t Serafina Kovač Rajni Ivan Kovač, višji revident drž. železnice, je bil tisti, ki jc Zofko Kvedrovo nagovarjal, naj čita slovenske pesnike, kot Gregorčiča. S tem jo je nemara spravil na pot pisateljevanja. Njegove stike z darovito Zofko sem omenil v »Sokoliču« 1937. poleg prigodniškega soneta ob njegovi smrti. Zasluga njegove žene, ki je preminula 30. oktobra 1939., pa je ta, da ni sežgala par Zofkinib pisem na I. Kovača, temveč jih je meni poklonila za ponatisk. Kot bivša učiteljica se je zavedala, kak pomen ima avtorica »Hanke« za jugoslovensko književnost. Sedaj bi kazalo pogledati v njeni ostalini, ali ni morda še kaj slovstveno zanimive korespondence. vredne tiskarskega črnila. Poprej mogoče takih pisem ni dovolj ocenila ali pa se ji rvi zdelo primerno objaviti jih za živa. Toda urednicama Zofkine literarne zapuščine bi prav prišla slednja vrstica s tega področja. Pokojna gospa Serafina ima morebiti sama kako literarno iver v svojih predalih. L. 1934. mi jc namreč njen mož v gostilni pokazal šegave verze: slovo od doslužene rogože (cekarja). Tu ne bomo izpraševali, je li Rogoža upcsnitve vreden junak, kakor si starokitajski lirik ni belil glave o tem, ali sme opevati metlo. Tu pač planta Musa Pedestris, pritlična Modrica. Evo besedila: Skupaj hodila sva sedemnajst let, zdaj pa ločila bova se spet. Sedemnajst let! To dolgo pač ni. A stara postala sva jaz ino ti. Zdaj pa v hram te bom obesila, a nikdar na te nc bom pozabila. Zraven tebe v kotu rnetla stoji. Če kdo te napade, na pomoč prihiti. Le mirno počivaj, cekrčck moj. Pokoj uživaj pa kakšno zapoj. Preveč mi ne vriskaj, da užival boš dni. Lahk' do zadnjega čakal na pokojnino boš ti. Pa tudi ne stokaj, saj dolgo ne bo, da ceker moj novi — vzame slovo.— Spet skupaj krevljala bova dosti še let — in se srčno smejala, če nama smeje se svet. Gospo Straussovo bova pa vedno hvalila, kjer bova stala, kcder hodila. Saj, ceker neugnani, polnila te je, z veseljem in radostjo — al' pa tud' ne! Anifares Čavok. Priobčil dr. Anton Debeljak.