ZBORNIK ZBORNIK SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE 1 5>^~2004 UREDNIKOV PREDGOVOR Spet imamo v rokah nov Zbornik, neke vrste šolsko izvestje za zadnje desetletje naše zdom¬ ske kulturne ustanove. Ta zbornik je pravzaprav dopolnilo onemu ob štiridesetletnici. A vendar tokrat praznujemo nekaj več, cel polstoletni, zlati jubilej. To je jubilej naše kulturne zmog¬ ljivosti več generacij od njenega početka v letu tisoč devetsto štiriinpetdeset. Kraj rojstva je bil Buenos Aires, razmah njenih korenin pa se je spletel kmalu po vseh kontinentih sveta. Celo v matično domovino smo včasih posegli, preko podzemnih rovov, ki jih je slovenska iznaj¬ dljivost že marsikdaj iztuhtala. Ta današnja izdaja obsega le delček grmade kulturnih dosežkov, knjig in revij, koncertov in razstav, predavanj in diskusijskih miz. Le kdo bi jih preštel! Morda se bo nekoč našel kak mlade¬ nič ali mladenka, ki se bosta za diplomsko nalo¬ go potrpežljivo posvetila tej temi. Naj si drz¬ nemo oceniti v teh petdesetih letih natiskanih najmanj 30.000 strani. Lahko si predstavljamo, da je v dvesto štirideset straneh tega zbornika nemogoče obseči ves ta opus. Pa likovne stva¬ ritve naših umetnikov, koliko jih je bilo? 1.500, morda 2000? In stotine glasbenih prireditev, 3 4 Urednikov predgovor skupinskih in solističnih koncertov? In gle¬ daliških predstav, pa predavanj itd. Ustvarjalni naboj naših kulturnikov ni imel meja. S pisano besedo in poezijo so nas bogatili kulturni sodelavci iz vseh kontinentov. Pri pripravah kulturnih večerov v Buenos Airesu smo se morali omejevati samo na razpoložljive datume v naši skupnosti, ki je bila - povedati je treba tudi to - izredno produktivna v kulturnem in prosvetnem delo¬ vanju v okrajnih domovih. V ves izseljenski kulturni univerzum bi morali še vključiti vse naše srednješolske in ljudskošolske tečaje in nešteto ostalih prireditev društvenega in ver¬ skega značaja. Oproščamo se naši marsikdaj pretirani samohvali, a naj se to opraviči z našo predanos¬ tjo slovenstvu kljub dvanajsttisoč kilometrov oddaljeni domovini in kot zgodovinski dokaz naše trdoživosti, ko smo kot robinzonski na¬ plavljena začeli postavljati v tujini nove temelje za naše kulturne kolibe, na katere smo v resni¬ ci ponosni. Naj se ob tej priliki zahvalim tudi vsem sodelavcem, ki so na en ali drug način pripo¬ mogli k uresničenju te knjige. Urednik Bilo je pred desetimi leti, v septembru 1994, ko smo v Ljubljani v Cankarjevem domu praznovali štiridesetletnico ustanovitve Slo¬ venske kulturne akcije. Slavje in prireditve so bile kvalitetne in bogate. Ob jubileju štiridesetletnice je na nek način naša organizacija doživela svojo apoteozo. Prav ob tistem času, kot da bi bil ta dogodek voden in zaznamovan po skrivnostni roki, je Slovenska kulturna akcija doživljala in se razživljala v polnem, razbohotenem, dinamičnen kulturnem življenju. Slovenska kulturna akcija je doživela cilj, ki so si ga umislili njihovi ustanovitelji. Prvikrat se je lahko javno predstavila pred domovinsko publiko v novi demo¬ kratični Sloveniji in lahko prikazala slovenskemu svetu svoje plodovito in ustvarjalno delo, ki ga je skozi štiridesetletni eksil vršila v svobodnem svetu. Zbornik, ki smo ga izdali ob tistem jubileju, je prikazal bralcem, poleg bogate kronike naše organizacijske zgodovine, število član¬ kov in spominov tistih prvih intelektualnih velikanov, ki so ustanovili Slovensko kulturno akcijo ali pa so se njej pridružili v prvih letih delovanja. Bili so umetniki, intelektualci in znanstveniki iz najrazličnejših področij. Bili so Kihoti v svojem drznem načrtu. Kot je ob štiridesetletnici zapisal v uvodnih mislih arh. Marijan Eiletz, da se je Slovenska kulturna akcija rodila "razpeta med lepoto in tragiko preteklosti in med upanjem na Jutri". Z občudovanjem, hvaležnostjo in včasih celo nostalgijo se spo¬ minjamo intelektualnih osebnosti, ki so postavile temelje naši orga¬ nizaciji. Bili so prepričani, da je njihovo kulturno delo, daleč od 5 6 Uvodne misli ljubljene domovine Slovenije, posledica ustvarjalnega nagona, ki so ga primerjali z lipo, kot je to opisal lepo eden od ustanoviteljev naše organizacije : » Lipa cvete iz življenske sle, ker je to v njeni naravi, ker je to vsebina in smisel njenega življenja, iz samega čistega živ¬ ljenjskega razkošja. Za lipo je cveteti isto kot živeti.« Ta Zbornik ob zlatem jubileju je nadaljevanje prejšnjega, od katerega je poteklo deset let. Deset let življenja v osebnem in tudi v organizacijskem življenju lahko predstavlja velike ali nepričakovane spremembe. Petdesetletnica Slovenske kulturne akcije pomeni nek mejnik. Ob tem zlatem jubileju, ko se oziramo na opravljeno delo, smo kljub težavam in osipu sodelavcev lahko ponosni. Istočasno pa nam ta jubilej narekuje, da pogledamo ne samo na minulo obdobje, ampak tudi na sedanjost in na bodočnost naše kulturne ustanove. V novih okoliščinah, ob spremembi slovenske emigracijske realnosti za Slovensko kulturno akcijo in za nje bodočnost, je bistvene važnosti nadaljevati s cilji, ki so jih zastavili tisti slovenski zaljubljenci Parnasa, domovine in svobode. Ko so slovenski intelek¬ tualni pionirji ustvarili našo organizacijo, so si zastavili kot njen namen: spodbujanje delovanja kulturnih ustvajalcev; posredovanje slovenskih in splošno kulturnih vrednot; raziskovanje temeljev slovenske narodne samobitnosti; širitev in uveljavitev slovenske kulture v svetu in pospeševanje stikov z domovinskimi in dru- gorodnimi kulturami. Cilji Slovenske kulturne akcije so isti, spremenila pa se je de¬ loma sestava njenih članov, nekateri načini delovanja in nastale so nove oblike kulturnih večerov. Slovenska kulturna akcija še živi, ustvarja in se bori sredi valov modernih in drugačnih časov, pa seveda bioloških in ekonomskih pogojenosti. Imamo lepo število novih mladih članov, rojenih na argentin¬ skih tleh iz naše druge ali celo tretje generacije, katerih življenje poteka z utripom slovenske tradicije in poslanstva, ki so ju posre¬ dovali naši predniki kot dragoceno doto, a tudi z navdihom čust¬ vene latinske duše. Nekateri mladi člani pa so se vrnili h koreninam - v Slovenijo. Tam ustvarjajo na zavidljivi kvalitetni višini na različnih umetniških področjih. Odšli so v Slovenijo z zakladnico spominov iz Argentine in se čutijo tesno povezani z našo organi¬ zacijo. Ti mlajši člani Slovenske kulturne akcije nam prikazujejo lepote paletnih barv, melodioznost glasbe in odrske nastope z modernimi tehnikami. Njihovo življenje je razpeto med dvema sve- Uvodne misli 7 tovorna; njihove kreacije in umetniški navdihi so sad dveh kultur: tiste, ki je daleč pod Triglavom in te, ki se je razvila pod Andi. Na literarnem polju pa nastaja neka nova zvrst umetnosti bese¬ de, ki odpira novo poglavje slovenske izseljenske literature. Našim članom, rojenim na argentinski tleh, prekipevajo pesniški navdihi in proza v blagozvočnem kastiljskem jeziku. V sodobnem svetu se počasi brišejo etnične in jezikovne ločnice in tako že ni več dvoma, da je tudi tovrstna literatura delo slovenskih avtorjev, kadar njihove stvaritve razodevajo intimno kulturno izkušnjo in privzgojeno slovensko tradicijo. Po petdesetih letih ustanovitve Slovenske kulturne akcije lahko s ponosom trdimo, da smo ostali zvesti našim ciljem; da smo vzpostavili most med generacijami intelektualnih in umetniških ustvarjalcev; da smo v spodbudo in podporo novim kulturnim tal¬ entom in da posredujemo slovenski skupnosti v Argentini in slovenskemu svetu naše sadove. Pred nami je bodočnost, novi časi, drugačni izzivi in presenet¬ ljive možnosti in spremembe. Ob tem zlatem jubileju Slovenske kulturne akcije gremo s son¬ cem v duši novemu kulturnemu delovanju naproti! Katica Cukljati, predsednica SKA Buenos Aires, 2004 BESEDE V SPOMIN . , Jure Rode PRED IN PO ZLATEM JUBILEJU SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Slovenska kulturna akcija (SKA) je pričela s svojim delom v februarju 1954, ko se je skupina slovenskih višjih izobražencev in umetnostnih ter znanstvenih delavcev povezala v kulturno gi¬ banje. Že po petih letih dela je slovenska skupnost, na splošno, mirno sprejela ugotovitev, da je SKA presegla pričakovanje tako ustanoviteljev kot podpornikov-dobrotnikov. Popolnoma je tudi osvojila tiste, ki so jo v začetku opazovali z nekakšnim nezaupan¬ jem, kako se bo nova organizacija usmerila in razvijala. Že v prvih letih je objavila 32 knjižnih izdanj. Poleg revije Meddobje je SKA izdala knjige, ki v Sloveniji po vojni niso mogle iziti (Balantič, Pregelj, Velikonja, prevod dr. Franca Lukmana klasičnega dela sv. Avguština Enhiridij idr.). Posredovala je izid novih knjig: Ljubljanski triptih (Ruda Jurčec), otrokom pa poklonila Kunčičevo zgodbo o Gorjančevem Pavleku. V prvem petletju je štirikrat izšel zbornik Vrednote. Tedanji poročevalec za mesečnik Duhovno življenje je ugotavljal, da so kulturni večeri SKA "prava univerza, kjer se prepletajo glasbeni in gledališki nastopi, ki so več kot samo nastopi, so pravi prazniki slovenske umetnosti, bodisi zaradi izredne umetniške ravni, bodisi zaradi novih izvirnih del, ki pridejo na oder" (Duhovno življenje, junij 1959, str. 342). Ob 25. knjižnem izdanju SKA, je inž. Albin Mozetič, tedanji predsednik Društva Slovencev poudaril: "Mislim, da se vi sami ne zavedate, kolikšno in kako važno delo opravljate!" 11 12 Besede v spomin Izredno slavnostno obeležje je imel Jubilejni večer SKA za peto obletnico ustanovitve. Spored je imel dva dela: koncertnega, kjer so nastopili Ančica Kralj ob klavirju in kvartet Finkovih, ter gledališkega, v katerem so igralci Marija Kutnar-Jeločnikova, Nikolaj Jeločnik, Maks Nose in Jože Rus predvajali krstno pred¬ stavo drame dr. Branka Rozmana "Človek, ki je ubil Boga". In podobno si je sledilo prvih petdeset plodnih let. In po petdesetih letih? Po drugi svetovni vojni smo se razdelili na dvoje, na nesvo¬ bodno domovino doma, ki je trpela pod komunističnim režimom in na domovino, ki je skušala v emigraciji reševati osnovne vred¬ note slovenskega duha v svobodi, med svobodnimi narodi. Glede zgodovinske poti slovenskega naroda poudarjajo dvoje: stalno in največje narodno zatočišče slovenstva je bila katoliška Cerkev in drugič, za rast slovenskega naroda na kulturnem po¬ dročju so skrbeli kulturni delavci, ki so edini mogli najbolj mirno ustvarjati, dvigati slovenske duhovne vrednote v svet svobode, navajati Slovence v tekmovanje z ustvaritvami drugih narodov. Kar nam je bilo odvzeto na področju slovenstva (brez lastne države, brez možnosti uresničiti zedinjeno slovenstvo, dolga sto¬ letja razdeljeni na več nenarodnih kronovin), pa nam je bilo povr¬ njeno na področju, kjer Duh veje koder hoče. Neštetokrat v zgodo¬ vini je narod mogel biti priča posebne Božje ljubezni, ki nam je dajala več darov drugje, če jih na enem področju nismo imeli dovolj ali jih nismo mogli udejanjiti. Pravo, resnično kulturno delo nujno vodi do izoblikovanja pra¬ ve zvestobe do osnovnih vrednot osebne in narodove duhovnosti. Veliki duhovi, ki so ustvarjali iz ljubezni in iskrenosti, so se prav kmalu in precej nujno znašli na poti, ki je korakala vzporedno, složno s tistimi, ki jim je bila podeljena naloga skrbeti za verske glo¬ bine, rešitev posameznika, narodov in vsega človeštva po naukih Cerkve. Ravnotežje, harmonija med obema dejavnostima: verske in kulturne, je bila vedno dokaz, da narodno in človeško občestvo varno raste v skupni dom, ki ga ne bo mogoče podreti, ki mu ne bo konca. Kvalitetne kulturne prireditve v proslavljanje najglobljih skrivnosti in idej krščanstva so lep dokaz, da je bila in da je naša rast pravilna. S kvalitetnim in pristnim podajanjem vrednot duhovnega ustvarjanja tudi zanesljivo rastemo na poti umevanja najglobljih Besede v spomin 13 vrednot naše vere. Ljubezen do kulturnega dela, ki je prežeta s taki¬ mi ideali, pa tudi ni in ne more nikdar biti obsojena na propad ali zaiti na stranpot, ker imamo v delih svojih prednikov (blaženi Slomšek kot verski in narodni prenovitelj, dalje vsi katoliški ustvar¬ jalci na področju znanosti in umetnosti) dovolj izpričanih doka¬ zov, da nas je prav to delo ohranjalo, nam zagotovilo obstanek in nas vodi v pravo prihodnost. V petdesetih letih obstoja je SKA po svojih močeh sodelovala pri skupnem delu za duhovno poglobitev temeljev slovenstva med nami. Sodelovala je iz zavesti, da je pravo kulturno delo nemogoče, je obsojeno na neuspeh, če ne ohranja ali če ne po¬ maga pri krepitvi verskih - katoliških osnov naše duhovnosti. Pri tem, ko skušamo - tako laiki kot duhovniki - z vso poniž¬ nostjo in ljubeznijo ter v zavesti človeških omejenosti dajati pri¬ čevanje o tej resnici vemo, da nismo sami. Enako namreč mislijo in pišejo največji duhovi sodobnosti. Prav je podčrtati, da so člani SKA sodelovali z veseljem in optimizmom, ki ni brez temeljev, saj smo resnično stalno priča temu, kako je viden Božji blagoslov pri vsem in vsakem kulturnem delu, ki služi Resnici, Ljubezni in Pravici. Brez te zavesti bi bila namreč prava rast slovenske krščanske kulture - še posebej v izseljenstvu - nemogoča. Kljub trdemu in neizprosnemu realizmu h kateremu sili, pred¬ vsem odbornike SKA, sedanje stanje izseljenske skupnosti v Argentini, skupaj z globoko spoštljivimi čestitkami, res iz srca želim SKA vso potrebno mero iznajdljivosti, kreativnosti za odkrivanje novih poti, načinov in ljudi, ki bodo mogli in hoteli voditi in pri¬ peljati SKA do novih jubilejev! Zorko Simčič OB PETDESETLETNICI REVIJE MEDDOBJE (Koledar MD - Celje 2004) medd-50 Po končani vojni in potem ko je bilo na dlani, da bo v Sloveniji zavladala komunistična partija, se je val beguncev prelil preko mej: nekateri so odšli v Italijo, večji del pa na Koroško. Naslednja leta je večina teh živela po begunskih taboriščih. Že leta 1947 je komu, ki je imel sorodnike - zlasti v ZDA - uspelo oditi preko morja, glavni val izseljevanja prek oceana pa se je začel leta 1948. Eni so odhajali v ZDA in Kanado, drugi v Avstralijo, okoli 6000 beguncev pa je po posredovanju v Argentini delujočega duhovnika Janeza Hladnika dobilo možnost, da se vseli v Argentino. Takoj po prihodu se je v Buenos Airesu, kjer je ostala glavnina beguncev - le nekateri so se odpravili v notranjost dežele - začelo z organiziranim delovanjem. Bile so osnovane sobotne osnovne šole, z že v taborišču začetim delovanjem je nadaljeval pevski zbor Gallus, rodile so se gledališke družine. Za versko življenje je skrbela revija Duhovno življenje, še danes izhajajoča najstarejša slovenska revija, za politično, gospodarsko in kulturno informacijo pa je bil zadolžen tednik Svobodna Slovenija, časopis, ki je nadaljeval že v domovini za časa okupacije in revolucije začeto delo. Že iz bež¬ nega vpogleda v kroniko krovne organizacije Društvo Slovencev, ki je leta 1998 ob 50-letnici delovanja izšla v Buenos Airesu, je videti zametek tega, kar so pozneje - ljudje iz matice - imenovali "sloven¬ ski čudež v Argentini." Ena izmed značilnosti naše skupnosti v Argentini je bila ta, da je bilo v njej mnogo duhovnikov in intelektu¬ alcev. Ni dvoma, da je poleg dejstva, da smo Slovenci v Argentini v glavnem ostali strnjeno naseljeni, to pripomoglo, da se je prav v 14 Besede v spomin 15 Argentini osnovala Slovenska kulturna akcija (SKA), katere osnovni namen je bil spodbujati delovanje kulturnih ustvarjalcev, posre¬ dovati slovenske in splošne kulturne vrednote, pospeševati stike s slovenskimi ustvarjalci po svetu, iskati stike z drugorodnimi kul¬ turniki, predvsem pa poživiti in dvigniti vsa področja duhovnega ustvarjajanja. Med zdomci je bila vrsta starejših besednih umetnikov in kul¬ turnikov (Tine Debeljak, Ruda Jurčec, Anton Novačan) pa tudi mlajših literatov, v glavnem iz kroga nekdanjega Doma in sveta. Že od vsega začetka je bila v tedniku Svobodna Slovenija dana možnost za objavo poezije in proze, kmalu pa se je osnovala celo posebna revija Slovenska beseda. Tednik je kmalu začel izdajati vsakoletni Koledar - kasneje Zbornik - in v njem so objavljali pes¬ niki, pisatelji pa tudi misleci. Vendar se je že po nekaj letih pri¬ kazala potreba po reviji za izobražence, dvignil naj bi se nivo literar¬ nega ustvarjanja, prišlo pa naj bi tudi do povezave slovenskih kul¬ turnih ustvarjalcev po svetu. Zamisel o kvalitetnejšem umetniškem pa tudi znanstvenem de¬ lovanju se je porodila že v Rimu (Alojzij Odar, France Dolinar, Ruda Jurčec, Alojzij Geržinič ...) in leta 1951 je v Buenos Airesu izšel zbornik Vrednote (Znanost - Umetnost - Kritika), tri leta zatem še drugi zvezek. Vedno pogosteje pa so se oglašale želje po kvalitetni me¬ sečni reviji. Za to se je ogreval predvsem Ladislav Lenček CM. Kakor vidim iz nekega njegovega pisma, sem mu po prigovarjanjih celo že obljubil, da prevzamem mesto urednika. Sčasoma pa je prišlo do nekakega kompromisa med znanstveno in splošno kulturno revijo. Po šestih letih je 1.1954 dozorela zamisel o osrednji kulturni reviji, knjižni založbi in o bolj organiziranem kulturnem delovanju med rojaki, živečimi v Buenos Airesu. SKA je kmalu začela s kulturnimi večeri - vsakih štirinajst dni - sprva po župnijskih dvoranah v predmestjih Buenos Airesa, pozneje v središču mesta. Takrat se je rodilo tudi Meddobje. Ob petdesetletnici Meddobja naj bi napisal nekaj vrstic. Žal bo to le nekaj spominov na tista leta, ko sem revijo urejeval, oz. so- urejeval. To je za leta 1954-1965, za prvih dvanajst let. Številko 4-6 leta 1966 je uredil že Jurčec sam, v naslednjem letu pa je - po krizi v SKA - uredništvo prevzel Debeljak, že prej eden stebrov Akcije in glavnih sotrudnikov revije. Celotno sliko o delovanju revije bi literarnemu zgodovinarju lahko dal samo pregled korespondence 16 Besede v spomin med uredniki in sotrudniki, pa morda kdaj tajniški zapiski. Bojim se, da se je marsikaj tega izgubilo. Preveč dolgo zadržane ustvar¬ jalne energije je bilo v nas, premalo pa smisla za sistematično vode¬ no organizacijo. Samo za primer: tajnik Marjan Marolt, zlata duša, toda predvsem strasten umetnostni zgodovinar, spremljevalec slovenske nekdanje pa tudi sodobne likovne umetnosti, je bil pač bliže svojemu področju kakor pa suhoparnim tajniškim zapiskom. In ker so pozneje o SKA dostikrat pisali sicer nadvse dejavni mlajši ljudje, ki pa so šele leta kasneje postali gibalo Kulturne akcije, ni čudno, da bi bilo kdaj celo kakšni publikaciji, ki jo je natisnila sama SKA - npr. Zbornik SKA 1954-1994, izdan ob štiridesetletnici - treba dodati kakšen detajl . 1 Do sedaj je bilo v matici o SKA in tudi prav o Meddobju mnogo napisanega, vsekakor bi literarni zgodovinar, ki bi se ukvarjal s tem delom slovenske ustvarjalnosti, odkril še marsikaj. Zapisi, celo knjige o delu SKA, so lahko kvalitetne in zanimive, pa vendar gre bolj za memoarsko literaturo kot pa za literarno-zgodovinske štu¬ dije. In isto velja tudi za te moje vrstice. Pa vendar bodo lahko tudi taka pisanja raziskovalcu kakšen drobec bolje osvetlila. Za ilustra¬ cijo kakšnega detajla naj prepišem svoj zapis o občnem zboru SKA. Moral je biti zapisan - tako navado imam še danes - na dan dogodka ali dan pozneje. Dodatki v oglatem oklepaju podatke spro¬ ti pojasnujejo. Granaderos. [Ulica, na kateri je bil sedež Socialno gospodarske pisarne, katere "duhovni oče" je bil prav tako Ladislav Lenček, in ta je Kulturni akciji za ustanovni zbor odstopila pisarno.] "Veliki zbor." L.[enček] je torej svojo zamisel o klubu res izpeljal. Mene predvsem zanima revija, ker vidim, da bo drugačna, kakor mi jo je v pismih nakazoval. [Sprva je imel kakor že rečeno v mislih bolj zahtevno pa vendar še vedno revijo v liniji predvojne Finžgarjeve Mladike]. Dolg klepet pri Deklevi [ime restavracije, katere lastnik je bil "staronaseljenec" Dekleva. Slovensko planinsko društvo (SPD) je od časa do časa tam priredilo ples, katerega dobiček je bil namenjen nakupu zemljišča in pozneje zgradbi planinskega doma v Bariločah. Na enem teh večerov, ki jih je Lenček uporabljal za iskanje fondov za naše misijonarje, pa tudi za snovanje novih organizacij - bil je "oče" Gospodarske pisarne, 1. Že pri imenih prisotnih na ustanovnem občnem zboru manjka - recimo - ime Milana Komarja, pa tudi moje; prav takrat sem sprejel vodstvo literarnega odse¬ ka kakor tudi uredništvo Meddobja. Besede v spomin 17 prednice zadruge Sloga, Slovenske tiskovne družbe (katere tajnik sem nekaj let bil), ki je kmalu prišla do lastne tiskarne in ki še danes deluje kot Editorial Baraga - sem mu naposled obljubil, da prev¬ zamem mesto urednika] je torej le rodil, čeprav sem od vsega začetka stal na stališču, da bom povsem samostojen. Za peto kolo sem lahko kje drugje. Vodstvo literarnega odseka sem sprejel, a bi pravzaprav za to moral biti Tine. [(Debeljak). SKA je bila osnovana v slogu nekakšne akade¬ mije s svojimi "razredi", katerih člani živijo v Argentini ali drugod v zdomstvu. Tako naj bi imela filozofski krožek (oz. odsek, kakor smo pravili), leposlovni, likovni, glasbeni in gledališki. Vsak "razred" bi imel svojega vodjo. Leta kasneje so se pridružili še znanstveni, teološki in družbeni odsek.] - On da bo urednik knjižnih izdaj in bo torej imel največ dela. L.[enček] je (na Gerž.[iničev] predlog?) predlagal mene za urednika revije, jaz sem dejal, da sprejmem, če sprejmeta souredništvo tudi Jur.[če c] in Kom[ ar], /.[určec] je dejal, da ne more, ker bo s predsedstvom imel dovolj dela, pa tudi pri glasilu. [Takoj naj bi namreč začelo izhajati mesečno glasilo Glas Slovenske kulturne akcije. Geržinič je tudi predlagal Jurčeca za predsednika, medtem ko sta on sam in Debeljak postala podpredsednika organizacije]. K.[omar] je tudi odklonil, oblju¬ bil pa mi je za vsako številko revije en članek. Razpoloženje navdušeno. Bo pa klub [tako smo ga sprva imenovali] prinesel vetrček v Buenos Aires. [Mišljena je seveda slovenska skupnost. Vsaj izobražencem je bilo jasno, da je do nove organizacije prišlo zaradi želje po višji kvaliteti, da pa so pri tem igrala vlogo tudi mnenja intelektualcev, ki se gle¬ de kvalitete dela pa tudi sicer niso vedno strinjala s pogledi političnega kroga (stranka SLS in glasilo Svobodna Slovenija) pa tudi dušnopastirskega vodstva. Ta napetost je trajala skoraj deset let.] - "Vrhunske in ljudske stvaritve". [Že od vsega začetka se je govorilo o nujnosti kvalitetnejšega ustvarjanja, o "vrhunskih" stvaritvah, kar je seveda med organizatorji delovanja v "ljudskem slogu" bilo spreje¬ to kot očitek. Zaradi karakternih nekompatibilnosti med Milošem Staretom (vodja SLS, po smrti dr. Mihe Kreka predsednik Narod¬ nega odbora (NO), nekakšne slovenske vlade v emigraciji), človekom, ki ima poleg mons. Antona Oreharja največ zaslug, da se je skupnost ohranila, in Jurčecem, kulturno nadvse razgledanim človekom, je med njima od časa do časa prišlo do nasprotij, v nasled¬ njih letih celo do javnih diskusij. Pač normalno življenje demokratske družbe. 2 ] - " Nekulturne težnje!" [Očitek iz kroga ljudi, ki so naspro¬ tovali ustanovitvi nove organizacije, češ da se za njo skriva kaj 2. Milan Komar je na pol v šali pa vendarle zadeto označil ta "bi-nomij": Stare - sv. Peter, Jurčec - sv. Pavel. Oba goreča, nadvse delavna, vendar ... 18 Besede v spomin drugega: če so dotlej v redu potekali koncerti, bile uprizorjene to¬ like gledališke predstave, bile razne akademije - zakaj zdaj še po¬ sebna organizacija? Anonimna pisma, pozneje celo javni napadi v Svobodni Sloveniji bi današnjemu raziskovalcu pokazali klimo ... Seveda so bile pri kakšnem organizatorju tudi težnje, ki niso bile zgolj s kulturo v zvezi. Že sam pogled na prihodnost Slovenije je delil mnenja. Uradni del političnega vodstva je bil za demokratično Slovenijo kot del konfederativne Jugoslavije, drugi za samostoj¬ nost države in podobno. Treba je takoj dodati, da pa svetovnona¬ zorsko nikoli ni prišlo do razpoke, in vse do krize leta 1969, to je do "razkola", kakor smo pravili, nikdar do razhajanj.] - Nova družba: posvetovalni organ (Marolt). [Ne vem več, kaj sem s tem mislil. Morda to, da bi izkušnje SKA lahko pozneje posredovali drugim: gleda¬ liškim skupinam, literarnemu krogu Balantičeva družina?] Pisal sem kulturnim ustvarjalcem v Argentini in drugod v emi¬ graciji. Uslužben pri neki severnoameriški firmi, sem imel solidno plačo, bil sem samski, med rojaki sem užival sloves pisatelja in tudi nekakega kulturnega organizatorja - in kakor drugi, sem bil tudi jaz poln energij. Povsem jasno mi je bilo, da bi urednik moral postati kdo starejših, toda Debeljak, najbolj poklican za to, je služboval zunaj Buenos Airesa, hkrati pa je bil izbran za knjižnega urednika. Kakor sem ob dvajsetletnici SKA napisal v londonskem Klicu Triglava (čeprav takrat že nisem bil več njen član) je bila ustanovitev SKA "po zagonu bolj podobna uporu kakor mirno započetemu delu", nekako izbruhnila je, pa vendar je šlo za tvegan "podvig". Mnogi ustvarjalci so bili namreč še vedno sredi boja za boljši kruh in torej ni šlo toliko za to, koliko so pripravljeni sodelovati, ampak koliko so imeli časa, energij. Kmalu po občnem zboru sva se dobila s Komarjem prav samo za pomenek o Meddobju. Bil je mnenja, da je zadeva podobna poto¬ pljeni jadrnici. Če mi bo uspelo zagrabiti za jambor in ga začeti dvi¬ gati, se bosta prikazala tudi krma in kljun ... pojavili se bodo novi kvalitetni sotrudniki. Istočasno sem kot vodja literarnega odseka pripravljal anketo in jo v prvi številki Meddobja tudi objavil. Zase sem že vedel, kaj sodim o našem dotedanjem kulturnem delovanju, zlasti literarnem, zdelo se mi je pa važno vedeti kaj več o okusu bralcev: kaj berejo, kaj sodijo o naših besednih ustvarjalcih, kakšni domači in tuji avtorji so jim blizu. Anketa, na katero je odgovorilo petdeset ljudi, je bila anonimna, pa vendar se je kar 85% odgovarja¬ jočih podpisalo in odgovori - med njimi kdaj cela razmišljanja - so dospeli iz treh ameriških in šestih evropskih držav. Tudi iz Slovenije. Besede v spomin 19 Že aprila je izšel GLAS Slovenske kulturne. Za prvo številko je tajnik Marolt napisal Zakaj nova kulturna ustanova, objavljen je bil tudi že spored kulturnih večerov in pa sporočilo o prvem Umetniškem večeru (govornik Jurčec, glasbene in gledališke točke). Za to priložnost je bila organizirana tudi prva razstava slovenskih slikarjev: dvajset slik starejših mojstrov (Jakopič, Jama, Šantel) pa tudi novejših (Jakac, Slapernik, Pavlovec, Mihelič, Perko, Bara Remec.) Za naslednjo številko Glasa sem napisal uvodnik Zakaj nova kul¬ turna revija. Osnovna misel je bila, da je ena prvih nalog, ki si jih je nadela SKA, prav ustanovitev revije, namenjene ljubiteljem umet¬ nosti, vsem izobražencem. Povabil sem kulturnike izven domovine, "da se strnejo okrog revije, katere edina naloga bo skušati reševati v književnosti in znanosti, v čustvu in misli, krščanske vrednote v času modernih razvrednotenj, kazati smer skozi sodobni kaos, skozi to nejasno meddobje, katerega prvi del smo sami doživeli in katere¬ ga drugi, neznan, čeprav tudi od nas odvisen, se približuje." Že po dveh mesecih sem imel pripravljeno celotno gradivo za prvo številko, ko me je obiskal Jurčec. Kljub drugemu delu bi le pristopil tudi k uredništvu, predlagal pa je, da bi kot sourednik - kakor je to kdaj pri Francozih - v vsaki številki imel svoje stalno zaglavje. Pokazal mi je francosko revijo - ne spomnim se več ali je šlo za Les Cahiers ali za Le tableau ronde, za Sartra ali koga drugega. Bil sem seveda vesel in tako se je rodilo nadvse zanimivo zaglavje ČRKE MISLI BESEDE, ki jih je Jurčec pisal vse do izstopa iz SKA. Že po nekaj številkah smo zvedeli, da nekateri bralci iz matice ob obiskih Trsta in Gorice ali Celovca prebirajo revijo - in da jim je poleg tematike in drugačnih prijemov všeč zgovorno ime revije in pa naslovi zaglavij: ČAS NA TRIBUNI, [diskusije], ČRTA IN PROS¬ TOR [likovna umetnost] in podobno. Imena zaglavij so bila moja zamisel, avtor imena MEDDOBJE pa nisem - kakor je bilo kje napisano - jaz, ampak eden občudovalcev Akcije (Aleš Kralj.) Med odborniki smo glede imena izpeljali celo anketo in je med predlogi - moram priznati, da nekoliko na moj "pritisk" - bilo izbrano to ime. Besede "meddobje" dotlej ni bilo v besednjakih in je bil dr.Anton Bajec, kateremu sem kdaj sporočal v Ljubljano o novotvorbah v emigrantskem tisku, "kriv", da je kmalu našla pot v slovarje slovenskega jezika. Španski Entresiglo je predlagal Komar. Junija 1954 je izšla prva številka. Revijo je opremila Bara Remec, ki je za prvo številko prispevala tudi umetniške priloge. Prvi del 20 Besede v spomin uvodnih besed je bil vzet iz Jurčečevega govora na umetniškem večeru SKA, drugi del - nepodpisani - pa je iz mojega uvodnika ob ustanovitvi revije. 3 Prva v reviji objavljena pesem je bila takrat v Rimu živečega Rafka Vodeba, nekdanjega sošolca. Uvodno meditacijo S tokovi in proti tokovom je prispeval Komar, s tem začel vrsto svojih za Meddobje pisanih filozofskih razmišljanj. Sledili so intervju Anice Kralj z Baro Remec, pismo Iz Nemčije teologa Ignacija Lenčka, prve pesmi Vladimirja Kosa, mojo prozo (Bine Sulinov) Odhojene stopinje, pesmi Tineta Debeljaka, posvečene takrat še v Sloveniji živeči ženi, pregled Umetnost v domovini izpod peresa Marjana Marolta, ki je od tedaj pa vse do konca mojega urednikovanja skrbel za poročila o likovnem ustvarjanju med našimi ustvarjalci po svetu, kdaj pa tudi o onih v domovini. Dodano je bilo nekaj strani iz pesniške zapuščine Antona Novačana, ki je leta 1951 v Argentini umrl, španski prevodi Balantičeve Zalostinke in Zupančičeve pesmi Prišla si, ki nam jih je poslala iz Madrida Marisol de Castro in prvi sklop Jurčečevih ČRK MISLI BESED. Sledil je Goršetov prispevek o likovni umetnosti v ZDA, nato pa poročila o argentinskem in slovenskem glasbenem življenju v Buenos Airesu. O slovenskem sem pisal jaz, podpisal s siglo M.K., A. G. [Alojz Geržinič] pa je pris¬ peval kritičen odmev na članek "Jugoslovanski in slovenski skla¬ datelji", objavljen v osrednjem glasbenem glasilu Buenos Aires muši¬ cah Sledile so kritike leposlovnih knjig, izdanih v Trstu, Rimu, Parizu.(Debeljak, Jurčec, Rozman ...), dodana pa je bila še Kronika, poročila o izstopajočih kulturnih dogodkih med zdomci in v Buenos Airesu, pa tudi v matici. Odmevi na ustanovitev SKA in tudi že samo na revijo so bili številni. Nekateri - prekipevajoči. Takrat sem začel shranjevati kore¬ spondenco in še danes hranim pisma, o katerih sem mnenja, da so kaj več kot samo sporočila uredniku in ki - po mojem - prikazujejo posebno poglavje iz zgodovine slovenskega kulturnega snovanja. Na uredništvo je dospelo seveda tudi kakšno anonimno kritično pismo in celo iz pisem simpatizerjev je dostikrat zavelo nezado¬ voljstvo. Vodebova, kasneje še posebej Kosova kdaj res hermetična poezija je mnoge motila, drugi so se nad njo navduševali. Z lep¬ oslovjem je bilo enako: nekateri so si želeli več domačijske literature, 3. Zanimivo je, da je eden literarnih zgodovinarjev v matici, ko je pred kratkim pisal o Meddobju, opazil, da se koncepta prvega in drugega dela uvodnih besed ne strinjata povsem ... Besede v spomin 21 drugi so z veseljem sprejeli - recimo - moje Odhojene stopinje kot nekaj "novega, sodobnega in vendar pristnega." Vsekakor je bilo lažje prenašati kritike, če si po drugi strani dobival sporočila iz vrst bralcev, da komaj čakajo nove številke. In v kakšnih sivih dnevih, tudi teh seveda ni manjkalo, je dala nov zagon - recimo - izjava kul¬ turno razgledanega človeka, kakršen je bil v Parizu živeči Borut Žerjav, ki je takoj po izidu prve številke čestital in dodal: tudi če bi zamisel SKA propadla, in tudi če bi izšla samo ta številka revije, - v zdomstvu je namreč začelo izhajati kar nekaj revij, ki pa niso prešle oznake Leto I, številka 1 - naredili ste zgodovinski korak. Komarjevo razmišljanje je bilo mnogim doza kisika, poezija je našla nov izraz in celo moja proza je (in to ne samo po Žerjavovem ali Vodebovem mnenju) v primerjavi s tedaj v glavnem črnobeliin pisanjem v matici, za mnoge pomenila nekak prelom. Dvajset let zatem so bili istih misli tudi nekateri literarni zgodovinarji v matici, na prvem mestu Jože Pogačnik. Pozneje si zvedel, da ta in ta v matici revijo na skrivaj stalno spremlja in kdo tretji je sporočil, kako mu je najbolj kvalitetni italijanski slavist (Luigi Salvini) izjavil, da je Meddobje med vsemi slovanskimi emigrantskimi revijami daleč najbolj kvalitetno. Iz nekega Majcnovega pisma smo zvedeli, da mu je Marja Boršnikova dejala, da "tako temeljito se ni afirmirala nobe¬ na slovenska emigracija v naši zgodovini, kakor se afirmira danes slovenstvo v Argentini. Pa to so trije možje in ti trije možje vseh nas 27 kulturnikov ljubljanskih - če bi se šli - potlačijo v Žakelj." Majcen je bil navdušen predvsem nad zgodovinarjem veleumom Dolinarjem, ki se je po njegovem mnenju v Meddobju preredko oglašal. Revijo sem urejeval dvanajst let, izšlo pa je - nervi rerum, bi dejali po Ciceronovo, so pač neizprosni, bili smo pravzaprav stal¬ no sredi finančnih težav - le devet letnikov. Ko sem se leta pozneje v Evropi srečaval tudi z znanci iz matice, raznih ljudi, v glavnem z nasprotnega brega, nisem in nisem mogel prepričati, da nas ne finan¬ cira "ne CIA ne Vatikan", da nihče od nas ni honoriran in da je kdaj treba seči celo v lastni žep ... če si hotel, da koleselj, pa čeprav škri- paje, teče naprej. 4 V naslednji številki je izšla Debeljakova proza pa tudi njegova prva v Meddobju objavljena literarna študija (o Kosovelu), Komar 4. Še leta pozneje smo se morali nasmihati, ko smo v nekem tržaškem listu brali izjavo dr. Budala-Pastuškina: "Belogardisti so iz domovine odnesli milijone in z njimi tam v Argentini začeli izdajati Slovensko kulturno akcijo". 22 Besede v spomin (ps. Anton Brezovnik) je objavil prevode Silenciarijevih grških pesmi, izšle so prve poezije Branka Rozmana, z Vladimirom Kosom pa se je začel, kakor danes pravi kak literarni zgodovinar - "vdor moderne v slovensko poezijo". V isti številki sem objavil Nekaj misli o sodobni književnosti, bolj kot program, nekaj namigov o novih doživljajskih in tematskih izhodiščih, ko sem skušal prikazati svoj pogled na sodobno prozo, s tem predvsem prozaiste opozoriti, da je za pisanje potreben tudi študij, in da so leta vojne in revolucije lahko prinesla v nas novo tematiko, lahko prebudila v nas celo drugačne prijeme pri pisanju. Z Jurčecem sva urejevala revijo pet let. Pregled njegove kores¬ pondence in pa moje (še danes, ko sem že pred leti izvrgel stotine zgolj osebnih pisem, hranim kakšnih 3500, kdo ve, če ne 4000 pisem) bi zgodovinarju povedal, kako je bilo z urejevanjem revije. Biti urednik v tistih okoliščinah seveda ni pomenilo samo iskati sotrud- nike, presojati rokopise, lektorirati, korigirati "krtačne odtise", potem pa "lomiti strani", preden so šle v stroj. Napor. A tudi - kakšno zadoščenje! Vrh vsega je bilo še treba iskati vsaj meceniče, ko že mecenov ni bilo. Vsekakor mi je kar dvakrat le uspelo dobiti mecena (še danes anonimnega ...) s katerega darom smo mogli - prvič že leta 1954 - objaviti Razpis leposlovnih nagrad. Leta 1960 sem k sourejevanju povabil Vodeba, ki je od vsega začetka sodeloval, pošiljal prispevke pa tudi kritične pripombe, predvsem pa, v slogu Obiskov Izidorja Cankarja, pogovore z našimi v svetu uveljavljenimi rojaki. Tako v Glasu SKA kakor v zadnjem delu Meddobja smo obveš¬ čali bralce o kulturnem dogajanju po svetu in v domovini. Sotrud- niki v raznih državah Evrope so pošiljali informacije: Rafko Vodeb iz Rima (pozneje iz Louvaina), Lev Detela z Dunaja, Borut Žerjav iz Pariza, Vinko Beličič in Martin Jevnikar iz Trsta. Jevnikar je vsa leta objavljal kratke vsebine v matici izdanih leposlovnih del. Jurčec, ki je bil naročen na glavne francoske in nemške kulturne revije, je informiral o izstopajočih kulturnih - ne zgolj literarnih - dogodkih v Evropi. O dogajanju pri slovanskih narodih je poročal Debeljak, ki je imel z njihovimi krogi v tujini tesne stike. Vse to delovanje je bilo pač kdaj bolj kdaj manj blizu zahtevi po kvaliteti. Kakor je pač nepopolno vse, česar se človek loti, pa naj bo s še tako ljubeznijo ali strastjo. In tako seveda tudi leposlovje ni bilo vedno na višini, pa vendar bi - recimo, kar se proze tiče - še danes mirno ponatisnil besedila bodisi "lirika" Beličiča bodisi "epikov" Mauserja, Biikviča ali Javornika. Vsekakor pa so nepozabni dnevi, ko sem prejel kakšno besedilo, o katerem sem v hipu vedel, da ne Besede v spomin 23 bo nikoli izgubilo na vrednosti. Iz prvih let izstopajo Komarjeva razmišljanja, poezija Vladimira Kosa in — kakor kdo danes zapiše - "v prvo damo emigrantske poezije" razvijajoče se Milene Souka- love, novi slog Franceta Papeža, pesmi in meditacije K. V. Truhlarja, Debeljakove študije ali spomini (na Kosovela, Preglja, Velikonjo, Finžgarja, Majcna ), še posebej pa Dolinarjeve razprave ali pa zgolj kritike v zdomstu ali v matici izišlih knjig. Če se samo spomnim, s kakšnim skoraj strahom, da na poti v tiskarno rokopisa ne bi izgubil - na ovojnico zavitka sem napisal svoje ime in telefon tiskarne ... - sem nesel stavcu Dolinarjev članek o Slomšku Očetu slovenske cerkve, razpravo, ki je bila sedaj po desetletjih v matici tolikokrat ponatis¬ njena. Ali dan, ko sem prejel od "Frana Zoreta" (Stanka Majcna) zbirko pesmi... Marolt je prva leta skrbel za umetniške priloge. Na njih so bili prikazani: France Ahčin (Buenos Aires), Avgust Černigoj (Trst), ki je bil, kakor sedaj vidim - šlo je za leto 1956 - prav po zaslugi Meddobja bolj znan Slovencem po svetu kakor pa v matici, France Gorše (Cleveland), Božidar Kramolc (Toronto), Simon Kregar (New York), Bara Remec (Buenos Aires) in Milan Volovšek (Buenos Aires). Včasih se mi zdi skoraj uganka, kako je ob vseh komplikacijah vendarle marsikaj uspelo izpeljati. Takrat ni bilo interneta ne e-maila, pisma v Evropo, da ne govorimo o drugih kontinentih, so potovala tedne in tedne ... telefon je v tistih letih imel le redko kdo, od sodelujočih pri reviji razen Jurčeca nihče ... da ne govorimo o finančnih stiskah. Uganka postane rešljiva samo, če veš, da je kdo od sodelujočih potožil, da bi rad več pisal, toda ... res da ima hrano zagotovljeno, toda kakšno hrano!, da spi na operacijski postelji v zasilni ambulanti..., če si vedel, da so nekateri, ki bi si po svoji izobrazbi lahko zagotovili ugodnejše službe, s tem povečali dohodke, raje ostali na zakotnih mestih, samo da bi mogli za skup¬ nost več storiti; če si mogel brati, da živi v Afriki preprost duhov¬ nik, "ki že vsa leta pošilja Kulturni akciji vse, kar mu ni potrebno za nakup vsakdanje hrane - ta je naš največji mecen." Kdor bi mogel prebrati vsa pisma iz tistih let, slišati vse pogovore med ustvarjalci, ta bi vedel, da je - kakor sem pred leti napisal " delovanje Kulturne akcije - epopeja. Majhna, mnogim neznana, pa vendar epopeja, čeprav bo v naši zgodovini morda ostala bolj kot dokaz zvestobe neki ideji in narodu kakor zgolj zaradi kulturnih dosežkov." Leta 1959 sem v zaključni številki V. letnika objavil imena so- trudnikov. Kakšnih deset se jih je še pozneje priključilo, vsekakor je že tistega leta lista vsebovala 60 imen. Od njih je bila - razumljivo - večina, petindvajset, iz Argentine, ostali pa živeči v Celovcu, 24 Besede v spomin Clevelandu, Chicagu, Churu, Dunaju, Fairfieldu, Gorici, Lemontu, Londonu, Louvainu, Madridu, Neuquenu, New Yorku, Parizu, Rimu, Sydneyu, Tokiu, Torontu, Trstu, Washingtonu. Med njimi so bili tudi en Hrvat, ena Španka, en Anglež, dva Kanadčana in dva Argentinca. Leta 1964 sem se po petnajstih letih prvič vrnil v Evropo, obis¬ kal šestdeset ljudi, predvsem rojake in med njimi seveda najprej sotrudnike Meddobja. Po dvanajstih letih sem mesto urednika odložil. O okoliščinah, ki so me do tega pripeljale, sem nekaj napisal v članku, objavljenem v Klicu Triglava, pozneje deloma ponatisnjenem v prej omenjenem Zborniku SKA. Izstopil sem pa tudi iz Kulturne akcije. Razloge za izstop sem na kratko formuliral v eni od pripomb v knjigi Srečanje z Majcnom: "Ob krizi, ki se je pojavila pri SKA-ju, se nisem mogel strin¬ jati s frakcijo, ki je iz Glasa SKA-ja naredila skoraj povsem politično glasilo, čeprav sem se tako ideološko (proti komunizmu) kakor poli¬ tično (zahteva po samostojni slovenski državi) z njo strinjal, kajti kulturno delo je trpelo. Še manj sem se pa seveda mogel strinjati s frakcijo, ki je bila za "mehko linijo" v odnosu do oblasti v Sloveniji in se je v imenu "avtonomije umetnosti" in "nevmešavanja v politiko" - dostikrat posledica stikov z raznimi emisarji iz Slovenije - izogibala ideološkim konfrontacijam in tako začela vodeniti ideo¬ loško emigracijo, oz. kakor smo pravili 'diasporo'." Po krizi se je od SKA in seveda od Meddobja oddaljila še vrsta drugih sotrudnikov: Dolinar, Fink, Geržinič, Jurčec, Komar - delo pri reviji se je pa pod vodstvom novih urednikov nadaljevalo. Ob dvajsetletnici SKA sem v Klicu Triglava napisal daljši članek Slovenska kulturna akcija - v novo desetletje, nekakšno analizo in tam med drugim pripomnil, da se je bati ne samo padca kvalitete ampak tudi, da se ne bi ob vsej deklarirani zavesti novega vodstva, ki je napisalo, da ne more sicer reči "da je v polnosti svojih moči", da pa je "v popolni zavesti svojega poslanstva" - da se ne bi tudi ona, kakor se je zaradi raznih tudi v emigracijo ponujenih rok Udbe žal zgodilo, poslanstvu izneverila. V svojem Pripisu leta 1994, prav tako dodanem Zborniku, sem lahko priznal, da je kljub stikom z nekaterimi ljudmi v matici, ki so načrtno delovali proti emigraciji, "Akciji uspelo ostati neodvisna". Delo je teklo naprej, Meddobje je doživljalo, kakor pač vse revije, pa naj izhajajo kjerkoli, svoje viške pa tudi padce, vsekakor je Meddobje del skoraj nerazumljive epope¬ je: izhajanje neodvisne kulturne revije, ki pa je hkrati tudi čistila pojme o naši tragični polpretekli zgodovini, in to - polnih petdeset let. Vse do danes. Zgodovinsko! Jože Rant POMEN SKA Rajši bi temu spisu dal naslov "Nekaj o pomenu SKA" ali "Kaj mislim, da je pomen SKA bil in je še", ali pa morda najraje "Kaj zame pomeni SKA". Toda kot že tolikokrat, sem se tudi v tem primeru spomnil Einsteinovega izreka: "Če imaš namen pisati resnico, pusti eleganco za krojača." Kdo bo izrekel končno sodbo? Prepričan sem, da bodo šele prihodnji rodovi mogli izreči nepristransko sodbo o pomenu SKA za zdomstvo, zamejstvo in domovino. Prav tako pa sem tudi prepričan, da bo njihova sodba po eni strani prizanesljivejša od sodobnikov, po drugi pa bo znala bolje ceniti zajetnost in bogastvo delovanja te zdaj že polstoletne kulturne ustanove in njenega delovanja na različnih področjih. Kar bom torej tukaj napisal, je samo pogled z mojega sedan¬ jega zornega kota, ki je nedvomno premalo obširen, vsekakor pa tudi delno obremenjen s sodelovanjem v SKA. Od začetnega nasprotovanja do vseslovenske ustanove Ko se je SKA ustanovila v letu 1954, je - resnici na ljubo pove¬ dano - kar zavrelo v slovenski skupnosti. Zadeva namreč ni bila kaj všeč vodilnim v Društvu Slovencev, bržkone Poverjeništvu SLS za Argentino, a tudi ne dušnemu pastirstvu. Naši družini ni bilo lahko, saj je bilo prvo bivališče SKA na ulici Granaderos, v hiši mojega pokojnega brata dr. Petra, kakih 8 kvader na zahodu od prvega 25 26 Besede v spomin slovenskega središča na Martincu in kakih 20 kvader na vzhodu od Slovenske hiše. Vsi omenjeni so se upravičeno bali razcepljanja, kar da bi po¬ menilo samo še manjšo dejavnost in uspešnost. Saj prejšnji poskusi z raznimi kulturnimi sveti v okviru Društva Slovencev niso dosegli drugega kot to, da so izumirali drug za drugim. Zato je razumljivo, če berem v dopisovanju z mojim bratom Pavletom nekako tako-le: "Dozdaj smo komaj zmogli izdati nekaj knjig in nismo prišli do revije; zakaj naj bi se odslej razmere spremenile in naj bi objavljali več, ali bi bili zmožni več in boljših kulturnih prireditev?" Seveda je spočetka povzročalo to nespametno nasprotje tudi dejstvo, da so nekateri člani SKA najbrž kar preveč poudarjali "visoko" kulturo. Čemur so z druge strani odgovarjali ali ugovar¬ jali, da bo ta samo za petdeset ali šestdeset oseb, ne pa za vseh pet tisoč novonaseljencev v Argentini, ki bi naj se morali zadovoljiti z "nižjo" kulturo, tedaj imenovano prosveto. Kmalu se je pokazalo, da so bile vse te skrbi odveč. In tako je kar hitro prišto do zbližanja in sodelovanja. SKA pa je postala vseslovenska. Čeprav so bile njene prireditve omejene na Argen¬ tino, so njena knjižna izdanja, revija Meddobje in Glas SKA dosegala rojake v vsem zdomstvu, pa tudi v zamejstvu in v domovini. Dokazi za pomen? Za marsikoga bo zadosten in dokončno prepričljiv dokaz že samo dejstvo, da SKA obstaja 50 let. Drugim - razumljivo oz. upravičljivo - to ne bo zadosti. Eden izmed načinov, kako popisati pomen SKA, bi bil pokazati na njeno delovanje. Tako nekako, kot je to popisano v Zborniku ob štiridesetletnici SKA, 1954-1994. Tam, npr., Jure Vombergar piše o štiridesetletnem delovanju "Umetniške šole Slovenske kulturne akcije" (108-117), Edo Škulj o glasbenem delovanju (118-148), Lojze Rezelj o gledališkem odseku (149-154), Alojzij Geržinič o "Slovenski kulturni akciji v petnajstletju 1954-1969" (155-177), Milena Ahčin-Stanko Jerebič pa o "Slovenski kulturni akciji v petindvajsetih letih 1969-1994" (178-197). Seveda je tak prikaz nujno zelo omejen, vendar pa je najboljši dokaz, kakšnega pomena je bila SKA v tistih letih za "slovenš'čno celo". Manjka pač še popisa iz zadnjih 10 let. Razumljivo je, da je bilo v zadnjem desetletju delovanja in dosežkov številčno manj. Zakaj? Ne vem, ali zaradi "zakona narave" ali zaradi vsekakor ne nujnega zgodovinskega razvoja ali morda zaradi preveč pou- darjane družbene pogojenosti ali zaradi česarkoli že. Toda kot nepoboljšljiv optimist se sprašujem, ali zmanjšanje delovanja nujno in samo po sebi pomeni počasno odmiranje. Bila so Besede v spomin 27 leta v argentinski slovenski emigrantski skupnosti - proti koncu pet¬ desetih let prejšnjega stoletja in skoraj vse sedmo desetletje - ko je celo direktor Orehar govoril o letargiji, ali pa so drugi kazali na pos¬ plošeno stanje malodušnosti. Vendar je po Čučku sramota umirala prepočasi. In doslej ni izumrla. SKA se je rodila in delovala "iz življenjske sile" Ob 25-letnici SKA se je dr. Vinko Brumen (pravi, da menda s Tolstojem) vprašal, čemu lipa cvete. Lipa po Tolstoju nima za cvetenje nobenega določenega namena: ne cvete, da bi nam dala čaja in zdravja; ne cvete, da bi v tem cvetu čebele srkale med; ne cvete, da bi odišavila zrak; ne cvete, da bi jo občudovali; ne cvete iskaje lepote ali koristi. Lipa cvete iz življenjske sile, iz samega čiste¬ ga življenjskega razkošja, ker je to v njeni naravi in je to vsebina ter smisel njenega življenja. Za lipo je cveteti isto kot živeti. Delno je podobno s človekom, a le delno. Človek sam išče poti do cilja, ki mu je zastavljen, kar pa ni vedno prijetno in lahko. Zato si išče načine in sredstva, da bi si to delo olajšal. Med drugimi se druži z enako mislečimi, da v skupnem delu laže dosežejo svoj cilj. Tako nekako je bilo s Kulturno akcijo. ("K srebrnemu godu Slovenske kulturne akcije", o.c., str. 81-82) Vprašanje je seveda: do kdaj bo v nas dovolj življenjske sile in čistega razkošja, da bi še nadalje kulturno ustvarjali in se razdajali, in da bi - kot nekoč - bili zmožni premagovati vse težave. Težave od zunaj in od znotraj Težave v SKA niso prihajale samo od zunaj, ampak so nastajale tudi od znotraj. Gledano z današnjega vidika je dejansko malenkosten spor povzročil oddaljitev pomembnih ustvarjalnih članov. To pa je imelo tudi druge posledice, ne nazadnje finančne. Z voljo do življenja je SKA premagovala eno težavo za drugo. Dr. Brumen je sodil, da je bil glavni vzrok nesporazumov in verjetno tudi dejstva, da niso dosegli še več, v pomanjkanju dialoga oz. v naši nesposobnosti za dialog (o.c., str.86). Razmerje med "nazadovanjem" in "izpolnitvijo cilja" Ladislav Lenček se je že po 30 letih SKA moral vprašati v Glasu SKA ("Ob tridesetletnici SKA", Zbornik, str. 91-92), odkod "nazadovanje". Zastavlja si vprašanje, zakaj da ob spominu na prvo desetletje SKA ne zaznavamo več tistega živahnega in vplivnejšega delovanja, kot da bi SKA ne bila več tisto, kar je bila svojčas. In odtod se zanj poraja vprašanje, ali je SKA zastavljeno nalogo izpolnila ter dosegla svoj cilj. Neizogibna je misel, da se ta vprašanja dvajset let kasneje še zaostrujejo in nam predstavljajo skoraj neizogibno usodo ne tako 28 Besede v spomin daljne smrti. Kljub temu, da hočemo obrniti Prešernove besede: preljuba smrt, še dolgo se (za)mudi... Toda vprašati bi se morali tudi, če še dosegamo pred pol stoletja zastavljeni cilj, in če še težimo k njemu. Nekdanji vzroki za nazadovanje Ladislav Lenček je že v istem spisu omenil nekaj vzrokov za nazadovanje po tridesetih letih. Kulturni delavci Slovenskega Primorja, ki so se v začetku v veliki meri oklenili SKA, so si kmalu ustanovili svoja lastna kulturna žarišča, ki so tedaj (1984) delno še obstajala. Mnogi slovenski kulturni delavci so v izseljenstvo prinesli žlahtne plodove svojega duha, ki so jih v območju SKA še naprej gojili in razvijali, sčasoma pa je to bogastvo usahnilo. Nekateri slovenski kulturniki so v izseljenstvu našli velike možnosti za kul¬ turno delo, vsak v svoji deželi in njenem jeziku. Počasi je tudi smrt začela redčiti vrste kulturnikov in organizatorjev SKA. Že dvajset let vprašanje: do kdaj? Lenček si je v omenjem članku zastavil tudi vprašanje, ki se potem zmeraj bolj pogosto ponavlja: koliko časa bo ustanovi še dano živeti? kakšno bo njeno delovanje v bližnji in daljni bodočnosti? Za bližnjo bodočnost, piše Lenček, je pomembno dejst¬ vo, da vstopa v vrste SKA, zlasti v Argentini, zmerom več slovensko čutečih in iščočih mladih kulturnikov. O daljni pa ni zapisal nič. Po petdesetih letih: srce in utopija Dr. Brumen je leta 1976 na predavanju v Slomškovem domu rekel: "Ko stvarno in trezno presojamo pot pred seboj, obenem zaupno zremo v nebo nad seboj. Nočemo umreti, živeti hočemo, živeti v nadaljevanju svojega dela. Verujemo v življenje in vzklikamo s Cankarjem: Kje je smrt, če je življenje v nas?" (Zbornik, str. 107) Tudi po petdesetih letih vsekakor uspešnega delovanja bi morali člani SKA in njeni prijateljski sodelavci ponoviti iste besede. In verovati vanje. V besedo pa se ne veruje le z umom ali trdno voljo, ampak predvsem s srcem: z vso razvneto čustvenostjo. Pa tudi z bujno in skoraj skrajno domišljijo, s tisto, ki je tako blizu čisti utopiji. Brez vere v neko utopijo pa noben narod ne preobstoji. Še manj bi naša zmeraj manjša skupnost. Česa nam manjka Gotovo širšega kroga članov in sodelavcev ter naročnikov in bralcev Meddobja. Pa verjetno še česa drugega. Besede v spomin 29 V prvi številki nove "neodvisne revije za Slovence po svetu", Slovenija.svet, je mag. Rozina Švent v dopisu Meje slovenske književnosti v svetu (str. 27) zapisala: "Predvsem pa bi morali poskr¬ beti za to, da ne bo prenehal izhajati noben slovenski časopis, revija ali glasilo v svetu, kar zlasti velja za osrednjo kulturno revijo 'Meddobje', ki izhaja v Argentini (v Buenos Airesu). Prav Meddobje slavi letos skupaj s Slovensko kulturno akcijo zlati jubilej delovanja. V daljni Argentini so jo spomladi leta 1954 ustanovili požrtvovalni kulturni delavci, da bi ustvarili svoj 'dom ohranitve (...) kjer se človek obvaruje pred odtujenjem in spremenjenjem' (France Papež, Zapisi iz zdomstva, Buenos Aires, SKA, 1977, str. 30)". Potem piše o tem, kako nam že skoraj preroško zvenijo Papeževe besede (navajam delno): "Knjiga nikdar ne odstopi (...) Tudi ko jo zažgeš na grmadi, ostane njen duh in vpije. Sadovi slovenskega zdomstva - knjige - žive in zore za čas, ko ne bo morda nihče od vnukov in pravnukov naših otrok govoril slovensko. Takrat bodo govorile knjige, ki leže na naših policah, o ljudeh, ki so se ubijali za svobodno besedo in misel in so kot tisti slavni vitez iz Manče žrtvovali dneve in noči, da bi sprejeli vzvišeno 'norost', ki je v vseh časih znamenje kulture, človeškosti in svobode." Morda nam za to manjka vere in zaupanja v nas same. Ali pa samo veselja do življenja. Če bi SKA prideval kakšno posebno zaslugo, je to, da je znala zbuditi v zdaj že večih rodovih veselje do kulturnega ustvarjanja in s tem zavest, ponos in veselje do živ¬ ljenja v slovenskem kulturnem območju. Kljub vsemu veselje? Morda bi bile tukaj primerne Shakespearove besede: "Rajši imam bedaka, ki me razveseljuje, kakor izkustvo, ki me zagreni." Ernest Hemingway pa je zapisal: "Če se nekoliko pomisli, so bili dobri ljudje vedno veseli." Sicer ima prav Henrik Ibsen, ko piše, da sem pa tja dobro dene, ako pomislimo na mračno stran življenja. Toda Albert Camus trdi, da kdor ustvarja, živi dvakrat. IN T.E. Huxley je dejal: "Čas, katerega zobje spodjedajo vse drugo, ne more nič proti resnici." Resnica je, da je SKA še živa. Nekoliko ostarela? malo okrnjena? delno ohromela? Morda. A ne zastarela, ne umsko ohromela, ne čustveno otopela, ne zaprta za novosti. In odprta večni utopiji o življenju, ki bi naj se ne nehalo nikoli. Mag. Rozina Švent ZLATI JUBILEJ SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE: »Tistim zunaj« Podnaslov tega članka je vzet iz naslova knjige Gorazda Kocijančiča, letošnjega Rožančevega nagrajenca za najboljši slovens¬ ki esej - meni pa služi kot iztočnica v razmišljanje, kako sama doživl¬ jam povezanost z ljudmi, ki že več kot 55 let živijo in ustvarjajo »zunaj« domovine. Spominski članki so vedno neke vrste zgodovinski pregledi preteklega delovanja, ugotavljanje sedanjega stanja in vizije za naprej. Če bi hotela podrobno predstaviti vse to, bi lahko napisala knjigo. Tudi sama sem že več kot dvajset let osebno in službeno tesno povezana z SKA. Z nekaterimi njenimi člani sem navezala zelo lepe prijateljske stike, ki zlasti »tistim zunaj« pomenijo stik z rodno zemljo in z živim slovenskim jezikom. V primerjavi s petdesetimi leti, ko je SKA zagledala luč sveta v daljnem Buenos Airesu, imamo danes na razpolago veliko več možnosti hitrega in neposrednega sodelovanja - e-pošta, internet, telefon, fax... Nekoč pa je bilo potrebno več tednov čakati na odgovor ... toda stiki so vseeno obsta¬ jali. Kultura oz. kulturni delavci nismo tako tesno vpeti v vsakdanjo politiko, ki ljudem pogosto jemlje veliko dragocenega časa - vseeno pa smo kritični opazovalci družbenega dogajanja in velikokrat v prvih bojnih vrstah, ko se želijo in hočejo stvari spremeniti na bolje. Tudi kulturniki, »tisti zunaj«, so tiho, neopazno in požrtvovalno delali in s tem pomagali k preživetju slovenske skupnosti v tujini. Izdajali so knjige, revije, glasila, prirejali kulturne večere, razstave, koncerte, sestanke... Že bežen pogled na številne naslove, ki so vezani na SKA imajo v sebi veliko simbolike - npr. Meddobje, revija, ki je vseskozi namenjena »tistim zunaj« in nam »znotraj«, ki nam je povojni družbeni red prevečkrat hromil svobodne misli in nas silil v 30 Besede v spomin 31 nekakšno avtocenzuro. Kljub novim časom, ki so nastopili z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, ki so nam, vsem skupaj, prinesli nekakšno ravnovesje in bolj neposredne stike - smo vendarle ostali fizično ločeni. Prav zato si moramo vsi skupaj prizadevati, da slovenska beseda preko oceana ne bo zamrla/utihnila. Naši izseljen¬ ci/zdomci ne potrebujejo le lepih besed in obljub, bolj kot to potre¬ bujejo finančno podporo, da bodo lahko še naprej tiskali svoje knjige, izdajali časopise in glasila, imeli svoje dopolnilne slovenske šole - in to vse do tedaj, ko bo v njih še želja in moč, da vse to tudi uresničujejo. To je seveda predvsem stvar države »Republike Slovenije«, v enaki meri pa tudi državnih institucij kot npr. knjižnic, muzejev, arhivov itn., ki smo jim dolžni strokovno pomagati pri nji¬ hovem delu. Tukaj še posebej izpostavljam prav vlogo Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), ki si vseskozi prizadeva biti »skup¬ ni hram vse slovenske tiskane besede«. Zato lahko upravičeno zapišem, da letos praznujemo tudi 50-letnico našega medseboj¬ nega kulturnega sodelovanja. O tem sodelovanju nam najbolj zgov¬ orno pričajo ohranjeni dokumenti v arhivu NUK-a. Od letos naprej, pa hranimo v Rokopisni zbirki NUK tudi del arhiva SKA, ki ga je knjižnici prijazno odstopil njen nekdanji predsednik, mag. Andrej Rot. Ohranjeni dokumenti nam dokazujejo, da so se oboji zavedali, da morajo biti med obema institucijama kar najbolj tesni stiki - saj so od tega, oboji imeli koristi. SKA je knjižnici pošiljala svoje lastne knjige in ostalo tiskano gradivo (poleg Meddobja in Glasa SKA tudi vabila za razstave, kulturne večere itn.) ter bila posrednik pri pridobivanju tiskov, ki so jih izdale v Argentini druge slovenske založbe. NUK pa je v zameno za te tiske, priskrbel najnovejše slovenske priročnike, književne preglede, enciklopedije, slovarje in »vrednejše« leposlovje ter različne učbenike. Čeprav SKA ob lepem jubileju istočasno preživlja tudi novo krizo, vsi upamo in želimo, da bi tudi iz te izšla kot zmagovalka. In kakšne so naše/moje želje za prihodnost? Predvsem to, da bi letošnji zlati jubilej ne bil zadnji jubilej, ki smo ga skupaj praz¬ novali. 1 Da bi izšlo še veliko številk revije Meddobje, Glasa SKA, knjig (predvsem slovenskih, pa tudi španskih, ki so jih napisali Slovenci/Slovenke pod južnim križem). Še na mnoga leta SKA!!!! In naj živi slovenska beseda!!! 1. V Narodni in univerzitetni knjižnici je bila v času od 1. julija - 3. septembra 2004 pregledna razstava o delovanju SKA. Naslov razstave je bil »SKA - 50 let v službi kulture in umetnosti«. Na razstavi so bile prikazane vse knjižne izdaje SKA in nekaj primerov periodičnih publikacij, izbor dokumentov iz arhiva SKA in korespondenca med članom likovne sekcije, Tedom Kramol¬ cem in nekaterimi člani SKA. Razstavo so likovno dopolnile slike mlade slikar¬ je Cecilije Grbec, ki se je lansko leto »vrnila« v Slovenijo. Lev Detela POVEZOVALNI PROJEKT IDEALISTIČNE DUHOVNOSTI IN KULTURE Ob petdesetletnici Slovenske kulturne akcije Kmalu potem, ko sem maturiral, proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja, so se začele med študenti ljubljanske slavistike širite neverjetne novice... o nezaslišanem, o prepovedanem, v Sloveniji nedostopnem, zamolčanem. Nekateri so začeli zelo previdno, skrajno potiho šepetati o Slovencih - emigrantih, nekakšnem fantomu v največijih daljavah, v Argentini, ki da so izdali pesmi Franceta Balantiča, tabuiziranega avtorja, ki se je po uradni razlagi novih oblasti med drugo svetovno vojno boril na »napačni« strani in umrl kot »narodni izdajalec«. V Slovanski knjižnici, ki jo je vodil sicer marksistično usmerjeni prof. France Dobrovoljc, dobri prijatelj mojega očeta biologa in redni obiskovalec naše družine, so se istočasno zbirali zarotniško razpoloženi študentje in skušali listati po prvi že med vojno natisnjeni izdaji Balantičevih poezij in po težko dostopnih zadnjih letnikih Doma in sveta. Čutil sem, da se nekaj nevarnega nabira v zraku. Iz razpok sive, nadzorovane družbene stvarnosti se je širila subverzivnost... Po ovinkih smo izvedeli, da se v Argentini dogajajo neverjetne, drugačne reči, saj je nekaj katoliško usmerjenih pobudnikov v Buenos Airesu usta¬ novilo Slovensko kulturno akcijo (SKA) in zdaj tam izhajajo revije in knjige, o katerih ni tu v jedru Slovenije ne duha ne sluha. To oddaljeno duhovno vrenje je ostajalo za širšo javnost v Sloveniji zakrito, a tudi za nas redke mlade radovedneže na uni¬ verzi je lebdelo v poltemi, prekrito z aktualnimi represijami komu- 32 Besede v spomin 33 nističnih funkcionarjev proti domačima kritičnima revijama Beseda ali Revija 57, ki so jima v kratkem razdobju eni za drugo onemogo¬ čili izhajanje. Anatema je prav tako doletela »nespametnega«, nepri¬ lagodljivega pesnika Edvarda Kocbeka, ki ni bil več uporaben kot vzorčni model sodelovanja med komunisti in »socialistično usmer¬ jenimi« katoličani, pa tudi »samovoljnega« literarnega zgodovinarja in predstojnika slavističnega oddelka ljubljanske univerze dr. Antona Slodnjaka, ki si je v svoji nemški izdaji zgodovine slo¬ venskega slovstva med drugim dovolil sakrileg, ker je primerjal lit¬ erarno vrednost pesniškega doprinosa partizanskega pesnika Kajuha s samosvojo poezijo »zablodelega« domobranca Balantiča, tako da je tudi zaradi te svoje »nepravilne« interpretacije moral zapustiti univerzo. Ko sem se jeseni 1960, po prostovoljnem prebegu iz Jugoslavije v Avstrijo, v begunskem taborišču Traiskirchen poročil z mlado, a v kulturnih krogih Slovenije že znano pesnico Mileno Merlak, sva že slutila slovensko kulturno dejavnost na drugi strani velikega oceana, vendar nisva poznala njenega dejanskega obsega. Hrvaški duhovnik iz taborišča nama je priskrbel naslov SKA, tako da sem lahko iz nižjeavstrijskega Retza, kjer sem bil začasno vzgojitelj v domu avstrijske Caritas, razmeroma hitro vzpostavil stik z Rudo Jurčecem in njegovimi sodelavci. Glas SKA je tik pred koncem istega leta že objavil odlomek iz mojega Pisma iz Evrope, v katerem sem, komaj enaindvajsetleten, med drugim zanesenjaško zapisal: »Želja po novih miselnih in oblikovnih prijemih me je gnala v širni svet - domovina je ostala v mojem srcu - in odšel sem na težko pot...Sedaj sem postal zelo navezan na kulturno dejavnost Slovencev v Argentini...Zelo me je razveselila pošiljka Glasa SKA. Časopis po informativni strani presega vse tovrstne časnike doma, po miselni pa hodi v marsičem že nova pota...«. Ruda Jurčec je v Glasovi ru¬ briki Obrazi in obzorja kmalu zatem začel občasno objavljati moja kulturna pisma z Dunaja, saj sem jeseni 1961 na dunajski univerzi že nadaljeval v Ljubljani začeti študij slavistike, ker sva z ženo takrat dokončno opustila prvotni načrt, da bi se izselila v Argentino oziroma Avstralijo. Jurčec mi je tudi v reviji Meddobje objavil nekaj esejističnih sestavkov, v njej je natisnil pesmi moje žene, ni pa se mogel odločiti za objavo moje tedaj še morda začetniške, tudi hudo eksperimen¬ talno razviharjene mladostne proze. Toliko bolj vesel sem bil, da mi je skoraj istočasno za iste tekste odprl vrata na strani literarne priloge zbornikov Svobodne Slovenije urednik dr. Tine Debeljak, osebnost, ki je, kot lahko razvidimo iz današnje že zgodovinsko 34 Besede v spomin pogojene distance in perspektive, vedno znova poskrbela za objek¬ tivno ravnotežje med različnimi umetniškimi skupinami zdomstva. Slovenska kulturna akcija se nama je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ponujala v razgibani dinamiki, prepojeni z močno optimistično energijo, kljub travmatični zaznamovanosti zaradi grozodejstev nad katoliškimi nasprotniki novega komu¬ nističnega režima v domovini in kljub pezi zdomstva. Nekatera leposlovna dela, ki so izšla že kar takoj na začetku delovanja te najvišje slovenske kulturne ustanove v zdomstvu, zapisane krščanskim idealom ter klasičnim zapovedim Lepote, Resnice in Pravice, so bila tedaj v stilističnem in vsebinskem oziru novost tudi v vseslovenskem kontekstu in so po estetski vrednosti presegala tedanje še ideološko zamejeno literarno dogajanje v Sloveniji. Roman Zorka Simčiča Človek na obeh straneh stene je kot disonan- čni prikaz eksistencialno med domovino in tujino razpetega zdom¬ stva učinkoval kot opozorilni signal novih razsežnosti slovenske usode. Tudi Jurčecev svetovljansko ponotranjeni in subtilno stilistično uglašeni roman Ljubljanski triptih z domačo temo komu¬ nističnega prevrata v Sloveniji bi bil še danes izziv za primerno liter¬ arnozgodovinsko razpravo, ki pa se je ni še nihče zares lotil. ( Kaj pravzaprav počne slovenska - sicer v komunističnem obdobju ver¬ jetno preveč zatemnjevalno prekaljena - literarnozgodovinska znanost?) Na pesniškem področju je takoj na začetku SKA France Papež presenetil z izvirno, modernizirano literarno govorico in samosvojo sporočilnostjo v zbirki Osnovno govorjenje. Emigracija na Dunaju je bila zame in za mojo ženo v prvih letih dokaj moreča. V nasprotju z argentinsko tesno povezano slovensko skupnostjo sva bila kljub prvim stikom s koroškimi in tržaškimi Slovenci nekakšna osamelca v tujejezičnem morju, ki pa nista hotela omagati in utoniti. Kmalu so naju presenetili obiski nekaterih vodilnih članov SKA. Na začetku leta 1963 se je na Dunaju na primer zadrževal v Rimu živeči pesnik in teolog Rafko Vodeb, ki je bil istočasno evropski urednik Meddobja. V zasebnem dnevniku sem med drugim o tem zapisal: Ko nas obišče, zelo živahno pripoveduje o svojih stikih z ust¬ varjalci pri Slovenski kulturni akciji. Pravkar je v Miinchnu obiskal nekdanjega komunista in zdaj nemško pišočega emigranta Igorja Šentjurca in s pisateljem za Meddobje pripravil obširen razgovor o njegovem življenju in delu. Z Vodebom se srečava v naslednjih dveh poletjih tudi v Mačkovljah pri Trstu, kamor naju je na počitnice skupaj z najinim Besede v spomin 35 prvorojenčkom Gregorjem povabil tamkajšnji dušni pastir in pes¬ nik Stanko Janežič. Prikupna vasica v Bregu nad Miljami postane čez poletje razgibano »kulturno središče«. Obiščejo nas različni pisatelji in kulturni delavci, Vinko Beličič, Jože Peterlin, najbolj zan¬ imiva obiskovalca pa sta vsekakor pesnik Rafko Vodeb iz Rima in pisatelj Zorko Simčič iz Buenos Airesa. S Simčičem sva se pred tem srečala že na Dunaju. Tam naju je pre¬ senetil v predmestnem Ottakringu, kjer se je pojavil v najinem stanovanju v Wichtelgasse z velikim paketom pražene brazilske kave. Ker pravkar z nekaterimi mlajšimi tržaškimi kulturniki ustanavljamo revijo Most, Simčič nikakor ni zadovoljen, da se pojavl¬ ja nepotrebna konkurenca Meddobju. Meni, da bo tržaška revija izpostavljena stalni infiltraciji levičarskih krogov. Poudari, da je bistvena pozitivna lastnost Meddobja in Slovenske kulturne akcije dejstvo, da lahko ljudje pri reviji svobodno delajo in odločajo. Večina sodelavcev Meddobja ima po njegovem mnenju enako solidno široko kulturno pa tudi filozofsko podlago, zasidrani so v preteklosti, brez česar je vsako resnično kulturno delo nemogoče. Izzivalno vpraša, ali mi »mladi« sploh poznamo našo slovensko zgodovino ? Spet naglasi, da bo nova zamejska revija samo razcepila že itak številčno šibke moči tistih kulturnikov, ki se niso ustrašili kljubovati komunističnemu režimu v Jugoslaviji. Vendar nas, mlade in starejše, ko se zbiramo v Trstu, bližina meje s sistemom, ki hoče izpodrezati pluralistični utrip življenja, po drugi strani navdaja z neprijetnimi občutki in strahom, čeprav je istočasno povod za številna hrepenenja in klic po vrnitvi v prvinsko prisrčnost rodnih krajev. Med sodelavci SKA v Argentini ta čas že prihaja do prvih tudi ideološko ali politično izoblikovanih diferenciacij in različnih neso¬ glasij, vendar jih skušajo, če je le mogoče, urejati s pomočjo »enot¬ nosti v različnosti«. Tudi sam sem neizpodbitno zavezan princi¬ pom pluralizma. Čeprav se z radikalnim Jurčečevim konceptom v marsičem ne strinjam, me kultivirana usmerjenost Meddobja istočasno privlači. Zavedam se, da je SKA nujno potrebna pri preob¬ likovanju slovenske duhovnosti, in to ne le v tujini, temveč tudi v širšem smislu, za samo Slovenijo, kot pobudnica in ohranjevalka posebne vizije, izvirajoče iz tradicionalnih krščanskih korenin in rastoče v novi etično ozaveščeni idealizem zdaj vedno bolj v global¬ ne razsežnosti sveta izpostavljenega slovenskega naroda. Očitno je, da se uredniška politika prvih pobudnikov SKA, Rude Jurčeca in Zorka Simčiča, nasloni na že preizkušeni model predvojnega 36 Besede v spomin katoliškega založništva in na izkušnje s po drugi svetovni vojni ukin¬ jeno revijo Dom in svet, ki je bila bistveno zavezana krščanskemu nazoru. Vendar so opazne tudi spremembe in dopolnitve, na primer težnja po večjem odprtju v medkulturnost, skrb za informacijo o uni¬ verzalnem dogajanju v leposlovju in kulturi tudi s pomočjo pre¬ vodov iz tujih jezikov, čeprav primarno zanimanje ne velja najbližje¬ mu argentinskemu prostoru, temveč predvsem (Zahodni) Evropi in njenim morebitnim novim krščanskim pobudam, ki so v prvih letih po drugi svetovni vojni še močno prisotne v širših družbenih krogih. To splošno kulturno prizadevanje z razmeroma visoko zastavl¬ jenimi estetskimi cilji je istočasno povezano s posebno dolžnostjo kulturnih delavcev v demokratičnih in svobodnih pogojih tujine, da izpričujejo »rast in...vero v rešitev domovine«, kot je natisnjeno že v uvodnem besedilu prvega zvezka Meddobja (št. 1-2, 1954, str.3). Začetki SKA so vsekakor prepričljivi. Glavnim pobudnikom uspe razmeroma dobro združevati različne in ne zmeraj koherentne kul¬ turniške sile, čeprav prevladujejo strožji estetski koncepti. Pred¬ vsem Jurčec, Simčič, Vodeb in Papež se skušajo izogniti močnejšemu vplivu domačijskega tradicionalizma, ki bi bil dostopen širšemu krogu tudi preprostejših bralcev. Po drugem vatikanskem koncilu z obsežnimi reformami katoliške cerkve, ki začne popuščati pred nekaterimi »levimi« idejami in koncepti, pa postane očitno, da želi Jurčec proti volji glavnine članov SKA obdržati »trdo linijo« v odno¬ su do komunističnega sistema v Sloveniji, vendar s to radikalno, politično borbeno protikomunistično pozicijo ne uspe. Ko dr. Tine Debeljak na začetku sedemdesetih let po odhodu Rude Jurčeca in z njegovimi ideološko strožjimi protikomunističnimi koncepti pove¬ zanih sodelavcev skuša na novo in bolj liberalno odprto oblikovati in utrditi položaj in delovanje slovenske zdomske kulturne dejav¬ nosti in s tem bistveno povezane SKA na splošnih etičnih vrednotah in krščanskih načelih, se moje in ženino sodelovanje s kulturnim kro¬ gom pri Meddobju postopoma bistveno okrepi. V Glasu SKA začnem dokaj intenzivno sodelovati z literarnimi reportažami o Siloneju, Sartru, Eichu, Vaclavu Havelu (v Havlovih zgodnejših delih je jasno vidna pisateljeva fina ironija, ki zelo učinkovito prikazuje tisto, kar se je pravzaprav pripetilo z »dialektičnim materializmom«, namreč da se je sprevrgel v lastno nasprotje: okamenel je v svoji lastni shemi - dogmi in postal neprijeten oziroma bistveno nevaren anti- humanitaren fosil). Novi urednik Glasa in Meddobja, dramatično razgibani in ideal¬ istično požrtvovalni Nikolaj Jeločnik naju nenadoma obišče v Besede v spomin 37 našem novem dunajskem stanovanju. Na podroben način nama opiše obremenitve in težave, ki jih prinaša delo za slovensko kul¬ turo v zdomstvu. Toda treba je vzdržati, vztrajati in se boriti. Rad bi napisal knjigo o drugi strani resnice o Sloveniji v drugi svetovni vojni. Slabe ekonomske razmere in upad ustvarjalne dejavnosti v Argentini privedejo na začetku osemdesetih let SKA v novo krizo. Vendar ustanova s pomočjo nekaterih mlajših ustvarjalcev tudi to krizo premaga in začne razvijati kritično - povezovalni vseslovenski pristop, poleg tega se začnejo tudi na straneh Meddobja pojavljati prispevki s splošnimi argentinskimi motivi ter podobni zapisi z drugih celin. V tej razvojni fazi slovenskega zdomskega kulturnega utripa me novi predsednik SKA Andrej Rot, ki me s spiritusom movensom zdomske duhovnosti pri SKA Ladislavom Lenčkom obišče na Dunaju, zaprosi, da bi vstopil v uredniški odbor Meddobja kot pred¬ stavnik zdomskih pisateljev v Evropi. Moja naloga bi bila tudi v navezovanju stikov z evropskimi sodelavci, če ti obstojajo, torej neke vrste izvenargentinsko evropsko uredništvo, toda še posebej bi bil zadolžen za pripravljanje prispevkov z domovinskimi in evropski¬ mi, tudi svetovnimi temami. Tej nalogi se skušam vedno znova oddolžiti s takoimenovanimi Literarnimi kažipoti, nizom prispevkov o različnih kulturnih vprašanjih, ki jih začnem postopoma objavljati v posameznih številkah Meddobja. Že na začetku delovanja SKA je več ali manj razvidno, da skušajo nekateri njeni najvidnejši predstavniki razvijati v okviru možnosti nove in istočasno najvišje zdomske kulturne ustanove idejno in etično v krščanskih vrednotah utemeljeno duhovno aktivnost na čim bolj visokem nivoju, kot protiutež vsaj v prvih povojnih desetletjih še močno politično kontrolirani in ideološko vezani kulturi v komu¬ nistični Sloveniji. Tudi esejistična in literarnozgodovinska priza¬ devanja glavnega literarnega analitika in povezovalca različnih variant zdomske književnosti dr. Tineta Debeljaka pravzaprav žive iz vizije v boljšo, krepostno podobo »idealistične« in »idealizirane« Slovenije v zdomstvu. Iz te vizije »boljšega« in »drugačnega«, ki odklanja marksistično zanikanje krščanskih vrednot, se poji tudi morda utopična, a krepostna skrb za razvijanje drugačne, ideološko neobremenjene paralelne zdomske slovenske književnosti kot korektiva ideološko vpeti literaturi v domovini. Seveda lahko taka težnja pravtako vodi v ideološkost - z drugačnim političnim pred¬ znakom, vendar natančnejši pregled posameznih knjižnih izdaj SKA in različnih letnikov Meddobja pokaže primarno zasidranost 38 Besede v spomin večine avtorjev v umetnosti in kulturi - in ne v strankarsko zamejeni političnosti. Skratka, opazovalcu iz evropske daljave, a istočasno tudi aktivnemu članu visoke zdomske kulturne ustanove, se dogajanje v samem argentinskem jedru SKA, kljub v tem zapisu že nakaza¬ nim občasnim miselnim in političnim diferenciacijam med posameznimi člani ali skupinami ter generacijami - in kljub finančnim krizam in zaradi starosti ali smrti zdaj že bistvenemu upadu in osipu najbolj aktivnega jedra članov iz prvih obdobij - kaže po petdesetih letih mrežasto razvejanega delovanja kot pomemben doprinos k celotni slovenski kulturi in kulturni politiki in kot potrebna duhovna alternativa k preveč enosmernemu povo¬ jnemu kulturnemu dogajanju v osrednji Sloveniji. Zasluga ustanoviteljev in prvih arhitektov velike zdomske slovenske kul¬ turne stavbe je še posebej v tem, da v težkem ekonomskem, političnem in psihološkem položaju, v boljševiški revoluciji postav¬ ljeni ob zid kot narodni izdajalci, pregnani v kot, rešujoč gola živ¬ ljenja, po krivici zamolčani, prepovedani, umorjeni in na videz izbrisani iz častne knjige slovenstva, niso obupali, temveč začeli zidati zgodovinsko pomemben projekt duhovnega upora enoum¬ ju in politični manipulaciji. Projekt je rasel in se razvijal s pomočjo ustvarjalnega dialoga, utemeljenega na straneh Meddobja, Glasa in številnih knjig založbe SKA v pestri ponudbi raznovrstnih prispevkov izpod najrazličnejših, v glavnem krščanstvu zavezanih peres, pa tudi s pomočjo različnih kulturnih prireditev v Buenos Airesu ter drugod. Projekt je postal trden in še pomembnejši, ker se je posrečilo k sodelovanju pridobiti tudi pisce v Združenih državah Amerike in v Kanadi in Avstraliji - ter pisatelje - zdomce v krogu katoliško usmerjene manjšine na Tržaškem in Goriškem ter Koroškem. K SKA so postopoma pristopali tudi različni posa¬ mezniki, osamelci v evropskem konglomeratu držav in jezikov, ter slovenski pisci iz oddaljenih azijskih pokrajin, iz Indije ali z Japonske. Vsi ti so bili tako ali drugače zavezani velikemu duhov¬ nemu projektu drugačne, idealistično v krščanskem slovenstvu utemeljene narodne duhovnosti. Razvijal se je zanimiv in veliko¬ krat produktiven dialog med različnimi akterji zdomskega slo¬ venstva, ki je vse sodelujoče bolj ali manj obvezno bodrilno vzpod¬ bujal k vztrajanju za plemenito slovensko stvar, za ohranjanje slovenske kulture in omike in za negovanje vseh tistih vrednot, ki so bile v zgodovinskem razvoju bistvene za oblikovanje osnovnih temeljev, na katerih lahko rase, vztraja in se krepi zdravo narodno telo. Ustvarjalci iz kroga SKA so se pri tem dobro zavedali, da bi raz- Besede v spomin 39 pad enotnosti njihovega projekta pomenil istočasno tudi zaton duhovne alternative k situaciji v domovini, ki je postopoma, v večjih ali manjših odmerkih in po ovinkih začela črpati tudi iz zaklad¬ nice zdomske duhovnosti in kulture. Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je nemška pisa¬ teljica Hilde Domin objavila knjigo Čemu danes pesništvo (Wozu Lyrik heute), ki je jasen in drzen klic proti prisilam v kulturi, proti nevarnosti birokratskega in tehnokratskega poneumljanja v poznoindustrijski denarniški družbi. V tej bistri knjigi je tudi zan¬ imiv dodatek, javno pismo Hilde Domin, ki je vrsto let zaradi Hitlerjevega nacionalnega socializma živela v emigraciji, naslov¬ ljeno na že umrlo Nobelovo nagrajenko, nemško pesnico židov¬ skega rodu Nelly Sachs. Domin v tem pismu meni, da je pesništvo kot veliko zvonenje: da vsi zaslišijo, kar je treba slišati. Pesniku v zdomstvu, v emigraciji, določi usoda ob tem tako rekoč sama od sebe posebne naloge. Poročati mora o tistih, ki jih je zmagoslavje večine potisnilo v temo, poročati mora o svetu senc, o pozabljenih, o žrtvah, o mrtvih. Kot je o mrtvih pel v svoji pomembni in še vedno premalo znani in upoštevani pesnitvi Velika črna maša za pobite Slovence slovenski zdomec dr. Tine Debeljak. V ospredju tega v izrazitem slogu ideal¬ ističnega poznega ekspresionizma napisanega dela stoji za vedno vznemirjajoča travma poboja domobrancev. Z naturalistično izrazno drznostjo in dramatično scenarijo prikaže Debeljak to večtisoč- kratno slovensko smrt kot tragedijo kar arhaično groznih razsež¬ nosti, po drugi strani pa v smislu katoliško pogojene etike obsodi celotno nasilje vseh totalitarnih sil, ki so zakrivile zločine druge svetovne vojne. Tudi Židinja Nelly Sachs je vedno znova pisala o mrtvih, o uničenih. Pisala je o tem v posebnem jeziku, ki ji ga je podarila groza časa, odtujenost od banalnih materialij in človeka ponižujočih polaščevalnih ideologij časa. V prečiščenem, večplast¬ nem jeziku osamljenke v zdomstvu, ki se je kresal ob drugih jezikih sveta, v katerih prostranstva je bila (iz)vržena, je pisala analitično dognano in večplastno literaturo. Kaj ni bilo tudi poslanstvo SKA kot veliko zvonenje ? Kot vse¬ stransko opozarjanje na mrtve in zamolčane, kot klic k drugačnemu živ- Ijenskemu načinu ? Kaj ni prav SKA, izpostavljena »na konec sveta«, toda vedno bolj tudi v globalni svet, kljub vsemu in vsem ujmam nakljub sredi zdomstva in tujstva rasla iz domačih slovenskih korenin? Vendar je skušala naše slovensko narodno drevo tudi v najtežjih pogojih delovanja pozdraviti in očistiti. Skušala je preraš¬ čati poplavo neavtentičnega in tehnokratsko izpodrezanega, hotela je bistveno in čisto. Je bilo vse to preveč? Preveč za človeka v zdom- 40 Besede v spomin stvu? Preveč za nove, mlade slovenske rodove zdomstva? Bo SKA lahko živela tudi vnaprej v kaki drugačni obliki kot izpostava in ambasador slovenstva v svetu s pomočjo novih le še delno slovenščine veščih generacij? Saj bi bila še in še potrebna, kot novodobno vseslovensko pričevanje o dobrem in slabem v globalnem svetu, tudi kot pričevan¬ je o posebnostih slovenske narodne usode v valovih svetovne zgodovine in kot informator o pomembnejših duhovnih dosežkih slovenskega naroda! Naj bo tako ali drugače. Dediščina SKA vsekakor zavezuje celot¬ no slovensko skupnost tudi za naprej. Zavezuje s svojim pomembn¬ im duhovnim zgledom in s svojim požrtvovalnim dolgotrajnim delom. Zavezuje z delovanjem, ki je bilo vedno tudi hoja proti vetru, hoja proti oportunizmu in družbeni zmedi. Delo in izkušnje Slovenske kulturne akcije bodo v kulturni in politični zgodovini slovenstva zagotovo integralno vključene v razvejano strukturo bodrilno žilave in lepe, a tudi tragične slovenske usode. Alojzij Kukoviča POZDRAV Lepo obletnico praznuje SKA. Prepričan sem, da je vsa naša skupnost v Argentini tega dogodka vesela in nanj tudi ponosna. Ne bom opisoval zgodovine te naše vrhovne kulturne ustanove. Poznamo jo in gotovo jo bo ob tem jubileju kdo še posebej opisal. Zavedamo se, da gre tistim, ki so pred 50 leti zamislili in ustanovili SKA, velika hvaležnost vse naše slovenske skupnosti v Argentini in tudi drugod po svetu, še posebej tudi v matični domovini. Ko se je velika večina tedanjih naših beguncev borila za osnovne življenjske pogoje v novem svetu, se je majhna skupina naših kuturnikov že začela posvečati tudi kulturnemu delu. Toda kultura ni sama sebi namen, treba jo je posredovati njenim ljubiteljem. Zato so takoj uvideli, da bo za uspešno ustvarjanje in posredovanje kulture potrebno ustanoviti neko okvirno organizazijo. Tako je nastala Slovenska Kulturna Akcija. Veliko dela in uspehov ima pokazati v teh 50 letih. Če pogosto govorimo o slovensko-argentinskem čudežu, je brez dvoma en nje¬ gov izraz in dokaz SKA s svojim bogatim in plodnim delom ustvar¬ jalnih članov in splošne simpatije tolikerih njenih prijateljev in sodelavcev, ki jih je SKA ves čas imela in jih še ima. Matična domo¬ vina je seveda to našo vrhunsko ustanovo dolga desetletja prav nekulturno ignorirala. Kaj drugega tudi ni bilo pričakovati. Šele po osvoboditvi je dobila pravico do obstoja in spomina. SKA zasluži nas vseh najtoplejše čestitke ob tem jubileju, katerim se pridružim tudi jaz z željo, da bi še veliko dobrega naredila v bodoče. 41 Milena Merlak Detela POZDRAV SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI OB PETDESETLETNICI Večkrat se spomnim na naše prijatelje po svetu, razseljene v vse smeri sveta, mnogi so že mrtvi. Spominjam se obiskov zdomskih pisateljev na Dunaju in v Gumpoldskirchnu, Nižja Avstrija, na pogovore z Zorkom Simčičem ter Rafkom Vodebom in njegovim bratom. Vesela sem, ko slišim besedo Argentina, katere dobremu srcu ostanejo Slovenci večni dolžniki. Toda tudi sama čutim, kot mnogi drugi po svetu, to težko (iz)vrženost v drugi jezik, to izpostavljenost sredi drugačnega sveta. Nenadoma se znajdeš na prepihu, na meji več svetov. Posebno mlajše generacije, že rojene v tujini, ki je za njih druga domovina, si poleg slovenstva svojih staršev hitro prisvojijo novo in za starše tuje, kar seveda poveča število izraznih možnosti in je odskočna deska v polno življenje. Torej postaja osnovno vprašanje Slovenije v svetu: kako ohraniti slovensko integriteto kljub vseprisotnim danostim drugačnega okolja? In kako v takem položaju ohraniti v današnjem svetu držo, ki se daljnovidno upre korumpiranosti svetovnega in domačega trenutka? Sedaj imate pri vas pomlad. Smreke na vrtu moje sestre v Buenos Airesu, o katerih mi je pripovedovala ob obisku v Avstriji, so morda zimzeleni spomin na našo tukajšnjo evropsko jesen, saj so tudi naše smreke vedno zelene. Tudi drevo SKA naj ostane zeleno in naj oznanja prihod nove pomladi! Na Dunaju ob koncu septembra 2004. 42 Vinko Rode ZLATI JUBILEJ SKA Akcije nisem poznal v samih začetkih, ampak šele nekaj let po njeni ustanovitvi, ko sem se znašel - brodolomec - v velemestu. Daleč od zvezde severnice, baš pod južnim križem - ki mi je pa mrknil. A kmalu sem zaslutil, da bo nekako nekje v kulturi moj pristan. Nekaj me je gnalo v območje kulturnega ustvarjanja; na nek način bi bil rad presegel babilonski vsakdan. Poskušal sem se v petju, v glasbi, v pisanju. Vedel sem za ustanovo in se ji plaho približeval. V upanju na iniciacije v visoko, skoro nedosegljivo druščino. Zakaj prva generaci¬ ja naših kulturnikov je bivala, v mojih očeh, visoko na Olimpu. Iz tistih časov se spominjam prireditev v dvorani Dekleva, film¬ skih predstav na ulici Alvarado, v Iliriji, predavanj v mestu, v dvo¬ ranici Bullrich. Na Alvarado sem bil nekaj mesecev sostanovalec ustanove. Tam je bil urad tajništva in tam je delovala "Akademija likovne umetnosti". Živo vidim v spominu kulturnike iz tistih časov, verjetno vsaj glavne osebnosti. Danes so že vsi v večnosti, nekaj jih je tudi v slovenskem Parnasu. Preteklo je pol stoletja. Čeprav me je poklicno delo oddaljilo od središča naše diaspore, sem vendar spremljal dogajanje v Buenos Airesu, še posebno rast in razcvet kulturne akcije. Spoznaval sem jo po njenih sadovih, po publikacijah. Le-te premagujejo razdalje in zamude. Čudil sem se zagonu ustvarjalcev - in seveda sanjal tudi o lastnem sodelovanju, ko bo napočil čas! Ko sem se po dvajsetletni odsotnosti vrnil v Bs. Aires, sem padel - nevede - v središče naše ustanove. Vsaj za desetletje je bilo to v Lanusu, v Slovenski vasi: tam je bil trio Lado Lenček, njegov 43 44 Besede v spomin delfin Andrej Rot in tajnik SKA Tone Brulc; tam je tiskarna Baraga. Šele tedaj sem bolj poprijel za delo, pač po svojih močeh in talentih. To je bilo v 80. in 90. letih. Tu sem pobliže spoznaval tudi zakulis¬ no delo pri organizaciji: na sejah, v tiskarni, pa kot poročevalec, kro¬ nist. Tu sem osebno spoznal odbornike, (povečini) že druge ge¬ neracije. Tako sem spremljal SKA sprva na daljavo, potem od blizu, postal sem njen odbornik, a ne bi se upal prišteti k ustvarjalnim članom; tukaj pravijo "preveliko zame" - "Me queda grande!" Ko gledam na vsa ta desetletja idealizma, ko obnavljam v spominu naše kulturne garače in priganjače ter njihov doprinos k svetišču slovenske kulture, ne morem kaj, da ne bi pomislil: čudež, kulturni čudež! Ne samo argentinski, ne! Akcija je imela planetarno razsežnost. Nudila je možnosti in dajala pobude, da se je SPE v vsej diaspori razvila v polnokrven subjekt na odru slovenske drame. Doprinesla je svoj "kamen do kamna" pri gradnji nove demokracije, saj je vseskozi gojila človekovo dostojanstvo in svobodno misel. Pred 10. leti je o nas Rebula lepo zapisal: "Za razliko od izrael¬ skega izgnanca ob babilonskih rekah, slovenski ni obesil svojih plunk na vrbe od srebrni reki. (SKA) pomeni kulturo, ki je delala iz čistosti ljubezni, saj v njenem slovarju ni bilo ne honorarjev, ne nagrad, ne sinekur." Res, SKA šele iz polstoletne perspektive zadobiva svojo prav¬ šno postavo: brez nje bi bila SPE siromašnejša. In tudi, s tem ko je nudila pogoje za kulturno izražanje, je rešila kar nekaj izseljenskih usod pogube. Od doma s(m)o namreč bežali z odprtimi računi: politično-ideološki razseljenec ne gre le za kruhom, v njegovem izvoru je že poslanstvo. Izpričati je treba neko resnico, izravnati je treba neko zgodovinsko krivico. Ce je celotna SPE čutila pri tem pričevanje kot svojo nalogo, si je kulturna še prav izrecno in eminentno naložila to poslanstvo. Danes smemo reči mirne duše, da je svojo nalogo izpolnila. Vseskozi je pričevala o pristnem slovenstvu, namreč kot zasidranem v krščanstvu ter v vrednotah demokracije. Protagonisti-svobodnjaki v tem boju so odšli drug za drugim, a njih dela so prebila železno zaveso in njih ideje so pomagale rušiti zidove diktature. Naj se mat¬ ica tega zaveda ali ne, dejstvo, da je v svetu utripalo svobodno slovenstvo, ki se ni dalo podkupiti in utišati, ta navzočnost je zgo¬ dovinskega pomena. Polstoletno pričevanje v zvestobi do resnice ne more ostati skrito in zamolčano. Kulturna akcija je v dobri meri pripomogla, da glas SPE ni bil preslišan. Da, Akcija je odigrala zgodovinsko vlogo za slovenski narod. Tudi partija jo je, res, a ne v dobro naroda. Kulturniki so prvi Besede v spomin 45 proizvedli antidot proti najhujšemu strupu 20. stoletja. Lek sicer deluje počasi, a verujemo, da mora končno zmagati resnica. Ne domišljamo si, da smo v posesti vse resnice, a kar se tiče komu¬ nistične revolucije v Sloveniji in odpora proti njej, o tem ni dvoma, kdo je zanetil požar in kdo je gasil; kdo je bil brezobziren nasilnik in kdo žrtev. Čeprav SKA ni bila in ni politična organizacija, je pa seveda vseskozi delila usodo SPE; kar nekaj desetletij so kulturniki iz kroga Akcije pomenili močno protiutež napram režimski kulturi enoumja. Ni še dognano v koliki meri je naša bakla svobodne misli pripo¬ mogla k prebujenju (zares) zdravih sil v matici. Da je njen svit prodiral in prodrl v meglo lažiznanosti in laži, o tem ni dvoma. Že samo to dejstvo jo postavlja v okvir zgodovinskih dejavnikov. Ob 25-letnici SKA je dr. Brumen ustanovi izprašal vest, je li izpolnila svoje naloge. V zelo splošni sodbi ugotovi tole: "Dali smo iz sebe kar smo mogli, zapustili smo sled v zgodovini slovenske kul¬ ture." In malo naprej: "Naša zdomska skupnost se bo mogla brez strahu pokazati med drugimi..." Saj, to pa ni majhna stvar, to je uspeh, ki malo zdomsko skupnost naravnost osmišlja. (Glas SKA, leto 36, 6-10, nov. 79) Brumen pokaže tudi na dve neizpolnjeni nalogi. Akcija ni skoraj nič naredila, da bi "slovensko kulturo izžarevala v svet, seznanila z njo zlasti narode, med katere smo se naselili." Tudi po naknadnih 25 letih se tu ni nič pomembnega zgodilo, vsaj kar se tiče leposlovja. Največ izžarevanja je bilo na glasbenem in likovnem polju. In končno problem nasledstva. Že Brumen ugotavlja, da v tem SKA ni uspela. In se sklicuje na generacijski prepad, češ da se je v našem slučaju še bolj poglobil. A začuda ne omenja še drugega prepada, namreč kulturnega (jezikovnega, vzgojnega, teluričnega), ki zazija med priseljenci in njihovimi potomci. Verjetno takrat vse to še ni bilo tako očitno. Kar je bilo za nas prisilna akulturacija v novi svet, je za naše sinove rodna gruda in domovina. To pa niso mačje solze. Sobotni tečaji ne morejo nadomestiti rednega šolanja v jeziku in kulturi. Le izjemoma se kdo dokoplje, po trden osebnem priza¬ devanju, do zadovoljive jezikovne veščine. Brumen razčleni tudi pojma meddobje in medprostorje. Za nas, razseljence, se je nedvomno ena doba končala, zgodil se je zgodovinski prelom. Preden se naznani nova doba, novo jasno obzorje - smo res v nekem meddobju. Dobri stari časi so bili nasilno pretrgani, sledila je prava katastrofa. Treba je bilo čakati skoro 50 let, da so se "vremena Kranjcem zjasnila." 46 Besede v spomin Begunci in pregnanci s(m)o poleg zgodovinske kontinuitete izgubili tudi rodni kraj, svoj prostor na svetu. Bili smo displaced per- sons, brezdomci, brezdomovinci. Taborišča so bila komaj zasilne in prehodne postaje. Enako tudi novi svet - kar nekaj let še ni bil naša druga domovina, zares naš prostor. "Usoda nas je vrgla v vmesje..." (V. Brumen) (Glas, pravtam). In danes, ali smo še vedno vmesni zemljani? Se vedno med "starim krajem" in novim svetom, med domotožjem - in čudežem, ki je bil stoletja le sen in je danes samostojna Slovenija! Mislim, da odločno pristopamo k praznovanju slovenske suverenosti. Konec je meddobja, saj zdaj vemo kam moramo obrniti vse naše moči, naša prizadevanja. Vse za rast in razcvet Slovenije, za njen blagor in za njen ugled. Tako čutimo vsaj zadnji slovenski Mohikanci v diaspori; verjetno smo zadnji rod slovenske politične emigracije. Za nami prihaja rod, ki nima za sabo "rdečega morja", eksodusa, begunskih taborišč in velike luže. Kar nas je še razvoženih v širni svet, zdaj s hvaležnost¬ jo sprejemamo dvojno domovinstvo; domovino naših staršev in domovino naših sinov in hčera. In to ni več razklanost, saj nam je rodna gruda spet dosegljiva - in če ostajamo tukaj, je po lastni volji. Že leta 92 je na občnem zboru M. Eiletz zatrdil, da je našega meddobja konec, da prehajamo v novodobje. To pa največ zato, ker je z osamosvojitvijo Slovenije bilo konec polstoletne izolira¬ nosti SPE. In res so se kulturne izmenjave z matico kar vrstile. Prav tisto leto Dnevi slovenske kulture v Buenos Airesu. Dve leti pozneje se je Akcija - za svojo 40. letnico - predstavila v Ljubljani. In čez tri leta je bila spet navzoča v slov. metropoli - na Evropskem mesecu kulture. To so bili velikopotezni premiki v slovenskem kulturnem prostoru. Naše zdomske vigilije je bilo konec, ko nas je domovina priznala in sprejela kot svoje sinove. Zato tudi pojem zdomstva ne služi več za naše potomce. Oni že imajo svoje mesto na svetu - su lugar en el mundo. Stopamo v novodobje, ki pa ne bo več naše. Drugi ga bodo krojili, usmerjali. V medmrežju, na spletnih pohodih, v jadralnih pustolovščinah? Če pa je konec meddobja, je upravi¬ čeno vprašanje, počemu revija s tem imenom. Ali ji še odgovarja tisti prelomni čas, tisti vmesni svet, ko smo se kot domovinski brodolomci znašli v hudem neurju - brez prijateljev. Ja, takrat smo se greli ob slovenski besedi in pesmi, pa ob molitvi. Ustanova nam je oskrbela streho in ognjišče, tam je ob prijateljskih srečanjih vzklila beseda o naši boli in naših svetlih sanjah; iz hrepenenja po resnici in lepoti se je rodila revija, ki je za marsikoga kar sinonim za med. Ob njej smo se mogli ogreti, izseljenci, ob plamenu domovinske ljubezni, medtem ko smo komaj tipali v novi svet. Besede v spomin 47 Ko se ob 50-letnici ustanove spominjamo njenih drznih pod¬ vigov in lepih uspehov, smo ponosni nanjo in občudujemo posebno njeno zvestobo slovenstvu in njen idealizem. Morda je prav ta naj - prepričljivejši argument za pravilnost naših stališč. Verjetno je boj zoper zgodovinsko laž v bistvu dobljen, čeprav še ne dobojevan. Tudi v tem oziru je SKA doprinesla svoj delež k resničnejši samopodobi slovenskega naroda. Danes vemo, da pionirskih podvigov v akciji ni več pričakovati. Globoko nekje čutimo, da se nam čas izteka. Vsekakor pričevanje SKA ostane, ker je zapisano v duhovno razsežnost. Bojim se zapisati besedo, ki mi ledbi ves čas pred očmi: brez nje ne morem več naprej. Vse je napeljano tako, da se steka v besedo, ki je nihče noče izgovoriti, a jo imamo vsi v mislih: SKA danes in nikdar več! Tudi ustanove umirajo. Carabela SKA je res priplula v pristan zlatih obeležij ovenčana z lovorjem zmagovalcev. Naj ostane zasidrana v Bonariji, odkoder je izplula? Naj le sanja o dnevih slave, o viharjih, bitkah in zmagah! A na odprto morje si ne upa več! Plovilo je potrebno obnove, kapetan je utrujen, mornarji vsi v letih; zamenjati bi bilo treba posadko, a ni dobiti moštva. Ako jo mlajši rod spet usposobi, da razpne svoja jadra - in ako ji bodo vetrovi naklonjeni, Bog jo obvaruj, Devica dobrih sapic naj jo spremlja: la Virgen del Buen Aire. P.S. Kaj je SKA pomenila zdomcem ob njeni 25-letnici, zgovorno povejo tudi jubilejni darovi ustanovi. Naštel sem 48 darovalcev iz obeh Amerik in iz Evrope: v dolarjih je malo manj kot tritisoč, v pesih pa tri milijone dvajset tisoč, kar pa doseže 4/5 zgornje vrednosti. Danes so pač drugi časi! mag. Rozina Švent PETDESETLETNICA SKA Nagovor v razstavni dvorani NUK 1.7.2004 Razstava, ki jo danes odpiramo in ki nosi naslov "50 let v službi kulture in umetnosti" je neke vrste pregled do sedaj opravljenega dela. Že bežen pogled na razstavljene knjige, revije, drobni tisk, nam sam po sebi govori, da je bilo opravljeno veliko delo, ki bo za vedno, z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenske kulture. Čeprav je bila SKA ustanovljena leta 1954 v daljni Argentini, v Buenos Airesu in je bila namenjena predvsem povojnim sloven¬ skim izseljencem/zdomcem, ki jih je med in povojni čas razselil po vseh kontinentih sveta, je vendarle vseskozi ohranjala tudi stik z matično domovino Slovenijo. Njeni ustanovni člani kot npr. Ruda Jurčec, dr. Tine Debeljak, France Papež in desetine drugih, so sicer bili prisiljeni bivati v tujem svetu - toda s tem nikoli niso prene¬ hali biti Slovenci. Se več - želeli so, da bi lahko v tujini nadaljevali umetniško ustvarjanje, ki je izhajalo iz slovenske katoliške tradicije, ki so ji bile v novem komunističnem režimu, čez noč posekane vse korenine. Zato nas ne preseneča, da je SKA našla stike s tistimi doma, ki so jim prepovedali govoriti oz. pisati - s Stankom Majcnom, Ivanom Dolencem, Ivanom Mrakom in drugimi. In ta tok kulturne¬ ga sodelovanja je vedno tekel v obe smeri. Prav o teh vrednotah in dvojnosti nam govorijo tudi številni naslovi revij in književnih del - že sama osrednja revija SKA, ki nosi ime MEDDOBJE, naj bi nje¬ nim bralcem pomagala, da bi lažje razumeli čas modernih razvred¬ notenj in jim kazala smer skozi sodobni kaos, ter ob tem dajala možnost kulturnim ustvarjalcem, da tiskajo svoja dela in hkrati vzgajajo svoje bralce širom sveta. 48 Besede v spomin 49 In še na en moment ne smemo pozabiti - skoraj vse delo, ki ga je do sedaj opravila SKA je bilo opravljeno na prostovoljni osnovi in praviloma tudi brez honorarjev. Pomembno vlogo pri izdajanju knjig pa so imeli nekateri meceni, ki so s svojimi darovi pomagali pred¬ vsem pri tiskanju knjig (npr. Lado Lenček). Tako kot so se zdomski ustvarjalci zavedali pomena izdajanja slovenskih knjig v zdomstvu so se hkrati tudi zavedali, da morajo le-te biti shranjene tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici kot del slovenike - in pri tem poslanstvu je prav SKA preko zamen, opravila in še opravlja izredno pomembno vlogo. Začetna leta delovanja SKA odražajo ustvarjalni zanos in odprtost v širino in ta čas bi lahko imenovali kar čas kulturne pomladi, saj so prav v tem obdobju izšla nekatera najboljša dela zdomske publicistike (Simčič - Človek na obeh straneh stene in Jurčecev roman - Ljubljanski triptih) = skupno skoraj 60 del v prvih desetih letih delovanja. Drugo obdobje oz. drugo desetletje, bi lahko imenovali tudi obdobje utrjevanja slovenske kulturnosti v svetu, ki jo izpričujejo nekatere pomembne študije (Milan Komar - Pot iz mrtvila, Brumnovo delo Iskanja ali Papeževo delo Zapisi iz zdomstva). Tretje obdobje, ki bi ga lahko poimenovali tudi obdobje kulturnega dialoga pa ima v sebi zanimivo dvojnost. Na eni strani je to dialog med zdomstvom in domovino, ki je nastal predvsem zaradi pogostejših osebnih stikov, obiskov domovine oz. svojcev v tujini - in na drugi strani dialog med starejšo in mlajšo generacijo zdomskih ustvarjalcev (Tine Debeljak ml, Tone Rode, Katica Cukjati- Debeljak, Lev Detela itd.). Ob tem zgodovinskem pregledu delo¬ vanja se seveda moramo spogledati tudi z današnjim trenutkom. Zagotovo je največji uspeh SKA ta, da je vztrajala celih petdeset let in v tem času uspela prebroditi številne krize. Čeprav jo je v teh letih zaradi smrti zapustilo ok. 1/3 članov, so na njihova izpraznjena mesta prišli njihovi otroci in vnuki. Prav vsi še vedno govorijo in razumejo jezik svojih očetov in dedov - le njihov izrazni, ustvarjalni jezik je vse pogosteje španski jezik, kar je logična posledica dejstva, da je Argentina njihova domovina in da so le-ti tam doma in niso nič več v "zdomstvu", kot so to bili njihovi dedje. Vsi skupaj, tisti, ki žive v izseljenstvu/zdomstvu in mi, ki živ- mo v samostojni Sloveniji se moramo truditi, da bo SKA in pred¬ vsem njena osrednja revija Meddobje še naprej vztrajala na svoji poti - kajti le tako se bo ohranjal slovensko čuteči in ustvarjajoči duh našega človeka v svetu. 50 Besede v spomin Razstava je sestavljena iz treh delov: 1. del predstavlja »knjižno bero« SKA v 50-ih letih delovanja; 2. del predstavlja arhivsko gradivo SKA 3. del pa predstavlja delo mlade slikarke Cecilije Grbec, ki je bila rojena v BA in se je lansko leto »vrnila« v Slovenijo in prav njene slike najbolj zgovorno izpričujejo dvojnost mlajše generacije »biti doma tukaj in tam«. In kot se za obletnice spodobi naj bo tudi meni ob koncu dovol¬ jeno, da SKA zaželim tudi v bodoče še veliko uspešnega dela. Pogled iz razstave ob 50 letnici SKA v NUK (2004). Lojze Rezelj gledališčnik in blagajnik SKA POL STOLETJA SLOVENSKIH ODROV Petdeset let Slovenske kulturne akcije razodeva iskreno ljube¬ zen do slovenstva in prizadevanje za kvaliteto slovenske kulture v zdomstvu. Ta njen zagon me je takoj pritegnil k sodelovanju. Naj¬ prej sem bil v Akcijo sprejet kot gledališčnik, saj sem imel priliko in čast, da sem nastopal v pomembnih vlogah pod našimi najbolj¬ šimi režiserji, najbolj kvalitetnimi ustvarjalci gledališke umetnosti, kot so bili Nikolaj Jeločnik, Marjan VVillempart, Maks Borštnik, Frido Beznik, danes že vsi pokojni. Nepozabna zame je bila vloga Kajfa v drami Lojzeta Rebule Pilatom žena, katero je režiral Jeločnik. Vse omenjene režiserje sem vedno občudoval, ker so s svojo profe¬ sionalnostjo in predanostjo dosegali uspehe z amaterskimi igralci. Vsi ti dosežki so zanetili kasneje med mlajšimi, za gledališče zavze¬ timi, že tukaj rojenimi, ljubezen do slovenske odrske umetnosti, ki jo še danes uživamo na različnih odrih naših krajevnih domov. S ponosom moremo reči, da ta ogenj ljubezni do slovenskega odra pri nas še ni ugasnil. Poleg gledališke dejavnosti me je moj nepozabni prijatelj laza¬ rist Ladislav Lenček pred skoraj štiridesetimi leti prosil in povabil, naj bi prevzel tudi mesto blagajnika pri SKA, katerega še danes upravljam. Če mi Bog da zdravje, bom pri tem delu še vztrajal. Naj bo moje opravljeno delo skromen doprinos k slovenski kulturni dejavnosti, ki je bila skozi pol stoletja od domovine zamolčana. V bodoče pa naj novi rodovi poživljajo to kuturno požrtvovalno delo med slovenskim izseljenstvom v našem oddal¬ jenem svetu. 51 ' , TAKO SMO PISALI Ruda Jurčec VAŠ IN NAŠ JUBILEJ (Ponatis iz Glasa ob 10-letnici, 1964) Deset let je poteklo od tistih lepih dni, ko se je zbrala družina slovenskih kulturnih delavcev in se sklenila povezati v SKA, da bi si omogočila ustvarjanje po nazorih in ciljih, kakor si jih je sama odbrala. Prvič se je zgodilo v slovenski zgodovini, da so kulturni delavci vzeli sami v lastne roke vodstvo in razvoj ustanove, ki naj služi stvaritvam slovenskega duha. Saj so bili že podobni poskusi in tudi niso vsi obnemogli. Toda naš poskus je segal na vsa polja; ustanovitev Vrednot je leta 1950 veljala bolj organizaciji in namenu Delovnega občestva slovenskega katoliškega instituta. Slovenska kulturna akcija pa je razširila področje, ko je poleg založbe ustanovi¬ la revijo, izvedla organizacijo šesterih odsekov z ustvarjalnim članstvom in razvoju likovne umetnosti še omogočila ustanovitev Umetniške šole. Že v začetku se je takoj pokazala značilnost, da smo se zbrali, ne da bi koga prehiteli ali nadomestili, pač pa po svojih močeh sodelovali pri stremljenju za našo duhovno rast s sredstvi in talenti, ki so bili med nami. Kdor se ozre na prehojeno pot, se ob dosedanjih uspehih in polni zavesti velikih milosti, ki so nas spremljale, mora zamisliti, kako je bilo vse to mogoče v izseljenski skupnosti, ki šteje med najmanjše. Marsikdo se je ob začetku splašil ali pa zamajal z glavo, češ, ali smo resnično krenili na pravo pot. Danes korakamo naprej, še bolj prežeti načrtov, podanih že na 1. umetniškem večeru 1954, ko je bilo rečeno, da se dejansko že vsi kulturni delavci po svetu zlivajo v pravo "republiko duhov", kjer jim svobode nikdo ne more jemati ali pa po svoje omejevati. Ponekod pri drugih narodih takega koraka 55 56 Tako smo pisali morda niso vzdržali; klonili so pod pezo pesimizma. Naš korak je postal pogumen kakor prve dni in naš pogled se obrača v svet, ponižno in preprosto, vendar poln vere, da svet ne bo mogel biti pravično zgrajen, če v njem ne bo odmerjen pravičen delež slovenskemu narodu. Razmerja in silnice domovine so se razširile, pljuča, polna idealizma in zanosa, so se mogla še volneje predati novim obzorjem pred nami; so možnosti brez meja. Vsega tega ne bi zmogli, ako bi ne bili v stalnem duhovnem skladju s slovenstvom, kakor smo ga ponesli seboj svetu v dar in bogatijo. Ne bi mogli daleč, če nas ne bi podpirala zavest in prepričanje, da nas ljubijo in podpirajo vsi, ki jim je prava svoboda slovenstva na duhovnem, kulturnem in političnem polju resnično pri srcu. Tako se dogaja med nami - kakor tudi pri vseh ljudeh blage volje in čistih namenov -, da smemo in moremo svobodo resnično usmerjati v dobrobit naše skupnosti. Režim v domovini je ponujal kulturnim delavcem zlate postelje, a jih ni mogel osrečiti; lovil jih je v svoje mreže in vsak iskren poskus svobode zadušil. Svoboden svet pa tudi ni manj nevaren kulturnemu ustvarjalcu; poln je mamljivih mamil, da bi kulturno ustvarjanje spravil pod svoj monopol. In kaj si želimo v drugem desetletju: ostati v vednem soglasju s pravimi vrednotami naše duhovnosti. Vemo, da nam bodo še naprej ostali zvesti vsi naši prijatelji: podpirali, razumevali in lju¬ bili nas bodo z isto vnetostjo, kakor so nas spremljali doslej, če bomo zvesti njim in sebi! Kdo dela za pravo svobodo duhovnih vrednot in njih razcvit, črpa iz srca in svojim bližnjim širi brez- brežne meje optimizma in poguma. Gotovo ne bi zdržali, ako v naši skupnosti ne bi naleteli na odmev, poln enakih obzorij in podobne ljubezni. Vemo, da nas vsi prijatelji podpirajo, ker vedo, da se obenem z nami dvigajo v območja, kjer se je že razlilo nad naše delo toliko božjega blagoslova. Ob našem jubileju se bomo spet spomnili, da nismo šli zaman v svet. Iztrgali smo se sicer domačijstvu vendar z namenom, da bi ga dvignili še višje, da bi v zgradbi novega sveta izoblikovali obraz slovenstva za jutri, za desetletje naprej in še dlje. Ob spominu na prehojeno pot, ob spominu na obiskovanja neizmerne sreče v ustvarjanju se podajamo v novo dobo brez okle¬ vanja. Slovenstvo nam bo vlivalo vero in potrebne moči. Vemo, da nas nikdo ne bo zapustil, saj je Slovenec in zato prepoln enakih idealov. Tine Debeljak OB STOPETDESETLETNICI SMRTI PESNIKA LJUBEZNI IN BOLEČINE FRANCETA PREŠERNA Ponatis eseja, ki ga je leta 1949 objavil Koledar Svobodne Slovenije “Ob stoletnici smrti pesnika...” izpod peresa Jeremije Kalina - dr. Tineta Debeljaka. Slonim na bregu Oceana na Južni poluti zemlje s krvavimi no¬ gami od dolgoletnega tavanja - brezdomec - od taborišča do taborišča in strmim proti severu k ekvatorju in čez... Vali pljuskajo vame kot pesem. V prsih mi buči kot bolečina, ki ne more iz srca. Kako naj se izpojem ... kako? Val šumi pesem. Kot pesem, ki nas je spremljala vso dolgo pot od Ljubelja h koroškim jezerom in v italijanske ravni do obale, kjer se je spustila z nami na val in še zdaj pljuska v naše srce. Trpi kot ljubezen. Odkod se je vzela? Odkod poje kot namesto mene? Iz groba v Kranju, odkoder smo se dvignili čez Ljubelj. Iz neiztrohnjenega srca stoletnega groba. Prešernova pesem! Z nami hodiš in v nas živiš vsevdilj naša naj-žlahtnejša vsebina. Vedno kipeča in trpeča. Na srcu te nosimo, kot dišečo domačo prst za naše bridke dni v tujini. Lek ljubezni si, ki si ga devamo v skelečih nočeh na odprte rane, zadane nam od sovraštva brata in sveta. Si kot tavajoči prijatelj s srčno bolečino, ki nam dela zvesto družbo, ko "brez miru okrog divjamo" in ne vemo, kam. Ti sprašuješ, za nas "oblak neba in val morja, kam drvi nas sem in tje vihar" - in z nami ne najdeš "mesta vrhu zemlje, kjer bi pozabil to gorje" izgnanstva, odmaknjenosti od srečne zvezde, ki je ostala na drugi poluti. Ti si z nami blodeči 57 58 Tako smo pisali mornar, ki ve, kaj morju upat sme, a ne, kaj bratu. Ti si naš pevec ljubezni, ki smo je polni, ki bi jo tako radi razdali in darovali ljubljeni rodni zemlji, od katere - trdosrčne, krute in zločinske, smo se sami odpahnili in nočemo pred njene oči, kakor si jo tudi želimo. Ti si pesnik tega odprtega neba, ki smo si ga zaprli sami na svoji "brezkončni poti"... veslajoči ribiči, "zgubljeni... utopljeni..." se bojiš... O, Prešeren - pesnik Ljubezni in Obupa in Upa! Sedim na robu Oceana in vzdrhtevam od valov ljubezni njego¬ vega srca: z njim pojem podoknice svoji ljubici zlatolasi, ko luna sije - in mi srce udarja kot kladivo na zvon. O zdaj mi je žena kot Primičeva Julja: kot zvezda na nebu, ki ne morem do nje, trdo¬ srčna, ki mi odgovora dati ne sme. Njeno ime vežem s Prešernom v podekvatorske gazelice, z njimi vzdihujem, da jo ljubim, pa ji tega ne morem sporočati drugače kakor po zvezdah in po valih, ki vežejo oba bregova, in po ticah galebih ki "nad potjo letajo"; tam pa me opravljajo ženice... čas hiti. Kdo bo Mahaon moji rani? In njeni? In kaj bo "plačilo vročine, ran in žeje - sam ne vem", in pesnik ne ve... S Prešernom ji vijem sonetni venec in mesto Julijinega imena postavljam pod zvezde njene začetnice: ob njem spremljam v Domovini viharje jezne in raz-prtije, ledeno zimo in solz mokro- cvetočo poezijo, ki jo rode izdihljaji njenega srca... ko gleda krog sebe "življenja gnus"... maščevalne Erinije... "ur temnih sile"... O nevesela rast v domovini, nekdaj tako cvetoče pokrajine. Pre¬ biram poezije: Kako rad bi gledal v svoje Julje oči: pa mi "dva jezna Keruba z mečem ognjenim" presekata moj vid in ne vidim v obljubljeno deželo, čeprav "so vsi čudeži noči razodeti" v Tvoji lepi pesmi... h kateri romam kot v Rim ali v Kompostelje, da po Tvojem slikanju ugledam sled glorije svoje zveste. Tvoja pesem nam greje srce v tujini, Tvoje čustvo nam niha naše - in "Tvoja nesreča, Tvoje "brezno brez vse resne poti" požira naš obup; razklani smo kot "hrast, ki vihar na tla ga zimski tresne", "okrog nas drvita skrb in potreba", umiramo počasne smrti "kot sveča, ki ji reje manjka"... O koliko klofut smo prejeli skozi naša taboriščna čakanja, naše "življenjske ječe", dokler nismo našli poti "sem, kamor meč preganjavcev ne seže", sem, "kamor njih krivic ne bo za nami"... "otrpnili so nam udje in sklepi, srce preživo je okamenelo... butare so se navadila pleča in podplat je koža čez in čez postala" od naše štiriletne begunske poti... Zdaj "smo tnalo neobčutljivo"... kot Ti, pesnik, ko Ti je bila odmaknjena ljubezen... Tako smo pisali 59 Tvoja pesem, Prešeren, je naša. V srce jo lovim v tujem svetu in ogrevam jo s svojim življenjem. Prešeren: Pesnik ljubezni - do žene in obupa zaradi nje, pesnik njenega "bogstva" in vanj izgubljene vere - mi je nismo izgubili, vero vanjo, nam so jo odvzeli nasilno in trpimo s Tabo, s Tvojo pesmijo. Pesnik ljubezni - do Domovine, kot Mojzes jo nam kažeš, to "podobo raja" po kateri divjajo zimski viharji. Zamaknjenec v mir slovenske vasi, svoje Vrbe, "srečne vasi domače". Pesnik žalosti nad slovensko usodo! Pesnik ljubezni - do Človeka, glasnik človekoljubja, bratstva vseh narodov, zdravice dobremu človeku! Pesnik razočaranja nad razbitimi oltarji kreposti, idealov mladosti! Prešeren: Pesnik našega boja med krščanstvom in poganstvom, ko "kri, prelita po Kranji, Korotani napolnila bi jezero"... Stvarnik Bogomile, Marijine device in Črtomirovega krsta pod slapom Savice. Ob Tvoji pesmi spremljam boje naših branilcev Bogomiline vere, ki so na Turjaku padli kot oni v Ajdovskem gradcu, ko so se zamenjale zgodovinske vloge: novi pogani so pobili slovensko verno vojsko. "Slovenec že mori Slovenca brata - kako strašna slepota je človeka!" in domači naskakovalec s tujo pomočjo "ne jenja prej, dokler ni zad¬ nja sraga krvi prelita... dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga..." Tako leže ti naši mrliči "ko ob ajde žetvi al pšenice po njivah tam leže snopovja kope" ... In vendar: zadnji ostanki te pobite - v naših dneh krščanske - vojske gredo - ne v Oglej, temveč v Rim - da se bodo vrnili na Bogomilino željo kot - rimskokatoliški misi¬ jonarji nazaj "med Slovence in dalje čez njih meje" (morda v Rusijo?) "do smrti tam preganjat zmot oblake". S Tabo gledam to novo pokrstitev naroda ob Savici in s Tvojim bučečim valom pojem himno Bogu-Ljubezni, o Prešeren - "frajgajst" - pevec od-povedi svetni ljubezni zaradi Večne in Nesmrtne, kot Tvojo in našo vero v živega osebnega Boga, danes pri nas tako pre¬ ganjanega po še in še poganskih Črtomirih, pojem s Tvojo besedo: da smo očeta enega sinovi ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit mormo se... da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, 60 Tako smo pisali da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni, z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod otroke ljube, da ne želi nobenega pogube; da vstvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glorija njega sije brez oblaka, oko ni vidlo, slišala ušesa .veselja, ki izvoljene tam čaka, da sprostenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, da tamkaj bodo božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo, sklenili... da srečen je le ta, ki z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani... O Prešeren, Ti pesnik Ljubezni, svetne in narodne in tudi božje... Slonim na bregu Oceana - naplavljenec brodoloma, vržen na novo zemljo: Prešernova pesem mi poje pozdrav kot besedni val domačih studencev in rek, kot mavrični slap Savice, kot utrip slovenskega človeka, z neizmerno človeško ljubeznijo in bolečino, morje, v katerega se izliva naš potok... "Nebo in pekel" - hrepenen¬ je in poraz: v sebi ga doživljam. Prešeren nam ga je izrazil pred stoletjem - Prešernova pesem je naša: ob srce nam udarja kot ob kamen na obali in vanj nam poje tiho, intimno, naš prijatelj in sočustvovaleč, naš Veliki in Največji Pesnik... Doma pa ga bodo postavili kot suho soho na piedestal gromovi¬ tih besed in v nas udarjajočih strel, kot donebesni spomenik revolu¬ cionarju, svobodomislecu in aktivistu-partizanu, kot pesniku razrednega sovraštva in nevere... Le mehek, šumeč val mi pljuska ob krvave noge kot jagnje, da mi jih žaleči z volno za pot domov... Vem: to je njegova pesem, Nesmrtna. Živa Pesem Ljubezni in Boli in od onstran Oceana, iz groba, ki je mrtev že stoletje. Ne bom se odmaknil z njene obale. Mirko Gogala KULTURNA INTEGRACIJA (iz knjige Usoda izseljencev, SKA, 1996) Kulturna integracija zahteva za izseljence "enake možnosti v kulturnem življenju" (OA - Octogesima adveniens. Apostolsko pismo Pavla VI., 16) kot jih imajo vsi ostali. Janez XXIII. med osnovne človekove pravice prišteva tudi pravice do moralnih in kulturnih vrednot. Tudi glede tega hodi po poti, ki jo je nakazal že Pij XII v svojem božičnem nagovoru leta 1942. "Vsak človek ima že po naravnem pravu pravico do spoštovanja svoje osebe, do dobrega imena, do prostosti v iskanju resnice, do izražanja in širjenja misli, do umetniškega ustvarjanja v mejah nravnega reda in splošne koristi, pa tudi pravico do objektivne poučenosti" (MZ - Mir na zemlji. Okrožnica Janeza XXIII, 12). "Po naravi gre človeku tudi pravica, da ima pristop do kulturnih dobrin, potemtakem pravica, da si pridobi osnovno izobrazbo prav kakor tehnično strokovno znanje, kakršno ustreza razvojni stopnji politične skupnosti, ki ji pripada, do najvišjih stopenj izobrazbe in priti v družbi na mesta in službe, ki so v skladu z osebno zmož¬ nostjo in s pridobljeno skušnjo" (MZ, 13). Ker je pravica do kulturnih dobrin tako važna, istočasno pa še vse premalo spoštovana, se je tudi 2. vatikanski koncil pomudil pri tem vprašanju. Pogumno je obsodil kakršnokoli obliko kultur¬ nega zapostavljanja (CS - Pastoralna konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi v sedanjem času, 29). Ko nato koncil poudari nekatere bolj neodložljive naloge glede kulture, na prvem mestu priporoči priznavanje in uveljavljanje pravice vseh ljudi do kulture: 61 62 Tako smo pisali "Z našo dobo, zlasti za kristjane, se kar najbolj sklada dolžnost, neutrudljivo si prizadevati za to, da se tako v gospodarstvu kakor v politiki, tako na narodnem kakor na mednarodnem področju uveljavijo temeljna načela, na osnovi katerih naj se po svetu prizna in uveljavi pravica vseh ljudi do človeške in družbene kulture, primerne dostojanstvu osebe; in sicer brez ozira na razlike (sine dis- crimine) glede rodu, spola ali naroda, vere ali socialnega položaja" (CS 60,1). Vse te cerkvene izjave nam jasno dokazujejo, da tudi izseljenci ne smejo biti kulturno zapostavljeni. Vendar nas Cerkev v svojem Navodilu še posebej opozarja na to in daje smermice za praktično izvedbo kulturne enakopravnosti izseljencev. Da bodo izseljenci res enakopravni tudi glede kulture, morajo imeti pristop do kulturnih dobrin nove domovine. Zato Navodilo naroča posameznikom, še bolj pa katoliškim društvom, naj pomaga¬ jo izseljencem tudi glede pouka: "Posebno važno je pomagati izseljencem v sodelovanju z obstoječemi šolami, da se spopolnijo v pokličnem znanju ali da si pridobe novo" (N - Navodilo za dušno pastirstvo izseljencev, iz leta 1969, 61). Vrhu tega pa kulturna enakopravnost zdomcev zahteva spoštovanje kulturnih dobrin, ki jih izseljenci prinesejo s seboj. Na¬ vodilo zelo močno poudarja pravico izseljencev do materinskega jezika in duhovne dediščine: "Izseljenci prineso s seboj svoj način mišljenja, svoj jezik, svojo kulturo, svojo vero: vse to sestavlja tako rekoč duhovno dediščino določenega mišljenja, izročila in kulture, dediščino, ki obstoja tudi izven domovine. Povsod naj to dediščino zelo cenijo. Pri tem ni na zadnjem mestu jezik izseljenca, s katerim izraža način svojega mišljenja, kulturo in značaj svojega duhovnega življenja. Jezik je naravno sredstvo in pot za spoznavanje ter izražanje človeške notranjosti" (N, 11). Cerkev se dobro zaveda, da so izseljenci "v nevarnosti, da izgube človeško in kulturno dediščino, s katero je navadno tesno povezana vera izseljencev" (N, 4); kajti s preselitvijo so vedno v zvezi tudi vprašanja, "ki nastanejo zaradi različnosti rase, jezika, kulture" (N, 57). Zato v Navodilu naroča, "naj laiki poskrbe, da se bodo ta vprašanja reševala v krščanski ljubezni in hkrati v pravičnosti in enakosti" (N, 57): "Laiki v važnejših javnih službah naj si, svesti si vrednot, ki jih prinaša drugačna omika izseljencev, prizadevajo, da bodo države in njihovi voditelji te vrednote upoštevali ter marljivo pospeševali vse, kar služi vzajemnosti in sožitju raznih narodnih skupin" (N 59). Tako smo pisali 63 Cerkev torej odločno zahteva za izseljence kulturno enako¬ pravnost tudi z ozirom na njih jastno kulturo. Vendar, če hočemo, da ne bo vse ostalo le pri lepih besedah, moramo nujno upoštevati socialni značaj vsake kulture. Saj kultura nikoli ni le delo posa¬ meznika, temveč je vedno le plod večje skupnosti in se samo v njej lahko ohranja in pospešuje. Iz tega izvirata dve važni zahtevi za izseljence. Prva je, da imajo izseljenci naravno pravico do kulturnega stika in kulturne izmenjave z izgubljeno domovino, ki je zibelka nji¬ hove narodne kulture, da si tako laže ohranijo svojo du¬ hovno dediščino, ki so jo prinesli s seboj. Druga pa je, da imajo izseljenci naravno pravico, da si svojo skupnost organizirajo tako, da bodo v skupni povezavi laže ohranjali in razvijali svojo duhovno dediščino. Že zgoraj pri so¬ cialni integraciji smo poudarili, kako Navodilo priznava pravico, da "morejo imeti izseljenci lastna društva" (N, 6). Zlasti pa priporoča, da bi imeli skupne "domove, v katerih se morejo izseljenci počutiti kot na svojem, kjer morejo gojiti svoje vrednote in svoje darove, kjer se morejo v prostem času razvedriti ter najti pomoč in pod¬ poro" (N 34, 3). Tako vidimo, da kulturna integracija nujno vključuje integra¬ cijo celotne etične skupnosti, kjer jo pač imajo, in ne le integracijo posameznikov; kajti če bi le posamezni izseljenci imeli pravico do kulturne enakopravnosti, ne pa celotna etnična skupnost, bi to bil le bolj ali manj prikrit način kulturne diskriminacije, ki bi pospeševala prisilno kulturno asimilacijo. Vladimir Kos TOKIJSKO ESEJSKO PISMO št. X + 18. (pisano v vročini, ki “spominja” na vice.) (Glas jun./dec. 1992) Dragi Glas! Vesel sem Te bil, ob Tvojem obisku v XXXIX: 4-6 (izvedenci že vedo, kaj to pomeni), ker sem znova doživel Tvojo trdoživost. Česti¬ tam Ti in s Teboj upam (saj veš: up je vsaj tako močan kot zdravilo), da bo imelo Tvoje srce dovolj dotoka finančno obarvane krvi! Pod zaglavjem "S praga domovine" si mi prinesel zares zanimi¬ vo pismo pesnice in pisateljice Dolores T. Med drugimi Ti pošilja dve lepi pesmi v japonskem slogu; tako tista v slogu tanka kot ona v slogu haiku (zdi se mi, da ni treba med "hai" in "ku" vzpostavljati ločilne črtice, ker je "haiku" v japonščini sicer pisan z dvema kita¬ jskima "znakoma", a ga umemo in pišemo kot besedo a enim sa¬ mim pomenom; nekoč so bili rabili še besedo "haikai" s skoraj istim pomenom) sta klasično komponirani, prva v 31, druga v 17 zlogih. V nobeni teh vrstic ni nepotrebne besede, vse je tako skrbno strnjeno, kot to zahtevata obe pesniški obliki, v našem jeziku morda še bolj kot pa v japonščini, ki se lahko neovirano nanaša na zvok japonskih glasov, ki lahko pričarajo okolje pesmi in tako pomagajo večkrat revni vsebini do pesniške veljave. To je mogoče dojemati pri nas vsako nedeljo, ko daje državni radio na razpolago celo uro za branje in ocenjevanje haiku-pesmi, ki mu jih pošiljajo v ta namen takorekoč iz cele Japonske; veliko število teh pesnikov in pesnic je priložnost¬ nih, vsebine so dostikrat - kot bi rekel T. S. Eliot - "premalo prečiščene v pesniškem ognju"; in vendar se človek ne more ubra¬ niti, vsaj tu in tam, čaru določenih japonskih besed, ki slušalca prestavijo v pesniško razpoloženje. Se nekaj naj mi bo dovoljeno, da pripomnim: Doloresin haiku se mi zdi večja umetnost kot pa tanka - zaradi ritma. Pri obeh pesmih gre za silno kratko, zgoščeno 64 Tako smo pisali 65 enoto, ki pa je notranje nesorazmeren ritem ne pomaga uresničiti: raztrgan ritem daje občutek, da se podobe, sicer sestavine pesmi, menjavajo - recimo - okorno. Že prva vrstica zveni drugače, če prestavimo besede n.pr. tako: "Čričkov spev kot val". Tudi tretja vrstica bi pridobila z naslednjo prestavitvijo besed: "Že obdaja me" namesto "Že me obdaja". Naj mi pesnica Dolores oprosti, da se drznem kritizirati, ki sem sam učencec in vajenec pesmi v japon¬ skem slogu. A Dolores se mi zdi resnična pesnica in rad bi ji omenil stvari, ki jih človek spozna šele na teh edinstvenih otokih; in rad bi še bolj užival njene pesmi. Med nami ni dosti pesnic, sem nekoč bil pisal Mileni Merlak - Detela; kakor njo nekoč, tudi Dolores, vzpod¬ bujam, naj ne neha ustvarjati pesmi, ki bodo lahko razodevale žensko stran človeka, žensko dojemanje resničnosti, se pravi: na pesniški način. Tomažičeva "Kritika Spomenici Sazu/II. del/" je tako zanimiva, da je njeno pravo mesto v Medu. Toda ali ga bodo slovensko- argentinske čebele še kdaj mogle nabrati? Finančnega sonca ni; v dež pa si še tako bojevite čebele ne upajo - dež bi jim uničil krila. Kaj se res ne najde na celem božjem svetu slovenski mecen, ki bi Medu omogočil redno "biro"? Brulčev esej o makiavelizmu bi v Medu lahko zajel tehtne strani, posebno če bi naslov razširili v "Makiavelizem odnosno njegova možnost v državi Sloveniji." - In še nekaj bi Ti rad položil na republikansko srce: zdaj, ko postaja Med letni odnosno iks-letni zbornik, nastaja vrzel za resnično knji¬ ževno delovanje: kje naj objavljamo razprave, povesti, in pesmi? Zbornik, ki Ti pride v roke enkrat na leto, je kakor pratika, za celo leto naprej; torej Te v tem letu ničesar ne vzpodbuja, da nadaljuješ z ustvarjanjem; kdo ve, ali bo Med potem sploh še izšel. Nihče, se mi zdi, ne mara ustvarjati za mrtve predale, kjer je edini bralec prah. - Rekel mi boš: "Zakaj to pripoveduješ meni?" Zato, dragi Glas, ker Tebe še lahko čujejo iz literarne pampe, čujejo in se pri tem zamis¬ lijo, v kolikor naši ljubi Slovenci še niso odstopili mišljenja televiziji in potrošništvu. Tudi če Te čuje le nekaj ljudi, bo odločala kakovost in ne količina. Kot zmeraj. V tihomorski megli ostajam tvoj vdani "daljno vzhodnik". RS. V tem soparnem vzdušju bi skoraj bil pozabil omeniti še tole. Znani ameriški pripovednik Louis UAmour opozarja v svoji "Vzgajanje potepuha" (Education of a Wandering Man. Bantam 1990 na str. 122), kako je nekoč Hanibal bil na tem, da stre mogočni rims¬ ki imperij, a mu je stranka pacifistov v Kartagini odrekla podporo, čemur je sledil ne le Hanibalov poraz, ampak - uničenje Kartagine. - Pazi, da se v argentinski jeseni spet ne prehladiš! 66 Tako smo pisali P.S. II. Še nekaj (verjemi mi, pri nas je vroče). Pravkar sem pre¬ bral v Bibličnem leksikonu (Grabner - Haider / Krašovec; Mohorjeva, Celje 1984) o Mateju in Matejevem evangeliju; članka bi morala biti informativna, a enostavno molčita o enotnem krščanskem izročilu o Mateju in njegovem evangelju (prim. moderno obrambo te tradicije pri P. Benoit: UEvangile selon saint Mattieu. Pariš 1961, 3. izd.) Ali je postalo moderno ali "napredno", da katoličani pozabljamo tistih petnajst stoletij pred protestansko revolucijo? - Pri nas se nebo pripravlja na dež. Temnozeleni dodatek Dragi Glas! Natanko 3. septembra 1992 me je obiskal - ugani, kdo! Med! S polnim imenom XXVI - 1992 - 1/2. Slutil sem, da je bil zapustil Buenos Aires pred mesci, a šele pred nekaj dnevi je prišel v Tokio, odkoder so ga poštarji napotili v te temnozelene gozdove, na se¬ verni strani gore Fudži, kjer preživljam svoje delovne počitnice; se pravi, v teh gozdovih lahko mirno delam: pišem za naše študente in včasih tudi kakšno pesem - tega na tokijski periferiji v svoji prim¬ itivni sobi pod cementno streho najbrž ne bi zmogel - že kakih deset dni vlada vročina 33 stopinj, ki zdrkne na večer le na 26... Še ni 24 ur tega, kar sem se z Medom soočil, čisto mlad je v svoji zelenkasti obleki, prikupno mlad. V tem času sem prebral Brulčev izvrsten in izviren esej z naslovom Atahualpa Zupanqui in sloven¬ ska emigracija. Sploh me veseli da Brulc ustvarja ne le na ozemlju literarne kritike, ampak tudi pripovedno leposlovno. V moji dnevni sv. maši ima poseben kotiček, da bi mu naš Gospod podaril ne¬ pretrgane moči za tako široko ustvarjanje! J. J. Lovrenčiča ml. Pesmi sem tudi imel čas prebrati; presunljive so; jaz bi jim dal naslov qohelet umirajočega umetnika. Ko bi bil imel Lovrenčič več življenske moči, bi najbrž bil popravil tu in tam pešajočo notranjo rimo. Zdi se mi, da je doživljal žalostni del rož¬ nega venca, ki ga v teh pesmih dvakrat, skoraj v zadregi, omenja. Veseli me, da zasledim dva pesnika iz Slovenije. A zanju in osta¬ le žlahtne prvine Medu bom moral izbrati druge ure; tema je legla na gozdove in kmalu se bo oglasila sova in nočni metulji se bodo začeli zaletavati v razsvetljeno okno, če ga takoj ne zagrnem s platneno "zaveso". Naj ti gorska noč prinese prisrčne pozdrave, ki ti jih v njene struje polaga tvoj daljnovzhodni novičar. P.S. Oprosti svinčeni pisavi ob tej pozni uri nisem smel ropotati s pisalnem strojem. V teh tihih gozdovih je vsak glas dvakrat močnejši. Marijan Marolt 20 LET NAZAJ (Glas - januar 1974) Ko smo zapuščali domovino, smo bili priče žalostnega razdejan¬ ja. A beg v svobodni svet je pomenil ustvarjalcu končno priložnost do svobodnega izživljanja svojih darov. V svetu se nismo vrgli najprej na ustanavljanje pogrebnih bratovščin, ampak na osnovanje tiska in kulturnih društev. Vendar uspehi niso bili tolikšni, kot smo pričalovali. Umetniki in znanstveniki so si morali poiskati svojim sposobnostim neodgovarjajoča telesna ali pisarniška mesta. Ustvar¬ jalec je izpolnil le majhen del svojih načrtov. Slab pogoj za kulturno delo je različna usmerjenost, ki niha med vrhunskimi in ljudskimi stvaritvami; in med temi niha tudi okus sprejemalcev. Kultura pa ni le vrhunska in ljudska, ampak oboje in še vse, kar je med njima. Največji sovražnik pa je kompleks ne ravno manjvrednosti, ampak nepotrebnosti; da se ne izplača za teh nekaj tisočev; da bodo že potem poprijeli, če pridemo domov....; da itak ne vemo, kaj se v svetu godi in zato počakajmo, da se svetovna kultura izkristalizira. Ali bo mogla Slovenska kulturna akcija vse te ovire premagati? V celoti morda ne, marsikaj pa ji mora uspeti. Iz svojih sredstev bo skušala nuditi malenkostno priznalno nagrado za njihovo delo. Vsak pedn (dninar) je bil svojega plačila vreden, samo kulturni delavec naj bi garal zastonj... Program Slovenske kulturne akcije je usmerjen prav v ustvarjan¬ je najtesnejših stikov med kulturnimi producenti in občinstvom. Težnja družbe je ustvariti najboljše. Napaka naših prosvetnih or¬ ganizacij je bila, da se je članom največkrat nudilo samo drugo¬ vrstno gradivo, češ da kaj boljšega ne dojamejo, ker je pretežko. Tako prihajajo Cankarji in Plečniki v splošno ljudsko last šele v drugi, tretji generaciji. 67 Nikolaj Jeločnik Z RADOSTJO SE OZIRAM NAZAJ... (Glas - januar 1974) na teh dvajset, po žlahtnih stezah Slovenske kulturne akcije prehojenih let, na vse njene vesele in žalostne zgode in nezgode, ki si po človeško družno podajajo roke, da ni ugasnila volja, da se ni ustavil zagon; na vso bogatijo plodnega življenja te slovenske edinstvene kulturne ustanove, ki ji je - vsaj spočetka - uspelo povezati v prav¬ šno zadrugo duha in ustvarjalne plodnosti menda vse poznane slovenske kulturnike zunaj matične Slovenije, na tem velikem, čezkontinentalnem slovenskem kulturnem prostoru: ljudi različ¬ nih zrenj na življenje, ljudi različnih prepričanj, ljudi različnih gledanj na umetniško in znanstveno storilnost - a vse v svežem, žehtečem hotenju po svobodi slovenske ustvarjalnosti, ki je urad¬ no ni dovolila (in je danes še tudi ne dovoli); na vredne in pomembne izkaze prizadevanj, žrtev in napora Kulturne akcije, plod sposobnosti in kreativne zmogljivosti slo¬ venskega umetnika in znanstvenika, ki sta si namesto poniglavega kimavstva v Ljubljani, v Mariboru, v Celju in drugje po režimski Sloveniji volila držo vznositega svobodnjaka na tej in drugih tujih obalah: mislim na skoraj devetdeset knjižnih in revialnih publi¬ kacij Slovenske kulturne akcije - če jim pridamo še vse številke Glasa v dvajsetih letih, se spne ta plodna slovenska kulturna sad- nost v stotine; na čez dvesto kulturnih večerov, nekaterih resnično edinstvenih po vsebini in prikazu, ki bi zaslužili posebno kroniko v novejši slovenski kulturni zgodovini, saj so bili vse kaj več in vse 68 Tako smo pisali 69 kaj višjega in vse kaj globljega, kot omledavo prosvetarsko čitalniško zbiranje skromnega občinstva; na šestdeset gledaliških predstav, komornih večerov in recitalov, ki so v Buenos Airesu prva leta na skoraj improviziranih odrih prinašali duhovnih lepot žejnemu gledalcu gledališko izročilo od slovenskih novitet, mimo klasikov odrske umetnosti, do najmodernejših, tudi avantgardnih storitev, ki so slovensko uho radostile z žlahtno odrsko govorico izvirnih, v zdomstvu napisanih odrskih del, in slovensko radovedno oko seznanjale z modernimi igralčevimi in sceničnimi dosežki; na mnoge kvalitetno visoke, estetsko ubrane, umetniško dognane kon¬ certne nastope uveljavljenih slovenskih vokalistov v zdomstvu, ki jih je neenkrat posetilo in z visokimi priznanji počastilo tudi tuje¬ rodno občinstvo in ki jih je profesionalna kritika laskavo ocenila; na čez deset umetniških razstav slovenskih zdomskih likovnikov, ki jim je bil za uvod pred dvajsetimi leti botroval s svojimi deli sam mojster Meštrovič, teh naših slikarjev in kiparjev, rezbarjev in podobarjev, ki so si s plastiko in podobo, v veliki meri po prizade¬ vnosti Kulturne akcije, utrli pot med slovenske zdomce in s svojimi umetninami požlahtnili stene slovenskih domačij po svetu; pa na lepo vrsto zajetnih znanstvenih zbornikov, na likovne albume, na dolgo vrsto priložnostnih, vselej tudi estetsko in grafično dognanih tiskov; ne nazadnje na likovno umetniško šolo Slovenske kulturne akcije, to edinstveno umetnostno akademijsko ustanovo v zdom¬ stvu, ki je vodila prve korake v svet čopiča in barve mladim likovnikom v čezoceanski Sloveniji; na nova poznanstva, na plodno dopisovanje, ki se je pletlo med prej neznanimi ustvarjalci; ta prijateljska družnost je dala bogate plodi v revialni in knjižni produkciji Kulturne akcije; na vesele, prazniške dni prve slovenske literarne nagrade v zdomstvu, ki je pomenila zavesten izkaz slovenskega zdomskega mecenstva svobodnemu kulturnemu delu; na zavzet odgovor, ki ga je prvo leto dalo slovensko zamejstvo, ne le z odkupom publicistične produkcije Kulturne akcije, temveč tudi z ustvarjalnim sodelovanjem, saj v Trstu ob rojstvu naše ustanove ni bilo ne Mladike, ne Zaliva, ne Mostu, ne Kosovelove knjižnice, ne drugih založb, ki bi si vzdele nehvaležno in nerentabil¬ no breme publiciranja še kaj drugega kot sicer potrebnih dnevni¬ kov in priložnostnih periodikov; na idealizem zdomskega, zamejskega kulturnika, ki v čezpoklic- nem ustvarjalnem duhovnem delu za v svet razmetano slovenstvo, za živost slovenskega duha v svobodi nista iskala ne dobičkov, niti 70 Tako smo pisali prejela nagrad, delala in garala za božji Ion, pa le prevečkrat dajala in še dajeta tudi iz lastnega žepa za slovensko ustvarjanje: kaj telesni napori, kaj neprespane noči, kaj skopo odmerjeni čas - da se le ohranja, da živi, da se razvija vse, česar uradna Slovenija ne dovoli, čemur še v svet v paničnem strahu pred pričano resnico meče polena pod noge, s kleveto, z lažjo, z molkom, s kovarstvom in sovraštvom; na množične, žive roje novih uvidov, spoznanj, dosežkov, bis- trenj in mnenj, intimnih zaznav in novih poti, pa tudi zdrave kritike, vrednih napotkov, treznih načrtov, dragih zamisli, presenetljivih odkritij, vsega, vsega, kar še zmoreta ustvarjanja slast in moč, kadar ju plodi zavest, da delaš za vse kaj več, kot le za bežen trenutek osebnega ugodja in priložnostne naravnanosti; na vse prijateljske, zveste, dobre obraze, poštena lica, odprta srca, radodarne roke sto in sto prijateljev, za slovensko kulturno dejavnost v slovenskem zamejstvu in čezkontinentalnem zdomstvu zavzetih in pripravljenih pomagati ji, dajati ji oporo, pobujati jo in priznavati njeno nujnost za ohranitev duhovnega slovenstva ne le v svetu, temveč - kaj zato, če na daljši rok! - tudi v matični Sloveniji. Z radostjo se oziram nazaj... na vse to, ko zlagoma, nezavedno ugaša argentinsko poletje in se na severni polobli že naznanja slutnja nove pomladi: prav takšno je bilo nebo tu in tam pred dvajsetimi leti, ko se je rodila Slovenska kulturna akcija. Pri nas je zdaj nebo vedro; znamenje, da bo jutrišnji dan lep in vesel. Ladislav Lenček OD VREDNOT DO SKA OB 30-LETNICI (Glas, januar-februar 1974) Predhodnik Slovenske kulturne akcije je bila revija Vrednote, ki jo je izdajalo že v letu 1951 v Buenos Airesu "Delovno občestvo za slovenski katoliški institut" (DOSKI). Uredniki so ji bili Vinko Brumen, Tine Debeljak, France Dolinar, Božidar Fink, Alojzij Geržinič, Ruda Jurčec, Albin Mozetič, Jože Osana in Karel Rako¬ vec. Od teh so danes France Dolinar, Ruda Jurčec in Albin Mozetič že med pokojnimi. Vrednote pa so imele kot povsem samostojno telo le leto dni živ¬ ljenja. V letu 1951 so izšle v treh zvezkih in vsebovale vsega kar 332 strani dragocenega gradiva izseljenskih kulturnih delavcev. Z razpravami so sodelovali dr- Alojzij Odar, Jože Osana, dr. Franc Jaklič, dr. Josip Turk, Božidar Fink, dr. Anton Kacin, Martin Jev- nikar, dr. Ivan Ahčin, Marijan Marolt in dr. Milan Komar. (Navajamo kakor so podpisovali svoje prispevke). Literarne črtice in pesmi so v njih objavljali: Slavko Srebrnič, Stanko Kociper, Vodeb, Kalin, Jože Krivec in Budnik. Poročila in kritike sta objav¬ ljala Marijan Marolt in Alojzij Geržinič. Reprodukcije svojih kiparskih in slikarskih del so dali v objavo France Gorše, Bara Remec in France Ahčin. Uredništvo in upravo "Vrednot" je imel na skrbi Ruda Jurčec. Kulturni delavci so le redkokdaj istočasno ustvarjalci in propagan¬ disti ter upravniki. Zato je ta čudoviti kulturni pojav takozvanih novonaseljencev v prvem letu življenja prišel v krizo, ne morda radi nesoglasij med sodelavci ali radi pomanjkanja gradiva, ampak zgolj iz upravnih in iz teh izhajajočih gmotnih težav. 71 72 Tako smo pisali Po nekaterih poskusih poživljanja uprave v drugih rokah so se uredniki Vrednot obrnili na lazarista Ladislava Lenčka, ki je tedaj izkazoval živahno delavnost zlasti na področju misijonstva, s prošnjo, da bi poskusil rešiti upravo in ekonomijo revije. Sedanji predsednik Slovenske kulturne akcije se je vprašanja lotil z resno željo pomagati k življenju katoliški kulturni delavnosti v izseljenstvu, kar je vsekakor spadalo tudi v njegov duhovniški apostolat. Vendar ga je razmišljanje in posvetovanje z nekaterimi drugimi privedlo do ugotovitve, da je treba kulturnemu dejstvovan- ju v izseljenstvu dati urejeno organizacijsko obliko in naj bi se v ta namen ustanovila širša kulturna organizacija, ki bi povezovala vse izseljenske in zamejske kulturnike iz raznih področij kulture, jih pobujala k ustvarjanju in njihove stvaritve posredovala z objav¬ ljanjem najširšim izseljenskim krogom ter s tem nudila podlago za močno slovensko kulturno in prosvetno življenje v izseljenstvu in zamejstvu. Odločujoči pri Vrednotah so idejo sprejeli, zlasti ker je bilo predvideno (in se je potem tudi nekaj let realiziralo), da bi nova organizacija še naprej izdajala tudi Vrednote, a bi poleg tega pospeševala še vse drugo slovensko kulturno izživljanje na vseh področjih znanosti in umetnosti. Zamisel je pridobivala bolj in bolj široke kroge slovenskega izseljenskega kulturnega dela v Buenos Airesu in po potrebnih razgovorih je prišlo do ustanovnega občnega zbora. Pobudnik, sedanji predsednik, je sklical najvidnejše sodelavce Vrednot in druge kulturnike v prostore na ulici Granaderos 61 v Buenos Airesu, ki jih je imel najete za razne dejavnosti (Slovenska misijonska pisarna, Slovenska gospodarska zadruga, Družabna pravda itd) in kjer naj bi bila tudi pisarna in sedež nove kulturne organizacije. Sestanka se je udeležilo kakih 20 slovenskih kultur¬ nih delavcev, vodil ga je prof.Alojzij Geržinič, sprejeta so bila okvir¬ na pravila, določili so ime novi organizaciji: Slovenska kulturna akcija, postavili ji prvo vodstvo s predsednikom Rudo Jurčecem, podpredsednikom dr. Tinetom Debeljakom in prof. Geržiničem, tajnikom in vodjo pisarne Marijanom Maroltom in blagajnikom Ladislavom Lenčkom. Slovenska kulturna akcija je zaživela. To je bilo meseca februarja 1953 in letos v februarju 1984 je SKA dopolnila 30. leto svojega življenja. A napori za višje kulturno delo izseljenstva so se začeli že z DOSKI-jem in je pravzaprav ta ustanova bila začetek in temelj dela in življenja Slovenske kulturne akcije, kar je primerno ob njeni tridesetletnici povdariti. Božidar Fink PISMO O KULTURI (Napisano za Duhovno življenje februarja 1988) V mesecu Prešernove smrti se nam ponuja tema o slovenski kulturi in o naši kulturnosti. Snov je obširna in zapletena, zato ne more nikoli biti enotno dognana. Ko se je sredi prejšnjega stoletja ustavilo srce, tisto živo srce, ki je vedno hrepenelo po lepem, plemenitem, vzvišenem, čeprav med upom in strahom, po ravni poti in ob spotikljajih, so prestali pes¬ nikovi notranji viharji in zunanji boji v družbi, začela pa se je vzpen¬ jati njegova pot prav v vrh pomembnosti za narodno utemeljitev. Pesnik nam je postal in ostal glasnik in simbol narodne samobitnos¬ ti. Po njem nam je kultura še posebej poglavitni narodnotvorni dejavnik, ne pa npr. država, ki je drugod med temi dejavniki naj¬ pogostejši in tudi najmočnejši. To je do danes naša stvarnost, nade¬ jamo pa se, da bomo svojo narodnost kdaj utrjevali tudi z lastno politično organizacijo. Po kulturi se tedaj narodnostno ločujemo od drugih ter se med seboj prepoznavamo in edinimo. To velja za rojake v upravni enoti, ki nosi slovensko ime, ter je še bolj očitno za tiste v zamejstvu in za nas v zdomstvu... Tako kot milost predpostavlja naravo, je treba za versko in nravno naravnavanje človeka upoštevati vso njegovo osebnost. Področja njegovega življenja, ki niso neposredno usmerjena v razmerje do Boga, so res nižjega reda, vendar je po vseh človek to, kar je. Nižja področja sicer služijo višjim, a je njihova služba višjim nujna. Duhovna kultura, h kateri v širšem pomenu štejeta tudi vera in nravnost, je v ožjem pomenu podlaga in pot za vero in nravnost. 73 74 Tako smo pisali Bilo bi zmotno, če bi se trudili le za enostransko oblikovanje Bogu vdanih in Cerkvi zvestih duš, ki bi ne imele oči za vso resničnost v sebi in drugem stvarstvu ter srca za ustvarjeno lepoto... Ko govorimo o naši kulturi, mislimo najprej na tiste posebnosti, po katerih se kot Slovenci duhovno razlikujemo od drugih, ali na stvaritve, ki so namenjene prav nam. Najprej je tu naš jezik, ki nam toliko pomeni. Na svetu je dosti jezikov, ki jih ne govori samo en narod. Pomislimo, koliko narodov se izraža v angleščini, španščini, nemščini, francoščini ali srbohr¬ vaščini. So tudi narodi, ki imajo več jezikov, a se vendar čutijo eno: Švicarji, Španci, Belgijci. Vsi Slovenci pa govorimo le en jezik in ni drugega naroda, ki bi govoril slovensko. Tu je pojem naroda uporabljen v pomenu nacije, ki vedno bolj izriva plemensko poj¬ movanje, tudi pri nas. Naš jezik nam je torej poseben zaklad, ki ga varujemo in kultiviramo. Vendar nam jezik sam ne sme postati cilj. Je res vez med posamezniki in rodovi ter prispeva k oblikovanju našega čutenja in mišljenja, a je pri tem le dragocena posoda, zlat ključ do zveličavne omike. Če bi skrbeli preveč samo za to našo posodo, bi lahko prišli v skušnjavo, da zanemarimo njeno vsebino, pa tudi, da se nezdravo oddelimo od sveta. Po Slomšku nam je treba najprej hoditi za lučjo, a luč lovimo v svetlo posodo, ki nam jo je ponudila Previdnost, da nam bo tako bolj blestela! Ali nismo Slovenci preveč nagnjeni k temu, da z drugače govorečimi ne govorimo slovensko, čeprav bi nas lahko razumeli, kot da bi se hoteli zapirati v svojo intimnost? S tujcem hitro spre¬ govorimo v njegovem jeziku in se težko umislimo v to, da bi se on lahko naučil naše govorice. Proti temu je treba priporočati, naj se pripravljajo slovenski jezikovni tečaji, s posebnim pridom še za tiste, ki so v zakonski zvezi s slovenskimi ljudmi, in za otroke iz teh zakonov. S tem se ne bo utrjevala samo družinska skupnost, ampak se bo tudi odpiralo zanimanje za slovenski jezik v neslovenskem svetu, uveljavljale slovenske duhovne vrline in vcepljala sloven¬ ska kultura v svetovna duhovna prizadevanja. V zdomstvu smo, pa ljubimo slovenstvo. V praktičnem pomenu nam je slovenstvo res utelešeno v slovenski deželi, za katero tudi hočemo, da se odpre svetu in stopi v svet. Tako nam je Slovenija nekaj določnega, s trdnimi mejami. A slovenstvo nam ni le po¬ krajina, če je še tako ljubka in veličastna, in ne le ljudstvo, naj bo še tako izobraženo in gostoljubno. Daleč smo od dežele in njenih ljudi. Na voljo pa so nam slovenske duhovne stvaritve, ki so več kot zemlja in kri, ker so duhovnega reda. Zemlja in kri nas prite¬ gujeta, a kultura nas hrani. Zato je tako pomembno, da so nam Tako smo pisali 75 slovenske znanstvene in umetnostne pridobitve dosegljive ter da nam postajajo res potreba in užitek. Vprašati se nam je treba, kak¬ šen praktičen odnos imamo do slovenske knjige, plošč, kaset in likovnih katalogov z deli na najvišji ravni. Ljudska pesem, poskočna glasba in barviti posnetki narave nas ogrejejo, a so navadno le tehni¬ ka ali pa sploh niso kultura. Segati nam je treba po globljem in popolnejšem. Za to nam manjka posredovalne službe, ki bi dobav¬ ljala kulturne proizvode in tako tudi budila smisel zanje. Človek po naravi stremi po napredovanju in spopolnjevanju. Kolikor presega svoje prejšnje dosežke, toliko bolj je res človek, in kolikor bolj se dviga v duhovne plasti, toliko bolj se približuje svoje¬ mu končnemu smotru. Zato tako poudarjamo potrebo po kakovosti in visoki vrednosti vseh naših dejavnosti. S tem se ne priporoča kako zaprto učenjaštvo ali skrajna prefinjenost in s tem izključujoč eli¬ tizem. To bi ne soglašalo z našo družbeno miselno sestavo in ne bilo v prid našim smotrom. Gre marveč za to, da se izogibamo man¬ jvredne plaže, praznega kiča ter da izbiramo za tisk in prireditve le take stvari, ki imajo notranjo vrednost, in jih potem kar najbolj izde¬ lano posredujemo. Celo za smeh je prav, da je smešnica duhovita, in tudi plesna glasba ima lahko več kakovostnih stopenj. Nič torej gro¬ bosti, plehkosti in dolgočasne vsakdanjosti! V vsem iščimo plemeni¬ tosti, duhovitosti in bogate domiselnosti! Razen za slovensko kulturo nam gre torej predvsem tudi za kulturnost slovenskega človeka. Pri tem pa se postavlja vprašanje, kaj sploh je narodna kultura. Osebna kultura je notranji obraz člove¬ ka, ki se bolj ali manj oblikuje ob vseh ljudeh. Splošne kulturne dobrine postajajo vedno bolj premoženje vsega človeštva, torej so tudi naše. Naše stvaritve pa vsaj potencialno obogatujejo ves svet. Ko pravimo, da bomo skrbeli predvsem za slovenski program naših prireditev, ne mislimo, da naj ne bo na naših prireditvah indijanskih motivov, na naših odrih ne gledaliških predstav neslovenskih avtorjev in na koncertih ne del iz svetovne glasbene literature. Vse kar nas bogati kot ljudi, nas dela tudi boljše Slovence. Kar pa ne prispeva k osebni duhovni rasti, izvotljuje tudi naše slovenstvo. Zato se nam je treba izogibati le tistega, kar nas od slovenstva odteguje. To pa ni vesoljna kultura, marveč razni modni, iz pridobitnih interesov vsiljevani kulturni spački, ki človeka trgajo od vrednotenja lepega, skladnega, plemenitega, tudi po obliki popolnega. Taki pojavi so kvarni tudi za narodnost, čeprav se ponu¬ jajo v slovenskem jeziku in izhajajo od slovenskih avtorjev... Prepričanje o pomembnosti duhovne kulture naj bo tudi v pri¬ hodnje vodilo vseh naših dejavnosti, da bomo uspevali kot ljudje, kristjani in Slovenci. Edo Škulj SPOMINI NA PRVO DESETLETJE (2004) Slovenska skupnost, ki je po drugi svetovni vojni prišla v Buenos Aires, se je organizirala kot Slovenija v malem. Ker je v svoji sredi imela veliko število razumnikov, ji je to tudi uspelo na vseh ravneh. Imela je narodni odbor, v katerem so bili predstavniki vseh nekdan¬ jih strank in ki je imel vlogo vlade v izgnanstvu, pripravljena pre¬ vzeti vodstvo, če bi se v domovini razmere spremenile. Tudi cerkveno je bila dobro organizirana, saj je imela v msgr. Antonu Oreharju svojega »ordinarija«, kot delegat ljubljanskega škofa je imel posebna pooblastila. Orehar je imel svoje župnike, ki so delovali po slovenskih domovih, slovenski otoki v argentinskem okolju, in imeli redno vsaj tedensko bogoslužje, kar v glavnem še danes drži. Imeti redno mašo v domačem jeziku za peščico ljudi je bilo koristno, ven¬ dar glede na okolje pravo razkošje. Razvejano je bilo šolstvo na vseh stopnjah, sicer le sobotno, pa kljub temu. Po domovih na os¬ novnošolski, v osrednji Slovenski hiši na srednješolski, v seme¬ nišču pa celo na fakultetni ravni. Teološka fakulteta je delovala do smrti škofa Rožmana leta 1959, čeprav je bila formalno že prej ukinjena, dejansko pa do konca semenišča leta 1965, saj sistema učenja sploh ni spremenila. Slovenska skupnost je imela svoje semenišče, kar je nekaj edistvenega, nad katerim pa »ordinarij« ni imel oblasti. Slovenska skupnost je imela vse mogoče organizacije, od verskih, npr. katoliška akcija, do laičnih, npr. nekdanjih borcev. Tiska pa je bilo v nepregledni množici: od tednika (Oznanilo) prek tednikov (Svobodna Slovenija) in mesečnikov (Duhovno življenje, Katoliški misijoni) do letnikov (Koledar Svobodne Slovenije). 76 Tako smo pisali 77 Ko se je vsa ta organiziranost utrdila, se je leta 1954 pojavila Slo¬ venska kulturna akcija (SKA), ki je prevzela vlogo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, saj je združevala tako znanstvenike kot umetnike pod skupnim nazivom kulturnikov. Natura predstavlja to, kar se rodi (lat. nascere), kultura pa to, kar se goji (lat. colere). Človek pa svoje duhovno bogastvo ustvarja racionalno z umom, kar delajo znanstveniki, ali intuitivno s čutom, kar delajo umetniki. Zato morajo tisti zanstveniki, ki imajo kot predmet študija umetnostne panoge, umsko utemeljiti, kar umetniki intuitivno ustvarjajo. SKA je že od vsega početka uspešno lovila ravnotežje med enimi in drugimi. Znanstveniki so na predavanjih podajali izsledke svojega umskega premlevanja, umetniki pa so se izpovedali v umetniških nastopih, ki so bili trajni, npr. likovniki in pesniki, ali enkratni, npr. glasbeniki in gledališčniki, predvsem poustvarjalni. Moji spomini na SKA sežejo na prvo desetletje, ki je trajalo dvanajst let, od ustanovitve do konca semenišča decembra 1965. V semenišču smo imeli zelo strogo disciplino, in sicer takšno, kot je vel¬ jala v Ljubljani pred drugo svetovno vojno. Zato izhodi iz semenišča, tudi na slovenske prireditve, razen verskih, so bili le tolerirani (grdo gledani). (Bog ne daj, da bi šel v mesto brez rektorjevega dovoljenja!) Zato smo bogoslovci smeli obiskovati le večje in pomembnejše, pred¬ vsem umetniške prireditve. S tem ni rečeno, da smo bili prikrajšani za znanstvena predavanja. Povezani smo bili v dveh smereh. Naši profesorji so bili dejavni člani SKA, npr. Ivan Ahčin, Ignacij Lenček, Filip Žakelj (na seznamu zelo pogrešam rektorja semenišča Franca Gnidovca) idr. Predavanja, ki so jih pripravljali za SKA, so bila del rednih predavanj v semenišču ali pa z njimi tesno povezana. Ahčinovo predavanje o razvoju socialnega vprašanja (7. 6. 1958, datumi so vzeti iz zbornika ob 40-letnici) smo slišali pri sociologiji; Lenčkovo predavanje o sv. Tomažu Akvinskem (21. 11. 1959) pri uvodu v filozofijo, ki je bila sploh neosholastično usmerjena, preda¬ vanje iz etike atomske vojne (5. 9. 1959) pa pri etiki. Ivan Ahčin je umrl leta 1960, leta 1962 se je Ignacij Lenček vrnil v Evropo, zato je štafeto prevzel Filip Žakelj. Zanimivo je, kako je SKA tudi cerkveno hodila s časom in je odgovarjala na izzive, npr. najdba kumranskih rokopisov ali napoved Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Žakljevi predavanji o velikih odkritjih v Qumranu ob Mrtvem morju (2. 7. 1960) in o vplivih esenskega življenja in nauka na krščanstvo (30. 9.1961) smo slišali pri splošnem uvodu v Sveto pismo. Tudi pre¬ davanje ob novem slovenskem prevodu Svetega pisma (20. 5. 1961) smo slišali v istem okvirju. Ko je decembra 1963 kot prvi koncilski 78 Tako smo pisali dokument izšla Konstitucija o svetem bogoslužju, jo je predstavil kot veliko liturgično obnovo v Cerkvi (27. 6. 1964), kar smo slišali pri liturgiki. O liku škofa Gregorija Rožmana je veliko govoril pri dnevnih točkah za premišljevanje ali o njegovi podobi v slovenski zgodovini (21. 11. 1964) ali o njegovem boju z brezbožnim komuniz¬ mom (6. 11. 1965), kakor tudi o svetniških kandidatih Slomšek, Baraga, Vošnjak (26. 10. 1963), ki jih je predstavil kot tri slovenske beatifikacijske probleme, katerih je prvi - hvala Bogu - že rešen. Pavel Krajnik nam je pri vzhodnem bogoslovju govoril o ruskem krščanstvu (2. 8. 1958) ali o edinosti krščanstva in bodočnost sveta (16. 6. 1962); tudi on se je odzval na koncilsko napoved s predavan¬ jem Bodoči cerkveni zbor in edinost (6. 5. 1961). Naravnost občudovali pa smo Marjana Marolta, ki nam je svoje globoko pozna¬ vanje evropskih slogov posredoval pri cerkveni umetnosti, npr. o bistvu slikarske in kiparske umetnosti ob slovenskih umetninah (7. 10. 1955) ali o ekspresionizmu v slovenski likovni umetnosti (4. 5. 1963). Niso samo semeniški profesorji hodili predavat akcijskim kul¬ turnikom, ampak so tudi ti prihajali v semenišče. Če je bilo pri SKA na sporedu predavanje, ki bi bilo zanimivo za bogoslovce, je vodst¬ vo semenišča povabilo predavatelja. Zelo živo se spominjam treh predavateljev, in sicer Ruda Jurčeca, ki je govoril o slovenski književnosti, Vinka Brumna, ki je predstavil Slomškovo berilo Blaže in Nežica v nedelski šoli, predvsem pa Alojzija Geržiniča, ki je razpravljal o razvoju in sedanjem položaju slovenskega pravopisa (31. 7.1959, še zdaj vem, kako se je poigraval z besedama fin in fajn). Vrhunec tega sodelovanja med SKA in semeniščem, v tej smeri, pa so bili delovni obiski genialnega režiserja Nikolaja Jeločnika. Rož¬ manov zavod je vsako leto za buenosaireške Slovence prirejal slavnostno akademijo, pri kateri so sodelovali bogoslovci. Predvsem sta se mi vtisnili v spomin dva primera: kako doživeto je zrežiral Drabosnjakovega Izgubljenega sina in zgodovino slovenskega naro¬ da, sestavljeno iz klasičnih odlomkov slovenskega slovstva. S kratko osvežitvijo bi jo še danes vso odrdral! Če nismo hodili na znanstvena predavanja, ker smo jih imeli že doma, pa smo obiskovali gledališke in koncertne prireditve. Kako smo bili ponosni, da je gledališki odsek uprizoril kar tri drame našega profesorja pastoralne teologije Branka Rozmana, in sicer dve s tematiko druge svetovne vojne na Slovenskem Roka za steno (7. 4. 1957) in Človek, ki je ubil Boga (2. 5. 1959) ter svetopisemsko dramo Obsodili so Kristusa (15. 9. 1962), ki nas ni očarala ne po sicer znani, Tako smo pisali 79 pa v novi obliki podani zgodbi, ampak predvsem po gospodarnosti tako v osebah (le štiri) kot v odrski postavitvi. Vsaka oseba je imela na vsakdanji obleki le eno znamenje, Judu je npr. kot kakšna štola visela vrv. Ob tem preide misel na dramo Preiskava Diega Fabbrija v prevodu Branka Rozmana. Pri vsakdanjih klepetih nam je avtor razložil ali pojasnil marsikatero nadrobnost. Dve predstavi pa sta se mi globoko vtisnili v spomin po doživetem podajanju in kar razkošni scenografiji, obe v režiji Nikolaja Jeločnika. Prva je Linhartov Matiček (18. 10. 1958). Kdo bi mogel pozabiti Rusovega Matička? Njegova poustvaritev je bila enkratna! Druga pa je Claudelovo Marijino oznanjenje; še vedno imam pred očmi Maksa Noseta in Natašo Zajc Smersu. Pred nekaj leti sem jo videl v Mestnem gledališču ljubljanskem; igralsko je bila verjetno boljša ljubljanska, po verski doživetosti pa je bila gotovo boljša buenosaireška. Od glasbenih prireditev smo vedno radi poslušali predvsem Kvartet Fink na samostojnih koncertih ali na akademijah ob peti ali deseti obletnici. Vsi ti nastopi se dajo skrčiti na posnetek, ki jo je kot edino ploščo SKA izdala leta 1965 z naslovom Kvartet Fink, na kateri so skladbe in priredbe Alojzija Geržiniča. Izvajajo Marija Fink-Geržiničeva - sopran, Marta Fink - mezzosopran, Neda Fink - alt, Božidar Fink - bariton, pri klavirju pa je Alojzij Geržinič. Prva stran plošče prinaša Geržiničeve izvirne skladbe, druga stran pa nje¬ gove priredbe narodnih pesmi. Na prvi strani najbolj izstopa druga skladba, ki je štiridelni kvartet s klavirjem Cest brezupna slast. Skladba, zložena leta 1959, je prikaz begunske drame. Plošča je izred¬ no kvalitetna in dragocena, ker nam je ohranila zvočno podobo Kvarteta Finkovih. Vredna je, da bi izšla kot zgoščenka. Iz prvega desetletja je omembe vredna prva notna izdaja, in sicer Geržiničev oratorij za soliste zbor in klavir Irenej Friderik Baraga na besedilo Tineta Debeljaka iz leta 1957 ob 160. obletnici rojstva misi¬ jonarskega škofa. Izdajo je s škofovskim grbom na naslovnici in fotografijo Goršetovega kipa v notranjosti opremila Bara Remčeva. Oratorij je doživel krstno izvedbo v Buenos Airesu na proslavi ob prvi obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je umrl 16. novembra 1959 v Clevelandu. Pod okriljem Društva Slovencev je Slovenski pevski zbor Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija sklad¬ bo izvedel v veliki dvorani Slovenske hiše. Tudi iz teh spominov je razvidno, da pri tako opevanem slovenskem čudežu v Argentini nosi SKA levji delež. Jože Velikonja DVOJE PISEM (Glas, marec-junij 1998) 27. januarja 1998 Dragi gospod Eiletz, Ko me dosegajo glasovi o SKA in Meddobju, vendar le po ovin¬ kih in z zamudo, se mi vendarle zdi, da bi kot "ustvarjalni član" smel in moral nekaj več vedeti. Gusti Horvat me je opozoril, da bo menda aprila občni zbor, ki bo gotovo moral o marsičem razprav¬ ljati in tudi odločati. Ne bi rad šele nekaj mesecev kasneje slišal o pomembnih odločitvah. Glavno, kar me trenutno zanima, je bodočnost Meddobja. Razgovor, ki ga je urednik imel v Ljubljani in je bil objavljen v časopisu, ni obetal nič dobrega. Hotel sem takoj reagirati, a sem raje počakal. Zdaj je odzvonil Celovški zvon - poročilo, ki sem ga napisal v Ameriško domovino, je priloženo - in kot mi sporoča Ing. Kattnigg bo odnehalo tudi Meddobje. Napoveduje mi pa novo revijo, ki jo bodo v Ljubljani izdajale tri Mohorjeve skupno z Družino. Naj v Evropi sklepajo karkoli, naj tam izide kolikor hoče raznih revij, Meddobje ne bi smelo odmreti. Nerazumljivo je, da je Janežič uspel privabiti k sodelovanju za zbornik Dom in svet dokaj članov SKAja, tudi iz Argentine, Meddobje jih pa ne bi moglo? Emigracija potrebuje samostojno glasilo. Nobena revija v Sloveniji ni sposobna ali pripravljena sprejemati prispevke emigrantskih piscev. Rabijo jih, ko se z njimi lahko okoristijo, drugače jih imajo za nepotrebno nadlogo. Gradivo za Meddobje leži v arhivih SKAja. Že ducate zgodo- viskih opisov je bilo zadnja leta objavljenih o tem, kaj je SKA delala 80 Tako smo pisali 81 in kaj so njeni dani hoteli napraviti. Meddobje bi moralo biti prvo, da v tisku objavi razprave in govore, ki jih imajo člani SKA po svetu, namesto da izhajajo v drugih časopisih in revijah. V arhivih SKA je obilo gradiva, ki bi lahko napolnilo nekaj zvezkov Meddobja. Zakaj ne bi objavili korespondence, ki se je nabrala? Zbrano ali izbrano? Ob pregledovanju Ložarjeve korespondence pri raznih ljudeh, sem seveda naletel na pisma Marjana Marolta, Tineta Debeljaka in Rudeta Jurčeca. Kramolčeva pisma so na več mestih - danes v Ljubljani. To je zgodovina! Tudi jaz imam ducate pisem in sporočil, vendar bi bilo najprej treba prinesti na dan "uradno kore¬ spondenco", kot pravi Marolt v pismu Ložarju. Saj ste videli, kaj je s korespondenco napravil Beličič v zadnji Mladiki. To ni tako nemogoče delo. V Ljubljani so mi tudi povedali, da se je Tine Debeljak ml. razgovarjal z NUKom, da bo tja šla očetova zapuščina, ko mati umre. Gospa Vera Debeljak je medtem umrla, kakšna bo torej usoda zapuščine? Ali Tine Debeljak samo govori, ali bo iz tega kaj nastalo? Četudi je kar sprejemljivo, bi bilo absurdno, da bi šele nekdo v Ljubljani iz tega gradiva izbral stvari in jih objavil. Meddobje bi se lahko napolnilo s poročili in ocenami pomem¬ bnih knjig, pomembnih za emigracijo. Nekdo bi moral napraviti analizo obeh Brulčevih knjig, obdelati bi bilo treba Kramolčevo, tudi Urbančičevo, potem pa knjige, ki so izšle v Soveniji in zadevajo emigracijo. Leta 1985 je Meddobje objavilo prvi del Ložarjeve biografije. V rokopisu (gradivo ima v rokah Helena Podlogar-Ložar) sta dva izde¬ lana dela njegovih biografsih zapiskov iz dnevnika. Vsaj del tega bi bilo vredno objaviti. Hotel bi Vam samo nakazati, da je obilo možnosti napolniti strani revije, vendar se je treba zbuditi in seči do ljudi, ki bi bili sposobni v revijo prispevati. Seveda je treba doseči članstvo. Danes so se poštne razmere že toliko popravile, da je tudi mogoče pošiljati pošto. Tudi elektronska pošta in FAX deluje - čeprav doslej še nisem utegnil dobiti stika z Argentino. Ostaja staro vprašanje, kako naj ljudje, ki se za slovenski tisk po svetu zanimajo, do njega pridejo. Naznanila v Svobodni Sloveniji in v Glasu SKA niso dovolj. Obvestila morajo priti do ljudi bodisi po direktnih osebnih spodbujanjih, ali v občilih širše cirkulacije. Med te spadata Družina in tržaškogoriški Novi glas. Oglasi stanejo, poročila so zastonj. 82 Tako smo pisali Danes imate v Buenos Airesu slovenskega ambasadorja, ki je po službeni dolžnosti dolžan skrbeti za slovenske državljane tam. Njegova dolžnost je, da Vam odpira vrata. Meni ni dolžan ničesar, ker nisem državljan republike Slovenije. Hotel sem Vam posredovati svoje mnenje, ki ni nič dosti drugačno od tega, kar sem SKA in Meddobju zatrjeval že vsaj dve desetletji. Še predno sem bil sprejet med njene člane. Vam in vsem Vašim sodelavcem želi mnoga uspeha, Jože Velikonja ODGOVOR UREDNIKA (GLAS jul./dec. 98) Buenos Aires, 24. avgusta 1998 Dragi gospod prof. Jože Velikonja! Celih sedem mesecev je preteklo odkar sem prejel Vaše pismo, vendar me ni nič sram povedati, da praktično ne morem odgovarjati na pisma, ker enostavno nimam časa. Moja realnost je namreč ta, da se lovim za zadnjimi možnostmi v profesionalnem delu (v svobod¬ nem poklicu!), ker mi penzija ne bo krila niti tretjine stroškov za življenjski obstoj. Zdravje tudi temu primerno in sorazmerno peša, tako, da ne morem več računati na večerne ali nočne ure kot nekdaj. Naj bo to nekako opravičilo za zamudo! Vaše pismo je, kot ponavadi, polno vprašanj in kritičnih opazk (priznam, da so konstruktivnega značaja), vendar pa v nekaterih odlomkih izražajo nepoznanje današnjega položaja v Slovenski kul¬ turni akciji. Pravite, da bi Vi kot "ustvarjalni član" smel in moral nekaj več vedeti o SKA in Meddobju. V tem se strinjava, to bi bilo vsekakor idealno, da bi bili vsi člani stalno na tekočem o delovanju SKA. Ali se Vam ne zdi, da bi bilo pravično k tej opazki dodati : "...pa tudi centrala bi smela in morala kaj več vedeti o delovanju posameznih članov..." Naj samo mimogrede omenim primer na¬ šega zvestega in neumornega sodelavca Vladimirja Kosa iz Tokia, ki nas dobesedno bombardira s prispevki iz poezije, s kratkimi poz¬ dravi ali pa z dolgimi pismi z recenzijami o Meddobju in Glasu. Vprašam se, zakaj ni mogoče izboljšati komunikativnosti med nami? Mislim, da se boste strinjali z mano v tem, da učinkovito Tako smo pisali 83 delovanje katerekoli organizacije potrebuje med drugim tudi dobro organizirano tajništvo, se pravi vsaj eno dobro plačano pisarniško moč "fulltime", računalniško opremo v pisarni, s telefonom, faksom, priključkom na e-mail in internet, strojem za kopiranje itd. Vsega tega mi nimamo. V upanju, da Vas ne bom preveč utrujal, Vas bom skušal malce seznaniti z našim konkretnim položajem, danes in tukaj v Argentini, kjer funkcionira centrala SKA. Upam, da mi bo to uspelo. Najprej je potrebno razjasniti, da kljub temu, da je SKA uni¬ verzalna organizacija slovenskih zdomskih kulturnikov je ne smemo istovetiti z Meddobjem in Glasom, ki sta sicer življenjske važnosti za organizacijo, vendar predstavljata le del naše dejavnosti, se pravi predvsem tisti na zunaj "vidni" del, ki presega ozemlje bueno- saireške centrale in dosega celotno slovensko diasporo, kot je bilo nekoč to zamišljeno. Tudi je treba povdariti, da sta obe naši glasili subvencionirani od Ministrstva za kulturo RS in brez te podpore absolutno ne bi mogli izhajati. Toliko glede finančne strani naših glasil, ker je dandanes več kot jasno, da se ne bi mogli zanašati na naročnine. Samo letalska poštnina nas stane enkrat več kot vsi ostali stroški! Večina naših odsekov v Argentini živi svoje normalno in plodo¬ vito življenje, kot morete brati o tej dejavnosti v vsakem GLAS-u. Seveda je to delovanje v glavnem osredotočeno na argentinsko slovensko skupnost, kar je popolnoma logično, je pa za nas in za bodočnost tukajšnje slovenske skupnosti življensko važno. O tem ne sme biti nobenih dvomov. Vendar pa to delo za pripravo kul¬ turnih večerov s predavanji, koncerti, likovnimi razstavami itd. nikakor ne jemlje sape potrebne za plovbo našega tiska. Obstaja pa drug problem, ki ga morate Vi dobro poznati, saj se dotika najbolj boleče točke v problematiki izseljenstva: počasno izginevanje v materinščini pisanja zmožnih ustvarjalcev ter nas¬ ploh za zastonjkarsko kulturno delo pripravljenih ljudi. Morda bi se še koga kje dobilo, a mu borba za življenjski obstanek tega enos¬ tavno ne dopusti. Kot Vam je gotovo znano je življenjski nivo tukajšnjih kulturnikov (ne samo slovenskih temveč tudi argen¬ tinskih) na zelo nizki stopnji. Kaj šele, če se kdo od nas znajde na lepem v "zasluženi penziji"! Če nima družine ali sorodnikov, ki ga podpirajo, je dobesedno obsojen na stradanje. Večina slovenskih naseljencev v Argentini se sicer nahaja v malo višji plasti (obrtniki, majhni podjetniki in višji uradniki) vendar med njimi na žalost ne moremo iskati sotrudnikov za kulturno delo. Izjema je peščica mladih iz druge ali celo iz tretje generacije, povečini študentov, ki 84 Tako smo pisali garajo v službah podnevi, v večernih in nočnih urah hodijo na uni¬ verze ali pa se zbirajo v "domovih", kjer si uničujejo zdravje v pripravah gledaliških predstav, koncertov, folklornih plesov itd. Ne bom našteval imen sodelavcev, ki jih ni več, saj naše nekrologe gotovo kje drugje berete. Da boste dobili bolj točno sliko o situaciji bo najbolj primerno, če Vam povem, kateri "veslači" so (smo) še ostali na tej barki. Poleg umrlih, smo izgubili še naslednje: Vinko Rode, ki je bil naša desna roka v uredništvu Meddobja in Glasa, se je izselil v Mendozo pod Ande, kjer se posveča gradnji svoje hiše in mu fizično delo jemlje čas in duhovno zbranost, kot je sam dejal, in ne moremo kaj več pričakovati od njega kot kakšne splošne nasvete ali kak dopis. Tine Debeljak, naša "zlata rezerva", se nam je iz zdravstvenih in drugih osebnih razlogov praktično izmuznil, čeprav nisem izgubil upanja, da se bo to pri njem nekoč izboljšalo. Gotovo veste, da se je Gusti Horvat že pred časom umaknil iz odbo¬ ra, tudi iz zdravstvenih razlogov. Moram se pa pohvaliti, da Odbor SKA dobro deluje, da je na naših mesečnih sejah pristotnost povprečno 90 odstotna. Vsi ostali odborniki, predvsem vodje odsekov, vneto sodelujejo in prirejajo uspešne prireditve. Adminis¬ trativno in računovodsko funkcioniramo perfektno. Pri krmilu sem ostal takorekoč sam, s pomočjo gospe Milene Ahčin, ki se je kljub svojim fizičnim in bivanjskim težavam vdala mojim prošnjam in mi zvesto stoji ob strani, da med obema na nekak način zakamuflirava pomanjkanje tajnika, ki ga, kot sem prej omenil ne moremo plačati. Tem sanjam smo se že nekoč odrekli in upamo, da naši člani na splošno razumejo in sprejmejo to dejstvo, razen nekaterih, ki mislijo, da vedo, kje so naše napake in kaj vse bi mo¬ rali še mi napraviti. Naj povem še to, da vsaki dve leti pred občnim zborom nagovarjam in malodane na kolenih prosim za naslednika pri predsedništvu SKA. Doslej nisem uspel, a tudi tega upanja še nisem izgubil. Takšna je naša situacija in moram reči, da si tudi ne mislim trgati oblačil zaradi tega. Poglejmo malo nazaj na delovanje SKA, na vsakoletne izdaje dveh dvojnih številk Meddobja in istotako Glasa, pa tu in tam tudi kakšno knjižno izdajo. Pa na triumfalno predstavitev 40-letnice SKA v Ljubljani leta 1994, ki nas je stala doberšen kos zdravja, živcev, pa denarja, a je dosegla izreden uspeh, kot so nam prav vsi zatrjevali. In naša prisotnost na Evropskem mesecu kulture v Ljubljani leta 1997! Koliko skritega dela in ljubezni z naše strani, pa koliko toplih be¬ sed in priznanj od strani množičnih obiskovalcev iz matice, iz zamejstva in zdomstva. Tako smo pisali 85 Tako, dragi gospod profesor, Vam popolnoma mirne duše zago¬ tavljam: SKA "eppur si muove"! Sedaj pa še nekaj odgovorov na Vaša vprašanja ali opombe: Ne vem, od kod je imel Ing. Kattnigg tisti podatek o odnehanju Meddobja? Nam to sploh ne pride na misel, a morda se je pa komu zasanjalo, da nam bo Ministrstvo za kulturo odreklo podporo!? Finančno podporo imamo, material za objavljanje zaenkrat še tudi. Problem s Celovškim Zvonom je bil popolnoma drugačen in mnogo bolj kompleksen. Glede Zbornika Dom in svet Vam ne morem odgovoriti, kako je gospodu Janežiču uspelo privabiti k sodelovanju nekaj naših članov. Najboljše bi bilo, če bi se pri njem informirali. Nas ne zanima niti ne moti, če kak naš član objavlja v drugih revijah, še posebno, če so za to honorirani. Pri nas namreč niso. Strinjam se z Vami, da Meddobje ne bi smelo odmreti, predvsem zato, kot sami pravite, ker v Sloveniji nobena revija (razen redkih izjem) ni pripravljena sprejemati prispevkov emigrantskih piscev. Zanimiv je Vaš predlog, da "gradivo za Meddobje leži v arhivih SKAja". Ko smo dobili to Vaše pismo smo že nekaj časa brskali po arhivih in tudi precej odkrili. Vsak dan se še kaj "novega" najde in kopico teh stvari boste brali v Medobju 1-2. Za naslednjih nekaj številk imamo kar precej arhivnega materiala. Rabili bi morda strokovnjaka, ki bi to gradivo "zbral in izbral". Škoda, gospod pro¬ fesor, da ste tako daleč. Kljub temu, slutim, da morda Vi hranite kakšne take zaklade in Vas že direktno naprošam, da nam jih po¬ sredujete! Kar se tiče zapuščine dr. Debeljaka imate spet napačne informacije. Njegov sin Tine nam je zagotovil, da na noben način ne bo dal NUKu teh dokumentov, pač pa jih bo uporabil za SKA. Zaenkrat jih hrani take, kot jih je uredila in sortirala njegova mati pok. gospa Vera. Nimamo drugega kot Tinetovo besedo. Omenjate, da bi "nekdo" (kdo?) moral za Meddobje napraviti analizo raznih knjig (Bralčevih, Kramolčeve, Urbančičeve itd.). Če imate kakšen konkreten predlog, bi bil nadvse srečen. Morda bi pa Vi prispevali s kakšno od teh ocen? Vi imate stike z mnogimi sloven¬ skimi kulturniki v severni Ameriki, saj omenjate n. pr. rokopis druge¬ ga dela Ložarjeve biografije, ki ga ima v rokah ga. Helena Podlogar- Ložar. Ali nam ga morete Vi posredovati? In koliko dragih podob¬ nih zanimivih študij, do katerih mi sploh nimamo dostopa, imate morda Vi takorekoč v dosegu roke. Naj zaključim to pismo z zahvalo za vzpodbudne nasvete in želje, ki jih bomo skušali, kolikor bo v naših močeh, vzeti v poštev. 86 Tako smo pisali A ker SKA nismo samo "mi" tukaj v Argentini temveč vsi naši člani širom sveta (med njimi tudi Vi, gospod profesor), Vas že danes angažiram za čimbolj plodno sodelovanje. Mi smo storili prvi korak in objavili v Glasu Vaše pismo in članek iz Ameriške Domovine, kot doprinos k medsebojnemu "prebujanju" in osveščanju. Hic Rhodus, hic salta! Pa še to bi Vas prosil: v ZDA in Kanadi je mnogo naših kulturnikov, s katerimi so se zveze skoraj popolnoma ohladile. Ali ne bi mogli Vi prevzeti iniciativo in te ljudi na nek način povezovati, kot neke vrste podružnica SKA? Pa prositi jih za prispevke za naš tisk? Hvaležni Vam bomo vsi! Prijateljsko Vas pozdravlja, Marijan Eiletz Sourednikov pripis k temu pismu: .Ko praviš "Poleg umrlih smo izgubili še naslednje". se mi zdi izraz malo premočan. Sam se ne smatram za izgubljenega za SKA. Pač res oddaljen - prostorsko, ne pa duhovno. Trenutno sem zelo zadolžen pri drugačnem poslu, to je res, a ne morem drugače. Upam, da se bom mogel v doglednem času bolj posvetiti kulturi."... Vinko Rode. Marijan Eiletz POL STOLETJA NEKE MISTIKE (nagovor ob proslavi 40-letnice SKA v Cankarjevem domu - 11.9.1994) Želel bi, da bi te moje besede izzvenele kot oznanilo duhovnega povratka slovenskih kulturnikov iz skoraj polstoletnega eksila, ko jih je revolucijska vihra razpršila v svet. Rad bi zaupal, da se bodo slovenski kulturniki v domovini potrudili dojeti smisel in pomen tega fenomena, tega enkratnega pojava v naši zgodovini, ki samo potrjuje tisočkrat povedano resnico, da je eden prvenstvenih vzrokov za čudežni obstoj našega tisočletnega naroda naša zvestoba najglobljim človeškim prvinam: jeziku in veri. Te prvine so obliko¬ vale duh slovenskega naroda, ki se stoletja odlikuje z različnimi značilnostmi, kot so poštenost, potrpežljivost, spoštovanje svojega bljižnjega, vzajemnost, delavnost, in še kaj. A vendar, sredi tega sto¬ letja je slovenskli narod doletela strašna usoda. Trojna okupacija sovražnih sosedov ter istočasen izbruh stalinis¬ tične revolucije je sprostila v našem narodu neznane razdiralne sile, ki jih je potrebovala za dokončno izvedbo svojega perverznega načrta. Slovenec se je zarotil proti Slovencu bratu in vžgal se je brezupni mrtvaški ples ob zvokih lažnih melodij in po scenariju pol¬ nem strastnega sovraštva, s katerim so omamili slovensko dušo. Pretrgale so se notranje vezi narodnega tkiva, ki se morda nikoli več ne bodo zarasle. Po zmagi enoumja so se preživeli in ubegli protirevolucionarji razpršili v svobodni svet, kjer so delili usodo eksila s stotisočimi begunci iz vzhodne Evrope, izza železne zavese. Ni moj namen opisovati vse telesno in duševno trpljenje, ki so ga morali prenašati begunci, saj so tudi množice drugih nesomišljenikov režima, ki so ostali v domovini, prenašale mnogo hujše krivice in preganjanja. 87 88 Tako smo pisali Danes se spominjamo naših kulturnikov, ki so trpeli begunstvo, a kar je bilo zanje še hujše, zamolčanost in prezir od strani matičnih oblastnikov. Ni jih motilo zmerjanje s kvislinštvom in izdajalstvom, saj to je bila laž in kot taka jim ni segla v dušo. Najbolj jih je dušila iztrganost iz naravnega domovinskega okolja. Rešila pa jih je nji¬ hova volja po življenju. Njih strast in nuja po slovenskem kulturnem ustvarjanju jim je bila odskočna točka za njihov polet v to zdomsko slovensko avanturo. Štiridesetletni jubilej Slovenske kulturne akcije je spomin na obeležje prave kulturne revolucije, "revolucije duhov". Zasnovana kot zares svobodna in od vseh oblasti neodvisna skupnost je združe¬ vala domala vse poznane slovenske kulturnike zunaj matične domovine, ki, kot stoji v prvem členu pravilnika, "žele z ustvarjalnim in posredovalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kul¬ turnih vrednot, posebno slovenskih." V tretjem členu pa pravi: "Idejni temelj organizacije je naravni etični zakon, potrjen in izpopol¬ njen po krščanskem svetovnem nazoru." Kmalu po sklicu v februarju 1954 so se začeli strinjati okoli ustanove ljudje različnih prepričanj in pogledov na umetniško in znanstveno storilnost, a vse - kot je zapisal neki član - ...."v svežem, žehtečem hotenju po svobodi slovenske ustvarjalnosti, ki je uradna domovina ni dovolila." Tedanji predsednik je zapisal ob prvem desetletju: "...Pod stebri bazilike sv. Petra smo dognali, da nismo naplavina poraza. Slo je le za to, da bi ostali zvesti širini sveta; ....od vseh strani nas je zalivala, varila nove vzmete pljuč in utripov! ....Odhajali smo v svet, a nismo odhajali v tujino: bili smo na poti po tisto, kar je bilo naše. Ves svet nam je voljno legal v naročje, zvenelo je od vseh strani, pred nami je bil beli, svetli prt brezbrežnosti, na njem darovi, prebogati za otroke najmanjšega naroda v Evropi. Vsi in vse je raslo v ogromnost templjev, lovili smo se v kupole brez stolpov, srepeli v opojno tekmo z večnostjo . Oči nam zalivajo zlate in modre barve listin o večni zasidranosti slovenstva - med nas prihaja, ker je brez meja; meja ni bilo med nami, jih ni in jih nikdar več ne bo po vsej zemeljski obli . Vsak je v svoji kamrici brez meja, ko je bolečina sreča in je sreča bolečina. Ponižno prihajamo, da bi se postavili ob stran BESEDI, ki je zapela: Žive naj vsi narodi..." Danes moremo s ponosom zapisati nekaj statističnih podatkov izza štiridesetih let SKA: seznam članstva dosega število 160. Od teh je bila ena petina ženskih ustvarjalk. Danes živi še 111 naših članov, ki so razdeljeni po 16 deželah. Delovni odseki so: družbeni, filozo¬ fski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni, prirodoslovno-znanstveni, teološki in zgodovinski odsek. SKA je izdala do danes 156 publikacij, Tako smo pisali 89 od teh je 78 knjižnih in 78 revijskih izdaj. V Buenos Airesu smo imeli v štiridesetih letih 512 kulturnih prireditev, od teh je bilo 55 gledaliških predstav, 42 literarnih večerov, 30 glasbenih večerov in koncertov, 33 likovnih razstav, ter še 352 prireditev in predavanj iz ostalih odsekov. Naj pridam še to, da se imamo zahvaliti za tako žetev našim idealizma polnim slovenskim zdomskim in zamejskim kulturnikom. Kot je dejal eden njenih članov v letu 1974: "...v čezpoklicnem ustvar¬ jalnem duhovnem delu za v svet razmetano slovenstvo, za živost slovenskega duha v svobodi niso iskali ne dobičkov, niti prejeli nagrad, delali in garali za božji Ion, pa le prevečkrat dajali in še dajejo tudi iz last¬ nega žepa za slovensko ustvarjanje: kaj telesni napori, kaj neprespane noči, kaj skopo odmerjeni čas - da se le ohranja, da živi, da se razvije vse, česar uradna Slovenija ne dovoli!" V takem vzdušju se je rodila in živela Slovenska kulturna akcija. Razpeta med lepoto in tragiko preteklosti in med upanjem na Jutri. Tako se je začela in vztrajala do danes. Dolga štiri desetletja, dvoje generacij. Mnogi upi so se izpolnili, zamolčanost in nadvladje laži v domovini tudi že skopnevata pod toplimi žarki resnice in pravice. Vrste zdomskih kulturnikov so se zredčile, jesen in zima sta nas dohiteli. Le nekateri se vračajo domov, drugi preživeli in mlajši ostajajo v tujini. Spet upamo in čakamo na slovensko zdomsko pom¬ lad, na tretjo generacijo "slovenskega čudeža". Danes vam, dragi rojaki in prijatelji, polagamo obračun za skoraj polstoletno fizično odsotnost zamolčanih slovenskih kulturnih ust¬ varjalcev. Presojajte njihovo zmogljivost in njihove dosežke, izluščite njihovo zavzetost za slovenske narodne vrednote, odkrivajte ljudi, ki so se izgarali v prekletstvu izgnanstva, a so Slovenijo nosili seboj v svojih srcih, nje, ki so že umrli, ali pa tiste, ki bodo umrli z blago¬ dejno zadoščenostjo, da so storili svojo dolžnost do naroda, katere¬ mu so bili vselej zvesti. Zvestoba in ljubezen sta bili njihov "raison d/etre" in gonilna sila. Tujina kot geografski pojem navadno ni bila negativna za ustvar¬ jalnost umetnikov vzdolž človeške zgodovine. Hujša je hladna "tuji¬ na", ki se je polastila s sovraštvom zakrknjenih src nekaterih doma živečih rojakov, kajti ta ima strahotno razdiralno silo, ki se obrne proti njim samim, ko jim sovraštvo oslepi pogled v realnost. To so pravi tujci, osamljeni in izolirani. Dovolj je že bilo "pretrganih vezi" med rojaki. Skušajmo ohraniti tiste vrednote, ki so zmožne vzdržati zgodovinsko in biološko preizkušnjo. To bi bil del poslanstva slovenskih kulturnikov! Slovenski narod v današnjem času doživlja resno moralno krizo, katere vzroke je moč najti v naši bližnji ali celo daljni preteklosti, njene posledice pa se čutijo vsak dan huje na različnih področjih 90 Tako smo pisali javnega življenja. Dejstvo, da se taki pojavi dogajajo pri skoraj vseh narodih, nam ne more biti v tolažbo, če pomislimo na naše majhno število. Naš narod bije vsak dan bitko za preživetje in nihče se ne more izogniti svoji odgovornosti, še najmanj kulturniki. Ko so pred nekaj leti, v času "slovenske pomladi", pod prisilo enoumja, naši drzni kulturni delavci v domovini krepko dvignili svoje proteste, so s tem brez dvoma pomagali zrušiti trhli absolutizem, tako bi se morali ponovno slovenski svobodno misleči kulturniki dvigniti nad razburkano površino današnje slovenske civilne družbe, ter maziliti narodno telo z oljem miru in sprave, v spoštovanju do bližnjega, v iskanju pravice in resnice. Naš sloveči pevec Anton Dermota - citira ga dr. Edo Škulj - je nekoč dejal: "Umetnost je mar¬ sikdaj zadnji most, ki more zbližati ljudi. Zadnji, ali pa tudi prvi. Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti..." Če bo kdaj v Sloveniji pričel pojenjati "duh" slovenstva, če se bo pri našem narodu začela slabiti volja do življenja, tedaj sezite po zapisih svojih rojakov iz zdomstva in videli boste, da je tudi v najhujših človeških težavah mogoče živeti pokončno, da je bolj zdravo za narodovo življenje hoditi z dvignjeno glavo in z jasnim pogledom v višino kakor pa brskati z nogami po blatu, da je skrb za humanistične vrednote nujna terapevtika za narodove slabosti, da sta smisel in ljubezen do življenja prvi pogoj za zdravo rast vsakega naroda. O, da ne bi v našem narodu in to celo med tako imenovanimi "kulturo vodečimi krogi" nikdar več dajali prednost kakšni ideologi¬ ji pred interesi naroda! Ob koncu stoletja doživljamo širom sveta in tudi v domovini groz¬ ljivo napredovanje puščave materializma z vsemi svojimi škodljivi¬ mi posledicami, poplavo komercializirane sub-kulture in poman¬ jkanje temeljnega občutka pravičnosti, ki bi ponovno ovrednotil človeka v vseh njegovih dimenzijah. Zdi se, da izgubljamo pred sve¬ tom in pred seboj pravo sliko o sebi. Oton Zupančič nam je zapel v Podobi: "O, da mi je priti do svoje podobe, i meni i tebi, narod moj!" Slovenski kulturniki: pomagajte nam spet najti našo pravo podobo, pravo slovensko identiteto, katere pa seveda ne more biti brez mirne, a jasne osebne identitete. S sprostitvijo srčnih energij nam pomagajte zgraditi novo civilizacijo ljubezni kot branik pred kulturo sovraštva in nasilja, egoizma in indiferentizma. Skušajte razumevati in podpirati Slovence po svetu pri njihovih naporih za narodnostno ohranjevanje. Spoštujmo drug drugega v svoji dru¬ gačnosti in zaupajmo v boljšo bodočnost Slovenije! VIVAT SLOVENIA PERENNIS! Milan Komar ŠTIRI LJULKE (Svobodna Slovenija 1979, št.7) Kultura spada v kraljestvo duha in velja zato zanjo zakon notran¬ josti: vse, kar je duhovno, izvira iz notranjosti in izžareva navzven. Ni življenja duha, ki bi se moglo razvijati v goli zunanjosti ali, da tako rečemo, v zgolj družbeni, na zunaj vidni dimenziji, brez resnične notranje udeleženosti, brez udinjanja srca. Zato veljajo tudi za kulturo trije preprosti, a nadvse globoki evangeljski nauki: o ljul- ki in pšenici, o farizejih in o sovražnikih, ki stoje poleg nas, ki so naši domači. Vsi trije ponazorujejo zakon notranjosti in nas svarijo pred zgolj zunanjim gledanjem. Sovražnika hitro prepoznamo, kadar je v drugem, nam nasprot¬ nem taboru, kadar se bori proti nam, nas napada in nam vidno skuša škoditi. Sovraštvo, enako kot ljubezen, izvira iz srca, zato je možno tudi v lastnem taboru, poleg nas, v isti borbi, ki se je mi udeležuje¬ mo. Ko sveti Janez v prvem pismu govori o antikristih, uporablja tele besede: "Izmed nas so izšli, a niso bili od nas." (2,19). Ce so izmed nas izšli, so bili med nami. To idejo lahko posplošimo na vse sovražnike. Med nami so, pa niso od nas. Sovražniki kulture so lahko tudi tisti, ki delujejo na njenem področju, a v srcu niso z njo. Farizeji so ljudje, ki obsesivno urejajo svojo zunanjost, a srca ne urejajo in se ne spreobračajo. Na zunaj so radikalni, stoodstotni, neizprosni in premočrtni, formalisti in integristi tako, da se zdi, da se je njihovo življenje popolnoma preselilo iz središča na obod in ga znotraj, v srcu nič več ni. Nekakšna popolna "socializacija", popolna "vidnost". Nobene intimnosti. Kultura, ki se do skrajnosti "social¬ izira", ne more uiti farizejstvu. Ljulka se v prvi dobi ne loči od pšenice, treba je počakati zorenja in žetve. Šele takrat se pokaže razlika. Zato tisti, ki gleda le na zu- 91 92 Tako smo pisali nanjost, ne more ločiti pravo seme od nepravega. Potreben je nekak srčni posluh, občutljivost in prodornost duha, ki se ne zadovolji samo z zunanjostjo, ampak iz notranjosti išče dostop v notranjost, kadar pa zunanjost dobi premoč in se tako razlike zabrišejo, posta¬ ne ljulka enako cenjena kakor pšenica. Prva taka ljulka je kulturna industrija. Tu ne mislimo na vsako industrijo, ki ima kako tesnejšo zvezo s kulturo, temveč le na tisto industrijo, ki gleda na kulturo kot svojo proizvodnjo, kot blago, ki se meče na trg. S tem je kultura zreducirana na blago, sicer neke višje vrste blago, a končno le blago. Vključi se v blodni kolobar proizvod¬ nje in potrošnje: kulturo proizvajamo, kulturo trošimo, nato jo spet proizvajamo in spet trošimo. Kultura izgubi s tem svojo bistveno samostojnost, svoja trdna, absolutna tla in postane le del poslovnega življenja. Ne dolgo tega se je lastnik nekega evropskega založniš¬ kega podjetja dal fotografirati, obdan s pesniki, pisatelji, esejisti, misleci in umetniki, ki delajo zanj. To so njegovi pesniki, pisatelji ipd. To so nameščenci njegovega podjetja, vključeni v njegovo ekonom¬ sko enoto. Založba izdaja dolgo vrsto periodičnih publikacij, za vse okuse in vse odtenke. Od skoraj verskih pa do pornografskih, od znanstvenih pa do horoskopov. Gre za različne posle znotraj iste stroke, hočemo reči, kulturne industrije. Taka podjetja kontrolirajo trg, papir, razpečavanje. Kdor ne more priti v njihov obtok, je izgubljen. Zato je nemški filozof T.W. Adorno zaklical kakor iz obupa: "Vrnimo se k mimeografom!" Ponekod je stiska tako velika in možnost objave samostojnih del tako majhna, da se človek vprašuje, če ne bo kmalu prišel čas, da tudi na Zahodu uvedemo sis¬ tem ruskega "samizdata". Človeku se milo stori, ko se spomni npr. starega založnika Schwentnerja iz Prešernove ulice v Ljubljani, ki je Cankarju z ljubeznijo zalagal knjige, mu plačeval predujme na hon¬ orarje, si z njim dopisoval in bil tako rekoč srečen, da se je prek takega pisatelja udeleževal življenja visoke slovenske kulture. Da¬ nes v velikih založbah ošvrkne univerzitetnega profesorja hladen poslovni pogled in prvo vprašanje je, koliko slušateljev ima in, kako se bo njegova knjiga prodajala. Notranja vrednost knjige je postran¬ sko vprašanje. Poslovni ljudje gospodujejo filmom, gledališču, glas¬ benemu življenju, knjigam in časopisom. Med njimi se dobe res¬ nično kulturni ljudje, ki se zavedajo, da morajo služiti kulturi, a ne kultura njim. A teh je vedno manj. Druga ljulka je kulturna administracija. Kdor koli ima danes kaj opraviti s šolstvom/z znanstveno raziskavo ali kulturno izmenjavo med narodi, bo rad potrdil dejstvo, da upravne in organizacijske zadeve zavzemajo na tem področju vedno večje mesto in brezčutno Tako smo pisali 93 ter nevarno potiskajo življenje duha vedno bolj v kot. Birokratje, javni in zasebni, postajajo gospodarji kulture. Ustanavljajo se nove univerze, a pravih profesorjev ni. Sklicujejo se mednarodni znan¬ stveni kongresi, organizacija je perfektna, a pogosto ni mogoče na njih slišati ničesar novega, ničesar, kar ne bi bilo že znano iz zade¬ vnih strokovnih publikacij. Kanalizacija se širi, a vode ni. Zdi se, kot da bi se utrdilo prepričanje, da kanalizacija sama proizvaja potrebno vodo. Pa ni tako in ne more biti. Suša rodi sušo in življen¬ je življenje. Ko je Prusija po končanih napoleonskih vojnah orga¬ nizirala svojo centralno univerzo v Berlinu, je vlada skrbno iskala živih, močnih profesorskih osebnosti po vsej Nemčiji. Se danes se izplača v tem pogledu brati pisma, ki jih je pisal pruski minister za kulturo Heglu in ga vabil v Berlin. Uprava mora služiti življenju duha, biti njemu podrejeno sredstvo, ne pa podrejati duha sebi. Seveda, tako idealno stanje je absolutna utvara, če je v družbi uplah¬ nil čut za življenje duha. Posebno žalostno sliko nudijo v mnogih bogatih svetovnih središčih tehnično odlično organizirane knjižnice, založene z vsakovrstno bibliografijo, strogo na tekočem v mnogih strokah, a brez prave klientele. V čitalnicah vidiš vedno isto občinstvo, ljudi, ki ubijajo čas z detektivkami in drugim lahkim branjem. Veliko je tudi odlično opremljenih laboratorijev, iz katerih ni prišlo nobeno pomembno odkritje in, kot kaže, tudi ne bo prišlo. Albert Einstein je skiciral svojo relativnostno teorijo na hrbtu uradnih formularjev, ko je delal kot inženir v patentnem uradu v Ziirichu. Gregor Mendel je formuliral svoje genetične teorije, ki še danes tvorijo bazo tej znanstveni stroki, v kloštrski tišini na Moravskem, brez posebnih inštalacij. S kulturno administracijo se pa krasno ujema kulturni karierizem. To je tretja strupena ljulka. Kultura je postala marsikje kariera v najs¬ labšem pomenu besede, to se pravi, tekma za zgolj osebno korist, brez vsake zavzetosti za stvar. Kulturna administracija rada ovira resnično intelektualne poklice, pospešuje pa karierizem. Zakaj? Zaradi svojega osnovnega zajema. Kulturna administracija ureja kul¬ turo mehanično, od zunaj, ne prodira vanjo, ki ji je v bistvu tuja. Zato se hitro znajde s tistimi, ki kulturo tudi gledajo od zunaj, kot sreds¬ tvo, ker jo izrabljajo in ne živijo s srcem zanjo. Kjer bi človek pričako¬ val organično rast, odkrije lakomno nabiranje naslovov, anteceden- tov; kurikule, natrpane z vsakovrstnimi podatki, ki ne morejo zani¬ mati nikogar; publikacije, ki se objavljajo samo zato, da je čim več objavljenega materiala, ne povejo pa nič pomembnega in objave vrednega. To je namreč edino, kar birokracija lahko vodi, registrira in 94 Tako smo pisali upošteva. Po tem se delijo štipendije, odločajo natečaji in osvajajo pozicije. Seveda to ne gre brez nekega zunanjega bleska in slepil pro¬ pagande in avtopropagande. Tu spet trčimo na vprašanje plitvosti in impresionizma. Če človek hoče biti pravičen, ne sme soditi po videzu, ampak s pravično sodbo prodreti preko zunanjega videza v bistvo stvari. Ravno tak mehaničen, to se pravi zgolj zunanji odnos do kulture najdemo pri političnemu izrabljanju kulture, ki je sicer stara stvar, katera pa je postala splošno vidna šele pri modernih totalitarnih režimih in gibanjih. Zdrava politika spoštuje kulturo, njen samo- rastni razmah in v njenem notranjem ustroju utemeljene zahteve. Kadar pa v politiki prevlada pohlep po obvladanju in kontroli nad skrbjo za skupno dobro, je kultura ena prvih njenih žrtev. Kultura postane spet golo sredstvo, to pot politično sredstvo - in ker je poli¬ tika v tem primeru le tehnika obvladanja in kontrole - sredstvo za obvladanje in kontrolo. Nekaj absolutno zunanjega in zato nasil¬ nega. Kajti kar je samo zunanje in se skuša uveljaviti, pa ne sov¬ pada z notranjimi silnicami stvari in ljudi, je nasilno. Zato se v takih zajemih razdalja med kulturo in propagando vedno bolj manjša. Mussolinijevo propagandno ministrstvo je imelo uradni naslov "Ministero de cultura popolare". V zvezi s tem bi lahko navedli Lenina, ki se je izrazil, da je treba nasilje postaviti na podlago prepričevanja. Moderna vsiljiva politična propaganda je sestra nasil¬ ja. Kadar se kultura tako znajde vprežena v propagandni voz, se popolnoma izrodi. Kar je bilo notranjega, razodetega na zunaj in zato na razpolago mnogim, se je docela pozunanjilo in s tem postalo zunanje in tuje ne samo drugim, temveč tudi samemu sebi. Taka "kultura" s kulturo nima ničesar opraviti. Najbolj intenzivno prepričevanje postane skrajno neprepričljivo. Seveda to velja za tiste, ki sodijo z duhom in se ne prepuščajo vtisom, "impaktom", vsiljivi spretnosti in horizontalni diktaturi človeške gmote. Kdor pa živi zgolj zunanje življenje, ga zunanji val nujno odnese s sabo. Danes številne prevladujoče filozofije zanikajo notranje živ¬ ljenje. Marx se norčuje iz njega, ravno tako patriarh pozitivizma Čomte in z njima njuni sodobni nadaljevalci. Eksistencialist Sartre izrecno trdi: "L'etre c'est 1'apparaitre - Bit je videz." V isti smeri se gibljejo številne pragmatistične šole. Kadar te struje govore o social¬ nosti, je treba ta pojem razumeti predvsem kot zunanjost, kot odsot¬ nost notranjosti; socialnost kot živa povezanost posameznikov je pri njih nekaj absolutno drugotnega. Kako naj bi tako mišljenje ne pospeševalo ljulke in s tem strahotno falsifikacijo kulturnega živ¬ ljenja? Alojzij Geržinič SVETOVNA CERKEV ZA SVETOVNO VERO. SVETOVNA VLADA (Zarota proti katoliški veri in Cerkvi) (Meddobje 1998, št. 1-2) Krščanstvo je, kot vse kaže, v najhujši krizi, kar jih je uboga človekova narava povzročila v vsej zgodovini. Ta kriza spremlja in poglablja zablodelost vsega človeštva. Množe se in posplošujejo grdobije, kakršne so ugonobile Sodomo in Gomoro. Božje usmiljenje svari in po Mariji napoveduje svojemu ljudstvu kazni, ki si jih pripravlja. Satan marljivo izkorišča našo slabotnost. Pri tem kar z lahkoto pridobiva pokorne hlapce. Posebno vliva strast zakletim sovraž¬ nikom katoliške Cerkve, združbam, ki hlepe po njenem zatoru. Mojstri so v zavajanju njenih članov, v vnašanju posvetnega duha, v vsem, kar slabi življenje po veri, vero samo. V tem imajo preskušeno spretnost prostozidarji (/fra/masoni). Dandanes imajo zaveznike - ne zmeraj istih mnenj in načinov "dela" -, večkrat so tudi tekmeci za dosego velikega cilja: osvojiti si človeštvo. To hočejo doseči s tem, da nalože svetu eno, svojo Cerkev, in eno, svojo vlado. Človeštvo naj zavrže Boga in Njegovo Cerkev (V to je nadvse drugo naperjeno sovraštvo njihove¬ ga vodnika in navdihovalca). Marca 1. 1997 je londonska revija Christian Order odprla pogled na to delovanje. (Članek One World Church Expected This Year je napisla Comelia R. Ferreira, str. 135-145). Podajam najvažnejša dejstva. Organizacija za spojitev verstev Nad 150-letno podtalno masonsko rogoviljenje za zgradbo svetovne Cerkve je zdaj na tem, da dobi urejeno obliko kot Orga- 95 96 Tako smo pisali nizacija združenih verstev (United Religions Organization = URO). Nadrobnosti dokončne zgradbe so v rokah episkopalnega škofa Williama Swinga (Kalifornia), voditeljev Gorbačove Ustanove v ZD, in nekaterih katoliških voditeljev Svetovnega sveta za vero in mir (World Conference on Religion and Peace = WCRP). Načrte o URO je prvi razodel Swing na sinkretistični (način, ki hoče spojiti različna verstva v skladno celoto) obredni prireditvi (1995) ob 50-letnici podpisa na listini Združenih narodov. Navzoči so bili predstavniki vseh verstev pa politični in duhovni odličniki kot angleška princesa Margareta, anglikanski nadškof Desmond Tutu iz Južne Afrike, takratni poljski predsednik Lech VValesa, tajnik ZN Boutros-Ghali. Po poročilu lista San Francisco Chronicle so darovali molitve, pesmi in hvalnice dvanajstim božanstvom. V posebnem panteističnem obredu so otroci od vsepovsod po svetu mešali vodo iz "30 svetih voda" (iz Gangesa, Amazone, Rdečega morja, Jordana, Lurda). S tem so spremljali mednarodni otroški zbor, ki je pel žalostni del iz bogokletne Missa Gaia. Swingov prijatelj je bivši dominikanec Matthew Fox, zdaj episkopalni duhovnik. Konec 1. 1994 je imel v San Franciscu "plane¬ tarno mašo", prirejeno po "delhijski" anglikanski maši. Časopis je opisal to "mašo" kot bogoskrunski obred, mešanico krščanskega obredja, okultisma, bogoslužja Zemlji, teozofije, ustvarjalne duhov¬ nosti in kot "celonočno delirantsko češčenje Boga in Matere Narave". Gorbačova Ustanova Swing ima podporo na visokih mestih. Trdi, da so mu dali "zeleno luč" mnogi veljaki, npr. južnoafriški Desmond Tutu, Dalai- lama, islamski predsednik vrhovnega sodišča v Pakistanu. Lani pomladi je obiskoval po vsem svetu pomembne osebe kot kralja Husseina, bil je v Rimu, Canterburiju, Kairu, Jeruzalemu. Po tem romanju je z obema sodelovcema, Gorbačovo Ustanovo in Svetovnim svetom za vero in mir (WCRP) junija priredil vrhun¬ ski medverski sestanek v San Franciscu. Obravnavali so svetovna verstva in prihajajočo globalno civilizacijo. Gorbačova Ustanova je nastala več mescev pred zlomom ZSSR kot Mednarodni oddelek Centralnega komiteja KP Sovjetske zveze. Komunizem je kot masonsko orodje ena oblik, odločena za temelj svetovnega verstva in edinosti. Septembra 1995 se je v Gorbačovi Ustanovi v San Franciscu sprožil petletni postopek za "izdelavo osnovnih nujnosti vrednot in dejanj za vodstvo človeštva, Tako smo pisali 97 ko se razvija prva globalna civilizacija". Gorbačov je predlagal "glob¬ alno možgansko povezavo" - elitno vodstvo. V tej povezavi so bili mdr. turški ministrski predsednik Tansu Ciller, George Bush, Margaret Thatcher, Vaclav Havel, Matthew Fox, Ted Turner. Osred¬ nji predmet razpravljanj je bilo nadzorovanje poseljenosti, reševanje pred preobljudenostjo. Globalna etika Drugo zasedanje Svetovnega vodstva 1. 1996 je razvijalo human¬ istično globalno etiko, sklop "temeljnih vrednot", skupnih svetovn¬ im verstvom. Vodstvo pri izdelavi globalne etike ima Hans Kiing, propali katoliški teolog; po njegovem bo sporazum, soglasje odločilo vsebino globalne etike. Po več letih Kiingu še ni uspelo doseči tega soglasja. Globalni etiki (snovalci te vrste etike) se zgledujejo pri Heleni Blavatsky, ustanoviteljici gibanja Nova doba (New age). Sodelovanje katoličanov Svetovni Svet za vero in mir (WCRP) je drugi glavni Swingov sodelavec. Nastajal je 1. 1970. Zamislili so ga štirje ameriški verski voditelji, med njimi kardinal Wright; prvi njegov mednarodni predsednik je bil katoliški nadškof v New Delhi Angelo Fernandes. L. 1979 so opravili medversko obredje v newyorški katedrali sv. Patricija pod vodstvom kardinala Cooka. UR povzema cilje WCRP; eden teh je svetovni parlament verstev za vzdrževanje "skupnega blagra vsega ljudstva". WCRP propagira svetovno vlado, nekateri govore že o "plane¬ tarnih državljanih". Kot nevladna organizacija ZN, WCRP tesno sodeluje z UN, UNICEF in UNESCO. Novembra 1994 je bil Vatikan gostitelj prvega sestanka šeste skupščine WCRP z 900 predstavniki. Tema: "Zdravljenje sveta: ver¬ stva za mir." Tedaj je sv. sedež prvič pogostil uraden medverski svet. Med udeleženci so bili Gustavo Gutierrez, eden začetnikov osvobodilne teologije; predsednik Rockefellerjeve Ustanove; Hans Kiing, eden mednarodnih predsdnikov WCRP. Končna izjava tega zborovanja ugotavlja, da se oblikuje nova svetovna skupnost: priznava "svetostnost Zemlje in našo edinost z njo", ter priporoča medsebojno poznavanje svetih besedil, spoštljivo spoznavanje drugih verskih izročil in udeležbo pri skup¬ nih premišljanjih - kar utegne prispevati medsebojno obogatitev in navdihovanje. To so natančno misli UR; WCRP jih pomaga utrjevati. 98 Tako smo pisali Svetovno verstvo - Mir - Svetovna vlada Vaba sinkretičnega gibanja je mir. Svet gre za komerkoli, ki ga obljublja. Ni verjetno, da ga bo dala ZN do leta 2000, kot je na¬ povedala New Age. Torej naj ga dosežejo verstva. V enem verstvu združeno človeštvo naj krotko sprejme svetovno vlado. V tem napovedanju tiči skrito upanje, da bo Cerkev, resnična tarča vse pro- tikatoliške dejavnosti, končno razbita na miren način - z mlačnostjo, brezbrižnostjo njenih članov. Kritika Avtorica, ki preučuje sodobne dejavnosti protikatoliških temnih sil, veleva katoličanom, naj prepoznajo in zavržejo tri zgrešena vodi¬ la, na katerih temelji Nove Dobe (Nev/ Age) zamisel miru. Prvo je utvara, da bodo mir uresničili ljudje, ki so gluhi za angel¬ ski spev Slava Bogu na višavah. Mir na zemlji lahko dosežejo samo ljudje blage volje, tisti, ki izpolnjujejo vse božje zapovedi, med njimi največjo: prvo. Drugo vodilo sinkretističnega gibanja je trditev, da so verstva odgovorna za spore in vojske. Ta bedasti očitek katolicizmu je obsodil Pij IX. v znamenitem Syllabu (1864), zbirki po Cerkvi obso¬ jenih modernih zmot. (40. točka obsodi trditev: "Nauk katoliške Cerkve je nasproten blagru in koristim človeške družbe.") V resnici je vojska proizvod greha in krivic, je božja kazen za greh. Tretje zmotno vodilo sinkretizma zatrjuje, da bodo združena verstva prinesla mir. To more edino katoliška vera. Eno edino sve¬ tovno verstvo bi bilo panteistično, skrivno verstvo Satana, "morilca od početka". Kako je z mirom na zemlji? Nikakor ni poslanstvo katoliške Cerkve prinašati svetu mir. Njeno poslanstvo je dosegati vsem ljudem večno odrešenje s krščevanjem in učenjem Evangelija. L. 1988 je kardinal Ratzinger razlagal, da je udeležba Cerkve na medverskem zboru nemogoča stvar - prav zaradi njenega pravega bistva. Ne more se preobraziti v nekako gibanje za politični mir. Za to cerkveni voditelji niso prejeli naročila od Jezusa. Opozoril je na to, da so napori za dosego svetovnega kraljestva miru z združitvijo ver¬ stev podobni tretji Jezusovi skušnjavi ("Vse to ti dam, če pred me padeš in moliš."). V tej zvezi postane mir summum bonum, vsi ostali cerkveni nauki pa zgolj sredstva. Bog, ki bodi sredstvo domnevnih višjih ciljev, ni več Bog. Tako smo pisali 99 Spomnil je, da se bo Antikrist predstavil kot glasnik miru in varnosti (1 Tes 5, 3: "Ko bodo govorili "Mir in varnost", tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali." Tako naj bi se "Kristus" Nove dobe (New Age) že kmalu pojavil svetu. Zdi se, da utegne biti URO Antikristova Cerkev. To naj bi bilo kmalu, po načrtu voditeljice New Age Aliče Bailey; 1. 1919 je napo¬ vedovala, da se bo "Vesoljna Cerkev, spoj okultisma, masonstva in krščanstva", pojavila konec tega stoletja. Kako pa bo z načrtom nebeškega miru, kot ga je začrtala Kraljica Miru v Fatimi in ga spopolnjuje v Medjugorju in na Kureščku? O tem bova odgovarjala tudi midva - ti in jaz. * * * Predmetov tega članka se tesno dotikata knjigi New Lies for Old (1984) in The Perestroika Deception (1995). Pisec Anatoliy Golitsyn je bil visok opravnik v KGB. Leta 1961 je prebežal v ZD in neprestano opozarjal ameriško tajno policijo (CIA) in vodilne kroge na to, da sta Perestrojka in Glasnost silno nevarna past. Ni ju iznašel Gorbačov leta 1985, marveč sta končna stopnja načrta izdelanega med 1958 in 1960. Teoretična podlaga so mu bili nauki A. Gramscia - nov, izpopolnjen model marksizma-leninizma in NEP (Leninove ekonomske politike). Predvideva ne toliko preobrazbo sovjetskega sistema kot celotnega ustroja svobodnega sveta; je sovjetska strate¬ gija za "drugo oktobrsko revolucijo" z nadzorovano lažno demo¬ kracijo in strateško dezinformacijo. Zahod naj zavojščijo disidenti in opozicionalna gibanja v službi KGB. Voditelji Perestrojke imajo v vidu uporabo duhovnikov kot posrednikov za pogrezanje krščanskega sveta v versko mlačnost. Potem ko je razglasil Perestrojko, je Gorbačov naročil svojim komunističnim kadrom: Nobenega popuščanja ne sme biti v vojni proti religiji. Dokler namreč Verstvo obstaja, komunizem ne more zavladati. Verstva moramo iztrebljati še bolj korenito. Po krščanskem svetu se vera v Boga nadomešča z vero v človeka, kar olajšuje komunistični vpliv na razkristjanjene duhove. Zvesti katoličani smo manjšina, vodi pa nas, polne poguma in županja, Jezusov poziv: Ne boj se, mala čreda! Vinko Brumen K SREBRNEMU GODU SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE (Glas, november 1979) 1 Naša Slovenska kulturna akcija živi in dela že 25 let. Smo ob ustanovitvi računali s tako življenjsko dobo, s krajšo ali morda še z daljšo? Smo predvidevali delo, ki ga je opravila, uspehe, ki jih je dosegla, pa težave, ki jih je morala prebresti, nasprotja, ki jih je budi¬ la? Menil bi, da ne eno in ne drugo, saj se Akcija ni rodila toliko iz preračunajočega razuma, kolikor iz samega življenjskega zagona. Po večletnem medvojnem kulturnem dušenju, po nekajletnem kul¬ turnem hiranju v taboriščih, smo hoteli čim polneje zaživeti, seveda tudi v kulturi. To pa zato, ker smo čutili, bolj ko vedeli, da je življen¬ je ali polno življenje ali pa samo životarjenje. Nismo hoteli le živ¬ otariti, zato smo iskali poti in ustanov, ki bi nam omogočale tudi ustvarjalno kulturno delo in ga podpirale. Pravim, da se Kulturna akcija ni rodila iz preračunajočega razu¬ ma kolikor iz samega življenjskega zagona. Življenje je rast, razvoj, razcvet, ali pa hiranje. Celo za rastlinsko življenje velja to, kot je znal lepo povedati tudi Lev N. Tolstoj. On namreč ni napisal samo svojih velikih romanov. Zapustil je še lepo število drobnejših stvari. Med njimi je nekaj pripovedk in precej razmišljanj. Eno teh ima naslov: Cernu lipa cvete? Ali kaj podobnega, saj se že več ne spominjam dobro. Ko sem bil še študent, mi je profesor dal prevesti iz nemščine tisti Tolstojev spis. Tolstoj v tem razmišljanju ugotavlja, da lipa ne cvete z nobenim določenim namenom. Ne cvete, da bi nam dala cvetja za čaje in zdravje; ne cvete, da bi v njenem cvetju čebele našle med, ne cvete, da bi odišavila zrak, ne cvete, da bi jo občudovali. Ne cvete iz 100 Tako smo pisali 101 nobenega posebnega namena. Ne išče ne lepote in ne koristi. Lipa cvete iz same življenjske sile, ker je to v njeni naravi, ker je to vsebi¬ na in smisel njenega življenja, iz samega čistega življenjskega razkošja. Za lipo je cveteti isto ko živeti. Ne jamčim, da so to natančno Tolstojeve misli. A nekoliko tako je pisal. Če se prav spominjam, je hotel povedati, da je podobno tudi s človeško ustvarjalnostjo. Umetnik poje, slika, pleše in kleše, ne da bi izrečno služil kakemu namenu, marveč zato, ker ustvarjati mu je isto kot živeti. Tudi mislec misli, ker je mišljenje njegovo življenje. Isto bi lahko dejali o vsakem kulturnem ustvarjalcu. Tako do neke mere človek živi in ravna kot lipa. In kakor druge stvari božje, bi lahko dostavili. Živi in dela, ker je delo njegovo živ¬ ljenje. V delu se življenje razcveta, v delu človek izpopolnjuje svet, a v prvi vrsti se izpopolnjuje sam. A s človekom ni samo tako kot z lipo. Človeku ni vse že v naravo položeno, pri njem se ne izpolni samo od sebe. Človeku je v njegovi naravi dan še drug zakon: pokazan mu je cilj, a pot k njemu mora sam iskati, zavestno in hote, z lastnim naporom, ki ni vedno prijeten. Zato išče načine in sredstva, da bi si življenjsko nalogo olajšal. Med drugim se druži z enako mislečimi, da v skupnem delu laže dosežejo svoj namen. Tudi naša Akcija je tako nastala. Ljudje, ki jih je navdajala ista sla po čim pol¬ nejšem življenju in zato potreba po kulturnem ustvarjanju, so se našli in povezali za kulturno delo. 2 Prvi člani Akcije so se zato spočetka imenovali ustvarjalni člani. Spominjam se še in gotovo tudi marsikdo drugi, kakšne proteste in celo pohujšanje je tedaj budila beseda ustvarjanje in njene izpeljanke. Ustvarja da samo Bog, so mnogi menili. Vendar se niti Ušeničnik ni ogibal besede in je tudi pisal o ustvarjajočem mišljenju in o umetniškem ustvarjanju pri človeku, čeprav je seveda pravilno pristavljal, da le po analogiji govorimo tudi o umetnikovem ustvarjanju". (Prim. Izbr. sp. VIII, 209 in sl. IX. 171). A mnogi drugi pač nikdar niso slišali ničesar o naliki ali analogiji. Pa tudi niso vedeli, da je Bog dovršitev nekaterih del izročil človeku, ki je tako postal sostvarnik božji in je tudi v tem smisel in naloga njegovega življenja. Zlasti pa je človek poklican, da doustvari sebe samega. Človek namreč ni nekaj, kar bi se le nahajalo v svetu kakor je to z neživimi rečmi; tudi ni nekaj, kar bi le živelo kot žive stvari, ki niso ljudje; človek je bitje, ki samo sebe ustvarja, ali morda točneje, doustvarja. Saj ni dan na svet že povsem dogotovljen, kot so reči, niti ne že 102 Tako smo pisali povsem določen, da bi čisto naravno dosegel svojo polnost, če mu tega ne bi preprečile neugodne okoliščine. Človek je nedogotovljeno bitje, nedogotovljeno v dobrem, ne v slabem pomenu. Človek je bitje možnosti, neštetih možnosti, ki jih more izbirati, jih more ostvariti ali zanemariti, v zadnjem primeru zapraviti. Človek je več, kot dejanski je; filozofi pravijo, da je njegova naloga "več biti". Zato je človek poklican, da v prvi vrsti doustvari sebe, to se pravi, da ostvari čim več svojih možnosti, se čimbolj dogotovi in s tem doseže čim polnejše življenje. Čimbolj, ker docela nikdar ne uspe, marsikdaj ostane na pol poti ali še manj. A težiti mora k polnosti, tru¬ diti se, da se ji vsaj čimbolj približa. To teženje ustvarja v njem neko napetost, podobno kakor je napet lok, s katerim hočemo izstreliti puščico. To je pripravljenost, da stori, kar je potrebno za večjo pol¬ nost življenja. Iz te napetosti vznikajo dejanja, ki so lahko obrnjena v zunanji svet, ostvarjajo nekaj v njem, a nazaj, povratno ostvarjajo tudi človekove lastne možnosti in izpopolnjujejo njega samega. 3 V tem je smisel kulturnega dela. Človek sebi in vrstnikom pripravlja ugodnejše pogoje za lastno izpopolnitev. Sebi in vrst¬ nikom, saj noben človek ni sam na svetu. Poleg njega so zlasti njegovi vrstniki, to je drugi ljudje. Ti so prav tako kot on bitja možnosti, ki se morajo doustvariti z lastnim prizadevanjem. Vsakdo je odgovo¬ ren zase in za druge. Vsi se morajo med seboj podpirati in se skupno ali družno izpopolnjevati. Drug od drugega lahko dobivajo nar- avnostno pomoč in razne spodbude, skupno morejo pripraviti zunanje pogoje za uspeh v trudu za polnejše življenje. Človeške skupnosti so nekaki družni človeki. Tudi one niso popolne, so nedogotovljene, opremljene z možnostmi, ki jih je treba ostvariti. To se zgodi v skupnem prizadevanju. Pri tem so nekateri udje dejavnejši, marljivejši in uspešnejši, gredo pred drugimi in ust¬ varjajo v skupnosti tisto življenjsko in kulturno napetost, ki proži ustvarjalnost. Čim več posameznikov si v skupnosti za to prizadeva in čim bolj skušajo napeti lok lastne ustvarjalnosti, tem bolj bo postal napet tudi lok ustvarjalnosti v skupnosti. In čimbolj je napet ta, tem¬ bolj bo spodbujal in celo silil ude k podobni ustvarjalnosti. Med posamezniki in družbo je tako neko dialektično medseboj¬ no vplivanje. V kulturno bolj živi in delavni skupnosti more tudi vsak posameznik več storiti, a skupnost je toliko bolj živa in delavna, kolikor več se trudijo narediti posamezniki. Zato je v interesu vsakega posameznika, ki se svoje človeške naloge zaveda in išče čim večjo polnost svojega življenja, da je tudi v skupnosti čimbolj živo Tako smo pisali 103 enako prizadevanje. Skupnost, ki išče čim večjo kulturnost, pa v las¬ ten prid skušas podbuditi čim več svojih udov h kulturni ustvarjal¬ nosti. 4 Vse to se je javilo med nami pred 25 leti v tistem življenj¬ skem zagonu, ki je pripeljal do ustanovitve Slovenske kulturne akci¬ je. Vstala je iz samonikle volje do življenja, ki je volja do čim pol¬ nejšega življenja. Kajti nihče, ne posamezniki in me skupnosti se ne morejo kulturno ohraniti, če se ne skušajo preseči. Saj je že stara modrost vedela, da nazaduje, kdor ne napreduje. Kadar kulturna napetost popusti, kultura začne usihati in utegne povsem usahniti. Ustanovitelji Akcije so čutili, če že niso določno vedeli, da od samih spominov in izročil ni mogoče živeti, da kultura ni le v zakladih dotedanjih lastnih ali prevzetih kulturnih pridobitev, marveč da je kultura v prvi vrsti lastno živo in dejavno kulturno delo. To je živa kultura, izročila so to le, kolikor so njena sestavina. Naše delo je določal tudi naš konkreten bivanjski položaj, naše zdomstvo: odšli smo iz rodne domovine in se naselili v drugih deželah, me drugimi ljudmi, z drugačnimi značaji, izročili in kultur¬ ami; med njimi smo se morali odomiti in si najti načine preživetja in izživetja. Usoda nas je vrgla v vmesje, kjer smo se morali ozreti na vse nebesne strani in iz vplivov od vsepovsod zaživeti svoje življen¬ je v čim polnejši meri. Kot sem že napisal: Naš kraj in čas imata svoje razsežnosti, naše življenje je med njimi razpeto na svoje vrste križ: v navpični smeri visimo med izročili preteklosti in načrti za prihod¬ nost, vodoravno pa nihamo med staro in novo domovino. Vse štiri razsežnosti režejo v bistvo našega življenja, one so naša usoda in naše obližje, začrtujejo nam meje in odpirajo svetove, nobene ne bi smeli prezreti, zanemariti ali zatreti, le iz njih vseh moremo živeti svoje polno in življenja vredno življenje. Iz njih klijejo tudi naloge, ki naj bi jih opravila naša Kulturna akcija. 5 Ob petindvajsetletnici Kulturne akcije pa je na mestu vpra¬ šanje, ali je Akcija v teh letih tako umevane naloge opravila, oziroma koliko je to storila, zakaj ni morda več storila. Ko bi utegnili pregle¬ dati vse njeno delo, bi mogli narediti nekak obračun. Ker čas tega ne dopušča in ker smo vsemu morda še preblizu, moramo le na hitro in iz ptičje perspektive pokazati na nekaj dejstev. Akcija je skušala nadaljevati delo, ki so ga mnogi njeni člani začeli že pred odhodom v domovini. Trudila se je, da ne bi utihnili in da ne bi bili prehitro in prekruto odtrgani od našega kulturnega 104 Tako smo pisali izročila. V tem oziru je brez dvoma največ storila in njeno delo je bilo dovolj živo, kar spričuje nad sto Akcijinih objav. Četudi vse nima vrhunske cene, namenu, kakor smo ga označili, je služilo. Marsikateri ustvarjalec je kljub temu kmalu utihnil, morda kdaj zaradi pomanjkljive ustvarjalne sile, morda ga je dušilo drugo delo, zlasti kadar ni ustrezalo njegovemu pravemu poklicu in njegovi pripravi. Razlog je utegnil biti tudi v dejstvu, da se nam je kulturno obližje tako spremenilo, da je naše delo bilo pravi krik samujočega v puščavi, ki je brez odmeva onemel, prilagoditev novim razmeram pa ni bila vsem enako lahka in ne enako hitra. Drugi namen Kulturne akcije bi zato bil, pomagati ustvarjalcem in rojakom sploh, da bi se laže in pravilneje prilagodili novemu okolju, v katerem smo morali živeti in delati, in smo zato morali živeti in delati tudi iz njega. Morda se je Akcija premalo prizade¬ vala, da bi nas čim bolje seznanila z duhom in kulturo novega okol¬ ja. Več je storila, da bi nam čimbolj osvetlila naš položaj, naše možnosti in nujnosti, naše naloge in dolžnosti v meddobju dveh časov in v medprostorju dveh domovin. Najbrž tudi tukaj ni bilo vse posrečeno, vendar je bilo potrebno in je v marsičem uspelo, kar lahko ugotovi vsakdo, kdor vsaj površno primerja naše sodbe in naše pojmovanje tega položaja in kar je z njim povezano, v začetku našega zdomstva in danes. Tretja naloga Akcije bi bila slovensko kulturo izžarevati v svet, seznaniti z njo zlasti narode, med katere smo se naselili. V tem je Akcija najmanj, skoraj nič storila. Vzrokov ni lahko pokazati. Gotovo so v našem značaju: smo preskromni in preponižni, ne znamo se pokazati. So tudi v problemih, s katerimi smo se srečali in ki so nam dali dovolj opravka, da nam za več ni ostalo časa in ne sil. Opore za svoje delo nismo našli nikjer. Morda bodo to nalogo laže opravili mlajši, tudi zato ker bodo polneje obvladali jezike novih domovin. Četrto nalogo Akcije pa lahko vidimo v tem, če bi izročila baklo naše kulture in nadaljevanje našega poslanstva v roke mlajših, da ne bi po nas vse naše prizadevanje usahnilo kot voda v pesku. Znala je pritegniti nekatere mlajše sodelavce, vendar jo prav v tem še čaka najtežja naloga. Precej se je že govorilo o tem, zakaj je prav med nami razkol med starejšimi in mlajšimi tako težko premostljiv, čeprav vemo, da je zlasti danes to splošen pojav. Eden od razlogov, bi uteg¬ nil biti v tem, da drugačnega položaja mlajših nismo vedno znali videti in umeti. Če smo mi še viseli (in visimo) med dvema domovi¬ nama, mlajši že bolj živijo v novi domovini. Zato svoje življenjske Tako smo pisali 105 naloge in svoje poslanstvo umevajo drugače kot mi. Morda smo bili preveč nestrpni, preveč trdi v svojem pojmovanju zdomstva, da bi se mogli razumevajoče približati mlajšim, jim prisluhniti in jih pod¬ preti v njihovem iskanju smisla svojemu življenju. Prepuščali smo jih samim sebi, zato so mnogi šli svojo pot, in če se nam ta ne zdi najbolj posrečena, to ni povsem brez naše krivde. 6 Kako pa je s pogledom v prihodnost? To je vsaj deloma v zvezi s povedanim v prejšnji točki. Prihodnost lahko dajo Akciji (in vsemu našemu prizadevanju) samo tisti, ki prihajajo za nami. Od nas prvih članov se že ne more mnogo pričakovati; naj nam je ljubo ali ne, laže ali teže priznati, mi smo doživeli. Kakor pa je človek kot z možnostmi opremljeno in lastnemu naporu zapisano bitje prav zato bitje prihodnosti, v kateri bo mogel ostvariti možnosti, kolikor jih bo, in postati več, kot je, tako je tudi v naravi in smislu človeških ustanov, da delajo za prihodnost in se skušajo za čim dalje podaljšati. Zato je tudi za Akcijo usodna zadeva vprašanje, ali bo ostala še naprej ali pa bo prenehala z nami, ki smo jo začeli in do sedaj ohranili pri življenju. Teži jo dejstvo, da smo preveč pogreznjeni v svojo preteklost in zanemarjamo časovno razsežnost prihodnjega. Tako smo zagledani v minulost (kar je do neke mere razumljivo, četudi ne vedno dobro), da se takoj oglasimo, če kdo razmišlja ali govori o naših zadevah in ne naglaša dovolj naše preteklosti, ne dogaja pa se to, kadar kdo v takih primerih pozablja na prihodnost. Ni treba vselej izrečno govoriti o preteklosti in iz nje, dovolj je, da ne pozabljamo, kje so naše korenine. Iz preteklosti živi¬ mo, a ne živimo v njej in ne smemo živeti zanjo, ker je preteklost nekaj, kar je bilo in je bilo, kakršno je bilo, česar ne moremo več spremeniti. Prihodnost pa šele delamo, sedaj ustvarjamo, moremo še izbirati med možnostmi in vsaj nekatere ostvarjati ter tako soodločati, kakšna bo prihodnost. Toliko je ta v naši moči in oblasti in toliko je za nas življenjsko pomembnejša, bolj naša je kot že minula preteklost. 7 Slovenska kulturna akcija je vznikla iz neke življenjske pol¬ nosti v neko kulturno praznost. Življenjska polnost je bila dana v nas, z našo potrebo po delavnem, ustvarjalnem kulturnem delu, h kateremu so nagonsko težile naše tako dolgo dušene in nezaposle¬ ne duhovne sile. Kulturno praznost pa je predstavljalo pomanjkanje možnosti objav in sploh posredovanja plodov naše ustvarjalnosti, neobstoj tesnejših osebnih stikov med ustvarjajočimi samimi, pa 106 Tako smo pisali med temi in tistimi, ki so tudi čutili potrebo po domačih kulturnih vrednotah, a jih niso mogli doseči. Iz teh potreb in pogojev, za katerimi je iskal izraza naraven živ¬ ljenjski zagon, je vznikla naša Akcija. Zato se je takoj izkazala z nenavadno življenjsko silo, zato smo se tako navdušeno združili v skupno delo, zato smo tudi pokazali uspehe, s katerimi se lahko ponašamo. Res je polagoma ta zagon splahnel, ker se je s časom zmanjševala naša življenjska polnost, polnila pa kulturna praznost. Petindvajset let dela Kulturne akcije pomeni namreč tudi petin¬ dvajset let življenja pri tistih, ki smo kakorkoli pri delu Akcije sodelovali ali njeno delo podpirali. Petindvajset let dodanih onim, ki smo jih prinesli s seboj, pa skupno daje življenjsko dobo, ko se v nas čisto naravno javlja življenjska utrujenost in izčrpanost. Dali samo iz sebe, kar smo mogli, zapustili smo sled v zgodovini slovenske kulture, a naš čas pohaja, čas teh, ki smo še ostali. Zakaj marsikdo od tistih, ki so z nami začeli in delali, je že odšel. Zato nas je vsak dan manj in še tisti smo vedno starejši. Na drugi strani pa se je s časom polnila začetna kulturna praznost. Nastajala in urejala so se druga kulturna središča, ustvar¬ jalci so se zbirali tudi v drugih krajih, vznikale so nove revije in iz¬ hajale druge publikacije, naši pridelki niso bili več tako iskani. Vzbudile so se tudi kritike, ki so nam očitale, da nismo znali ali mogli prav služiti vsem potrebam našega zdomskega in še zame¬ jskega kulturnega prostora, zapirali da smo se preveč le v naše kra¬ jevne zadeve, pa še to da smo gledali več nazaj kot pa naokrog in naprej. Tudi to je zmanjšalo našo delavnost in njen pomen. 8 Ne smemo pa v tej zvezi pozabiti neke zelo važne in usodne okoliščine. Uspehi in porazi Kulturne akcije so zaviseli tudi od naših vrlin in naših slabosti. Naše vrline so jo držale pokonci, naše sla¬ bosti so tudi njo slabile. Zato moramo v tej zvezi omeniti tudi neko našo značajsko potezo, ki je ne bi mogli šteti med vrline, o kateri smo že večkrat razpravljali, pa je še vedno težko pokazati njene resnične korenine in povedati njeno pravo ime. To je tisto, kar nas ovira in razdvaja pri skupnem delu, ker ne prenesemo razlik v mišljenju, nazorih, naporih in uspehih. Da smo kdaj različnih mnenj o tem ali onem, je pač čisto naravno; vsakdo, ki misli, domisli kaj svojega, le tedaj mislijo ljudje enako, kadar nihče od njih ne misli mnogo. Različnost je torej nekaj povsem naravnega in je celo neka vrlina, ker vsako novost, čeprav različna ali še prav zato, pomeni prispevek več k skupnemu in celotnemu prizadevanju. Različnost je potrebno Tako smo pisali 107 znati prenesti in izkoristiti. Zares je težko razumeti, zakaj je med nami vsaka različnost sumljiva, celo kriva in pregrešna, to je, zakaj jo imamo in umemo kot tako in jo zato grajamo in zamerjamo. Namesto, da bi se znali sestati, se pogovoriti in razlike razčistiti ali izravnati oziroma spojiti, se med seboj obtožujemo, prečesto si pomislekov niti v obraz ne povemo, ne razodevamo, kaj grajamo in zakaj, marveč podzemno rujemo, trgamo korenine dela in sodelo¬ vanja. Kaj je v našem značaju, da nas dela tako nerazgovorne ali ne- dialogične? Vsekakor je ta naša lastnost kriva marsikakega nesog¬ lasja, morda sploh vsakega nesporazuma med nami, in je glavna krivda, da nismo dosegli več, kot smo in da nismo naredili bolje, kar smo mogli stpriti. Posledica te lastnosti so bili razdori, odhodi, protihodi in kakor bi jih še mogli imenovati. Če pa niti med seboj nismo znali dialogirati, smo to še manj mogli z mlajšimi, kar je povzročilo še večjo škodo: kako bomo za vse naše napore in za naše delo našli nadaljevalce, če ne znamo pritegniti mlajših, katere razmere še bolj kot nas silijo k lastnemu mišljenju in k dosežkom, ki so drugačni kot naši? 9 Res je škoda, da nismo znali premagati te naše slabosti in iz nje izvirajočih težav. Tako Akcija ni mogla v polni meri izpolniti nalo¬ ge, za katero je nastala. Kljub temu pa smo lahko ponosni na oprav¬ ljeno delo. Nekoliko prirejene za naš primer besede Josipa Stritarja moremo z mirno vestjo zapisati: Ko se bodo ne samo celi narodi marveč tudi drobci narodov sklicali pred sodni stol, da se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti, kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike, se bo naša zdomska skupnost mogla brez strahu pokazati med drugimi z lepim številom knjig in spisov, slik, kipov in slavb, koncertov in gledaliških predstav, pa še s čim, kar je v veliki meri čeprav ne izključno nastalo po zaslugi Slovenske kulturne akcije. Katerim čas še dopušča, skušajmo delo nadaljevati! Ali se ne bi mogli zadnjemu naporu pridružiti tisti, ki so se kakorkoli in zaradi česarkoli oddaljili? Vsaj v zadnji uri pokažimo, da končno znamo prenesti in preseči tudi različnost kadar gre za isti smoter. Razlogi, resnični ali samo razglašeni, za samohodstvo, tega pač ne opravičijo. France Papež ZAPISI IZ ZDOMSTVA (SKA, 1977) ROMAN ZDOMSTVA je, če premislim, kot zgodovina - brez pravega začetka, poln obskurnih in nepredvidljivih poti in nevarnosti, izbruhov, nedokončanih poglavij. Mislim, da mora zdomstvo še posebej poznati zgodovino, se pravi, poznati sebe, gov¬ oriti o sebi. Naša pravica in dolžnost je, da opazujemo, zapisujemo in pojasnjujemo to, čemur je zdomstvo še najbolj podobno. Prepri¬ čan sem, da smo s svojimi popotniki in raziskovalci, s svojimi idejami in dokumenti, kup zgodovine. A ne - je v nas nekaj živega in zdanjega; v tej druščini je nekaj podzemno in podzavestno bit¬ nega, nekaj, o čemer ne veš, kdaj se bo prebudilo, kdaj planilo in zavpilo. Kakšne nespoznavne sile so v nas - dejal bi: stari strahovi, pogubljeni geniji. Tu moram zapisati zgodbo, ki se je pripetila v dneh, ko smo križarili v najbolj samotnih južnih morjih, med Orkadami in Georgijami. Delal sem na dnu ladje, kjer je nameščena tiskarna; postavljal sem črke, znake in zarise za tisto stran knjige, ki naj bi gov¬ orila o usodi in življenju naših stvariteljskih duhov, o slovenski zdomski in emigrantski dediščini, o tisti usodni desetletni vojni in času po njej. Stroji so šklepetali in tulili kot pogubljeni, iz njih so se sem in tja izvijali kratki, vrtinčasti žvižgi, razločil sem globoke vzkrike, nekaj kot posmehovanje. Škripčevje se je stokaje vdajalo skrivnostni sili. Takrat sem opazil, kako je bil dolg kos papirja, ki je kot jezik lezel iz stroja, ves prekrit s čudnimi znaki, s poškodbami v tekstu, poln oškrbljenih in umazanih stavkov. Stroji so začeli metati iz sebe nekaj čisto drugega - besede in cele stavke, ki jih 108 Tako smo pisali 109 ni bilo v rokopisu. Iz njih so se vlekle nesmiselne žaljive politične in strankarske trditve, obrnjene letnice, popačena zgodovinska dejstva. Iz strojev je prihajalo sramotenje tistega slovenskega zdomstva, ki nam je bilo dano kot izraz pristnega krščanstva in demokratičnega duha. Iz naših lastnih strojev so se začeli izlivati očitki in napadi, ki jih poznamo. Ustavil sem jih, da so kot odčarani v hipu in ječaje onemeli. Kaj se je zgodilo ? Kateri fanatiki so nam to podtaknili ? Kakšne zakletve delujejo tu ? Ničesar ni bilo mogoče popraviti - kar je bilo zapisano, je ostalo. Hitel sem poročat o dogodku avtorju članka in drugim kulturnim delavcem. Avtor je izgubil svoj rokopis, vendar je vedel stvar na pamet. Zdomstvo je hotel predstaviti kot ogenj, ne kot avtomatično varnost in rešitev, ne kot resnico - tolikim nerazumljivo - ampak kot ogenj, ki nam je bil vžgan in mora žgati, drugače nismo to, kar moramo biti. Duh notranje razprtije, ki je šel v stroje, je zdaj vse to obrnil. Podtaknili so nam celo ne-komunizem, se pravi, da nas od komu¬ nizma loči samo pomišljaj in droben »ne« To je bila zvitost in mod¬ rost nekih starcev - da, njihova norost in strah pred strahom, strah, da bi zapadli v nedejavnost. Zdomstvo primerjam z zgodovino. Naloga zgodovine je, da odkrije in pokaže »verum factum« - dejanja, ki so bila izvržena v neki globlji smiselnosti. Angažirana polemika tu nima mesta. Pri¬ pomniti pa moram, da so naši stroji stari in da jim manjka nadomest¬ nih delov, zato so v stalni nevarnosti notranjega razkroja in obrn¬ jenega delovanja. Bodi kakorkoli - nisem šel več v tiskarsko tehniko in tudi z nikomer nisem govoril o tem, kaj se je zgodilo. Sedel sem in mislil na popotne stvari. Megle so se trgale po nebu, kjer ni bilo najmanšega znamenja sonca. Silno morje je zibalo ladjo in močan veter nas je gnal v južne širine. Marko Kremžar PRAVA IN NAVIDEZNA SREDINA (iz knjige Prevrat in spreobrnjenje, 1992 ) Srednja pot, najboljša pot, pravi slovenski pregovor, ki pa je resničen le toliko, kolikor smo si na jasnem, kaj je srednja pot. Težko bi rekli, da je sredina, recimo, med veseljem in žalostjo boljša od veselja, ali pa, da je najboljša točka nekje na sredi med boleznijo in zdravjem. Gornji pregovor, ki je nedvomno izraz ljudske modrosti, se nanaša na razne nezmernosti in ima zato dopolnilo v drugem reku, ki pravi, da je vsaka stvar prav do svoje mere. Pri stvareh, ki so po naravi omejene, je srednja pot tista, ki se ogne nezmernosti tako v preseganju kakor v pomanjkanju prave mere. Srednja mera med velikim bogastvom in veliko revščino je bila že po modrosti stare zaveze znamenje prave umerjenosti in zato iskrena želja pravičnega človeka. Tudi med presitostjo in lakoto je srednja pot najbolj zdrava, kakor svari modri Sirah. (1) Sicer pa sredina ni jasen pojem in zato sama na sebi ne more biti zagotovilo pravilnosti. Gentleman, ki je ideal angleškega klasičnega liberalizma, je človek srednje poti. Njegove poglavitne in visoko cenjene lastnosti, kakor so spodobnost, prijaznost, umirjenost, zadržanost, dobrota, simpatija, pa niso posledica napora, marveč zdrave pameti (common sense), ki je prirojena in jo je treba le primerno gojiti. Strasti naj bi počivale na neki povprečnosti, če hočemo, da so spodobne. Preveč ali premalo strasten človek ne zbuja simpatije, čeprav je res, da je 1. Sir 37, 30-31 110 Tako smo pisali 111 povprečnost po Adamu Smithu (2) v nekaterih primerih (družbene strasti) lahko višja in v drugih nižja. Po mnenju istega avtorja je srednja pot v življenju zdravega, uravnovešenega človeka že nekaj dognanega. Zato Smithova morala ni normativna, marveč je preprosta psihološka posledica umirjenih čustev. Pri tem ni tako pomembno, kaj meni človek sam o sebi, kakor to, kaj mislijo o njem drugi. (3) Da se gentleman ogne kritiki z leve in z desne, vztrajno išče srednjo, umirjeno in čim bolj udobno pot. Veliki ekonomist skuša del krščanskega temeljnega pravila: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe nadomestiti z naravnim načelom: da smemo ljubiti sebe le toliko, kolikor nas lahko ljubi naš bližnji. (4) 5 Zmožnost in potreba, da se postavimo na stališče drugega, in pričakovanje, da se bodo drugi postavili na naše ter nas presojali blagohotno, je v bistvu tista simpatija, na kateri temelji zgradba tudi kasnejših Smithovih gospodarskih razglabljanj. V tem, da sočustvujemo veliko z drugimi in malo sami s seboj, da obvladamo sebična nagnjenja in pustimo, da nas obvladajo dobro¬ hotna čustva, je popolnost človeške narave; le tako bo prišlo Človeštvo do tiste harmonije čustev in strasti, ki je bistvo duhovitosti in spodobnosti.® S temi besedami Smith sicer zavrača sebičnost in poveličuje velikodušnost, vendar pričakuje harmonijo v med¬ človeških razmerjih na prelahek način. Pravilno priporoča, da moramo razumevati bližnjega in sočustvovati z njim, a za to na¬ vadno ni dovolj, da čakamo na dobrohotna čustva, ki naj bi nas pripeljala do vsestranske družbene harmonije. Glede obvladanja sebičnih nagnjenj, ki jih avtor sicer omenja, pa domneva, da umir¬ jenemu in vzgojenemu človeku to ne bo pretežko. Tako optimistično gledanje na družbene odnose ima v sebi zametke nekega avtomatizma, ki ga kasneje srečujemo v raznih determinizmih. Če sprejmemo, da nas lahko umirjena in od drugih spoštovana čustva sama po sebi pripeljejo do človečnosti, pravice, velikodušnosti in smisla za družbenost, ki so najkoristnejše lastnos¬ ti z vidika naših bližnjih, (6) kakor beremo pri očetu moderne ekonomije, smo odkrili nenaporno srednjo pot, ki naj bi se ognila 2. Prim. Adam Smith, The Theory of Moral Sentiments 1; 2; španska izdaja: Teoria de los Sentimientos Morales, str. 68,69. Fondo de cultura economica, Mexico. 3. Adam Smith, o.c. II, 2, str. 78-80 4. Ibid. 1, 5, str. 64 5. Ibid. 6. Ibid. IV, 2. str. 129 112 Tako smo pisali krščanskemu konceptu o bonum arduum. Seveda pa je treba tudi glede tega pojasniti, da stvari niso dobre zato, ker so težke, marveč so dosegljive z naporom, ker so dobre. Vrednot ne ustvarja težava. Le ranjenost naše narave ima posledico, da se moramo truditi za vse, kar je res vredno. Za kristjana je srednja pot najboljša, kadar je prava, ne glede na to, ali je težja ali lažja od druge. Tudi je ni mogoče določiti tako, da bi potegnili med dvema točkama, ki sta po našem mnenju skrajni, z matematično natančnostjo neko srednjo smer. Če hočemo prego¬ voru, omenjenemu v začetku premišljanja, najti resnično vsebino, moramo pričeti z iskanjem prave poti. Potem ko menimo, da smo jo našli, pa se je treba ogibati raznih stranskih smeri, ki so morda videti privlačnejše, a vodijo proč od prave steze. Take varljive poti je lahko opaziti na levi in na desni, in če stopamo v pravo smer, smo res nekako na sredi med njimi. Vendar pot ni prava, ker bi bila srednja, temveč postane srednja, ker je iz prave smeri vedno nešteto možnosti, ki vodijo vstran. Pri moralni kreposti, kakor je na primer pogum, vemo, da zmer¬ nost, utemeljena na razumnosti, loči pravo srčnost od strahopet¬ nosti na eni in od predrznosti na drugi strani. Razumnost nare¬ kuje potemtakem pravo pot, ki je lahko pot dejanja, v drugih raz¬ merah pa morda pot potrpljenja. Pogum mora biti vedno čim večji, glede načina, kako naj se izraža, pa naj bi ga vodila modra razsod¬ nost. Tudi ko govorimo o ponižnosti kot uravnovešenem razmerju človeka do resničnosti, se zdi na prvi pogled, da gre za srednjo pot med napuhom in prezirom, a ni tako. Ponižnost je namreč, kakor smo že večkrat omenili, spoštovanje resničnosti in ne svojevoljno iskanje sredine med dvema skrajnostima, katerih skupno izho¬ dišče je nerealnost. Vpliv Heglove dialektike pa daje v sodobnem svetu sredini nekako moralno in usodno vrednost. Če sta namreč teza in antiteza skrajnosti, iz katerih zraste sinteza kot višja stopnja resničnosti, je sredina vedno boljša od ekstremov. Ustvarja videz, kakor da bi imela zagotovilo zmernosti, pravilnosti in zrelosti. Posplošeno in večkrat upravičeno zavračanje skrajnosti pa navadno ne temelji na zavrnitvi filozofskih zmot, temveč prej na želji biti čimbolj neod¬ visen, neopredeljen in prost vsake kritike. Razlog, da se konec kon¬ cev vsakdo malo moti in da gre le za teorije, ki nimajo praktične vrednosti, je zelo ugoden, ker se ni treba siliti s premišljanjem. Navadno sodobni človek zavrača skrajnosti, ker se boji skrajnežev, ne pa zaradi določene zmote, ki utegne biti vir nasilja in nestrpnosti. Tako smo pisali 113 Vsak dan lahko srečujemo rojake, ki prepričujejo sebe in druge, da je bila v Sloveniji revolucionarna akcija sicer zgrešena in vredna obsodbe, da pa je reakcija, ki se je revoluciji uprla, le ogledalna po¬ doba prve. Če so komunisti po koncu revolucije pomorili desettisoče, naj bi bilo povsem jasno, da bi kristjani v primeru zmage ravnali enako. Totalitarizmu rdečih bi moral v drugačnih zgodovinskih razmerah nujno ustrezati totalitarizem belih; koncentracijska taborišča naj bi imela v tem primeru le druge paznike. Vse to bi nujno moralo biti tako, ker sicer ne bi delovala magična formula o akciji in reakciji ter bi se zrušila vera v dialektiko. Da je bilo v minulih desetletjih množično pobijanje vedno vezano na komunistični ali na nacistični totalitarizem, jim ne pove ničesar. Kvečjemu se bodo skušali prepričati, da sta bila nacizem in komunizem omenjeni skrajnosti ter da vse, kar nasprotuje eni od teh dveh ideologij, nujno pripada drugi. To seveda ne ustreza resnici, ker gre za dve različici mate¬ rialističnega socializma. Po zaslugi judovske trdoživosti je še živa zavest o holokavstu, čeprav žrtve niso bile le iz vrst izvoljenega ljudstva stare zaveze. Milijoni pomorjenih v sovjetskih čistkah in taboriščih, genocid v Kambodži in žrtve na Kubi pa so modernim dialektikom zanimivi toliko, kolikor lahko ob njih ugibljejo, kaj bi bilo, če bi v nekem kul¬ turnem okviru zmagala druga skrajnost. Da svet ne teče po dialek¬ tičnih kolesnicah, jim je nesprejemljivo. Zato jim tudi pojmi, kakor so resnica in zmota, pravica in krivica, dobro in zlo pomenijo bore malo, morda zato, ker med njimi ni sredine. Tudi vsakdanje realnos¬ ti jim ni dosti mar, saj so že vse lepo etiketirali in vedo, kam kaj spada. Ko gledamo v sodobni družbi ljudi, ki hočejo po vsej sili ostati na sredi, čistih rok, neprizadeti, vzvišeni nad vsako zavzetost in daleč od vsega, kar mislijo, da utegne biti skrajno, se spomnimo evangeljskega svarila mlačnežem, za katere bi bilo boljše, da bi bili vroči ali mrzli. (7) Omenjeni odstavek iz knjige Razodetja je svarilo pred srednjo potjo kot nekakim samogibnim zagotovilom pravilnosti. Iskanje preproste, lahko bi rekli aritmetične sredine na moralnem, pa tudi na gospodarskem in političnem področju je znamenje rela¬ tivizma, a tudi naivnosti. Komur je vsaj malo znana fizikalna real¬ nost, bo iskal prispodobo prej v ravnovesju sil kakor v sredini. 7. Raz 3,15-16 114 Tako smo pisali Kje je razlika? Prazna tehtnica, ki ima kazalec vedno lepo na sredi, hkrati pred¬ stavlja ravnovesje in sredino. Kadar pa sta strani vzvoda različno obteženi, moramo premakniti eno težišče bliže osi, če hočemo ohran¬ iti ravnovesje. To ve vsak otrok, ki se je kdaj gugal na gugalnici s pri¬ jateljem, ki je bil nekaj težji ali lažji od njega. Čim lažji si, tem bolj na robu gugalnice moraš sedeti, dalj si od sredine. Tudi moralno središče ni nekje na sredi med dvema moralno različnima silnicama. Točka ravnovesja ni nujno na sredi in je toliko bližja eni ali drugi strani, kolikor je večja njena moralna teža. Dialektik, vajen gledati na dogodke s stališča skrajnosti in sre¬ dine, in ki ve iz skušnje, da ena stran uporablja v družbenem kon¬ fliktu sredstva, kakor so laž, prevara in nasilje, sklepa, da se mora pri nasprotni strani bati enakih metod. Pri tem se opira na nujnost druge skrajnosti in ne na poznanje mišljenja in prepričanja konkretnih ljudi. Ker razumeva svet le kot spopad ekstremov, postavi na skrajni točki svojih predstav pač tiste, o katerih sodi, da predstavljajo tako simetrično nasprotje. Pri tem mu ne gre za razumevanje resničnosti. Ne upošteva, da kristjan načelno zavrača vrsto metod, ki jih na primer marksist prav tako načelno sprejema. Če bi ju postavil na tehtnico, bi videl, da njuna moralna teža ni enaka in da poteka črta ravnovesja precej daleč od sredine. Mane, tekel, fares, ki jih poznamo iz preroka Daniela® in ki po¬ menijo: šteti, tehtati in deliti, imajo še vedno veljavo. Če se prva in zadnja od navedenih besed nanašata na končnost človekovega živ¬ ljenja in družbenih struktur, pa ima beseda tehtati moralno vsebi¬ no. <9) Tehtan si bil in najden prelahak, je sodba, ki ni namenjena le tedanjemu babilonskemu vladarju; spominja nas, da nimajo vsa dejanja in vse odločitve enake teže. Čim bolj se človekova dela bliža¬ jo viru resničnega, dobrega in lepega, toliko večja je njihova moralna vsebina in teža. Zato, če postavimo na eno stran naše namišljene tehtnice absolutno resnico in na drugo stran popolno zmoto, bi bilo ravnovesje nemogoče kjerkoli drugje kakor po sredi resnice. Sevedo je res, da nobena človeška zmota ne bi mogla obstajati brez drobca resnice in da je tudi naše poznanje resničnosti omejeno. To pa ne pomeni, naj bi v svetu človeške omejenosti ravnovesje potekalo po neki namišljeni, idealistični sredini. Med resnico in 8. Ibid. Dan 5, 25-28 9. Prim. Svetopisemski vodnik, str. 432, Ognjišče, Koper 1984 Tako smo pisali 115 zmoto, med dobrim in zlom je tudi v nepopolnem svetu globok prepad. Moralna sredina je vedno tam, kjer poteka realno ravnoves¬ je med večjimi in manjšimi vrednotami, med večjo ali manjšo danos¬ tjo resnice in pravice pa tudi dobrote v mišljenju in delovanju ljudi. Vsakdanja gospodarska praksa gornjo realistično pojmovano družbeno resničnost le potrjuje. Izguba in dobiček sta sicer dve skraj¬ nosti gospodarske dejavnosti, a družbena rast se ne razvija nekje v sredi med njima. Srednja pot je v tem primeru čisto nerealna in v praksi nemogoča. Podjetje lahko dela brez dobička in brez izgube le v idealistični miselnosti kakega teoretika, ki ne pozna ne življenja ne gospodarstva. Dobiček je znamenje gospodarske moči, medtem ko je izguba znamenje obolelosti in predznak smrti. Gospodarsko zdravje tedaj ne poteka po neki nevidni srednji črti, ki predstavlja ničlo, temveč po polju pozitivnih bilanc. S tem seveda nalaga tudi razne dolžnosti, med katerimi ni zadnja pravična in odgovorna delitev presežka. A to je že drugo vprašanje. Zanimivo, da celo marsikateri kristjan išče idealne poti med marksistično in liberalno zamislijo družbe prav na sredi, enako daleč od obeh filozofskih smeri. Kdor dela tako, ne opazi, da, kakor že rečeno, ne vsebujeta obe enake mere resnice in da je zmota v prvi bistvena, medtem ko je v drugi v večji meri le prigodna. Odtod tudi razlike v posledicah, ki sta jih zapustili obe v bistvu nesprejemljivi revoluciji. O tem premišlja Maritain v svoji Filozofiji zgodovine na način, ki je vreden, da ga povzamemo, čeprav utegne biti vloga Rousseaujevega nauka za razsvetljenski liberalizem pomembnejša, kakor je razvidno iz naslednjega odstavka. Razlika med liberalno francosko in komunistično rusko revo¬ lucijo je po Maritainovem mnenju večja, kakor se zdi na prvi pogled. Ideje, ki jih je razširila francoska revolucija, so bile skvarjene z rousseaujevsko filozofijo, z jakobinstvom, s hudodelstvom v dobi terorja, s preganjanjem Cerkve. Vendar naj bi bila ta revolucija razširila in ohranila sporočilo o svobodi, enakosti in bratstvu, in sicer popolno¬ ma samostojno od skvarjenosti, ki jo je razjedala. Nasprotno pa so delci resnice, ki jih vsebuje sovjetska revolucija, neločljivo povezani z zmotnim pogledom na svet in z dogmatizmom, ki utrjuje napake in onemogoča, da bi jih bilo jasno spoznati. Le kadar se bo sovjetski sistem razletel na kosce, bodo ti delci resnice spet osvobojenif w) Ko je boljševiški 10. Jacques Maritain, On the philosophy of history; Historia de la filosofia, str. 68. Club de lectores, Buenos Aires 1985 116 Tako smo pisali realsocializem po vsem svetu res dobesedno razpadel na kosce, je brez dvoma prišel čas, da pričnemo iskati družbenemu sožitju novih oblik. Ta družbeni red pa bo resnično nov, če se bo otresel idealističnih modelov in slepil. Temeljiti mora na realnosti, kar ne izključuje tudi drobcev resničnosti, ki jih bo mogoče rešiti iz mate¬ rialističnih socialnih poskusov. Seveda bodo drugi morda še z večjo zavzetostjo reševali iz marksističnega ladjeloma ideje, s katerimi bo mogoče okrepiti nerealistične, protikatoliške sile v svetu. Materializem bo zelo verje¬ tno pridobil več moči in relativizem bo našel po velikih razočaranjih rodovitna tla. Svoboda in pravičnost, vrednoti, ki sta bili dolgo prikazovani kot simbola nasprotujočih si materialističnih ideologij, sta del real¬ nosti. Kakor v preteklosti ju bomo verjetno srečavali tudi v prihod¬ nje v vseh družbenih programih. Težje bo naleteti nanju v vsakdan¬ jem življenju, morda prav zato, ker ju navadno skušajo uveljavljati z metodami, ki so v nasprotju z njunim bistvom. Morda zato še ved¬ no v veliki meri pripadata svetu potencialne realnosti, ki je edina zmožna dati sožitju novega zaleta in nove svežine. Čakata pa, kakor toliko drugih vrednot, na ljudi, ki bodo verjeli v njuno notranjo moč in se jima bodo upali približati po zahtevnejši, ne revolucionarni smeri. Kdor zanemarja potencialno realnost in omejuje svoj realizem (v resnici gre za pozitivizem) na golo registracijo dejstev, ne bo v zadregi pri iskanju raznih sredin in skrajnosti. Na njih bo ob ruševinah propadlih sistemov lahko zgradil nov mavzolej, ne bo pa mogel dati osebam in družbi nagibov za življenje. Gola sredina je, podobno kakor skrajnosti, kraj hiranja in odmiranja, ker ne temelji na resničnosti, temveč na idealistični zamisli o njej. Ljudje, ki se ponašajo s svojim sredinstvom, so tako danes, kakor so bili včeraj tudi daleč od uravnovešenega krščanstva. Resnično središče, točka ravnovesja je tam, kjer se stikajo vred¬ note v okviru objektivne resničnosti. Prav zato je taka sredina kraj, kjer vlada mir. To ni pokopališki mir, marveč mir uravnovešenih sil, ki so znak življenja. Tone Brulc POGOVOR MED prof. VINKOM RODETOM IN TONETOM BRULCEM AVTORJEM JUDEŽEVIH GROŠEV. (Glas jan./jun. 1996) Prof. Vinko Rode: Kako je nastala knjiga? Ali te je kdo navdušil, da si se odločil za daljši tekst? Tone Brulc: Nastanek knjige je zelo preprost po eni strani, po drugi je pa zamotan. Preprost zato, ker sem spraševal, če bo kaj izšlo za 50 letnico pokola domobranstva, razen kratkih spominskih člankov, pa mi ni nihče vedel povedati ničesar. Bili smo od večjega teksta bolj oddaljeni, kakor smo bili pred petdesetimi leti; to se pravi, iz emigracije nič (namerno pišem iz emigracije namesto zdomstva, ker bo zdomstvo ostalo samo še meglen pojem po zaslugi nekaterih, doma pa ima že vsa ta leta zdom¬ stvo pomen začasnega delavstva v tujini) od doma pa še drugi nič, ker so ljudje, ki so se udeležili takrat državljanske vojne ali pomrli ali pa so tako stari, da se jim ne ljubi prijeti za pero. Po drugi strani pa je bilo pisanje tako zamotano, ker sem pošiljal, kar sem napisal, z ljudmi, ki so šli v domovino, ker vsakdo ve, da pošti ni zaupati, to je bilo pa šestkrat-samizdat namesto gos-izdat zaradi pošte, in od tam so mi pošiljali v popravilo, potem ko so snov stavili in lektorirali. Gotovo je, da razen par ljudi z nasprotne strani, ki so spre¬ gledali, ne bo o domobranstvu pisal nihče, čeprav je časovno ta odsek časa tako oddaljen, da se ne bi bilo treba bati ničesar, če bi imeli Slovenci pravno državo. Pisanje tovrstne knjige je bilo zame preizkusni kamen, da bi videl do kakšne stopnje se je uveljavila svoboda in demokracija pri tolikšni poplavi dvoumnih trditev, ki si nasprotujejo tako z desne kot leve. 117 118 Tako smo pisali Knjiga je bila napisana, manjkalo ji je samo še posvetilo in že to je napisano zame s porazno trditvijo o "simboličnih po¬ kopih, sedemkrat okleščeno lipico sprave, o času, ko je sloven¬ ski narod izločil iz vere moralo in začel na kosteh pravičnih graditi samostojno slovensko državo. Če bo šlo to posvetilo, sem rekel prof. Andreju Rotu, ki je knjigo uredil, potem ver¬ jamem, da je mera svobode popolna. Torej nisem upal, da bo knjiga izšla. Potem sem izvedel še za dva poskusa pisanja dokumentarnih besedil, ki pa so bili ponujeni "našim" založbam, te pa so jih zavrnile. Že v tem se pozna slovenski značaj: najbolj zavzeti in goreči so manj demokratični kot pa sami komunisti! Seveda tukaj govorim v jeziku zdomstva: Rot-komunist! Brulc-komu- nist! Rode: Kam uvrščaš Judeževe groše, so spomini, je roman? Brulc: Kot literarno zvrst bi jo menda res uvrstil med romansirano kroniko velikega časa, kot je knjigo označil Marijan Ozvald v Novi zavezi, vendar to velja samo za Dolenjsko od Trebnjega do Kostanjevice, Primorske še videl nisem, Štajersko pa spo¬ toma prekoračil. Hutor Tatarski in stanica Veščenskaja Mihaila Šolohova opisujeta samo delček velike Rusije, vendar za opis takratnih razmer zadostuje samo ta roman. Tam najdete živl¬ jenje pred revolucijo, potem veliko domovinsko vojno z začetkom in potekom revolucije, prav tako njenim koncem. Še pred leti so trdili, da je Tihi Don spisal beli kozaški častnik, tako lahko trdijo tudi za mene, da sem črpal iz rdečih virov. Ti so pa po vseh revolucijah enaki - poznaš eno, poznaš in lahko pišeš o vseh! Zmota! Bil sem od začetka pri organizaciji desne ilegale, ko so fantje dobili pozivnice in še pet ur potem, ko je podpolkovnik Emil Cof v Vetrinju povedal zbranim častnikom prvega pešpolka, da so nas Angleži nesramno izdali in da naj se razkropimo. V toliko so Judeževi groši spomini, okrnjeni zavestno, čeprav resnični. Popolne resnice nisem zapisal, ker je resnica tistega časa tako grozna, da presega domišljijo. Je roman in tudi ni roman, ker sem moral pri večini poglavij razložiti okoliščine in osebe, ki bi morale dejanje same pognati naprej, namesto tega sem se pa moral zamuditi pri teh opisih, ki jih bo večina bralcev vzela za ideološko nategovanje ali celo za propagando. Nedolžen sem tako pri eni kot drugi stvari! Tako smo pisali 119 Rode: Kakšna je osrednja tema, kje in kdaj poteka dejanje? Brulc: Začetka in celotnega poteka revolucije - državljanske vojne - pri nas ni obdelal nihče, ker od prve podgorske desničarske ilegale ni ostal nihče pri življenju, še manj pa da bi bil vsaj pri glavnih, odločilnih momentih zraven kot oseb¬ ni udeleženec. Dosti je bilo propagande in laži na partizanski strani, ni jih pa manjkalo tudi na naši. Ne gre, da bi ostal dober z Bogom in hudičem ali da bi verjel v dvojno resnico pri Judeževih groših. To je moj del resnice, ki sem ji bil jaz priča. Ne vse resnice! ker vse nisem poznal, kakor je niso poznali tisti, ki so padli na naši ali nasprotni strani. Mnenja se delijo po tolikih letih in tudi takrat so se že delila, tako na naši kot na nasprotnikovi strani. V četrtem delu Jude¬ ževih grošev, ki bo izšel še letos, nosi eno poglavje naslov iz govora starca Zosime iz Bratov Karamazovih: Vsi smo krivi za vse, tudi če nismo, priznajmo vsaj tisto, česar smo krivi. Niso bili na desnici sami svetniki in nobenega zločinca, niso bili na levici sami zločinci in nobenega poštenega človeka. To bi bila srčika romana, iz katere pa izstopajo stranske epizode tega velikega časa, ki ga ne smemo zatajiti pred našimi po¬ tomci, ampak skušati razčistiti in priti do vse možne resnice, čeprav bo koga zabolelo. Dokler pa bo koga zabolelo, je dokaz, da ni še vse izgubljeno, da ni ves narodni organizem gnil, kajti gnilo meso je neobčutljivo. Šel bo tisti, ki ga bo zabolelo in začel iskati resnico, da bi sestavil resnični mozaik zgodovine tistega časa. V novo življenje je treba stopiti z jasno zavestjo storjenih napak in zločinov. Do sedaj se mi najbolj ogabno zdi, ko slišim pokroviteljsko očetovski glas naših vodnikov, ki nam priporočajo: "Ne glejte na stran, ne glejte nazaj! Samo naprej, naprej naj bo uprt vaš pogled!" Da, da! Če bi šlo res samo za nedolžen prepir med fanti, med dvema ljubljanskima družinama. Za strašno smrt dvanajst tisoč mladih ljudi po vojni malega naroda gre, če izvzamemo vse druge, ki so padli tu ali tam. Za tragedijo malega naroda gre, ki se je bil po prsih z svojo kulturo in krščanstvom. Za trage¬ dijo, ki se jutri lahko ponovi, saj je moral poslušati nad petde¬ set let samo floskule tistih iz vrha. Rode: Ali nastopa v knjigi kot Judež kakšna znana oseba, stranka, organi¬ zacija, ustanova? 120 Tako smo pisali Brulc : Na našo 33. četo, Frankičevo, kakor druge dolenjske čete s poveljstvom v Novem mestu sta poveljstvo in Narodni odbor menda pozabila, kot sta pozabila 1. 1943. Dolenjske čete so odrinile proti Koroški čez Štajersko, takrat je pa že prvi trans¬ port ljubljanske smetane bil na poti v Italijo. Od 11. maja pa vse do 24. maja 1945 so domobranci in drugi civilni begunci gnili na Vetrinjskem polju in žrli meso napol gnilih mul. Kaj res ni bilo med temi, še bolj pa onimi drugimi, ki jih je des¬ nica pošiljala v Italijo že pred koncem vojne, prav nikogar, ki bi mogel ali hotel obvestiti na smrt obsojeno vojsko: Razbežite se! V smrt greste! Prišel sem v Vetrinje 23. maja in prav tistega dne je odstopil angleški premier Churchill. Sedaj govorimo o partizanih, ki so prodali Koroško za domobrance, o angleški izdaji, o židovski zaroti in poveljstvu, ki je izročilo domobrance v roke njihovih morilcev, o srbskih četnikih, ki so pred časom odšli s položajev, o tem, da niso "zavezniki" marali nič slišati, da bi Balkan in barbarski Vzhod vdrla v Srednjo Evropo, o predhodnih pogod¬ bah v Jalti, Moskvi in Potsdamu, toda bojim se, če bi pregle¬ dali in analizirali seznam beguncev iz prvega transporta, bi prišli do čudnih zaključkov. Judežev je bilo več, pravo barvo so pa pokazali šele po petdesetih letih, ko se jim je kar nenadoma tako mudilo do sprave, da so na njen proces čisto pozabili. Iz Vetrinja nas je tisto noč odšlo 48, prišli pa smo ena tretjina v Monigo. Pred nami je prišel Milan Prešeren in še nekdo drug, in je ta smetana, ki se je celo vojno skrivala za našimi hrbti, da so ohranili čiste roke, premlatila oba. Gorečneži so nas mislili celo vtakniti med primorske begunce, da si rok ne bi omade¬ ževali in da bi še naprej ostali načelno enotni. Tudi za njih smo bili bela svojat, ki bo morala pasti v večjo slavo Boga po vojni, če že ni marala pasti na slovenskem Alcazarju-Turjaku! Ne bi škodilo pobrskati, kateri so bili tisti "pobožni in načel¬ ni", ki so nam na vrat obešali udbovske poveljnike taborišč, tako da so vsako novico izvedeli v Ljubljani prej kot pa v taborišču samem. Tudi v Argentini v prvih letih zdomstva ni bilo dosti drugače, pokazalo se je to pa še posebno pred in po "spravi". Domobranstvo je bilo žrtvovano čisto zastonj, ker so imeli samo komunisti od tega dobiček; s pokolom domo¬ branstva jim je uspelo ustvariti tak teror, da se ga narod ni rešil še do danes. Nemajhen delež krivde nosi pri tem tudi katoliška Cerkev. Smešne in naivne izjave cerkvenih dostojanstvenikov, naših Tako smo pisali 121 vodilnih doma in v tujini, ponižno prosjačenje in valjanje pred udbaškimi mogotci so končno ubili zaupanje vanje, prav tako kot v preoblečene partijce. Le divin preš s'assied Quand la lictiere du tourbillon versee Et seron faces de leur manteaux couverts La Republique par gens nouveaux vexee Lor blancs et rouges iugeron a Venvers. Božje je čisto blizu nas. Ko bo nosilnico prevrnil vihar In ko bodo obrazi zaviti v haljo Republika oskrunjena z novimi ljudmi, takrat bodo bele in rdeče zmotno sodili. Tekst je iz stare francoščine in zato nima naglasov, slog je ne¬ jasen, nalašč zatemnjen, skloni nedograjeni ali pa so starinsko uporabljeni. Pesnitev je stara samo petsto let in sem vse na¬ pake pustil, kakor sem jih našel v izvirniku. Zmotno? Morebiti z nasprotujočimi se sodbami! Da, bele in rdeče! Če bi Jude- ževi groši pripomogli vsaj malo k večji jasnosti in resnici, bi bila s tem že izpolnjena moja naloga. Opomba: Vprašanja izhajajo iz nepoznanja knjige, saj je po štirih mesecih prišlo do nas samo par izvodov, in to s tako visoko poštnino, da je ni vredno pošiljati po pošti. Draga je nam prišla demokracija in svoboda in tudi doma se jim že kolca. Kokodajsanje o svobodnem pretoku idej in misli pa nično zavijanje laži in hinaščine v staniol papir pa prepustimo drugim, ki so za to plačani. Tone Podgorc Tone Mizerit TRETJA VRSTA (MEDDOBJE 2000 št. 1-2) Kadar ocenjujemo stanje naše emigracije v Argentini neizbežno pride na površje vprašanje: koliko časa bomo še vzdržali? Prihodnost je stalna skrb tistih, ki nosijo odgovornost za usodo skup¬ nosti. Ni naključje, da se to vprašanje nenehno ponavlja tudi v sklopu SKA. Oba zadnja uvodnika Meddobja in tudi uvodni članek v zadnjem Glasu so bili direktno ali indirektno posvečeni tej snovi. Zavest opravljenega in skrb nadaljevanja pa ima neko bolečo točko: obvladanje slovenskega jezika s strani naše mladine. Panoge delovanja, kjer jezik ni bistveno orodje (glasba, likovne umetnosti...), se lepo razvijajo; naraščaja ne manjka. Drugačen je položaj kar se tiče literarnega ustvarjanja. In vendar je " bistvo slovenstva za emigranta nedvomno v slovenski besedi, v bogatem, sočnem, sodobnem obvladanju slovenskega jezika. Pomanjkanje takih ustvarjalcev je ena izmed najbolj šibkih točk SKA." (Katica Cukjati, Meddobje 1999, št.3-4). Ta ni edina zaskrbljujoča ocena. T(ine) D(ebeljak) v Glasu (1999, št. 3-4) slično ugotavlja: "Pozna se upadanje znanja jezika, ki sicer zadostuje za povprečno sporazumevanje, a za višje kulturno izražanje je to premalo.” Te ugotovitve niso sad pesimizma, marveč realističen pogled ha našo stvarnost. Vendar bi bilo nevarno že v samem izhodišču zavreči možnost novega zagona, pojave novih ustvarjalcev, ki bi bili zmožni vplesti nove bisere v nakit naše izseljenske ustvarjal¬ nosti. Pogled nazaj nam pokaže, da tudi v prvih letih SKA niso bili vsi prepričani o uspešnosti zastavljenega dela. Saj lahko beremo da 122 Tako smo pisali 123 "nekateri, mlajši, z zaupanjem gledajo in pričakujejo nove mla¬ dinske literature. Starejši trdijo, da ne bo ne mladinske in tudi druge ne, in primerjajo položaj naše književnosti v tujini s polo¬ žajem Čangkajškove vojske na Formozi, ki ne dobiva dotoka in se stara" ("Anketa 1945", Meddobje II - 1955, št.l, 2, 3, stran 71, kot deveto izdanje Slovenske kukturne akcije). Če bi zapadli pesi¬ mizmu v tistih prvih letih emigracije, ne bi bilo "argentinskega čudeža". Ne bi bilo teh nad sto šestdeset knjižnih in drugih pub¬ licističnih izdaj, ne esejev in študij, ne XLVI letnikov Glasa, ne XXXIV letnikov Meddobja... "Mnogo neznanih izzivov je še pred nami. Jih bomo znali rešiti?", se sprašuje predsednik SKA Marijan Eiletz (Meddobje 1999 št. 1-2). Smatram, da je vprašanje znanja, a tudi namena. Tudi na področju literarnega ustvarjanja ni vse izgubljeno. TD (ibid) ugotavlja, da "vendar imamo nekaj mlajših, ki pišejo v slovenščini še kar zadovoljivo". Najslabše v tem stanju bi bilo obupati, spregledati problem ali gledati proč. Nekaj takega se je zgodilo z drugo generacijo h kateri se prištevam. Del mladih in nadarjenih, z zadovoljivim znanjem jezika ni dozorel, se razkropil ali se razgubil, ker jih tedanje vodstvo ni znalo pritegniti, vpeljati, usposobiti ali navdušiti. Ali ker je bilo zaverovano v svoje probleme in celo v svoje razprtije. Danes je položaj v neki meri še slabši. Tretja vrsta nastopa spričo hudega pomanjkanja voditeljev in mentorjev. A priročnost moder¬ nih sredstev (internet) in sodelovanje sorodnih krogov iz matične domovine lahko premosti marsikatero vrzel. "Naloga Slovenske kulturne akcije je, da mladini kaže smernice in jih vzpodbuja" (TD ibid). Da ne bi ostalo le pri besedah!. Jure Vombergar O KNJIGI MIRKA VASLETA (2004) Mirko Vasle: BREVE HISTORIA DE LA LITERATURA ESLOVENA Mirko Vasle me je prosil, da predstavim njegovo knjigo Breve historia de la literatura eslovena naši publiki. Knjiga je izšla lani v Buenos Airesu, v samozaložbi. Nisem izvedenec v literaturi, le amater, se pravi, ljubitelj knjig in bralec od svojega petega leta na¬ prej. Pa tudi Mirko ni literarni zgodovinar, tako da se godi, da amater predstavlja knjigo amaterja. Nisem kdo, da bi preverjal podatke ali ocenjeval pravilnost označitve posameznih pisateljev in njihovih literarnih del. Zato moje govorjenje ne bo strokovna kri¬ tika, povedal bom to, kar sem razmišljal ob branju Mirkove knjige in kar me je posebej nagovorilo in še to bolj v slogu kramljanja, da ne bo dolgočasno. Knjiga, ki jo predstavljam je pravzaprav nekaj posebnega. Je prvič, da nekdo iz naše emigracije predstavi Slovence in en del slovenske kulture, v kasteljanskem jeziku, v knjigi, ki je precej zajetna, saj ima 190 strani. Ugotavljam dejstvo, da je Mirkova knjiga o Slovencih prva v kasteljanščini 1 , v Argentini. Večkrat slišimo iz ust mlajših obiskovalcev-literatov iz Slovenije, češ, da v Argentini nismo nič storili za poznanje Slovenije in 1. Dosledno bom uporabljal naziv kasteljanski jezik in ne španski. Vemo, da se v Španiji govori še baskovski, katalonski in gališki pa menda tudi valencijski jezik. Slovenci smo se rešili t. im. jugoslovanskega jezika in ne bi bilo prav, da bi uporabljali drugačen kriterij za prebivalce Španije. 124 Tako smo pisali 125 slovenske kulture, da nismo ničesar prevajali v kasteljanščino. Človek ima občutek, da menijo, da so nas njihovi očetje-komunisti poslali v Argentino prav zato, da bomo nekoč prevajali v kastel¬ janščino literarne umotvore njihovih neobremenjenih otrok. (To, da so neobremenjeni, je prvo kar nam povejo, istočasno ko namigu¬ jejo, da mi pa smo in da bi bilo naše prevajalsko delo kar primerno za to, da se odkupimo za izdajalstvo naših očetov). Kakorkoli že, dejstvo je, da naša povojna emigracija ni imela za svoje posebno ali prednostno poslanstvo prevajanje iz enega jezika v drugega; če pa že, edino iz kasteljanščine v slovenščino. Že prva leta emigracije je France Kremžar prevedel Carlos M. de Heredia: Vir največje sile (1950, 250 str.), kasneje prof. Alojzij Geržinič Pot od Escriva de Balaguer (1973, 232 str.). Niko Jeločnik, Marija Kutnar, Majda Uršič Volovšek in Miha Gaser so prevedli nekaj gledaliških iger v slovenščino, igre, ki so se nato predvajale na naših odrih. V preva¬ janju se je predvsem odlikoval dr. Tine Debeljak: prevedel je Martina Fierra (1970), več knjig Hugo Wasta, del pesnitve Mio Cid, poezije pesnikov kot so Terezija Avilska, Garcia Lorca, Ruben Dario, Amado Nervo, in še kaj. V zadnjem času pa se je precej uvel¬ javil v prevajanju pesnik Branko Rebozov, (predvsem poezije Erike Poglajen in Gregorja Papeža), pojavljajo se pa še nekateri drugi. Naša emigracija je v kasteljanskem jeziku o Slovencih izdala le nekaj brošur ob priliki raznih obletnic: Historia de unfusilado (1949, 40 str.), Eslovenia entre dos fuegos (1960, 4 str.), Eslovenia, otra nacion sin libertad (1965, 32 str.), Grutas de Katyn en Eslovenia (1970, 4 str.), Hace 25 ahos. Pač pa so avtorji naše emigracije napisali nekaj knjig v kasteljanskem jeziku: Leopold Leskovar: Cultivo de lupulo (1957, 76 str.), France Gnidovec: Las religiones del mundo actual (1977, 375'str.), dr. Alojzij Kukoviča DJ je izdal več brošur verske vsebine, Darko Šušteršič: Templos jesuiticos-guarames (1999), Milan Komar: Orden y misterio, moja sestra Tinka: La etica de la enfermera (1987,150 str.). Verjetno je še katera, ki je nimam reg¬ istrirane Precej pa so prevajali v kasteljanščino predvojni naseljenci, predvsem v reviji Duhovno življenje (DŽ). Tako je Darinka Čehovin prevedla Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, ki je z naslo¬ vom Bajo el sol libre izhajal kot podlistek v DŽ med leti 1942-47. Njena sestra Vanda Je napisala knjigo Recuerdos de Eslovenia. Leyendas y poesias. Črtice Ivana Cankarja sta prevajali ona in Vida Kjuder: La historia de Simon, el miserable, Se avergonzo de su madre. Kjudrova je prevedla Levstikov Martin Kerpan de la Cima. V 126 Tako smo pisali DŽ lahko beremo prevod Prešernove Vrbe in Gregorčičeve Soči. Franc Krašovec (ps. Dalibor) je več let objavljal zgodovino Slovencev od prazgodovine do konca srednjega veka z naslovom Una pagina de historia-, posebej je pisal o Brižinskih spomenikih, o sv. bratih Cirilu in Metodu, o Koroški, o Gospe Sveti, o sv. Hemi Krški, itd. kot rečeno, v kasteljanščini. Arh. Viktor Sulčič je poleg študije: Vida y obra de Juan Benigar, napisal tudi bolj literarno Juan Benigar, el sabio que murid sentado, knjigi La olla in Luces y sombras (v tej zadnji ima nekaj lastnih poezij tudi v slovenščini). Zdelo se mi je primerno napraviti ta uvod s krajšo raziskavo, da vidimo kje in kako stojimo z ozirom na prevajanje iz enega jezika v drugega in s tem pokažem pomen Vasletove knjige. V uvodu h knjigi Mirko Vasle pove, kako je prišlo do njene za¬ misli. Dolga leta že namreč Vasle sodeluje v radijski oddaji v kastel¬ janščini Una ventana a Eslovenia. Namenil je nekaj časa oddaje posvetiti slovenski kulturi. Pričel je s književnostjo, kar je verjetno najlažje, o čemer je največ napisanega in tudi najbolj predstavlja slovenstvo. Nabralo se mu je veliko snovi, katero je s pomočjo Ministrstva za kulturo RS izdal v pričujoči knjigi. Mimogrede, ko govorim o slovenski literaturi, imam v mislih literaturo pisano v slovenskem jeziku (vsaj jaz tako razumem), če pa govorim n. pr. o slovenskem slikarstvu, pa ne vem pravzaprav o čem govorim. Ni namreč slovenskega načina slikanja ali pač? Knjiga ima 12 poglavij, katere bi jaz razdelil na tri enote. Prva enota -10 poglavij - obravnava književnost v matični Sloveniji, drugi dve enoti pa slovensko književnost v Argentini in v ostalem svetu. Menim, da sta ti dve poglavji za nas najbolj zanimivi in pomembni. Kot že naslov pove, gre za zgodovino slovenske književnosti. Se pravi, od začetkov do danes, kronološko. Vsaka doba je predstavlje¬ na z več ali manj obširnim uvodom, ki pokaže idejni in zgodovin¬ ski okvir, v katerem se je literatura razvijala, nato pa najbolj pomem¬ bne književnike tiste dobe oziroma literarne zvrsti. Tako Mirko prikaže mimogrede tudi zgodovino slovenskega naroda. Kolikor se spoznam na to, morem reči, da je ta zgodovina kar dobro in primer¬ no predstavljena. Naša zgodovina je pravzaprav zgodovina litera¬ ture in naši veliki možje so pisatelji in pesniki, ne pa kralji, cesarji ali vojaški poveljniki, generali, kot n.pr. v Argentini. Kar najprej zapazi vsak, ki prelistava knjigo je to, da je skoraj vsak imenovan avtor tudi prikazan s portretom. Predstavljam si, da ni bilo lahko delo, poiskati jih 171. Objava portretov knjigo popestri, objava portretov zdomskih književnikov pa je gotovo Tako smo pisali 127 eden od pomembnih Vasletovih doprinosov k slovenski književni faktografiji 2 . Za Neslovenca, ki o Slovencih malo ali nič ne ve, je zelo primerno, da vidi, kakšni Slovenci sploh smo, kakšne rasne značilnosti imamo. Videl bo, da smo pravzaprav mešanica vseh pod¬ skupin bele oziroma kavkazijske rase in da nobena rasna značilnost posebej ne izstopa 3 . Kot rečeno, ni moj namen podrobno in strokovno analizirati knjigo; le ob nekaterih poglavjih bi se rad ustavil. Še prej pa bi rad napravil nekaj splošnih pripomb: kasteljanščina Mirku teče suve¬ reno in gibčno. Pozna se, da ima prakso v novinarstvu. Prevodi iz slovenščine pa marsikje niso pravilni, posebno pri prevodih naslovov literarnih del (recimo pri Finžgarju: ljudska igra Divji lovec ni Cazador salvaje ampak Cazador furtivo ; povest Na petelina ni Al gatillo ampak, recimo, Acechando al gallo Silvestre). Podobnih primerov je precej in bi se lahko popravili v prihodnji izdaji knjige. Večkrat naslovov ne prevede. Res je včasih težko ali celo nemogoče prevesti vsako besedo ali izraz, vsaj z eno besedo ne. Rad bi ga videl, ki bi si upal prevesti naslov povesti Toneta Brulca: Sedem dni prahe Matica Pokljukarja v jarmičku 4 5 . Ali pa, recimo, naslov povesti CmošolecP. Na Mirkovem mestu jaz naslovov knjig in povesti ne bi prevajal. 2. Včasih (še 20 let nazaj) bi to predstavljalo 171 dragih klišejev. Knjigi SKA, Antologija slovenskega zdomskega pesništva (1982) si tega še ni mogla privoščiti, Dnevi smrtnikov (izbor slovenske zdomske proze, 1959), še manj 3. Nekje sem našel tole rasno razvrstitev: 33% nordijci, 25% armenoidi, 23% sre¬ dozemski dinaridi in 19% laponoidi. 4. Praha ima v SSKJ dva pomena: 1. jeseni preorana in navadno do naslednje pom¬ ladi neposejana, neposajena njiva; 2. spolno združenje trota in kandidatke za čebeljo matico. Samo iz naslova ni razvidno, kaj je Matic Pokljukar počenjal tis¬ tih sedem dni prahe, vpet v mali jarem: ali je oral ali je oplojeval. Ker je v pod¬ naslovu dodano še, da gre za poskus slovenske pikareske iz tujine (sic!), si človek lahko misli karkoli. 5. Ne poznam kasteljanske besede. Če bi bil član humoristične skupine Les Luthiers, bi povedal nekako takole: "Erase un mozo al que los padres, gente del campo, pobres ganapanes, le han costeado los estudios, para que un dia fuese cura. Pero sucedio que el discolo y desagradecido hijo colgo los habitos, tiro los libros y se dedico a la juerga y al escabio. Cuando volvio a la časa paterna la gente del pueblo lo miro de reojo, sospechando que en lugar de estudiar los libros sagrados, se ha dedicado a la magia negra. Sospecharon que fue el que provoco el granizo para malograr la cosecha, que fue el que hizo enfermar a la chancha prenada e hizo perder la cabeza a las ninas del pueblo en edad de mere- cer. Por favor, no me pregunteis cual es la edad de merecer y menos que es lo que se merecerian las ninas. Contestaria con las oportunas y sabias palabras de Bernardo Neustadt: "Dejemoslo ahi!" To pomeni torej beseda 'črnošolec', a bil bi predolg naslov v kasteljanščini. 128 Tako smo pisali Menim, da nam vsem manjka vaja v prevajanju - da ne rečem v simultanem prevajanju - in za to nikoli ni bilo med nami v Argentini nikakega posebnega tečaja. Ugotavljam pa tudi, da je prav Mirko eden redkih, ki zmore opraviti to nalogo zelo točno in hitro. Pohvalno je, kako to opravlja na sobotnem radijskem programu, ko interviuva znane Slovence in takoj nato poda prevod v kasteljanščini. Ker sem tudi sam to nekajkrat počel, vem, kako je to težko in naporno. Ko sem že pri tem, nekoč sem občudoval prevajalko, ki je sprem¬ ljala vladno delegacijo RS s Peterletom na čelu, na obisku v Argentini. Pozdravne govore je stenografirala, nato pa suvereno in natančno podala prevod iz slovenščine v kasteljanščino in obratno 6 . Bil sem očaran, nekaj tako odličnega še nisem doživel. Po končanem slavju sem se ji približal, ji čestital in jo vprašal, kje se je naučila tako perfektnega prevajanja. Kar se mi je zgodilo potem, bi rad posebej opisal in komentiral. Z nesramno aroganco hčere 'narodnega heroja', ki govori z dom¬ nevnim sinom 'narodnega izdajalca', (seveda, kdo v Argentini pa še govori slovensko, če ni sin ali vnuk 'narodnih izdajalcev?) je z komaj prikritim gnusom odgovorila z nekaj besedami, se ostentativno obrnila in odšla. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Ker nisem masohist, se od tedaj, če le morem, izogibam pogovoru s prišleki od doma, če pa že, ohranjam distanco, da jim ne dam priložnosti za sramotenje. Moramo vedeti in je prav da se to kdaj pove, da so 'narodni he¬ roji' študirali svoje sinove in hčere na najboljših svetovnih univer¬ zah in da so te tudi dajale na razpolago štipendije otrokom boljševiških teroristov. Medtem pa otroci 'narodnih izdajalcev' teh možnosti niso imeli in jih še danes nimajo. Niso imeli pravice štu¬ dirati niti na slovenskih boljših šolah, kot je bila recimo nekoč klasična gimnazija v Ljubljani (moji ženi in moji sestri je bil zabran- jen vstop na Klasično, čeprav bi jim po odličnih redih v osnovni šoli to pripadalo!), na univerzah niso imeli vstopa na številne fakul¬ tete in niso imeli dostopa do služb v javni upravi, vojski, policiji, diplomaciji, sodstvu, pedagogiji, novinarstvu, kinu in televiziji in 6. Tu ne gre za navaden prevod po smislu. Ti govori so navadno povedani z izbra¬ nimi besedami in te je treba takoj in točno prevesti z istim pomenom. Zato je potreben izreden spomin, priviligirana miselna hitrost, poznanje besednih zvez, krilatic, rečenic pa veliko prakse in izkušenj. Tako smo pisali 129 to skozi 50 let in na nobeni ravni. Pardon, morda kot pometači in snažilke. (Ali je kdo od vas slišal, recimo, da bi slovenski klerikalci napravili kak film?) Družine 'narodnih izdajalcev' do zadnjih let niti telefona niso mogle dobiti! Vse višje šolanje in javne službe so bile ekskluzivna domena 'novega razreda', herrenvolka, ki so ga sestav¬ ljali 'narodni heroji' in njihovi otroci. Ko pa je komunizem hudič vzel, so prej omenjeni študirani herrenvolkerji sebe oklicali za stroko, ki da je edina usposobljena karkoli strokovno izvesti in še res je tako. Katoličani niso imeli in še danes nimajo ljudi, ki bi rdečegardiste lahko zamenjali, čeprav bi eventuelno kdaj zmagali na volitvah. Edini katoličani, ki so študirali na mednarodnih uni¬ verzah so bili kleriki, katere je tja pošiljala Cerkev. Vsi sedanji slo¬ venski škofi in znani teologi so študirali v Rimu ali Parizu. Katoliški civilisti te možnosti niso imeli. Današnji katoličani civilisti so raja, parije (Harry Potter bi rekel bunkeljni) in uživajo v tej svoji nev¬ rednosti kot drekobrbci na govnu. Edini, ki je katoliške Slovence kli¬ cal k samospoštovanju in ponosu je bil poklican v Vatikan... Moje izkušnje s herrenvolkerji-strokovnjaki so še drugačne. Kadar kaj potrebujejo od nas, so zelo prijazni. Ko smo pripravljali razstavo o Slovencih v Argentini, so me prosili za različen material. Na primer, med snovjo za osamosvojitev Slovenije sem pripravil študijo o tem, kako smo se Slovenci v Argentini pripravljali na to skozi 50 let. Vsaj štiri revije so v različnih časih med nami izhajale s to tematiko (Slovenska pot, Novi časi, Smer v slovensko državo in Sij slovenske svobode ) in več sto rojakov si je prizadevalo za samosto¬ jnost. Pa mislite, da so herrenfolkerji to upoštevali? Kje pa! Ko sem insistiral, da bi bilo primerno vse to upoštevati, niso bili več prijazni. Poučili so me, da bo o tem odločila 'stroka'. Kaj pa meni o tem 'stro¬ ka', že vemo: vse kar počenjajo klerikalci in drugi bun- keljni »s plombo na možganih«, so zanje blef, samozadovoljevanje oziroma sovražnost politične emigracije. Ko pa se slovenski herrenfolkerji domenijo, da se bodo osamosvojili od drugih herrenfolkerjev z Balkana, to vidite, to pa je zgodovinski dogodek! Medtem ko naj bunkeljni pripravimo proslavo tega dogodka, primeren kulturni program s petjem narodnih pesmi, slavnostni govor, itd, se herren- folkerski filozof Slavoj Žižek norčuje iz vsega, kar je slovensko, mi pa vabimo naše ljudi na njegova predavanja v herrenfolkerskem jeziku, ki ga potem prevajajo v kastiljščino. (Denimo, lahko bi pre¬ daval v slovenščini, pa bi potem nekdo prevajal v kastiljščino. Ampak to ni herrenfolkersko, strokovno, globalizacijsko, postmod¬ erno in kaj vem kaj še). Al' smo bunkeljni mi bunkeljni! 130 Tako smo pisali Obstaja posebna zvrst slovenskih bunkeljnov, za katere so izna¬ šli besedo 'Slovenceljni'. Po čem spoznaš Slovenceljne? Pojejo stare slovenske narodne pesmi, za praznike se oblačijo v narodno nošo in izobešajo slovensko zastavo, govorijo slovenski jezik (sicer arhaičen, ampak slovenski), njihove ženske, trape neumne, pa rodijo slovenske otroke. Herrenfolkerji govore herrenfolkerski jezik, se oblačijo po herrenfolkerskih modnih trendih, za svoja podjetja uporabljajo herrenfolkerske nazive, džingajo herrenfolkovske popevke, ne izobešajo nobenih zastav, herrenfolkerice pa abortirajo vse kar zanosijo. V zvezi s tem zadnjim si predstavljam, kako si boljševiki zamišljajo svoje preživetje. Menda so sedaj številne hčere kleri¬ kalcev noseče z njihovimi sinovi. Ker imajo dekleta plombirane možgane, otrok ne bodo splavile in bodo potem poskrbele za nji¬ hovo vzgojo. Ko bodo ti imeli 21 let, se jim bodo približali njihovi očetje in jim predlagali: »Če padete pred nas in nas molite, vam bomo omogočili študij na najboljših evropskih ali ameriških uni¬ verzah in vam zagotavljamo visoka in dobro plačana mesta v državni upravi.« Pričakujejo, da bo večina sprejela to ponudbo. Ker bodo imeli klerikalne priimke, si boljševiki zagotavljajo tudi alibi pluralnosti. Za take in podobne strategije so boljševiki pred kratkim ustanovili 'think tank' z imenom Forum 21. Po sprejetju Slovenije v EU, bi vsi nekdanji lumpenproletarci, katerih vnuki so sedaj le še lumpi (da uporabim aforizem 7 Žarka Petana), radi kazali pred Evropo videz normalnosti. Še več, Evropa sprejema kot predstavnike RS nespreobrnjene in nespokorjene nek¬ danje preganjalce, mučitelje in ubijalce tisočev nedolžnih ljudi. Če kdaj, bi ob tej priložnosti Evropa lahko zahtevala lustracijo, kot so ob propadu nacizma storili v Nemčiji. Prepričan sem, da bo Evropo še zelo bolela glava, da je sprejela nekdanje komuniste medse, kot da bi bili normalni ljudje. Petan je nekoč zapisal aforizem: Na stara leta bi še hudič rad postal svetnik. Kdo se še danes ponaša, da je bil revolucionar in član KP? Niti bivši predsednik ne. Petan pravi v drugem aforizmu: Ali ni žalostno, vse življenje se je hvalil, da je revolucionar, zdaj se pa spreneveda, da pri nas revolucije sploh ni bilo. 7. Aforizem (po SSKJ): zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek. Tako smo pisali 131 Naj se sedaj vrnem k Vasletovi knjigi. Prvo poglavje predstavi Slovence, odkod so nekdaj prišli, kje danes živijo, z zemljevidi pokaže položaj Slovenije v Evropi in glavne slovenske pokrajine. Upošteva uradno zgodovino glede pradomovine Slovencev 8 in vseh Slovanov. A tu najbrž manjka nekaj besed o tem, kdo so pravzaprav Slovani. Malokateri Neslovenec zna ločiti pojme kot eslavo, esloveno, eslovaco, eslavonio ter iz teh izpeljane samostalnike oziroma lastna imena. Nato Vasle omeni Karantanijo in Panonijo, kot prve upravne enote novonaseljenih prednikov Slovencev, zgodovinske slovenske pokrajine v slovenščini in kasteljanščini (Koroška=Carintia, Kranjska=Carniola, Štajerska=Estiria), kar je prav in pogrešam drugod, posebno kadar gre za kraje in mesta, ki se nahajajo izven RS (Cedad=Cividale del Friuli ali Vetiinje=Viktring). Pravilno in jasno prikaže delovanje sv. bratov Cirila in Metoda (česar navaden Argentinec ne pozna), potem prva pisanja v slovenskem jeziku, Brižinske spomenike (Monumentos lingiusticos de Freising) in kas¬ nejše ohranjene rokopise. Ta del in pa naslednji o prvih slovenskih tiskanih knjigah za časa protestantske reforme se mi zdita najbolj pomembna. Namreč tu se zve, da slovenski narod ni od včeraj. O tem kar sledi ne bom podrobno govoril. Za neslovenskega bralca je razvidno, da je slovenski narod s svojimi književniki aktivno sodeloval v vseh dobah evropskega razvoja in da je kultur¬ na in politična zgodovina slovenskega naroda neločljivo povezana z zgodovino srednje Evrope. Lahko uvidi, da so Slovenci že od nekdaj v Evropi in ne šele od včeraj. Skušam se postaviti na mesto neslovenskega izobraženca, ki bere Vasletovo knjigo. Verjetno ga bo 8. Mimogrede, obstaja več drugačnih mnenj o tej temi, posebno odkar je Slove¬ nija samostojna. Naj naštejem nekatere: pater Ivan Tomažič z Dunaja nas vsakih par let 'osreči' z novo knjigo o Venetih, naših davnih prednikih. Novinar Franc Jeza iz Trsta je pred mnogimi leti objavil knjigo o skandinavskem izvoru Slovencev. V knjižnici dr. Debeljaka je debela knjiga o Slovencih, potomcih Etruščanov. Prof. Roman Pavlovčič je trdil (pa tudi dr. Marko Kremžar), da so bili Slovenci tisti, ki so vzdrževali trgovsko t.im. jantarsko pot (Camino del Ambar) med Baltikom in Jadranom. Pred kratkim sem pa zvedel še novo verz¬ ijo: ko je novinar vprašal veleposlanika Irske, kako se počuti v Sloveniji, mu je ta odgovoril, da kot bi bil doma. Na novinarjevo začudenje nad odgovorom, mu je potem razložil, da so Irci in Slovenci potomci Keltov in da ne vidi razlike v fizonomiji, navadah in vedenju enih in drugih. (Citiram po spominu). 132 Tako smo pisali čudilo, da sta se slovenski jezik in identiteta ohranila in razvijala skozi stoletja kljub hegemoniji nemštva skozi 1200 let. V knjigi bo bral, da so Francozi za štiri leta zasedli slovenske dežele in favorizirali uporabo slovenskega jezika v šolah; zvedel bo za prebu¬ jenje avstrijskih narodov po letu 1848 in za pospešen razvoj slovenske identitete in literature od tedaj naprej. S tem, ko Vasle podaja prikaz slovenske literature v okviru vsake posamezne dobe, kot že rečeno, posredno podaja tudi splošno zgodovino Slovencev . Naravno je, da Mirko Vasle ne ocenjuje posameznih književ¬ nikov iz svoje osebne perspektive oz. vrednotenja, saj kot že rečeno, ni literarni zgodovinar in kritik, le novinar. Kot tak je le prevedel vire, ki jih je imel na razpolago. Vendar je ena osebna nota, ki bi jo rad povdaril, ker mu jo štejem v dobro. Ne zamolči, da je bila med 2. svetovno vojno v Sloveniji tudi komunistična revolucija, česar danes režimski zgodovinarji v Sloveniji ne priznajo, in kaj vse so morali zaradi tega pretrpeti tisti, ki se komunizmu niso hoteli podrediti. Tako n.pr. pove o Stanku Majcnu: »fue completamente ignorado por el gobierno comunista que manejo los destinos de Yugoslavia entre 1945 y 1991«; o Joži Lovrenčiču: »fue apresado por los comunistas una vez finalizada la 2. guerra mundial, todas sus obras salieron de circulacion y fue condenado al ostracismo«; o Francetu Balantiču: »durante mas de 40 anos Balantič fue un poeta prohibido en Eslovenia,« čeprav, kot pravilno pove Mirko: »la poesia de Balantič estaba desprovista de ideologia politica.« Lahko bi tudi povedal, da so komunisti že natiskano izdajo poezij zaplenili in uničili (ne pred 1000 leti v času inkvizicije, ampak še niti 40 let ni tega; namreč, ko že pove, da je škof Jeglič pokupil in dal uničiti Cankarjevo Erotiko, ker jo je imel za pohujšljivo). Vasle pove tudi, da se je Prežihov Voranc »afilio al Partido Comunista y como integrante de la Internacional Comunista trabajo en varios paises de Europa.« Za pesnika Kajuha pove: »fue expulsado del colegio por su militancia en el Partido Comunista« in da: »su poesia tuvo una marcada tendencia politica.« Vasle sicer ne pove, a je prav, da vemo: mnogi slovenski pesniki in pisatelji so slavili družbeni prevrat in ubijanje drugače mislečih, pisali ode in slavilne poezije Stalinu, Titu in t.im. narodnim herojem, ni pa nobenega slovenskega pesnika na protikomunistični strani, ki bi slavil generala Rupnika ali denimo, Miloša Stareta. Prav bi bilo tudi, da bi kdo kdaj primerjal partizanske in domobranske pesmi, ki so se pele med revolucijo in po njej, iz katerih je razvidno, za kaj so se borili in umirali eni in drugi. Tisti, ki smo živeli v Sloveniji še 9-10 let po t.im. 'osvoboditvi' še znamo na pamet dese- Tako smo pisali 133 tine partizanskih pesmi, ki slavijo revolucijo in sovjetsko vojsko 9 . Nas že ne bodo 'fopali' z NOB! V prvi enoti, ki obravnava slovenske matične književnike od prvih zapiskov do danes, Mirko Vasle predstavi okrog 200 imen. Med imenovanimi, še živečimi, so nekateri, katerim Mirko po mo¬ jem mnenju posveti kar preveč prostora, so pa tudi nekateri po¬ membni, kot recimo Narte Velikonja, Janez Jalen, Tomaž Šalamun in Marjan Rožanc, ki bi zaslužili kaj več kot le omembo. Morda viri, ki jih je Mirko uporabljal, pravkar imenovanih ne imenujejo, ker so kristjani. Treba je namreč vedeti, da je Josip Vidmar, idejni vo¬ ditelj protikatoliških liberalcev trdil, da kristjan sploh ne more biti umetnik. To bi morali imeti vedno pred očmi. N.pr. Enciklopedija Slovenije je dosledno sestavljena v tem smislu, kar Vidmar že v uvodu v Enciklopedijo zahteva. Njegovi pristaši to dosledno izvaja¬ jo. Taka diskriminacija do katoličanov, ki se lahko vzporeja le z nemško nacistično politiko do Judov, je danes vseprisotna v Sloveniji. Predzadnje poglavje v knjigi ima naslov Los poetas y escritores eslovenos en la Argentina. Starejši izmed njih so se seveda uveljavili že v Sloveniji pred prihodom v Argentino, zato bi morali biti imenovani že v prejšnem poglavju z naslovom Literatura contem- pordnea (Tine Debeljak, Anton Novačan, Mirko Kunčič, Ruda Jurčec, Jože Krivec, Stanko Kociper, Zorko Simčič, Joža Vombergar), a to je pač problem vsake razvrstitve. Vedno obstajajo primeri, ki se ne prilagajo umetnim razpredelbam. V tem poglavju Vasle opiše 9. Leta 1990 smo se srečali v samostanu Stamsu na Tirolskem predstavniki zgodovinske SLS iz vsega sveta s predstavniki SKD iz Slovenije (kot je znano smo bili trije iz Argentine: Kremžar, Loboda in jaz) in se menili o povezavi z ozirom na tedaj že skorajšjno osamosvojitev Slovenije. Poleg vsakodnevnega resnega razgovarjanja smo si vzeli čas tudi za razvedrilo, med drugim smo veliko peli, kar se spodobi za Slovence. V gotovem trenutku me je prijelo, pa sem začel peti meni poznano partizansko pesem, bolj za hec in iz objestnosti, kot kaj drugega. Pesem se začenja: Hej, mornar sovjetskega naroda, hej, strah ti je neznana stvar... Menil sem, da bodo ostali poprijeli, a je nastala grobna tišina. Opazil sem, da je bilo vsem nerodno in da sem ga polomil. Mlajši (Peterle, Reberc, Bratina) pesmi najbrž niso poznali, verjetno so jo prvič slišali, starejši Miklavčič pa je bil kar tiho. Kasneje sem razmišljal, da bi bilo petje take pesmi zanje najbrž kaznivo. Verjetno živimo v Argentini še 'zadnji Mohikanci', ki znamo slovenske stalinistične pesmi iz obdobja 1941-1948. Sam jih znam gotovo 20 naizust, s pomočjo pesmarice pa še kakih 10. 134 Tako smo pisali 33 pisateljev in pesnikov; med temi so trije rojeni v Argentini, ki pišejo v slovenskem jeziku (Tone Rode, Andrej Rot in Pavel Fajdiga), s čemer se lahko ponašamo le v Argentini. Po imenu nato navaja še pet literatov. Katere posebej opiše so naslednji, poleg že imenovanih: France Papež, Karel Rakovec, Tone Brulc, Tine Kovačič, Maks Osojnik, Niko Jeločnik, Marijan VVillenpart, Marko Kremžar, Franc Sodja, Marjan Marolt, Ivan Korošec, Branko Rozman, Tine Debeljak ml, Vinko Rode, Rezi Marinšek, Tone Mizerit, Vinko Žitnik, Janez Kačar, Adolf Škerjanec, Albin Magister, Majda Uršič Volovšek in Mirko Šušteršič. Imenuje še naslednje: Gvidon Jug, Ivan Kacin, Viktor Sulčič, David Doktorič ter Branko Rebozov. Verjetno še nikjer ni bilo obravnavanih toliko naših književnikov. V tem je gotovo ena velikih zaslug knjige oziroma avtorja Mirka Vasleta. Tudi ob tem menim, da nekateri ne zaslužijo obširne obrav¬ nave, drugi pa bi zaslužili več. Pogrešam dva pesnika: Štefana Tonklija, ki je pisal pod psevdonimom Slavko Srebrnič in izdal vsaj dve pesniški zbirki ter Gregorja Malija, kateremu so po njegovi smrti sorodniki izdali pesniško zbirko z več kot 1000 stranmi oziroma pesmimi. Seveda je spet problem, da sta pesnika duhovnika, temati¬ ka njunih poezij večidel religiozna in zato v antologijah pesništva nista upoštevana. V poglavje slovenskih pisateljev v Argentini bi jaz vključil tudi Marijana Eiletza, ki je v zadnjem času napisal več črtic in pa knjigo Moje domobranstvo in pregnanstvo, ki ima po mojem mnenju poleg pričevanjske tudi pomembno literarno vrednost. Po mojem mnenju namreč spadajo v literaturo ne samo romani, več ali manj dolge povesti, poezija in gledališke igre, ampak tudi literarno oblikovani spomini, dnevniki, govori, aforizmi, potopisi in še kaj. Tudi Janez Hladnik bi lahko bil vsaj omenjen, če že ne bolj na široko predstavljen. Njegov dolgoletni popis obiskov rojakov v reviji DŽ z naslovom Po Argentini sem in tja ima po mojem mnenju tudi literarno vrednost. Opisi narave, meditacije o ljudeh in okolja v katerem živijo, so napisani v živahnem in sočnem jeziku. Kar pogrešam v uvodu v to poglavje, je opis razlogov, da je toliko slovenskih književnikov prišlo v Argentino. Čeprav sicer pove pri vsakem posebej, da je prišel »por motivos politicos,« si seveda vsak bralec lahko misli svoje. S čemer osebno ne soglašam, je vključitev v seznam sloven¬ skih pisateljev in pesnikov v Argentini tudi avtorje, ki ne pišejo v slovenščini in ki od slovenskega, kot v primeru prvo omenjene v poglavju, Vlady Kociancich, imajo le priimek. Jaz bi te vključil v posebno poglavje, poglavje književnikov slovenskega porekla, ki Tako smo pisali 135 pišejo le v kasteljanščini. Med te bi vpisal še pesnike Pavla Štruklja iz Comodoro Rivadavia, Gregorja Papeža in Eriko Poglajen. Zadnje poglavje je posvečeno slovenskim književnikom v ostalem zdomstvu. Opiše 21 pisateljev, omenja pa še 6 imen. V ta sklop bi spadala še Frank Biikvič in Vladimir Truhlar, ki ju sicer Mirko imenuje v seznamu matičnih pisateljev, a sta vendar večji del življenja prebila v tujini in objavljala pri SKA. V tem poglavju Mirko ne omenja Luisa Adamiča, kar je prav, ker ni nikoli pisal v slovenščini (kot prej omenjena Vlady Kociancich), a ga redno omen¬ jajo rdečegardistični literarni zgodovinarji med slovenskimi pisatelji, najbrž zato, ker je bil zaslužen, da je dosegel pri gospe Roosweltovi, da so ZDA priznale Tita za zaveznika. Vasle opiše lit¬ erarno delo Karla Mauserja, Ludveja Potokarja, Mirka Javornika, Ivana Moleka in Marjana Jakopiča v ZDA, Teda Kramolca v Kanadi, Lojzeta Ilijo v Venezueli, Leva Detelo, Mileno Merlak, Florjana Lipuša in Metoda Turnška v Avstriji, Vinka Beličiča, Marka Kravosa, Aleksija Pregarca, Alojza Rebulo, Borisa Pahorja in Rafka Vodeba v Italiji, Bazilija Valentina in Jožeta Žoharja v Avstraliji, Jožeta Cukaleta v Indiji ter Vladimira Kosa na Japonskem. Večina njih obravnava slovensko problematiko, le redki (Potokar, Kramolc, Biikvič, Kos, Detela) tudi problematiko dežel, kjer živijo, pa tudi v jeziku teh dežel. Vasle pripomni, da je bila vsa ta literatura pre¬ povedana v Sloveniji do nedavnega. Jaz bi pri tem poglavju naprav¬ il sledečo pripombo: slovenske pisatelje na slovenskem etničnem ozemlju na Koroškem, Tržaškem in Goriškem ne bi vključil v to poglavje z naslovom Escritores y poetas eslovenos en el exterior. Dal bi jim posebno poglavje znotraj matičnih. Na koncu knjige Mirko dodaja navodilo, kako izgovarjati nekatere soglasnike, ki jih kastiljščina ne pozna (č, š, ž) ali se drugače izgovarjajo (c, h, j). Manjkal bi še z, pa najbrž ni vedel kako bi ga fonetično zapisal 10 . 10. Še nekaj zanimivosti in komentarjev v zvezi s tem: španska kastiljščina fo¬ nema ž sploh ne pozna (ga ne piše in ga ne izgovarja), argentinska pa ga ne samo izgovarja ampak ga piše kar na štiri načine: y-yo (žo), 11-lluvia (žuvija), v dialektu pa še: r-La Rioja (La Žijoha) in rr-perro (pežžo). Še to: španska kastiljščina ne pozna črke za fonem š, vendar črko s izgovarja kot š: Ešpanja. Kastiljščina ne pozna slovenskih fonemov c, j in z, pač pa se črka c izgovarja kot naš k ali s, črka j izgovarja kot naš h, črka h se sploh ne izgovarja, črka z pa kot naš s (vsaj v Argentini). Za nekoga, ki se uči kastiljski jezik je pač težko umljivo, da se fonem s lahko piše s tremi različnimi črkami, enako fonem k. Črki b in v se izgovarjata enako, črka g pa se lahko izgovarja kot naš g ali h. Ni čudno, da si mnogi prizadevajo, da bi bil esperanto mednarodni jezik... 136 Tako smo pisali Če povzamem na koncu, kar sem povedal o Vasletovi knjigi: 1) to je prva knjiga v kastiljščini o Slovencih, neposredno o slovenski literaturi, posredno pa tudi o celotni zgodovini slovenskega naroda; 2) pomembna je objava portretov skoraj vseh imenovanih književnikov, posebno pa naših v Argentini in 3) posebna zasluga gre Vasletu za zelo izčrpno predstavitev slovensko pišočih pesni¬ kov in pisateljev v Argentini in po svetu, katerih se v Sloveniji ne ceni in ne upošteva. Zato je prav, da vam priporočim vsem navzočim, da knjigo kupite. Andrej Rot VERA V POSLANSTVO (iz knjige Republika duhov, DZS 1994) Samo smrt je v antiki pomenila večjo nesrečo kot eksil. Prav zaradi te klasične danost so bili politični emigranti zaznamovani z begunstvom in s smrtjo svojcev. Dežele, kamor so se naselili, so jih različno sprejele. Gostoljubnost je veljala predvsem krepkim rokam in hitremu prilagajanju. Njihova tradicija je bila zasebnost, kultura in jezik pa zgolj posebnost. Jorge Luis Borges je v knjigi esejev Velikost mojega upanja (El tamaho de mi esperanza, Prov. Bs. As. 1926) uvodoma zapisal: "Rad bi kreolcem nekaj povedal. Tem, ki na tej zemlji čutijo življenje in smrt, ne pa tistim, ki mislijo, da sta sonce in luna v Evropi. Ta je namreč zemlja pravih izkoreninjencev, takih, ki pogrešajo vse, kar je oddaljenega in tujega. Ti so pravi gringi (tujci), pa naj jih njihova kri pooblašča za take ali ne. Z njimi se moje pero ne pogovarja." Celo Borges, ki je slovel po svoji zagledanosti v evropsko kulturo, je odklanjal tujce. Ne sicer njihove marljivosti, prizadevnosti, izna¬ jdljivosti, ampak njihovo čutenje. Saj so tudi Slovenci prezirali zagledanost v tujino. V čutenju političnih emigrantov pa sta prezi¬ ranje žrtev in zdomstva pomenila globok prekršek. Tako so se raz¬ vila slovenska središča, slovenski lobiji, šolstvo, slovenska med¬ narodna kulturna ustanova itd. V Argentini se je slovenska skup¬ nost razvila tudi v geto (z vsemi svojimi dobrimi in slabimi last¬ nostmi). Zaživeli so ideali in tradicije v taki meri, kot morda nikdar v Sloveniji, tudi pred drugo svetovno vojno ne: ideal družinske povezanosti, spoštovanja otrok, staršev, širše družine in sosedstva, ideal religioznosti, solidarnosti, marljivosti. Noben statistični pokazatelj ne more natančno izračunati naporov in uspehov 137 138 Tako smo pisali zdomskih slovenskih skupnosti. Kljub temu so bile te skupnosti majhne, zunanji vpliv pa močen in nevsiljivo je vnašal nove neizogibne elemente v blesteči skupnostni razvoj. Mnogi zdomci so s časom izgubili občutek za objektivno vred¬ notenje svojega temeljnega položaja. Ohranjanje čistosti poslanstva in naraščajoči konformizem (ali recimo mu pragmatizem) pa sta v zdomstvu povzročala nesporazume in konflikte. Kdor ni bil politični emigrant, ni vedno spoštoval okoliščin eksila. Po dveh desetletjih emigracije je bilo v ZDA že mogoče reči, da politične emigracije iz 1945 kot organizirane skupnosti ni bilo več. Večinski del zdomcev se je po skoraj običajni slovenski (mor¬ da celo obče človeški) emigrantski praksi hitro asimiliral z novim okoljem. V isto smer so se neizogibno nagibale tudi argentinska, kanadska in avstralska zdomska skupnost. Zveste ostajajo le elite, ki poznajo in verujejo v svoje poslanstvo. Dr. Tine Debeljak je že leta 1956 zapisal v Meddobju (str.206), da bo "bodočnost naše emi¬ gracijske književnosti kratkotrajna: dokler bo živel sedanji pišoči rod, morda od sedanjih dvajsetletnikov nazaj". Večina namreč dolgo vztraja po inerciji in iz potrebe po družbenem uveljavljanju, ki jim je mo¬ goče ali vsaj z najmanj napori združeno v slovenskem okolju; le nekaj teh krožkov, ustanov ipd. je še zvestih prvotnim ciljem emi¬ gracije. Najmanj pa je bilo tistih, ki bi razumeli politično poslanstvo zdomstva. Globlji pogled v ta pojav, v ta čudež zavesti, kljubovanja, pogosto tudi donkihotovskega boja z mlini na veter, bi nam odkril marsikatero prikrito vsebino. Legalna oblast je namreč med drugo svetovno vojno izpostavila velik del slovenskega prebivalstva in ga s kompromisi, tudi za obrambo naroda in kmeta, a predvsem zaradi lastne koristi potisnila v brezizhoden položaj. Kazen za to hybris so plačali domobranci in begunci. Kazen je zadela nedolžne, ki so svoje slovenstvo in svojo krščansko protikomunistično držo izčiščevali do onemoglosti. SKA je sad emigracije. Nastala je v času, ko je bilo emigrantsko poslanstvo samoumevno in za vse člane nesporno. Takoj se je razširila po vsem emigrantskem svetu, saj so njeni člani še danes skoraj po vseh celinah. Če je bil eksil osnova kulturnega življenja emigrantov, potem je SKA uspešno prestala začetna nasprotovanja in prva nesoglasja sredi šestdesetih let, izgubila pa prvo bitko ob koncu istega desetletja. Izgubila jo je, ker je podlegla političnim interesom tedaj večinske emigrantske stranke in ker je dovolila, da je Ruda Jurčec razklal ustanovo, ob tem pa so se razleteli še drobci. V osemdesetih letih je SKA po zaslugi svojega ustanovitelja Ladislava Tako smo pisali 139 Lenčka poskušala najti pot združevanja in ponovnega oblikovanja osnovnega poslanstva s primerno neodvisnostjo od strankarske politike. Po osamosvojitvi Slovenije je spet zaplavala v odvisnost interesov. Demokracija z vsemi svojimi posledicami v Sloveniji: sprava, vrnitev premoženja, pluralistična družba v Sloveniji, neod¬ visnost Slovenije, to vse je danes v matični domovini na poti uresničitve. Politični emigraciji se je iztekel glavni smisel skupnost¬ nega življenja, ostali sta življenje v svetu in povezovanje z domovino. SKA ob svoji štiridesetletnici ni več alternativni in edini nosilec slovenske kulture, ki v emigraciji še ohranja širok krščanski kon¬ cept kulture in vrednot. Izpolnila je svoje poslanstvo in hkrati podlegla svojim notranjim nedorečenostim in pristranskosti. Kot slovenska ustanova lahko SKA prinese v vrvenje sodobnih idej prgišče tistega, kar je bilo last prednikov, pesnikov in kulturnikov in je lahko danes slovenska dediščina: čisto srce in iz njega izvi¬ rajoči vrelec ljubezni do vsega, kar naj služi narodu in človeštvu. To, kar je SKA štiri desetletja hranila in gojila v izseljenstvu/pa mora nazaj v zavest Slovencev. Narod mora to prevzeti in sprejeti za svoje. Ko je v Sloveniji zavladala demokratična svoboda in ko je bil za nameček dosežen tisočletni sen o slovenski državi, ni razloga, da bi v izseljenstvu majhna skupina hotela krojiti usodo domovine. Njen ideal se je uresničil, tudi po njeni zaslugi. Ladislav Lenček je 14. decembra 1984 izjavil: " Dolžnost Slovencev je, da sodelujemo pri rešitvi in okrepitvi naroda predvsem s tem, da tudi v tujini ostajamo Slovenci. Ni nesmiselna ideja, da bi se v tujino pred desetletji izseljeni Slovenci vsaj v svojih otrocih danes in v prihodnje, ko se spet demokra¬ tizira, vračali. A ti otroci morajo biti Slovenci." SKA bo v prihodnje zaživela in živela le pod pogojem, če bo ustvarjalna. Morala se bo upirati vsem, ki nagonsko sovražijo sleherno ustvarjalnost in samosvojost, bodisi v literaturi, umetnosti, bodisi v stilu. Kdor v sebi ne stoji, se opira na druge. Zvestoba idealom, ki se ne spre¬ minjajo, a ki zahtevajo prilagoditev neprestano se menjajočim življenskim razmeram. Dokler bodo Slovenci živeli, delali in trpeli po svetu, mora SKA nadaljevati svoje delo. Vzganjanje v tem delu, pridobivanje in nadaljevanje tega poslanstva, samo tako lahko v prihodnje živi republika duhov. Darko Šušteršič SKRB ZA OSTANKE JEZUITSKO GUARANIJSKIH GRADENJ (Meddobje 1998, št. 1-2) UVOD Razvaline vasi in cerkve San Ignacio Mini so brez dvoma najbolj poznane med razvalinami jezuitsko-guaranijskih zgradb. Pročelje cerkve je skoraj simbol jezuitske misijonske gradnje. Kljub slavi pa omenjeno pročelje ni izraz okrasja takratnih sve¬ tišč. Še več: ta gradnja je ena najmanj značilnih. Večina teh gradenj je imela klasično vežo, ki je varovala vhod pred soncem in dežjem. Res ne moremo govoriti o pročelju, saj danes poznamo samo nekatere dele sten in opornike treh vhodnih odprtin tega svetišča. Te dele pročelja so dvignili in utrdili v času obnovitvenih del v letih 1941 do 1948. Ta razprava je počastitev tistega, ki je oskrbel ohranitev razvalin, ki so se že zgubljale. To je bil arhitekt Carlos Luis Onetto. S pomočjo državne muzejske komisije in Zavoda za spomeniško varstvo je s sodelovanjem svetovalca arhitekta Maria J. Buschiazzo v šestih letih trdega dela sestavil, dvignil in obnovil razvaline, zbral mnogo važ¬ nih podatkov, ki so kljub takratni tehnični omejenosti še po 50 letih veljavni, točni in izčrpni. Prav tako sem hvaležen za dragocene fotografske posnetke in podatke o restavriranju, pa tudi za arhivske najdbe v času teh raziskav. Povdarjam, da so mi velikodušno nudili še neobjavljene zapiske o San Ignacio Mini. Objava bo zapolnila knjižno vrzel, saj doslej nimamo popolnega zapiska o restavracijah teh razvalin, ki zbujajo v svetu vedno večjo pozornost. Arhitekt Onetto v svojem delu pojasni vrsto vprašanj. Na neka¬ tera druga bomo mogli odgovoriti na podlagi njegovih pojasnil, osta- 140 Tako smo pisali 141 la vprašanja bodo počakala nova odkritja iz arhivov in bodoče raziskave. Ta razprava skuša razjasniti: 1. kdo je avtor cerkve in pročelja v San Ignacio in zakaj se je oddaljil od ustaljenih norm, 2. kakšnemu namenu so služili delci, ki so zbrani na več kupih na prostoru pred cerkvijo, 3. kako si razlagamo fotografske posnetke, ki so nastali v za¬ četku tega stoletja, preden so se stene podrle in 4. kakšno je bilo v resnici celo pročelje in okras nad vhodnimi vrati do okna in od tam do vrha trikotnika. Najobširnejša bo razprava o avtorju. Ostalo bo sledilo v istem redu do zadnjega vprašanja, na katerega do zdaj ni mogoče primer¬ no odgovoriti. KDO JE USTVARIL DELA, KATERIH VEČINA JE ZGUBLJENA Najprej se vprašamo, kakšen smisel ima iskanje zgubljenih in izginulih del. Odgovori so lahko različni. 1. Domneva zgradbe, ki je delno ali povsem izginila, nam po¬ maga razumeti, ohraniti in zbrati preživele ostanke v čim vernejši prvotni obliki. 2. Zamisel manjkajočih delov neke razpadle zgradbe in drugih del istega mojstra nam pomaga spoznati zamisel, razvoj zamisli in tehniko. Posreduje nam tudi spoznanje njegovega časa in družbe, za katero je bilo delo grajeno. 3. Obnova zgubljenih umetniških del, čeprav le domneva, je zgodovinska poprava, ki vrača - domnevno - del vrednot, ki so bile uničene v nasilnih razmerah, često krivičnih in zločinskih. Tokrat ne iščemo takšnega izgubljenega dela. Postopek je nas¬ proten: iz redkih ostankov in preživelih poročil skušamo sestaviti celoto. Važno poglavje umetnostne zgodovine jezuitsko-guaranijskih misijonov poznamo le v odlomkih in po pripovedih. Obnova zahte¬ va pregled in razpravo vseh ostankov in prič, tudi najmanj po¬ membnih. Najvažnejša vest o izvoru pročelja in drugih izrazitih delov v San Ignacio Mini je ukaz, ki ga je dobil frater Jose Brasanelli 28.03.1724, naj gre na ta kraj. Ni bil poklican, da bi svetoval, kakor so ga klicali pri gradnji kupole v San Javier ali Sveti Ani, kjer je izklesal nov oltar v prezbiteriju in vodil gradnjo kupole ter povečavo prezbiterija. V 142 Tako smo pisali San Ignacio ni omenjeno, kakšno delo mu nalagajo. Vendar je razumljivo, da je pri zgradbi, ki je bila že skoraj končana, prevzel dokončno izdelavo. Ko je bilo že postavljeno ogrodje zgradbe (debla kot stebri "horcones", loki in ostrešje), streha pokrita s strešniki in stene obložene s kamnom, brez apna, je manjkalo nekaj del, ki so zahte¬ vala spretne roke in večje znanje. To so zunanji okraski (reliefi, stebri in odprtine na pročelju) in težavna notranja oprema (prevleka vdolbin, kupole, oltarjev s podobami in kipi) in nazadnje še cerk¬ vena oprema (prižnica, spovednice). Je mogel Brasanelli voditi ta dela in sam pri njih sodelovati? Iz zapiskov vemo, da je San Ignacio imel valjaste strehe in ku¬ polo. Nimamo poročil, da bi te izdelal Brasanelli. Vendar je bil on določen za zgradnjo kupole Sv. Ane, omenjajo ga tudi, da je pomagal z nasveti pri San Javier, San Borja in Itapua, njegova je zamisel teh cerkva in kupol. Bil je tudi avtor pri San Ignacio. Enaka domneva velja za oltarje. Naročili so mu izklesati nov oltar v prezbiteriju pri Sv. Ani v zameno za tistega, ki je bil že postavljen, a ni bil po volji provincijalu. Brasanelli je naredil vse oltarje v Loreto in vsaj glavni, verjetno najbolj hvaljeni oltar od vseh, v cerkvi San Borja. Ne omen¬ jajo ga kot avtorja oltarjev v San Ignacio Mini, a po vseh okoliščinah moremo soditi, da so njegovo delo. Stebri in angela z zastavo pri vhodu na veličastnem pročelju tega svetišča izdajajo sodelovanje arhitekta in kiparja pri zamisli in izved¬ bi. Predvsem pri angelih s prapori. Ker je bil brat Brasanelli vešč obo¬ jega in v tistem času ni bilo drugega kiparja na misijonih, morajo biti kiparska dela gotovo njegova. Raziskava umetnikovih prejšnjih del in njih primerjava bo to domnevo sprejela - ali zavrgla. Preveri¬ mo torej Brasanellijeve kupole, križne ladje, oltarje in podobe, da bomo mogli bolje preiskati svetišče v San Ignacio Mini. KUPOLE IN KRIŽNE LADJE Kupole misijonskih cerkva so grajene pretežno na dva načina. Z nizko kupolo, brez posebno povdarjenega zunanjega dela, kakršna je v cerkvi v San Francisco de Santa Fe (1680-1695), ali pa druga, ki se dviga izrazito močno navzven nad glavno in povprečno ladjo, kakršno vidimo v cerkvi Družbe v Cordobi (končana pred letom 1671). Med prvo in drugo vrsto zidave opažamo neko srednjo vrsto: kupola brez prečne ladje, ki sega čez konično streho in pokri¬ va vso cerkev s pravo ali nakazano notranjo križno oporo (kar je mogoče le pri stavbah, ki imajo leseno ogrodje, kot so misijonske cerkve v Paragvaju). Tako smo pisali 143 Lesena svetišča, grajena na opornikih, so se mogla brez težave odpreti za namestitev kupole. Dovolj je bilo, da so se podaljšali ti štirje leseni stebri. Nanje se je naslonila kupola. Drugače je bilo pri prečnih ladjah, ki so morale biti načrtovane že od začetka gradnje. Znano je, da sta cerkvi v San Borja in Itapua, ki ju je gradil Brasanelli, imeli križni obok. Verjetno so bili ti elementi nepogrešljivi sestavni deli v njegovih cerkvah. Te so imele močan vpliv na misijonske grad¬ nje te dobe. Vzor vseh gradenj je bila cerkev Družbe v Cordobi. Ta je z nekaterimi spremembami uvedla rabo visokih lesenih opornikov, kar je bilo verjetno prvič za križno ladjo in kupolo uporabljeno v cerkvi San Borja. Važen dokument za študij te razrušene in požgane cerkve je risba razvalin, ki jo je odkril P. Furlong. Ta kaže zidove in lesene opornike, ki štrlijo iz razvalin in so spadali h križni ladji in kupoli (cimborrio - španska kupola brez svetilnika)* 1 *. Tudi cerkev svetega Janeza Krstnika je imela podobno križno ladjo kot cerkev San Borja, kar vidimo na sliki na platno, ki je spravljena v arhivu Simanca <2) . Po vzorcu cordobske cerkve nobena teh lesenih kupol ni imela stolpiča. Zunanja oblika je bila vedno kvadratna piramida, čeprav se v San Borja more ponoviti osmerokotnik (kakor Tiburio de San Ambrosio v Milanu ali kocka v preprosti, naivni risbi kot ostale cerkve). V Spomenici 21. junija 1714 P. de la Roča ukazuje za San Juan, da "se mora novo grajena cerkev graditi v vsem podobno cerkvi v San Nicolas, za kar naj zahtevajo podatke o meri višine, dolžine in širine, tudi za temelje, ko bodo kopali. Naj se jih v ničemer ne spreminja." Ker imamo natančno podobo na platnu iz Simanca, poznamo tudi svetišče v San Nicolas in druge, ki očitno posnemajo njen vzorec: Santos Martires, San Luis Gonzaga in Itapua. Zapiski potrjujejo ta poročila. Tudi fotografija razvalin v San Luisu (1876) nam kaže ogrodje kupole in nadvratne dele ene stran¬ skih ladij z enakimi značilnostmi. Slavna cerkev San Nicolas je med najbolj popolnimi in natančno izdelanimi. Glavni oltar je velik in lepo izdelan. Oba sta verjetno Brasanellijevo delo. Svetišče posnema sosednjega (San Borja), vendar z nižjim valjastim stolpom in brez oken. V Spomenici iz leta 1722 beremo naročilo: "Ker cerkev, posebno križna ladja in glavni oltar, nima potrebne luči in svetlobe, naj se odpro okna, ki so bila prej v križni ladji." Tudi v San Juan se vidijo ta okna. Popis v Itapua iz leta 1768, ob izgnanju jezuitov, potrjuje, da ima cerkev kupolo in križno ladjo. Spomenica iz leta 1766 naroča ojačiti stene svetišča "...z oporniki na zunanji strani, kakor se je obložila kupola." Takšne opornike ima lahko samo kupola z zunanjo zasno¬ vo. Čeprav nimamo nobene podobe, nam fotografije San Ignacio 144 Tako smo pisali Guazu iz začetka tega stoletja pojasnijo njeno predstavo®. Jose Marmol, njen stavbenik, je potoval v Parana in tam proučeval model San Ignacio Mini in Candelaria. Vendar ga ta zadnja brez kupole in križne ladje ni navdušila. Preden je prešel reko Parana, je obiskal Loreto, ki je imela kupolo in križno ladjo, prav tako tudi Sveta Ana, po istem vzorcu. Brez dvoma je poznal tudi Corpus, tudi ta je imel kupolo in križno ladjo. V večini teh cerkva je delal Brasanelli. Čeprav nimamo načrtov in ne podob, lahko sklepamo, da so verni posnetki gradenj San Borja, San Juan in San Nicolas. Ker je imel Jose Marmol modele te vrste tako blizu, ni iskal rešitve v daljnih svetiščih v Juli, Cordobi in Asuncion, kakor trdijo nekateri avtorji. Nova cerkev v San Ignacio Guazu se oddaljuje od jezuitskih gradenj 17. stoletja, predvsem z ozirom na prostornost, ki obsega križno ladjo in kupolo. Bogatejša obširnost nadomešča običajne enostavne misijonske strehe, z dvojno streho križne oblike in s ku¬ polo v sredi. Tudi portal ima ostrešje, ki ni običajno pri jezuitskih gradnjah. V njej se odkrijejo značilnosti cerkva 18. stoletja po Brasanellijevih načrtih. Avtor citata je arhitekt Ramon Gutierrez. Njegova analiza raz¬ valin in raziskave v arhivih so izredne vrednosti za presojo jezuitskih gradenj. Vendar odkritja iz drugih virov - dokumenti Samancas, risbe razvalin v San Borja in nekatera sporočila iz arhivov - zanikajo trditve o preprostosti ogrodij vseh misijonskih gradenj. Streha cerkve svetega Janeza Krstnika ima dokončno izdelavo, kakršno najdemo ponovljeno v portalu in strehi v San Ignacio Guazu. Prav tako - ali pa še bolj - so podobne izvedbe križnih ladij in podstavkov kupol, tako da moremo trditi, da je slednja grajena kot posnetek prejšnje v istem stilu. Francisco Javier Jarque je že leta 1634 videl cerkve s križno ladjo in kupolo, vendar najdemo razne poznejše omembe podrtih kupol. Med temi je omenjena kupola Santo Tome pred letom 1694, kar je povzročilo mnogo ugovorov. Kaže, da se gradbene težave niso mogle rešiti dokler nista doprinesla Brasanelli in Camilo Pietro- grassa dokončne rešitve. Prenoviteljski zagon brata Brasanelli se ni omejeval na slikar¬ stvo, kiparstvo in gradnjo oltarjev, močno se odraža tudi v arhitek¬ turi. Razne omembe potnikov izražajo začudenje nad posebnostmi prve Brasanellijeve cerkve, ki je bila San Borja. Pater Jaime Oliver jo je obiskal malo pred izgnanstvom. Trdil je, da "bi mogla stati kjerkoli, če bi bila dokončno okrašena. Je lepa; stebri, podstavki, kapiteli cerkvene ladje so izredni. To je delo Brasanellija. Velik oltar je razgiban, lepo rezljan in dobro pozlačen." Tako smo pisali 145 Vojna in upor Guaranijev so posledica žalostne pogodbe med Španci in Portugalci. Španija je zamenjala Colonio del Šacramento za sedem misijonskih vasi vzhodno od reke Uruguay. Iz tega časa imamo pričevanje kapitana Francisca Graela. Ta opisuje oltarje in pravi, da je cerkev San Borja "zlata skrinja". Nekaj desetletij pozneje nam Diego de Alvear pusti zapisek: "Svetišče San Francisco de Borja, čeprav slabo ohranjeno, je po mogočnosti in skladnem sorazmerju najboljše v tridesetih misijonskih naseljih. Zgrajeno je v treh ladjah, stebri so v dvojnih vrstah, kupola je razmahnjena in visoka, portal ima sijajne loke." Dvojni stebri v notranjosti in v veži imajo izvor pri Miguel Angelu. Pogosto so ga posnemali lombardski arhitekti. Jezuitski noviciat v Milanu (danes palača Brera), ki ga je Brasanelli brez dvoma poznal, ima okoli dvorišča galerije z dvojnimi stebri. Tega je začel graditi leta 1615 F. M. Richini V prvih desetletjih 19. stoletja sta obiskala cerkev San Borja Avgust Saint Hilaire in Arsenio Isabelle. Njuna opazovanja so nam ostala v dragocenih zapiskih. Posebno drugi se strinja z Alvearjem, ki opisuje visoko kupolo, ki se od zunaj "vidi kot majhen kvadraten stolp, znotraj pa kot kupola." Občuduje tudi izklesano pročelje, umetniško izdelano. Zelo dvignjen podstavek, ki od zunaj zgleda kot majhen stolp, kaže vpliv visokih baročnih kupol sodobnega italijanskega stavbarstva. V letih, ko je Brasanelli zapustil svojo domovino, je v Torinu Guarino Guarini končaval kapelo Santa Šindone. Cepav je arhitekt Brasanelli poznal evropske gradnje, je moral iskati drugačne možnosti, vezan je bil na uporabo lesa in na pomanjkanje apna. Cerkev Družbe v Cordobi ima kupolo, ki je zunaj kvadratna in leži na ogrodju ladje in križne ladje. V letih od svojega prihoda (1691) do začetka dela pri San Borja (1696) je Brasanelli mogel obiskati glavno mesto rioplatenskega jezuitskega reda. Zaradi težav pri gradnji je znižal višino kupole v Itapua. Ta zgled je posnemal Jose Marmol v San Ignacio Guazu. Stavbe, ki so bile grajene pozneje kot cerkev v San Nicolas, posnemajo isti vzorec. Kupola in nizek kvadratni stolp se dvigata nad strehama in imata konico piramidne oblike. Peter Astudillo opisuje v pismu, kakšni so bili začetki v Itapua. "Začela se je gradnja cerkve. Narejeni so bili temelji, postavljeni ste¬ bri prezbiterija, obdelanega je bilo mnogo lesa, - vse pod vodstvom brata Brasanellija, ki delo vodi in obenem kaže vse svoje spretnosti." Ker zaradi sten zakristije v prezbiteriju ni bilo treba postavljati še lesenih opornikov, so ti stebri morali biti visoka debla, ki so nosila kupolo, "cimborio". Da so olajšali težaven postopek pri dviganju 146 Tako smo pisali debel, so to storili pred gradnjo zidov. Stebri so bili postavljeni na temelje preden se je začela gradnja zidov. Tudi naročilo za gradnjo cerkve Santa Ana nam da misliti, da je cerkev imela križno ladjo. "Naj se gradi kupola in se podaljša cerkev, vse to naj oskrbi brat Brasanelli." Verjetno je bilo mišljeno povečanje z novim prezbiterijem s kupolo, ker prvotna gradnja ni bila pripravljena na ta dodatek. Ob razvalinah moremo tako soditi. Zadnje raziskave v Santa Ana in Loreto bodo verjetno vsaj nekaj tega pojasnile. Svetišče v San Ignacijo verjetno ni imelo križne ladje. Brasanelli je imel nalogo, naj gradnjo konča brez večjih sprememb. Vendar imamo risbo iz leta 1795 označene kupolne loke v isti višini v prezbiteriju in v verjetni križni ladji kot opornik za prostorno kupolo. Onetto meni, da je segala preko strehe ah pa je bila del notranjega okrasja. P. Oliver ni jasen, ko pravi: "je velika, prostorna, s tremi ladjami, popolnoma izdelana, z lepo kupolo." OBOKI Popis iz časa izgona zatrjuje, da je San Ignacio imel valjast obok. Moremo potrditi domnevo, da so misijonski oboki posnemali one, ki jih je gradil brat Felipe Lemer pred letom 1671, vendar z nekaterimi izjemami. Obok v Cordobi leži na trdnih stenah, na katere pritiska s svojo težo in še s težo strehe, s katero je krita. Misijonski zidovi so se opirali obenem s streho, ki je bila njihov sestavni del, na vrsto lesenih stebrov v ladjah. Samo v San Miguel-u so se lesene strehe opirale na kamnite stebre in stene. V Trinidad sta bila sprva narejena kupola in obok iz kamna, a ko sta se porušila, so sklenili zopet na¬ rediti leseno streho, ker še niso imeli apna. Vendar so končno obnovili z opeko in apnom, kar je bil zadnji poskus rešitve te cerkve. V času Brasanelhja (1691-1728) je bil vzor (optičen in ne tektoničen) obok Filipa Lemerja. Tudi paraguayski cerkvi v Yaguaron in Capiata pos¬ nemata ta vzorec. OLTARJI Niti oltarji niti pročelja v San Ignacio Mini ne morejo biti predstavniki tipične, tradicionalne opreme misijonskih cerkva. Razlike med njimi niso samo v načinu izvedbe, ampak že v sami zas¬ tavitvi načrta. P. Oliver pravi: "...glavni oltar je narejen zelo umet¬ niško s šestimi nišami in s šestimi lepimi kipi v njih. Štirje stranski oltarji so še lepši zaradi izredne zamisli krasnih kipov svetnikov v oblakih, obdanih z angeli in z mnogimi ljubkimi okrasi." Tako smo pisali 147 Opis glavnega oltarja v San Borja se nanaša na podobne pred¬ stave: "To je delo Brasanellija, prav kakor glavni oltar, ki je velik, zelo dostojanstven, lepo rezljan in dobro pozlačen. San Borja se zdi kot dvignjen, zamaknjen pred Zakramentom, na mnogih oblakih in sredi nadangelov." V obeh primerih p. Oliver povdarja teatralen značaj načrta. To niso toge podobe, omejene na svoje vdolbine, ampak eno samo pri¬ zorišče v obilici oblakov in angelov, ki obdajajo svetnike in s svojo razgibanostjo sodelujejo v skupnem prostoru. Takšna igriva ure¬ jenost je sklajala tri umetniške načine izražanja: arhitekturo, slikarst¬ vo in kiparstvo. Mnogobarvnost, ki je bila v navadi v Španiji in v Lombardiji, je povezovala vse tri težnje. Ta način prizorišča nam jasno kaže bernijanski vpliv. Ko je imel Brasanelli nekaj več kot 20 let, je umrl arhitekt in kipar Bernini, ki je v 17. stoletju obvladal umetniški svet Italije in velikega dela Evrope. Vendar ni imel Berninijev stil skoraj nič skupnega z real¬ istično umetnostjo Andaluzije in Castille, čeprav spadajo v isto dobo (17. stoletje). Zadnji dve španski šoli sta važni za podobarje tega stoletja v Ameriki. Ker so v letih 1645 -1690 zaradi raznih prepovedi nešpanski misijonarji težko potovali, so prevladovali španski. Njihova umetnost je bila brez italijanskega vpliva. Sprememba je nastala z odpravo leta 1690. V njej je bilo 9 Italijanov, 9 Flamcev, 3 Nemci in 2 Čeha. V tej odpravi je prišel p. Antonio Sepp, ki je hotel preoblikovati glasbo, Luis De la Roča, čigar navodila so pospešila obnovo umetnosti, jezikoslovec Pablo Restivo, tiskar Juan B. Neumann, bodoči župnik v San Ignacio Mini, Čeh Cordule, ter kipar, slikar in arhitekt Joseph Brasanelli. Verjetno je ta generacija, posebno Italijani, zastopala umetniško smer Berninija. Zapiski in priče iz tistega časa trdno zagovarjajo to domnevo. Nastajala je sprememba, kar je očitno po tem, da se Brasanellijeva dela niso vedno dajala v nove cerkve, ampak so nadomeščala nekatere prejšnje oltarje, ki niso zadovoljevali. Primer je naročilo Luis de Roča za cerkev Santa Ana: "Za glavni oltar naj se naredi nova oltarna stena, ki jo bo zamis¬ lil Brasanelli. Sedanja se bo porabila na drugem prostoru." Vse doslej omenjeno nam daje z gotovostjo soditi, da se z Bra- sanellijem začne nova doba v jezuitsko-guaranijski umetnosti. Izčrpnejše proučevanje potrjuje pojav italijanskega baroka v oltarjih v San Ignacio Mini zaradi "posebne zamisli", novega stila lepih podob svetnikov v oblakih z mnogimi angeli; to potrjuje navzočnost brata Brasanellija v tem kraju in v tem času. 148 Tako smo pisali KIPI - PODOBE Ker smo o tem razpravljali v drugih delih, bomo podali samo glavne uspehe raziskav. Edina podoba, ki je ostala in ki je njej izvor dokazan, je klečeči San Borja, kip, ki je spravljen v neki krajevni cerkvi, ki ima še vedno ime nekdanjega misijona: Sao Borja v Brazilu, na bregu reke Uruguay. Ta podoba, ki so ji odžagali oblake in del nagubanega oblačila, je vendar ohranila dovolj sestavnih delov, da moremo spoz¬ nati preživeto delo Brasanellija. Tega kiparja označujejo trije načini gub: 1. trde in ostro robate gube, 2. kratke in ukrivljene, ki se oklepajo telesa (tukaj nog) 3. geometrične gube, neodvisno v obliki rombov, in grški robni¬ ki, ki so navadno na robovih in na koncih tkanin (ogrinjala in tunike). Asketski obraz nekdanjega Duque de Gandia ni najbolj značilen za Brasanellijeve podobe. Berninijevi angeli se bolje odražajo na mladih obrazih polnih lic in zavihanih nosov kot je San Luis v muze¬ ju v San Miguelu (Brazil) ali Nino Jesus Alcalde v San Ignacio Guazu (4) ali pa Anunciacion de Santa Rosa. Isto strukturo obraza imajo v San Ignacio Mini na pročelju angeli s prapori. Zato moremo trditi, da jih je upodobil Brasanelli/ 51 Fotografski posnetek levega angela ki ga je sestavil na tleh arhitekt Onetto, preden so ga dvignili, kaže vse tri vrste gub, nare¬ jene v novi in težavni tehniki izdelave reljefov v peščenem kamnu (itaqui). Tudi glave imajo značilne poteze Brasanellijeve tehnike: močne kodre, polna lica in zavihan nos, poleg tega še tričetrtinski profil, ki označuje ne le zamisel, ampak tudi izkušeno roko evropskega kiparja iz časa Berninija ali po njem. Portal krstilnice ima relief, ki je izdelan v italijanski tehniki "sti- acciato", čeprav zaradi obrabljenosti ne moremo določiti avtorja. Obilica reljefov na drugih portalih šolskega dvorišča in zakristije nam vzbudi domnevo, da je bilo več podobnih izdelkov na cerkven¬ em pročelju. Nekateri odlomki, na primer podobe konj, ki jih je našel Onetto ali ki jih vidimo na stari fotografiji, nam dajo samo slutiti bogastvo podob in ornamentov na tem spomeniku, kar je gotovo zamislil in izdelal nekdo, ki je razen svojega dela kot arhitekt bil po znanju in spretnosti tudi kiparski mojster. Oliverjev popis, čeprav preprost, potrjuje učinek, ki ga je vzbu¬ dila velika površina pročelja, okrašenega z reljefi - od teh je največ zgubljenih - ki jih je narisal in mnoge od njih tudi izdelal Brasanelli kot ena svojih zadnjih del. Tako pravi: "Pročelje je lepo, ima stebre, loke, niše in druge izdelke v kamnu." Tako smo pisali 149 PROČELJA SAN BORJA, ITAPUA IN SAN IGNACIO MINI Pozornost vzbuja tudi popis Arseni-a Isabelle, ko govori, da je pročelje San Borja "zelo umetniško izklesano". Nenavadno je, da nekdo, ki ima neoklasični okus, tako ugodno sodi baročno delo. Morala je imeti dve izredni odliki: 1. izredno kvalitetno izdelavo in 2. načrt brez običajne zmede baročnih okraskov, ki ni dovolila prezira učenih neoklasičnih popotnikov. Samo italijanski barok je mogel dati takšna dela. Demersayeve risbe nam potrjujejo, da so bili ti portali res odlično kiparsko delo arhitektonske značilnosti, ki je bila redka v tem delu sveta. To je bilo italijansko delo in lombardsko rokodelstvo. Ko so od svetišča ostali le še razbiti deli, so popotniki še vedno občudovali te portale. Nekdo je obžaloval, da jih niso porabili pri novi, majhni cerkvi, ki so jo zgradili na kraju prejšnje. To je bila prava nesreča, ker bi se sicer ne zgubili bogati dokazi del iz prve Brasanellijeve dobe. Ti kažejo malo skupnega z dobo v San Ignacio Mini. Vendar v San Borja najdemo okrasne elemente po odlični risbi Demersay-a, zelo podobne neka¬ terim kamnitim portalom v San Ignacio. V času del v San Borja so gradili tudi v Concepcion pod vod¬ stvom Brasanellija. Cerkev s petimi ladjami je bila na novo zgrajena pozneje. Vendar pročelje in šest vdolbin s kipi kažejo na načrtovalca, arhitekta in kiparja in mogli bi biti delo Brasanellija. Razbitje kipov in porušenje pročelja pomeni izgubo dragocenega pričevanja. Ker nimamo drugih virov, teh del ne moremo z gotovostjo pripisovati Brasanelliju. Naslednje delo, o katerem imamo verne dokaze, je cerkev v Itapua (1718-1724). Pročelje, ki ga kaže risba, katero je imel Francisco Trelles in jo je objavil P. Furlong, je bilo zaščiteno, enako kot ono v San Borja, s portalom, ki je podaljšal cerkveno streho na pročelje. Pročelje v Itapua je nekako na sredi med San Borja in San Ignacio. Vratni okvirji skušajo v osrednjem delu doseči en sam nivel, vendar ne morejo združiti vseh treh odprtin v enoto, ker jim to brani oblika zidu, stisnjenega med eno samo poševno streho portala in trikotni zid pročelja cerkve. Okvirni okraski po natančni izdelavi spominjajo na cerkev San Borja. Nasprotno pa stebri pri vhodni galeriji jasno posnemajo zna¬ menite polstebre v San Ignacio Mini zaradi dvignjenih podstavkov, razdelitve stebrov in okrasov kapitelov. Za dvema cerkvama, ki sta imeli portale, je arhitekt končno imel priliko izklesati pročelje brez portala. Čeprav se je moral ozirati na že prej zgrajeno, mu je ladijski sopotnik, Čeh Francisco Cordule omogočil svobodno izbiro, ki je doslej ni imel. Zdaj se je izognil tradi- 150 Besede v spomin cionalnemu portalu in je zamislil pročelje z veličastnimi stebri, ki je bilo opazno že od daleč, že od vhoda v naselje. Potnik je videl cerkev, ki je rasla vedno mogočneje in obenem je vedno bolj občudoval bogato okrasje izklesanih reljefov. Največja težava za dosego enotnega pročelja je bila neenaka višina vrat. Zavoji razdel¬ jenih čelnih okrasov in okrašene kamnite plošče stranskih vratnih lokov so zakrili razliko višin. Tako se je moglo vse tri vhode združi¬ ti v eno samo pročelje po italijanskem sistemu, ne po španskem s samostojnimi portali Tako so dvojne vrste vzidanih stebrov dosegle težišče in ravno¬ težje v sestavi. Spominjajo na rimska baročna pročelja, čeprav opažamo številne nove sestavine in svojsko kompozicijo španskih portalov, kar daje videz neke nedoločne posebnosti. V njih se kaže nek izviren namen vzbuditi drzne smernice, verske in družbene, kakršne so bile redke ali sploh nepoznane do tega časa (okoli 1725). Težke plošče klesanega kamna "itaqui" so simbolična in slovesna izrazna sila te nove družbe guaranijcev in jezuitov v pragozdovih Paraguaya. Večje težave so se začele v zgornjih delih pročelja. Trioglata obli¬ ka pročelja je ovirala točno ponovitev spodnjega nivela, kar je običajno pri cerkvah, ki imajo ladje z različnimi višinami. Načrt na kvadratni ali pravokotni osnovni ploskvi, ki nosi drugega, kva¬ dratnega ali pravokotnega, vendar manjših mer, nad tem pa trikot¬ nik, se je posrečil šele v San Miguelu (Brazil) ali morda v Trinidad (Paraguay). Pročelje v San Luis (Brazil, cerkev, ki jo je gradil Slovenec, Ljubljančan Inocencij Herber) se skuša približati temu vzorcu, vendar ostane ujet v trikotnik, ki ga narekuje cerkvena stre¬ ha. Nismo prepričani, da je Brasanelli sprejel ta vzorec sodobne ses¬ tave. Prihajal je iz okolja, kjer je bila močno uveljavljena oblika okras¬ ja nad vrati, ki na pročelju izraža trikotno obliko poslopja. Kot primer lahko omenimo romantično pročelje Sv. Ambroža ali celo Duomo, ki v trikotni obliki opiše gotsko pročelje, (takrat še nedokončano). Priznati je treba, da nimamo točnih dokazov o obliki tega pro¬ čelja, ki je moglo pustiti sledove na kakšnem poslopju okrog 19. sto¬ letja (n.pr. katedrala v Itapua). Neka čudna risba patra Guillerma Furlong S.J. kaže zanimivo pročelje San Ignacio Mini z dvema stol¬ poma, v vsem ostalem pa ima malo skupnega z ostalim, kar poz¬ namo o San Ignacio Mini. Čudno je, da nima čelnih okraskov in ne angelov, ki so se zamenjali z drugo vrsto stebrov. Je to pomota ali domišljija risarja? Omemba dveh plošč z Marijino in Jezusovo začetnico se brez dvoma nanaša na San Ignacio Mini, (6) zapisek je pustil potnik, ki je vse to zapisoval pozneje doma. Pojava dveh Besede v spomin 151 stolpov vzbuja dvom o izpolnitvi zapovedi razrušenja (1749). V Loreto ukaza za razrušenje niso ubogali, saj vemo, da je kupola leta 1768 še vedno stala. Podroben popis vseh najdenih delcev pročelja v San Ignacio bi mogel potrditi ali zavrniti domnevo - ali kar je še verjetneje, vzbu¬ diti nove domneve, ki bi bile bliže resničnosti, kar dokazujejo najdeni delci. To raziskovanje bi moralo posvetiti posebno pozornost obliki okraskov in zavojev risbe Furlonga, ki nadomeščajo lik trikotnika ali reljefni okras, ki prenaredi njegovo obliko. Isti okraski so nad prikupnim umivalnikom v isti cerkvi (San Borja) prav tako po risbi Demersay-a. Njihove oblike povečajo naše dvome o resnični obliki pročelja v San Ignacio Mini. (7 '' (8) Nedvomna pa je trditev župnika v Santa Maria de Fe, p. Oliverja, da je bilo pročelje v San Ignacio Mini "...lepo, s stebri, loki, votlinami in drugimi kamnitimi izdelki". Ta popis pa ni dosti v skladu z običajno predstavo izginulega trikotnega pročelnega okrasja. ČUDNI RELJEFI IN FIGURE NA STARI FOTOGRAFIJI Arhitekt Onetto je našel v osrednjem okolju razvalin kose s konjskimi motivi, ki niso povsem istega izvora. Pater Furlong je posredoval fotografijo, kjer se bolj jasno razloči in ji je priložil risbo Onetta, ki čaka objave. Ta skupina je danes raz¬ bita. Nekateri deli so se zgubili, nekatere so pripisali drugim figuram in ostali so razdeljeni po muzejih. V las Misiones de Guayra ("Herencia de la humanidad", Unesco 1993) je objavljena fotografija iz leta 1920, na kateri vidimo zgoraj, nad desnim angelom, reljef jezdeca, ki je obrnjen v nasprotno smer kot oni, ki ga je odkril (na tleh) Onetto. Ta jezdec, ki se mu vidi samo ena noga, je pokrit, se zdi, s ščitom. Ista glava, vajeti in konjske noge v galopu ne morejo biti povod ugibanja.' 9 ’ Treba je povdariti, da ta fotografija kaže samo obliko nad- vratnih okraskov na pročelju, ne kaže vseh ostankov zgornjih delov. Približno en meter nad reljefom jezdeca je opaziti krilo angela, izrazito geometrizirano, kot da se vidi daleč. Mogel bi biti golob (Sv. Duh) ali dva angela, ki držita krono s križem, kakršen motiv najdemo na oknih križne ladje v Trinidad. Ti angeli so danes zelo razbiti, a na akvarelu Liberja Fridmana iz leta 1943 (zahvaljuje¬ mo se mu za to in še za druga sporočila!) jih vidimo v zelo dobrem stanju. Imajo nekaj podobnega kot angelčki, ki držijo ščit Družbe z napisom IHS v neki vdolbini v San Borja, kar vidimo na risbi Demersay-a. Moglo bi biti tudi Oznanjenje, saj je bil en oltar v cerkvi temu posvečen. 152 Besede v spomin Preden obravnavamo druge domneve bi bilo treba urediti omenjeni opis ostankov pročelja San Ignacio, ki niso sestavljeni in ležijo na tleh pred cerkvijo. Popis bo iskal naslednje dele: 1. dele plošč lokov z reljefi ščitov, ki so bili nad vrati (na zakris¬ tiji in na dvorišču), 2. oblike okvirjev in opornikov na balkonskem oknu, 3. dele obeh konjskih figur ter krila in telo angela (ali goloba svetega Duha), 4. kakšen del vdolbin, ki jih omenja p. Oliver, 5. dele okraskov, ki bi mogli pomagati najti kraj, od koder so bili angeli in sirene, ki jih hranijo v'muzeju, in 6. druge dele, ki bi mogli pomagati spoznati prvotno obliko pročelja. (la) Stanje ruševin cerkve v Itapua, ca. 1850. Stebri ob vhodu so bili kamniti, oboki pa iz opeke z lesenim obarvanim opažem z rezbarijami. (Ib) Slika ruševin Redukcije (indijanskega taborišča) San Borja, ca. 1850. Cerkev je imela tri kamnite ladje, le streha je bila lesena. Besede v spomin 153 ( 5 ) 154 Besede v spomin Besede v spomin 155 (7) Stranski oltar v cerkvi San Borja. ( 8 ) Peter Skvarča SLOVENSKO-ARGENTINSKA ODPRAVA NA KONTINENTALNI LED 1963/64 (nekaj odlomkov iz knjige V kraljestvu kondorjev in neviht - Moh. /SKA 2001) V NEZNANO Pozno v noč je zaječal veter. Polagoma narašča ... Ko se je privlekel iz šotora, ga je skoraj podrlo. Toliko da je še lahko izdrl opornike. Komaj pa se je zledenelo platno posedlo, je že pridivjal sunek vetra, da ju zažene ob tla. "Hitro, da nama ne odnese šotora !" - Med presledki sunkov jima nekako uspe zložiti šotorsko krilo. Ko sta nared, se ozračje sprosti v vihar. "Smučaj tik za menoj !" jekne iz ledenega piša. Hripav glas se izgublja v sivino. Ni še dobro zakoračil/ko že spet leži v snegu. Nahrbtnik in pritisk vetra mu ne dasta vstati. Ko je pridrvelo nadenj, je menil da je pripravljen: s skrajnim naporom se je nekaj časa obdržal sklonjen, razkoračeno oprt na smučarske palice, potem pa je nenadoma začutil, da je treščil v mehak sneg. Obraz mu ledeni, svinčena teža ga tlači k tlom. Ne more vstati. "Luciano!" zatuli, medtem ko na vse načine poskuša vstati. "Pedro", mu medlo zazveni v odgovor, "tudi jaz spet ležim !" Malo zatem pritisk za spoznanje popusti. Previdno vstaneta in se približata, da si vsaj lahko razločita obraza. "Kaj misliš ?" se Luciano vprašujoče zazre v tovariša. "Tak metež, pa še brez kompasa sva" se tudi Pedro ne more odločiti, ko si popravlja zaponko na smučki. "Kod naj greva ?" - Smer sta že zdavnaj izgubila. "Naprej !" - "To že, toda v katero smer ?" - Smeri pa ni, vse je samo belo... 156 Tako smo pisali 157 "Kamor drvi veter, saj proti vetru ne moreva. Gotovo vleče od zahoda, kot zmeraj". Nato spet oba obležita, vihar pa tuli nad njima svojo patagonsko pesem. Neštetokrat padeta in kolebaje vstaneta. Huda ura narašča v pravi orkan in ne poneha. Ko se pod pritiskom vetra Pedro spet se¬ suje na tla, opazi, da se je leva smučka odpela - in da se pelje naprej. Bolj nagonsko kot premišljeno začuti daljnosežnost posledic. Samogibno se napne, vstane, naredi nekaj omahujočih korakov, potem mu nenadoma zmanjka tal. Vendar spozna, da je obvisel s komolci na robeh razpoke. Isti trenutek se zave, da je pravzaprav hotel teči za smučko, ki jo veter žene naprej in se zdaj že izgublja v nevidljivost. Nekaj časa strmi naokoli, da bi kaj razločil, nato se sunkoma povleče iz razpoke. Prehodi nekaj metrov, se znova znajde do pasu v luknji, se potegnje iz nje, naredi nekaj korakov in se spet ugrez¬ ne. Potem sklene vrniti se k prijatelju, ki se je usedel na nahrbtnik ob robu razpoke. Nekaj časa brez besed sedita tam in premišljujeta o svoji brezizhodnosti, potem nenadoma Pedro zavpije: v razpoko, tam bova varna pred vetrom in mrazom ! V jamski tišini komaj čutita, da zunaj razsaja vihar. Za zdaj sta rešena pogube na ledeni planjavi. Razgrneta zledeneli šotor in se spravita v spalni vreči. Obe sta že premočeni, a vendar jima odleže, ko si sezujeta gojzarje in si zmasirata omrzle noge. Ura je pol štirih popoldne. Pedro kar ne more verjeti, da sta celih sedem ur tavala v viharju. Če so bile tiste motne lise, ki sta jih videla, preden sta šla v razpoko, v resnici Piramide, saj so jim bile podobne, sta tavala v začaranem krogu. V polsnu je preudarjal: brez hrane sta in brez gori¬ va, kar je isto; on sam je brez ene smučke, tisto zunaj pa lahko traja še dolge dneve. Če se čez dan ali dva vreme ne izboljša, se bosta težko zmazala. Kaj pa če bi tam pustila vso prtljago in napela vse svoje moči ? V tem primeru bosta tavala po neskončni beli ravnini skozi viharni metež, dokler se ne bosta zgrudila in počakala, da ju tam zagrne večna tišina ... Prijatelj pa medtem mirno spi. Kako le more, vklenjen v to past, medtem ko zgoraj zavija neurje zkozi noč in se podi čez strjeno morje "ledenega polja". Ta čas votlina postaja vse temnejša. Droben pršič se počasi, a nenehno sesipa v razpoko in jo zapira. Vedno tes¬ neje. In njemu lega dremavica na oči... Mrak se umika ... Ko se zdrami iz sna opazi da je odprtina v krnici že povsem zade¬ lana. Stegne roki iz spalne vreče, se potrudi do odprtine in jo s 158 Tako smo pisali cepinom odpre. Sinfonija vetra zunaj še vedno biča ravan in stopnju¬ je svoj molto crescendo v polarno noč. Na spalnih vrečah se vlaga str¬ juje v skorjo. Je bilo treba vsega tega ? Kaj sta pravzaprav iskala tod? Slavo ? Veljavo ? Ali mar nekaj, česar ni zmogel do sedaj nihče drug? Zmedeno mu begajo misli sem ter tja, dokler se ne dotipajo do dog¬ nanja: Slava, veljava, zadoščenje zmagovalca - vse to je tako neskončno majhno, nično in nepomembno. V resnici gre za spoz¬ nanje Stvarstva in Človeka .. * * * ZMAGOVIT OBJEM NA VRHU LAUTARA A ni izgubljati časa, čeprav bi kazalo kotanjo po dolgem, počez in vsenaokoli podrobneje pregledati. Predvsem sta gornika. Do znanstvene nestrpnosti še ne sežeta s svojimi leti. Kaj, če se tik pod vrhom spet spustijo nadnju nevihta kakor pred tedni na Beli kapi ! Naprej tedaj ! Urno jo ubereta čez kotanjo in po zadnji, precej strmi steni, v katero so plazovi urezali svoje sledove. Kakšnih 20 metrov dolgi grozeči galeriji previsov sredi stene se izogneta s prečkanjem pod njimi na levo. Tam stopita v žleb, iz njega spet v gladko steno - in že sta na vršnem slemenu. Dve razpoki ju še silita k previdnosti, potem pa lahko zdrvita z derezami po trdem, od stalnega vetra gladko obrušenem ledenem pločniku proti vrhu. Koraki so še urnejši - samo nekaj strmih stopov še - in upehana se ob štirih popoldne stisneta v zmagovit objem na vrhu 3380 metrov visokega vulkana Lautaro. Pijana od sreče in uspeha sedeta na ledeno kapo, kjer je komaj pros¬ tora za dva. Prav na tak dan, devetindvajsetega, le da v aprilu pred skoraj štiristo leti, je v bitki pri Mataquitu žrtvoval svoje življenje junaški Lautaro, vodnik araukanskih plemen, in z njim njegovi zvesti in hrabri vojščaki, ki so se uprli španskim zavojevalcem njihove zemlje. "Pozdravljen, davni junak \" mu Pedro pošlje topel spomin. Ko se strežne šele opazi da se Luciano kobaca iz razpoke, kamor se je ugreznil, kajti vrh Lautara je ves razrit in razpokan. Vse se jima dozdeva tako neverjetno: granitne stene velikanov Fitz Roya, Poincenota in Torre se komaj razločijo v daljavi na vzho- Tako smo pisali 159 du, na še nedavno zavzeti Beli kapi proti severovzhodu pa se odbija močno popoldansko sonce. Jasno razločita celotno smer njunega prečkanja ledene planjave, pot za povratek. Samo še nekaj kilometrov ju loči na zahod od divjih, neprehodnih gozdov ob težko dostopnih čilenskih fjordih. Ne proti severu, ne proti jugu ni videti konca ledu. Povsod izginja v slepilni svetlobi sre¬ brnih odsevov, povsod se planjava naslanja na brezbrežje. Na majhni ploščadici zavihrajo s cepina belo-modro-rdeče barve skupaj z zastavo sinjega neba. Trdno ovijeta obe zastavici na šotor¬ ski opornik, ga globoko zasadita v vrhnjo snežno kupolo, kjer ga pre¬ pustita kot znamenje prve osvojitve. Odslej bo s praporama vred samoval z goro in njeno usodo. Ko v slovo od vrha poslednjikrat objemata od tod pogled v nižav- je v globini in višavje okrog sebe, pritegne njuno pozornost sosednja gora: severno od Lautara je vsajena v ledeno podnožje piramide, z vseh strani vsa obložena z ledenosnežnimi oblogami. Okrog 300 metrov bo nižja od Lautara in njena nadmorska višina sega do kakih 3000 metrov. Patagonski led leži tod približno na 1600 metrih; piramida sama je tedaj okoli 1400 metrov visoka. Po asociaciji poj¬ mov se spomnita rajnega Tončka Pangerca: "Tudi on ni utegnil dopolniti svoje podobe ..." "Tole goro mu dajva ob njegovi desetletnici!" "Naj nosi odslej po njem ime Cerro Pangerc !" Avgust Horvat NOVO OBDOBJE ČLOVEŠKE ZGODOVINE JE SICER NA OBZORJU, A JE ŠE VELIKO NEGOTOVOSTI (odlomek iz eseja v Meddobju 1996 št. 3-4) Ne odhaja še v zgodovino obdobje, ki ga pozna človeštvo iz zadnjih 70 let komunističnih vladavin v Sovjetski zvezi in 40 let v deželah srednje Evrope, skuša se pa dati svetovni politiki novo ori¬ entacijo. Od sprememb, ki so se v glavnem izvršile v letih 1989 -1992 so nekateri pričakovali resnično demokratično prenovo človeške družbe, a ker do tega ni prišlo, je že precej razočaranih. Komunisti so s krinko demokratičnih strank, spretno taktiko in izrabo prepirov med resničnimi demokratičnimi strankami ponekod ponovno prišli na oblast. Tudi neoliberalizem je kljub geslom svobodnega tržnega gospodarstva zelo razdeljen. Ponekod se sluti, da je nova oblika avtoritarizma. To izrabljajo odločujoči in sopotniki komunističnih režimov, ki so v številnih primerih še vedno odločujoči činitelj v usta¬ novah družbene oblasti in gospodarstva. Ovirajo denacionalizacijo po vojni zaplenjenega premoženja in njegovo vrnitev resničnim last¬ nikom. Z naložbami v tujini, ki so rezultat tatvin v preteklosti, hočejo za nizko ceno "kupiti" podjetja, ki jih vodijo, potem, ko so jih pahnili v stečaj. Človeštvo je pričakovalo, da bo krmilo svetovnih dogajanj po zrušitvi berlinskega zidu prevzela Organizacija združenih narodov. Dosedaj je podvzela številne pobude za novo usmeritev mednarod¬ nega življenja, vendar v njeni organizaciji obstojajo številne zapreke. Končno besedo ima Varnostni svet, sestavljen iz petih stalnih članov s pravico veta in desetih voljenih za določeno dobo. Zato pet "velik¬ ih" s pravico veta usmerja odločitve Varnostnega sveta, največkrat za zaščito lastnih interesov. Ni pretirana trditev, da je ta le podaljšana 160 Tako smo pisali 161 roka njihove politike, a se pri tem ne sme prezreti, da si kljub temu Združene države prizadevajo, da bi v obstoječih razmerah bile edina velesila, ki bi vodila svetovno politiko. Preteklost je dokazala, da politiki Združenih držav, pa naj pripadajo eni ali drugi večinski stranki, te sposobnosti nimajo. Skoraj vedno je preveč omahovanja, ni potrebnih odločitev in dejanj. To je dokazala v naših dneh nečloveška državljanska vojna v Bosni in Hercegovini ter nekaterih republikah bivše Sovjetske zveze na Kavkazu. Poleg nereda in državljanskih vojn v deželah na Kavkazu ter v Bosni in Hercegovini imamo državljanske vojne tudi na afriškem kontinentu. Tudi v teh in med njimi so se pojavili nacionalizmi, verske in rasne nestrpnosti in sovraštvo. Te neurejene družbene raz¬ mere in naravna želja človeških bitij za znosno preživetje in boljše delovne pogoje jih sili, da emigrirajo. Njihov cilj so dežele, v katerih bi se naj ta pričakovanja uresničila, v prvi vrsti dežele Evropske zveze, Združene države in Kanada. Te se jih branijo iz številnih raz¬ logov, največ rasnih in splošno družbenih, predvsem kulturnih. Bodočnost človeštva se rodi v hudih bolečinah in negotovosti. Kakšna bi naj bila, še ni na vidiku, ne ve se, kaj bo prineslo tretje tisočletje. Dosedanje demokracije, bolje rečeno njihove politične stranke, so v številnih primerih leglo korupcije. Ponekod imajo kora¬ jžo, da jo odkrivajo in raziskujejo, drugod pa jo spretno prikrivajo. Velika je moralna kriza, iz katere v naših dneh izhaja zanikanje Boga, ateizem, nihilizem, spolna razuzdanost, uničevanje družine in družinskih vezi ter umori nerojenih in splošen materializem. Družbeni nauk Cerkve, namenjen vsemu človeštvu, je kot klic vpijočega v puščavi. Večina vodilnih v narodnem in mednarodnem družbenem življenju ga pozna, a ga nočejo sprejeti. 4 J ' ■ ■ . , ■ TAKO SMO RAZŠIRJALI KULTURO . ..... Milena Ahčin SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA V DESETLETJU 1994-2004 (nadaljevanje kronike zapisane v ZBORNIKU SKA ob 40 letnici) Tudi v naši kulturni dejavnosti se je v tem desetletju močno občutila sprememba v domovini. Imeli smo močnejče stike s kul¬ turnimi delavci v Sloveniji. Imeli smo tudi razveseljivo vrsto obiskov. Kljub razredčenim vrstam naših tukajšnjih sodelavcev smo ostali v enakem zagonu kot v prvih desetletjih. Kulturni večeri so bili skrbno pripravljeni, prihajali so predavatelji iz domovine, pa tudi med našimi mladimi se je poživilo ustvarjanje. Redno smo izda¬ jali našo revijo Meddobje. Listič Glas smo izdali po dvakrat letno in smo ga brezplačno razposlali po naših domovih skupaj z rednimi časopisi, ki izhajajo v Buenos Airesu. Naše prireditve je sproti najav¬ ljala slovenska radijska sobotna oddaja. S finančno podporo iz Slovenije smo vse to zmogli, kljub temu, da se vrste plačujočih naročnikov občutno redčijo. Zelo uspešna je skupina likovnikov. Tudi glasbenih prireditev smo imeli lepo vrsto. Vse so bile visoko kvalitetne. Filozofski odsek ima obetajoči naraščaj. Bili smo deležni celo nekaj literarnih užitkov izpod peres mlajših in nekaj predstav gledališkega oseka. V tem času smo imeli naslednje prireditve; 1994 18. junija. Dr. Kukoviča, Današnji napadi na družino 23. julija smo priredili Balantičev večer. 6. avgusta je o naši 40-letnici govorila dr. Katica Cukjati. 9. septembra je pri nas predaval dr. Franc Rode. 9. -11. septembra je bila vrsta prireditev in slavnostna proslava v Ljubljani v Cankarjevem domu. 24. septembra je govoril prof. Matjaž Puc o kulturni in naravni dediščini v Sloveniji. 24. oktobra. Branko Marušič, Slovensko-italijanski odnosi. 165 166 Tako smo razširjali kulturo 12. novembra je razstavljala olja slikarka Andrejka Dolinar. 3. decembra smo predvajali video-posnetek praznovanja 40-letnice v Ljubljani. 1995 8. aprila. Veselka Šorli Puc, Lepota in odrešitev. 20. maja. Marijan Eiletz: Video. Sklepni večer 40-letnice SKA in koncert naših slavnih pevcev Bernarde, Veronike in Marka Finka 27. maja. Razstava olj Milana Volovška. I. julija. Dr. Kukoviča o encikliki Evangelium vitae. 22. julija. Tine Debeljak, Vtisi iz Slovenije: »Naše delo se vred¬ noti« 19. avgusta. Razstava olj Ivana Bukovca. 8. septembra. Hribovškov večer: Pavla Hribovšek-Kremžar, Vinko Rode, Pavči Eiletz, Tine Debeljak in Martin Sušnik. 16. septembra. Okrogla miza o dr. Gogalovem eseju: Tine Vivod, Tone Rode, Vinko Rode, Jure Vombergar. 30. septembra, prof. Matjaž Puc: Bog, človek, narava. 18. oktobra je pri nas govoril (v slovenščini) John Corsellis o vetrinjskem čudežu 21. oktobra je govorila o emigrantski književnosti dr. Helga Glušič iz Ljubljane. II. novembra je predaval Božidar Fink: Mi in Slovenija. 1996 20. aprila je predaval prof. Alojzij Geržinič o Brižinskih spomenikih. 4. maja je predaval dr. Andrej Fink: Nova slovenska ureditev. 28. junija je predaval astrofizik dr. Janez Zorec iz Pariza. 6. julija je bila slikarska razstava Adriane Omahna. 3. septembra so nas počastili s koncertom Finkovi (Bernarda, Veronika in Marko). 13. septembra je govorila o vitrajih Veselka Puc. 20. septembra smo govorili o strategiji vračanja v Slovenijo, (prof. Matjaž Puc) 19. oktobra je predaval dr. Tone Prešern o moderni glasbi. 23. novembra. Predstavitev knjige dr. Gogale "Usoda izseljencev". 1997 1. marca. Predstavitev Lenčkovega zbornika "Ladislav Lenček - Vrli mož, ki ni živel za sebe." Tako smo razširjali kulturo 167 25. aprila. Koncert Bogdane Herman. 10. maja je gostovala gledališka skupina iz Slovenske vasi s predstavo Zdravnik po sili. 31. maja. Razstavlja Milan Volovšek. 26. julija smo predstavili Kociprovo knjigo "Kar sem živel". 9. avgusta. Razstava akvarelov Bare Remec. 4. oktobra so nastopili mladi pevci iz Bariloč pod vodstvom prof. Andreja Jana. 8. novembra. Predstavitev knjig Ivana Korošca: "Z dolge ceste tujine", "Zakasneli galebi" in "Beli spomini". 15. novembra. Dr. Janez Gril: Sedanji slovenski trenutek. 29. novembra. Dr. Andrej Bajuk: O preobrazbi slovenskega gospodarstva, 1998 13. decembra smo predstavili knjigo Toneta Rodeta "Mesto Pristan". Obenem je bila v dvorani slikarska razstava Tilke Močnik. 1998 28. februarja je predaval prof. Mlakar iz Škofovih zavodov: Naše in vaše šole. 20. maja. Dr. Andrej Arko: Slovenski advent. 13. junija je bila razstava devetih mladih slikarjev. (Ivan Bukovec, Andreja Dolinar, Helena Klemenc, Tone Kržišnik, Andrej Makek, Tilka Močnik, Adriana Omahna, Veronika Šparhakl, Milan Volovšek) 18. julija je imel vokalni koncert Janez Vasle. 1. avgusta. Dr. Andrej Fink: Pomen in meje globalizacije. 8. avgusta so igralci iz Slovenske vasi postavili na oder Scapinove zvijače (Moliere). V režiji Martina Sušnika. 22. avgusta je imel razstavo Ivan Bukovec: akvareli iz Slovenije in Pampe. 12. septembra je govoril o problematiki nevere dr. Alojzij Kukoviča. 26. septembra smo pripravili pogovor z Vlady Kociancich. 3. oktobra je bil vokalni koncert Luka Debevca. 22. oktobra je predaval o slovenski skupnosti v Italiji dr. Drago Stoka. 28. novembra je predaval dr. Mirko Gogala: Vera in teologija danes. 1999 17. februarja. Skupinska razstava likovnikov v Bariločah. 17. aprila predavanje dr. Antona Drobniča: Slovenija, pravna država? 168 Tako smo razširjali kulturo 30. aprila predavanje Draga Jančarja: Pisatelj in demokracija - Temna stran meseca. 7. maja predavanje Kulturno življenje Slovencev v Clevelandu - Srečo Gaser. 15. maja - skupinska razstava novih slikarjev. (Colombini Gabriela, Drobnič Ljudmila, Grbec Cecilija, Hafner Eli, Savnik Delija, Voršič VladimirJ., Zavrtanik Branko, Zupančič Miriam) 19. junija. Slomšek v kulturi in prosveti. Predava Tine Debeljak. 3. julija. Vokalni koncert sopranistke Vere Golob. 21. avgusta predava dr. Alojzij Ambrožič: Sekularizacija. 28. avgusta. Koncert Mešanega Pevskega Zbora San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. 30. oktobra. Razstava olj Veronike Šparhakl. 2000 8. aprila. Večer dr. Tineta Debeljaka. Govori Tine Debeljak ml. 29. aprila. Razstava olj Milana Volovška. 20. maja. Film iz Slovenije - Življenje in delo Bare Remec. 22. julija. Predava o prihodnosti naroda v Evropski zvezi dr. Andrej Poznič. 29. julija. Koncert Bernarde, Veronike in Marka Finka, v sprem¬ ljavi prof. Ivana Vombergarja. 30. septembra. Predava dr. Alfredo Saenz: El hombre moderno. 26. novembra. Predavanje Človek - namen ali naključje? (dr. Janez Zorec). 2. decembra. Razstava olj (Branko Zavrtanik in Cecilija Grbec). 8. decembra. Koncert: Arije in samospevi (sopranistka Ani Rode). 15. decembra predstavitev knjige Marijana Eiletza "Moje domo¬ branstvo in pregnanstvo". 2001 28. aprila. Razstava akvarelov - Tone Kržišnik. 7. julija. Predavanje dr. Milana Komarja: Kaj nas uči zlom komu¬ nizma 28. julija. Pesnik nam govori (Tone Kuntner). 11. avgusta. UMETNIŠKI VEČER, kot zaključek gledališkega seminarja pod vodstvom Toneta Kuntnerja, v veliki dvorani Slovenske hiše. Spored je obsegal dve zvrsti dramske umet¬ nosti: recital »Iz slovenske poezije« in oderska predstava Linhartove komedije »Županova Micka«, v režiji Dominika Oblaka. 22. septembra. Razstava akvarelov, pastelov in akrilov (Andrej Makek). Tako smo razširjali kulturo 169 29. septembra. Koncert vokalnega zbora »Ninos y jovenes can- tores de Bariloche« in inšturmentalne skupine »Camerata Nativitalis«. 16. oktobra. Predavanje dr. Mirka Gogale: Dialog med kulturami 13. oktobra. Predavanje dr. Rozine Švent: Slovenska prisotnost v svetu in doma 31. oktobra: Slovenski grb in njega simboličnost (dr. Marko Pogačnik). 2002 4. maja. Predstavitev knjige "V kraljestvu kondorjev in neviht" (Arko, priredba M. Eiletz). 18. maja. Koncert basista Luke Debevca. I. junija. Razstava reljefov in olj Tilke Močnik. 13. julija. Koncert Bernarde, Veronike in Marka Finka, v sprem¬ ljavi prof. Ivana Vombergarja v skupni priredbi z Našim domom San Justo. 31. avgusta. Slikarska razstava Irene Žužek in Karle Skvarča. 28. septembra obuja spomine na Marijana Marolta njegova hčerka Polona Makek. 5. oktobra. Jure Vombergar: Priimki Slovencev. II. oktobra. Predstava Prešernovega gledališča iz Kranja: Županova Micka (Linhart). 30. novembra. Koncert »Nočne pesmi«: Ani Rode, Cvetka Kopač, Luka Debevec. 15. decembra. Gledališka predstava »Barka brez Ribiča« (A. Casona) v izvedbi gledališke skupine iz Slovenske vasi, v režiji Martina Sušnika. (Skupna prireditev z dušnopastir- stvom) 2003 3. aprila. Predstavitev knjige »Leto brez sonca« Marka Kremžarja. 24. maja. Plečnikov večer s predvajnjem filma. 9. avgusta: Razmišljanje o slovenskem dušnem pastirstvu v naši emigraciji (dr. Gogala). 4. oktobra. Razstava olj in akrilov Helene Klemenc. 25. oktobra. Filozofsko predavanje Srečanje z umetnostjo (Martin Sušnik). 8. novembra: Marko Rupnik, jezuit in umetnik (predavanje s slikami), predstavi arh. Kogovšek. 170 Tako smo razširjali kulturo 2004 24. aprila je knjigo Marka Vombergarja »Črni Kamnitnik« pred¬ stavil Tone Rode. 22. maja. Razstava Ivana Bukovca olj in akvarelov. 19. junija. Predstavitev knjige Erike Poglajen »Devet pomladi« (pesmi). 7. avgusta. Predstavitev knjige »To sem bil« Pavleta Ranta (priredil Jože Rant) Vinko Rode PRIPIS K DELOVANJU SKA V ZADNJEM DESETLETJU V Škofjeloškem sonetu je Milan Komar strnil v pesniško obliko strogo filozofske misli in življenjske resnice o spominjanju kot re-cordare, kar pomeni dobesedno vrniti se v srce, in (nemško) Erinnserung, kar pomeni ponotranjenje. "Kdor se spominja, vase se povrača, v sam začetek, v prvo izhodišče, si skrbno pota sem in tja preišče, smeri po igri vetra se obrača." Ko v bežnem pregledu preletimo zadnje desetletje ustanove, ugo¬ tovimo, da je SKA bila vseskozi zvesta vrednotam in stališčem, ki so ji botrovali ob rojstvu: zvesta prvemu izhodišču. Rodila se je iz potrebe po pričevanju v besedi, v pesmi, v strogi in svobodni misli, v umetnosti nasploh. Kaj izstopa v zadnjem obdobju. Prvo petletje je bilo zelo bogato v kulturnih večerih, tako po številu (po 10,11,12 na leto), kot po raznolikosti. Bilo je mnogo kul¬ turne izmenjave z matico. Dobili smo predsednika, ki je imel smisel in sposobnost za organizacijo v osebi Marijana Eiletza. Ob 40-letnici SKA je izpeljal predstavitev in proslavitev ustanove v ljubljanskem Cankarjevem domu. Todo un evento! Po njegovi zaslugi smo bili prisotni na Evropskem mesecu kulture v Ljubljani. Dosegel je tudi, da se je leta 2001 vršil v Buenos Airesu tečaj za gledališko umetnost pod vodstvom Toneta Kuntnerja. Izdaja Arkovega zbornika ali "V kraljestvu kondorjev in neviht", je tudi njegova zasluga. Leta 1995 izvede anketo o SKA. Vse to se hitro pove, a predpostavlja ogromno dela in tudi hude skrbi. To so dosežki, ki zaznamujejo zgodovino ustanove - in tudi slovenski kulturni postor. Seveda pa je poleg vid¬ nega dela še več skritega, nešteto ur drobnih opravkov naših kul¬ turnih garačev. Vse to iz čistega idealizma! Morda sem kaj spre- Tako smo razširjali kulturo 171 gledal; v tistih letih sem se namreč oddaljil od Buenos Airesa. In s tem naložil na predsednika tudi uredništvo Meddobja. Kar za nekaj let! Na občnih zborih se je Marijan že dolgo otepal vodstva ustanove, pa se kar ni hotel pojaviti naslednik, zato je bil prisiljen nadaljevati s tem delom. Čudim se delavnosti nekdanjega tajnika Toneta Brulca. Bil je zelo vesten v svoji funkciji - in veliko je pisal; skoro v sleherni številki Glasa je navzoč. Potem so bila leta (saj so še), ko smo nestrpno pričakovali kak odmev na naše delo, vsaj na publikacije. Vladimir Kos je bil in je vseskozi zvest komentator naše revije. Po njegovem odmevu smo vedeli, da še živimo. Da je naš neutrudni sodelavec, nam je ne samo v oporo, ampak tudi v čast. Do leta 2003 se je število kulturnih prireditev držalo na običajni višini, pa tudi število udeležencev se skoraj ni zmanjšalo. Pozna se, da je upadla kulturna izmenjava z matično domovino. Očitno smo zanje postali manj zanimivi. Tudi smrt ni prizanašala naši kulturi; za Lenčkom še Brumen, Brulc, Biikvič, Beznik, Borštnik, Kociper, Beličič, pa Arko in Papež. Potem umiki zaradi starosti ali bolezni. Tudi izselitve so nas prizadele: Rot, Fajdiga, Simčič, Marjetka Dolinar, Zalka Arnšek, Ivan Vombergar, Ivan Korošec, M. Jereb, G. Batagelj pa Finkovi, Vasle in še kdo. Vendar smo se ob 40-letnici nekako sporazumeli, da vzdržimo vsaj do zlate poroke s kulturo. Že takrat je bilo čuti glasove, da se je Akciji čas iztekel. Drugi prevzemajo naše naloge: knjige se izdajajo v Sloveniji, Domovi imajo svoje resorje za prosveto, osrednja ZS naj bi kaj prevzela. Res bi verjetno kot skupnost še kar shajali. Planetarne razsežnosti SKA je itak že konec, če izvzamemo zvestega sodelavca iz Cesarstva vzhajajočega sonca in dunajskih zakoncev Detela. Priznati je treba, da ni bilo med nami pravšnih dopisovalcev. Brulc je v Anketi vsekal v živo: ni zaledja, ni odjemalcev, ni sodelavcev, ni podpornikov, ni zanimanja. In nam je serviral žalostne procente plačnikov. Danes se je to stanje le še zaostrilo. Po osamosvo¬ jitvi rešuje naš tisk subvencioniranje Ministrstva za kulturo RS. Tako je naše stvarno stanje. Iz tega vidika smemo dati prav Stanku Jerebiču, ko pravi v Anketi: "Verjetno bi mogel kakšen odsek še naprej delovati, a zdi se mi neprimerno, da bi se legitimiral z imenom SKA." Vsekakor visoko ceni ustanovo. Le-ta zasluži vse priznanje za opravljeno delo. Na nas, odbornikih, leži odgovornost njene prihodnosti. Ali jo pustimo životariti (koliko časa še?), ali odločiti njen umik z zdomske scene častno in s ponosom. Dilema za zelo resen premislek, če sploh še je dilema. Tudi če organizacijski ustroj izgine, kar je še vsebine, življenja v njem, ne bo izgubljeno. ■ . . ' IZ ARHIVA NUK NEKAJ PISEM IZ PRVIH LET Po prijaznosti ge. mag. Rozine Švent smo prejeli štiri faksi¬ mile pisem, ki jih hrani NUK v arhivu SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE. Prvo pismo je pravzaprav rokopisni osnutek lastnoročno napisanega pisma, ki ga je p. Ladislav Lenček, tedanji blagajnik SKA, pripravil z namenom, da ga g. Marijan Marolt prepiše in pošlje (neznanemu) duhovniku v Ameriki s prošnjo za pomoč. Drugo pismo, datirano 15.10.1954, in tretje pismo datirano 25.2.1955, sta direktni kopiji pisem tajnika Marijana Marolta dr. Mirku Ruplu, tedanjemu ravnatelju vseučiliške knjižnice v Ljubljani, v katerem naš tajnik z vso znanstveno odgovornostjo omenja izmenjavo naše slovenske literature, ki mora brez dvoma najti svoj hram v tej naj¬ važnejši slovenski kulturni ustanovi, ne oziraje se na politične razmere oziroma nasprotstva. Četrto pismo, datirano 12.5.1955 je uradni odgovor dr. Mirka Rupla Maroltu v zvezi z izmenjavo litera¬ ture in je pravtako presenetljivo, saj v njem vidimo, kot omenja ga. Rozina Švent, da "dnevna politika ni ubila kulturnega sodelovanja med Slovenci!" 175 176 IZ ARHIVA NUK ^■h-c<^AZ. ■ tyO£-V. ■ i *-*??** ^ ' ■ /yi* 'p ' «4 'j-jčCG&t. 'j /K. -J~ ^£r»C**-+sb. -yUA- “\T>OoU~Vt< t '^*Č4LSh ’ j s-V~ x_ jUL. ^o-x>a 4 vu^ 4 ' . ^jl oUZj /ja.'H- £*- satir 'IrrtZM^ . JZeU z*-^ / J«? 4 _£/ dAZjc. ^ -rtLcZZ«^ /4 /fa-z&Jts*-' /i£urŽb^/; / ^ Ti t 4 / A ' ‘ r efeee*č*> ---r *—, A /<*< Jv--/****-*— /^ 2 <»'*~.L~a^, J S /]e~- ab^Ajot^ nL ysu~. r W-$ 4 \*- j £>h- p9< fro^e pl^-O. ^ z£, AaJa',i^ /j^A-cZA-j sSčtA-^ *J> /* ^LyT7 Kjp-r\'O r p-»^r^-U <**/. CCLa 4~Q_ <^č*' CCt^O^ • ^^»L^fCu^ / f~cb * , "J^f. r \Ji^ -- /jjh'^L pC^yiuA^ij/U^ / /a=dsas4&*£zž3C A-ast^r-*- /^r-ituoCLl ^ —s*t cl*r€rGsiAx ^ x ^vr >«-4 * ^Hw<( ' '^/ck^vCa^ j /u^ . 'Tk* /^~* ir> ' -- -Ao &h~' Spi*~ Or 0^4 f *2frfr£~4c- K^'6sp^ ^ -/L. ^ J sy~- S^/cz-An-A'( GX+ £■ r\~ £**e*yo* -^4 1 V—yM. ■ • 3 =-^ ^4 * SLOVENSKA KULTURNA AKCUA ACCrON CULTUHAL- ESLOVENA Ohamadirob 8 i, BuzNoa airm t, e, eo-oaia Rokopisni osnutek lastnoročno napisanega pisma p. Ladislava Lenčka. Iz ARHIVA NUK 177 Prečastiti gospod! Verjetno ste že brali ali drugače zvedeli, da se je v Buenos Airesu ustanovila Slovenska kulturna akcija z namenom pospeševati in posredovati kulturne vrednote, zlasti slovenske, v krščanskem smislu. Že doslej se ji je posrečilo združiti večino slovenskih kul¬ turnih delavcev v zamejstvu, da z združenimi močmi kulturno ustvarjajo v luči krščanskega idealizma proti kulturnim poskusom v materialističnem smislu. Slovenski duhovnik je vedno v zgodovini skupaj s krščanskimi laiki sodeloval pri kulturnem delu, mnogokrat celo vodilno. Tudi nova slovenska kulturna ustanova, Sl. kulturna akcija, računa s sode- lov. slovenskega klera, tako z njegovim kulturnim sodelovanjem kot z naročništvom. V Buenos Airesu ima SKA dvojno polje dela: prireditve in s tiskom. V ostalih deželah se moramo za enkrat omejiti le na tisk. Kaj bomo izdali še v 1. 1954 razberete iz priložene programske pole. Izdajamo še mesečna poročila »Glas«, ki jih razpošiljamo brezplačno vsem, ki se za stvar zanimajo. S tem dopisom Vas pred vsem vabimo, da se naročite na naše publikacije. Vabimo pa Vas tudi, da postanete izredni član SKA s prostovoljnimi prisprevki od časa do časa. Kot izredni član imate tudi 25% popusta pri publikacijah. Da Vam olajšamo plačevanje je naš blagajnik Lado Lenček CM dobil nekaj mašnih intencij na razpolago katere Vam ponudi v opravljanje. Ker intencije niso vse dolarske bi za plačilo celotne naročnine $8 morali opraviti 10 intenciji itn. Lepo Vas prosimo da nam na to pismo kmalu odgovorite in priložite izpolnjeno naročilnico s pripombo, kako mislite plačati, ali z intencijami ali kako drugače. Z vdanimi pozdravi za „ „ r SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA ACCION CULTUflAL ESLOVHNA Granaderos 61, Buenos Airss t, e. eo-oaia blagajnik tajnik 178 IZ ARHIVA NUK Buenos Aires, 15. 10.1954. Velecenjeni gospod dr. Mirko Rupel, ravnatelj vseučiliške knjižnice Ljubljana. Predsednik Slovenske kulturne akcije, tu, Vam je poslal pred časom 2 izvoda revije »Meddobje« št. 1/2 in to z navadno pošto. Zmenila sva se, da Vam pišem jaz, kar se je zaradi moje avtomobil¬ ske nezgode nekoliko zavleklo, toda najbrž prejšnje pošiljke niste dobili dosti prej, kot boste to. Naša želja je, da dobi vseučiliška knjižnica vse publikacije, ki jih izdamo, pa tudi, da dobimo mi za svojo knjižnico tiste publikacije, ki jih navadno svojci doma ne pošiljajo svojim sorodnikom v tujino. Prilagam Vam izrezek iz našega prospekta, da boste videli, kaj nam¬ eravamo še do konca leta izdati. Vse to smo Vam pripravljeni poslati, vendar zaradi tukajšnjih razmer rajši na Vaše ime, kot na knjižnico. Izdajamo tudi informativno glasilo »Glas SKA«; doslej izšlo 8 številk. Nadalje imamo druge tiskovine (res ne več vse kompletne): katalogi razstav, propagandne tiske, vabila. Če Vam to služi, prosim, sporočite. Lahko Vam bi poslali tudi izdanja drugih tukajšnjih založb. Vendar ne vemo, kaj že imate. Imamo prve štiri knjige Vaše poprevratne bibliografije; tam vidim, da nekatere stvari imate, da so pa navadno registrirane precej pozno po izidu. Zato bi Vas - če ste z našimi predlogi sporazumni - prosili, da nam poveste svoje želje in zlasti, da navedete vse tiste publikacije iz izdanj novih izseljencev, ki jih že imate. Česar mi ne izdajamo, to moramo seveda kupiti. Ne bi Vam rad pošiljal političnega in verskega tednika (Svobodna Slovenija in Oznanilo), ker je to nerodno. Pač pa mesečnike in knjige. Ker je bil pred kratkim tu prirejen nekakšen knjižni sejm, bom skušal dobiti tisti prospekt, da boste bolj na tekočem, kaj je tu izšlo. Pripominjam še, da je pošiljanje knjig iz Argentine prepovedano - zaradi pomanjkanja papirja - in je dovoljeno pošiljati samo posamezne knjige kot darilo brez vrednosti - regalo sin valor. Zato postavim mi svoje knjige pošiljamo tako, da jih razdelimo raznim osebam, ki jih potem kot privatniki na raznih poštah oddajo naročnikom v inozemstvu. Zato bi tudi Vam pošiljali v »obrokih«. /z ARHIVA NUK 1 79 Naša akcija bi si želela v zameno v prvi vrsti znanstvene knjige in sicer domoznanske in takšne iz humanističnih področij. Naravoslovje, ekonomija, politična literatura, itd. nas ne zanimajo, ker ne spadajo v naš delokrog. V prvi vrsti literarna, umetnostna in glasbena znanost (teorija, zgodovina), potem slovenska zgodovina, tudi zempljepis, še bolj etnografija. Če samo za začetek navedem nekatere stvari, ki jih želimo: Plečnikov zbornik (AZU), Zgodovina narodov Jugoslavije, biografski leksikon, kar je izšlo za II. del, Arheološki vestnik, Varstvo spomenikov, Zbornik za um. zg. od 2. knjige (prvo: srednjeveška cerkev, arh., dolenjski gradovi, Velesovski kip imamo), Grafenauer: Lepa Vida in Kralj Matjaž) Bogo Gr., Ustoličenje imamo), Cvetkove glasbeno-zgodovinske stvari: barok, Janez Novak, pa tudi muzikalije, a le komorno glasbo (klavir, violina itd., ker zborovska literatura prihaja, za orkestralno pa nimamo iz¬ vajalskega korpusa). Za enkrat sem naštel dovolj. Če pride do zamenjave, bom že navedel prihodnjič več. Pripominjam, da smo natisnili Preglja brez njegove vednosti, ker trdi dr. Debeljak, da ima on vse pravice kot urednik knjige. Z vdanimi pozdravi Vaš Marijan Marolt 180 IZ ARHIVA NUK Buenos Aires, 25. 2. 1955. Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Vaš dopis z dne 6. 12. 1954 št. Z-291/54, podpisan prof. P. Kalan, je prispel l.t.m., jaz pa sem ga dobil šele te dni po svojem povratku z dopusta, kajti tu je zdaj poletje. Zato zakasnitev v odgovoru. Medtem je že odposlal g. Jurčec na naslov g. upravnika dr. Rupla 2 izvoda revije »Meddobje« št. 3. Takoj pričetkom prihodnjega tedna odpošljem ves lanski letnik in dosedanji dve letošnji številki infor¬ mativnega lista »Glas SKA«, Meddobje št. 4, zbornik razprav Vrednote II in Kociprovo zbirko novel »Mertik«, poleg tega pa še kataloge razstav, vabila in druge tiskovine SKA. Pošiljali bomo po navadni pošti, ker je letalska tu zelo draga. Ker rabi navadna poštna pošiljka povprečno 6 tednov, pričakujte te stvari šele sredi aprila t.l. Do Vašega odgovora na to pismo Vam ne bom poslal dugega kot tiste tiske, ki bodo izšli v žaložbi SKA. Prilagam že zadnjič v dopisu g. dr. Ruplu omenjeni seznam knjižnega sejma, kjer so navedene skoraj vse stvari, ki so jih novonaseljenci tukaj izdali. Manjkajo razne brošure, interni društveni listi, po večini šapirografirani itd., česar itak ne bi mogel zbrati. Iz tega seznama izpišite tiste tiske, ki jih še nimate in jih morda tudi na kakšen način označite kot bolj ali manj nujne. Vse te tiske, ki ne izhajajo pri SKA, bom moral namreč kupiti in plačati in že iz seznama boste razvideli, da so cene razmerno visoke. (Če preračunate v dolarje 1 pes = ca. 0.05 dol, boste videli, da velja tukaj letna naročnina za tednik na 4 straneh toliko kot pri Vas letna naročnina za dnevnik na 6 večjih straneh. Podobno je raz¬ merje pri knjigah). Zato ne bi rad brez potrebe izdajal denar za stvari, ki jih že imate. Mi bomo svoje nadaljne želje sporočili po prejemu bibliografije 1952 in Knjige 1954, ki ste ju napovedali. Za enkrat naj veljajo želje, ki sem jih sporočil v svojem dopisu dr. Ruplu z dne 15. 10. 1945 z izjemo Varstva spomenikov 3/4 1950 in ZUZ 2. knj., ki sem ju medtem prejel od drugod. Ker se bo SKA v kratkem selila, blagovolite do nadaljnjega nasloviti pisma in pošiljke na moj privatni naslov: Mariano Marolt Ayacucho 125 San Martin FCNGBM Prov. Bs. Aires. Z vdanimi pozdravi Marijan Marolt Iz ARHIVA NUK 181 LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA V UUBUANI Št. Z-52/55 Ljubljana, dne 12. 5. 1955. Gospod dr. Marijan Marolt Ayacucho 125 San Martin FCNGBM Prov. Bs. Aires, Argentina Še 7. aprila 1955 smo Vam odposlali Slovensko bibliografijo za leto 1952 in »Knjigo« 53, 54, 55 1-2. Te dni pa je odšla na pot prva pošiljka s knjigami, ki ste jih želeli z dopisom z dne 15. 10. 1954, in sicer: Arheološki vestnik I-V din. 4.175.- Narodopisje Slovencev II din. 353.- Grafenauer, I. : Lepa Vida din. 100.- Slov. biografski leksikon 5, 6, 7, 8 din. 920.- Pripisali smo cene, da Vam bo laže primerjati vrednost zamen¬ jave. Zadnja leta so tudi pri nas cene knjig zaradi dragega papirja močno poskočile. Predlagamo ekvivalentno zamenjavo po uradnem kurzu 1$ = 300.- din. Z ozirom na naše želje, ki jih navajamo v priloženemu seznamu, imate precejšnjo možnost izpopolniti Vašo knjižnjico, naša knjižnica pa bo na ta način prišla do slovenskih tiskov, ki jih je dolžna zbirati in hraniti. Razume se, da nam ne boste mogli vsega takoj poslati, saj po naših računih presega vsota 60.- $, prosimo pa Vas, da za nas publikacije prihranite, da bi ne bile medtem razprodane. Ko boste sestavljali listo deziderat, navedite več del - to velja posebno za dela, ki so izšla pred leti - ker so nekat¬ era razprodana. Razprodana dela Vam bomo skušali dobaviti antik- varična. Naš seznam deziderat smo sestavili po Vašem letaku »Teden slovenskega tiska«, in sicer smo navedli samo tekoče številke brez cen. V pričakovanju prvih pošiljk in Vašega odgovora Vas lepo poz- Upravnik: (dr, dravljamo Priloga: 1 seznam . TAKO SMO PELI Tako smo peli 185 Vinko Beličič (iz “Antologije” 1980 ) SPOMIN NA BELO KRAJINO Pobeli se rešelika, drobceno cvetje zadiši, veter z lagun ga raztrosi po gmajni - in bučno trst iztegne tipalke. Bolj ko me bije hrup cest od vseh strani, tišji, sanjam, je mir v Beli krajini. I. V izmučeno srce šepečejo zdravamarije skozi duh brstja, vijolic in sladkega dima, gledajo mamine oči, se blestijo skoz čas ... vzdiguje me plima najglobljih spominov. Aprilski dež, ki budiš kal v trohnobi, posrkal bom s cvetov, z listov mavrico v tebi ujeto, v uteho žeji, v odpomoč grenkobi ... saj mi od tistikrat že poteka leto. Od večnih snidenj in slovesov načet roko vam dajem, prijatelji mili iz zidanic in z žegnanj davnih let: pridite v sen mi, skupaj se bomo spočili. 186 Tako smo peli Jože Cukale (iz “Antologije”) BALADA IZ POPLAVLJENE BENGALIJE Zbogom. Hiša mojega prvega smeha še stoji. Moj dom se topi. Ko očka izpušča race, gosi, moj dom zakriči. No, mala rjavka, odhajamo, pojdi še ti. In če se spet vidimo Bog daj. In če ne pridemo več nazaj? V črnih očeh je polno strahu. Pokrov neba se je odprl široko in temne vode dero globoko vsepovsod polne obetom onstranstva. Od daleč nekje, od rastočih voda prihaja klic. Naša mala kliče vso noč, domov, domov! Tako smo peli 187 (iz “Meddobje” 3-4 2002 ) Angela Cukjati (poslovenil Tine Debeljak ml.) ODSOTNOST Rasel je in dozorel skrivoma. Njegove ustnice so umolknile, besede so ostale prazne. Morda se je galeb približal drugemu morju, in se tam spominja ljube, ki jo je pustil ranjeno. Morje čuti mojo bol, a ne vpije. Solze, izgubljene v valovanju, se ne čutijo več. Pod krili je odnesel srečo. 188 Tako smo peli Tine Debeljak (iz "Poljuba") SKLEPNA V pampo sem odvržen vrč iz gline med osat, bodiljaste lišaje. Mraz mi nočni je razbil ročaje - kdo naj dvigne zdaj me, razbitine? Tuja zvezda dna mi ne prešine, mesec ne, vso noč me zalivaje - poln sem ruš, skoz nje brstim vzdihljaje, klice rož - vzkale mi trnovine ... O, srce, kaj jočeš z vetrom v travi? Krhki glini se zaganjaš v boke? Ženeš krila? - Kam bi v let? - Njej v roke! Vzdigni, veter, me! K vzglavju postavi njenemu me - vazo kakor včasih: grm cvetoči ji vsujem - rož po lasih! ... Tako smo peli 189 Tine Debeljak, ml. (iz "Prsti časa” 1986 ) ISKANJE Ne išči, deklica, v meni Židane volje, saj mi je čas raztrosil smehljaje v neplodno zemljo. Ne išči, deklica, v meni žarečih oči, kajti ogenj samotni, v praznih nočeh je mrzel in bel. Ne išči, deklica, v meni močnih pesti, truden berač pobiram ostanke nekdanjih moči. V meni, deklica, našla boš le bolečino, v trpkem čakanju na živo mavrico tvojih dlani. 190 Tako smo peli (iz “Antologije”) Pavel Fajdiga VEČERI V bliskoviti agoniji pijanih trenutkov ležijo valovi nad časom Nahuel Huaptja. Raztopljen v božajoči melanholiji mrzlih voda, bedi večer na obali: v njem pa jaz, zaprt, v sivo črne sheme gora. Zaslutena črna črta obzorja drsajoče se pretaka v mojih rokah kot odhajajoča večnost rumenega mimohoda ubitega meteora nad večerom. Kozmonavt, utesnjen v vesolju vekov, spominjam se sonca in žgočih dni na neki davni peščeni obali. Tako smo peli 191 Ivan Korošec (iz "Tabor" 10-12 2003) PEST ZEMLJE DOMAČE K rožmarinu, nageljnu in roženkravtu sem dodal pest zemlje iz domovine, da dajala bi rast in življenje, pušeljcu, da ne usahne preden usahnem ... Slovenija v tujem svetu z mano živiš, tvoja podoba je meni oltar, tvoje ime je molitev zahvale življenja za veliki dar cvetja in trnja. Ujet sem v tvojih spominih otroštva, pesmi, vriska in bolečine. Pripet na domači sem krov, ki ga ni. Misel nate je rožni maj, cvetja in šmarnic, otroškega smeha in strtih cvetov. V nočeh me budi Tvoj klic z valovi razburkanega oceana: "Vrni se! - daj! Vrni se z dolge poti, vrni se zopet nazaj!" 192 Tako smo peli Vladimir Kos (iz “Antologije”) DOBER VEČER, TOKIO Pred tolikimi mesci. Rodil se je nov človek, ki je zvezal v smisel vse te prazne ulice. Vendar, Tokio, dober večer! Iz teme izstopi, med tisoč in enim smehljajem na ustnici, s komaj priprto laterno pod vekami, šepetaje mi: gospod. Koliko staneš? Le tisoč yenov. In greva, vštric, da ji v dlan pogreznem tisoč yenov. Nocoj ne smeš grešiti. Nocoj je božja noč. Pridi, gospod, z menoj zastonj. In greva, jaz na postajo, in ona v temnejši del četrti, oziraje se, noseč moje srce. In tisoč yenov. Tako smo peli 193 Božidar Kramolc Jože Krivec (iz “Antologije”) SEPTEMBER Listi bronasti v mah pristajajo. Veje šume psalme predzimske. Na pesku brega školjka rosna samuje. Prisluškuje: vetru, valovom, galebu; biser pestuje. (iz “Antologije”) JESEN V sladki omami gorice zorijo, teža sonca pritiska jih k tlom, v zrelosti časa pobočja gorijo, plodnosti dih se naliva v vsak dom. Grozdom ožarjena lica drhtijo, v strahu strmijo v črno nebo: iz kočic in koč se ognji kadijo: v varstvo pred točo, Bog, stegni roko! Zvečer pa te pesem čričkov zaziblje, odmevi klopotcev čez vrhe hitijo, veterček nočni trsje razgiblje, ko zvezde v jutru pred soncem bledijo. 194 Tako smo peli Mirko Kunčič Stanko Majcen (iz “Antologije”) DED PRIPOVEDUJE Polonca, veš, pri nas doma je vse, je vse drugače, še kruh je slajši, pa čeprav - suh krajec za berače. Planine sončne in gore, potoki žuboreči, vasice bele in ceste - oj ljubi domek, kje si? Se ptički lepše tam pojo, še zarje so bolj zlate in čudo božje, kaj je rož dišečih sredi trate! Polonca veš, pri nas doma - ah, ti bi kar strmela, to drago rodno zemljico bi na srce prižela! (iz “Antologije”) EPITAF Bog moj, kaj nam vse pod zemljo spi, hčere in sinovi, trpek rod: kam pogled jim meri, v naše dni ali tja, kjer vse je en sam pot? Križem - kražem, sem in tja bliskali smo ko bogovi - zdaj, ko se majejo tla, kam štrle čeljusti nam, rogovi? Tu pa spi mladenič tih in plah, čaka na vstajenje, z roso je odet, postlan na mah, misel - nič, samo še koprnenje... Tako smo peli 195 Karel Mauser (iz "Zemlja sem in večnost" 1978) ŽELJA Rad bi bil pračlovek, še ves dišeč po prsti, pretkani s koreninicami divjih jagod, grmičja in trav. Otroško bi se veselil jutranje zarje, ki bi prižgala roso na praproti, ki bi prignala živali v koleno mirnega zaliva in se dotaknila votline, v kateri sem prenočil. Veselil bi se rožnatega mraka, ki bi dopolnil dan s sladkim mrmranjem molitev pragozdnih dreves. In ko bi se zadnja senca umaknila s pred kamnitega oboka mojega bivališča, bi zaprl oči in mislil spet na zarjo, ki bo zjutraj užgala rosnate lestence na veliki praproti. Čas bi bil moj dobri prijatelj! 196 Tako smo peli Milena Merlak Detela (Žibrše pri Logatcu, 2002 ) OB NJIVI OVSA V GOZD Na poti? Po kolovozu? Cesti? Ne! Niti steze tam ni, kjer oves na pomlad zeleni. Na celo in previdno ob zaraščeni jami, da se kača ne predrami. Mimo grmovja in češnje mlade, ki ima še kisle sade. Skoz gozd me žene k potoku, po nevihti naraslo šumečemu, med dvema bregovoma čez mah in pesek žuborečemu. Tu sem kot otrok črne paglavce med zelenim vodnim sluzom s pogledi iskala. Čevlje sem v roki držala, ko je krastača pred menoj skakala in so se trave mi lepile na mokra stopala. Naselja ni daleč naokrog. Le kje ima jazbec brlog? Močan veter ziblje stara drevesa... Nad vrhovi oblačno nebo se jasni, počasi modri... Mogoče nevihte ne bo? Med smrekovimi iglicami na tleh sedim, peti si ne upam več, molčim. Tako smo peli 197 Anton Novačan (iz “Antologije”) JERUZALEMSKA MESEČINA Oh, ta jeruzalemska mesečina, te zvezde in sinje nebo in ta čudna nad mestom tišina in ti, moje srce drobno! In misel na tebe, domovina, brez nehanja noč za nočjo, da krvava si, da si razvalina, ubila, ubila me bo. Saj stavim obupu pogumno se v bran in dvigam junaško rame, ali ko mine noč, mi prinese dan spet črne novice zame: Slovenske vasi gore in našo stran pokrivajo črne jame 198 Tako smo peli France Papež (iz knjige Dva svetova, SKA 1985) DVA SVETOVA Dva svetova sta - v tem drugem, brezmejnem, je vse drugače: nepoznana drevesa, drugi ljudje, silne puščave in bogastva - tena australis. Sem moraš prinesti dosti domovine, spominov iz prvega sveta, . iz svojega časa. In če hočeš tu obstati, si moral biti tam poln hrepenenja; spoznati si moral trenutke dejavnih, vojnih in revolucijskih let, ki so pustila v nas takšna znamenja, tolike rane in - poezijo. In še se, kljub vsemu, počasi izgubljaš, hočem reči: prehajaš v novo življenje. Tako smo peli 199 Gregor Papež (poslovenil Branko Rebozov) CERKEV NAŠA MATI Noč zimska v svoji nepremičnosti kot divji psi, ki v vsakem kotu brez glasov dreves ali pepela grade z jezikom svojim mrtve liste, noč gradi med blodečo hojo psov in iznakaženih ur rudninsko kraljestvo glasov, ki naraščajo. Ni še večer in luč iz prazne cerkve plava po votlini ceste, še vedno so odprta vrata, ko so sence vse že zapustile svoj časovni videz. K maši nisem šel, verjetno ne že leta, morda nikoli nisem šel, nisem bil na spravi brez pregrade, v ognju, ki se razplamti zlit z ognji drugimi v svetost združitve in zapustitve osamelosti - sveto se ne more omejiti na samoto, če je narava njena pasti v druge -. ni mogoče, da bi ob tej uri stikal kdo okoli duri zapečatenih zime, samo na eni klopi je ostal karton naguban, podoba jasna žarkov dveh, žarek rdeč in žarek bel pri dviganju Človeka k Duhu in Duha k Upanju. V tej uri, ko sprašujem se, če je mogoče pri teh letih, ko se starati začnem, ohraniti ljubezni ostanke v kakem kotu, če mi je mogoče zdaj, ko že nisem več otrok, s ponižnostjo sprejeti, kar razum zanika... Pa ni razuma - po letih, ki gredo, po željah zadoščenih ali ugaslih v trudnosti iskanja, po resnicah starih in po resnicah novih, po razložljivem in nerazložljivem - ni resnice, ki obstojala bi od sebe same, in več kot ene same in iste ni resnice, ki živi samo v odsotnosti zaprtih nočnih morij. 200 Tako smo peli (september 2004) Erika Poglajen (poslovenil Branko Rebozov) ZGODBA NEKE POZABE Ves popoldan so moje sence -in tvoje- gradile mesto na moji pisalni mizi. Prižgala sem spomin nate in od tam se je vil do okna, ki gleda na cesto. V svet se je nagnil in te iskal, in ostal je stoječ in nemiren in brez čevljev, ki jokali njegovo bi bol. Znočilo se je. Modrina mesečna, mehka, je napolnila ga z neučakanostjo murnov. S kriki te klical je. Ure in ure. Njegove besede so copotale pri prvih kapljah dežja. Vzela sem plašč in ga ovila s svojim smehljajem dekletca in razumela sem vse. Nazadnje ti rekel je zbogom. In moja utvara, kot svetilka, ki ugaša, je ostala ihteča na mizi. Tako smo peli 201 Humbert Pribac Karel Rakovec (iz “Antologije”) NA KONCU SVETA In zdaj smo tu, na koncu sveta, po mnogih poteh in izpraševanjih, zabredli smo v pajčevino ugaslih zvezd in držimo se oblakov na mnogih vrveh. Kakor trta presajena v tuji vrt smo temno pognali svojo bolnozeleno rast in se prilagodili senci tujih dreves, medtem ko nam jadra srca plovejo do obale lepih Vid. A naši otroci, oni bodo utrdili svojo srž in zavzeli ta svet; čez prostranost peščenih širjav bodo izpeljali izobilje rek in dolgo v prihodnji čas bodo šteli kroženje južnih zvezd ... (iz “Antologije”) PISMO Godi se nam dobro. Namesto ljubezni imamo banke in tanke. Psihoanaliza rešuje osebne probleme. Droge tešijo strah pred življenjem in smrtjo. Tehnika je napredovala od tistih dob, ko je grešnica s solzami močila noge in si z lasmi izbrisala grehe, ker je mnogo ljubila. 202 Tako smo peli Branko Rebozov (Buenos Aires, 1965) LASTOVKI Lastovka, predraga ptica ti, jaz občudujem tvoje delo, prišla od daljne domovine si v to tujo, žalostno deželo. Jaz vem, zakaj ta tvoj podvig, čemu morja je hotel tvoj objem in vem, zakaj na tuje tvoj umik, čemu ta smrtna muja predno umrem. Domačo vigred hliniš, obkrožujoč moj vrt samih križev, kamnov, samih ruš, že vidiš, da nad mano bdi le smrt in zrem za tabo v zboru mrtvih duš. Zaman ti nudim svoj tresoči prst, ti po domače živemu želiš zapeti, ah, zvedeti, da še sem živ in čvrst in brž z novico to domov leteti. Bojiš se, da bi odkril kaj v tvojih krilih, prebral, kaj z njimi pišeš zdaj po nebu, o, videl, kaj v očeh zakrivaš milih in kaj te v srcu gnalo je na begu. Bol mojo nikdar ne doseže tvoja! Tvoja večnosti je hipno sporočilo, a usoda brez usode, to je moja, smrt srca je, ki bo večno bilo. Ne ostani tu! Takoj domov se vrni! Zrak, ki ga prebadaš, strašno peče, srce se trga, s teboj želi po noči črni domov nositi strašno vest nesreče. Tako smo peli 203 Ti se povrni k njej, ko jaz ne morem, vso težo spusti na moj grobni kamen, tu naj razpade, kar teži po norem in v meni tli in žge kot črni plamen. Oh, že te vidim, plahutaš v zagonu! Vedi, ko se umiri ti preplašen vik in bila boš s perutmi po zatonu, ko si uzrla me, iz me je planil grozen krik! Ne žabi, da sem bil sovraštva žrtev, in vse, prav vse pozdravi v domovini, ne žabi, da čeprav sem mrtev, mi bodo ostali živi nje spomini! Ko pa premagaš veliko že morje - ne boj se ga, to duša mi je zdaj! - in ko premagaš Alp belo pogorje in ugledaš zarjo, o, moj rodni kraj, takoj na grob poleti moje matere! In glej, nobenega tam šuma s krili, zadrži kljun zaprt, kar ti je moči, dokler na njeni postojiš gomili, nobene slabe vesti, nobenih solz ne toči! Skušaj biti bolj ko grob njen tiha, nadkrili z mirom pokoj njene duše, še ti poskusi, kaj je bit brez diha, in ne prestopaj se od tu do tam krog ruše! Če bi pa vprašal kaj njen glas te mili, to zmore, kdor še v grobu živo plaka, takrat se zgani in zamahni s krili, odleti v svet in poj povsod: On čaka! In če še kdo potem te kje kaj vpraša, reci, da si me videla res v črnem vrtu kot ogenj tleč, ki veter ga raznaša, O, LASTOVKA, LE TO NE RECI, DA SEM MRTEV! 204 Tako smo peli Tone Rode (iz knjige Biti, Družina, 2004) GLOBEL Globel, v katero sem zgrmel, nima dna, ne luči, nima sten, ne vrvi, v žrelo pita besednika niča z zavestjo nenehnega padanja. Ljubelj, v katerem sem nastal nima ceste nazaj, nima ceste drugam, kakor v brezno kočevskega krstnega kamna spoznanja. Vrzel spranih stigem in ran je carmina profana argentinska nirvana v puščavo izgnanega tkalca, v goščavi ubitega talca. Globel, v katero še donim nima sten, nima dni, nima tal, ne noči, cedi se v stalaktit presihajočega življenja, se cimi v zadnjo plast skorje spomina. Tako smo peli 205 Vinko Rode "Na vožnjah si včasih zastavim "pesniško vajo" (verzifikatorsko), da mi čas hitreje mine in da se izognem buljenju v prazno. A med klamfarijo se tu pa tam le posreči sprejemljiv stih. Za vse ostale - za besedno inflacijo - se oproščam. NA SESTANEK (s kolektivom) Ugaša dan v ognjen zaton, mesto prižiga svetilk milijon. Grem v laberint, ugibam smer, vonjavam zrak kot plašna zver. Na nebu križ, ki se vrti. Kam meri pot, kje cilj stoji? Kdo ve za smer, kje je naš dom? o, dobro vem: Ramčn Falcon! 206 Tako smo peli Andrej Rot (iz “Antologije”) DOLGOČASJE Mehke strune dopoldneva se lupijo do zrelega sonca. Sledim po cestah hrapavi razdalji do obzorja. Razstreljeni žarki spremenjeni v jeseni, hitijo v močvirnasti mir, ki še vedno odmeva. Bogsigavedi, kdaj sem pretrgal neskončni krog; morda tedaj, ko so kresnice umirale in ravnokar vzcvetele vrtnice prosile sonca odgovor. Veter se prebuja nad morjem in zemlja se mi nudi, da se udajam v mir, v neizrekljivo obleganje vsemogočnosti. Vse je še isto. Nič se ni spremenilo. Samo nekje čutim, da ni več nekdanjega blišča, tistih luči brez barv, neopažene teže, ki sem jih nekdaj slutil. Tako smo peli 207 (iz “Antologije”) Branko Rozman MED VEČEROM IN NOČJO Nebo pretkala je zelena svila na njo neslišno sedli so metulji. Svetloba tajna njive je zalila. Višnjeve sence spe ob jarkih potov in vsak čas pozlati jih dobra luna, ki vstaja kot oranža izza plotov. Na travi mi bo glava počivala in ne bi vedel, da sem v tuji grudi, ko bi ob vzglavju trta ne jokala. (Meditacije, Bs.As. 1966) 208 Tako smo peli V A L Kaj zvezd odseva v tebi, ko te objema mir v spokojni, jasni noči! A ko vihar zdivja, besniš v življenjski moči: se dvigaš do neba, spet padaš, padaš, razgaljaš se do dna. Mar vriskaš, poješ? Morda le tožiš, jočeš, ker se sprostiti hočeš, v višino koprniš, pa onemogel razdrobiš se v tisoče solza. Le kdaj se umiriš? ... Poslušam tvojo pesem: vrisk in jok, prošnje, molitve, slavospeve, bridke tožbe. Vsak čas odkrivam v tebi svoj obraz. Saj val sem jaz. Tako smo peli 209 ("Pesmi", SKA, 1969) Milena Soukal PRIPEV DALJAV VABEČIH CEST poživlja strast gorečo iz oči, razvija dno pričakovanje, v katerem množično nasilje sprostitve išče si v objestnosti želja. V njih ni miru. Požigi stavb ne kličejo po maščevanju. Kar danes je živelo, naj umre. Izbrani cilji jutrišnjega dne prihajajo naproti. Zapiram veke pred nasiljem - iz sanj še pestujoč sladkost - navideznost se ziblje v razmajanih stolpnicah dne. Spoznanje je ubilo bolečino. Očem nič več ni do ustvare sna. - le v deležu razblinjenih podob svetlikajo se še odsevi. 210 Tako smo peli (iz “Antologije”) Štefan Tonkli DOMOTOŽJE Drevo, drevo aguarribay, ko v tvoji senci gledam v vale Srebrne reke in obale sosednje sanjam ...Uruguay ..., bnde se v duši tihi glasi, povračajo se prešli časi in breg in val in še oblak in sončnih žarkov zlati trak se v eno zliva melodijo: Bom še kdaj videl Stol in Mijo? Drevo, drevo aguarribay, ne čutiš tajnega drhtenja, ne čuješ klica hrepenenja: Nazaj, nazaj ... Tako smo peli 211 (iz knjige Rdeče bivanje, SKA, 1961 ) Karel Vladimir Truhlar ČAS Vodeni rumenkasti oker novih zidov in črnikasta kupola zvesto barvata onstran okna čas. Ulice živo tkejo vanj svoje glasove. Neustavljivo in nevidno - kot miren veter skoz svetlobo - drsi skoz snov in prostore, čeprav že ves dan ni odmaknil od okenjskih stekel svoje negibne žarine. Tostran okna se v srcu razpreda iz Boga vedra tišina upanj. V njej čas zbrano drsi skoz Večnost. 212 Tako smo peli Rafko Vodeb (iz “Antologije”) CEST BREZUPNA SLAST I. Pod oljke smo postavili šotore kot za večnost in skozi veje cvetočih pomaranč smo gledali kako je morje nebu vračalo sijaj. Potem ste vzeli vesla v kotu in odšli in meni so ostale le stopinje kot črne rane v mehkem belem produ. n. Oblaki so razpeli jadra čez mlado zemljo; sonce se jim smeje z okroglimi lici, veter sopiha in dren za potokom po cvetni nedelji diši jaz pa na srcu pestujem limonov grenki cvet grenki cvet. Tako smo peli 213 (iz “Antologije”) Vinko Žitnik ROKE o Bog, te dobre, trudne kmečke roke, podobne velnici, napol razklani, ki so trpele le za nas, otroke: spomladi pognojeno prst orale, sejale žito in seno kosile, poleti klasje žele in mlatile, v jeseni klet in žitnico polnile, vodile k sreči, ki jo gruda hrani, za nas molile ter nam kruh delile - so v zadnjem gibu mrzle obležale in prazne nas za zmerom zapustile! TAKO SMO UPODABLJALI Likovni odsek je bil pri SKA že od vsega začetka, od leta 1955, ko se je ustanovila umet¬ niška šola Slovenske kulturne akcije, izredno pomemben. Umetniško šolo so vodili profesorji: slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marjan Marolt. Takrat so se pojavili mladi talenti, ki še danes razstavljajo med nami. Likovni odsek je vsa ta leta organiziral raz¬ stave, sodeloval pri raznih publikacijah ter pri umetniški prilogi revije Meddobje, v kateri so bila objavljena dela umetnikov iz raznih držav (Francije, Severne Amerike, Kanade, Avstralije in Argentine). Petdeset let je pomembna doba, ki vsebuje petdeset let kulturnih večerov, predavanj, raz¬ stav in neprekinjenega ustvarjalnega delovanja. Petdeset let začaranosti v nerealni prostor in nad-časnost. Vsak umetnik je ustvarjal iz svoje duše, ki čuti in misli, ki dvomi in potrjuje, in ki v tišini izraža besede življenja in lepote. Iz mnogih stvaritev je sijal značaj slovenske kul¬ turne tradicije. Zadnja leta so se pojavili novi mladi talenti, ki z navdušenjem začenjajo umetniško pot. Nekaterim Slovenija, domovina njihovih staršev ali starih staršev, tudi omogoča razstave svojih del. Ti, ki so se šolali (in se šolajo) v argentin¬ skih umetniških akademijah, bodo lahko s slikarji iz Slovenije izmenjavali doživetja in se obojestransko obogatili z različnimi pogledi na to globalizacijsko pojavljanje novih svetovnih tendenc umetnosti, kar je zelo pozitivno, saj umetnost je univerzalna. Za likovni odsek Andreja Dolinar 217 218 Tako SMO UPODABLJALI ČLANI SKA Likovni odsek France Ahčin, 13. augusta 1919-21. junija 1989 Zalka Arnšek, 17.avgusta 1962 Ivan Bukovec, 10.marca 1932 Andreja Dolinar Hrovatova, 17. februarja 1951 Marjeta Dolinar, 26. augusta 1957 France Gorše, 26. septembra 1897 -1986 (Avstrija) Cecilija Grbec, 16. marca 1977 Marjan Grum, 1939 Aleksa Ivanc Olivieri, 11. augusta 1916 (Korzika) Tone Jemec, 8. februarja 1955 (Kanada) Helena Klemenc, 20. junija 1965 Verena Koršič Zornova, 20. marca 1951 (Slovenija) Božidar Kramolc, 27. marca 1922 (Kanada) Arh. Simon Kregar, 1914-1978 (ZDA) Jožica Kvas Jemčeva, 1956 (Kanada) Tone Kržišnik, 13. decembra 1932 Andrej Makek, 28. novembra 1933 Marijan Marolt, 21. januarja 1902 - 11. januarja 1972 Tilka Močnik, 6. februarja 1965 Adriana Omahna, 10. junija 1962 Stanislav Rapotec, 4. oktobra 1913 (Avstralija) Bara Remec, 12. januarja 1910-1. marca 1991 Marjanca Savinšek, 21. novembra 1919 (Francija) Karla Skvarča, 16. marca 1978 Veronica Šparhakl, 9. oktobra 1968 Dr. Darko Šušteršič, 1936 Jože Vodlan 1938 (ZDA) Milan Volovšek, 1922 Arh. Jure Vombergar, 21.aprila 1940 Marko Vombergar, 13. marca 1969 Branko Zavrtanik, 3. februarja 1941 Mirko Zupančič, (ZDA) Irena Žužek, 1. septembra 1975 Tako SMO UPODABLJALI 219 France Ahčin ( 1919 - 1989 ) Zalka Amšek Rojen v Domžalah. V Ljubljani je bil učenec Franceta Kralja, diplomiral je v Firencah na Akademiji za likovno umetnost. Razstavljal je v Rimu, v raznih krajih v Argentini na samostojnih in skupinskih razstavah. Svoja dela je poslal tudi v domači kraj, večina teh del je razstavljena v Domžalah v Kulturnem domu. V Argentini je bil med ustanovnimi člani Slovenke kulturne akcije. Učil je v njeni umetniški šoli, pa tudi v svojem domu v Palomarju. Njegova dela so tudi v raznih cerkvah, v Argentini so njegovi izdelki v cerkvi Marije Kraljice v Lanusu in v romar¬ ski cerkvi v Lourdesu. Posvečal se je portre¬ tom, naredil je vrsto portretov naših mož, tudi našega papeža je portretiral v glini. Naj¬ več je delal v glini, pa tudi v lesu. Dobil je visoka priz¬ nanja že v Firencah, pozneje še v Argentini in v Sloveniji. Sedeča moška figura - žgana glina Rodila se je leta 1962 v kraju San Carlos de Bariloche v Argentini. Po končanem študiju umetne in domače obrti v Buenos Airesu se je v rodnem mestu učila kiparstva v keramični delavnici kiparke Ruth Viegener in grafike pri prof. Patriciji Alcaide. V Argentini je poučevala likovni pouk na raznih šolah in vodila keramično delavnico v Leta 1988 je za svoje delo prejela prvo nagrado na državni razstavi umetniške keramike. Leta 1990 je šla v Slovenijo, kjer trenutno poučuje kiparstvo otroke in mladino. Leta 1998 je likovno opremila prvi sloven¬ ski prevod Tagorejeve knjige Lipika in v glini oblikovala opremo za kapelo Doma Marije in Marte v Logatcu. skl Soli za umetnost. Razpoka - žgana glina 220 Tako smo upodabljali Ivan Bukovec Rodil se je 8.3. 1932 v kraju Brezovica 26, danes Trnovec pri Sv.Katarini. L.1945 odšel kot begunec v Avstrijo in se 1.1949 izselil v Argentino V Argentini seje vpisal in končal Umetniško šolo Slovenske kulturne akcije (1955-1960). V slikarstvu in kiparstvu se je Bukovec pozneje izpopolnjeval v Buenos Airesu na šoli MEEBA- Mutual de estudiantes egresados de BellasArtes - Združenje študentov, ki so končali umetniško šolo. Po končani šoli se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Pozneje se je povrnil v predmetno slikarstvo. Tako je več let slikal olja na platnu ter akvarele, predvsem pokrajine. Zadnja leta se je povrnil v informalizem in že dalj časa raziskuje nove možnosti v združitvi linearno - geome¬ tričnega slikanja z impulzivnim slikarstvom. Imel je 18 samostojnih razstav. Leta 1995 je razstavljal v Sloveniji, kjer mu je odprl razstavo dr. Ivan Sedej. Sodeluje redno v skupinskih razstavah tako v SKA kot v argen¬ tinskem okolju v likovnih organizacijah in natečajih, na katerih je bil večkrat tudi nagrajen.. Število lastnikov nje¬ govih del je 225. Dela se nahajajo v zasebnih kolekcijah v Argentini, ZDA, Kanadi, Nemčiji, Zambiji in Sloveniji. Kot kipar v lesu je opremil petnajst cerkva v Argentini, Zambiji in Slo¬ veniji. Opremil in ilustriral je več publikacij in knjig. Sodeloval je tudi v Slovenskem iz¬ seljenskem teat¬ ru kot scenograf. Leta 1960 je bil sprejet v SKA kot ustvarjalni član likovnega od¬ seka. Od I. 1982 do I997 je vodil Likovni odsek SKA Andreja Dolinar Rojena v Buenos Airesu, Argentina, leta 1951. Študirala je v Narodni Likovni Akademiji “Manuel Belgrano”, kjer je diplomirala. Kasneje se je izpopolnjevala pri raznih argentinskih umetnikih: pri Heliosu Gagliardi, Renee Pietrantonio in Loli Frexas ter pri slovenskem kiparju Francetu Ahčinu. Sodelovala je pri mnogih bienalah in letnih salonih na nar¬ odni in mednarodni ravni ter bila deležna priznanj in pohval. Imela je skupinske in samostojne razstave v Argentini, Sloveniji, Nemčiji, Belgiji, Brazilu, Španiji, Čilah, Franciji, Angliji, Avstriji. Tako smo upodabljali 221 Marjetka Dolinar Leta 1994 je razstavljala v skupinski razstavi ob priliki štiri¬ desetletnice Slovenske kulturne akcije, v Cankarjevem Domu v Ljubljani. Od leta 1997 je vodja likovnega odseka pri Slo¬ venski kulturni akciji. Živi in deluje kot samostojna sli¬ karka v Buenos Airesu, Argentina. Rojena v Buenos Airesu leta 1957. Študirala in diplomirala je na višji katoliški šoli za risanje, slikarstvo in umetnostno zgodovino. Med leti 1984 in 1988 se je izpopolnjevala pri uveljavljenih argentinskih slikarjih ter pri slovenskem kiparju Francetu Ahčinu. Poučevala je risanje, slikarstvo in umetnostno zgodovino na osnovnih in srednjih šolah v Buenos Airesu do leta 1992, ko se je pre¬ selila v Slovenijo. Leta 1994, je razs¬ tavljala v skupinski razstavi ob priliki štiridesetletnice SKA, v Cankarje¬ vem Domu v Lju¬ bljani. Razstavljala je na številnih skupinskih in samostojnih raz¬ stavah v Buenos Airesu, Brazilu, Nem¬ čiji in v Sloveniji. Deležna je bila več priznanj med drugi¬ mi: častna pohvala druge bienale sa¬ kralne umetnosti Moronske škofije v Buenos Airesu. Živi v Ljubljani kjer nadaljuje z ustvar¬ janjem kot samos¬ tojna slikarka. Tihožitje - pastel 222 Tako smo upodabljali France Gorše ( 1897 - 1986 ) Cecilija Grbec Rodil se je 26. septembra 1897 v Zamostecu pri Sodra¬ žici na Dolenjskem. Leta 1920 je odšel v Zagreb na Akademijo za likovno umetnost. Odločilnega pomena je bilo zanj srečanje z najbolj priznanim hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovičem. Živel je v Trstu in v Gorici. Leta 1930 se je preselil v Ljubljano. Leta 1935 se je z umetnikoma G. Kosom in M. Malešem združil v umetniško skupino Trojica. Gorše se je leta 1945 ponovno preselil v Trst. Sile razmer pa so Goršeta leta 1952 pog¬ nale čez ocean v Cleveland in kasneje v New York. Goršetova dela hranijo velike galerije v ZDA. V tem času se je posvetil tudi opremi cerkva (Slovenska cerkev v Torontu, Slovenska kapela v VVashingtonu, itd.) Leta 1969 je papež Pavel VI povabil Goršeta na avdienco in ga odlikoval za njegovo veliko življensko delo. Leta 1971 se je preselil na Koroško, kjer je opravil lastno galerijo v Kortah. Poleg naročil ki jih je prejemal s Koroške so prihajala k njemu naročila iz Slovenije: Baraga za Trebanje (1978), za kapelo pri salezjan- cih v Želimljem, itd. Dve materi - Žgana glina Rodila se je 18. marca 1977 v Buenos Airesu. Živela je v Boliviji do 13.leta. Leta 1998 je postala profesorica umet¬ nosti s specializacijo za risanje in slikarstvo v Consudec (Consejo Superior de Educacion Catolica). Leta 2000 in 2001 je študirala mozaike v ateljeju prof. Juana Jose Bayona. Med leti 1999 in 2000 je poučevala v raznih ljudskih in sred¬ njih šolah. Sodelovala je z deli mnogokrat v Slovenski hiši, pod okriljem SKA in na razstavah pri pev¬ sko glasbenih večerih. Leta 2003 je razstavl¬ jala v Bariločah in v Villa La Angostura. Istega leta je imela v Sloveniji, v Logatcu, samostojno razstavo. Tako smo upodabljali 223 ' Rodil se je v Sloveniji v Tomislju leta 1939. Deset let kas¬ neje je prišel v Argentino. Deloval je kot kovač in prišel v stik z železom, katerega je kasneje uporabljal pri ustvarjanju. Učil se je pri kiparju Fabianu Galdamez, kasneje pa v moronski umetniški šoli: Escuela de Bellas Artes Villa Mecenas, s kiparjem Baliettijem in s slikarjem Bianglino. Leta 1989, je kulturna delegacija iz Japonske, Osaka, pripravila video o življenju in delu kiparja Gruma. Leta 1987 se je uresničil njegov projekt muzeja Conventillo v Boki. Tako je ustvaril kulturni alternativni prostor v Boki, kjer se raz¬ stavljajo tudi dela drugih umetnikov. Kraj je zakono¬ dajna oblast mestne občine Buenos Aires imenovala kot pomemben kulturni in zgodovinski spomenik. Tu¬ di turistično tajništvo ga prizna kot zanimivost. iibljivi izdelki - mešana tehnika Aleksa Ivanc Olivieri Rodila se je v Ljubljani 1. avgusta 1916. Po končani maturi v meščanski šoli v Šiški se je učila tekstilno oblikovanje v Kranju. Po zlomu leta 1941 se je vrnila v Ljubljano in obiskovala Goršetov večerni risarski tečaj, se učila pri Sfernemu, risala pri Jakcu. Leta 1944 je izdelala dvoje predlogov za jaslice po sred¬ njeveških freskah. Ti predlogi niso izšli; za prvim se je izgubila sled, drugi je ohranjen v lju¬ bljanski škofijski knjižnici. Po vojni je študi¬ rala eno leto v Beogradu pri pro¬ fesorju Tabakoviču, potem v Ljubljani (Pengov, Stupica, Pregelj). Med re¬ produkcijami po¬ membnih slikarskih del, naj omenimo . kopijo Jelovškove Rojstvo luči - olje 224 Tako smo upodabljali Helena Klemenc Ted Kramolc Svete Družine, ki je zdaj v brezjanski cerkvi. Diplomirala je leta 1950 na likovni akademiji v Ljubljani in opravila spe¬ cialko iz restavratorstva. Leta 1951 je v Ljubljani pripravila svojo prvo samostojno razstavo. Živela in ustvarjala je v Italiji (1952-1954), v Parizu (1954-1961), Afriki (1961-1964). Leta 1965 se je naselila na Korziki, kjer sta se posto¬ poma spremenili vsebina in paleta njenih slik. Rodila se je v Buenos Airesu, Argentina, leta 1965. Študirala je v umetniški šoli Institutu “CONSUDEC” (Consejo superior de educacion catolica) in postala pro¬ fesorica risanja in slikarstva. Sedaj poučuje v osnovnih in srednjih šolah. Izpopolnjevala se je z akademskim kipar¬ jem Francetom Ahčinom in z akademskim slikarjem Heliosom Gagliardijem. Nekatera njena dela so objavljena v raznih slovenskih in argentinskih časopisih. Imela je samostojne in skupinske razstave. V Buenos Airesu je bila deležna priznanj in pohval, npr: častna po¬ hvala v Šakralnem sa¬ lonu Mercosur, Buenos Aires; druga nagrada v Zimskem salonu v Hae- do, Buenos Aires; druga častna pohvala v Estf- mulo de Bellas Artes v Ramos Mejiji, itd. Leta 2003 je imela samosto¬ jno razstavo v Sloven¬ ski hiši v okviru Sloven¬ ske kulturne akcije. Šopek rož - olje Rojen leta 1922 v Podgorici nad Šentvidom. Risanja ga je učil Anton Koželj. Posebno so ga navdušili za slikarski poklic kasnejši peda¬ gogi France Košir, Nikolaj Omerza in Marij Pregelj. Po končani realki je Kramolc nadaljeval šolanje v Pragi. Zaradi vojne se je vpisal na arhitekturo pri Jožetu Plečniku (dobro leto). Leta 1940 je pričel z ukom pri Božidarju Jakcu. Pred koncem vojne je šel na Koroško. V Spittalu, se je preživljal z risanjem priložnostnih portretov britanskih vojakov in ilustriral knjige za taboriščne šole. Odhod v Ameriko zaključi prvo ustvarjalno obdobje. Tako smo upodabljali 225 Diplomiral je leta 1951 na Ontario College of Art v Kanadi. Teme Kramolčevih del so krajine, figuralne kompozicije, tihožitja in portreti. Ted Kramolc je član kanadskih združenj li¬ kovnih umetnikov in ima za seboj vrsto sa¬ mostojnih in skupinskih razstav v Kanadi, ZDA in Sloveniji. Njegova eminenca, nadškof kardi¬ nal Ambrožič (detajl) - olje Tone Kržišnik venske pokrajine. Zadnja leta uporablja akvarele, posebno pri barvitih šopkih rož. Rodil se je leta 1932 v Šempetru pri Novem mestu. Živel je v Škofiji Loki, in je prišel v Argentino leta 1948. Študiral je v umetniški šoli Slovenske Kulturne Akcije, kjer so učili: Bara Remec, Milan Volovšek, France Ahčin in Marjan Marolt. Portretiral je mnogo Slovencev, živečih v Argentini. Tematika njegovih slik so pokrajine: polje, drevje. Slikal je mno¬ go argentinskih južnih pokrajin iz Bariloč. Kadar je obiskal Slo¬ venijo, je tam vedno z akvareli slikal slo- Šopek - akvarel 226 Tako smo upodabljali Andrej Makek Marijan Marolt 1902-1972 (življenjepis povzet iz diplomske naloge Terese Kores, Meddobje 2002 št. 1-2) Rojen leta 1933 v Devici Mariji v Polju, Slovenija. V Argen¬ tino je prišel februarja leta 1949. V Buenos Airesu je obiskoval umetniško šolo Slovenske Kulturne Akcije, kjer so poučevali Bara Remec, France Ahčin, Milan Volovšek in Marjan Marolt. Sodeloval je pri mnogih skupinskih razs¬ tavah Slovenske kulturne akcije v Ramos Mejiji, v San Martinu, v drugi razstavi slovenske izseljenske grafike v Slovenski hiši, v občinskem salonu SCUM v Bariločah, s sodelovanjem Planinskega društva, ter v mnogih razsta¬ vah v okviru društva SAPI (društvo argentinskih samosto¬ jnih likovnih umetnikov), v katerem je bil član in podpred¬ sednik nekaj let. Imel je samostojno razstavo akrilov in pastelov v Slo¬ venski hiši v okviru SKAleta 2001. V Slo¬ veniji je razs¬ tavljal v ho¬ telu Jama v Postojni. Bariloche - akvarel Marijan Marolt se je rodil na Vrhniki 21. januarja leta 1902. Srednjo šolo je obiskoval nekaj let v benediktinskem samostanu St. Paul v Avstriji, od leta 1918 pa humanistično gimnazijo v Ljubljani. Leta 1920 se je vpisal na komaj ustanovljeno Univerzo v Ljubljani in na očetovo željo študi¬ ral pravo, sočasno pa še umetnostno zgodovino. Leta 1925 je absolviral na pravu in tudi na umetnostni zgodovini. Njegovo navdušeno delovanje na različnih kulturnih področjih v Celju in nato na Vrhniki, prav tako kot doktorsko dizertacijo je prekinila vojna in sovražna zasedba. Med komunistično revolucijo so ga obdolžili izdajstva, ker pač ni bil njihov somišljenik. Zato je tudi leta 1945 odšel v emi¬ gracijo. Leta 1948 se je z družino naselil v Argentini, kjer je kmalu začel delovati v kulturnem življenju novonaseljencev s pisanjem v lokalnem slovenskem tisku. Leta 1954 se je takoj po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije angažiral pri urejanju biltena Glas SKA, predsedoval umetnostnemu in Tako smo upodabljali 227 Tilka Močnik kasneje zgodovinskemu odseku pri SKA, sočasno pa opravljal tajniške posle te ustanove. Na bogoslovni fakulteti v Adrogue je predaval cerkveno umetnost, na Ukrajinski univerzi v Buenos Airesu pa je več let predaval zgodovino slovenske likovne umetnosti. Leta 1954 so ga izvolili za člana Svobodne znanstvene akademije v Parizu, kjer je nastopil z dizertacijo o Plečniku. Leta 1955 je s slikarko Baro Remec in kiparjem Francetom Ahčinom ustanovil Umetniško šolo SKA, ki jo je vodil in predaval umetnostno zgodovino. Prav tako je na raznih kulturnih večerih pri SKA predaval o različnih temah slovenske in svetovne umetnosti. Leta 1956 je SKA izdala njegov roman Zori, noč vesela, leta 1959 Slovensko likovno umetnost v zamejstvu, leta 1967 roman Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška ter leta 1975 življenjepisno povest Jožef Petkovšek. Marijan Marolt je umrl v Buenos Airesu 11. januarja 1972. Rodila se je leta 1965 v Buenos Airesu, Argentina. Dokončala je študije v umetniški šoli v Lujanu, kjer je postala »Prolesora superior en Artes visuales« leta 2001. Pripravlja tezo za licenciaturo v umetniški šoli Prilidiano Pueyrredon in obiskuje seminarje v višji umetniški šoli Ernesto de la Carcova. Poučuje slikarstvo in sodobno kul¬ turo in estetico. Razstavlja od leta 1989 in sicer risbe, slike in reliefe. Reliefi so posledica inspiracije v naravi: nebo, zemlja, neskončna samota človeka, mrzle mestne ceste. Sodelovala je pri več raztavah v Argentini, npr. lujanskem Muzeju, v knjižnici Florentino Ameghino in na Univerzi v Lujanu, v kulturnem centru v Mercedes in v Slo¬ venski hi¬ ši, s Slo¬ ve n s k o kulturno akcijo v Buenos Airesu. Ulica tišine - relief 228 Tako smo upodabljali Adriana Omahna Bara Remec 1910-1991 Rojena 1962 v Buenos Airesu. 1985, diplomirala v umet¬ niški šoli Escuela Nacional de Bellas Artes Manuel Belgrano in v višji umetniški šoli Escuela Nacional de Bellas Artes Prilidiano Pueyrredon. Dopolnila je pedagoško šolo likovne umetnosti v Instituta Municipal de Educacion por el Arte (I.M.E.P.A.) in na Univerzi, Instituta Universitario Nacional de Arte - Area transdepartamental de Carreras Docentes. Poleg slikarstva poučuje likovno umetnost in se izpopolnjuje kot licenciada v slikarstvu na univerzi v Ins¬ tituta Nacional de Arte. Imela je več samostoj¬ nih razstav. V Argentini v Buenos Airesu v Sloven¬ ski hiši, v galerijah, Espa- cio de Arte in Edelvveiss, v kulturnem centru Aima- fuerte, v kulturnem cen¬ tru Hurlingham, v kultur¬ nem centru San Martin, itd. V provincij Tucuman v kulturnem centru Flavio Virla. V Sloveniji: v galeriji Družina in v Frančiškan¬ skem atriju v Ljubljani. Rodila se je 12. januarja 1910 v Ljubljani. Likovno se je začela izobraževati v Ljubljani, končala pa je študije na likovni akademiji v Zagrebu, ko je bil njen rektor Ivan Meštrovič, ter glavni profesor Vladimir Bečič. Poučevala je nekaj časa v Zagrebu, nato v Ljubljani, kjer je tudi imela prvo razstavo. Pred vojno se je tudi uveljavljala kot ilustra¬ torka, kar je nadaljevala kasneje v emigraciji. Leta 1945 je zapustila domovino, bila je nekaj časa na Koroškem, nato v Rimu in v Trstu. Leta 1948 je prišla v Ar¬ gentino (Bs. Aires), kjer je delala v keramični tovarni, toda kmalu je ubrala povsem samostojno pot. Dala je pobudo za ustanovitev umetniške šole SKA ter bila v njej profesorica ri¬ sanja in grafike do konca. Vsako leto je Bara odšla za nekaj mesecev na jug Argentine (Bariloche), ali na sever (zlasti Tilcara), kjer se je posvetila slikanju tamkajšnjih staroselcev. Razstavljala je samostojno in skupinsko v različnih galeri¬ jah v Evropi (Bukarešti, Ljubljani, Rimu, Odense), v Buenos Airesu (galerije Ant', Huemul, Van Riel, Libertad), vTilcari, lili 'Wi um Smrt je vldjučena v življenju mešana tehnika Tako smo upodabljali 229 Marjana Savinšek v Barilochah, Washingtonu, Torontu, New Yorku, velikokrat pa v Slovenski hiši, po smrti pa tudi v Ljubljani. Njene knjiž¬ ne ilustracije so obogatile dejavnost zlasti pri SKA, njena je spo¬ minska stena v cerkvi Mar-ije Pomagaj v Bs. Airesu. Umrla je 1. marca 1991 v Barilochah. Indijanski domačini Je bila rojena 21.novembra 1919 na Jesenicah. Leta 1945 se je seznanila z absolventom florentinske akademi¬ je Pliberškom, ki jo je nagovarjal, ko je spoznal njen talent, naj zapusti pisarniško službo in se vpiše v novoustanov¬ ljeno ljubljansko akademijo. Učila se je pri slikarju R. Kogeju, znanem futuristu, v Tolminu, kamor je tisti čas zahajal tudi slikar France Pavlovec. Leta 1950 se je preselila v Medvode. Večkrat je potovala v Francijo, kjer je študirala v Academie de Grande Chau- mere ter dobila več naročil, zlasti portretov. Ene njenih mnogih raz¬ stav v Parizu se je na povabilo Vena Pilona udeležil tudi umetnost¬ ni zgodovinar Fr. Stele. Živi v Franciji in kot čla¬ nica SKA je leta 1964 sodelovala pri razstavi slovenske izseljenske grafike v Buenos Aire¬ su. O njenem delu so pisali naši časopisi Svobod¬ na Slovenija, Glas in revija Meddobje. fempera 230 Tako smo upodabljali Karla Skvarča Rodila se je v Buenos Airesu 18. marca 1978. Študirala je v CONSUDEC (Consejo Superior de Educacion Catolica), na kateri se je specializirala za slikarstvo in kiparstvo, diplomirala, ter postala profesorica umetnosti. Imela je mnogo skupinskih razstav, v Buenos Airesu, večkrat v Slovenski hiši pod okriljem SKA (2000, 2001, 2002); v Jardln Japones, kiparska in slikarska razstava ( 2002 ). V Bariločah in v Villa La Angostura je razstavljala z nas¬ lovom “Pinceladas Argentino - Eslovenas”. Sodelovala je pri mnogih razstavah po slovenkih domovih v Argentini. Sedaj deluje kot profesori¬ ca umetnosti v raznih šolah in ustvarja in mo¬ delira kerami¬ ko v ateljeju v Ramos Mejiji v provinci Bue¬ nos Aires. Pokrajina I - olje Veronika Šparhakl Rodila se je leta 1968 v Buenos Airesu, Argentina. Dokončala je študije v CONSUDEC (Consejo superior de Educacion Catolica) in postala profesorica risanja in slikarstva (1987-1991). Izpopolnjevala se je pri slikarju Heliosu Gagliardi in Carlosu Cafias. Bila je deležna več nagrad, med drugimi: tretja nagrada »XLVI Salon de Otofio, San Fernando 2002. Tretja nagra¬ da »Salon bienal de Arte Sacro«, San Isidro, 2002. Prva na¬ grada »Club de Leones Villa Ballester«, Buenos Aires, 2001. Sodelovala je na raznih razstavah in v salonih, med njimi: Centra Cultural Borges, Bienal Avon, Sheraton Pilar, Slovenska hiša (Buenos Aires, Argen¬ tina), SCUM- Bariloche (Rio Negro, Argen¬ tina). V Slove¬ niji je pa razs¬ tavila v Galeriji Rotovž v Mari¬ boru in v hote¬ lu Kompas v Mostu na Soči. Na severu - akril Tako smo upodabljali 231 Jože Vodlan Vodlanove slike so praznične, vzbujajo mir, odsevajo zemeljsko, galaktično, psihično, globoko čustveno razpoložen¬ je, da naj bi veljalo, kar si je umetnik zamislil v srcu. Slike so brez naslova, prepuščene gledalcu, da si ustvari vizijo in čustveno doživetje. Umetnost je iskanje novega. V Vodlanovih slikah odkrivamo vedno nove vizije, ki so nastale v umetnikovem podza¬ vestnem, vzvišenem, ustvarjalnem zamaknjenju. Zgoščena, večdeset- letna iskušnja nam prikazuje globoko ust¬ varjalnost visoke estetske kvalitete. Umetnikova dela potr¬ jujejo, da slovenska kultura živi in raste po širnem svetu. Iz intervjuja, Dr. Jožefa Jeraj. ROJEN: 1938, Rimske Toplice, Slovenija ŠTUDIJ: B.A. z odliko, Akademija, Kunst schule der Stadt Linz, Avstrija, 1958-63: Graduiral, School of Visual Arts, New York, NY, 1964-66. POMEMBNE DEJAVNOSTI IN RAZSTAVE: Slikar, Kipar, Restavrator, Ilustrator. Restavriral za Mestni muzej, Linz, Avstrija, 1960 -63: restavriral freske starih mojstrov iz XI in XII stoletja v Cerkvi Bad Kreutzen, Grein, Avstrija; Mrtvašnica v Gmund, Avstrija; Staro Katoliška Cerkev, Linz Avstrija. Razstavljal v Linzu, 1962, Vatikanska Stalna Galerija, 1965; New York (številne galerije), 1963-94; Cleveland, 1963; VVashington DC, 1965; Toronto, Canada, 1964; Member of Katonah Galerija , Westchester, NY; Stalna Galerija, South Salem, NY; 1983-94; Stalna Galerija , Vodice, Slovenija; 1968-2004; Art Direktor, The Graphic Center, NYC, 1972-75; Umetnostni Svetovalec, za General Foods, Pepperidge Farm, Playtex, Ciba Geige, 1978-93; Predstavitev retrop- erspektive štirideset let ustvarjanja v dia pozitivih NYC, 1994; Dutot Museum, Pennsylvanija, 1995; Galerija pri sv. Cirilu, NYC, 1995; Galerija Canser Center, Stroudsburg, PA, 1996; Slovenski Kulturni Center, Chicago, 1996; Galerija Krka, Ljubljana, Sl; 1996; Lamutov Likovni Salon, Kostanjevica na Krki, Sl, 1996; Galerija Družina, Ljubljana, Sl, 1997; Galerija Tinje, Koroška, Avstrija, 1997; Dutot Museum, Delavvare Gap, PA, USA, 2000; Sodobna Galerija Stroudsburg, USA, 2001; Monroe County Art Council, Stroudsburg, USA, 2002; Svetovni Slovenski Kongres, Ljubljana, Sl, 2003; 21 st Century Paitings in Progress by Joseph Vodlan, NYC, 2004. Slika je kompozicija brez naslova, olje na platno. 232 Tako smo upodabljali Rojen je bil v Mariboru leta 1922. V medvojnih letih je velikokrat slikal s prijateljem Marjanom Tršarjem. Leta 1944je odšel na Štajersko, po mnogih dogodivščinah seje v začetku leta 1945 vrnil v Ljubljano, od koder je preko Gorenjske odšel na Koroško. Od tam pa v Videm in v taborišče Monigo. S Francetom Goršetom, ki je bival v istem taborišču, sta skupaj kiparila ter hodila na obiske v Benetke. Kratek čas je študiral na akademiji v Bologni. Leta 1948, že v Argentini, se je vključil v likovno skupino, ki jo je vodil-Luis Seoane, ta mu je omogočil prvo samostojno razstavo. Pri Slovenski kulturni akciji je bil eden od usta- Milan Volovšek noviteljev likovne šole. V šestdesetih letih ga je služba oddaljila od Argentine, živel je v številnih državah. V reviji Meddobje in Svobodni Slo¬ veniji je v ar- gentiskih letih objavljal kritike drugih likovnih ustvarjalcev. Ilustriral je tudi knjižne izdaje kot npr.: »Člo¬ vek na obeh straneh stene« pisatelja Zorka Simčiča. Rancho - olje Marko Vombergar Rodil se je leta 1969 v Buenos Airesu. Od leta 1991 se pok¬ licno ukvarja na raznih področjih fotografije: v propagan¬ dnem, dokumentarnem in umetniškem. V zadnjih desetih letih je dokumentiral življenje slovenske skupnosti v Argentini predvsem na njenih prireditvah. V letu 2003 je izšla pri založbi Družina knjiga "Črni Kamnitnik”, ki jo je uredil s teksti dr. Ti¬ neta Debeljaka in jo opremil s svojimi črno belimi fotografijami. Ob izidu te knjige je razstavljal fotografije — v Škofji Loki ter pri SKA v Bs. Airesu. Motiv iz Pampe črno bela umetniška fotografija iz knjige »Črni kamnitnik« Tako smo upodabljali 233 Branko Zavrtanik Miroslav Zupančič Rodil se je leta 1941 v Kamniku, Slovenija. Dokončal je študije v umetniških akademijah “Manuel Belgrano” in “Prilidiano Pueyrredon” in postal Profesor Nacional de Artes Visuales. Sodeloval je v sledečih skupinskih raz¬ stavah v Buenos Airesu: Galerita II Duomo, Auditorij Radio Libertad, Slovenska hiša - Slovenska kulturna akcija, itd. Samostojno razstavo je imel v klubu Ausonia v Buenos Airesu. Cerkev Marijino srce - olje Pristanišče olje 1960 234 Tako smo upodabljali Irena Žužek Rodila se je v Geelu (Belgija) leta 1975. Še istega leta je prispela v Buenos Aires. Ko je bila stara 9 let, se je druži¬ na preselila v San Carlos de Bariloche. V Buenos Airesu je leta 1998 postala grafična oblikovalka. Od leta 2000 do leta 2002 je študirala slikarstvo z znanim argentinskim slikarjem profesorjem Heriberto Zorrilla, ustanoviteljem gibanja ESENCIALISMO. Od leta 2001 dalje razstavlja in sodeluje pri različnih natečajih. Bila je delež¬ na že nekaj nagrad in pohval. Med njimi: prva nagrada za abstraktno slikarstvo v Galeriji »Nu- cleo de arte« v Buenos Airesu. Razstavljala je v Buenos Airesu in tudi v notranjosti Argentine: npr. v mednarodni bie¬ nali »Galeba de las Na- ciones«, v Salonih Druš¬ tva argentinskih likov¬ nih umetnikov (SAAP), itd. Leta 2003 je imela samostojno razstavo v Centro Cultural Gral. San Martin. Skrivnost - akril TAKSNE SO NAS VIDELI 235 . Hotimir Gorazd KULTURNIKI PRVIH LETIH, skozi oko karikaturista Abv&tfo/ zetnfoft olfr/£c//>osft 2- fo/fort/ffov 237 238 TakŠne so nas videu \ ' ' , ČLANSTVO SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE PROSIMO POPRAVITE: v spisku Članstvo SKA sta na str. 244 po pomoti izpadli imeni: Kremžar dr. Marko 17. aprila 1928 družbeni odsek, Argentina Krivec dr. Jože 16. marca 1916-10. maja 1991 literarni odsek, Argentina ČLANSTVO SKA Članstvo Slovenske kulturne akcije vključuje vse člane, tudi nekdanje in umrle in sicer njihovo ime in priimek, datum rojstva (za pokojne tudi datum smrti), odsek in državo njihovega delovanja, ki se ne ujema nujno s sedanjim bivališčem. Ahčin, France, 13. avgusta 1919-21. junija 1989, likovni odsek, Argentina. Ahčin dr. Ivan, 9. marca 1897 - 14. februarja 1960, filozofski odsek, Argentina Arko dr. Tone, 1935 prirodoslovno - znanstveni odsek, ZDA Arko, dr. Vojko, 19. avgusta 1920 - 1999, literarni odsek, Argentina Arnšek Zalka, 17. avgusta 1962, lilkovni odsek, Slovenija Bajuk prof.Božidar, 4. junija 1908 - 2. decembra 1989, glasbeni in gledališki odsek, Arg. Bajuk arh. Božidar, 3. februarja 1940, gledališki odsek, Argentina Bajuk inž.agr. Marko, 19. maja 1938, prirodoslovno-znanstveni odsek, Argentina Bajuk prof. Marko, glasbeni odsek, Slovenija Baraga dr. Srečko, 1901-1. februarja 1977, zgodovinski odsek, Argentina Beličič Vinko, 19. avgusta 1913 - 1999, literarni odsek, Italija Bergant dr. France, 16. aprila 1931 - 1998, teološki in zgodovinski odsek, Argentina Beznik Frido, 20. oktober 1941 - 1997, gledališki odsek, Argentina Bokalič CM Jože, 2. marca 1954, teološki odsek, Argentina Borštnik Maks, 12. oktobra 1923- 1999, gledališki odsek, Argentina Brulc Tone, 27. februarja 1928- 1996, literarni odsek, Argentina Brumen dr. Vinko, 6. decembra 1909 - 25. marca 1993, filozofski odsek, Argentina Bukovec Ivan, 10. marca 1932, likovni odsek, Argentina Bukvič dr. Franc, 1. septembra 1923 - 2. septembra 1995 literarni odsek, ZDA Cigan prof. dr. Franc, 18. septembra 1908 - 23. februarja 1971, glasbeni odsek, Avstrija 241 242 Članstvo SKA Cukale Jože SJ, 27. aprila 1915-21. oktobra 1999, literarni odsek, Indija Cukjati dr. Katica, 29. julija 1949, družbeni odsek, Argentina Čekuta arh. Vilko, gledališki odsek, Kanada Čuješ dr. Rudolf, 14. junija 1916, družbeni odsek, Kanada Čuk dr. Alfonz, 6. aprila 1912 - 30. aprila 1975, filozofski odsek, Kanada Debeljak dr. Tine, 27. aprila 1903 - 20. januarja 1989, literarni in zgodovinski odsek, Arg. Debeljak Tine ml., avgusta 1936, prirodoslovno - znanstveni odsek, Arg. Debevec Mayer Luka, 19,februarja 1967 Glasbeni odsek, Argentina Detela Lev, 2. aprila 1939, literarni odsek, Avstrija Dobovšek inž. Jernej, 10. novembra 1944, prirodoslovno - znanstveni odsek, Argentina Dolinar Hrovat Andrejka, 17. februarja 1951, likovni odsek, Argentina Dolinar France, 28. aprila 1915 - 25. oktobra 1983, filozofski odsek, Italija Dolinar Marjeta, 26. avgusta 1957, likovni odsek, Slovenija Eiletz arh. Marijan, 8. aprila 1926, gledališki in literarni odsek, Argentina Eiletz dr. Silvin, 30.novembra 1928 zgodovinski odsek, Avstrija Erjavec Fran, 10. februarja 1893 - 2. oktobra 1960, zgodovinski odsek, Francija Fajdiga lic. Pavle, 6. septembra 1954, literarni odsek, Slovenija Fink dr. Andrej, 3. julija 1947, družbeni odsek, Argentina Fink Inzko Bernarda, 29. avgusta 1955, glasbeni odsek, Avstrija Fink Božidar, 30. avgusta 1920, filozofski odsek, Argentina Fink Geržinič Marija, 18. julija 1922, glasbeni odsek, Argentina Fink inž. agr. Marko, 26. novembra 1950, glasbeni odsek, Slovenija Fink Marta, 19. februarja 1924, glasbeni odsek, Argentina Fink Neda, 14. septembra 1925, glasbeni odsek, Argentina Gaser Miha, 7. septembra 1935 gledališki odsek, Argentina Geržinič Alojzij, 11. junija 1915, filozofski odsek, Argentina Glavač dr. Franc, 30. avgusta 1913 - 1975, teološki odsek, Argentina Gogala dr. Mirko, 1919, teološki odsek, Argentina Golob Franja, 8. marca 1908 - 13. januarja 1984, glasbeni odsek, Argentina Gorše France, 26. septembra 1897-1986, likovni odsek, Avstrija Grbec Cecilija, 16. marca 1980, likovni odsek, Slovenija Grebenc Maver OFM. 1911-7. aprila 1993, zgodovinski odsek, Avstrija Gregorič inž Jože, 1890 - februarja 1984, zgodovinski odsek, ZDA Članstvo SKA 243 Grum Marjan, 1939, likovni odsek, Argentina Guštin dr. Jože teološki odsek, Argentina Hirschegger Rudolf, 10. aprila 1917- 1997, gledališki odsek, Argentina Hočevar dr. Toussaint, 25. junija 1927 - 21. aprila 1987, družbeni odsek, ZDA Horvat Avgust, 21. februarja 1920, družbeni odsek, Argentina llija Alojzij, 1905 - 4. novembra 1982, literarni odsek, Venezuela Ivanc Aleksa, 11. avgusta 1916 likovni odsek, Francija Jaklič dr. Franc, + 8. decembra 1967, teološki odsek, ZDA Jan Andrej, 1961, glasbeni odsek, Argentina Janežič Stanko, 4. avgusta 1920, literarni odsek, Slovenija Javornik Mirko, 26. septembra 1909 - 3. maja 1986, literarni odsek, ZDA Jelenc prof. Marjana, 20.oktobra 1977 glasbeni odsek, Argentina Jeločnik Nikolaj, 18. novembra 1919-14. junija 1993, gledališki, glasbeni in literarni odsek, Arg. Jemec Tone, 8. februarja 1955, likovni odsek, Kanada Jereb Batagelj Miriam, 1965, literarni odsek, Slovenija Jerebič Ahčin Milena, 28. julija 1927, literarni odsek, Argentina Jerebič Stanko, 2. januarja 1939, gledališki odsek, Argentina Jeruc Dimitrij Oto, 4. marca 1916 - 3. julija 1989, literarni odsek, Belgija Jevnikar Ivo, 8. januarja 1954, družbeni odsek, Italija Jevnikar Martin, 1. maja 1913 - 10.januarja 2004 literarni odsek, Italija Jeza Franc, 30. decembra 1916-20. januarja 1984, literarni odsek, Italija Jurčeč Ruda, 1. aprila 1905- 4. novembra 1975, literarni odsek, Argentina Kacin dr. Anton, 25. maja 1901 - 26. januarja 1984, literarni odsek, Italija Kačar Fink Marija, 21. avgusta 1932, gledališki odsek, Argentina Klemenc Helena, junija 1965, likovni odsek, Argentina Kociper dr. Stanko, aprila 1917-1998, literarni odsek, Argentina Komar dr. Milan, 3. junija 1921, filozofski odsek, Argentina Kopač Cvetka, 1969, glasbeni odsek, Argentina Korošec Ivan, 1924, literarni odsek, Slovenija Korošec Kocmur Pavlinka, 1962, družbeni odsek, Slovenija Koršič Zorn Milena, 20. marca 1951, likovni odsek, Slovenija Kos dr. Vladimir SJ, 2. junija 1924, literarni odsek, Japonska Krajnik dr. Pavle, teološki odsek, ZDA Kralj Ančica, + 15. septembra 1987, glasbeni odsek, Argentina Kralj Jerman Lučka, 4. junija 1934, glasbeni odsek, Argentina 244 ČLANSTVO SKA Kramolc Božidar, 27. marca 1922, likovni odsek , Kanada Kregar arh. Simon, 1914-19. novembra 1987, likovni odsek, ZDA Kremžar Rožanc Veronika, 5. februarja 1960, zgodovinski odsek, Argentina Kržišnik Tone, 13. decembra 1932, likovni odsek, Argentina Kukoviča dr. Lojze SJ, 22. junija 1926, teološki in filozofski odsek, Argentina Kunčič Mirko, 12. decembra 1899 - novembra 1984, literarni odsek, Argentina Kutnar Jeločnik Marija, 5. decembra 1926, gledališki odsek, Argentina Kvas Jemec Jožica, 1956, likovni odsek , Kanada Lenček dr. Ignacij, 18.julija 1907 - 4. aprila 1974, filozofski odsek, Nemčija Lenček Ladislav CM, 3. februarja 1914-22. februarja 1993, gledališki odsek, Argentina Lenček dr. Rado, 3. oktobra 1920, zgodovinski odsek, ZDA Ložar dr. Rajko, 29. avgusta 1904 - 4. januarja 1985, zgodovinski odsek, ZDA Maček Eiletz Pavči, 18. januarja 1929, gledališki odsek, Argentina Majcen Martelanc Vanda, gledališki odsek, Brazil Makek Andrej, 28. novembra 1933, likovni odsek, Argentina Marinšek Terezija, 1924, literarni odsek, Argentina Markež lic. Franci, 3. aprila 1937, prirodoslovno - znanstveni odsek, Arg. Marolt Marjan, 21. januarja 1902 - 1972, zgodovinski in likovni odsek, Arg. Mauser Karel, 11. avgusta 1918 - 21. januarja 1977, literarni odsek, ZDA Merlak Detela Milena, 9. novembra 1935, literarni odsek, Avstrija Miklič Blaž, 1. decembra 1957, gledališki odsek, Argentina Mizerit Tone, 23. februarja 1944, družbeni in literarni odsek, Arg. Močnik Tilka, 6. februarja 1965, likovni odsek, Argentina Nose Maks, 3. oktobra 1929, gledališki odsek, Argentina Novak Lojze literarni odsek. Argentina Oblak Dominik, 17. julija 1964, gledališki odsek, Argentina Oblak Tone, 28. decembra 1933, gledališki odsek, Argentina Ogrin Janez, literarni odsek, Argentina Omahna Adriana, 10. junija 1962, likovni odsek, Argentina Orehar mons. Anton, 12. junija 1910 - 7.marca 1986 teološki odsek, Argentina Osana Jože, glasbeni odsek, Kanada Ošlak Vinko, 23. junija 1947, filozofski odsek, Avstrija Papež France, 20. marca 1924 - 1996 literarni in likovni odsek, Argentina Papež Gregor, 26. maja 1961, literarni odsek, Argentina Pavlovčič dr. Milan gledališki odsek, ZDA Peterlin Jože, 2. novembra 1911 -4. marca 1976, gledališki odsek, Italija Članstvo SKA 245 Poglajen Erika, 15. januarja 1980. literarni odsek, Argentina Potočnik Lučka, gledališki odsek, Argentina Povše Martin prirodoslovno - znanstveni odsek, Argentina Pribac Bert, 16. januarja 1933, literarni odsek, Avstralija Puš Ludvik, 12. januarja 1896 - septembra 1989, literarni odsek, ZDA Rakovec Karel, I. septembra 1917-9. januarja 1988, literarni odsek, Argentina Rant dr. Jože, 16. februarja 1933, filozofski odsek, Argentina Rapotec Stanislav, 4. oktobra 1913, likovni odsek, Avstralija Rebozov Branko, 8. julija 1926, literarni odsek, Argentina Remec Bara, 12. januarja 1910-1. marca 1991, likovni odsek, Argentina Rener dr. Mirko, 5. novembra 1919, glasbeni odsek, Kanada Rezelj Lojze, 23. decembra 1933, gledališki odsek, Argentina Rode Anica, 5. maja 1952, glasbeni odsek, Argentina Rode dr. Franc, II. januarja 1969, teološki odsek, Italija - Vatikan Rode dr. Jure, 27. aprila 1937, teološki odsek, Argentina Rode Tone, 1969, literarni odsek, Argentina Rode lic. Vinko, 24. julija 1932, filozofski in literarni odsek, Argentina Rot lic. Andrej, 26. novembra 1953, filozofski odsek, Slovenija Rozman Branko, 31. marca 1925, literarni odsek, Slovenija Rus Jože, gledališki odsek, ZDA Savelli Gaser Anka, 23. novembra 1941, glasbeni odsek, Argentina Savelli dr. Julij, 14. julija 1920 - 4. aprila 1993, glasbeni odsek, Argentina Savinšek Marjanca, 21. novembra 1919, likovni odsek, Francija Selan Andrej, 1938 glasbeni odsek, Argentina Selan Vombergar Andrejka glasbeni odsek, Argentina Simčič Zorko, 19. novembra 1921, literarni odsek, Slovenija Sire dr. Ljubo, 1920 družbeni odsek, Kanada Skvarča Karla, 16. marca 1978 likovni odsek, Argentina Skvarča ing. Peter prirodoslovno-znanstveni odsek, Arg. Sodja Franc CM, 31. avgusta 1914, teološki odsek, Kanada. Sušnik dr. Branka, 28. marca 1920, - 1996 zgodovinski odsek, Paragvay Sušnik prof. Martin, 21. decembra 1978, filozofski in gledališki odsek, Argentina Šijanec Mario. Drago, 18. decembra 1907- 2. novembra 1986, glasbeni odsek, Argentina Škulj dr. Edo, 23. maja 1941, glasbeni odsek, Slovenija Šonc Alojzij, 17. oktobra 1900-21 .maja 1997 glasbeni odsek, Argentina 246 Članstvo SKA Šoukal Milena, 17. februarja 1922, literarni odsek, ZDA Šparhakl Veronika, 9. oktobra 1968 likovni odsek, Argentina Šuštar dr. Alojzij, 14. novembra 1920, teološki odsek, Slovenija Šušteršič dr. Darko, 1936, likovni odsek, Argentina Tomšič Zlatko, 1936, prirodoslovno - znanstveni odsek, Argentina Tonkli Štefan, 15. decembra 1908 - 8. avgusta 1987, literarni odsek, Italija Truhlar dr. Karel Vladimir SJ, 3. septembra 1912 - 4. januarja 1977, literarni odsek, Slovenija Turnšek dr. Metod, 21. februarja 1909 - 26. januarja 1976, zgodovinski odsek, Avstrija Urbanc dr. Peter, družbeni odsek, Kanada Uršič Volovšek Majda, 3. aprila 1926 - 8. septembra 1987, gledališki odsek, Argentina. Vasle Juan, 31. avgusta 1954, glasbeni odsek, Slovenija Vasle Mirko, 1951. literarni odsek, Argentina Velikonja dr. Jože, 17. aprila 1923, družbeni odsek, ZDA Vodeb Rafko, 26. julija 1922-2002, literarni odsek, Slovenija Vodlan Jože, 1938 likovni odsek, ZDA Vodopivec dr. Janez, 6. aprila 1917-29. oktobra 1980, filozofski odsek, Italija Volovšek Milan, 1922 likovni odsek, Argentina Vombergar Joža, 16. oktobra 1902 - 20. oktobra 1980, gledališki in literarni odsek, Arg. Vombergar arh. Jure, 21. aprila 1940, likovni odsek, Argentina Vombergar Ivan, 8. novembra 1971, glasbeni odsek, Slovenija Vombergar Marko, 1969, likovni odsek, Argentina VVillempart Marjan, 4.februarja 1912 - 23. junija 1991, gledališki odsek, Argentina Zablatnik dr. Pavle, 4. decembra 1912-27. maja 1993, družbeni odsek, Avstrija Zajc Smersu Nataša, 8. junija 1932, gledališki odsek, Argentina Zavrtanik Branko, 3. februarja 1941, likovni odsek, Argentina Zorec dr. Janez, 1948, gledališki in znanstveni odsek, Francija Zorn Branko, 12. maja 1952, družbeni odsek, Slovenija Zrnec Tone, 21. januarja 1921, gledališki odsek, Kanada Zupančič Mirko, likovni odsek, ZDA Žakelj dr. Filip, 1907 - 24. novembra 1990, teološki odsek, Argentina Žužek Irena, 1. septembra 1975, likovni odsek, Argentina Žužek dr. Stane, 19. oktobra 1937, prirodoslovno - znanstveni odsek, Argentina NEKATERE NASLOVNICE PUBLIKACIJ NAŠIH ČLANOV (izdane od SKA ali pri drugih založbah) 247 248 Nekatere naslovnice publikacij naših članov f.KIKA L. POGUjEN DEiVET pomladi NuevCprimavcras Nekatere naslovnice publikacij naših članov 249 MIRKO VASLE | fr j BREVE HIST0R1A fr :j' DELA V' IiTERATERA ESLOVENA lUF.NOS AJ0RF.5 2003 v«' |Z«d«) : iSimč , VSEBINA str. 3 Urednikov predgovor 5 Katica Cukjati - UVODNE MISLI 9 BESEDE V SPOMIN 11 Jure Rode PRED IN PO ZLATEM JUBILEJU SKA 14 Zorko Simčič OB PETDESETLETNICI REVIJE MEDDOBJE 25 Jože Rant POMEN SKA 30 Rozina Švent ZLATI JUBILEJ SKA 32 Lev Detela POVEZOVALNI PROJEKT IDEALISTIČNE DUHOVNOSTI IN KULTURE 41 Alojzij Kukoviča POZDRAV OB PETDESETLETNICI 42 Milena Merlak Detela POZDRAV SKA OB PETDESETLETNICI 43 Vinko Rode ZLATI JUBILEJ SKA 48 Rozina Švent NAGOVOR V NUK OB RAZSTAVI 51 Lojze Rezelj POL STOLETJA SLOVENSKIH ODROV 53 TAKO SMO PISALI 55 Ruda Jurčec VAŠ IN NAŠ JUBILEJ (iz Glasa ob 10- letnici, 1964) 57 Tine Debeljak OB 150 LETNICI SMRTI FRANCETA PREŠERNA (Koledar Svobodne Slovenije, 1949) 61 Mirko Gogala KULTURNA INTEGRACIJA (iz Usoda izseljencev, SKA, 1996) 64 Vladimir Kos TOKIJSKO PISMO Št. X + 8 (iz Glasa jun./dec. 1992) str. 67 Marijan Marolt 20 LET NAZAJ (iz Glasa jan. 1974) 68 Niko Jeločnik Z RADOSTJO SE OZIRAM NAZAJ (iz Glasa jan.1974) 71 Ladislav Lenček OD VREDNOT DO SKA OB 30 LETNICI (Glas jan./feb. 1984) 73 Božidar Fink PISMO O KULTURI (Duhovno življenje, februarja 1998) 76 Edo Škulj SPOMIN NA PRVO DESETLETJE (2004) 80 Jože Velikonja DVOJE PISEM (Glas jan./jul. 98 ter jul./dec. 98) 87 Marijan Eiletz NAGOVOR V CANKARJEVEM DOMU (1994) 91 Milan Komar ŠTIRI LJULKE (ponatis iz Svob. Slovenije 1979, št.7) 95 Alojzij Geržinič SVETOVNA CERKEV ... (Meddobje 1998 št. 1-2) 100 Vinko Brumen K SREBRNEMU GODU SKA (Glas november, 1979) 108 France Papež ZAPISI IZ ZDOMSTVA (SKA, 1977) 110 Marko Kremžar PRAVA IN NAVIDEZNA SREDINA (Prevrat in spreobmenje, 1992) 117 Tone Brulc POGOVOR Z VINKOM RODETOM (Glas jan./jun. 1996) 122 Tone Mizerit TRETJA VRSTA (Meddobje 2000, št. 1-2) 124 Jure Vombergar O KNJIGI MIRKA VASLETA (2004) 137 Andrej Rot VERA V POSLANSTVO (iz Republika duhov, DZS 1994) 140 Darko Šušteršič JEZUITSKO GUARAN1JSKE GRADNJE (iz Meddobje 1998) 156 Peter Skvarča V NEZNANO (iz V Kraljestvu kondorjev.... SKA 2001 str.192) 160 Avgust Horvat NOVO OBDOBJE ČLOVEŠKE ZGODOVINE (iz Medd.1996 3-4) str. 163 TAKO SMO RAZŠIRJALI KULTURO 165 Milena Ahčin/Vinko Rode SKA V DESETLETJU 1994/2004 173 IZ ARHIVA NUK 175 Nekaj pisem iz prvih let 183 TAKO SMO PELI 185 Vinko Beličič - SPOMIN NA BELO KRAJINO 186 Jože Cukale - BALADA IZ POPLAVLJENE BENGALIJE 187 Angela Cukjati - ODSOTNOST 188 Debeljak Tine - SKLEPNA 189 Tine Debeljak ml. - ISKANJE 190 Pavel Fajdiga - VEČERI 191 Ivan Korošec - PEST ZEMLJE DOMAČE 192 Vladimir Kos - DOBER VEČER, TOKIO 193 Božidar Kramolc - SEPTEMBER 193 Jože Krivec - JESEN 194 Mirko Kunčič - DED PRIPOVEDUJE 194 Stanko Majcen - EPITAF 195 Karel Mauser - ŽELJA 196 Milena Merlak Detela - OB NJIVI OVSA V GOZD 197 Anton Novačan - JERUZALEMSKA MESEČINA 198 France Papež - DVA SVETOVA 199 Gregor Papež - CERKEV NAŠA MATI 200 Erika Poglajen - ZGODBA NEKE POZABE 201 Humbert Pribac - NA KONCU SVETA 201 Karel Rakovec - PISMO 202 Branko Rebozov - LASTOVKI 204 Tone Rode - GLOBEL 205 Vinko Rode - NA SESTANEK (s kolektivom) 206 Andrej Rot - DOLGOČASJE 207 Branko Rozman - MED VEČEROM IN NOČJO 208 Franc Sodja - VAL 209 Milena Šoukal - PRIPEV DALJAV VABEČIH CEST 210 Štefan Tonkli - DOMOTOŽJE 211 Karel Vladimir Truhlar - ČAS 212 Rafko Vodeb - CEST BREZUPNA SLAST 213 Vinko Žitnik - ROKE str. 215 217 218 219 219 220 220 221 222 222 223 223 224 224 225 226 226 227 228 228 229 230 230 231 232 232 233 233 234 235 237 239 247 TAKO SMO UPODABLJALI PREDGOVOR - Andreja Dolinar SEZNAM ČLANOV LIKOVNEGA ODSEKA France Ahčin Zalka Arnšek Ivan Bukovec Andreja Dolinar Hrovatova Marjeta Dolinar France Gorše Cecilija Grbec Marjan Grum Aleksa Ivanc Olivieri Helena Klemenc Božidar (Ted) Kramolc Tone Kržišnik Andrej Makek Marijan Marolt Tilka Močnik Adriana Omahna Bara Remec Marjanca Savinšek Karla Skvarča Veronica Šparhakl Jože Vodlan Milan Volovšek Marko Vombergar Branko Zavrtanik Mirko Zupančič Irena Žužek TAKŠNE SO NAS VIDELI Hotimir Gorazd KULTURNIKI PRVIH LET, skozi oko karikaturista AKTUALIZIRAN SPISEK ČLANSTVA SKA NASLOVNICE KNJIG NAŠIH ČLANOV (izdane pri različnih založbah) ZBORNIK SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE 1954-2004 Izdala SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina Uredil Marijan Eiletz s sodelavci: Milena Ahčin, Vinko Rode, Monika Urbanija-Koprivnikar, Andrejka Dolinar Hrovat, Pavči Maček-Eiletz ter Lojze Rezelj. Zunanje oblikovanje: Marijan Eiletz in Monika Urbanija-Koprivnikar Računalniški prelom in notranje oblikovanje : Monika Urbanija-Koprivnikar Lektoriranje: Milena Ahčin, Vinko Rode Ta knjiga je 181. publikacija Slovenske kulturne akcije IZID TE KNJIGE JE FINANČNO PODPRLO MINISTRSTVO ZA KULTURO REPUBLIKE SLOVENIJE Buenos Aires, 2004 Tiskala: Editorial Baraga, del Centro Misional Baraga Colon 2544, (1826) Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires, Argentina