115
Politične stvari.
Govor poslanca profesor Greuterja
v 7. javni seji Avstrijske delegacije
o posojilu 60 milijonov.
(Konec.)
Res, gospoda moja, panslavizem je na svetu, katerega goji ideja narodnosti. A se 60 milijoni, tudi se 60.000 bajoneti se bodete brezvspešno borili proti kaki ideji, ako se v ljudstvu vzbudi.
Na vse drugo stališče bi Avstrija bila morala stopiti in mora tudi vstopiti se, ako se hoče pripraviti na boj proti panslavizmu. K j e pa ima Avstriji toliko nevarni panslavizem svoj sedež? Ali v Rusiji? Ali v Moskvi, v Peterburgu? Ne, gospoda moja, ne! Sedež panslavizma, od koder on največjo moč prejemlje tudi med Slovani v Avstriji, je na Dunaj i in v Pesti!
Ako se zmirom in zmirom še tako opravičene želje narodov zametajo, — ako se zmirom in zmirom ravna s tako politiko kakor dozdaj, naravno je, da ljudstva, v nevarnosti svojega narodnostnega obstanka, gledajo okrog sebe, misle si: „pomagaj, kar pomagati more!"
Zato bi vas, gospoda moja, vprašal: ali zadostuje to, da zaradi tega se 60 milijoni obkladamo ljudstvo? Ne, gospoda moja, ne zadostuje ne, nikakor ne zadostuje, kajti že v 11. stoletji je pretila takošna nevarnost, kakor dandanes. Iztočno kraljestvo — Bizantinsko cesarstvo — je razjedala gnjiloba, in bati se je bilo, da mladostno ljudstvo Arabcev, teb sinov puščave, po vsem vniči gojilo državo. Kaj je storil tedaj največji politik svojih doi, kakor so ga imenovali cel6 protestanti, kaj je storil papež Gregor VIL? Oziral ae je krog in krog, kako bi se v deželah Evrope proti temu barbarstvu napravil jez. Svojimi bistrimi očmi je zazrl ljudstvo, kateremu bi, razkolnikom nasproti, mogel zaupati to poslanstvo? In komu je zaupal to poslanstvo? Slovanskemu ljudstvu, popolnem sposobnemu, ustavljati barbarstvo jutrovih dežel, — da se ne širi dalje in ne spodkopava naobraženosti zahodnjih dežel, in to izbrano ljudstvo bili so Hrvatje, ki so sijajno izvršili nalog svoj. V zgodovini se zove to ljudstvo „antimu-rale Christianitatis."
Te misli se je poprijeti tudi nam; mi moramo poskušati tako zvano ,,idejo narodnosti" rešiti v resnično konservativnem smislu, sicer se je polasti revolucija, da ne nastopi tisti nevarni hip, kedar se pravi: prepozno!" Rešitev narodnostne ideje v Avstriji obstaja v tem, da se poslužujemo besede, zapisane na prvi klopi te dvorane nad cesarskim orlom, in to je beseda: „Justitia" (pravica), po kateri se pravično dela in ne podpira gospodstvo jednega naroda , ampak da se vesele vsi v Avstriji jed na ki h pravic. (Dobro! na desnici.)
Pogledite zastavo Rusije; na nji stoji: „Pravo-verno kristijanstvo in slovanski narod." Kaj je dejal oni Ruski general takrat, kedar se je bila tu sklenila decemberska ustava, v kateri je precej spoznal rano za Avstrijo? Kakošna je bila tendenca njegova v obziru Slovanov? In — čudno — kar je hotel on pred 10 leti, to se ravno zdaj godi. On pravi (bere): ,,Kaj se zgodi z drugimi slovanskimi rodovi, ako se spolnijo te stvari?" On odgovarja (bere): „Rusija je že dovolj velika in nima pričakovati razširjenja svojih Evropskih mej. Drugi slovanski rodovi ohranijo zatorej svojo samostojnost; imeli bodo svoje lastne kneze; svoje notranje zadeve bodo uravnavali po svoji uvidnosti. Tudi Drinopolj bode spadal k tej zavezi: prosto nje mesto bode. Vse pa objame Rusija z veliko vezjo; uredbo mednarodnih in vojaških zadev bode imela ona v rokah; veliki slovanski car jim bode gospod. Mestjan vsacega posameznega rodii bode popolno opravičen mestjan v vsem okrožji slovanske zavezne države. Velika slovanska rodovina, ker ostane samostojna in samodelavna v vseh svojih obstojnih delih, bode stala pred vsem drugim svetom kakor jedno kraljestvo. V dosego te jedinosti bode potrebno , da vladarji vseh posameznih rodov pripadajo jedni rodovini. Carova hiša se svojimi odrastki bode vladala oproščeni zemlji vse iztočne Evrope. Vse to se mora počasi pripravljati; zdaj še ni prilike, a gotovo pride, ako se Rusija stalno ozira po svojem smotru. Le dve stvari ste, kateri moramo, kar se da hitro, zopet dobiti nazaj: Ismail na spodnji Donavi in vztočno Galicijo ; onega, katerega so nam vzeli včeraj, in to, katero so nam odtrgali pred 600 leti. Rusija ima poziv, da! sveto dolžnost, kristijanske narode v jutrovih deželah probuditi v novo življenje. Na izbero sta jej tu pa le dva slučaja : ali da postane središče vsemu slovanskemu in pravovernemu svetu ter razširi svojo hegemonijo do obal Jadranskega morja, ali da se da potisniti tje za Dnepr. Ako bi Rusija ne umela v vseh stvareh svojega poziva, da ohrani si svoje gospodstvo, rešilo se bode brez nje pomoči iztočno in pa Poljsko vprašanje. Avstrija bode razširila svoje meje do Balkana, do ustja Donave, včliki boj za gospodstvo na iztoku se bode sukal okrog zapadnih mej Rusije. Donava postane Nemška, ali kar je skoraj prav tisto, Ogerska reka, Črno morje Nemško-turško, ako ne popolnem Nemško morje."
To je program, pisan pred več nego 10 leti, in vprašam Vas zdaj , gospoda moja, ako ravno zdaj ne stojimo pri tem,   da Rusija tudi to idejo izvrši?
Hitim h koncu. V tem slovesnem hipu Njega eks-celenci gospodu ministru zunanjih zadev prav nič ne zaupam, kajti še le včeraj sem bral, da poročevalec Ogerske delegacije gospodu ministru pripisuje veliko zaslugo pri stvaritvi naših sedanjih ustavnih razmer. Nu, ako je to zasluga, vzamem brošuro in rečem s pesnikom Virgilijem : „Sic vos non vobis" (storili ste vi, a za-se ne).
Gospoda moja, mi smo osnovali politiko, katere sad pobira Rusija, zatorej se povdarjam: Jaz bodem glasoval za tistih 60 milijonov, in sicer iz naravnega vzroka, ker vidim, da se Avstrijski državni čoln nahaja v sredi razburjenega morja. Krmar kliče: ,,sila je tli"; ne vem, morebiti mu je pošlo oglje, a oglja je potreba ne le pri vožnji naprej, temuč tudi pri vožnji nazaj (veselost), in ker ni moči, da bi Avstrija v tako nevarnem položaji bila nedelavna, in ker se nadejam, da se cel6 v zadnji uri objavi idealni poziv Avstrije v dnevih nevarnosti, zato glasujem za 60 milijonov. Finančna zadeva^ gospoda moja, katera se tu tako zelo povdarja, ni mi sama o vprašanji za obstanek mero-dajna,   če tudi  je  jako   žalostno naše  finančno stanje.
116
Jaz samo opomnim: k e d o je bil tedaj leta 1873 — le pogledite v stenografične zapisnike — ki se je za posojilo v srebru, za glasovite posojilne blagajnice, toliko raznemal? Bila je stara g a r d a (živahna veselost) ; kajti jaz spoznavam, da so se na strani vse tako zvaae pravne stranke, katera je jednoglasno odbila 6n predlog, nahajali nekateri gospodje, ki so zdaj pri večini. Imenujem samo barona Walterskirchna. Denarja smo imeli takrat v izobilji, naravno, da so se rešile mnoge dvomne eksistence k la „Chabrus", morebiti še tudi katere druge, in danes, ko pravi minister: ,,jaz, in vsak naslednik mora imeti denarja, v interesu države" — ej, tu je človek na hip zapet, srce in usta, se ve, polna zaupanja , a roke v žepu — za tako ,,zau panje" nimam razuma. Vso Avstrijo mu zaupljivo izroči, 60 milijonov pa ne! (Živahna veselost.)
Konecno povem, da ne spoznam za ndlog ministrov, o notranjih zadevah tako prehajati na dnevni red z besedo, da ga te stvari ne brigajo. Zdaj prihaja dan, ko mora tudi on računati s temi faktorji, Če tudi pravi: kedar bode prišlo do dela, spoznali bodo vsi rodovi svoj poziv in z veseljem darovali kri in življenje. Za-hvalujem se za ta poklon, zaslužen je, a takega častnega spričevala zahtevam tudi za slovansko ljudstvo; častno spričevalo je, da tostranska polovica države v teh nevarnih dnevih ne bode imela nikakega Klapke, da bi slovanske trume vodil v boj zoper svojega gospoda in cesarja. To je prekrasno spričevalo ravno zato, ker se upa, da bodo slovanska ljudstva v dnevih nesreče   vse   pozabila   in  le   mislila  na  rešitev države.
Zato je zadnji čas, da se neha pridržavati pravica in pravičnost Slovanom, na katerih zvestobo se že zdaj računa.
Glejmo, kaj se tu godi! Obravnava se iztočno vprašanje; 15 milijonov Slovanov imamo v Avstriji; pogledimo pa odbor, a niti jednega Slovana ni v odboru, niti jednega uda ljudstva, katero zastopati imam jaz čast — katoliško-konservativnega ljudstva — vsi udje njegovi so trdi Nemci. (Veselost.) Ti pravijo gospodu ministru, kam naj obrača Čoln države, pripovedujejo mu v imenu (!) Avstrijskih narodov, podiagajo svoj patriotizem kakor patriotizem tu ne zastopanih narodov; zato se zahvalujem gospodu ministru, v kakoršni obliki zahvale morebiti ne pričakuje. (Veselost.) Iz srca se mu zahvaiujem, da ni dal odgovora na mnoga vprašanja, kaj so interesi Avstrije. (Veselost). In tu se mi zdi občudovanja vredna ta previdnost, kajti bilo mu je le do tega, dobiti 60 milijonov (veselost) in ako razloži interese Avstrije, se vse razdere. (Živahna veselost in ploskanje.)
Izrecno tudi povem , morebiti bi tudi jaz ne bil glasoval zanje, kajti, ako bi bil on v tem zboru, pri tej veČini, pri tej Avstrijski vladi naznanil interese, in da jih je večina odobrila, bi bil jaz zanikal, kajti tako razlaganje Avstrijskih interesov bi bilo gotovo v protislovji s tem, kar žele konservativno-katoliška ljudstva v Avstriji in po pravici pričakujejo.
S tem sklepam in le še dostavljam to: Jaz in mnogo mojih prijateljev bodemo glasovali za privolitev; al odpovedali se bodemo vsaki, vsaki in vsi odgovornosti, in zato sprejmem najprej vladni predlog, zato, ker, ako popravim vladni predlog, se storim odgovornega, Če tudi premenim le piČico v vladnem predlogu. Oj, diplomati so zviti! Rekli bi potem: „Ko ne bi bili te pičice prenaredili, vse bi bilo drugače" (živahna veselost). In ker sedaj odložim vso odgovornost gospodu ministru, odbijem vse poprave in tudi predloga večine ne morem sprejeti, ker ona meni krepost Avstrije podpirati s tem, da apelira na svojo vsemu svetu znano slabost, na sedanje ustavne razmere. (Ugovor na levici.)    Jaz
sem prepričan — in vekomaj mi ne vzamete tega prepričanja — da sedanje ustavne razmere ne nosijo v sebi moči Avstrije, ampak veliko nevarnost za celi njen obstanek. To so Vam dokazali Ruski generali! S tem bodi stvari konec. (Živahno ploskanje.)