608 Igor Torkar Mali mozaik izzivalnih vprašanj za razmišljanja o zavorah pri pisateljskem delu Prvo vprašanje Ali je mogoče obravnavati posebej in ločeno notranje zavore, zunanje zavore in avtocenzuro? Ali ni vse to skupaj kot nekakšno duhovno drevo? Ali je možno drevo brez korenin ali brez debla ali brez krošnje? Drugo vprašanje Ali smo dovolj podčrtali, v katerem času živimo in zakaj prav ta naš čas tako nenavadno množi zavore pri prisateljskem delu? Ali smo se spomnili, da je mali človek evropskih dežel šele približno v drugi tretjini 20. stoletja, s pomočjo grenkih izkušenj, spoznal, da bodo dela znanih filozofov na zelo neposreden način odločala o njegovi usodi? Ali smo se spomnili, da se je ta množični človek moral navaditi, da bo njegova plača 609 Mali mozaik Izzivalnih vprašanj in kruh, njegovo delo ter osebno in družinsko življenje odvisno od načelnih prepirov med filozofijami? Ali se zavedamo, da se je malemu človeku zdel sleherni filozof nekakšen sanjač, ki s svojim miselnim igračkanjem nima nikakršnega vpliva na konkretno stvarnost? Ali vemo, da je ta človek, tja do druge tretjine 20. stoletja v praktičnem življenju sleherno filozofijo odpisal, kot nekaj povsem nepraktičnega in nesmiselnega? Ali vemo, da je tudi velik miselni napor marksizma opazoval le kot eno od variant neplodnega zapravljanja časa? Ali ni potem ta človek —• ko je spregledal, da zmagovita filozofija rodi vladajočo, nezmotljivo državno ideologijo —¦ zdrknil v šokantno duhovno zmedo? In ali ne začno v sleherni duhovni zmedi kliti klice različnih zavestnih in podzavestnih oblik strahu, ki pogojuje marsikatero zavoro pri pisateljskem delu? Tretje vprašanje Ali človeka res razčlovečita (in s tem spremenita v strahopetca ali duhovnega rablja) samo sila in prisila vladajoče oblasti? Ali ni v človeku poleg navadnega strahu, poleg potrebe, da se varuje pred pomanjkanjem in fizičnim uničenjem — tudi globoko, notranje hrepenenje po harmoniji in sreči? In ali ni tudi to hrepenenje nekakšno nasilje s pozitivnim predznakom? Ali vemo, da danes želi to hrepenenje vedno več ljudi ohraniti na tak način, da se umikajo v nekakšno notranjo emigracijo, v nekakšno duhovno podzemsko jamo? Ali vidimo, da taki ljudje — nespravljivi, od sovraštva izpraznjeni in zgoreli — tavajo po duhovnem svetu in se ne udeležujejo ničesar več? Ali se zavedamo, da se v taki notranji emigraciji, v taki duhovni podzemski jami, zavora pri pisateljskem delu imenuje —¦ apatija? Ali ob tem spoznanju po drugi strani dovolj jasno vidimo, da se tisti, ki kljub vsemu hočejo uresničiti hrepenenje po osebnem udobju in relativni sreči, postopoma prilagajajo? Ali se dovolj zavedamo, da prilagojenim, sleherni režim daje bogata plačila v najrazličnejših oblikah? Ali z zadostnim obžalovanjem opazujemo, da je za take ustvarjalce vaba režimov kot sveča, okrog katere frfota nočni metulj, dokler si ne zažge kril? Ali dovolj jasno ugotavljamo, da takim ustvarjalcem zgorljo krila duha in značaja? Ali ni ustvarjalni duh brez kril največja zavora pri pisateljskem delu? Četrto vprašanje Ali dovolj zrelo ugotavljamo, da v družbenih sistemih, kjer vlada »mo-nokracija«, obvladuje duhovni svet enosmerni miselni sistem, ki potiska •kmeta, delavca in intelektualca v duhovno uravnilovko? Ali ni duhovna uravnilovka ena od zahrbtnih zavor pri pisateljskem delu? Peto vprašanje Ali se zavedamo resnice, da ideološko predpisani »-izem« krepi majhne talente in uničuje velike? Ali se zavedamo resnice, da je dialektično mišljenje lahko matematično logično, a da umetnost ne nastane iz dialektike, temveč da lušči svoje kristale iz globljih, samoniklih plasti duhovnih rud, ki so se v toku generacij sesedale v človeku? Ali ni nepoznavanje teh dveh resnic tudi zavora pri pisateljskem delu? 610 Igor Torkar Šesto vprašanje Ali ni v nekaterih družbenih sistemih »monokracij« ena od vidnih značilnosti intelektualca strah, da bi mislil sam, da bi mislil s svojo glavo? Ali nima reka misli takih ustvarjacev mnogo stranskih rokavov? Ai, na primer, takemu pisatelju, ko zgosti svoje misli v stavke, ob vsakem stavku ne priše-petavajo misli, kaj bo o tem stavku rekel »monokrat«? Ali dovolj obsojamo takega pisatelja, ko potem spremeni resnico svojega stavka v polresnico ali celo v laž? Ali niso stranski rokavi reke ustvarjalčevih misli velike zavore pri pisateljskem delu? Sedmo vprašanje Ali ne postajamo slepi in ne vidimo, da je v odnosih med ljudmi našega časa — posebno v nekaterih sistemih »monokracij« — vse več hinavščine in preračunanega igranja, ko vse več ljudi vsako izgovorjeno besedo prej pretehta, kakšne posledice bi zanje lahko imela in ko vsak smehljaj na nepravem mestu, vsak pogled, ki izseva nekaj drugega, kot bi moral in ko celo načini hoje, kadence glasu ali določena kravata, rabijo za uteži pri tehtanju svetovnonazorske predanosti? Ali slišimo, da tudi jezik in govorjenje v ozračju take hinavščine, postajata takšna, da celo zakonca v spalnici govorita v žargonu političnega zborovanja? Ali nista ozračje hinavščine in frazersko abstraktni jezik vsaj posredno tudi zavora pri pisateljskem delu? Osmo vprašanje Ali ne pozabljamo prevečkrat stare aritmetične resnice, da je količina kakršnekoli zunanje ali notranje cenzure pa tudi samocenzure v premem razmerju s količino strahu in da je količina strahu v premem razmerju s količino nasilja, pa bodi to nasilje v državni rabi in zgoščeno v odkrite grožnje ali pa razstavljeno v množico majhnih, komaj opaznih nasilij, ki jih prinaša vsakdanje življenje v odnosih med ljudmi bodisi v šolah, v službi, v kinu aH na športnem stadionu? Ali ni vsakdanje doživljanje tega premega razmerja med nasiljem, strahom in cenzuro trdoživa zavora pri pisa-tejskem delu? Deveto vprašanje Ali se dovoljkrat spomnimo, da je bilo denunciantstvo (čeprav so se tega direktnega imena v vseh časih skrbno izogibali in so to dejavnost označevali le opisno) nepogrešljiva aktivnost že v starih avtokratskih sistemih in da je denunciantstvo nepogrešljivo tudi v številnih današnjih »monokracijah« in da je v nekaterih dobilo to denunciantstvo celo čast državljanske čednosti? Ali se zavedamo, da je denunciantstvo podlaga, iz katere raste strah vseh proti vsem? Ali smo pozabili, da je strah od nekdaj eno najboljših veziv sleherne družbe? Ali ni strah vseh proti vsem velika zavora pri pisateljskem delu? Deseto vprašanje Ali ni za duhovni svet današnjih ljudi, ki so pretrpeli »los desastros de la guerra« in animalične surovosti uničevalnih lagerjev, značilna nekakšna 611 Mali mozaik Izzivalnih vprašanj redukcija toka čustvovanja? Ali ni tudi v duhovnem orkestru ustvarjalcev, ki so preživeli »los desastros de la guerra« in animalične surovosti uničevalnih lagerjev, zakrnela občutljivost za pianissime čustvovanja? Ali niso redukcija toka čustvovanja in onemeli pianissimi čustvovanja osiromašenje ustvarjalne potence in s tem zavora pri pisateljskem delu? Enajsto vprašanje Ali se zavedamo, da se sleherna materialna pa tudi duhovna snov že sama na sebi upira, da bi vanjo vdrla ustvarjalčeva oblikovalna sila? Ali ni ta upor snovi same na sebi velikokrat največja zavora pri pisateljskem delu? Dvanajsto vprašanje Ali je poleg mojih izzivalnih vprašanj še kaj drugačnih vprašanj, ki bi še bolj osvetlila izvore zavor pri pisateljskem delu? Menim, da je teh vprašanj še mnogo, kajti psihofizični mehanizmi, ki se v človeku zgoščajo v najrazličnejše zavore, so mnogoplastni, so skriti v večni strasti po iskanju novega, so polni še neznanih barv, so, skratka, ena od stvari med peklom in nebesi v pisateljski duši, ki jih naša šolska modrost še ne ume.