List 32.
Politiški oddelek.
„Czas" in Slovenci.
Glasilo poljskega držav nozborskega kluba, krakovski ftCzasa, se je te dni prav neprijazno lotil ^Edinosti" radi članka, ki ga je posnela iz „Slov. sveta", in v katerem je bilo rečeno, da je zve2a z aristokratičnimi voditelji poljskega naroda politična napaka.
Kar je „Czasa dejal glede razmerja mej slovanskimi strankami, temu ni ugovarjati. Prvi pogoj vsaki politični zvezi je, da se zaveznik ne vtika v domače zadeve zaveznikove in proti temu tudi »Edinost* ni grešila, kajti dotični članek je bil povzet iz »Slov. sveta", kateri hodi svoja pota. Mi bi le želeli, da bi se tega načela, ki ga tako odločno zastopa „Czas", držali drugi desničarski listi, kar pa ni. Tako je „Vaterlandu, noto-rično glasilo desnici pripadajočih konservativnih veleposestnikov in nemške katoliške ljudske stranka, be že večkrat prav po nepotrebnem vtikal v naše slovenske zadeve in na jako nelojalen način napadel na pr. podpredsednika poslanske zbornice dr. Ferjančiča;a takrat se »Czasu" ni zdelo umestno, da bi bil to ožigotal.
Mi popolnoma pritrjamo načelu, ki ga je precizoval „Czasa in kateri tudi »Politiki" ugaja, ali kar naj velja za slovensko   časopisje,  mora  veljati  tudi  za drugo desničarsko časopisje, posebno še za »Vaterland", kateri največkrat proti njemu greši.
Nikakor pa ne moreno sprejeti lekcije, katero je spoštovano glasilo poljskega kluba pri tej priliki dalo vsemu slovenskemu časopisju. To lekcijo odklanjamo z vso odločnostjo kot popolnoma nepotrebno.
„Czasa se huduje, ker se v slovenskem časopisju tolikrat pojavljajo glasovi, naj Slovenci izstopijo iz desnice. Cenjeni list pravi, da so to neumestne grožnje, Ješ, da za slovenske poslance zunaj sedanje desnice sploh
ni prostora  in  se  izraža  nekako  tako,  kakor da je za nas prava sreča, da smemo biti člani desnice.
V tem pogledu se spoštovani poljski list prav bridko vara. Mi imamo preobilo vzrokov biti nezadovoljni in če se naše ljudstvo čedalje bolj sprijaznjuje z mislijo o izstopu slovenskih poslancev iz desnice, izvira t« od tod, ker je prišlo do spoznanja, da hujše kakor sedaj na Primorskem se nam sploh ne more goditi, da bi nas tudi WoIf ali Schonerer ne mogla bolj zatirati in da se nam je pod vlado nemških strankarskih ministrstev še vedno bolje godilo, ker smo se smeli vsaj prosto gibati, kar svedočijo nekdanji tabori.
Mi od vlade, ki jo podpirajo naši poslanci, nimamo prav nobene koristi, ker vlada postopa na Primorskem tako, kakor še nikdar ni postopala nobena druga in desnica ne stori ničesar, da bi se v tem oziru kaj izpre-menilo. Že samo razmere na Primorskem so zadosten vzrok, pa bi slovenski poslanci zapustili desnico, ne glede na to, da nas je vse silno razočaralo postopanje Poljakov, ki so se naravnost izrekli proti rešitvi jezikovnega vprašanja za vse kronovine, ter zahtevajo, naj se reši samo za Češko, Slovenci pa naj ostanemo helotje.
Pri tacih dispozicijah naših zaveznikov se pač ni čuditi, če gineva vse zaupanje v to zavezništvo, in če se v slovenskem časopisju pojavlja vedno češče želja, naj začne slovenska državnozborska delegacija politiko svobodne roke. Tako slabo, kakor sedaj, bi se nam v tem slučaju gotovo ne godilo. Če »Czas" tega ne uvideva, je to samo dokaz, da naših razmer prav nič ne pozna, o čemer nikdar dvomili nismo, saj vidimo iz lista samega, da se zanje sploh ne meni.
Naravnost žaljivo pa je „Czasovou očitanje, da so Poljaki že marsikdaj glasovali za slovenske narodne zahteve. Ees je. Poljaki so glasovali za celjsko gimnazijo. In to nam tedaj „Czas" očita, kakor nekaj posebnega, kakor nekako izredno dobroto. Pri tem pa popolnoma pozablja, da so slovenski poslanci vselej in povsod glasovali ne le za vse poljske narodne, nego tudi za najodijoznejše
278
druge zadeve tudi za tiste, s katerimi so se ustanavljali fidejkomiti in so se sploh Gališki darovali lepi milijoni, a mi tega Poljakom nikdar očitali nismo.
Toliko se nam je zdelo potrebno izpregovoriti v tej afšri, v kateri smo popolno na solidarni z »Edinostjo". Milosti od nikogar ne potrebujemo. Ako pa mislijo gospodje okolu „Czasa" da se bomo dali tudi daviti in ubijati, samo da bo gospod Jaworski zamogel biti so-vladar grofa Thuna in skrben oče Gališke, potem utegne učakati prav neljubo razočaranje.