Ocene in poročila
NEKAJ  POMISLEKOV  OB  NOVI SLOVENSKI SLOVNICI
Kljub obširni Tomšičevi oceni slovnice v lanskem letniku našega lista (JiS II, 129 si.) bi rad povedal nekaj svojih pomislekov, ki naj omogočijo pre-ciznejše opredelitve nekaterih pojmov, saj bomo gotovo dobili vrsto jezikovnih vadnic, ki se bodo v bistvu naslonile na najnovejšo izdajo slovnice. Pomisleke navajam, kakor sem pač zadeval obnje, omejil pa sem se na poglavje o stavku.
1. Stavčni členi. Vse slovnice in jezikovne vadnice se zadovoljujejo z izrazom »stavčni členi<<, ki ga uporabljajo za naslov ali podnaslov poglavja, nekatere jih tudi naštevajo, nobena pa izraza ne opredeli. Izjemo je napravil le Suman (1884, 118), njegova definicija pa nam je danes že preohlapna. Najnovejša slovnica uporablja izraz šele pri posameznih členih, ne da bi ga prej kakorkoli nakazala.
Potrebna nam bo precizna definicija o tem, kaj so stavčni členi, saj vemo, da uhajajo dijaki pri razčlenjevanju stavkov nehote na področje besednih vrst, zlasti, če ima stavčni člen eno samo besedo.
Natančneje naj pojasni to vprašanje še drugi pomislek!
2. Kaj je stavek. Definicijo (283) naj bi podprl oziroma obrazložil primer:
a) Dober — ljubiti — otrok — starši
b) Dober otrok starše ljubi.
V primeru pod a gre res za besede, od katerih ima »vsaka.. . zase svoj pomen, v tej skupini pa nič ne povedo«.
V primeru pod b pa je obrazložitev preohlapna, saj ne gre samo za to, da »so besede tako razvrščene, da iz njih spoznamo miselno zvezo«, temveč gre za posamezne dele stavka, ki so med seboj v določenih odnosih, torej za stavčne člene. Prav zato besede niso več v poljubnih oblikah, saj samo določene oblike lahko ustvarijo določene medsebojne odnose.
Naj pomagam z drugačnim primerom: x) Učenec — hoditi — v — šola y) Učenec hodi v šolo.
Za primer pod x naj velja ista obrazložitev kot za primer pod a. V primeru pod y pa je nastal iz besed »v« in »šola« nov pojem (in ne samo nova oblika) »v šolo«, ki ga označujemo s prislovnim določilom, torej s Stavčnim členom in ne z besedo. Prav tako je dobil opredeljeni pojem »hodi« določen odnos do pojmov »učenec« in »v šolo«, zaradi česar imenujemo to zvezo stavek. To pa je že kvalitativna in ne samo oblikovna sprememba.
Zdi se mi, da je pravilnejša definicija iz prve izdaje slovnice (1947, 264), ki pravi, da stoje besede v nekem redu in določeni medsebojni zvezi, ki je izražena v oblikah. (Podčrtal pisec.) Določene medsebojne zveze pomenijo res odnose, za kar v stavku gre.
Zato mislim, da se bo morala nujno spremeniti definicija za stavek in upoštevati, da ne gre samo za besede in njihove oblike ter vrstni red, temveč tudi (ali predvsem) za stavčne dele (člene) ter njihove medsebojne odnose.
40 i
Vsak       dan      ie leo.
prilastek     osebkova beseda
Vsak dan    je lepo.
pnslovno določilo casa
41
3. Povedek. »Povedek ali predikat pove, kaj kdo dela ali kaj z njim je. Izražamo ga z določno glagosko obliko,« (284) je na prvi pogled jasna in kratka definicija. Ima pa za praktično uporabo (in zanjo gre) tri pomanjkljivosti: a) ne upošteva zanikanih stavkov, b) ne upošteva glagolskega vida in c) pušča dvome, ko je razen določne glagolske oblike tudi povedno določilo del povedka.
a) Da ob zanikanem povedku dijaki skoraj brez izjeme ne vedo, kam bi z nikalnico, je opozorila že Silva Trdinova v članku «Ti nesrečni odvisniki!« (JiS II, 35) in skušala najti rešitev, ki jo podpirajo ustrezni primeri.
Mimogrede naj še omenim, da je spregledala slovnica tudi zanikane oblike nisem, nimam, nočem in nečem v poglavju o povedku prav tako, kot jih zaman iščeš v poglavju o glagolu, kjer bi jih prav gotovo pričakoval. Omemba pri nikalnici (262) je zelo bežna.
Zlasti zanikana oblika pomožnega glagola >^ni« velja navadno za »stavčno nikalnico« — dijaku prav tako kot sestavljavcem križank. Zato mislim, da bi se bila morala slovnica izogniti izrazu »stavčna nikalnica« za »ni«, ker bi morala sicer z istim izrazom označiti tudi »nisem«, »nimam«, »ne delam« itd.
b) Slovensko uho je zelo občutljivo za dovršnost in nedovršnost, zato na vprašanje »kaj kdo dela« ne morem odgovoriti »skoči«, ampak le »skače«. Definicija v slovnici je torej tudi v tem pogledu pomanjkljiva in ugotovitve o glagolskem vidu (168) bi bilo treba upoštevati še pri povedku.
c) Drugi stavek definicije, da izražamo povedek z določno glagolsko obliko, nasprotuje sprednjemu »kaj z njim je«, če je v povedku glagol z nepopolnim pomenom. Povedno določilo namreč ni nikoli določna (osebna) glagolska oblika, ampak se veže z njo v povedek.
4. Predmet v nikalnem stavku. Slovnica opredeli najprej predmet v to-žilniku kot neposredni predmet v nasprotju s posrednim (predložnim) predmetom, ne opredeli pa predmetov brez predlogov v ostalih sklonih (290).
Ce sprejmemo takšno ločevanje predmetov in tudi opredelitev direktno in indirektno prehodnih glagolov (174), potem moramo spremeniti pravilo o predmetu v rodilniku nikalnega stavka (290) približno v obliko: »Neposredni predmet nezanikanega stavka postane v nikalnem stavku predmet v rodilniku.«
Ocenjevalec F. Tomšič se z zgornjo opredelitvijo direktnih in indirektnih objektov sicer ne strinja in imenuje takšno pojmovanje preveč formalistično (JiS II, 134). Ce ima prav, potem se stvar seveda bolj zaplete. Kljub temu mislim, da se bomo spornemu problemu predmeta v rodilniku zanikanega stavka najbolj približali z upoštevanjem kakovosti prehodnih glagolov, k razpravljanju pa bo treba pritegniti še poglavje o nikalnicah (262—263). Četudi ne kaže uvajati v slovnico vseh Breznikovih ugotovitev, bo treba vendarle najti za ta primer precizne j šo in uporabno rešitev.
5. Prilastek, a) Osebek, predmet in prislovna določila (285, 289, 293) pojasnjujejo povedek oziroma vsebino stavka, prilastek pa samostalnike (290), ocenjevalec F. Tomšič je temu pravilno dodal še »pridevnike, prislove in zveze, ki imajo pomen prislovnega določila« (JiS II, 134). Gre torej za stavčni člen, ki je v bistvu drugačne vrste kot ostali. Mislim, da bi ga bilo treba iztrgati najprej iz okostenelega zaporedja: povedek, osebek, predmet, prilastek, prišlov-no določilo, in ga postaviti na konec te vrste, kot se je že zgodilo v Slovenski jezikovni vadnici I, ni pa še imelo nikakršnih posledic zanj.
b) Mislim, da gre tu spet za primer, da pojasnjuje prilastek stavčne člene in ne besednih vrst. Gre torej za odnose, o katerih sem govoril že v svojem drugem pomisleku. Zato se mi zdi, da je najbliže zadel S. Bunc, ki je zapisal o prilastkih: »V stavku ne pojasnjujejo glagolov (prav: povedka), ampak natančneje določajo samostalnike (dodal bi kot zgoraj Tomšič), ki stoje kot osebkova beseda, povedkovo določilo, predmet, prislovno določilo ali prilastek« (JV II, 67). manjka še zvalnik, ki je sam neke vrste stavek.
c) Po mojem občutku je tudi zveza med prilastki in stavčnim členom, ki ga pojasnjujejo, tesnejša kot med ostalimi stavčnimi členi, kar mi potrjujejo zlasti prislovni izrazi, ki so postali že kar neločljiva celota, njihovi sestavni deli pa imajo v drugačnih okoliščinah še prvotni pomen, n. pr.:
č) Slovnica našteva pridevniške, samostalniške in števniške prilastke. Stevniški (292) pa seveda niso posebna kategorija, saj so glavni števniki od ena do štiri, vrstilni, ločilni in množilni števniki pridevniški, glavni števniki od pet dalje pa »so v imenovalniku in tožilniku edninski samostalniki srednjega spola in se vežejo s prilastkom v rodilniku« (158), kar je v pojasnilu na strani 292 pomanjkljivo, v ostalih sklonih pa spet pridevniški.
Z enako pravico kot števnike bi morali obravnavati potem še zaimke, prislove in nedoločnike, kar je sicer slovnica opravila med pridevniškimi in sa-mostalniškimi prilastki, naslov pa ne bi smel biti »stevniški prilastki«, ampak »števniki kot prilastki in prilastki ob števnikih«.
Teh nekaj opomb sem napisal, ker sem zadeval ob ta vprašanja pri primerjanju obeh izdaj slovnice in jezikovnih vadnic, ki nam rabijo pri srednješolskem pouku, ne bi pa hotel apodiktično uveljavljati novih definicij in obrazložitev. Opombe naj bi bile le povod^za nada^njej^rem^ ^^?,™,^'*;»