■

F ,* 1

tf-

\

jt*

Vsem častitljivim bratom patrijarhom, primatom, nadškofom
in škofom katoliškega sveta, v milosti združenim s sv.
stolom,

Papež Leon XIII.

Častitljivi bratje!

Pozdrav vam in apostolski blagoslov!

čeravno si cerkev, neminljivo delo usmiljenega
Boga, sama po sebi in po svoji natori za izveličanje
duš in zadobljenje nebeške sreče prizadeva, podaja
vendar tudi v časnih zadevah iz lastnega nagiba
toliko in takega dobička, da bi večega ne mogla
donašati, če tudi bi bila v prvi vrsti in posebno v
varstvo časne sreče postavljena.

Kamorkoli se je cerkev razširila, tam je v res¬
nici vedno vse spremenila ter ljudsko nravnost z
nekdaj nepoznanimi čednostmi obogatila in preno¬
vila: tako, da so se odlikovala vsa ljudstva, ktera
so vanjo stopila, s .krotkostjo, pravičnostjo in slav¬
nimi deli. In vendar.se že od nekdaj cerkvi očita,
da si je navskriž s koristmi države in da tej ne
more niti toliko koristiti, niti jo toliko proslaviti,

2

kolikor dobro uravnana država po svoji naravi in po
svojem bistvu doseči skuša. Znano je, da so bila že
v najprvih početkih sv. cerkve podobna krivična
mnenja o kristijanih razširjena, da so bili sovraštvu
in nevošljivosti izpostavljeni, češ, da so sovražniki
države; očitalo se jim je takrat kar meni nič tebi
nič, da so oni zakrivili vse zlo, ki je zadevalo državo,
ko je vendar v resnici Bog, maščevalec hudobij,
pravične svoje kazni pošiljal nad krivične.

Taka nesramna opravljanja so po pravici ob¬
orožila duha sv. Avguština ter mu ostrila pero, ko
je vzlasti v svoji knjigi o „državi Božji", (de civi-
tate Dei), osvitljeval vpliv krščanskega uka v raz¬
merah do države tako prepričevalno, da se je zdelo,
kakor bi ne bil toliko branil kristijanov svojega
časa, marveč kakor bi bil za vse čase zmagal te
napačne obtožbe.

Vendar žalostna pohlepnost po enakih obtožbah
in obdolženjih ni počivala in mnogi ljubijo vsikdar
zajemati si pravila življenja iz druzih virov, kakor
iz naukov, ktere odobrava katoliška cerkev. Da, v
najnovejših časih se je jelo širiti, veljavo dobivati
ter skoraj povsod vladati neko „novo pravo",  o
kterem pravijo, da je pridobitev napredovalnega časa
ter da je vzrastlo iz razširjajoče se prostosti. Pa ko¬
likor se je že tudi poskušalo, vendar je le gotovo,
da ni najti boljega načina države uravnati ter vla¬
dati, kakor je oni, kteri izvira sam po sebi iz evan¬
geljskih naukov. Zato se nam zdi velike pomembe
in prav strinjaj oče se z apostolsko našo službo na novo

3

nastala mnenja o državi s krščanskim naukom pri¬
merjati. Na ta način upamo vzroke zmot in dvomov
zatreti, prepričani, da bodo vsi v luči vzhajajoče
resnice spoznali ona vzvišena pravila prav živeti,
kterih se imajo držati, kterim imajo slediti.

Ni težko pokazati, kakošna da bi postala dr¬
žavna uprava, če bi se človeška družba dala voditi
po krščanskem modroslovji. Človeku je že prirojeno
v družbi živeti, ker tega, kar mu je najpotrebnejše
k življenju, kakor tudi omike duha in srca, ne more
doseči v samoti. Zato je previdnost Božja določila,
da se tak rodi, ki naj se druži in edini z drugimi
in sicer v zasebnem, domačem ter v družabnem
življenji, ker le na ta način si more vse oskrbeti,
kar mu je za življenje potrebno. Ker pa ne more
nobena družba ostati brez poglavarja, kteri vspešno
in enakomerno naganja posamezne ude v dosego
skupnega namena, zato je potrebna družabnemu
človeškemu življenju avktoriteta  ali veljava, ktera
je vodi; avktoriteta, ktera pa ravno tako kakor družba
sama izhaja iz natore in zato od Boga samega,
njenega pričetnika. Iz tega pa sledi, da je ni
oblasti, razun od Boga;  kajti Bog sam je
resnični in najviši Gospod vseh stvari, kteremu ima
vse podložno biti ter mu služiti, tako, da tisti, kteri
imajo pravico vladati, ne dobe te pravice od nikoder
drugod, kakor od Boga, najvišega vladarja. „Ni je
oblasti, kakor od Boga.“  (Bim. 13, 1.)

Vendar pa vladarska oblast sama po sebi ni
navezana na kako posebno obliko;  naj je taka ali

4

taka; da le koristi ter pospešuje splošno blagostanje.
Vladalci pa se morajo, naj so predpostavljeni taki
ali taki državni upravi, ozirati na Boga ter ga pri
vladanji države imeti za vzgled in najvišo postavo.
Kakor je namreč Bog v vidnem svetu vstvaril niža
bitja, da na kak način razodevajo natoro in delo¬
vanje Božje ter vodijo k skupnemu namenu, prav
tako je hotel postaviti v družabnem življenji oblast,
v kteri naj bi se nekako upodabljala moč in pre¬
vidnost Božja nad ljudmi.

Oblast pa se mora rabiti pravično; ne samo-
silno, marveč očetovsko, ker je tudi Božje gospodstvo
nad vse pravično in združeno z očetovsko dobroto;
služiti mora v korist podložnim, ker je gosposka
zarad tega drugim predpostavljena, da varuje splošne
koristi. Tudi se ne sme nikakor zgoditi, da bi bila
gosposkina oblast le posameznemu ali malokterim v
prid, ker je postavljena v splošno korist.

Poglavarji držav naj pomislijo, da bo Bog
kedaj toliko ojstrejši odgovor tirjal od njih, — če
so krivično vladali, če so z neusmiljenostjo ali pre¬
vzetnostjo grešili, če so za svoje ljudstvo slabo skr¬
beli, — kolikor svetejša je njihova služba, kolikor
viša je čast, ktero so dosegli. „Mogočni bodo močno
kaznovani. 1 ' (Modr. 6, 7.)

Tako bo prava vladarska vzvišenost gotovo našla
voljno ter spoštljivo častenje podložnih, če so se
namreč podložni prepričali, da ti, ki vladajo, vladajo
od Boga pooblasteni, potem bodo tudi spoznali, da
so po pravici dolžni vladarjem slušati ter skazovati

jim ono spoštovanje in ono zvestobo, ki je enaka
ljubezni otrok do staršev. „Vsak človek bodi viši
oblasti podložen." (Eim. 18. 1.) Kajti postavno oblast
zaničevati, naj jo ima ta ali oni, je ravno tako ne¬
dovoljeno, kot Božji volji nasprotovati; kteri pa tej
nasprotujejo, samovoljno dero v pogubljenje. „ Kteri
se oblasti ustavlja, se Božji volji ustavlja; kteri se
pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo"
(Rim. 13, 2.) Odpovedati pokorščino in s silo mno¬
žice napraviti ustajo, je toraj pregreha tako zoper
človeško kakor Božjo veljavo.

Zato je umljivo, da mora tako vrejena država
mnogim in nad vse težkim dolžnostim, ktere jo z
Bogom družijo, z očitnim veroizpovedanjem
zadostovati. Natora in pamet, kteri vsaeemu izmed
nas Boga s pobožno svetostjo častiti velevate, ker
smo v njegovi oblasti, ker smo od njega izšli in se
imamo k njemu zopet vrniti, veže isto tako tudi
človeško družbo. Kajti ljudje v državo združeni niso
nič manj v Božji oblasti, kot posamezni, in družba
človeška ni nič 'manj dolžna Bogu, svojemu začet¬
niku, hvaležnosti skazovati, kakor posamezni, kajti
po njem je nastala, njegov migljej jo ohranjuje in
iz njegove dobrotljive roke prejema neštevilno mi¬
losti in dobrot v polni meri. Kakor namreč nikomur
ni dovoljeno zanemarjati svojih dolžnosti do Boga,
in ker je dalje največa dolžnost sprejeti vero v srce
in v življenje, ne sicer tisto vero, ktero si kdo
izvoli, ampak tisto, ktero je Bog razodel in ktera
se po gotovih znamenjih, nad kterimi nikakor ni

6

dvomiti, kot edino prava med vsemi dokaže: —
prav tako se ne morejo države, ne da bi se pregre¬
šile, tako obnašati, kakor da bi Boga celo ne bilo,
ali kakor bi njih vera nič ne skrbela, ktero lahko
kot nekaj tujega in brezkoristnega zavržejo ali kar
meni nič tebi nič iz različnih ver eno, ktero se
jim zljubi, izvolijo, ampak da je njih stroga dolžnost
tako častiti Boga, kakor je on sam zadostno razodel,
kako hoče češčen biti. Božje ime naj je toraj sveto
vladarjem; kot največo svojih dolžnosti naj smatrajo
vero pospeševati, dobrohotno jo čuvati, z veljavo in
postavnimi predpisi jo varovati ter nič ne vkreniti
ali določiti, kar bi bilo njeni prostosti nasproti. To
so dolžni tudi podložnim, kterim so predpostavljeni.
Kajti vsi smo rojeni in odločeni za ono največo in
zadnje dobro, na ktero morajo biti obrnene vse naše
težnje, vse naše dejanje in nehanje, in ktera nam
je pripravljena izvan tega revnega in kratkega živ¬
ljenja — v nebesih. Ker je pa od tega odvisna po¬
polna človeška sreča, je dosega tega namena za
vsacega posameznika tako imenitna, da imenitniši
ne more biti. Potrebno je toraj, da skrbi država,
ker je namenjena v splošno korist, pri pospeševanji
občnega blagra za svoje ude tako, da ne le ne stavi
zaprek, doseči to največe in nespremenljivo dobro,
po kterem sami hrepene, temveč da jim vse mogoče
olajšave podaja. Prva teh pa je: skrbeti, da se ohrani
vera, ktera veže z Bogom ljudi, sveta in čista.

Ktera pa je prava vera, tega spoznati onemu,
kteri razumno in odkrito presoja, ni težko. Iz jako

7

številnih in jasnih dokazov se namreč spozna, da
je ona edino prava vera, ktero je Jezus Kristus učil,
in ktero braniti in razširjati je svoji cerkvi ukazal.
Taki dokazi so: nedvomljivo spolnjenje prerokovanj,
veliko število čudežev, neizrečeno hitro razširjanje
sv. cerkve sredi sovražnikov in pri največih zapre¬
kah, spričevanje mučencev in drugi podobni.

Edinorojeni Sin Božji je namreč ustanovil na
zemlji družbo, ktero imenujemo cerkev ter ji naročil
vzvišeno in Božje poslanstvo, ktero je bil sam od
Očeta prejel, nadaljevati v vseh časih. „Kakor je
Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem. 1 ' (Jan.
20, 21.) „Glejte jaz sem z vami vse dni do konca
sveta." (Mat. 28, 20.)

Kakor je prišel toraj Jezus Kristus na svet,
„da bi imeli ljudje življenje in je obilniše imeli"
(Jan. 10, 10.), tako je tudi cerkvi namen duše
večno izveličati; in zato je že v njeni natori širiti
se med vse rodove človeške v vseh krajih in v
vseh časih. „Oznanujte evangelje vsem stvarem."
(Mark. 16, 15.)

Temu velikanskemu številu ljudi pa je Bog
sam določil gosposko ter ji moč podelil je vladati;
enega pa je hotel postaviti vsem poglavarja ter
storiti ga za najvišega in nezmotljivega učitelja
resnice, kteremu je izročil ključe nebeškega kra¬
ljestva. „Tebi bom dal ključe nebeškega kralje¬
stva." (Mat. 16, 19.) „Pasi moja jagnjeta, pasi
moje ovce." (Jan. 21, 16—17.) „Jaz sem molil za
te, da ne jenja tvoja vera." (Luk. 22, 32.)

8

čeravno pa ta družba obstoji ravno tako kot
država iz ljudi, ima vendar čeznatorni, duhovni
značaj zavolj namena, zarad kterega je postavljena
in zavolj pripomočkov, kterih se v dosego tega na¬
mena poslužuje, ter se razločuje od države; ona je,
kar je posebno imenitno, po svojih znakih in po
svojem pravu popolna družba,  ker ima po volji
in milosti svojega ustanovitelja v sebi in po sebi
vse pripomočke, kteri so ji potrebni, da se ohrani
ter vspešno deluje. Kakor pa je namen, po kterem
cerkev hrepeni, najbolj vzvišen, tako prekosi tudi
njena oblast vse druge oblasti in se ne sme podrediti
državni oblasti ali na kak način ji biti podvržena.

Jezus Kristus je dal v resnici svojim apostolom
popolno oblast do svetega z izrečno pravico po¬
stave dajati  in z dvojno oblastjo, ktera iz nje
izhaja, namreč soditi in kaznovati.  „Dana mi
je vsa oblast v nebesih in na zemlji; . . . . pojdite
in učite vse narode, ....  učite je spolnovati vse,
karkoli sem. vam zapovedal." (Mat. 28, 18—20.)
In na drugem mestu: „. . . Ako jih pa ne posluša,
povej cerkvi." (Mat. 18, 17.) In zopet: priprav¬
ljeni smo (apostoli) maščevati se nad vsako nepo¬
korščino." (II. Kor. 10, 6.) Dalje: „Ostrejše bom
delal po oblasti, ki mi jo je dal Gospod v bolj sanje
in ne v podiranje." (II. Kor. 13, 10.) Iz tega
sledi, da ni država, ampak cerkev poklicana voditi
ljudi v nebesa; nji je od Boga odkazana ta služba,
da skrbi in določuje vse, kar vero zadeva, da uči
vse narode, in krščanski uk, kolikor more povsod

9

razširja; z eno besedo: da uravnava krščanske za¬
deve določno in gotovo, prosto po svoji volji in po
svojem razumu.

Cerkev ni nikdar opustila sami sebi dovršene
in popolno neodvisne oblasti prilastovati, če tudi
ji je že od davnej nasprotovalo vladarjem se prili¬
zujoče modroslovje; očitno jo je izvrševala, kakor
apostoli, ki so se že za-njo borili ter predstojnikom
židovske sinagoge, hotečim zabraniti razširjanje evan-
gelja, nevstrašeno odgovorili: „Boga treba bolj slušati,
kakor ljudi. “ (Ap. dj. 5, 29.) Tudi sveti cerkveni
očetje so skušali od časa do časa to avktoriteto,
to veljavo, s pameškimi dokazi braniti; in rimski
papeži niso nikdar opustili jo z nespremenljivo
stanovitnostjo zoper njene protivnike varovati. Da,
sami vladarji in voditelji držav so pripoznavali v
besedi in v dejanji to oblast, poslujoči s cerkvijo
vedno kakor s samostojno postavno gosposko, n. pr.
ko so sklepali pogodbe, ko so uravnavali državne
zadeve, ko so odpošiljali in sprejemali poslanstva itd.
Gotovo se tudi ni zgodilo brez posebnega namena
•previdnosti Božje, da je ta oblast dobila posvetno
gospodstvo kot najbolji branik svoje prostosti.

Tako je toraj Bog razdelil skrb za človeški rod
med dve oblasti, namreč duhovsko in svetno, ter je
eno postavil čez Božje, drugo čez človeške zadeve.
Vsaka je v svoji vrsti najviša; obe imate gotove
meje, ktere so jima določene po njinem bistvu in
po njinem bližnjem namenu; zarisana je, dejal bi,
vsaka s krogom, v kterem naj gospoduje z izključ-

10

Jjivo pravico. Ker pa imate obe iste podložnike,
se lahko primeri, da spada ena in ista zadeva, če
tudi po različnem stališči, pod pravico obeh; zato
je bilo potrebno, da je neskončno previdni Bog, od
kterega ste obe postavljeni, pota obeh prav vredil.
Oblasti namreč, ktere so, so od Boga postavljene. “
(Bim. 13. 1.)

Ce bi temu ne bilo tako, bi le prepogosto na¬
stale žalostne homatije in razprtije, in ne redko bi
moral vesten človek obstati kakor na razpotji, kjer
bi boječ se ne vedel, kaj mu je storiti, kako mu je
v dveh nasprotujočih si zapovedih obeh oblasti rav¬
nati, ker ne sme nobeni, da ne zanemari svoje dolž¬
nosti, odreči pokorščine. To pa se nikakor ne strinja
z neskončno modrostjo in dobrotljivostjo Božjo, ktera
je že v telesnem svetu, če tudi je veliko manje po-
membe, združila natorne moči in njene vzroke ter
je spravila v primerno, prečudno soglasje, in sicer
tako, da nobena druge ne opovira, vse pa se naj¬
bolje vjemajo z namenom sveta. Potrebno je toraj, da
obe oblasti veže dobro vrejeno razmerje, ktero se
dobro dd primerjati združenju duše in telesa v človeku.

Kakošno pa naj bo to združenje in kako daleč
naj sega, se more razsoditi, kakor smo dejali, le po
natori obeh in z ozirom na preimenitne ter vzvišene
namene: ena ima namreč najprvo in poglavitno
skrbeti za časno blagostanje, a druga naj pridobiva
nebeške in večne dobrote. Vse toraj, kar-koli spada
na svetu med svete reči, kar zadeva zveličanje duš
in službo Božjo, bodisi po svoji natori, bodisi svo-

n

jem namenu, to vse spada pod oblast in področje
sv. cerkve; vse druge zadeve pa družabnega in držav¬
nega značaja naj so pod oblastjo državne avktoritete,
ker je Jezus Kristus zapovedal: „Dajte cesarju, kar
je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega 11 .

Nastanejo pa tudi časi, da še drug način zdru¬
ženja ugaja mirni prostosti, če se namreč vladarji
držav z rimskim papežem o gotovih zadevah pome¬
nijo in zedinijo. V takih slučajih kaže cerkev prav
posebno svojo materino ljubezen, ker rada toliko
odneha, kolikor največ more.

V splošnih potezah smo narisali, kakošna da
je krščanska uravnava družbe človeške; in ta ni
samovoljno ali poljubno tako vrejena, marveč po pre-
imenitnih in popolno resničnih načelih, ktera zdrava
pamet odobrava.

Taka uravnava držav pa nima nič na sebi, kar
bi se ne strinjalo z visokostjo vladarsko; kajti ne
samo, da nikakor ne zmanjša pravic veličanstva,
marveč je utrdi in zviša. Se več; če globlje pre¬
mišljujemo to uravnavo, je tako popolna, kakor no¬
bena druga; po nji bi se zares lahko dosegle ime¬
nitne in mnogotere koristi, če bi le vsak zavzemal
svojo stopinjo ter natančno spolnoval svojo dolžnost
in nakazano službo.

Y državni uravnavi, kakor smo jo ravno opisali,
so v resnici Božje in človeške reči primerno ločene:
nedotakljive pravice državljanov branijo Božje, na-
torne in človeške postave; dolžnosti posameznih so
ravno tako modro nakazane, kakor je tudi oskrb-

12

ljeno za njih izpolnitev. Ysi ljudje vedo, da so jim
postavljeni na negotovem in težavnem potu v večno
domačijo kažipoti, kterim lahko varno slede, kteri
jim tje priti pomagajo; vedo pa ravno tako, da so
jim zopet drugi predpostavljeni, kteri jim pomagajo
doseči in ohraniti varnost na tem svetu, blagostanje
in druge dobrote tega življenja. Družina  dobi trdno
podlago, ktera ji gre, v sveti, enotni in neločljivi
zakonski zvezi; pravice in dolžnosti zakonskih  se
določujejo po tem, kar je pravično in spodobno.
Ženi  se varuje dolžna čast; možu  je dana veljava,
podobna Božji veljavi; očetovska  oblast je pri¬
merno omejena z ozirom na čast žene in otrok;
konečno je tudi najbolje preskrbljeno za varstvo,
koristi in vzgojo otrok.

V političnem in družbenem življenji se ozirajo
postave na skupno dobro; teh pa ne vodi volja in
goljufiva razsodba množice, ampak resnica in pra¬
vica. Oblast vladarjev  ima na sebi nekaj svetega,
nadčloveškega ter je omejena, da ne zaide od pra¬
vice ter prestopi v vladanji svojih mejš,; pokorščino
državljanov spremlja spodobnost in dostojnost, ker
ne služi človek človeku, marveč služi volji Božji, ki
vlada po ljudeh. Oe pa podložni to spoznajo ter so
tega prepričani, bodo popolno uvideli, da tirja pra¬
vica veličanstvo vladarjev spoštovati, stanovitno in
zvesto očitni oblasti pokornim biti, nobene ustaje
vzbujati ter sveto varovati državni red.

Ravno tako se šteje med dolžnosti državljanove
medsebojna ljubezen, dobrotljivost in radodarnost.

13

Ne premoti ga, če si postave druga drugi naspro¬
tujejo: on je državljan, pa tudi kristijan. Konečno
se skrbi na takov način tudi za velikanske dobrote,
s kterimi napolnuje krščanska vera sama po sebi
tudi borno človeško življenje v prid družbe človeške,
tako da se mora s popolno pravico reči: „Stanje
kake države je odvisno od češčenja, ktero se Bogu
v njej skazuje; državo in češčenje Božje veže tesna
sorodna vez“. (Sacr. Imp. ad Ojrillum Alexand. et
Episeopos metrop. — Ofr. Labbeum Oolleet. Cone.
T. III.)

Moč teh dobrot je opisal tako prečudno lepo,
kakor le on zn&, sv. Auguštin na mnogih mestih
svojih del, vzlasti pa tam, kjer se obrača do cerkve
s sledečimi besedami: „Ti vodiš in učiš otroke po
otročje, krepko mladenče, starce mirno, kakor tirja
ne samo starost telesna, ampak tudi dušna; ti učiš
žene v čisti in zvesti pokorščini podložnim biti svojim
možem, ne v nasičenje svojih strasti, ampak v mno¬
ženje rodu in ohranjenje družine; ti postavljaš može
čez žene, ne da se šalijo s slabejšim spolom, ampak
da je ljubijo z odkritosrčno ljubeznijo; ti delaš, da
so otroci svojim staršem prostovoljno podložni, starši
pa, da ljubeznjivo nad njimi vladajo; ti družiš držav¬
ljane z državljani, narode z narodi in celo vse ljudi
s spominom na prve starše, ne samo v družbo,
ampak v neko bratovsko ljubezen. Ti učiš vladarje
skrbeti za ljudstva, te pa opominjaš podložnim biti
svojim kraljem. Ti skrbno učiš, komu je skazovati
čast, komu ljubezen, komu spoštovanje; koga se je

14

bati, koga tolažiti, koga opominjati, komu prigovar¬
jati, koga svariti, koga grajati, koga kaznovati, in
kažeš, da ni vse za vsakega, pač pa treba vse lju¬
biti, nikomur pa krivice delati. “ (De moribus Eccl.
cath. cap. XXX. n. 68.)

Isti Avguštin graja na drugem mestu slabo pod¬
učene politične modroslovce: „Tisti, ki trdijo, da je
Kristusova vera državi nasprotna, naj nam dajo take
vojake, kakoršne tirja Kristusov nauk. Dajo naj nam
take predsednike, take može, take žene, take starše,
take sinove, take gospode, take služabnike, take
kralje, take sodnike, in konečno take davkoplače¬
valce in pobiralce, kakor je tirja nauk Gospodov;
potem naj si upajo reči, da je državi nasprotna; a
nikakor naj se ne obotavljajo spoznati, da je velik
blagor državin, če se natančno spolnuje." (Epist.
CXXXVIII. [al. 5] ad Marcellinum, cap. II. n. 15.)

Bili so časi, ko je evangeljsko modroslovje vla¬
dalo države. Takrat je prešinjala moč krščanske mod¬
rosti in Božja krepost postave, naprave, ljudsko živ¬
ljenje in vse državne zadeve. Od Jezusa Kristusa
ustanovljena vera je trdno stala na častni stopnji,
ktera jej gre, in povsod je cvetela pod varstvom vla¬
darjev in po postavni pomoči gosposk. Medsebojne
dolžnosti so srečno družile cerkev in državo v edi¬
nosti in prijateljstvu. Zato pa je tudi tako uravnana
država donašala sad, ki si ga komaj moremo mis¬
liti, a sad živi in bo živel v premnogih spominkih,
in nobena sovražna zvijača ga ne bo uničila ali
otemnila.

15

Oe je krščanska Evropa ukrotila barbarske na¬
rode, če jih je privedla od divjosti k omiki, iz prazno-
verstva k resnici; če je napade Moslimov zmago-
nosno odbila; če si je ohranila prvo mesto v svetni
omiki; če je bila vsikdar v lepem človekoljubji vsem
voditeljica in učiteljica; če je obdarila ljudstva z
raznovrstno, pa resnično prostostjo; če je premodro
neštevilne naprave v življenje obudila, da zmanjšujejo
revo in bedo človeško: zato brez ugovora veliko hvalo
dolžuje sv. veri, ktera jo je podpirala, ko se je tako
velikanskih podjetij lotila ter je dovršila. In te ve¬
like blagre bi še sedaj imeli, ko bi se bila ohranila
edinost med obema oblastima; in po pravici bi bili
lahko še večih pričakovali, če bi se bila bolj zvesto
in bolj stanovitno poslušala veljava, gospodstvo in
soveti sv. cerkve. Kajti kot postava, ktera bi imela
večno veljati, so besede, ktere je pisal škof Ivo Ohar-
trenski papežu Paschalisu II: „0e ste cerkev in

država med seboj združeni, se svet dobro vlada in
cerkev cvete in sad rodi; če ste pa needini, pa ne
le iz malih stvari nič ne priraste, ampak tudi velike
žalostno razpadejo. 1 ' (Ep. CCXXXVIII.)

One pogubljive in obžalovanja vredne novotarije
pa, ktere so se začele v 16. stoletji, so se kmalo za¬
nesle, ko so bile provzročile v krščanski veri toliko
zmešnjav, tudi nekako ponatorno v modroslovje, iz
modroslovja pa v vse državno življenje. Od tod vro
kakor iz studenca oni novi nauki razbrzdane pro¬
stosti, kteri so bili v viharjih prejšnjega stoletja iz¬
mišljeni ter so stopili v javnost kot pravila in pod-

16

laga  „novega prava", prej nepoznanega, ktero
nasprotuje v več kot v enem obziru ne le krščan¬
skemu, ampak tudi natornemu pravu. Med temi
pravili je prvo ono, da so vsi ljudje, kakor so enaki
po svojem bistvu in po svoji natori, tudi resnično
enaki v dejanskem življenji; da je vsak tako neod¬
visen, da nikakor ni podložen drugi veljavi; da prosto
premišljuje, kar le hoče, ter dela, kar mu drago; da
nima nihče pravice drugim zapovedovati, če je člo¬
veška družba po teh pravilih uravnana, ne poznd.
druge oblasti, kakor svojo voljo, in ljudstvo se, ker
ne spozna druge oblasti nad seboj, samo sebe
vlada.  Ljudstvo po tem mnenji sicer izvoli može,
poslance, kterim se izroči; vendar tako, da jim dd,,
ne toliko pravico,  kakor marveč službo,  opra¬
vilo in dolžnost, vladati, ktero pa imajo opravljati v
njegovem imenu.

Na gospodstvo Božje se tu pozabi, prav kakor
bi Boga celo ne bilo, ali pa, kakor bi se Bog prav
nič ne brigal za družbo človeško; kakor bi ne imeli
ljudje, bodisi posamezno, bodisi skupno, do Boga
nobenih dolžnosti; ali kakor da bi si mogli misliti
kako gosposko, ktera nima svojega izvira, svoje moči
in vse svoje veljave v Bogu samem. Tako pa ni
država, kakor je razvidno, nič druzega, kot množica,
ktera sama sebe uči in vodi. In ker ima ljudstvo,
kakor pravijo, samo v sebi vir vseh pravic in vse
oblasti, sledi iz tega, da država ne spozna nobenih
dolžnosti nasproti Bogu, da ne spoznava očitno no¬
bene vere; da jej ni treba preiskovati, ktera izmed

17

mnogih je edino prava, ali ktero staviti nad druge
ter samo njo najbolj podpirati, ampak da mora de¬
liti raznim veram enake pravice, da škode ne trpi
državni red. Od tod prihaja, da je prepuščeno po¬
sameznim soditi o verskih zadevah, da se vsak lahko
tiste vere oklene in po njej živi, ktera mu bolj ugaja,
ali pa nobene, če mu nobena ni všeč. Od tod pa
zopet izvira: da vsakdo neomejeno lahko sodi v za¬
devah vesti, da se tako lahkomišljeno meni o češčenji
ali nečeščenji Božjem, da smejo ljudje neomejeno
misliti in svoje misli razodevati, kakor jim drago.

Če pa dandanes take resnice veljajo v podlago
državam, se lahko brez težave uvidi, kam cerkev
tirajo, in kako krivično jo zatirajo. Kajti če je de¬
jansko življenje s takimi nauki v soglasji, potem se
katoličanstvo stavi v državi na enako stopinjo z na¬
sprotnimi verskimi ločinami, ali mogoče še niže, in
na cerkvene postave se nihče ne ozira. Cerkev, ktera
ima po zapovedi in ukazu Jezusa Kristusa vse na¬
rode učiti, naj se tedaj nikar ne postopi ljudstva
javno učiti? Se celo o rečeh, ktere zadevajo obojne
oblasti pravice, odločujejo svetni vladarji po svoji
volji ter zaničujejo prevzetno najsvetejše cerkvene
postave. Tako spravljajo pod svojo oblast zakone
kristijanske, določujoči o veljavnosti in neveljavnosti
zakonske zveze, o enoti in neločljivosti zakona; ro¬
pajo cerkvena posestva, trdeč da cerkev ne sme
imeti lastnega premoženja; kratko: s cerkvijo tako
delajo, kakor bi ne bila po svojem bistvu in po
svojih pravicah popolna družba, ter jo stavijo v eno

2

18

vrsto z drugim družbami v državi, če pa ima cerkev
še kakošne pravice in kakošen postaven delokrog,
ima ga, kakor pravijo, le s privoljenjem in po mi¬
losti državnih poglavarjev.

če pa ima cerkev v kaki državi s privoljenjem
državnih postav še svoje pravice, in se je med
obema oblastima sklenila državno veljavna pogodba,
precej kriče, da se morajo cerkvene zadeve ločiti od
državnih. To pa se ve da iz tega namena, da lože
brez kazni prelamljajo dano besedo ter v vseh rečeh
brez opovir po svoji volji ravnajo, kar in kakor jim
drago. Ker pa cerkev ne more takega početja voljno
prenašati, — ker se vendar ne more in ne sme
odpovedati svojim največim in najsvetejšim dolžno¬
stim —, ampak strogo zahteva, da se ji dana be¬
seda popolno in vestno drži, se pogosto zgodi, da
nastanejo med cerkveno in državno oblastjo prepiri,
kteri se pa navadno tako končajo, da prva drugi,
močnejši podleže, ker ima manj zemeljskih pripo¬
močkov. Tako pri dandanašnji, skoraj povsod pri¬
ljubljeni, uravnavi držav navadno žele, cerkev ali
popolno izključiti iz očitnega življenja, ali pa vko¬
vano imeti v trdih okovih. Kar se v javnem živ¬
ljenji godi, godi se večinoma iz tega namena. Po¬
stave, uprava držav, brezverska odgoja mladine, da
se ropajo ter zatirajo verski redovi, da se je uničila
posvetna oblast rimskega papeža, — vse to ima
namen porezati žile krščanskim napravam, manj¬
šati katoliške cerkve prostost ter kratiti njene
pravice.

19

Da taka načela o vladanji držav resnici na¬
sprotujejo, pravi že zdrava pamet. Kajti ona spri-
čuje, da izvira vsa oblast iz Boga, največega in
najvišega vira. Gospodstvo ljudstva pa, ktero naj
ima svojo podlago brez ozira na Boga natorno v
množici ljudski, je sicer posebno pripravno razburiti
strasti ter se jim hliniti, ne more se pa opirati na
nobeno resnično podlago; tudi nima dovolj moči
zagotoviti očitno varnost ter vzdržati mir in red v
državi. V resnici je ravno po teh naukih že tako daleč
prišlo, da mnogi trdijo, kakor bi bila skoraj postava,
da se prevrati ali ustaje smejo po postavnem potu na¬
pravljati. Bazširjeno je namreč mnenje, da poglavarji
držav niso druzega, kot izvoljenci, kteri imajo samo
voljo ljudstva izvrševati; naravno pa sledi iz tega in
tudi ni drugače mogoče, da je vse, kot volja ljud¬
stva, spremenljivo, in da se je vedno bati prekucij.

Oe se pa o veri meni, da ni med različnimi in
nasprotujočimi si verskimi ločinami bistvenega raz¬
ločka, se mora pač zgoditi, da se ne spoznava no¬
bena vera, niti v besedi, niti v dejanji. In če se
to mnenje razločuje po imenu še kaj od brezbožtva
ali atheisma, ni v r e s ni c i nič več ločiti. Zakaj, kdor
je prepričan, da je Bog, mora spoznati, če hoče biti
dosleden in ne brezmiseln, da ne morejo biti vse
verske ločine, ki so tako raznovrstne in si v naj-
imenitniših rečeh nasprotujejo, vse enako verjetne,
vse enako dobre, vse enako Bogu drage.

Tako ni brezmejna prostost misliti in tiskati
sama ob sebi taka dobrota, ktere bi se smela člo-

20

veška družba po pravici veseliti; nasprotno je za¬
četek in vir mnogo zlega. Prostost mora ostati, če
hoče pomagati človeku do popolnosti, v mejah res¬
nice in pravice; natora dobrega in resničnega pa se
ne more spreminjati po samovoljnosti človeški, am¬
pak ostane vedno ista ter je ravno tako nespremen¬
ljiva, kakor samo bistvo stvari. Ge se razum na¬
pačnih mnenj poprime, če volja slabo sprejme in se
ga oklene, ne doseže svoje popolnosti niti prvi, niti
druga, ampak zgubita natorno svojo prednost in se
spridita. Kar tedaj nasprotuje kreposti in resnici,
ne sme priti na dan in pred obličje ljudi; še manj
pa se sme braniti ter zagovarjati s pomočjo in z
varstvom postav. Le pošteno življenje vodi v ne¬
besa, kamor vsi hrepenimo; zato zaide država od
natornih pravil in postav, če pusti misli in slaba
dejanja tako zdivjati, da nekaznovana odvračajo du¬
hove od resnice, srca pa od čednosti. Cerkev pa,
ktero je Bog sam ustanovil, izključiti iz dejanskega
življenja, iz postavodajalstva, iz odgoje otrok, iz
družine, je velika in pogubljiva zmota. Brez vere
ne more biti država dobro uravnana; in mogoče, da
je že bolj znano, kot bi bilo potrebno, kakošno je
in kam meri tako imenovano „družbinsko  mo-
droslovje življenja in nravnosti". Prava učiteljica
kreposti in varovalka nravnosti je cerkev Kristova;
ona brani zdrava načela, iz kterih se izvajajo dolž¬
nosti; ona podaja najmočnejše nagibe za pošteno
življenje ter ne prepoveduje le slabih dejanj,
ampak tudi slaba nagnjenja, ki še niso prešla v

21

dejanja. Cerkev tedaj v spolnovanji njenih dolžno¬
stih podvreči posvetni oblasti je jako krivično in
smelo. S takim ravnanjem se ves red preobrne,
ker se natorno stavlja nad čeznatorno; tako se uni¬
čujejo ali vsaj zelo kratijo brezštevilne one dobrote,
s kterimi cerkev napolnuje družabno življenje, če je
nihče ne ovira; vrh tega se gladi pot sovraštvu in
prepirom; koliko pa ti državi in cerkvi škodujejo, uči
nas skušnja prepogosto.

Take nauke, kterih že zdrava pamet ne odo-
bruje in so tolike pomembe za državen razvitek, so
ostro obsojali tudi naši spredniki, rimski papeži,
imajoč živo pred očmi dolžnosti apostolske svoje
službe. Tako je zavrgel Gregorij XVI v okrožnici
„Mirari vos“  z dne 15. avgusta 1. 1882 z naj-
hujimi besedami razširjajoča se mnenja: da v bo¬
gočastji ni treba veliko izbirati; da sme vsak samo¬
voljno o veri razsojevati; da je vest za vsacega
edini sodnik; da sme vrh tega vsak svoje mnenje
očitno širiti ter da je tudi vsakemu dovoljeno pre¬
vrat napraviti v državi. O razlogih, ktere navajajo
za ločitev cerkve od države, pravi isti papež: „Nič
veselega za cerkev in državo si ne moremo obe¬
tati od tistih, ki žele cerkev od države ločiti in vez
edinosti med svetno in duhovsko gosposko raztrgati.
Zakaj dognano je, da se prijatelji nebrzdane pro¬
stosti boje one edinosti, ktera je bila za cerkvene
in svetne koristi zmiraj osrečevalna in blagonosna."
Enako je tudi Pij IX ob vsaki priliki napačna
mnenja, ki so se jela širiti, obsojal, ktera je dal

pozneje sostaviti, da bi imeli kaloličani v zmešnjavi
zmot negoljufivega vodnika. (Syllabus.) *)

Iz teh. določb papežev se mora jasno razvideti,
da izhaja javna oblast od Boga samega, ne pa od
množice ljudi; da prekucije dovoljevati pameti na¬
sprotuje; da krivično ravnajo posamezni in cele
države, ki se za verske dolžnosti nič ne menijo ali
o raznih verah enako mislijo; da se nebrzdana
oblast, misliti in svoje misli javno širiti, nikakor ne
sme prištevati pravicam državljanov, in da ni vredna
ni varstva ni podpore. Enako se mora uvideti, da
je cerkev družba, po svoji obliki in pravicah ne
manj popolna, kakor država; in da vladarji ne
smejo pripustiti, da bi se cerkev silila jim služiti,
ali jim pokorna biti, ali da bi bila v svojem delo¬
vanji na prostosti omejena, ali da bi jej odtegnili

*) Naj le nektere teh zmot tu navedemo:

St. XIX. „Cerkev ni prava, popolna, čisto prosta družba;
tudi nima lastnih in stalnih pravic, od Božjega ustanovitelja
jej podeljenih, ampak državne oblasti je, odločevati cerkvene
pravice in meje, v kterih je sme rabiti. “

Alloe. Singulariquadam.  9. decembris 1854.

Alloe. Multisgravibusque.  17. decembris 1860.

Alloe. Maxima quidem.  9. iunii 1862.

St. XXXIX. „Država ima kot začetek in vir vseh pravie
popolno neomejeno oblast. “

Alloe. Maxima quidem.  9. iunii 1862.

St. LV. „Cerkev se ima od države, država pa od cerkve
ločiti."

Alloe. Acerbissimum.  27. septembris 1852.

St. LXXIX. „Napačnoje, da vodi državna prostost vseh
veroizpovedanj, in popolna, vsem podeljena oblast, glasno in
očitno razodevati vsako mnenje in mišljenje, k hitrejemu po¬
hujšanju nravnosti in pobožnosti in da na stežaj vrata odpira
kugi indiferentizma ali verske vnemarnosti."

Alloe. Nunquam fore.  15. decembris 1856.

23

kaj pravic, ktere ima od Jezusa Kristusa. V za¬
devah obojnega prava pa je najbolj po natori in
zato po Božji volji, da se obe oblasti ne ločite, še
manj da se prepirate, marveč da ste popolno edini,
zvesti svojemu namenu, ki je obedve porodil.

In to je, kar zapoveduje katoliška cerkev glede
ustanove in uravnave držav.

Oe se hoče po teh izrekih in določbah prav
soditi, ni izmed raznih oblik vladanja same na sebi
nobene obsojati; ker kot take nič ne obsegajo,
kar bi nasprotovalo katoliškemu uku; in če se
jih vladarji modro in pravično poslužujejo, državo
lahko v najboljšem stanji ohranijo. Da, tudi to
ni samo ob sebi graje vredno, če se ljudstvo več
ali manj vladanja udeležuje, kar v gotovih časih
in pri gotovih postavnih določbah podložnim ni
samo koristno, ampak jim more biti celo v strogo
dolžnost.

Tudi ni pravega vzroka cerkev dolžiti, da je
preveč tesnosrčna in premalo popustljiva, ali da je
nasprotnica prave postavne prostosti. V resnici! Oe
cerkev pravi, da se pravice, dovoljene edino pravi veri,
ne smejo dovoliti tudi raznim drugim veroizpove-
danjem, ne obsoja še s tim tistih državnikov, kteritrpev
državi, — da kaj dobrega dosežejo, ali kaj slabega za-
branijo — tudi druge, že obstoječe vere. Cerkev tudi
vestno skrbi, da se nihče ne sili zoper svojo voljo
sprejeti katoliško vero, ker „ne more nikdo verovati,
če noče“, kakor modro pravi sv. Avguštin. (Tract.
26. in Joan. n. 2.)

24

Enako cerkev tudi ne more odobravati one pro¬
stosti, ktera gnjus vzbuja do najsvetejših Božjih
postav ter odreka dolžno pokorščino zakonitim obla¬
stim. To je v resnici svojevoljnost in ne več prostost.
Z vso pravico jo imenuje zato sv. Avguštin „po-
gubno prostost 1 ', (Ep. CV., ad Donastistas, cap. II,
n. 9), in apostol Peter »pokrivalo hudobije" (I. Petr.
2, 16); da, v resnici, ker je zoper zdravo pamet,
je sužnjost; zakaj »slehern, kdor greši, je suženj
greha". (Jan. 8, 34.) Nasprotno pa je ona prostost
prava, — po koji imamo zato tudi hrepeneti —,
ktera v zasebnem  življenji človeku ne pusti slu¬
žiti zmotam in strastem, najgrjim tem gospodovalkam;
v očitnem  pa državljane modro vlada, jim daje
dovolj prilike množiti svoje blagostanje, ter državo
varuje tuje samovoljnosti. To pošteno in človeka
vredno prostost cerkev odobrava nad vse, in nikdar
ni nehala na vso moč si prizadevati, da jo ljud¬
stvom trdno brani in neprikrajšano ohrani.

Naredbe in naprave, ktere najbolj pospešujejo
občno blaginjo, ktere so se koristno ustanovile proti
samovolji slabo vladajočih vladarjev, ktere državi
prepovedujejo brezobzirno vmešavati se v občinske
in družinske zadeve, ktere morejo braniti posamnim
državljanom čast, osebo, vsem enakomerno pravo¬
sodje : vse te in take naredbe je cerkev vsaki čas
dajala, podpirala in varovala. To nam kažejo pre¬
teklih časov spomini. Ona si je tedaj vedno v so¬
glasji s svojim ravnanjem, če po eni strani zame¬
tuje nezmerno prostost, ktera se rada sprevrže pri

25

posameznih in pri celih ljudstvih v razuzdanost ali
v suženjstvo, kakor če se po drugi strani rado-
voljno poprijemlje napredka vsacega časa, da le v
resnici pospešuje srečo tega življenja, ktero je prehod
k drugemu, večnemu  življenju. Oe se tedaj trdi,
da je cerkev zavidljiva novemu državnemu redu, ter
da brez razločka zametuje, kar duh današnjega časa
ustvarja, je to le puhlo in prazno obrekovanje. Ees
je, nespametna mnenja zametuje: ona obsoja zlo¬
činske prekucijske namere, zlasti pa ono dušno
stanje, v kterem gledamo začetek radovoljne ločitve
od Boga. Ker pa mora vse, kar je resnično, od
Boga izhajati, priznava cerkev vse, karkoli najde
resničnega človeški duh, kot sled Božjega duha. In
ker se v natori nič ne nahaja, kar bi nasprotovalo
razodenju Božjemu, pač pa mnogo, kar je potrjuje;
ker na dalje more vsaka najdena resnica nagibati
k spoznanju in češčenju Božjemu, zato odobrava
cerkev vse, kar širi vedo, vsaki čas z veseljem; in
kakor druge vednosti, tako goji in pospešuje tudi one
vede, ktere se pečajo z raziskavanjem natore. V tem
raziskavanji se cerkev ne postavlja po robu, če duh
človeški kaj novega najde: tudi ni zoper to, če se
marsikaj iznajde, kar življenje lepša in slajša; ona
marveč sovraži lenobo in nedelavnost ter najiskreneje
želi, da rodi človeški duh po vaji in izobraževanji
obilo sadu; ona ga spodbada k vsakovrstnim umet¬
nostim in obrtnostim; če pa skrbi po svoji moči,
da vse to napeljuje k poštenosti in sreči, skuša s
tim zabraniti, da človeka njegovo mišljenje in ho-

26

tenje, dejanje in nehanje, ne odtuja Bogu in ne¬
beškim dobrotam.

Vendar se ti pametni in modrosti polni nauki
cerkveni dandanes zaničujejo, ko se države ne le
branijo ravnati se po pravilih krščanske modrosti,
ampak se zdi, da se hočejo države z vsakim dnevom
od njih oddaljiti.

Ker se pa resnica, ki je na svitlo došla, po svoji
natori na široko razširja in ker prešinja polagoma srca
človeška, zato oznanujemo, svesti si najviše in naj¬
svetejše svoje službe, nagnjeni po apostolskem po¬
slanstvu, vsem ljudstvom resnico, prosto in naravnost,
kakor moramo: ne kakor da bi ne poznali ča¬
sovnih potreb, ali kakor da bi zametavali častne
in koristne napredke; ne, marveč skrbimo, da ho¬
dijo države brez spodtikljeja na trdneji podlagi, ne
da bi se kratila prava ljudska prostost. Med ljudmi
pa je resnica najboljša mati in varuhinja prostosti.
„Resnica vas bo oprostila." (Jan. 8, 32.)

Pi'i takih težavnih okoliščinah bodo katoličani
lahko spoznali, če nas poslušajo, kakor se spodobi,
ktere dolžnosti da imajo v mišljenji in v de¬
janji.  ">"*■

Potrebno je v mišljenji  vse to,  kar so pa¬
peži sporočili, ali bodo še sporočili, in česar smo se
za trdno prepričali, si dobro v spominu hraniti, in
kedar treba, tudi javno spoznati. In zlasti je po¬
trebno v tem, kar zadeva v novejšem času toliko po-
željeno prostost, biti enih misli z apostolsko stolico;
kar ona misli, morajo misliti vsi.

27

Varuje pa naj se vsakdo, da se ne da premotiti
po lepi zunanjosti novošegne prostosti, ter naj po¬
misli, odkod da izhaja, kdo in s kom jo podpira in
vzdržuje. Saj že skušnja zadosti uči, kaj da je storila
v državi; rodila je til in tam take sadove, kterih se
dobri in modri možje po pravici kesajo. Oe je res
kje, ali če si samo mislimo državo, ktera krščanstvo
brezobzirno in samosilno preganja, in če ž njo pri¬
merjamo novošegno državo, o kteri govorimo, bi se nam
znala sicer ta boljša dozdevati. Načela pa, na ktera
se opira, so, kakor smo prej rekli, gotovo taka, da
jih samih na sebi ne sme nihče odobravati.

Delovanje  pa se more raztezati na zasebno
in domače, ali pa tudi na očitno življenje. Kar za¬
deva tedaj zasebno  življenje, je prva dolžnost, da
svoje življenje in svoje nravi prav skrbno uravnamo
po evangeljskih naukih; da se pa tudi ne branimo,
ako krščanska krepost tirja kaj težjega prenesti in
pretrpeti. Vrh tega so posamezni dolžni cerkev kot
svojo skupno mater ljubiti, njene zapovedi pokorno
spolnovati, za njeno čast se potegovati in želeti, da
se jej nikdar ne kratijo njene svete pravice; ter pri-
prizadevati si, da jo tudi tisti, na ktere morejo
vplivati, enako otroško spoštujejo in ljubijo. Važno
je tudi za splošni  blagor, modro se udeleževati dr¬
žavne uprave, in zlasti to skušati doseči, da očitna
oblast skrbi za versko-nravno vzgojo mladine, kakor
tirja krščanstvo; zakaj od tega je zelo odvisen blagor
posamnih držav. Splošno pa je prav in koristno, da
katoliški možje iz tega, rekel bi, ožega kroga, dalje

28

posežejo in se brigajo za vse državne zadeve. Pra¬
vimo pa, da to le splošno  velj4, ker so ti naši
predpisi vsem ljudstvom namenjeni. Primeri se nam¬
reč tu in tam, da najimenitniši in najpravičniši vzroki
odsvetujejo vmešavati se v državne zadeve in spre¬
jemati politične službe. A splošno, kakor smo dejali,
prav nič brigati se za javno življenje, bilo bi ravno
tako krivo, kakor nič skrbeti in nič se truditi za
skupni blagor; in to tem bolj, ker katoličane opo¬
minja in naganja že vera, ktero spoznavajo, da svoje
popolno in po veri store. Ce so pa katoličani malo¬
marni, bodo oni prijeli za vajeti, kojih mišljenje ne
dč, pričakovati nič dobrega. To pa bi bilo tudi za
krščanstvo pogubonosnoj kajti največ moči in oblasti
imeli bi oni, kteri cerkev sovražijo; najmanj pa oni,
kteri jo ljubijo.

Lahko je tedaj uvideti, da imajo katoličani do¬
volj in pravičnih vzrokov brigati se za državne za¬
deve. Tega pa ne delajo in tudi ne smejo delati
zato, da bi odobravali, kar je nepoštenega najti dan¬
današnji v mnogih državnih napravah, marveč da te
naprave same, kolikor mogoče obračajo v splošni
blagor, imajoč odkrit in resničen namen modrost in
krepost katoliške vere kot najblagonosneji sok in oživ¬
ljajočo kri vvajati v vse žile državnega življenja.

Nič drugače se ni godilo tudi v prvih časih
svete cerkve. Kajti nravi in težnje nevernikov so
se jako razločevale od nravi in teženj evangelj¬
skih; vendar gledamo kristijane sredi praznoverstva
nepopačene in si zmiraj enake ostati in srečno pro-

29

dirati, kamorkoli so mogli. Vzgledni v zvestobi do
vladarjev in pokorni postavam, kolikor le mogoče,
razširjali so povsod prečudno svitlobo svetosti; sku¬
šali so bratom koristiti, druge k modrosti Kristusovi
pripeljati; bili so pa tudi pripravljeni zapustiti svoje
stopnje ter srčno iti v smrt, če ni bilo mogoče ob¬
držati časti, službe in oblasti, ne da bi bili omade¬
ževali svoje kreposti. Zato so pa hitro vvedli krščanske
naprave ne samo v zasebne hiše, ampak tudi v ta¬
bore, v zbornice, da, celo v kraljevo palačo. „Od
včeraj smo“, piše Tertulijan, „in vendar smo vse
vaše zasedli: mesta, otoke, gradove, naselbine, trge,
celo tabore, zadruge, občinske sovete, palače, stara-
šinstvo, sodišče" (Apol. n. 87.); tako, da se je po¬
kazala krščanska vera, kedar je bilo po postavi do¬
voljeno jo očitno spoznavati, ne več kot v plenicah
povita v zibelki ječeč, ampak kot čvrsta ter že do¬
volj razvita v premnogih državah.

Primerno je, da se v naših dneh teh vzgledov
sprednikov spominjamo.

Vsi katoličani, kteri so vredni tega imena, mo¬
rajo biti posebno gorko ljubeči sinovi svete cerkve
in kot take se tudi .vedno kazati; kar se s to po¬
hvalo ne strinja, morajo brez obotavljanja zavreči:
naj se poslužujejo ljudskih naprav, kolikor je po po¬
stavnem potu mogoče, da branijo resnico in pravico,
da prostost delovanja ne prestopi meja, postavljenih
po natorni in Božji postavi; prizadevati si, da se
razvija in preobrazi vsaka država po krščanskih na¬
čelih, ktere smo opisali.

30

Da se pa to doseže, ni lahko pokazati ene same, pa
gotove poti, ker bi morala biti primerna vsem krajem
in vsem časom, ki so pa silno različni. To se pa
vendar more reči: Ohraniti se ima zlasti edinost v
hotenji; prizadevati si za enakomerno delovanje. Naj
bolje pa se oboje doseže, če imajo vsi zapovedi apo¬
stolskega sedeža za pravilo svojega življenja, in pa
če slušajo škofe, „ktere je sv. Duh postavil
vladati cerkev Božjo."  (Dej. ap. 20, 28.)

V obrambo katoliškega imena je živo po¬
trebno, da smo o naukih, ktere cerkev oznanuje, vsi
enih misli ter popolno stanovitni. Pri tem pa se je
varovati, da se kdo na kak način ne jame nagi¬
bati h krivim naukom, ali slabeje se jim ustavljati,
kakor resnica dopušča. V onih rečeh, ktere niso do¬
gnane, je sicer dovoljeno trezno, in s hrepenenjem
najti resnico, svoje mnenje zagovarjati; vendar pa
brez krivičnega sumničenja in medsebojnega obdol-
ževanja. Da se tedaj edinost duhov po nespametnem
obdolževanji ne ruši, naj slišijo in zvedo vsi: Cista
katoliška vera se nikakor ne strinja z mnenji, na¬
gibajočimi k naturalismu ali rationalismu, kterih
namen je uničiti vse krščanske naprave ter postaviti
človeka  družbi za vladarja, Boga  pa odstraniti.
Eavno tako ni dovoljeno drugače spolnovati svojih
dolžnosti v zasebnem življenji, drugače pa v očitnem;
tako namreč, da se cerkvena veljava v zasebnem živ¬
ljenji spoštuje, v javnem pa zaničuje. Kajti to bi se
dejalo družiti pošteno in nepošteno in človeka spraviti
v boj s samim seboj, ko vendar mora vedno isti

31

ostati, ter v nobeni reči in na noben način v živ¬
ljenji v krščanski kreposti odnehati.

Če pa se gre za čisto politična prašanja: o
najbolji državni ustavi, o takej ali takej državni upravi,
— o takih prašanjih se ima lahko različno mnenje.
Zato pravičnost ne pripušča šteti v greh različnega
mnenja o zadevah, ktere smo omenili, tistim, kteri
so sicer kot poštenjaki znani in kteri so vsaki čas
pripravljeni pokorno sprejemati razsodbe apostolske
stolice. Še veča krivica pa je dolžiti je ali sumničiti,
kakor bi bili zatajili katoliško vero, kar se, žal, ni le
enkrat zgodilo. Posebno pa naj imajo to zapoved
vedno oni pred očmi, kteri svoje misli tudi po pismu
in tisku širijo, zlasti pa časnikarji. Zakaj v tem boji
za najimenitniše reči se ne smejo nikdar dopustiti
domače razprtije ali strankarstva, ampak v soglasnem
mišljenji in v skupnem prizadevanji morajo vsi na
to delati, da se doseže skupni namen, ohraniti nam¬
reč vero in državo, če so bili tedaj prej kje kaki
prepiri, naj se dobrohotno pozabijo in zamore; če se
je morebiti komu predrzno kaj krivičnega storilo, naj
je to zakrivil ta ali oni, naj se zopet poravna z med¬
sebojno ljubeznijo ter"b(!kupi s posebno pokorščino
vseh do apostolskega sedeža.

Na ta način bodo dosegli katoličani dve pre-
imenitni reči: prvič pomagajo cerkvi varovati in raz¬
širjati krščansko modrost; drugič pa silno koristijo
državi, ktere blagor je v veliki nevarnosti zarad slabih
naukov in strasti.

32

To, častitljivi bratje, smo želeli povedati vsem
narodom katoliškega sveta o krščanki uravnavi držav
ter dolžnostih posameznih državljanov.

Zlasti pa moramo iskati prav goreče nebeške po¬
moči ter prositi Boga, da to, kar k Njegovi časti in
k skupnemu blagru človeškega rodu doseči želimo,
in za kar si prizadevamo. On sam, ki razsvitljuje
um ter nagiba voljo, srečno dovrši. V dokaz pa
očetovske Naše ljubezni do vas, častitljivi bratje, po¬
delimo vam, duhovnikom in vsem vernim, vaši skrbi
in čuječnosti izročenim, preradovoljno v Gospodu
apostoljski blagoslov, ki je začetek Božjih darov.

Dano v Bimu pri sv. Petru dne 1. novembra 1.
1885, našega papeževanja v osmem letu.

Papež LEON XIII.

časti in
želimo,
isvitljuje
okaz pa