duhovnika starega zakona, je gotovo potrebna mnogo večja čistost. Prvo zapisano sled celibata najdemo v 33. kanonu cerkvenega zbora v Elviri, v začetku 4. stoletja, ko je še trajalo preganjanje kristjanov, kar nam jasno izpričuje, da je bil celibat že davno v navadi. Ta predpis namreč ni storil nič drugega kot to, da je dal neki zahtevi, da se tako izrazimo, ki izvira iz evangelija in oznajevanja apostolov, zakonsko obliko in obvezno moč.
Božji Učenik, ki ga v cerkvenih spevih slavimo kot »cvet Matere Device«,22 je čednost čistosti tako visoko cenil, da je o njej dejal, da je ne morejo umeti vsi. Hotel je biti vzgojen od otroške dobe v deviški nazareški družini Marije in Jožefa. Nad vse je ljubil čisti duši obeh Janezov, Krstnika in Evangelista. In zvesti razlagalec evangeljske postave in Kristusovega nauka, apostol narodov, proslavlja neprecenljivo prednost devištva zlasti z ozirom na večjo vnemo v službi božji s temi besedami: »Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi ugajal Gospodu« (1 Kor 7, 32). Vse to, častiti bratje, je moralo imeti tale nasledek: Duhovniki novega zakona so začutili nebeški čar in klic te odlične čednosti ter so si prizadevali biti v številu tistih, »katerim je dano, da umejo to besedo« (Mt 19, 11). Prostovoljno so si naložili, da bodo varovali to čednost, ki jo je potem vsa latinska Cerkev potrdila in zahtevala z najstrožjo zapovedjo. »Tüdi mi hočemo,« tako opominja koncem 4. stoletja kartaginsiri cerkveni zbor, »izpolnjevati to, kar so učili apostoli in česar se je držala stara krščanska doba.«
Priče iz davnine.
Priče za cerkveni celibat se tudi nahajajo v vzhodni cerkvi. To so tisti slavni vzhodni očetje, ki proslavljajo odličnosti celibata ter izpričujejo, da je tudi v tej zadevi v tistem času vladalo soglasje med zapadno in vzhodno Cerkvijo povsod tam, kjer je vladal strožji krščanski življenjski red. Tako na primer pravi sv. Epifanij koncem 4. stoletja, da je celibat vezal tudi subdiakone: »Tistega, ki živi v zakonu in skrbi za otroke, čeprav je samo enkrat sklenil zakon, (cerkev) nikakor ne pripusti za diakona, mašnika, škofa ali subdiakona, ampak samo tistega, ki se ali loči od zakonske skupnosti s to edino ženo, ali pa postane vdovec; tako se dela predvsem tam, kjer se cerkvenih zakonov strogo drže.«23 Najbolj zgovoren pa se v tej stvari zdi sv. Efrem Sirski, diakon iz Edese in učenik vesoljne Cerkve, ki se po pravici imenuje »citre Sv. Duha«. V eni svojih pesmi
21 Cicero, De leg., lib. II., c. 8. et 10.
22 Brev. Rom., Hymnus ad Laudes in festo SS. Nom. lesu.
23 Adversus haer. Panar. 59, 4.
tako nagovarja svojega prijatelja, škofa Abrahama: »V resnici si to, kar pomenja tvoje ime, Abraham, postal si tudi ti oče mnogim; ker pa nimaš žene, kakor je Abraham imel Saro, glej, je tvoja čreda tvoja žena. Vzgajaj njene sinove po nauku svoje resnice; naj postanejo otroci duha in sinovi obljub, da bodo dediči nebeškega raja. O, lepi sad čistosti, nad katerim ima duhovništvo veselje... prekipel je rog svetega olja ter te je mazilil, roka mašniškega posvečenja je bila položena nate, ki si izbran, Cerkev te je poklicala ter te ljubi.«24 In drugod pravi: »Ni dovolj duhovniku in njegovemu imenu, da si, kadar daruje živo Telo Kristusovo, očisti dušo in jezik in opere roke in telo, ampak mora biti vedno ves čist, ker je postavljen za srednika med Bogom in ljudmi. Čast bodi tistemu, ki je očistil svoje služabnike!«25 Slično tudi trdi Zlatoust: »Duhovnik, ki vrši svojo službo, mora biti tako čist, kakor da bi bil postavljen med nebeške oblasti.«20
Častitljivost celibata in umestnost zakona, kateri ga predpisuje služabnikom oltarja, dokazuje sama vzvišenost krščanskega duhovništva ali, kakor pravi sv. Epifanij, njegova »neverjetna čast in oblast«, ki smo jo spredaj kratko in določno označili. Ali se ne spodobi, da vršilec službe, katera je vzvišena celo nad službo nebeških duhov, »ki stoje pred obličjem božjim« (Tob 12, 15), živi, kolikor največ mogoče, nebeško življenje? Kdor mora biti ves »v tem, kar je Gospodovega« (primeri Lk 2, 49; 1 Kor 7, 32), mar ni prav, da se loči od zemeljskih stvari ter ima »svojo domovino v nebesih« (primeri Fil 3, 20)? Ali ni na mestu, da tisti, ki mora marljivo in vztrajno skrbeti za zveličanje duš ter tako nadaljevati Zveli-čarjevo delo, ostane prost skrbi za lastno družino, ki bi zahtevale in mu jemale velik del njegove delavnosti?
Zares velik in občudovanja vreden je prizor, ki ga v katoliški Cerkvi pogostoma vidimo, ko se mladeniči, ki so se odločili za duhovski poklic, preden prejmejo red subdiakonata in preden se popolnoma posvete božji časti in službi, popolnoma prostovoljno odpovedo posvetnemu veselju in uteham, ki bi jih mogli v drugem stanu pošteno uživati. Po sprejetem posvečenju jim ni več svobodno in mogoče, da bi se oženili. Vendar smo rekli »prostovoljno«. Saj pristopijo k posvečenju in prevzamejo iz njega izvirajoče pravice in dolžnosti po lastni svobodni volji, ne sili jih noben zakon in noben človek.27
Kar smo povedali v priporočilo cerkvenega celibata, nočemo, da bi se tako razumelo, kakor da s tern nameravamo grajati in obsojati drugačno disciplino, ki je v vzhodni Cerkvi zakonito vpeljana. Imeli smo samo namen, da poudarimo in proslavimo ono resnico, ki jo imamo za največjo slavo katoliškega duhovništva in ki, tako se nam zdi, najbolj odgovarja namenom in željam presvetega Jezusovega Srca, kar se tiče duhovništva.
Proč od posvetnih dobrin.
Nič manj kot po ljubezni do čistosti se morajo* katoliški duhovniki odlikovati po nesebičnosti. Sredi pokvarjenega sveta, kjer se vse prodaja in kupuje, morajo biti brez vsakega sebičnega samoljubja. Zaničujoč vsako nizko poželenje po posvetnem dobičku, morajo iskati duše, ne pa denarja, pospeševati božjo slavo, ne pa svoje lastne. Naj ne bodo najemniki, ki
24 Carm. Nisib., carm. 19.
25 Ib., carmen 18.
20 De sacerdotio, lib. III., c. 4.
27 Primeri Cod. Iur. Can., can. 971.
delajo samo zato, da bi prejeli plačilo za svoje delo; tudi ne podobni tistim, ki sicer vestne opravljajo dolžnosti, katere jim nalaga služba, pa vendar stremijo za lastnim dobičkom in se potegujejo za povišanje. »Dobri vojščaki Kristusovi« naj bodo, »ki se ne zapletajo v opravila življenja, da so po volji tistemu, ki jih je v vojsko vzel« (2 Tim 2, 3. 4). Služabniki božji naj bodo in očetje duš. Vedo naj in upoštevajo, da se njihovo delo, njihovi napori in njihove skrbi ne dajo polnovredno poplačati z zemeljskimi zakladi in častmi. Dovoljeno jim je vzeti, kar potrebujejo* za živež in obleko, po besedah apostola: »Tisti, ki opravljajo' sveto' službo, žive od svetišča, ... in Gospod je odredil, da naj ti, ki evangelij oznanjajo, žive od evangelija« (1 Kor 9, 13. 14). Vendar naj se »poklicani k deležu Gospodove-mu.<, kar pomeni ime »klerik«, potegujejo samo za tisto plačilo, ki ga je Kristus obljubil apostolom: »Veliko je vaše plačilo v nebesih« (Mt 5, 12). Gorje duhovniku, če pozabi na božje obljube in se pokaže »pohlepnega po dobičku« (Tit 1, 7) ter se rine in meša med posvetne ljudi, o katerih toži Cerkev z besedami apostolovimi: »Vsi iščejo svoje, ne tega, kar je Jezusa Kristusa« (Fil 2, 21)! Tako ne bi zanemarjal samo svoje službe, ampak bi ga tudi njemu izročeni verniki ne spoštovali. Brez dvoma bi opazili, da njegova dela nasprotujejo evangeljskim naukom, ki jih je božji Učenik jasno izrazil in ki jih mora sam oznanjevati svojemu ljudstvu: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja, in kjer tatovi kopljejo in kradejo; nabirajte si marveč zakladov v nebesih« (Mt 6, 19. 20). Če premislimo, da se je Juda, eden izmed Kristusovih apostolov, »eden izmed dvanajsterih«, kakor poročajo evangelisti z žalostjo, zaradi lakomnosti po posvetnem imetju pogreznil v pogubo, lahko spoznamo, da je vprav ta duh lakomnosti prizadel Cerkvi tekom stoletij toliko škode. Lakomnost namreč, ki jo Sv. Duh imenuje »korenino vsega zla« (1 Tim 6, 10), more človeka zapeljati v vsaktero pregreho. Če že ne zaide tako daleč, pa vendar tak duhovnik, ki ga je ta strast okužila, hote ali nehote podpira nasprotnike Boga in Cerkve in jim pomaga pri njihovih hudobnih naklepih.
Nasprotno pa prava in iskrena nesebičnost pridobi duhovniku vse ljudi, in to toliko bolj, kolikor več ima v duši, ki ni navezana na posvetno in ki živi iz globoke vere, toplega sočutja z vsemi nesrečneži. To sočutje naredi duhovnika za očeta bednih. V njih vidi, časti in ljubi Jezusa Kristusa samega, spominjajoč se njegovih besed: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40).
Duhovnikova gorečnost.
Duhovnik, prost tistih skrbi, ki bi ga pretesno vezale na zemljo, namreč skrbi za lastno družino in za lastno korist, se bo bolj in 'bolj vnemal v nebeškem ognju ljubezni. Ta ogenj ljubezni do duš prihaja iz globin Kristusovega srca in noče nič drugega, kot da bi dosegel vse apostolske duše in vnel ves svet (primeri Lk 12, 49). Ta gorečnost za božjo čast in za zveličanje duš mora, kakor pravi sv. pismo o Odrešeniku, služabnika Cerkve razjedati (primeri Ps 68, 10; Jan 2, 17). Tako ga bo storila sposobnega, da bo zatajil samega sebe in zemeljske koristi in se popolnoma posvetil svoji vzvišeni službi, iskajoč neprestano popolnejših sredstev, da bi mogel svoje poslanstvo izvrševati vedno bolje in v vedno širših krogih.
Ali more duhovnik premišljati evangeljski nauk in poslušati tožbo* dobrega Pastirja: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati« (Jan 10, 16); ali more gledati »polja, da so že bela za
žetev« (Jan 4, 35), pa da se ne bi ponudil »Gospodarju žetve« kot neutrudljiv delavec in se ne bi v njegovem srcu vnela goreča želja, da bi take blodeče ovce zopet pripeljal na pravo pot? Ali more gledati velike in neštete množice »razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9, 36) — ne samo v daljnih misijonskih krajih, ampak, na žalost, tudi v mestih in vaseh, ki so že davno krščanske — more li to gledati, da ne bi v svojem srcu začutil odmev tistega silnega usmiljenja, ki je tolikokrat ganilo Srce božjega Sina? Saj vendar duhovnik dobro ve, da ima besede življenja na jeziku in sredstva za preroditev in večno zveličanje v rokah. Bogu večna hvala, da se žarek te apostolske gorečnosti kakor prelep biser blešči na čelu krščanskega duhovništva. V veliko tolažbo je Našemu očetovskemu srcu, ko vidimo Naše častite brate in ljubljene sinove, škofe in duhovnike: Strnjeni v izbrano vojsko, so vedno pripravljeni, da gredo na povabilo najvišjega poglavarja svete Cerkve vsak dan na vse kraje do skrajnih meja zemlje bojevat mironosne in težke boje resnice proti zmoti, luči proti temi, božjega kraljestva proti kraljestvu satanovemu.
Duhovnikova pokorščina.
Ker je katoliški duhovnik pripravljen in pogumen vojščak, mora biti prešinjen z duhom discipline, ali da se bolj krščansko izrazimo, z duhom pokorščine. Pokorščina veže v lepem soglasju vse različne stopnje cerkvene hierarhije. Tako se, kakor pravi škof v svojem opominu kandidatom mašništva, »s čudovito raznoličnostjo obdaja, krasi in vlada Cerkev, ker so v njej eni posvečeni za škofe, drugi za duhovnike nižje stopnje in iz mnogo udov različne časti in oblasti se obrazuje eno Kristusovo telo .28 Prav to pokorščino so duhovniki takoj po svojem posvečenju obljubili vsak svojemu škofu. Isto pokorščino so škofje na dan svojega posvečenja z najsvetejšimi besedami prisegli vrhovnemu in vidnemu poglavarju katoliške Cerkve, nasledniku sv. Petra in namestniku Jezusa Kristusa.
Pokorščina naj vedno bolj tesno veže različne stopnje in ude hierarhije med seboj in z vrhovnim poglavarjem. Tako je vojskujoča se Cerkev nasprotnikom božjim res strašna »kakor urejena bojna vrsta« (primeri Vis. pesem 6, 3. 9). Pokorščina drži v pravih mejah tiste, ki bi jih morda razvnemala prevelika gorečnost; vzpodbuja mlačne in zanikrne in od-kazuje vsakemu svoje mesto in svoje delo. V pokorščini naj se vsakdo tako ravna, da nikdar ne nasprotuje zakoniti oblasti, kar ne bi vodilo do ničesar drugega, kakor da bi oviralo obsežno delo Cerkve. Zak> naj vsakdo sprejme odredbe svojih predstojnikov kakor zapovedi Jezusa Kristusa, ki je edini početnik in poglavar katoliške Cerkve, kateremu se vsi pokorimo, in ki »je bil pokoren do smrti, smrti na križu« (Fil 2, 8).
Božji najvišji duhovnik je hotel, da se njegova najpopolnejša pokorščina do večnega Očeta nam razodeva na prav poseben način. Zato so o njej v knjigah prerokov in v evangelijih najobilnejše priče: »Ob svojem prihodu na svet pravi: Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil; ... tedaj sem rekel: Glej, prihajam — o meni je pisano v knjigi — da izvršim, o Bog, tvojo voljo« (Hebr 10, 5—7). »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal« (Jan 4, 34). Prav tako, ko je visel na križu, ni prej izročil svoje duše v roke nebeškega Očeta, dokler ni slovesno izjavil, da je vse popolnoma dopolnjeno, kar so svete knjige o njem napovedovale: to je, vse poslanstvo, ki mu ga je poveril Oče, do zadnjega, skrivnostnega klica: »Žejen sem , ki ga je izrekel, »da se je izpolnilo
28 Pont. Rom. de ordinat, presbyteri.
pismo« (Jan 19, 28). S to svojo pokorščino je brez dvoma hotel pokazati, da mora biti tudi največja gorečnost za duše popolnoma podvržena božji volji in vedno v popolni skladnosti z voljo zakonitih hierarhičnih predstojnikov, ki zastopajo nebeškega Očeta in nam sporočajo njegovo voljo.
Duhovnikova učenost.
Podoba duhovnika, ki bi jo radi' pokazali v svetli luči vsemu svetu, bi pa ne bila popolna, če ne bi omenili še druge lastnosti duhovnikove duše, ki jo Cerkev zahteva, to je učenosti. Duhovnik je namreč postavljen kot »učitelj Izraelov« (Jan 3, 10). Od Jezusa Kristusa je prejel dolžnost in poslanstvo, da uči resnico: »učite vse narode!« (Mt 28, 19.) Oznanjevati mora nauk zveličanja; ta nauk dolguje, kakor opominja apostol narodov, »modrim in neukim« (Rimlj 1, 14). Kako pa. naj ta nauk drugim oznanjuje, če ni o njem dobro poučen? Po preroku Malahiji nas opominja Sv. Duh: »Ustnice duhovnikove naj ohranijo učenost in postava naj se išče iz njegovih ust« (Mal 2, 7). In nihče ne bi mogel v priporočilo duhovnikove modrosti izreči ostrejšega opomina, kot je to storil Bog po preroku Ozeju: »Ker si ti zavrgel učenost, te bom zavrgel tudi jaz, da mi ne boš opravljal duhovniške službe« (Oz 4, 6).
Potrebno je torej, da duhovnik dobro pozna ves nauk o katoliški veri in nravnosti. Razlagati ga mora drugim in pojasnjevati vernikom verske resnice, postave in obrede Cerkve, ki je njen služabnik. Duhovnik mora z jasnim in prepričljivim govorom osvetljevati in preganjati versko nevednost, ki kljub temu, da je človeška znanost tako čudovito napredovala, še vedno zatemnjuje duše mnogih ljudi. Nikdar ni bil tako na mestu kot danes Tertulijanov opomin: »Samo to resnica vedno želi, da je ne zavrnemo, dokler je ne poznamo.«20 Razen tega mora duhovnik odstranjevati iz duš predsodke in zmote, ki jih je nakopičilo sovraštvo nasprotnikov, in z vedro odkritosrčnostjo nuditi ljudem resnico, po kateri dandanes bolj hrepene kot kadarkoli. Duše, ki so še neodločene ali ki jih še muči dvom, mora dvigati in utrjevati ter jih varno in mirno voditi v pristan katoliške vere, da jo spoznajo ter se je krepko oprimejo. Vztrajnim napadom predrznih zmot se mora ustavljati z naglim in pogumnim odporom in z nikdar zmedenim, vedno krepkim čednostnim življenjem.
Zato je potrebno, častiti bratje, da duhovnik tudi sredi obilnih poslov in skrbi svojega poklica nadaljuje, kolikor le mogoče, resno in temeljito preučevanje bogoslovnih ved. Na ta način bo dodajal tistemu znanju, ki si ga je nabral v bogoslovju, vedno večjo poučenost v svetih vedah, ki ga bo bolj in bolj usposabljala za pridigovanje in za vodstvo duš.30 Dalje si mora duhovnik, kakor to zahteva ugled njegove službe in da si pridobi zaupanje in spoštovanje pri vernikih, kar bo brez dvoma pospeševalo njegovo pastirsko delo, osvojiti potreben zaklad tudi svetnega znanja, ki je nekako občno imetje izobražencev sedanjega časa. Z napredkom in potrebami svojega časa naj gre prav tako, kakor gre Cerkev, ki obsega vse čase in vse narode, blagoslavlja in pospešuje vsa dobra stremljenja in podpira tudi znanost, ki je res prava, ter se ne boji njenega še tako smelega napredka. V vseh časih in na vseh področjih človeške znanosti so duhovniki utirali pot. Včasih so imeli v njej tako vodilno mesto-, da je ime »klerik« pomenilo isto kot »učenjak«. Cerkev ni samo ohranila in rešila pisanih zakladov stare kulture, ki bi bili brez njene in meniške pomoči
29 Tertull. Apolog., c. 1.
30 Primeri Cod. Iur. Can., can. 129.
propadli in se skoro popolnoma porazgubili, ampak je z delom svojih slavnih učenikov tudi dokazala, da lahko vse človeško spoznanje služi v razlago in obrambo katoliške vere. Svetel zgled za to smo Mi sami nedavno postavili svetu, ko smo s sijajem svetnika in s častjo cerkvenega učenika okronali velikega učitelja še večjega Akvinca, to je Alberta Nemškega, ki so ga že njegovi sodobniki častili z nazivom »Magnus (Veliki)« in »Doctor Universalis (vsestranski učenjak)«.
Danes seveda ne moremo zahtevati od duhovnikov, da bi bili na vseh področjih znanosti prvi. Človeška znanost je namreč po vsebini in obsegu tako zrastla, da je nihče ne more celotno obvladati, še manj pa, da bi se res odlikoval pred drugimi v vseh njenih posameznih panogah. Na mestu pa je, da s pametnim nasvetom pomagamo ter dajemo poguma tistim duhovnikom, ki se čutijo po posebnem nagnjenju in sposobnostih poklicane, da se posvetijo tej ali drugi stroki znanosti ali umetnosti, seveda le, če ne nasprotuje njihovemu stanu in poklicu. Saj služi tako udejstvovanje, če ostane v pravih mejah in če je pod vodstvom Cerkve, v čast Cerkvi in v slavo njeni glavi Jezusu Kristusu. Pa tudi drugi duhovniki se ne smejo zadovoljevati z izobrazbo, ki je zadostovala potrebam nekdanjega časa. Prizadevati si morajo, da bodo imeli višjo in popolnejšo izobrazbo. To je tista izobrazba, ki je primerna visoki stopnji in velikemu obsegu kulture, do katere se je naša doba, da govorimo na splošno-, v primeri s kulturo prejšnjih časov povzpela z neumorno delavnostjo. Včasih je hotel Bog, »igrajoč se na zemlji« (Preg 8, 31), ter hoče tudi v naših časih povzdigniti v duhovski stan ljudi, ki so bili skoro čisto brez zaklada znanosti, o katerem govorimo. Po njih dela čudovite reči. To pa radi tega, da bi mi bolj cenili svetost kot učenost in da bi zaupali bolj v božjo pomoč kot pa v človeško. Tudi radi tega se to dogaja, ker nam je jako v prid, da večkrat ponovimo in premislimo tale zveličavni nauk: »Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega ..., da se noben človek ne bo hvalil pred njim« (1 Kor 1, 27. 29). Toda kakor v naravnem redu božji čudeži moč naravnih zakonov samo za trenutek prekinejo, nikakor pa ne razveljavijo, tako so tudi ti ljudje, v katerih svetost življenja nekako nadomešča in izpopolnjuje vse drugo, pravcati živi čudeži, ki nikakor ne zmanjšujejo, še manj pa odstranjajo resničnost in nujnost zahtev, ki smo jih glede znanja poudarili.
Duhovniki se morajo, kakor smo rekli, za zgled drugim odlikovati po kreposti in modrosti, da se bo od njih »vonj Kristusov« (primeri 2 Kor 2, 15) razširjal na vse strani. To je danes tem bolj umestno in potrebno, ker Katoliška akcija — to je gibanje, ki Nas tako tolaži in poživlja, in ki duše vzpodbuja k večji popolnosti — tesneje veže laike z duhovniki. Laiki naj bi duhovnike s svojim delom podpirali, duhovniki pa bi naj bili laikom ne samo učitelji nauka, marveč tudi zgled krščanskega življenja in apostolskih čednosti.
III.
PRIMERNA PRIPRAVA.
Visoka je čast katoliškega duhovništva in izredne so duševne lastnosti, ki jih zahteva. Zato se mora, častiti bratje, dati kandidatom duhovništva pravilna in bodočemu stanu primerna vzgoja. Cerkev si je vedno bila v svesti te potrebe. Morda ni za nobeno drugo stvar tekom stoletij, pokazala toliko žive prizadevnosti in materinske skrbi kakor za primerno vzgojo svojih duhovnikov. Cerkev dobro ve tole: kakor so verske in nravne razmere narodov odvisne od dela duhovništva, tako je tudi
delo duhovnikov odvisno od izobrazbe in vzgoje, ki jo prejmejo. Kajti tudi zanje velja izrek Sv. Duha: »Mladenič, vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi« (Preg 22, 6). Zato je Cerkev po božjem navdihu ukazala, da se povsod ustanovijo semenišča, kjer naj bi se prav posebno skrbno vzgajali pripravniki za duhovniški stan.
Skrb za semenišča.
Semenišče Vam bodi, častiti bratje, ki imate z Nami delež pri vodstvu Cerkve, kakor punčica v Vaših očeh; zanj morate prav posebno skrbeti. Skrbna mora biti predvsem izbira predstojnikov in učiteljev, prav posebno pa še tistega, ki mu je poverjena najtežja naloga, da izoblikuje duše bodočih duhovnikov. Dajte semeniščem najboljše duhovnike! Ne pomišljajte jih odtegniti službam, ki so na videz sicer večjega pomena, vendar pa se s tem glavnim in nenadomestljivim delom ne morejo primerjati. Od koderkoli poiščite take, ki so najbolj sposobni za to visoko nalogo. Naj so to možje, ki učijo duhovniške kreposti bolj z zgledom, kakor z besedami; poučujejo' naj pa tako, da vzbujajo^ v gojencih močnega, moškega in apostolskega duha. Poskrbijo naj, da bo v semenišču vzcvetela pobožnost, čistost in strog led v življenju in učenju. Mladeniške duše naj se utrdijo za boj proti sedanjim skušnjavam in za še večje nevarnosti, ki bodo nastopile v življenju in ki jih bodo morali premagati, »da. bi vse rešili« (1 Kor 9, 22).
Bodoči duhovniki motajo dobiti, kakor smo rekli, tisto znanje, ki ga zahteva sedanji čas. Zato je težka in vestna dolžnost, da se po dovršenih klasičnih šolah zadostno poučijo in temeljito izurijo v sholastični filozofiji po načinu, nauku in načelih angelskega učenika«.31 Ta »philosophia perennis« (večna filozofija), kakor jo je imenoval Naš prednik neminljivega spomina, Leon XIII., jim ni potrebna samo za globlje spoznavanje glavnih krečanskih resnic, ampak jih tudi varuje pred vsemi sodobnimi zmotami. V vseh vprašanjih in pri vseh študijih jim bo tako zbistrila in izostrila duha, da bodo lažje in hitreje spoznali resnico, kakor tisti, ki niso dobili takega filozofskega pouka, pa so drugače morda bolj izobraženi.
V nekaterih pokrajinah je, ali zaradi majhnega obsega škofije, ali zaradi premalega števila gojencev, ali pa zaradi pomanjkanja sposobnih l judi in denarja, nemogoče, da bi vsak škof imel lastno semenišče, urejeno po določbah kanonskega prava31’ in po drugih cerkvenih predpisih. V tem slučaju je umestno in potrebno, da škofje takšne pokrajine v bratovski slogi in z združenimi močmi ustanovijo in vzdržujejo skupno semenišče, ki bo popolnoma odgovarjalo svojemu visokemu namenu.
Nemajhne koristi, ki iz take združitve sledijo, brez dvoma poplačajo potrebne žrtve in izdatke. Za diecezanskega škofa je kajpada težka žrtev, ki napolnjuje njegovo očetovsko srce z žalostjo, ko vidi svoje bogoslovce začasno ločene od pastirja, ki bi rad vlil v duše svojih bodočih sodelavcev lastnega duha apostolske gorečnosti, in oddaljene od krajev, kjer bodo nekoč vršili svoje pastirsko delo. Ta njegova žrtev pa bo obilno poplačana, ko jih bo ob določenem času sprejel bolj izobražene in bcgateje preskrbljene z duhovnim znanjem, ki ga bodo v večji prid in prospeh svoje škofije delili drugim. Zategadelj smo takšne načrte ne samo vedno pospeševali in podpirali, marveč smo zanje čestokrat dali pobudo in krepko priporočilo. Kjer se je Nam zdelo potrebno, smo mnogo takih semenišč, kakor je
31 Cod. Tur. Can. can. 1366, § 2.
32 Cod. Iur. Can. tit. 21, can. 1352—11571.
splošno znano, z velikimi skrbmi in z visokimi izdatki ali zgradili, ali povečali, ali pa spopolnili. Tudi v bodoče bomo tako ravnali, ker sodimo, da spada to delo med najkoristnejša za dobrobit Cerkve.
Izbira gojencev.
Vsi ti hvalevredni napori za čim boljšo vzgojo in izobrazbo duhovniškega naraščaja ne bodo imeli veliko uspeha, če se ne bodo tisti, zaradi katerih so semenišča, izbirali z največjo skrbnostjo. Pri tej izbiri naj sodelujejo vsi, ki vodijo vzgojo- in izobrazbo duhovništva: predstojniki, duhovni vodje in spovedniki, vsak po svoji moči in po namenu in v mejah svoje službe. Z vso skrbjo morajo gojiti in krepiti poklic za duhovništvo1, ki ga je Bog položil v srca mladeničev. S prav tako vestno skrbjo morajo o pravem času odvrniti od prejema svetega reda takšne, ki po njihovi sodbi nimajo potrebnih lastnosti in niso sposobni, da bi mogli vredno in častno vršiti duhovniško službo. Najbolje je, da se takšne osebe čimprej izločijo. Čakanje in odlašanje v teh zadevah je ne samo zmota, marveč tudi velika škoda. Najsi bo katerikoli razlog odlašanja, čim je postalo očitno, da je kdo zašel s prave poti, se mora ta napaka takoj popraviti brez vsakega ozira na ljudi. Tistih, ki morajo o tem odločati, naj ne zapelje napačno usmiljenje, ker bi to bil zločin ne samo nad Cerkvijo, ki bi dobila nesposobnega ali nevrednega služabnika, ampak tudi nad samim mladeničem, ki ki mogel biti, postavljen na napačno- življenjsko pot, sebi in drugim v spotiko in v nevarnost večnega pogubljenja.
Težka odgovornost.
Budnemu in preizkušenemu očesu semeniškega predstojnika, ki opazuje izročene mu mladeniče z vztrajno skrbnostjo in vestno proučuje njihove duševne sposobnosti in nagnjenja, ne bo pretežko spoznati in dognati, kateri izmed njih je od Boga poklican, da sprejme duhovništvo. Tak poklic, kakor dobro veste, častiti bratje, se kaže predvsem v pravi duhovni usmerjenosti in čistem, namenu duhovniškega kandidata, ki ima za ta stan potrebne telesne, duhovne in moralne sposobnosti, veliko manj pa v nekem notranjem vabljenju srca in nagnjenju čuvstev, ki včasih manjkata ali prenehata. Kdor hrepeni po duhovništvu samo iz tega plemenitega namena, da bi se posvetil božji službi in zveličanju duš, in. kdor je obenem dosegel ali skuša doseči globoko pobožnost, preizkušeno čistost življenja in potrebno izobrazbo, kakor smo zgoraj razložili, ta brez dvoma kaže, da je od Boga poklican v duhovniški stan. Nasprotno pa niso za ta sveti poklic ustvarjeni in sposobni tile: kdor bi, morda celo prisiljen od neprevidnih staršev, hotel postati duhovnik samo radi časovnih koristi in udobnosti, ki jih upa v tem stanu doseči, kakor se je v preteklosti večkrat zgodilo-; kdor mrzi strog red in pokorščino-, nima veselja za pobožnost, ne ljubi dela in ni vnet za zveličanje duš; posebno pa, kdor je nagnjen k čutnosti in je v dolgotrajni preskušnji pokazal, da je ne more premagal'i; in končno, kdor nima dovolj sposobnosti z-a učenje, da se more vnaprej videti in reči, da ne bo mogel predpisanega teka učenja dovršiti na, zadovoljiv način. Takšne je treba iz semenišča pravočasno odstraniti. Čim dalje namreč ostanejo, tem težje ga bodo zapustili, morda bodo celo, čeprav jih ne vodi ne božji klic ne duh duhovniške gorečnosti, sprejeli na.se obveznosti nad vse važnega in težkega duhovniškega poklica. Zato naj predstojniki semenišč, duhovni voditelji in spovedniki pomislijo, koliko škodo bi mogli storiti Bogu, Cerkvi in tudi samim mladeničem, ako ne
storijo vsega, kar morejo, da bi preprečili take zgrešene korake. Zanje so tudi odgovorni, kakor smo rekli, duhovni voditelji in spovedniki radi službe, ki jim je poverjena. S tem ne mislimo, da bi oni mogli v tem ozira na zunaj in javno vplivati, saj jim to ni dovoljeno bodisi zaradi službe, ki jim je zaupana, bodisi zaradi neprekršljive spovedne molčečnosti. Marveč je to tako razumeti, da naj skušajo krepko in uspešno vplivati na dušo vsakega mladeniča in naj vse vodijo z dosledno in očetovsko odločnostjo, kakor to zahteva njih dušni blagor. Zato morajo zlasti, če predstojniki ne izpolnijo ali pa slabo izpolnijo svojo* dolžnost, opozoriti brez vsakega človeškega ozira nesposobne in nevredne gojence na, njihovo dolžnost, da zapustijo semenišče, dokler je čas. V tej zadevi naj se ravnajo po mnenju, ki je važnejše in v tem slučaju tudi za gojence ugodnejše, ker jih odvrača s poti, po kateri bi mogli iti v večno pogubljenje.
Če katerikrat ni jasno, ali imajo izvršiti to dolžnost, pa se naj poslu-žijo vsaj tiste oblasti, ki jim jo dajeta poverjena služba in njihova očetovska ljubezen do gojencev, da tiste, o katerih vedo, da niso pravega duha, pregovorijo, da prostovoljno odstopijo. Spovedniki naj si vtisnejo globoko v spomin besede sv. Alfonza Ligvorskega, ki pravi o slični zadevi: »Čim strožje postopa (v tej zadevi) spovednik s svojimi spovedenci, toliko varneje skrbi ponajveč za njihovo zveličanje; obratno je proti njim tem bolj okruten, čim blagosrčnejšega se proti njim kaže. Sv. Tomaž Vilanovski je take spovednike, ki so preveč mehki, imenoval brezsrčno mile (impie pios). Taka ljubezen nasprotuje pravi ljubezni.«3“
Dolžnost škofov.
Glavno odgovornost za vse to nosi škof. Po strogem cerkvenem zakonu ne sme »svetih redov nikomur podeliti, če nima iz pozitivnih dokazov moralne izvestnosti o njegovi kanonični sposobnosti; dragače se ne samo najtežje pregreši, marveč je tudi v nevarnosti, da se udeleži tujih grehov.«3* Ta zakonski predpis je odmev opomina, ki ga daje sv. Pavel Timoteju: »Rok na nikogar ne polagaj prenaglo in se ne udeležuj tujih grehov« (1 Tim 5, 22). »Kaj pomeni ,prenaglo ne polagaj rok’ dragega,« tako razlaga sv. Leon Veliki, naš prednik, »kakor podeliti duhovniško čast takim, ki niso zreli v starosti, niso dovolj preizkušeni, nimajo zaslužen ja pokorščine ter niso dokazali svoje zvestobe do cerkvene discipline. In kaj pomeni ,udeleževati se tujih grehov’ dragega, kakor da postane posvečujoči škof takšen, kakršen je tisti, ki ne zasluži posvečenja?«35 Zato sv. Janez Zlatoust takole opominja škofa: »Tudi ti boš za njegove pretekle in bodoče grehe trpel kazen, ker si mu dal dostojanstvo.«31'
Resne so te besede, častiti bratje, še strašnejša pa je odgovornost, katero napovedujejo. Ta je slavnega milanskega škofa sv. Karla Boro-mejskega tako prevzela, da je rekel: »V tej stvari mi more tudi najmanjša nepazljivost povzročiti največji greh.«.37 Držite se torej prekoristnega nasveta sv. Janeza Zlatousta: »Ne po prvi preizkušnji, ne po drugi, pa tudi ne po tretji, ampak šele, ko si dotičnega dobro prepoznal in vse natančno preizkusil, položi rake.«38 To velja predvsem za čisto in pobožno življenje
33 Opera ase., vol. III (ed. Marietti, 1847), pas;. 12.2.
34 Cod. Iur. Can. can. 973, § 3.
35 Ep. 10 (Migne, P. L. 54, 647).
38 Hom. 16 in Tim. (Migne, P. G., LXII, 587).
37 Hom. ad ordin., die 1. junii 1577 (Homiliae, ed. bibl. Ambros. Mediolan, 1747,
t. IV, pag. 270).
3S Hom. 16. in Tim. (Migne, P. G., LXII, 587).
pripravnikov za duhovniški stan. Ne zadostuje, tako opominja pobožni škof in cerkveni učenik sv. Alfonz Ligvorski, »če škof ne ve nič slabega o tistem, ki naj bo posvečen, marveč se mora zatrdno prepričati o njegovi resnični krepostnosti.«38 Zato se ne bojte očitka prevelike strogosti, če pri izvrševanju svoje pravice in svoje dolžnosti zahtevate pred posvečenjem pozitivnih dokazov za tako krepostnost, in če v slučaju dvoma odložite posvečenje na poznejši čas. »Les za zgradbe,« pravi sv. Gregor Veliki, se poseka v gozdu, toda teža zgradbe se ne naloži nanj, dokler je še svež. Počakati je treba, da se posuši in postane uporaben. Če se ta previdnost zanemari, ga naložena teža hitro zlomi.«4" S to prispodobo, tako se zdi, se lepo skladajo kratke in jasne besede Angelskega učenika: »Sveti redovi zahtevajo svetost. Zato je treba težo redov položiti na stene, katerim je svetost izsušila vlago pregreh.«41
Če pa bodo vsi po svojih močeh vestno izpolnjevali cerkvene predpise in se držali določil, ki smo jih glede tega pred nekaj leti izdali po sveti kongregaciji za. zakramente,42 bodo v veliki meri odstranjeni vzroki žalosti za katoliško Cerkev in spotikanja krščanskega ljudstva nad življenjem duhovnikov. Ob tej priliki se tudi obračamo na vrhovne predstojnike verskih redov ter jih opominjamo in jim strogo naročamo, da naj se pri vzgoji gojencev za duhovništvo, če jih kaj imajo, ravnajo po predpisih, ki smo jih zanje prav tako izdali kakor za svetno duhovščino.4* Obenem naj vedo, da se tudi njih vse to tiče, kar smo dosedaj učili in odredili o vzgoji mladine, ki je namenjena duhovništvu. To pa tem bolj, ker navadno zaupa škof, ko se mu redovniški gojenci pošljejo v posvečenje, sodbi njihovih predstojnikov.
Prazen strah.
Škofje in predstojniki redovniških družb naj od potrebne strogosti nič ne popuščajo v strahu, da se ne bi preveč zmanjšalo število duhovnikov v škofiji ali v redu. S to nevarno zmoto se je pečal Angelski učenik ter jo je z znano ostroumnostjo in jasnostjo takole zavrnil: »Nikdar ne bo Bog tako zapustil svoje Cerkve, da ne bi našla dovolj sposobnih in dobrih duhovnikov za ljudske potrebe, če se le vredni posvetijo, nevredni pa odklonijo. 14 Uporabljajoč skoro doslovno besede 4. lateranskega vesoljnega cerkvenega zbora sv. Tomaž dostavlja ta opomin: »Če bi ne bilo mogoče dobiti toliko duhovnikov, kolikor jih je sedaj, je bolje imeti malo duhovnikov, pa dobrih, kot mnogo, pa slabih.« S to velevažno mislijo je v popolnem soglasju to, kar smo povedali v velikem številu zbranim italijanskim škofom takrat, ko> so semeniščniki in bogoslovci z vsega sveta poromali v Rim na proslavo Našega duhovniškega jubileja. Opomnili smo namreč škofe, da je brez vsakega dvoma več vreden en sam duhovnik, ki je vsestransko sposoben in pripravljen za svojo najsvetejšo službo, kot pa več takih, ki ali sploh niso pripravljeni ali pa le slabo. Od takih Cerkev ne more mnogo pričakovati; morda bo celo morala radi njih kdaj težko žalovati. Strašen obračun, častiti bratje, bomo morali dati nekoč najvišjemu Pastirju (Primeri 1 Petr 5, 4) in vrhovnemu Varihu duš (Primeri i Petr 2,
311 Theol. mor. de Sacram. Ordin., n. 803.
Epist., lib. IX. ep. 106 (Migne, P. L., LXX, 1081).
41 S. Thom. Aquin. Summ. Theol. 2. 2., qu. 189, a. i ad 3.
42 Instructio super scrutinio candidatorum instituendo, antequam	ad	Ordines	per-
moveantur, d. d. 127. dec. 1930; A. A. S. vol. XXIII. p. 120.
4:1 Instructio ad supremos Religiosorum etc. Moderatores	de	formatione	clericali
etc. d. d. 1. dec. 1981; A. A. 9. vol. XXIV. pp. 64—81.
44 Summ. Theol. Suppi, q. 36. a. 4 ad 1.
25), če bomo prepuščali ljudstva zanikrnim voditeljem in nezmožnim učiteljem!
Dobrim vzgojiteljem duhovništvu namenjene mladine nikakor ni dana glavna naloga, da bi skrbeli za veliko število gojencev. Vendar pa se morajo vsi truditi, da naraste število čvrstih in veščih delavcev v Gospodovem vinogradu, ker tudi naraščajo duhovne potrebe ljudi. Da se doseže ta najplemenitejši cilj, ne moremo priporočati sredstva, ki bi bilo bolj učinkovito in za vse uporabljivo, kot je goreča molitev. Saj je Jezus Kristus sam ukazal: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9, 37. 38). Katere želje bi mogle biti najsvetejšemu Srcu Odrešenikovemu bolj všeč kot te? Kdaj smemo upati, da bo naša molitev hitreje in obilneje uslišana, kakor če prosimo za to, kar se sklada z vročimi željami božjega Srca? »Prosite in se vam bo dalo« (Mt 7, 7). Prosite torej, da Bog obudi svoji Cerkvi dobrih in svetih duhovnikov. Gospod bo uslišal vaše prošnje. Saj je vedno dal v teku stoletij dobre duhovnike, posebno veliko pa v takih časih, ki po svojem duhu in življenju niso bili ugodni za vznik duhovniških poklicev. Dokaz za to so, da dragih ne omenjamo, slavni in odlični možje, ki nam jih je dalo 19. stoletje med svetno in redovniško duhovščino. Med temi se bleščijo kot zvezde izredne velikosti zlasti trije velikani svetosti, udejstvovane na raznih področjih, katere srno Mi v največjo dušno radost prišteli številu svetnikov; to so sv. Janez Marija Vianney, sv. Jožef Benedikt Cottolengo in sv. Janez Bosco.
Naloga Katoliške akcije.
Ne smemo tudi zanemarjati človeške vzbude in vzgoje božjega klica v srcih velikodušnih mladeničev. Zato hvalimo, blagoslavljamo in priporočamo iz vsega srca vse tiste prekoristne ustanove in vsa vneta prizadevanja, ki jim je početnik Sveti Duh in ki jim je cilj ohranjenje, pospeševanje in podpiranje duhovniških poklicev. »Naj še toliko razmiš-Ijujemo, tako zatrjuje sv. Vincencij Pavelski, ljubeznivi svetnik ljubezni, vedno bomo spoznali, da ne moremo nikdar sodelovati pri boljši stvari, kot je vzbuja in vzgoja dobrih duhovnikov.«45 V resnici ne moremo dati Bogu nič prijetnejšega, katoliški Cerkvi nič častnejšega in dušam nič zveličavnejšega, kakor so sveti duhovniki. Če torej vsak, ki da kozarec vode najmanjšemu izmed Kristusovih učencev, »ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10, 42), kakšno plačilo bo prejel tisti, ki tako rekoč dene v čiste roke mladega levita sveti kelih, kateri rdi od Odrešenikove krvi, in ki mu nekako pomaga, da ga more dvigniti proti nebesom kot zastavo mira in blagoslova za človeštvo?
In tu se Naša misel s hvaležnostjo ustavi pri Katoliški akciji, ki jo Mi tako vztrajno priporočamo1, pospešujemo in zagovarjamo. Ker je ta akcija po svojem bistvu udeležba laikov pri hierarhičnem apostolatu Cerkve, ne bi mogla doseči svojega namena, ako ne bi velevažnega vprašanja duhovniških poklicev smatrala kot svojega. V Naše največje veselje opažamo, kako se ta plemenita vojska na vseh področjih krščanskega udejstvovanja, najbolj pa v tem ozira odlikuje. Bog pa, kakor se Nam zdi, to hvalevredno prizadevnost najobilneje s tem plačuje, da iz mladinskih organizacij izbere toliko mladeničev in jih pokliče v duhovfliški in redovniški stan. To je tudi dokaz, da je Katoliška akcija podobna rodovitni njivi, ki ima v sebi semena vseh vrst čednosti, ali še bolje, da je podobna skrbno ograjeni in
,D Primeri P. Renaudin, Set. Vincent de Paul, chap. 5.
pridno obdelani gredi, kjer se morejo brez nevarnosti razvijati najbolj dišeče in nežne cvetke. Iz tega naj vsi člani spoznajo, kakšne časti je deležna Katoliška akcija. Prepričani naj bodo, da laiki ne morejo na noben d rug način biti bolj deležni časti »kraljevega duhovništva« (1 Petr 2, 8), ki jo prvak apostolov pripisuje vsem kristjanom, kakor s tem, če poskrbijo, da raste in se množi število svetne in redovne duhovščine.
Sodelovanje družine.
Prvi in naravni vrt, kjer morejo poganjati in se razcvitati cvetke svetih poklicev, je brez dvoma družina, ki je krščanska po mišljenju in življenju. Kje je za večino škofov in duhovnikov, »katerih hvalo Cerkev onanja" (Jez. Sir. 44, 15), vznik poklica in kal bodoče svetosti? Ali v očetu, ki ga odlikuje vera in krepost, ali v materi, ki Bogu služi s čistim in pobožnim srcem, ali pa v celi družini, koje člani se trudijo čim najpopol-neje izpolnjevati zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega.
Izjeme so redke ter samo potrjujejo pravilo božje Previdnosti. Če v kakšni družini starši po zgledu Tobija in Sare prosijo Boga številnega potomstva, »v katerem se bo Gospodovo ime na veke slavilo« (Primeri Tob 8, 9) ter ga sprejmejo s hvaležnostjo kot nebeški dar in dragoceni zaklad, vzrediti in vzgojiti otroke od nežnih detinskih let v strahu božjem, v goreči ljubezni do Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu, in do božje matere Marije in v spoštovanju do svetih oseb in krajev; če so starši svojim otrokom v popoln zgled poštenosti, delavnosti in pobožnosti; če otroci vidijo svoje starše, da se ljubijo med seboj, da pogosto v letu prejemajo sv. zakramente, da se ne samo zdižujejo določenih jedi ob zapovedanih dneh in se postijo, ampak da tudi prostovoljno pokorijo svoje telo; če vidijo, kako se zbira vsa družina k skupni molitvi; če vidijo, kako starši iz usmiljenja pomagajo po svojih močeh bližnjemu v potrebah; če vse to vidijo, se ne more zgoditi, da ne bi vsi otroci uravnali svojega življenja po zgledih staršev in da vsaj eden ne bi sledil klicu božjega Učenika: »Hodi za menoj« (Primeri Mt 14, 25) in »naredil te bom za ribiča ljudi« (Primeri Mt 4, 19). Srečni tisti starši, ki morda niso tako vzvišenega duha, da bi, kakor se je v prejšnjih časih pogosteje dogajalo, izprosili svojim sinovom božji poklic, vendar pa vsaj ne nasprotujejo, če je kateri njihovih otrok poklican, marveč si to štejejo v veliko čast in kot izreden dokaz ljubezni do njihove družine.
Žal pa ne manjka zlasti v višjih in izobraženejših krogih tudi takšnih staršev, ki se sicer ponašajo, da so katoličani, pa vendar ne vidijo radi, da bi se njihovi otroci posvetili Bogu. Drznejo se celo nasprotovati njihovemu poklicu z raznimi varljivimi razlogi in s tem spraviti v nevarnost božji klic, pa tudi vero in večno zveličanje ljubljenega otroka. Posledica teh žalostnih zgledov je, da dajejo najvišji družabni sloji duhovništvu le zelo malo mladeničev. Tem slojem to nikakor ni v čast, kakor jim tudi ni bilo v čast, da so v minulih časih silili v duhovniško službo sinove proti njihovi volji in brez sposobnosti.4“ Res je sicer, da so naslade modernega življenja in brezštevilna zapeljevanja, ki jim je zlasti v večjih mestih izpostavljena mladina, in hkrati tudi šole na mnogih krajih poglavitni vzrok, zakaj v bolj premožnih in izobraženih slojih navadno ne poslušajo Kristusovega klica. Ne da pa sfe tudi zanikati, da to dejstvo dokazuje, da je v takih družinah začela jakost katoliške vere pojemati. Če bi namreč krščanski starši presojali vse v luči vere, katero večjo čast in katero višjo
40 Primeri Cod. lur. Can. c. 971-
službo bi mogli želeti svojim sinovom, kakor tisto, ki je, kakor smo rekli, vredna človeškega in angelskega spoštovanja? Dolga in žalostna skušnja potrjuje, da so nespametni starši povzročili mnogo solza svojim sinovom in sebi s tem, da so z nekakim izdajstvom, ne vzemite te besede za pretrdo, odvrnili svoje sinove od božjega klica. Bog ne daj, da bi prišle te solze tako pozno, da bi morale teči v večnosti!
IV.
OČETOVSKA BESEDA VSEM DUHOVNIKOM.
Končno se obračamo z očetovsko besedo na vas, ljubljeni sinovi, kolikor vas je svetnih in redovnih duhovnikov po vsem svetu. Vam, ki ste »naša slava in naše veselje« (1 Tes 2, 20), ki prenašate moško in velikodušno »težo dneva in vročino« (Ml 20, 12), in ki Nam in Našim škofom pomagate pasti Kristusovo' čredo, vam izrekamo očetovsko zahvalo za vaše vneto in vztrajno delo ter vam sporočamo bodrilne besede z ozirom na potrebe časa. Čim bolj se namreč, kakor se zdi, razmere slabšajo, tem odločnejše in silnejše delo za zveličanje ljudi se po vsej pravici od vas zahteva. Saj ste vi »sol zemlje, vi ste luč sveta« (Primeri Mt 5, 13. 14).
Da pa bo vaše delo, ki ga opravljate z božjo pomočjo, rodilo čim ' več zaželjenih sadov, je treba, da se odlikujete po svetosti življenja. To je največja dika katoliškega duhovnika. Brez nje so druge hvalevredne duševne lastnosti skoro brez vrednosti. Kdor pa njo ima, more izvrševati čudovite reči, četudi nima dragih sposobnosti v odlični meri. To dokazujeta, da omenimo samo dva za mnoge, sv. Jožef Kopertinski in v novejšem času mož najponižnejše duše Janez Marija Vianney, ki smo ga postavili za zgled in za nebeškega zavetnika vseh dušnih pastirjev. Zato »glejte«, tako vas opominjamo z besedami učenika narodov, »kakšni ste poklicani« (1 Kor 1,
26). Če bote namreč to premišljevali z duhom in v srcu, bote vsak dan bolj cenili milost, ki ste jo sprejeli z mašniškim posvečenjem, in vedno bolj bote stremeli, da »živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani« ((Ff 4, 1).
Zbranost in molitev.
Da bote to dosegli, vam bo brez dvoma največ koristilo tisto sredstvo, katero Naš prednik svetega spomina, Pij X., v svojem gorečem »Opominu katoliški duhovščini«,47 ki ga pogosto čitajte, stavi na prvo mesto med pripomočke za ohranitev in pomnožitev duhovniške milosti, in ki smo ga tudi Mi, ne le enkrat, ampak ob vsaki ugodni priliki in posebno v okrožnici Mens Nostra 48 vneto in iskreno priporočali vernikom, duhovnikom pa zapovedali. To sredstvo so duhovne vaje. Ob zaključku proslave 50 letnice Našega duhovništva nismo mogli po Našem mnenju dati Našim sinovom boljšega in koristnejšega spominka, kakor da smo jih v navedeni okrožnici resno opozorili, da naj zajemajo tisto- vodo, ki teče v večno življenje (Primeri Jan 4, 14), iz neusahljivega studenca, ki izvira v Cerkvi po sklepu božje previdnosti. Tako tudi zdaj mislimo, da vam, ljubljeni sinovi, ki ste nam toliko dražji, kolikor bolj stanovitno sodelujete z nami, da se utrdi kraljestvo Kristusovo na zemlji, ne moremo bolje izkazati Naše očetovske ljubezni, kakor da vas zopet opominjamo: Ne opuščajte te poti,
47 Exhortatio ad clerum catholicum, A. S. S. vol. XLI, pp. 555—577.
A. A. S. vol. XXI. pp. 689—706.
po kateri morete doseči svetost življenja. Na čim najboljši način se po Naših navodilih ponovno umaknite v samoto duhovnih vaj, ne samo takrat in za toliko časa, kot to cerkveni zakoni določajo,40 ampak večkrat in dalj časa, kolikor vam bo mogoče. Razen tega si določite vsak mesec en dan, da se bote proč od vsakdanjih opravkov duhovno obnovili, kakor so to vedno delali pobožni duhovniki.
Samota in zbranost duha bi mogla imeti tudi ta koristen učinek, da bi tisti, ki je prišel k »deležu Gospodovemu« gnan od posvetnih namenov in ne poklican od Kristusa, mogel /poživiti božjo milost« (2 Tim 1, 6). Tudi tak duhovnik je s Kristusom in Cerkvijo zvezan z večnimi vezmi, zato mu ne preostaja nič dragega, kakor da se ravna po besedah sv. Bernarda: »Napravi za naprej svoja pota, svoje hotenje in svojo službo sveto: če ni bilo sveto tvoje prejšnje življenje, naj bo vsaj prihodnje.«50 Milost, ki jo' Bog vsem daje, posebno pa tistemu, ki prejme zakrament sv. mašniškega posvečenja, mu bo, samo če zares hoče, gotovo pomagala, da bo popravil to, kar je od vsega začetka pogrešil, ter da bo vestno izvrševal dolžnosti svojega poklica.
Ko se boste vrnili iz svete samote in od svetega premišljevanja, bo vaša ljubezen do Boga bolj goreča, vaša skrb za zveličanje duš bolj dejavna in vaša borba proti posvetnim prevaram bolj budna. Vse to je posebno v našem času duhovnikom potrebno, ko vera žalostno peša in nravnost propada v mehkužnost, obenem pa se pojavlja, med narodi versko prebujenje in mogočni dih Svetega Duha napolnjuje zemljo, da bi jo s svojo stvariteljno močjo prenaredil in v svetosti obnovil (Primeri Ps 103, 30). Sami polni Svetega Duha bote ponesli ogenj božje ljubezni kot požar, ki se mu ni mogoče ustavljati, med toliko zbegano človeštvo. Prepojili ga bote s krščanskim duhom in ga tako privedli k zveličanju. Saj ni zanj nobenega drugega upanja zveličanja razen Kristusa, ki je »resnično Zveličar sveta« (Jan 4, 42).
Duhovniškim pripravnikom.
Preden končamo, se obračamo s posebno prisrčnostjo v mislih in z besedami na vas, mladeniči, ki odraščate za duhovništvo. Iz dna srca vas opominjamo, da se za najodličnejšo službo, ki po njej hrepenite, skrbno in vredno pripravite. Vi ste namreč upanje katoliške Cerkve in narodov. Od vas pričakujejo vsi pomoči in sredstev za večno zveličanje, med katerimi je najvažnejše tisto dejavno in poživljajoče poznanje Boga in Jezusa Kristusa, v katerem je večno življenje (Primeri Jan 17, 3). To naj bo predvsem sedaj vaša skrb in vaše delo, da se s pobožnostjo, čistostjo, ponižnostjo, pokorščino, z disciplino in učenjem izoblikujete v duhovnike po volji Kristusovi. Bodite prepričani: kolikorkoli truda in vztrajnosti porabite s svojo izobrazbo in vzgojo, nikdar ne more presegati tega, kar je stvarno potrebno. Saj bo, kakor skušnja dokazuje, od te vaše priprave večidel odvisno vaše bodoče, več ali manj plodovito duhovniško delo. Zato si na vso moč prizadevajte, da se boste že sedaj izkazali s tistimi duševnimi lastnostmi, ki jih bo Cerkev na dan sv. mašniškega posvečenja od vas zahtevala. Rekla vam bo namreč: »Nebeška modrost, pošteno življenje in trajno izpolnjevanje pravičnosti naj vas priporoča«, da bo vonj vašega življenja tolažba Kristusove Cerkve, da bote z besedo in dejanjem gradili hišo, to je božjo družino.>':51
4» Primeri C. J. C. cc. 126, 595, 1001, 1367.
50 Primeri Epist 27. ad Ardut.; P. L. 182, 181.
51 Primeri Pont. Rom. de ordinat, presbyt.
Samo tako boste mogli tudi vi nadaljevati slavno preteklost katoliškega duhovništva v občudovanje ljudstva in tako bote tudi vi največ pripomogli, da bo čimprej vzšel človeštvu tisti presrečni dan, ko bomo uživali obilne sadove »miru Kristusovega v kraljestvu Kristusovem«.
Nova votivna maša.
Ob koncu še neko sporočilo vam, častiti bratje, ki ste na škofovskih mestih, in po vas vsem ljubljenim sinovom svetne in redovne duhovščine. Dali bi radi izraza Naše hvaležnosti za marljivo delo-, ki ste ga izvršili, da je proslava jubilejnega leta, božjega Odrešenja prinesla vernikom tako obilno sadov. Prav tako tudi želimo, da bi spomin in slava tistega duhovništva, ki so ga vsi služabniki božji deležni in čigar oblast nepretrgoma nadaljujejo, večno živela, potrjena z vekotrajnim spomenikom. Zato smo v soglasju z nasvetom svete kongregacije katoliških obredov odredili, da se sestavi posebna votivna maša najvišjega in večnega duhovnika Jezusa Kristusa in izda obenem s to okrožnico. Ta maša se bo mogla opravljati ob četrtkih po liturgičnih predpisih.
Za sklep podelimo apostolski in očetovski blagoslov vsem tistim, ki ga pričakujejo in žele od skupnega Očeta. Naj bo blagoslov izraz zahvale za toliko prejetih dobrot, ki nam jih je božja Dobrota naklonila v jubilejnem letu božjega Odrešenja, in obenem voščilo sreče v bližnjem novem letu!
Dano v Rimu pri Sv. Petru, dne 20. decembra 1935, ob koncu petdesetega leta Našega duhovništva v štirinajstem letu Našega papeževanja.
 	Papež	Pij	XI.
33.
Govor sv. očeta o KA.
Na binkoštno nedeljo letos, 31. maja, na 80. rojstni dan sv. očeta papeža Pija XI., so se zbrali pred sv. očetom zastopniki škofijskih odborov KA iz raznih dežel in narodov. Iz ljubljanske škofije sta se udeležila te poklonitve stolni kanonik dr. Alojzij Zupan in odvetnik dr. Stanislav Žitko. Na zbrane zastopnike je imel sv. oče naslednji nagovor:
Veličasten pogled, častiti bratje v apostolatu in preljubi sinovi, veličasten pogled in nadvse prijeten prizor: glej, toliko prav izbranih sinov je prišlo od vseh krajev k nam, in to ne kakršnihkoli sinov, ampak pravi zastopniki onih, ki so nam med vsemi dragimi sinovi najdražji, ki tako pogumno delujejo v KA.	—-
Predragi sinovi, to kar vidimo^ kar gledamo, kar občudujemo, je tako lepo, tako vzvišeno in tako prijetno, da tega z besedami ne moremo prav izraziti. Samo apostolova beseda more v tej svečani skupščini vredno izraziti čustva našega srca: »Naša usta so se k vam odprla... naše srce se je razširilo.« O čem naj vam govorimo, kaj se zdi, da vi sami v tem vdanem, in pobožnem molku pričakujete od svojega očeta? Kaj naj govorimo sedaj, ko je vaš izbrani in tako zvesti interpret, vam in nam tako dragi nadškof mons. Jožef Pizzardo, izčrpno in dobro naštel dobrote, ki jih je neskončno dobrotljiva roka Gospodova nakopičila v času našega papeževanja; omenil je vse ono, kar je bilo primerno priklicati v spomin na tem vašem sestanku, na tem tako širokem svetovnem zboru KA.
Potrebe, napake, nevarnosti, ki nam bolj kot kdaj prej pretijo v današnji dobi, v današnji družbi, je že on osvetlil. Toda vaš interpret nas je v vašem imenu zaprosil za tri stvari: za besedo vzpodbude, za besedo pomoči in podpore, za besedoi blagoslova.
Naš nagovor je najprej splošen: nagovor, ki hočemo in želimo, da vas spremlja ob vsakem času in na vsakem kraju in ki naj se vtisne v vaše duše in v vaša srca. Ta splošni nagovor mei-i najprej na edinost, ki jo je treba ohraniti, po slavnostni in znameniti besedi našega božjega Odrešenika in Kralja, v službi katerega se KA bori in dela: »da bi bili eno«, ker iz edinosti izvira sila in moč. »Da bi bili eno, kakor midva«: ta edinost torej mora biti sveta, podobna božji edinosti; taka dejansko tudi je v želji in molitvi Jezusa Kristusa, našega Kralja; ta edinost predvsem naj ostane živa in naj procvita tako, da bo vedno rodila blagoslovljene sadove.
Rekli smo: predvsem; pravimo: po vsem; pravimo: nad vsem, za vsako ceno. Edinost, edinost, edinost! Vsi ti, ki se borijo pod zastavami KA, naj bodo med seboj združeni v Kristusovem Srcu, združeni pod svojimi voditelji, to je pod škofi in duhovniki, to je pod onimi, ki so v različni meri in stopnji deležni apostolske službe. Edinost ljubezni, edinost misli, edinost delovanja, edinost svete discipline. Je to najožja edinost, najtesnejša, popolna edinost discipline in duha, tako da je vse zbrano in vodeno od episkopata, ki je trajno nadaljevanje in nasledovanje prvotnega apostolata, ki je izšel neposredno od samega Gospoda Jezusa Kristusa; kajti KA ni, noče biti in ne sme biti drugo kot soudeležba in sodelovanje vernikov pri hierarhičnem apostolatu: to je sporejenost in podrejenost tistemu apostolatu, ki je bil ustanovljen od samega božjega Odrešenika kot bistvena struktura Cerkve; in ta sporejenost in podrejenost spada k samemu bistvu KA. Taka je bila KA v času prvega oznanjanja evangelija.
Predvsem torej edinost — glejte opomin vašega že starega očeta. Temu opominu pa dodamo še drugega, tudi splošnega: opomin k čuječnosti, da se, predragi sinovi, ne pustite zapeljati v zmote. Res ne manjka, tudi med katoličani, krivih učiteljev in krivih prerokov, ki si iz različnih razlogov in pod pretvezo večjega dobrega — kot pravijo — izmišljajo škodljive stvari in še slabše pripravljajo, hoteč ustvariti ne vemo kakšne transakcije med resnico in zmoto, med svetostjo in grehom, med zakonom sveta in božjim zakonom, med pravim in edinim krščanstvom, ki ga je ustanovil Kristus in dal zanj svoje življenje — ter neko lažikrščansko i religijo.
Preljubi sinovi: čujte in molite — ti dve besedi, ki smo jih postavili 'skupaj, eno ob drugo, je združil Gospod sam — čujte in molite, ker često se zmota vtihotaplja skrito, zvito, kot iz zasede, kakor nam dokazuje najnovejši vzgled. Vsi vedo —to moremo zatrdno reči — kaj smo pred nekaj dnevi govorili o nevarnostih, ki groze vsej človeški družbi — tudi to smo izrecno rekli: vsej človeški dražbi — od strani komunizma, ki povsod divja, se povsod vriva in povsod stoji na preži. Bil je neki dnevnik, dnevnik, ki si prilašča čast imenovati se katoliškega, ki je naše misli objavil v tem smislu, da se je zdelo, kakor da ne bi bili opazili, ali pa bi bili pozabili, ali povsem podcenjevali nevarnosti komunizma za vero, kakor da bi mogel obstajati ali pa se ustvariti kakršenkoli kompromis med resnicami svete katoliške vere in med zanikanjem vsakega človeškega in božjega prava, ki ga vsebuje komunizem.
Čujte in molite torej, preljubi, da nešteti spisi, ki se tiskajo in širijo, ne najdejo v vas neoboroženih in nepripravljenih čitateljev. Velika je nevarnost za resnico: čujte in molite, posebno vi, predragi sinovi, člani KA.
Posebno smo veseli, da imamo nekaj novega, kar je vredno vse vaše pozornosti in vašega razmišljanja. Vaše oči in vašo pozornost privlačuje nase svetovna razstava katoliškega tiska: velika sila in za premnoge pravo razodetje. Čisto jasno je, da pomeni katoliški tisk eno najmočnejših opor in glavni konstruktivni element za KA. Razveseljiv prizor, ki se ne sme nikdar zgubiti iz vašega spomina. Katoliškem tisku povsem pristoji beseda, ki je ta posrečeno izbrana za razstavo: »Arma veritas« (orožje resnice). Vi, ki se borite pod zastavami KA, morate smatrati za svojo čast in za svojo dolžnost, nuditi na vseh poljih vašega udejstvovanja temu orožju resnice svojo pomoč, posvečati svojo skrb, svoj trud in svojo marljivost, ter mu doprinesti svoj delež plemenite zvestobe. To je naš poseben opomin, s katerim se na vas obračamo.
Vaš zastopnik nas je v vašem imenu prosil za pomoč. Kakšne pomoči iščejo dragi sinovi pri svojem starem očetu? Ne more biti razlike med temeljno pomočjo, ki jo vi iščete in ono, ki jo mi podeljujemo. Ko je božje ljudstvo, ko so se vojaki božjega ljudstva vztrajno borili za svojo' svobodo in za življenje, je stari Mojzes molil z rokami, povzdignjenimi proti nebu, za poveljnike in za ljudstvo — in vojaki so z lahkoto zmagali. Predragi sinovi, to pomoč nudimo vam, za vas! To pomoč ste vedno imeli, jo imate . in jo boste imeli! V našem srcu in v naših molitvah ima in zavzema KA [ prav posebno mesto. Vedno se obračamo z željami in prošnjami k Bogu za KA, za vse one, ki živijo, ki se borijo zanjo in na njenem polju delujejo. To je naša pomoč. V tej slovesni uri, ko ste se nam v sinovski vdanosti poklonili, vedite in povejte povsod, da oče kristjanov prosi in bo prosil vedno za vse člane KA — in da bo to delal vztrajno, v veliki in obilni meri vse dotlej, dokler mu bo božja Previdnost dala moči in življenja.
Končno, dragi sinovi, ste nas prosili blagoslova. Vsak blagoslov vam podelimo, a najprej onega, ki si ga vsak sam želi. Blagoslavljamo predvsem škofe, naše brate v apostolatu. Škofje so nasledniki apostolov, ki so prejeli od našega Odrešenika nalog, da oznanjajo evangelij po vsem svetu. »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode.« Oni so pooblaščeni voditelji. Njim mora biti KA v svojem delovanju stalno podrejena, če noče zgubiti svoj lastni in posebni razlog obstoja (forma essendi, ragione d’essere), da rabimo filozofski izraz. Treba je vedno imeti pred očmi veliko in zdravo geslo nekega apostolskega očeta: Nil sine episcopo, ničesar brez škofa!
Blagoslavljamo dalje iz vsega srca in rade volje prelate in duhovnike, ki so se posvetili KA in tako dodali svojemu vsakdanjemu delu ta plemenit in naporen trud.
Blagoslavljamo vse laike, ki so vpisani v KA — njih predniki in glasniki so bili oni možje in one žene, ki so pomagali apostolom sejati seme evangelija in katerih imena so omenjena s pohvalo v sv. pismu: »Luka, predragi zdravnik — žene, ki so z menoj delale v evangeliju.«
Blagoslavljamo torej vse čete KA, vse one, ki ji pripadajo, one, ki so ! si nadeli nalogo^ da jo podpirajo in razširjajo. To je velika družina, po vsem svetu razširjena, družina, ki nam je v resnici najljubša.
Končno iz vsega srca blagoslavljamo vas in vaše domove, po namenu, ki ga imate. Blagoslavljamo med vašimi sorodniki posebno starčke, ki so nam enaki po številu let in ki imajo zaradi svoje starosti toliko potreb in zaslužijo posebno ljubezen. Z veliko ljubeznijo blagoslavljamo nedolžne otroke, ki se jim smeji upanje dolgega življenja; ker so bili ti najljubši milemu Odrešeniku, so najljubši tudi njegovemu namestniku na zemlji.
Naš blagoslov naj pride nad vas vse, katerim smo govorili, in naj nad vami vedno ostane.
Praznik sv. Janeza Bosco.
SACRA CONGREGATIO RITUUM
Festum Sancti Ieannis Bnsco, Confessoris, ab universa Ecclesia, cum officio et missa propria, celebrandum decernitur.1
Universo christianio populo summae laetitiae fuit, quod sacro recur-rente decimonono saeculo a salvifica redemptione, supremos caelitum honores Beato loanni Bcsco Summus Pontifex Pius Papa XI decreverit. Quo ex tempore non Salesiana Familia tantum sed et quam plurimae dioeceses Eum veluti iuventutis patrem peculiari honore prosecutae sunt. Succrescente vero in dies devotione, ut uberiores sanctitatis fructus in fidelium, praesertim iuvenum animis efflorescerent, innumeri sacrorum Antistites Summum Pontificem Pium Papam XI humillimis et instantibus precibus rogaverunt ut ad universam extenderetur Ecclesiam cultus tanti viri, de re caholica optime meriti. Sanctitas porro Sua, referente infra-scriptio Cardinale Sacrae Rituum Congregationis Praefecto, in audientia diei 25 martii 1936, vota tot S. R. E. Cardinalium, Archiepiscoporum et Episcoporum benigne excipiens, Festum Sancti Ioannis Bosco, tamquam confessoris non pontificis, ab universa Ecclesia, sub ritu duplici minori, cum officio et missa, huic decreto adiectis, die 31 ianuarii celebrandum decrevit, translato ad diem 28 ianuarii Festo S, Petri Nolasci, confessoris. Contrariis non obtantibus quibuscumque.
Datum Romae, ex Secretaria S. Rituum Congregationis, die 25 Martii 1936.
C. Card. Laurenti, Praefectus.
L. f S.	A.	Carinci,	Secretarius.
35.
Cerkveni predpisi o romanjih.
Sv. kongregacija koncila je z dekretom z dne 11. februarja 1936 (AAS, 1936, XXVIII, št. 5, str. 167) naročila ordinarijem, naj pazijo-, da se bodo pri pripravah in izvedbah romanj upoštevali naslednji predpisi:
1. Romanja morajo vedno ohraniti svoj religiozni značaj in se smatrati kot dejanja krščanske pobožnosti; morajo- se torej razlikovati od razvedrilnih potovanj in izletov.
2. Samo cerkveni oblasti pristoji pravica, romanja pospeševati in voditi. Ne smejo se torej stvarjati nobena združenja, pa čeprav bi jih vodile kake verske ustanove ali njih člani, za organiziranje in vodstvo romanj, če niso od cerkvenih oblasti povzročena ali vsaj odobrena.
3. Stvar cerkvenih oblasti je, skrbeti za to>, da je vsako romanje pod vodstvi zanesljivih mož; nikoli ne sme manjkati duhovnik kot duhovni vodja.
4. Kar zadeva prispevke, je treba gledati na to, da je udeležba na romanjih omogočena tudi gmotno šibkejšim vernikom. Od romarjev naj se
1 AAS, an. et vol. XXVIII, pag. 190. — Obrazce za brevir in sv. mašo bo pravočasno oskrbela Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
zahteva le toliko, kolikor je potrebno za pametno upravo romanja. Vsaka želja po dobičku mora biti popolnoma izključena.
5.	S tehnično organizacijo romanj naj se ne peča ne svetni ne redovni kler, ker to ni primerno za duhovski stan. Ta naj se zaupa izkušenim laikom, od katerih pa je strogo zahtevati, da se bo vršilo vse pod nadzorstvom cerkvenih oblasti in odgovarjajoče pobožnemu namenu romanj.
36.
Slomškovi dnevi v Mariboru.
V Mariboru se pripravljajo dnevi, ob katerih naj se očitno pokaže želja vseh Slovencev, da bi dal Bog delu za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška uspeh in srečen izid.
Tudi po vsej ljubljanski škofiji so se pobrali podpisi, naj se pospeši Slomškova beatifikacija. Ker so se ti podpisi s tako vnemo pobirali, obstoji upanje, da se bodo tudi verniki iz ljubljanske škofije, katerim bo to mogoče, udeležili slavnostnih dni v Mariboru. Spored je izbran in bogat in ne bo nikomur žal, kdor bo prišel.
Za 28. in 29. junija t. 1. dovoljujem gg. duhovnikom, ki bodo nado-mestovali tovariše, ki bodo šli v Maribor, binacijo v vseh cerkvah, kjer bo v smislu kan. 806, § 2, potrebna.
V Ljubljani, dne 12. junija 1936.	t Gregorij,
škof.
37.
Praznovanje praznika sv. Cirila in Metoda.
Slovenski in hrvatski škofje so lansko jesen s skupno okrožnico ukazali slovesno praznovanje smrti 1050-letnice našega apostola sv. Metoda in odredili, da naj se proslava slovesno zaključi dne 5. julija na god sv. Cirila in Metoda. Ker je ta dan nedelja, zato naj bo proslava toliko slovesnejša.
Mi Slovenci imamo še posebno važne vzroke, da slavimo in častimo naša apostola sv. Cirila in Metoda po opominu Sv. Duha v Sirahovi knjigi (44, 1): »Hvalite slavne ljudi, prednike svojega rodu.« Saj je zgodovinsko dokazano, da sv. solunska brata nista bila na svojih apostolskih misijonskih potih z nobenim ljudstvom v tako prisrčnih zvezah kakor z našimi slovenskimi predniki v slovenski Panoniji in s tedanjim panonskim slovenskim knezom Kocljem. Slovenski knez Kocelj je namreč sveta brata, ko sta bila iz Moravske namenjena v Rim, sprejel z veliko ljubeznijo in jima dal 50 učencev, da sta jih učila v slovenskih knjigah in najboljše izmed njih pripravljala za duhovsko službo. Ko je po sveti Cirilovi smrti v Rimu sv. Metod resno dvomil, če bo še mogoče nadaljevati misijonsko delo med Slovani, takrat je slovenski knez Kocelj pošiljal poslance v Rim in prosil papeža Hadriana II., da naj pošlje sv. Metoda k panonskim Slovencem.
Kot podlaga za apostolsko delo med Slovani je bila potrebna samostojna slovanska cerkvena pokrajina, ki se je mogla ustanoviti samo s pomočjo kakega slovanskega kneza. Moravski knez Rastislav je bil takrat že odstavljen in pot na Moravsko je bila za Metoda začasno zaprta. Takrat se je ojunačil preprosti, pobožni slovanski knez Kocelj, da je po dogovora s
papežem Hadrianom II. ustanovil slovansko cerkveno pokrajino. Na podlagi tega dogovora panonskega kneza Koclja s papežem je bil sv. Metod postavljen za slovanskega nadškofa in začel uspešno utrjevati sveto vero med Slovenci in med sosednjimi slovanskimi narodi.
Smemo torej reči, da so bili panonski Slovenci s svojim knezom Kocljem ravno v odločilni dobi apostolskega delovanja sv. Metoda z njim v najtesnejši zvezi in so mu odprli polje za uspešno nadaljevanje misijonskega dela. S tem so omogočili, da se je v katoliški Cerkvi ohranil svetli svetniški zgled sv. Metoda, ki bi bil sicer najbrž utonil v pozabnosti. V družbi sv. Metoda pa se je mogel v tem svetlejši luči ohraniti tudi svetniški zgled sv. Cirila.
Tudi v primeru, da o svetniških krepostih naših sv. apostolov ne bi imeli natančnejših poročil, bi mogli že iz samega velikega zgodovinskega okvira sklepati, da sta bila izredno sveta moža. V oni žalostni dobi, ko je domovino sv. Cirila in Metoda močno razburjal žalostni razkol v Carigradu, sta mogla sveta brata samo po junaškem svetniškem samopremagovanju ohraniti tisti notranji mir, da sta bila v dobi tolikih bojev in prepirov sposobna za sveto misijonsko delo na meji krščanskega Vzhoda in Zahoda. Samo kot izredno sveta misijonarja sta mogla biti tako vdana rimskemu papežu.
Nam katoliškim Slovencem glede na sv. Cirila in Metoda še posebno velia opomin Sv. Duha, da naj hvalimo naše slavne može, toliko bolj, ker nimamo drugih domačih svetnikov, ki bi bili tako čutili z našim ljudstvom kakor sv. Ciril in Metod. Naj torej češčenje sv. Cirila in Metoda po opominu svetega očeta Pija XI. postane res bistveni del našega verskega življenja, da bosta sedaj, ko sta poveličana v nebesih, svetila našemu ljudstvu in ga vabila in vzpodbujala s čudovitim zgledom svojih kreposti na krščansko mišljenje in življenje, kakor sta mu nekdaj svetila na zemlji. Naj bi nase versko življenje tako cvetelo, da bi postali vredni domačih svetnikov, po katerih tako hrepenimo, ko se trudimo za beatifikacijo škofa Baraga in škofa A. M. Slomška. Saj si je škof Slomšek ravno s pospeševanjem češčenja sv. Cirila in Metoda ter z bratovščino sv. Cirila in Metoda pridobil posebne zasluge za naše versko življenje in za vesoljno sveto Cerkev. Zato si goreče prizadevajmo, da bomo sv. Cirila in Metoda častili v duhu božjega služabnika škofa Slomška, t. j. da se bo med nami globoko ukoreninila in razcvela prenovljena Slomškova ustanova, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Marije. Naj se naše versko življenje tako poživi in poglobi, da bomo mogli uspešno premagati vse velike nevarnosti, ki v našem času in v naših razmerah prete naši veri, in da bo naša goreča in živa vera po opominu škofa Slomška v duhu Apostolstva sv. Cirila in Metoda svetila tudi drugim narodom.
Nedelja, 5. julija, je glavni praznik Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Kdor je že vpisan v to bratovščino, naj poživi svojo gorečnost za njene namene; kdor pa še ni vpisan, naj k njej pristopi ter njene namene pospešuje z molitvijo in s prispevki. Kako lepo bi bilo, če bi se vsi verni Slovenci navadili, da bi svojim vsakdanjim molitvam dodevali še en očenaš in zdravamarijo z vzklikom: Sv. Devica Marija, prosi za nas; sv. Ciril in Metod, prosita za nas!
Praznujmo torej letošnji praznik sv. Cirila in Metoda še posebno slovesno v cerkvi in po možnosti tudi zunaj cerkve; popoldne pa še posebno goreče molimo uro molitve za sveto edinost.
VLjubljani, v osmini sv. Rešnjega Telesa 1936. f Gregorij,
škof.
Opomba : Zgornje misli naj se vernikom razlože v pridigi pri jutranji in dopoldanski službi božji. Mnogo novega gradiva o svetniških krepostih sv. Cirila in Metoda je zbranega v »Bogoslovnem Vestniku« 1. 1935. — Vse cerkvene nabirke te nedelje so za ACM in naj se pošljejo škofijskemu ordinariatu.
38.
Obletnica evharističnega kongresa
ob priliki proslave 800 letnice cistercijanskega samostana v Stični 15. in 16. avgusta 1936.
Lanski evharistični kongres je vsem udeležencem še v živem spominu. Pravkar se dotiskuje knjiga, ki v obsegu okroglo tisoč strani podrobno popisuje potek kongresa, prinaša vse govore in pridige in vse zaobljube, podane na stanovskih zborovanjih. Iz te knjige bo šele mogel vsak spoznati ogromno in pomembno delo, ki ga je evharistični kongres izvršil, saj v dneh kongresa nihče ni mogel biti pri vseh prireditvah. Tako bo ta knjiga obnovila v nas vse, kar je lepega in dobrega padlo v naše duše ob nepozabnih dneh kongresa.
Letos obhaja stiški samostan 800 letnico svojega obstoja. O važnosti stiške ustanove za versko in kulturno življenje Slovencev so poklicane roke že pisale in še bodo. Ta pomembni jubilej, katerega mora slovenski verni narod veselo in hvaležno obhajati z vso slovesnostjo^ nam nudi najlepšo priložnost, da obnovimo v sebi ne samo spomin, temveč tudi milosti lanskega evharističnega kongresa. Zato bomo oboje, obletnico kongresa in 800 letnico, združili v enotno slavnost.
Že danes vabim vse vernike škofije in tudi Slovence izven ljubljanske škofije, da se udeležite slavnostnih dni v Stični, ki naj ne bodo samo dnevi zunanje slave, ampak mnogo bolj dnevi notranjega prerojenja v presveti Evharistiji in v češčenju Matere božje, ki je v svoji sedmeri žalosti še prav posebno v današnjih časih naše najboljše zatočišče.
Spored, ki bo z vsemi podrobnostmi še objavljen, vsebuje v glavnem sledeče prireditve:
Na, praznik Marijinega Vnebovzetja, 15. avgusta:
Ob 18 slovesna otvoritev obletnice evharističnega kongresa in 800 letnice s pridigo prevzvišenega gospoda škofa dr. Josipa Srebrniča, ob 20 verskokulturna igra »Jurij Kozjak« na prostem. Ob 22 procesija mož in fantov z baklami k evharističnemu križu na hribu Vinogradu. Tam bo polnočnica samo za može in fante. Po polnočnici sv. maše v cerkvi, kjer bo Najsvetejše v češčenje izpostavljeno in prilika za spoved.
V nedeljo, 16. avgusta:
Ob 6 pridiga in sv. maša prevzvišenega gospoda knezožkofa lavantinskega dr. Ivana Tomažiča.
Ob 8 stanovska zborovanja.
Ob 9 slovesna pontifikalna sv. maša s pridigo. Potem slavnostno zborovanje.
Ob pol 14 evharistična procesija, nato pred cerkvijo pete litanije, zahvalna pesem, posvetitev presv. Srcu Jezusovemu in blagoslov!
Kakor sem vas lansko leto vabil v Ljubljano na splošni evharistični kongres, tako vas vabim letos na obletnico v Stično: »Pridite, molimo
Gospoda v presvetem Rešnjem Telesu, zadostujmo mu za vse žalitve, da bo usmiljen in milostljiv našemu narodu in naši domovini!«
V L j u b 1 j a n i, dne 30. maja 1936.	f	Gregorij,
škof.
39.
Sprejem v škofijsko duhovsko semenišče.
V škofijsko duhovsko semenišče v Ljubljani se sprejemajo mladeniči, ki so naredili zrelostni izpit na kaki srednji šoli, so popolnoma zdravi in imajo poklic za duhovski stan. Abiturienti realnih gimnazij morajo naknadno napraviti izpit iz grškega jezika, abiturienti realke pa iz latinskega in grškega jezika.
Študijska doba traja od šolskega leta 1935/36 dalje šest let, in sicer dve leti filozofija, štiri leta pa teologija.
Prošnja za sprejem se pošlje škofijskemu ordinariatu do 31. avgusta. Imeti mora sledeče priloge: rojstni in krstni list, birmsko potrdilo, zrelostno spričevalo, zdravniško spričevalo in curriculum vitae, v katerem naj bo popisano življenje, družinske razmere in dosedanje študije prosilca. Prošnja se izroči pristojnemu župnemu uradu, ki ji priloži še nravstveno spričevalo in jo s svojimi pripombami pravočasno pošlje škofijskemu ordinariatu.
Vsak prosilec naj se do 31. avgusta tudi osebno predstavi seme-niškemu vodstvu.
V Ljubljani, dne 12. junija 1936.	f	Gregorij,
škof.
40.
Sprejem v škofijski zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
V zavod sv. Stanislava se sprejemajo telesno zdravi in nravno nepokvarjeni sinovi dobrih krščanskih družin, v prvi vrsti taki, o katerih je upati, da se bodo po končanih gimnazijskih študijah posvetili duhov-skemu stanu. Prvi in poglavitni namen zavoda je namreč vzgoja duhov-skega naraščaja. Zato je vsa vzgoja usmerjena k temu namenu.
Kdor hoče biti sprejet v I. gimnazijski razred, mora napraviti prej sprejemni izpit ali na zavodski ali na, katerikoli državni gimnaziji. Na zavodski gimnaziji se bodo vršili sprejemni izpiti dne 22. in 23. junija. Pripuste se samo oni, ki so se rodili v letih 1923 do 1926 in ki nameravajo potem prositi za sprejem v zavod.
Za sprejemni izpit je treba do 18. junija poslati prijavo, kolkovano s.5 din^ na ravnateljstvo škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano. Prijavi se priloži: 1. šolski izkaz (knjižica), 2. rojstni in krstni list,
3.	dopisnica z natančnim naslovom prosilca, da bo moglo ravnatejstvo pravočasno sporočiti, kateri dan naj pride dotični k izpitu.
Oni, ki bodo izpit naredili, s tem še niso sprejeti v zavod, ampak se moiajo po izpitu predstaviti vodstvu zavoda in mu oddati še posebno pismeno (nekolkovano) prošnjo za sprejem v zavod.
Oni učenci, ki bodo prestali sprejemni izpit na kaki državni gimnaziji, lahko prosijo za sprejem v zavod tekom meseca julija. Prošnji za sprejem prilože šolski izkaz s potrdilom, o opravljenem sprejemnem izpitu ter rojstni in krstni list. Najbolje je, da prineso te listine osebno v spremstvu staršev ali njihovih namestnikov k vodstvu zavoda.
Istotako lahko prosijo tekom meseca julija za sprejem v II., III. in IV. razred dijaki z drugih klasičnih gimnazij. Prinesti morajo osebno vodstvu zavoda pismeno prošnjo s prilogami: zadnje šolsko izpričevalo in rojstni list. V te razrede pa se sprejemajo samo dobri, nepokvarjeni dijaki z odličnimi in prav dobrimi izpričevali, pod nobenim pogojem pa ne po-navljalci.
Letno plačilo se določa po izpričevalu in gmotnih razmerah dotične družine. Polno plačilo za dečke ljubljanske škofije znaša za vse šolsko leto 6000 din, za dečke iz dragih škofij pa 7000 din. Plača se lahko tudi z živežem po tekočih tržnih cenah. Ubožnim prosilcem z odličnimi spričevali se ta znesek primerno zniža. Če se dijak dobro izkaže s pridnostjo, pobožnostjo in vljudnostjo, uživa glede plačila v nadaljnjih razredih še večje ugodnosti. Vsa draga pojasnila glede obleke, knjig, šolskih potrebščin itd. se dobe o> priliki zglasitve v zavodu.
Vodstvo zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
41.
Bratovščina sv. Rešnjega Telesa.
Veličastna družba je sv. Cerkev, kraljestvo božje. V tej dražbi so že od nekdaj nastale manjše družbe po potrebi časa in po želji vernikov, ki z njihovo pomočjo lažje dosežejo svoj večni, namen. Te dražbe so veje skupnega drevesa, sv. Cerkve. Rastejo in prospevajo le, dokler so tesno združene z deblom in iz njega dobivajo hrano.
Dve taki dražbi sv. Cerkev posebno priporoča: Bratovščino presvetega Rešnjega Telesa in Bratovščino za krščanski nauk (kan. 711). Bratovščina sv. Rešnjega Telesa ima namen vsestransko pospeševati češčenje presv. Rešnjega Telesa. Oblika bratovščine je v raznih krajih različna. V ljubljanski škofiji je ustanovljena od 1. 1859 bratovščina za vedno češčenje presv. Rešnjega Telesa in za opravo ubož-nih cerkva. Namen ji je trojen: Pospeševati spoznanje, ljubezen in češčenje Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu, zadostovati zlasti za razžaljenja, ki se godijo Zveličarju v tem zakramentu, in podpirati ubožne cerkve v rečeh, ki so potrebne za spodobno' in spodbudno opravljanje božje službe. Enako bratovščino ima lavantinska škofija od 1. 1881. Bratovščina v ljubljanski škofiji je bila pridružena glavni bratovščini v Rimu 1. 1896, bratovščina v lavantinski škofiji 1. 1882. Komisija, ki v imenu sv. očeta veljavno (avtentično) razlaga cerkveni zakonik, je 6. marca 1. 1927 določila, da zapovedi, naj bo v vsaki škofiji bratovščina sv. Rešnjega Telesa, ustrezajo vse dražbe ali bratovščine v čast sv. zakramenta, ne samo ona, ki jo je papež Pavel III. 1. 1539 slovesno potrdil v Rimu (AAS, 1. apr. 1927, str. 161). Ljubljanska in lavantinska škofija imata torej v bratovščini za
vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa in za opravo ubožnih cerkva bratovščino, kakor je zapovedana za vsako škofijo.
Udje bratovščine presv. Rešnjega Telesa si izberejo določeno uro vsak mesec, da pobožno molijo božjega Zveličarja, pričujočega v sv. hostiji. Ker je bratovščina razširjena po vsem svetu in ker si udje izbirajo različni čas za molitvene ure, se neprestano dviga molitev članov bratovščine k nebeškemu prestolu. Kakor angeli in svetniki v nebesih pred prestolom božjega Veličanstva neprestano prepevajo »Svet, svet, svet«, tako družbeni udje v nepretrgani vrsti vsako uro podnevi in ponoči s pobožno molitvijo časte Kralja vseh kraljev, »ki je postavil med nami sedež milosti« (Hebr 4, 16), na katerem hoče sredi svojega ljudstva prebivati. Koliko koristi ima vsak posamezni član bratovščine sv. Rešnjega Telesa od svoje molitve! Jezus Kristus v sv. Rešnjem Telesu ni samo predmet naše vere, marveč tudi studenec nadnaravnih milosti in vir nadnaravnega življenja. Med častilcem sv. Rešnjega Telesa in Gospodom se ustvarja tista prekrasna zveza, katero opisuje sv. Pavel z besedami: »Živim, toda ne več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2, 20). Častilec sv. Rešnjega Telesa, »v katerem živi Kristus«, ne bo upiral svojih oči samo na minljivi svet v tostransko srečo. Premagal bo pohlep po bogastvu in nedovoljenem uživanju, premagal bo vsako neurejeno samoljubje. V njegovem srcu se bodo i’azcvetele najlepše čednosti. — Udje bratovščine sv. Rešnjega Telesa pa imajo tudi neizmerne koristi zaradi tega, ker skupno z vsemi člani bratovščine časte najsvetejši zakrament. Koliko božjega blagoslova izprosijo s svojimi molitvami vsej župniji, vsej škofiji, sploh sveti katoliški Cerkvi. V vsakem oziru blagodejno vpliva skupna molitev bratovščine in krščansko življenje njenih članov na vse prebivalce v župniji. Bratovščina izvršuje lepo apostolsko delo.
Udje bratovščine sv. Rešnjega Telesa tudi vedno zadostujejo božjem Zveličarju za vso nečast, ki se mu godi v sv. zakramentu. Zveličar je vedno med nami v tabernaklju, samega sebe neprenehoma daruje nebeškemu Očetu in se nam daje v dušno hrano. In vendar je naš Gospod, ki nas tako ljubi, bil vedno v »znamenju, kateremu se je nasprotovalo« (Lk 2, 23). Krivoverci so napadali že v prvih stoletjih krščanstva njegovo božjo in človeško naravo. Sovražniki krščanstva so podirali cerkve, razbijali oltarje in delali veliko nečast Zveličarju, pričujočemu v sv. hostiji. In če se ozremo dandanes po svetu, ali ne vidimo, kako napadajo sveto vero, govore in pišejo zoper Zveličarja, zoper sv. Cerkev in duhovnike. Koliko bogoskrunstev se zgodi, koliko nečasti med nami bivajočemu Zveličarju! V takih razmerah si morajo vsaj častilci sv. Rešnjega Telesa prizadevati, da bi zadostili Bogu za nečast, ki se mu dela; potolažiti morajo pravično jezo nebeškega Očeta, ki bi se sicer moral maščevati zaradi hudobije. Kje se izvrši več zadoščenja, kakor pa v bratovščini svetega Rešnjega Telesa? Koliko zadostilnih sv. obhajil se opravi vsako leto, da, vsak dan! Koliko zadostilne molitve posamezno in skupno!
Namen bratovščine je tudi, skrbeti ubožnim cerkvam za potrebno cerkveno opravo. Vsak katoličan ve in spozna, da je hiša božja tisti sveti kraj, na katerega Sin božji vsak dan pride z nebes v nekrvavi daritvi. 0, kako veličastna in sveta je ta skrivnost! Vse zlato in vsi biseri celega sveta ne zadostujejo, da bi z njimi vredno počastili Sina božjega, ki je daroval za nas svojo dragoceno kri, in ki v neizmerni ljubezni še vedno hoče med nami ostati. Čim globokeje se Bog sam poniža iz ljubezni do nas ter se skrije v neznatne podobe kruha in vina, tem bolj goreče si moramo v hvaležni ljubezni prizadevati, da mu pričujočemu v sv. hostiji darujemo najlepše in najdražje, kar imamo, da zaljšamo njegove
oltarje in poveličujemo božjo službo. Zlasti zaslužno pa je prispevati za bogoslužne predmete takim ubožnim cerkvam, ki si same vsega potrebnega nikakor ne morejo oskrbeti.
Udje bratovščine sv. Rešnjega Telesa radi prispevajo z rednimi letnimi darovi, da more bratovščina vsako leto obdarovati najpotrebnejše cerkve z bogoslužnimi predmeti. Če je le količkaj mogoče, darujejo udje bratovščine v čast evharističnemu Zveličarju po 5 ali 10 Din. Da bi bili pa tudi najubožnejši udje deležni blagoslova in milosti Zveličarjevih, sprejema bratovščina tudi kot najmanjši prispevek 2 Din. Krščanske žene in dekleta pa prav posebno kažejo svojo vnemo za evharističnega Zveličarja s tem, da tudi same izdelujejo ali vsaj pomagajo pri izdelovanju bogoslužnih predmetov. Zlasti zaslužijo pohvalo pridna dekleta iz Marijinih družb z dežele, katerih roke, vajene težkega dela, vsako leto izvrše mnogo' lepega, preciznega in solidno izvršenega dela v kvačkanju in kleklanju. Vzorce in material jim dostavlja bratovščina.
Cerkvena oblačila, ki jih naredi bratovščina, so vsako leto po več dni razstavljena v dvorani škofijske palače.
Vse bratovščine in pobožne družbe, katere je ustanovila sv. Cerkev, imajo prelepi namen: podpirati nas pri izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi in pri izvrševanju dolžnosti našega stanu, nas voditi po poti čednosti in strahu božjega in nagibati, da opravljamo duhovna in telesna dobra dela usmiljenja, da se združeno in srčno vojskujemo zoper sovražnike svojega zveličanja; zato so pa res koristne, hvale in priporočila vredne. Vendar pa je med vsemi posebno lepa in imenitna bratovščina sv. Rešnjega Telesa, ki ima prelepi namen: pospeševati spoznanje, ljubezen in češčenje Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu, zadostovati za razžaljenja, ki se godijo Zveličarju v najsvetejši skrivnosti njegove božje ljubezni in slednjič podpirati ubožne cerkve v rečeh, ki so potrebne za spodbudo opravljanje božje službe.
Škof. vodstvo Bratovščine sv. Rešnjega Telesa.
Gornje naj se s prižnice prebere vernikom, ki naj se pozovejo, da darujejo za namene bratovščine. Listu so priložene po tri položnice za po-šiljatve prispevkov članov in dragih darov. Vsakoletna razstava cerkvenih paramentov za obdaritev ubožnih cerkva bo prve dni septembra t. 1.
V Ljubljani, dne 12. junija 1938.	f	Gregorij,
škof.
Št. 2893.	42.
Veroučne nagrade katehetov narodnih šol; izdaja priznalne listine.
Kraljevska banska uprava je dne 30. aprila 1936, IV. N. 202/5, obvestila tukajšnji ordinariat, da je v zadevi veroučnih nagrad katehetom na narodnih šolah vsem krajevnim šolskim odborom in šolskim upravitelj st vom narodnih šol poslala razpis, s katerim je rešeno tozadevno tolmačenje državnega pravobranilstva z dne 31. oktobra 1935, št. III, 1581/1, objavljeno v dnevnem časopisju. Razpis se glasi:
»Na osnovi določil § 43. zakona o narodnih šolah v zvezi z izpre-membami in dopolnili z zakonom z dne 7. aprila 1930 v § 1 (Službeni
list 1. 1930, kos 30) in § 2 zakona o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v kraljevini Jugoslaviji (Službeni list 1. 1933, kos 91), se odreja na sejni predlog banovinskega šolskega odbora z dne 25. aprila 1936 nastopno:
V smislu zakonitih določil je podelitev veroučne nagrade pravica upravne, odnosno šolske občine. V ta namen imajo šolske občine odobrene kredite v šolskih proračunih v part. II/3. Šolski proračun se mora izvajati po postavkah tako, kot je odobren. Zato je črpati nakazila za veroučne nagrade iz odobrene postavke II/3.
V svrho rednega upravnega postopka se naroča, da izdajo krajevni šolski odbori veroučiteljem odlok o priznani jim veroučni nagradi takoj, ko prejmejo od banovinskega šolskega odbora odobreni šolski proračun, po predpisanem vzorcu.
Za proračunsko leto 1936/37 izvršite nemudoma naročilo.
Ta razpis uvrstite v zbirko normalij pod geslom: VIII. Veroučitelji. Štev. 4. Veroučna nagrada; odlok priznanja.«
To se daje gospodom veroučiteljem na znanje in ravnanje.
V Ljubljani, dne 12. junija 1936.	Ign.	Nad rali,
gen. vikar.
Št. 2907.	43.
Udeležba katehetov na sejah učiteljskih svetov.
Ministrstvo prosvete, oddelek za osnovno nastavo, je z odlokom, z dne 30. marca 1936, O. N. br. 21.960, sporočilo kr. banski upravi dravske banovine v Ljubljani sledeče:
»Glede na razna ponovna vprašanja se sporoča naslednje: Honorarni veroučitelji imajo v smislu točke 9, § 78, zak. o narodnih šolah pravico in dolžnost prisostvovati vsem sejam učiteljskih svetov, v kolikor niso službeno zadržani po nujnih poslih svoje dušebrižniške službe. Glede na to jih je seveda vabiti k vsem sejam učiteljskih svetov.
To je objaviti vsem šolskim upraviteljem in vsem veroučiteljem.«
V vednost gg. veroučiteljem.
V Ljubljani, dne 13. junija 1936.	Igu.	Nadrah,
gen. vikar.
Št. 2844.	44.
Sečnja v nadarbinskih in cerkvenih gozdovih.
Kr. banska uprava dravske banovine je poslala škofijskemu ordinariatu prepis naslednjega razpisa:
Kraljevska banska uprava dravske banovine.
II1/7. No. 1618/1.	Ljubljana,	dne 4. junija 1936.
Gozdi pod posebnim javnim nadzorstvom, predlaganje predlogov za sečnjo in gojo.
Vsem sreskim načelstvom in izpostavi v Škofji Loki.
Po predpisih §§ 60. in 61. zakona o gozdih morajo vsi posestniki gozdov pod posebnim javnim nadzorom predlagati vsakoletno predloge za
sečnjo in vzgajanje gozdov, ne glede na površino gozdne posesti in ne glede na to, ali imajo za svoje gozde odobren gospodarski program ali ne (glej okrožnico banske uprave z dne 18. maja 1931, III. No. 5793/1).
Na temelju pooblastila ministrstva za šume in rudnike, št. 35449 z dne 21. maja 1936, odrejam, da so oproščeni vsakoletnega predlaganja za sečnjo in vzgajanje gozdov vsi oni posestniki gozdov pod posebnim javnim nadzorstvom, ki imajo oblastveno o d o b re n e g o s p o d a r s k e programe, ako njih gozdovi ne p r e s e g a j o p o v r š i n. e 20 h e k t a r j e v.
Posestniki, za katere velja prednja oprostitev, pa se morajo točno ravnati po predpisih odobrenega gospodarskega programa in paziti zlasti, da ne prekoračijo v gospodarskem programu določenega letnega etata; voditi morajo gospodarsko knjigo v redu. Po poteku desetletne dobe, za katero velja gospodarski program, bodo morali ti posestniki upravnemu oblastvu predložiti po gospodarski knjigi sestavljen podroben izkaz o izkoriščanju gozda v preteklem desetletju po sortimentih: poraben les, drva (trdi in mehki les).
Za posestva gozdov pod posebnim javnim nadzorstvom, ki nimajo odobrenih gospodarskih načrtov (programov), in za taka, ki so večja kot 20 ha, veljajo dosedanji predpisi.
Pripominja se, da za gozde, ki imajo odobrene gospodarske programe ali odobrene predloge za sečnjo, izkazovanje lesa po uradnih organih ni obvezno, dokler se posestnik točno ravna po programu odnosno predlogu.
Obvestite o tem sreskega šumarskega referenta, ki naj seznani z gornjimi predpisi prizadete stranke.
Namestnik bana pomočnik:
Dr. Majcen s. r.
0 tem se župni uradi obveščajo z naročilom, naj se strogo po navodilih ravnajo.
V Ljubljani, dne 12. junija 1936.	Ign.	Nadrah,
gen. vikar.
Št. 2684.	45.
Počitniške kolonije.
Glede odobravanja in nadzorstva počitniških kolonij za dijake je izdalo ministrstvo prosvete, oddelek za srednjo nastavo, z odlokom z dne 8. junija 1935, S. n. br. 21446, pravilnik o dijaških letovali š č i h :
Nadzorstvo si pridržuje ministrstvo prosvete. Pravilnik določa, da sme biti v enem kraju le ena dijaška kolonija, in sicer le za fante ali le za dekleta.
Z ministrskim razpisom z dne 28. marca 1936, S. n. br. 10171, so bila ravnateljstva in upraviteljstva šol ter okrajna načelstva opozorjena, da se je strogo ravnati po pravilniku.
Kr. banska uprava dravske banovine v Ljubljani je izdala potrebno opozorilo s pristankom, da se morajo profesorji, ki vodijo kolonije, brigati tudi zato, da morejo učenci oz. učenke izpolnjevati verske dolžnosti.
Kr. banska uprava želi, da se sporoče konkretni primeri, kjer na letovanjih učencev ni bilo dovolj reda.
To naj se sporoča potom škofijskega ordinariata.
V Ljubljani, dne 13. junija 1936.	Igu.	Nadrah,
gen. vikar.
46.
Duhovne vaje za duhovnike.
Skupne duhovne vaje za duhovnike bodo letos v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano od 20. do 24. julija. Vodil jih bo član Družbe Jezusove.
Gg. duhovniki, ki se žele udeležiti teh skupnih duhovnih vaj, naj se priglasijo ali škof. ordinariatu ali naravnost Zavodu sv. Stanislava.
47.
Razne objave.
Škof. odbor KA. Na ponovno lastno prošnjo je bil razrešen dolžnosti cerkvenega asistenta v škof. odboru KA dr. Janez Fabijan, univ. profesor v Ljubljani.
Red službe božje. Škof. ordinariatu je bila izražena želja, naj bi bil na vratih župnih in kuratnih cerkva v letoviških krajih nabit red službe božje za nedelje, praznike in tudi delavnike v dotični cerkvi. To se sporoča cerkvenim predstojništvom v svrho upoštevanja.
Družba duhovnikov - častilcev sv. Rešnjega Telesa. Priloženi so libeli, ki jih duhovniki - častilci sv. Rešnjega Telesa vsakega pol leta pošiljajo vodstvu Družbe za ljubljansko škofijo (kanonik Alojzij Stroj).
Duhovnik za mestno zavetišče v Ljubljani. Mestno poglavarstvo v Ljubljani je razpisalo mesto duhovnika v mestnem zavetišču za onemogle v Japljevi ulici v Ljubljani. Duhovniki, ki bi se za mesto zanimali, naj se čim prej oglase pri škof. ordinariatu, kjer dobe potrebne informacije.
Šolske sestre v Ljubljani, Pred Škofijo 3, so se preselile na Lončarsko stezo št. 2 nad Ljudskim domom. Priporočajo' se za naročila in popravila cerkvenih paramentov. Sprejemale bodo tudi gojenke, ki bodo obiskovale mestne šole. Prostori so lepi in higijenski, ker leži poslopje na pobočju grajskega hriba in ga obdajata vrt in sadovnjak. Gojenke bodo lahko ob toplih in jasnih dneh v gozdiču, ki je del posestva sester.
Raziskavanja. Matičnim uradom se naroča, da preiščejo roj. matice, če je v njih vpisan v 1. 1798—1802 neki Luka F1 i s s. Kdor izsledi njegovo ime, naj pošlje škof. ordinariatu njegov rojstni list. Sporoče naj se tudi rojstni podatki očeta Mariina in podatki poroke z Marijo N.
Slike sv. Cirila in Metoda je izdal v večbarvnem tisku odbor za proslavo 1050 letnice smrti sv. Metoda v Zagrebu, Ulica 23. listopada 1847. Cena je s poštnino 72 din. Priporočamo za župne pisarne, stanovanja in prosvetne domove.
Slovstvo.
Viktor Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tržič. 1936. Založil župni urad v Tržiču ob proslavi stoletnice posvetitve tržiške župne cerkve. Tiskala Misijonska tiskarna v Grobljah. — Na 460 straneh je zbranega ogromno zlasti novejšega gradiva za zgodovino Tržiča. Lepo je s to knjigo ovekovečen jubilej župne cerkve.
Janez Veider: Vodič po Crngrobu. 1936. Založil Franc Kokalj v Škofji Loki. — Zgodovinsko zanimivo cerkev nam je pisatelj lepo predstavil. Že od nekdaj privlačni Crngrob bo> po tej knjižici še bolj.
Indijska knjižnica. 1. zvezek. Obisk v Indiji. Spisal dr. Svetozar Ritig. Izdal Bengalski misijon D. J., Ljubljana, Zrinjskega cesta 9. — S to bro-šurico se je založništvo lepo predstavilo. Ker je od domačega pisatelja in popisuje obisk pri naših ljudeh v Indiji, jo bo z zanimanjem prebral vsakdo, ki se zanima za naše misijone in misijonarje. — Knjižnica bo izdajala po štiri zvezke na leto za 10 din, posamezni zvezek za 3 din. Priporočamo.
Knjižice Salezijanske družbe: Novo poganstvo, Prvi petki, Nedelje. — Priporočamo.
Pismo sv. očeta brazilskim škofom o KA. Značaj KA. KA in verske družbe. — Naša pot X. Knjižnica KA za mladino. Cena 6 din. Naroča se pri škofijskem ordinariatu v Ljubljani. Pismo sv. očeta, ki je vzbudilo posebno pozornost, je tu prevedeno in opremljeno s tehtnimi opombami. Komur je za pravi pojem o KA, bo rad segel po tej drobni, a dragoceni knjižici.
Št. 2869.	49.
Konkurzni razpis.
Z okrožnico škof. ordinariata z dne 10. junija 1936, št. 2869, in z zaključnim rokom do 15. julija 1936 je bila razpisana župnija Besnica v kranjski dekaniji.
S tem pa se razpisuje župnija Poljane pri Toplicah v novomeški dekaniji. Pravilno opremljene prošnje je nasloviti in poslati na škofijski ordinariat v Ljubljani. Rok za vlaganje prošenj se zaključi 20. julija 1936.
V Ljubljani, dne 13. junija 1936.	Ign.	Nadrah,
gen. vikar.
50.
Škofijska kronika.
Cerkveno odlikovanje. Za škof. duhovnega svetnika je bil imenovan Anton Vovk, župnik v Tržiču.
Umeščen je bil Janez Č r n i 1 e c, župnik v Št. Janžu, dne 3. junija 1936 na podeljeno mu župnijo Cerklje pri Kranju.
Imenovana sta bila: Alojzij Breceljnik, župnik v Krašnji, za ekskurendo-upravitelja župnije Zlato polje, in p. Ananija Vračko, O. F. M., za kaplana v Spodnji šiški v Ljubljani.
Konkurzni izpit so dovršili: Janez Hafner, kaplan v Šmartinu pri Kranju; Jožef Rott, kaplan v Dolu pri Ljubljani; in Martin Starec, kaplan v Št. Petru pri Novem mestu.
Umrl je p. Julij Sušnik, 0. F. M., v Novem mestu, dne 10. maja 1936 v starosti 44 let. Naj v miru počiva!
Škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 20. junija 1936.
lgn. Nadrah,
gen. vikar.
Jože Jagodic, v. d. ravn.
Vsebina: 32. Okrožnica papeža Pija XI. o katoliškem duhovništvu. — 33. Govor sv. očeta o KA. — 34. Praznik sv. Janeza Bosco. — 35. Cerkveni predpisi o romanjih. — 36. Slomškovi dnevi v Mariboru. — 37. Praznovanje praznika sv. Cirila in Metoda. — 38. Obletnica evharističnega kongresa. — 39. Sprejem v škof. duhovsko semenišče. — 40. Sprejem v zavod sv. Stanislava. — 41. Bratovščina sv. Rešnjega Telesa. — 42. Veroučne nagrade katehetov. — 43. Udeležba katehetov na sejah učiteljskih svetov. — 44. Sečnja v nadarbinskih in cerkvenih gozdovih. — 45. Počitniške kolonije. — 46. Duhovne vaje za duhovnike. — 47. Razne objave. — 48. Slovstvo. — 49. Kon-kurzni razpis. — 50. Škofijska kronika.
Izdajatelj: Škofijski ordinariat (Ignacij Nadrah). — Odgovorni urednik: Jože Jagodic. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.